TEORIJA SOCIALNEGA SISTEMA
Talcott Parsons : The Social System, Glencoe, Illinois : The Free PRess, 1951 : str,
3-32; 36-40; 114-119; 201- 207 ; 249-251; 480-490 .
REFERENČNI OKVIR AKCIJE IN SPLOŠNA TEORIJA SISTEMA
AKCIJE: KULTURA, OSEBNOST IN MESTO SOCIALNIH SISTEMOV
Predmet pričujočega dela je ekspozicija in ponazoritev konceptualne sheme za
analizo socialnih sistemov znotraj referenčnega okvira akcije . Samo delo je zamišljeno
kot strogo teoretično delo . Zato se ne bo direktno ukvarjalo niti z empirično
generalizacijo kot tako niti z metodologijo, čeprav bo seveda vsebovalo znaten delež
obojega . Sicer je res, da bo morala biti vrednost konceptualne sheme, ki jo predlagamo
na tem mestu, nazadnje vendarle preverjena skozi njeno uporabnost v empiričnih
raziskavah . Toda pričujoče besedilo ni poskus sistematičnega razvijanja našega
empiričnega znanja, kar bi bilo za delo s področja splošne sociologije nujno . Poudarek
je dan teoretski shemi . Sistematična obravnava njene empirične uporabnosti bo tako
morala biti predmet analize na drugem mestu .
Fundamentalno izhodišče predstavlja koncept socialnih sistemov akcije . Interakcija
individualnih akterjev poteka pod takšnimi pogoji, da je tak proces interakcije mogoče
obravnavati kot sistem v znanstvenem smislu in ga tako narediti za predmet teoretične
analize tistega tipa, ki je bila v drugih znanostih uspešno uporabljena za druge tipe
sistemov .
Osnove referenčnega okvira akcije so bile ekstenzivno obravnavane drugje in jih je
zato treba na tem mestu le na kratko povzeti . 1 Referenčni okvir zadeva "orientacijo" enega
ali več akterjev - v fundamentalnem individualnem primeru bioloških organizmov C- do
situacije, ki vključuje druge akterje . Shema, povezana z enotami akcije in interakcije, je
relacijska shema . Analizira strukturo in procese sistemov, ki so zgrajeni skozi svoje
odnose do lastnih situacij, pri tem pa vključuje tudi druge enote . Kot taka se ne ukvarja
z notranjo strukturo enot, z izjemo do tiste mere, v kateri le-ta neposredno vpliva na
relaeijski sistem .
Situacija je definirana kot sestavljena iz objektov orientacije, tako da je orientacija
danega akterja diferencirana glede na različne objekte in skupine objektov, ki njegovo
situacijo sestavljajo. V akcijskih terminih je primerno objektni svet razumeti kot
sestavljen iz treh skupin objektov - iz "socialnih", "fizičnih" in "kulturnih" . Socialni
objekt je akter, ki je lahko sleherni dani drugi individualni akter (alter), akter, ki je sam
vzet za referenčno točko (ego), ali kolektiviteta, ki se - za namene analize orientacij -
obravnava kot enota . Fizični objekti so empirične entitete, ki niso V"interakciji" z egom
ali egu ne "odgovarjajo" So sredstva in pogoji za njegovo interakcijo . Kulturni objekti
so simbolni elementi kulturne tradicije, idej ali verovanj, ekspresivni simboli vrednotnih
obrazcev, in to vse dotlej, dokler so s strani ega obravnavani kot situacijski objekti in
niso "internalizirnni" kot konstitutivni elementi strukture njegove osebnosti .
"Akcija" je proces v situacijskem sistemu akterja, ki ima za individualnega akterja
ali v primeru kolektivitete za posameznike, ki so njeni sestavni deli, motivacijsko
signifikanco . To pomeni, da je za relevantnega akterja orientacija ustreznih procesov
akcije povezana z doseganjem gratifikacij ali z izogibanjem deprivacijam, karkoli te za
vpletene osebnostne strukture že so . Samo toliko, kolikor je ta odnos, do situacije
99
motivacijsko relevantenv omenjenem smislu, bo v pričujočem delu obravnavan kot akcija
v strogem pomenu besede . Domneva se, da bazični vir energije ali dejavnik "sile"
procesov akcije izhaja iz organizma; skladno s tem imajo v določenem smislu vse
gratifikacije in deprivacije svojo organsko signifikanco . Toda četudi je v njih
ukoreninjena, konkretna organizacija motivacije za namene teorije akcije ne more biti
analizirana v okviru organskih potreb organizma . Za namene teorije akcije je ta
organizacija elementov akcije predvsem funkcija odnosov akterja do lastne situacije in
funkcija zgodovine tega odnosa, torej "izkušnje" .
Fundamentalna značilnost tako definirane akcije je, da ne vsebuje zgolj ad hoc
"odgovorov" na partikularne situacijske "stimulanse", temveč da akter razvije sistem
"pričakovanj", povezan z različnimi objekti situacije . Ta so lahko strukturirana le v
odnosu do njegovih lastnih dispozicij za potrebe, verjetnosti gratifikacije ali deprivacije
pa so odvisne od različnih alternativ akcije, ki jih akter lahko uresniči . Toda v primeru
interakcije s socialnim okoljem je dodana še nadaljnja dimenzija . Del pričakovanj ega, v
mnogih primerih najbolj pomemben del, sestavlja verjetna reakcija alterja na egovo
možno akcijo, reakcija, ki postane anticipirana vnaprej in tako vpliva na egove lastne
izbire .
