Stanje in gibanje slov. učiteljiščnikov v zadnjih letih. Referiral na III. abit. sestanku dne 16. julija 1912 v Ljubljani tov. Gustav Šilih. Živimo v času, ki teče hitro, izredno hitro. v času, ko vse hitrejše živi, a se mora zaradi tega tudi hitrejše razvijati. Vendar ne sme trpeti ob tej mrzlični hitrosti popolnost in harmonična izpopolnitev razvitka! Čas je treba premagati s sredstvi, ki nam jih daje na razpolago naša moderna doba. Nimamo dobe v zgodovini, kjer bi s tako mogočno silo prodirala in zahtevala rešitve vsa ona važna' in težka vprašanja, ki jih rešujemo, oziroma vsaj poizkušamo reševati, kakor baš v naši dobi... In to so vprašanja, ki ne stoje osamljena, ampak so tesno združena z našo kulturo, z njenim nadalnjim razvojem. Poleg najbolj perečega in važnega, namreč socialnega vprašanja, je še nebroj drugih, posebno na pedagoškem poIju, torej na polju, ki tudi nas predvsera zanima, zdaj, ko bomo lahko vse one različne pojave, ki smo jih spoznavali le teoretično, opazovali resnično pred seboj, ko bomo različna vprašanja, ki nam jih stavj pedagogjka, poizkušali reševati vzajemno z drugimi pionirji kulture. Polje, široko in nepregledno, se širi pred nami, dela se obeta veliko, in kdor čuti v svojih rokah moč, v svoji duši pogum, naj gre z nami, naj dela — v prospeh nam in domovini. — V prospeh domovini!... Skoro ne- rad sem zapisal te besede, zakaj delo in navdušenje zanjo je postalo že stalna fra- za vseh rodoljubnih govornikov, ki zvečer prodajajo narodnost na cente, drugo jutro pa že sklepajo mastne kupčije s tujcem — prihajačem. Ali to ne velja morda za eno ali drugo stranko, žal je povsod enako, tam boljše, tu slabše... In zato se resno bojim, da se bo tudi tukaj razumelo kot fraza in se marsikatera ustna ne bodo ironično nasmehnila: »Frazer ali pa pre- tiran idealist...« Ali prvo ne maram biti, drugo biti pa je danes skoro nemogoče. Povsod gledajo merodajni faktorji, da nam prepode idealizem kolikor mogoče hitro iz src, da nas narede in vzgoje za egoiste, ki iščejo le svojih koristi, a ne poznajo skupnosti... Žalostno je, da se to godi direktno in indirektno v šolah, kjer bi bila dolžnost in tudi prilika pokazati uspehe skupnega dela. Pa bo morda kdo ugovar- jal: ni res! Toda če pogledamo jasno, J ne vidimo nič druzega, kakor žalostne ka- rikature vzgojnega dela. Moje mnenje in mnenje še marsikoga druzega je v tem oziru, da bi se moralo postopanje v na- ših šolah temeljito izpremeniti... Če ne, .bomo, žal, imeli priliko gledati rastočo vr- sto odpadnikov Slomškarjev. In poleg te- ga je potrebno izpremembe še veliko dru- zega. Pedanterije je v naših šolah še ved- no silno veliko, kar je neopravičljiv peda- goški pogrešek, dočim je vzgoja k popolni apatiji do dela, vsakega dela izven šol- skega guljenja in poleg tega vzgoja k hi- navščini v bujnem cvetju... Ni čuda, če kličemo za značaji, pa jih ni... Kdo pa je kriv? To je tisto usodno vprašanje, ki mu ne maram tukaj odgovarjati, vprašanje, ki mu naj odgovori vsakdo sam. Kaj je bil namen mojih dosedanjih besed? Nič druzega, kakor hotel sem samo opozoriti slavni zbor na milje, v katerem smo prisiljeni živeti, na vzgojo, ki smo jo bili prisiljeni uživati. Njeni sledovi se še ne poznajo docela, ali poznali se bodo kmalu, in zdrava narava ona, ki bo bolezen prebolela. Živimo v dobi hitrega razvitka, silno hitrega žitja, živimo pa tudi v dobi politiških beguncev, živimo v dobi, ki ima malo, bore malo značajev... In s temi besedami sem primoran začeti svoje poročilo o stanju in gibanju slovenskih učiteljiščnikov v zadnjih letih. Naše stanje je v splošnem takšno, kakor po drugih zavodih, tuintam morda še slabše, boljše pa težko ... In če torej pravim, da poleg vseh naših drugih šol učiteljišča prav nič ne odgovarjajo duhu našega časa, bodisi po svoji notranji upravi, ali učni uredbi — se ne čudite! Da, še več; zastareli učni načrti takorekoč ovirajo modernim znanstvenim uspehom