Toda na obeh ravneh dobijo za ego različni elementi situacije posebne "pomene" kot
"znaki" ali "simboli", ki postanejo relevantni za organizacijo njegovega sistema
pričakovanj. Posebej tam, kjer obstaja socialna interakcija, znaki in simboli pridobijo
skupne pomene in služijo kot medij komunikacije med akterji . Ko nastanejo simbolni
sistemi, ki so zmožni posredovati komunikacijo, lahko govorimo o začetkih "kulture", ki
postane del sistemov akcije relevantnih akterjev.
Na tem mestu se bomo ukvarjali zgolj s sistemi interakcije, ki so postali diferencirani
do kulturne ravni . Čeprav je mogoče pojem socialni sistem uporabljati tudi v bolj
elementarnem smislu, je za tukajšnje namene mogoče to možnost ignorirati in pozornost
osredotočiti na sisteme interakcije večjega števila v situacijo orientiranih individualnih
akterjev, pri čemer sistem vključuje skupno razumljen sistem kulturnih simbolov .
Najbolj enostavno povedano sestavlja socialni sistem množica individualnih akterjev,
ki so drug z drugim v interakciji v situaciji, ki ima vsaj fizični vidik oz. vidik okolja, ki
so motivirani v smislu težnje po "optimalizaciji gratifikacije" in katerih relacije do lastnih
situacij, vključujoč drug drugega, so definirane in posredovane skozi sistem kulturno
strukturiranih in skupno deljenih simbolov .
Povedano pa pomeni, da je socialni sistem le eden izmed treh vidikov strukturiranja
popolnoma konkretnega sistema socialne akcije . Druga dva vidika predstavljajo
personalni sistemi individualnih akterjev in kulturni sistem, ki je v njihove akcije vgrajen .
Vsakega izmed njih je treba obravnavati kot neodvisni fokus organizacije elementov
sistema akcije, in to v smislu, da nobenega izmed njih ni mogoče teoretično zreducirati
na drugega ali na kombinacijo ostalih dveh . Vsak je za ostala dva nujno potreben v smislu,
da bi brez osebnosti in kulture ne bilo nikakršnega socialnega sistema, in tako naprej po
seznamu logičnih možnosti . Toda ta vzajemna odvisnost in interpenetracija je nekaj čisto
drugega od reduktibilnosti, ki bi pomenila, da bi pomembne lastnosti in procesi enega
tipa sistema lahko bili teoretično izvedljivi iz našega teoretičnega znanja o drugem ali o
drugih dveh sistemih . Vsem trem je skupen referenčni okvir akcije in to dejstvo dela
določene "transformacije" med njimi mogoče . Toda na ravni tukaj zastopane teorije
omenjeni trije sistemi ne konstituirajo zgolj enega sistema, čeprav se na nekaterih drugih
teoretičnih ravneh morda lahko zdi, da je tako .
100
Nekoliko drugačen način za izpostavitev istega poudarka vodi prek ugotovitve, da je
današnja stopnja teoretične sistematizacije našega znanja o dinamiki akcijskega procesa
fragmentarna. Prav zaradi tega smo danes kot nepogrešljivo referenčno točko prisiljeni
uporabljati te tipe empiričnega sistema, ki so znotraj referenčnega okvira predstavljeni
deskriptivno . V odnosu do te referenčne točke so dinamični procesi razumljeni kot
"mehanizmi" Z,vplivajo na "funkcioniranje" sistema . Deskriptivna predstavitev
empiričnega sistema mora biti narejena v okviru seta "strukturalnih" kategorij, v katerega
so vključene ustrezne "motivacijske" tvorbe, nujne za konstituiranje uporabnega znanja
o mehanizmih .
Preden se podrobneje poglobimo v nekatere izmed obširnih metodoloških problemov
analize sistemov akcije s posebnim poudarkom na socialnem sistemu, se zdi modro
povedati še nekaj več o elementarnejših komponentah akcije nasploh . Zdi se, da ima
sistem "dispozicij za potrebe" individualnega akterja v najbolj splošnem smislu dva
najprimarnejša ali najelementarnejša vidika ; ki bi ju lahko poimenovali "gratifikacijski"
in "orientacijski" vidik. Prvi zadeva "vsebino" akterjeve vzajemne menjave z objektnim
svetom, torej to, "kaj" iz lastne interakcije s tem svetom dobi, ter za kakšno "ceno" .
Drugi zadeva "kako" njegovega odnosa do objektnega sveta, torej vzorce ali poti, skozi
katere so njegovi odnosi do tega sveta organizirani .
Če poudarimo relacijski vidik, potem je mogoče prve razumeti kot "katektične" .
orientacije, kar pomeni kot orientacije, ki zadevajo pomembnost egove relacije z
obravnavanim objektom ali objekti za gratifikacijsko-deprivacijski balans njegove
osebnosti . Najbolj elementarna in fundamentalna "orientacijska" kategorija pa je po drugi
strani, vsaj zdi se tako, "kognitivna", ki jo je v njenem najsplošnejšem smislu mogoče
obravnavati kot "definicijo" relevantnih vidikov situacije glede na njihov pomen za
akterjeve "koristi" . Tu gre torej za kognitivni orientacijski vidik ali za risanje kognitivne
mape v Tolmanovem pomenu besede .3 Oba navedena vidika morata biti prisotna v vsem,
kar se lahko obravnava kot enoto sistema akcije, torej kot "posamični akt" .
Toda akti se ne pojavljajo posamično in ločeno, temveč so organizirani v sisteme .
Celo v primeru, ko je v premislek vzet najbolj elementarni sistemski nivo, je treba vanj
vključiti tudi komponento "integracije sistema" . V okrilju referenčnega okvira akcije je
ta integracija selektivni izbor med možnostmi glede orientacij . Gratifikacijske potrebe
imajo alternativne možne objekte, ki so prisotni v situaciji. Risanje kognitivne mape
vključuje alternative v presojanju ali interpretaciji tako glede tega, kaj objekti so, kot glede
tega, kaj "pomenijo". Obstajati mora urejena selekcija med takšnimi alternativami . Ta
proces urejene selekcije bo poimenovan "evaluacija" . Tako torej obstaja evaluativni vidik
sleherne konkretne akcijske orientacije . Najbolj elementarne komponente vsakega
sistema akcije je tako mogoče zreducirati na akterja in njegovo situacijo . V zvezi z
akterjem je naš interes usmerjen na kognitivne, katektične in evaluativne modele njegove
orientacije ; v zvezi s situacijo pa na njeno diferenciacijo na objekte in skupine le-teh .
Trije bazični modeli motivacijske orientacije skupaj s konceptom sistema objektov
določajo elemente akcije v najširšem smislu . Vsi trije so všteti v strukturo tistega, kar
smo poimenovali "pričakovanje". Pričakovanje ima - v pomenu, kot ga predlagamo - poleg
katektičnih interesov, kognitivne definicije situacije in evaluativne selekcije tudi še
časovni vidik, in to tako glede prihodnjega razvoja akterjevega situacijskega sistema kot
tudi glede spomina na pretekle akcije . Orientacija do situacije je torej strukturirana glede
na lastne razvojne obrazce . Akter se priuči "investiciji" v določene možnosti tega razvoja .
Zanj je pomembno, kako pride do tega, da se nekatere možnosti realizirajo raje kot druge .
101
Ta časovna dimenzija akterjeve skrbi za razvoj situacije je lahko diferencirana okoli
koordinate aktivnost-pasivnost. V ekstremnem primeru lahko akter le "čaka na razvoj
dogodkov", ne da bi aktivno posegel in "naredil karkoli s tem v zvezi", lahko pa tudi
skuša aktivno kontrolirati situacijo v skladu z lastnimi željami in interesi . Bodoče stanje
akterjevega situacijskega sistema, znotraj katerega akter zavzema povsem pasivno držo,
je mogoče poimenovati "anticipacija", medtem ko je prihodnje stanje tega istega sistema,
na katero skuša akter aktivno vplivati (tako, da prepreči dogodke, za katere ne mara, da
bi se zgodili) mogoče poimenovati "cilj" . Usmeritev v cilj akcije je, kot bomo videli,
posebej kadar se obravnavajo osnove normativne orientacije, fundamentalna značilnost
vseh sistemov akcije . Vendar pa analitično, kot se zdi, stoji za stopnjo "niže" od koncepta
pričakovanj, in to zaradi logične možnosti pasivne anticipatorne orientacije . Oba tipa pa
morata biti jasno razločen od "odgovora na stimulans", in to zato, ker slednji ne izraža
eksplicitno orientacij do prihodnega razvoja situacije . Stimulans sije mogoče predstavljati
kot "strelo z jasnega", ki na teoretsko analizo ne vpliva .
Temeljni koncept "instrumentalnih" vidikov akcije pa je mogoče uporabiti le za
primere, ko je akcija pozitivno orientirana v cilj . Ta koncept izraža tiste premisleke o
situaciji in akterjevih odnosih do nje, tiste odprte mu alternative in njihove možne
konsekvence, ki so relevantne za doseganje cilja .
Treba bi bilo reči še besedo o bazičnem strukturiranju "gratifikacijskih potreb" .
Splošna teorija akcije bo sčasoma morala sprejeti odločitve tako glede enotnosti ali
kvalitativne pluralnosti bazično genetično danih potreb kot tudi glede njihove klasifikacije
in organizacije . Posebno za delo, ki se ukvarja s tisto ravnijo teorije akcije, ki zadeva
socialni sistem, pa je vsekakor zelo priporočljivo, da na takšnih kontroverznih področjih
skrupulozno upošteva načelo previdnosti. Kljub temu pa je vendarle nujno privzeti
osnovno polarnost te strukture potreb, ki je vključena v koncept
gratifikacijsko-deprivacijskega balansa in ki ima takšne izpeljanke ; kot je npr. nasprotje
privlačnost-odpor . Zdi pa se, da za naše namene vendarle ni nujno, da bi določena splošna
stališča o odnosih med gratifikacijsko potrebo in drugimi vidiki akcije morala doseči
visoko generalizirani nivo .
Najpomembnejši razlog za to leži v dejstvu, da so v lastnih sociološko relevantnih
oblikah "motivacije" že organizirane na osebnostnem nivoju . Torej imamo opraviti z bolj
konkretnimi strukturami, ki so razumljene kot produkti interakcije genetično danih
komponent potreb s socialno izkušnjo . Na tej ravni so uniformnosti tiste, ki so za
sociološke probleme empirično signifikantne . Zato da bi bilo mogoče znanje o takšnih
uniformnostih koristno uporabiti, pa običajno ni nujno razmotati klobčiča genetskih
komponent in komponent izkušnje, ki leži pod temi uniformnostmi. Načelna izjema
nastopi v zvezi s problemi tistih meja socialne variabilnosti v strukturi socialnih sistemov,
ki so lahko vsiljene z biološko konstitucijo relevantne populacije . Kadar se takšni
problemi pojavijo, je seveda nujno mobilizirati vso dostopno evidenco, da se oblikuje
sodba o bolj specifičnih gratifikacijskih potrebah .