pot v šolo. In tako ne dobimo onega potrebnega, kar bi morali nesti s seboj v življenje. S tem pa gotovo ne mislim valiti kakšne krivde na profesorje, saj se med njimi tudi dobe častne izjerne. Že dijak na drugih zavodih je pogrešal zase prave izobrazbe, širokega obzorja, ki ga sedanja šola ne more dati; kako bi ga pač ne pogrešal učiteljiščnik, ki je količkaj trezno gledal v svet, ki mu niso bile oči zameglenele od pretiranega idealizma, nasprotnega onemu, ki nam ga pri- manjkuje. Spoznal ie pomanjkanje — in iskušal je to nadomestiti... Samoizobrazba ... Če bi se izobraževal sam še posebe v prostem času, bi se morda dalo pomagati... Potem ne bi stopil v zivljenje popolnoma nepripravljen, kakor bi vzel ribo iz vode in jo vrgel na skalovje v objeme vročega solnca. Riba pogine, in naravno je, da mora umreti duševno tudi tak učitelj in je potem popoln stroj, mrtva številka v matriki... Ali hočete, da vam pripovedujem preprosto in vendar tako žalostno tragedijo takega mrtvega ali bolje — umorjenega življenja? Z lepimi, visokimi ideali je stopil učiteljiščnik-abiturient z zrelostnim izpričevalom v svojo prvo službo v hribe, v pusto vas, kjer je edini inteligent le še župnik. Zaradi skrajno slabih gmotnih razmer mu ni mogoče, da bi si nabavil knjižnico ali naročil časopispv — pa živi osamljen, brez vsake moralne opore, brez človeka, ki bi ga razumel, s katerim bi se lahko pogovoril, kakor mu želi duša. Brez vsake opore je ... Šola mu je ni dala, sam v sebi je pa tudi ne more najti, ker ni ničesar, česar bi iskal! Resignacija se ga polasti, postane popolnoma apatičen, brezdelica se ga polasti; išče tolažbe in razvedrila kjerkoli, ker ju v sebi ne more najti... In takih žalostnih, tihih tragedij najdete na Slovenskem, posebno pa na Kranjskem veliko! Govori in navdušuje se navadno na abiturientskih sestankih ... Navdušuje za vse one lepe ideale, ki se potem razprše in izginejo, kakor rosa, ko posije nanjo solnce. Mi ne govorimo danes takih navdušenih govorov! Zakaj perspektiva, po kateri zasledujemo svojo bodočnost, ne obeta nič lepega. Obeta baš nasprotno vsemu, po čemer hrepeni mlad idealist. Potrebno pa je, da vsaj vidimo, kaj imamo pričakovati. Lahko se še pripravimo, okrepimo, da tako hitro ne podležemo. Samoizobrazba je bila torej naš glavni namen in smoter; zanjo smo stremili, a silili so nas k temu od ene strani resnična želja po boljšem, kakor smo prejemali v šoli, od druge pa želja po odpomoči. V čem pa je obstojala samoizobrazba-' Naštevati vsa sredstva na tem mestu bi Cilo odveč, podati hočem le nekak splošen očrt našega stanja in gibanja. Vsak učiteljiščnik, ki je čutil željo izpopolniti svojo izobrazbo, je bil navezan na svojo lastno energijo, na svojo lastno pridnost. In število takšnih je bilo v zadnjih letih čimdalje večje, želja po večji izobrazbi, ki tvori v času, ko tolče živIjenje s trdo silo po obrazu mogočno moralno silo, ta želja je zavalovila v srcih, in živahno gibanje se je pričelo. Prešinjala je vse čimdalje bolj zavest, da učiteljski stan bolj, ko vsak drugi zahteva krepkih, vztrajnih in energičnih delavcev. Temeljito uporabiti to malo, kar da šola, na drugi strani pa iskati izobrazbe, ki je šola ne da, to je bil smoter, za katerim so stremili in za katerim stremimo tudi mi! Začelo pa se je to napredno in razveseljivo gibanje nekako pred 8. leti na slovenskih učiteljiščih v Ljubljani, Mariboru, v Gorici, oziroma Kopru. Seveda so nastopili izpočetka Ie nekaterniki, ko so jasno spoznali, da je treba povzdigniti nivo učiteljskega naraščaja, ker za vzgojo naroda je treba imeti trdne podlage v kulturi in ta temelji le na resnični izobrazbi. In tako je lansko leto poudarjal že tov. Vadnal v svojem poročilu, da je zmagala kulturna struja na učiteljišču v Ljubljani, in meni ne preostaja druzega, kakor poudariti, da se je to zgodilo tudi na drugih slovenskih učiteljiščih, kar omenjam natančnejše v podrobnem poročilu. (Dalje.)