S povedanim je povezan tudi problem relevantnosti, in to ne zgolj gratifikacijskih
potreb, temveč tudi zmožnosti in sposobnosti . Vsaka empirična analiza akcije
predpostavlja biološko dane zmožnosti . Vemo, da so te med posamezniki visoko
diferencirane . Toda tudi s tem v zvezi je treba za najbolj splošne teoretske cilje upoštevati
načelo previdnosti . Pravilnost takšne procedure potrjuje znanje o tem, da so individualne
variacije pomembne veliko bolj kot tiste med velikimi populacijami, tako da je relativno
malo verjetno, da so najpomembnejše razlike med socialnimi sistemi velikega obsega
102
primarno determinirane z biološkimi razlikami v sposobnostih njihovih populacij . Večini
socioloških namenov docela ustreza rezultanta genov in življenjske izkušnje, pri čemer
izločevanje posameznih dejavnikov ni potrebno .
Izpostavljeno je bilo, da celo najbolj elementarna orientacija akcije na živalski ravni
vključuje znake, ki so začetki simbolizacije . Ta je inherentna konceptu pričakovanja, ki
vključuje neko vrsto "generalizacije" od partikularnosti trenutno potekajoče stimulacijske
situacije . Brez znakov bi bil celotni orientacijski vidik akcije, vključno s koncepcijo
"alternativ" in iz nje izhajajočo koncepcijo "selekcije", brez pomena . Na človeški ravni
pa je brez dvoma narejen korak od znakovne orientacije k resnični simbolizaciji . Ta je
nujni pogoj za nastop kulture .
V bazični shemi akcije je simbolizacij jasno vključena tako v kognitivno orientacijo
kot v koncept evaluacije . Nadaljnja elaboracija vloge in strukture simbolnih sistemov v
akciji pa vključuje premisleke o diferenciaciji, ki so povezani z različnimi vidiki sistema
akcije, ter vidik deljenosti in njegov odnos do komunikacije in kulture . Slednjega se lahko
obravnava prek prvega .
Kakršenkoli žeje lahko pomen nevroloških prerekvizitov, se zdi verjetno, da resnična
simbolizacija, ki se razlikuje od uporabe znakov, ne more nastati ali funkcionirati brez
interakcije akterjev ter da individualni akter simbolne sisteme lahko pridobi le skozi
interakcijo s socialnimi objekti . Vsaj signifikantno je, da je to dejstvo mogoče dobro
povezati z elementom "dvojne kontingence", ki je vključena v interakcijski proces . V
tipičnih živalskih situacijah učenja ima žival alternative, med katerimi dela selekcijo in
razvija pričakovanja, ki so lahko "sprožena" z določenimi znaki ali "gesli" . Toda znak
je tu dal situacije, ki je stabilna, neodvisno od tega, kar žival počne ; edini "problem", ki
za živali obstaja, je, ali lahko situacijo "interpretira" korektno, npr . tako, da spozna, da
črni panel pomeni hrano, beli pa ne. Toda v socialni interakciji lahko alterjeve možne
"reakcije" pokrivajo široko območje, selekcija med njimi pa je mogoča skozi egove
akcije. Tako mora torej biti za proces interakcije, da ta sploh postane strukturiran, pomen
znaka bistveno bolj abstrahiran od partikularnosti situacije . Njegov pomen mora biti
stabilen skozi bistveno širši obseg "čejev", ki pokriva' nožne alternative ne zgolj egove,
temveč tudi alterjeve akcije ter možne permutacije in kombinacije odnosov med njimi .
Katerikoli že so lahko izvori in procesi razvoja simbolnih sistemov, je povsem jasno,
da visoka elaboriranost sistemov človeške akcije ni mogoča brez relativno stabilnih
simbolnih sistemov, pri katerih pomen ni predominantno odvisen od visoko
partikulariziranih situacij . Najbolj pomembna posamična implikacija te generalizacije je
morda možnost komunikacije, kajti situaciji dveh akterjev nista nikoli identični, in brez
zmožnosti, da se pomen abstrahira od najbolj partikularnih situacij, bi bila komunikacija
nemogoča . Po drugi strani pa stabilnost simbolnega sistema, stabilnost, ki mora biti
razprostranjena tako med individuumi kot tudi skozi čas, verjetno ne bi mogla biti
vzdrževana brez funkcioniranja v komunikacijskem procesu znotraj interakcije množice
akterjev. Takšen skupen simbolni sistem, ki funkcionira v interakciji, je tisto, kar bomo
poimenovali kulturna tradicija .
Obstaja fundamentalni odnos med tem vidikom in tistim, kar se pogosto imenuje
"normativna orientacija" akcije . Simbolni sistem pomenov je element reda, ki je tak,
kakršen je, "vsiljen" realni situaciji . Celo najelementarnejša komunikacija ni mogoča brez
določene stopnje konformnosti do "konvencij" simbolnega sistema . Postavljeno nekoliko
drugače - vzajemnost pričakovanj je orientirana v red simbolnih pomenov, ki ga akterji
delijo. Toliko, kolikor egove zadovoljitve postanejo odvisne od reakcij alterja, postane
103
situacijski standard zgrajen iz pogojev, ki bodo ali ne bodo priklicali "gratifikacijske"
reakcije, in odnos med temi pogoji in reakcijami postane kot tak del sistema pomenov
egove orientacije do situacije. Orientacija do normativnega reda in vzajemna prepletenost
pričakovanj in sankcij, ki bo za našo analizo socialnih sistemov fundamentalna, je torej
ukoreninjena v najglobljih temeljih referenčnega okvira akcije .
Ta temeljni odnos je tudi skupen vsem tipom in modelom interakcijskih orientacij .
Toda ne glede na to je važno razdelati določene razlike glede na relativni primat treh
modulnih elementov, tj . katektičnega, kognitivnega in evaluativnega, kakor so bili orisani
zgoraj. Element skupno deljenega simbolnega sistema, ki služi kot kriterij ali standard za
selekcijo med orientacijskimi alternativami, ki so odprte v situacijo, lahko imenujemo
vrednota .
V določenem smislu sestoji "motivacija" iz orientacije, da bi se izboljšal
gratifikacijsko-deprivacijski balans akterja . Toda ker je akcija brez kognitivnih in
evaluativnih komponent v lastni orientaciji v referenčnem okviru akcije nepredstavljiva,
bomo termin motivacija uporabljali tako, da bo vključeval vse tri vidike in ne le
katektičnega . Toda od tega motivacijsko orientacijskega vidika totalnosti akcije je treba
z vidika vloge simbolnih sistemov nujno ločiti vidik "vrednotnih orientacij" . Ta vidik ne
zadeva pomena pričakovanega stanja zadev v odnosu do akterja znotraj okvirov
njegovega gratifikacijsko-deprivacijskega balansa, temveč vsebino selektivnih
standardov samih . Tako razumljen koncept vrednotnih orientacij predstavlja logično
shemo formuliranja enega centralnih vidikov artikulacije kulturnih tradicij v sistem akcije .
Iz zgoraj nakazane izpeljave normativnih orientacij in vloge vrednot v akciji sledi,
da vse vrednote vključujejo tisto, kar bi lahko poimenovali socialno referenco . Toliko,
kolikor so prej kulturne kot čisto personalne, so dejansko skupno deljene . Čeprav
idiosinkratične za individuume, so še vedno - spričo okoliščin lastne geneze - definirane
v odnosu do skupno deljene kulturne tradicije ; njihove idiorinkratičnosti pa sestojijo iz
specifičnih odklonov od skupno deljene tradicije in so na ta način tudi definirane .
Vendar pa so vrednotni standardi, skupaj s to socialno referenco, lahko diferencirani
glede na lastne funkcionalne odnose do akcije posameznika . Z motivacijske plati socialna
referenca vsebuje evaluativno signifikanco za vse vrednotne standarde . Tod še vedno je
lahkoprimarni pomen standarda ali tisti, ki zadeva kognitivne definicije situacije, ali tisti,
ki zadeva katektična "izražanja", ali tisti, ki zadeva integracijo, in to ali sistema akcije
kot sistema ali nekega njegovega dela . Zato lahko tudi na strani vrednotnih orientacij
ponovimo tročleno klasifikacijo "modusov" orientacije, in to v obliki delitve na
kognitivne standarde, apreciativne standarde in moralne standarde vrednotne orientacije .
Prav je, da na tem mestu te termine z nekaj besedami razložimo. Kot rečeno, ta
klasifikacija ustreza klasifikaeiji modelov motivacijskih orientacij . V kognitivnem
primeru ni veliko težav . Na motivacijski ravni je poudarek na kognitivnem interesu za
situacijo in njene objekte, na motivaciji, da se situacija kognitivno definira . V zvezi z
vrednotnimi orientacijami pa je, po drugi strani, pozornost usmerjena v standarde, s
katerimi se ocenjuje validnost kognitivnih presoj . Nekateri izmed njih, kot npr . najbolj
elementarni standardi logike ali korektnosti opazovanja, so lahko kulturne univerzalije,
medtem ko so drugi elementi kulturno variabilni . V vsakem primeru pa gre za selektivno
evaluacijo, za standarde preference med alternativnimi rešitvami kognitivnih problemov
ali alternativnimi interpretacijami fenomenov oz . objektov.
Normativni vidik kognitivne orientacije je tako zlahka sprejet za dognanega . V
primeru katekse pa ni povsem tako . Pri kateksi vsekakor v nekem smislu gre za to, da
104
akterjev odnos do objekta pač je ali ni na določen način zadovoljiv . Toda ne sme se
pozabiti, da gratifikacija poteka kot del sistema akcije, v katerem pa so akterji na splošno
normativno orientirani . Tako seveda sploh ne pride v poštev, da bi ta vidik lahko
obravnavali tako, kot da zanj normativni standardi vrednotenja niso relevantni . V tem
smislu vedno obstaja vprašanje pravilnosti in primernosti orientacije, in to tako glede
izbora objekta kot tudi glede drže do njega . Ta zatorej prav tako vsebuje standarde, s
pomočjo katerih je mogoče opraviti selekcije med možnostmi katektične signifikance .
Sevede pa ima tudi evaluativni vidik motivacijske orientacije lastnega vrednotno
orientacijskega dvojnika . Evaluacija se ukvarja s problemom integracije elementov
sistema akcije, fundamentalno s problemom, da "ni mogoče hkrati imeti sitega volka in
cele koze". Za ta problem so seveda relevantni tako kognitivni kot tudi apreciativni
vrednotni standardi . Toda vsak akt ima tako kognitivne kot tudi katektične vidike . Primat
kognitivnih interesov zatorej še vedno pušča odprt problem integriranja konkretne akcije
glede na njeno relevantnost za katektične interese in vice versa . Zatorej mora v sistemu
akcije obstajati vrhovni fokus evaluativnih standardov, ki niso ne kognitivni ne
apreciativni, vključujejo pa sintezo obeh vidikov . Te standarde se zdi primerno
poimenovati moralne standarde. In to v smislu, da konstituirajo standarde, v okviru katerih
so partikularnejše evaluacije same evaluirane .
Iz splošnega karakterja sistemov akcije bi moralo biti jasno tudi, da imajo tako
razumljeni moralni standardi predvsem socialno relevantnost . To pa zato, ker je konkretno
vsak sistem akcije v enem izmed svojih vidikov socialni sistem, četudi je za določene
cilje lahko zelo pomembno osredotočiti se na osebnost . Moralno razmerje v nobenem
smislu ni ekskluzivno socialno, toda brez socialne dimenzije je konkretni sistem akcije
nemogoče razumeti kot integriran v celovitem smislu . Še posebej z vidika kateregakoli
danega akterja je definicija vzorcev vzajemnih pravic in dolžnosti ter standardov, ki jim
v njihovi interakciji z drugimi vladajo, ključni vidik njegove splošne orientacije do lastne
situacije . Zaradi te posebne relevantnosti za socialni sistem postanejo moralni standardi
tisti vidik vrednotnih orientacij, ki ima za sociologe največji pomen . V poglavjih, ki
sledijo, bomo imeli o njih še veliko povedati .
Dasiravno obstaja med klasifikacijo vzorcev vrednotnih orientacij in klasifikacijo
motivacijskih orientacij direktna paralela, je zelo pomembno, da je povsem jasno, da sta
ta dva vidika ali komponenti sistema akcije logično neodvisni, in to ne v smislu, da bi
ne bili obe esencialni, temveč v smislu, da je vsebina, ki je v obeh klasifikacijah
zaobsežena, lahko neodvisno variabilna . Iz dane "psihološke" katektične signifikance
nekega objekta ni mogoče izvesti specifičnih apreciativiiih standardov, a osnovi katerih
je objekt ovrednoten in vice versa . Klasifikacija modelov motivaeijske orientacije
preskrbi predvsem okvir za analiziranje "problemov", v katerih ima akter svoj "delež" .
Vrednotna orientacija pa po drugi strani oskrbi standarde za presojo tega, kaj konstituira
zadovoljive "rešitve" teh problemov . Jasno pripoznanje neodvisne variabilnosti teh dveh
bazičnih modelov ali nivojev orientacij je osnovnega pomena za zadovoljivo teorijo
področja "kultura in osebnost". Pravzaprav je mogoče reči, da prav neuspeh v
prepoznavanju teh neodvisnih variabilnosti leži v temeljih vrste težav tega področja,
predvsem tendence nestabilnega osciliranja velikega dela družboslovja med "psihološkim
determinizmom" na eni in "kulturnim determinizmom" na drugi strani . V resnici je
mogoče reči, da je postavka o neodvisni variabilnosti logični temelj neodvisnega pomena
teorije socialnega sistema vis-a-vis teoriji osebnosti na eni in kulture na drugi strani .
105
Morda bi se lahko najprej na kratko ustavili ob problemu kulture . V antropologiji ni
najti nič takega, kar bi lahko poimenovali obči dogovor o definiciji koncepta kulture. Bi
pa za pričujoče namene lahko izpostavili tri prominentna glavna načela : prvič, da je
kultura transmisirana, saj konstituira dediščino ali socialno tradicijo ; drugič, da je
priučena, saj ni manifestacija človeške genetske konstitucije ; tretjič, je skupno deljena .
Kultura je tako po eni strani produkt, po drugi strani pa determinanta sistemov človeške
socialne interakcije .
Prvi poudarek, transmisivnost, se uporablja kot najpomembnejši kriterij za
razločevanje kulture od socialnega sistema, in to zato, ker je kultura lahko z difuzijo
prenašana z enega socialnega sistema na drugega . Na ravni posameznega socialnega
sistema je tisti element, ki ga je mogoče tako analitično kot tudi empirično razločiti od
socialnega sistema, "vzorec" . Med kulturnimi vzorci in drugimi elementi socialnega
sistema sicer obstaja usodno pomembna vzajemna odvisnost, toda ti drugi elementi
nikakor niso popolnoma "vzorčno integrirani" niti s kulturo niti drug z drugim .
Na osnovi tistega, kar smo o kulturi povedali zgoraj, razlogov za to komplikacijo ni
treba dolgo iskati . Simbolni sistem ima svoje modele integracije, ki bi jih lahko
poimenovali "konsistentnost vzorca" . Najbolj znan je primer logične konsistentnosti
kognitivnega sistema, toda tudi umetniški stili in sistemi vrednotnih orientacij so predmet
istega kriterija integracije . kot sistem v obliki vzorca . Primeri takih simbolnih sistemov
so v praksi udomačeni tako v filozofskih traktatih kot v umetniških delih .
Toda ta norma integracije konsistentnega vzorca kulturnega sistema je lahko kot
integralni del konkretnega sistema socialnih interakcij zgolj aproksimativno realizirana,
in to zaradi pritiskov, ki izraščajo iz imperativov vzajemne odvisnosti s situacijskimi in
motivacijskimi elementi konkretne akcije . Na ta problem je mogoče gledati tudi v luči
določenih premislekov, ki zadevajo "učenje" kulturnih vzorcev .
Za ta v antropološki literaturi zelo obče sprejet termin se zdi, da izvorno izhaja iz
modela učenja intelektualnih vsebin . Toda pomonsko se je tako razširil, da je postal
skupna oznaka za proces, skozi katerega se motivira integracijo rekvizitov določenega
elementa kulture v konkretno akcijo individuuma . Nekdo se lahko v tem smislu uči brati
določen jezik ali reševati matematične probleme z uporabo različnih formul . Toda uči se
tudi prilagajanja normi vedenja ali vrednoti nekega umetniškega stila . Učenje v tem
širokem smislu torej pomeni inkorporacijo elementov kulturnega vzorca v akcijske
sisteme individualnih akterjev.
Analiza zmožnosti za učenje tako zadeva ob problem mesta, ki ga določeni konkretni
kulturni item lahko privzame v personalnem sistemu . En vidik tega problema tvori
njegova kompatibilnost z drugimi elementi kulture, ki se jih je isti individuum že naučil
ali pa se pričakuje, da se jih še bo . Toda tu so še drugi vidiki . Sleherni individualni akter
je biološki organizem, ki deluje v okolju. Oboje - genetična konstitucija organizma in
okolje, ki ni sociokulturno - postavlja temu učenju omejitve, ki pa jih je zelo težko
specificirati . Končno pa je sleherni individualni akter tudi predmet sil interakcije v
socialnem sistemu. Prav ta zadnja ugotovitev je še posebno pomembna za problem
kulture, in to zaradi skupno deljenih vidikov kulturne tradicije . Takšno tradicijo "rodi"
eden ali več socialnih sistemov in mogoče je reči, da "funkcionira" le takrat, kadar je del
njihovih dejanskih sistemov akcije .
V okviru akcije bi ta problem lahko povzeli kot tistega o tem, ali je lahko kompletni
vzorčno konsistentni kulturni sistem povezan s silami tako osebnosti kot tudi socialnega
sistema na tak način, da je lahko popolna "konformnost" z njegovimi standardi adekvatno
106
motivirana pri vseh individualnih akterjih v socialnem sistemu . Tukaj lahko brez
slehernega namena podrobnejšega dokazovanja zgolj zatrdimo, da je tak mejni primer
nekompatibilen s fundamentalnimi funkcionalnimi imperativi tako osebnosti kot socialnih
sistemov. Integracija celotnega sistema akcije, parcialna in nekompletna, kakršna pa je,
je takšna oblika "kompromisa" med "silami h konsistentnosti" v osebnosti, še posebej pa
v socialnih in kulturnih komponentah, da se nobeden izmed njih ne približa povsem
"popolni" integraciji . V zvezi z odnosi med kulturnim in socialnim sistemom bo treba ta
problem še precizneje razdelati . Ključna točka na tem mestu pa je, da "učenja" sistema
kulturnih vzorcev in skupnega "bivanja" le-tega z akterji v socialnem sistemu ni mogoče
ustrezno razumeti brez analize motivacije, povezane s konkretnimi situacijami, in to ne
zgolj na ravni teorije osebnosti, temveč tudi na ravni mehanizmov socialnega sistema .
V odnosih socialnega sistema do kulture na eni in do osebnosti a drugi strani obstaja
določen element logične simetrije ; vendar pa njegove implikacije ne smejo iti predaleč .
Globja simetrija leži v dejstvu, da so oboji, tako osebnosti kot socialni sistemi, tipi
empiričnega sistema akcije, v katerih so kombinirani tako motivacijski kot tudi kulturni
elementi oziroma komponente, zaradi česar so v nekem smislu paralelni . Baza integracije
kulturnega sistema je, kot je bilo že izpostavljeno, konsistenca vzorca . Pri osebnosti pa
je to njena strukturalna konsistenca vzorca plus funkcionalna adekvatnost motivacijskega
balansa v konkretni situaciji . Kulturni sistem ne "funkcionira", razen kot sestavina sistema
akcije; kulturni sistem zgolj "je" .
Povsem jasno mora biti, da tisto, kar razlikuje socialni sistem od osebnosti, ni
relevantnost interakcije . Tudi najbolj empatična interakcija je prav toliko konstitutivna
za osebnost kot za socialni sistem . Prej je osnova razlikovanja med osebnostmi in
socialnimi sistemi funkcionalni fokus organizacije in integracije . Osebnost je relacijski
sistem živega organizma, ki je v interakciji s situacijo . Njegov integrativni fokus
predstavlja enota organizem-osebnost kot empirična entiteta . Mehanizmi osebnosti
marajo biti razumljeni in formulirani glede na funkcionalne probleme te enote . Sistem
socialnih odnosov, v katere je akter vključen, ni samo situacijskega pomena, temveč je
konstitutiven - in to direktno - za osebnost samo . Toda celo, če so ti odnosi za skupino
individumov socialno strukturirani na uniformni način, iz tega še ne sledi, da so tudi
načini, na katere so te uniformne "vloge" strukturirane, na enak način konstitutivni za
sleherno posamično osebnost. Vsak od njih je integriran v različni personalni sistem in
zaradi tega v preciznem smislu ne "pomeni iste stvari" niti za dva izmed njih . Odnos
oscbnosti do uniformne strukture vlog je odnos vzajemne odvisnosti in interpenetracije,
ne pa odnos "inkluzije", pri katerem so lastnosti personalnega sistema konstituirane iz
vlog, iz katerih je ta menda izgrajen.
Kot bomo še videli, obstajajo pomembne homolognosti med osebnostjo in socialnim
sistemom . Toda to so homolognosti, ne pa odnos makrokozmos - mikrokozmos ;
fundamentalna je distinkcija. Zdi se, da je prav neuspeh v upoštevanju teh premislekov
ležal v temeljih večine teoretskih težav socialne psihologije, še posebej takrat, ko je
skušala iz psihologije posameznika "ekstrapolirati" na motivacijsko interpretacijo
množičnih fenomenov, oz. na tisto, kar je postulirala kot "skupinsko mišljenje" .
Iz teh premislekov izhaja, da morajo biti oboji, tako struktura socialnih sistemov kot
tudi motivacijski mehanizmi njihovega funkcioniranja, kategorizirani na nivoju, ki je
neodvisen tako od osebnosti kot od kulture . Grobo povedano, težave izvirajo iz poskusa,
ki je sam po sebi mičen, iz poskusa, da se ali socialna struktura obravnava kot del kulture
107
ali pa, da se "socialna motivacija" obravnava kot uporaba psihologija v smislu direktne
aplikacije teorije osebnosti .
Pravilna formula tega odnosa je drugačna . Gre za to, da so fundamentalne opeke, ki
gradijo tako teorijo socialnih sistemov kot tudi teorijo osebnosti in teorijo kulture, skupne
vsem znanostim o akciji . To ne drži le za nekatere izmed njih, temveč za vse . Toda načini,
na katere naj bi bile te konceptualne opeke vgrajene v teoretične strukture v primeru treh
najpomembnejših fokusov teorije akcije, niso isti . Psihologija kot znanost o osebnosti zato
ni "fundacija" teorije socialnega sistema, temveč je le ena ključnih vej velikega drevesa
teorije akcije, katerega druga veja je teorija socialnih sistemov . Skupni temelj zatorej ni
teorija posameznika kot enote družbe, temveč teorija akcije, ki je "snov", iz katere so
zgrajeni tako personalni kot socialni sistemi . Predmet kasnejših poglavij bo, da
dokumentirajo to stališče s posebnega zornega kota analiziranja določenih vidikov
vzajemne odvisnosti socialnih sistemov z obojimi, tako z osebnostmi kot s kulturnimi
sistemi .
Znotraj pravkar orisanega referenčnega okvira predstavlja torej fokus pričujočega
dela teorija socialnih sistemov . Naše delo se ukvarja tako z osebnostjo kot tudi s kulturo,
toda ne kot takima, temveč v njuni povezanosti s strukturo in funkcioniranjem socialnih
sistemov. Med sistemi akcije je socialni sistem, kot že rečeno, neodvisni fokus tako realne
empirične organizacije akcije kot tudi teoretične analize .
Ker je empirična organizacija sistema fundamentalni fokus, mora imeti koncepcija
empiričnega samozadostnega socialnega sistema status norme . Če k temu dodamo še
pogoj dovolj dolgega trajanja, ki transcendira življenjsko dobo povprečnega človeškega
individuuma, postaneta normalna biološka reprodukcija in socializacija prihajajočih
generacij esencialna vidika takšnega socialnega sistema . Socialni sistem takega tipa, ki
vse esencialne funkcionalne prerekvizite dolgotrajnega obstoja nahaja znotraj svojih
lastnih resursov, bomo imenovali družba . Za koncept družbe ni esencialno, da bi ne smela
biti na noben način empirično odvisna od drugih družb, temveč le, da naj bi vsebovala
vse strukturalne in funkeionalne fundamente neodvisno bivajočega sistema .
Vsak drugačen socialni sistem bomo poimenovali "parcialni" socialni sistem . Očitno
je, da se večina empiričnih socioloških študij ukvarja prej s parcialnimi socialnimi sistemi
kakor pa z družbami kot celotami. To je seveda docela legitimno . Toda uporaba družbe
kot "norme" v teoriji socialnih sistemov zagotavlja, da bo razvita konceptualna shema za
eksplicitno in sistematično vmeščanje parcialnega socialnega sistema v okvir družbe,
katere del je. Po tej poti postane mnogo manj verjetno, da bi raziskovalec prezrl esencialne
poteze družbe zunaj parcialnega socialnega sistema, ki so prerekviziti lastnosti slednjega .
In skorajda nepotrebno je poudarjati, da je vedno ključnega pomena specificirati, kateri
sistem je predmet sociološke analize, ali je to družba ali ne, in če ni, je bistveno
specificirati lociranost partikularnega socialnega sistema v družbi, katere del je .
Doslej je bilo že velikokrat omenjeno, da danes še ne zmoremo razviti kompletne
teorije dinamike akcije in da mora zato sistematizacija teorije na sodobni stopnji znanja
biti izvedena v "strukturalno-funkcionalnih" terminih. Preden se usmerimo v našo
centralno analizo, je treba vsaj na kratko pojasniti pomen in posledice te prepozicije .
Danes je povsem nesporno, da se vse znanstvene teorije ukvarjajo z analizo
elementov uniformnosti v empiričnih procesih . To je tisto, na kar se običajno misli, ko
se govori o interesu teorije za "dinamiko" . S tem v zvezi je esencialno vprašanje, koliko
se je stanje teorije približalo točki, ki dovoljuje deduktivni prehod z enega vidika ali stanja
sistema na drugega v smislu, da je mogoče trditi, da če so v sektorju A dejstva W in X,
108
morajo v sektorju B biti dejstva Y in Z. V določenih območjih fizike in kemije obstaja
kar precej zadovoljivo empirično kritje za takšen deduktivni sistem. Toda v znanostih o
akciji je tovrstno znanje o dinamiki zelo fragmentarno, vendar pa v nobenem primeru ne
docela odsotno .
V tej situaciji je nevarno opustiti vse prednosti, ki jih ponuja sistematična teorija .
Možno pa je obdržati nekatere od njih in hkrati oskrbeti okvir za trajno večanje znanja
o dinamiki . Strukturalno-funkcionalni nivo teoretične sistemizacije je na tem mestu
predstavljen in uporabljan natančno kot ta drugi tip teorije .
Najprej je presežen čisti empiricizem, in to z opisovanjem fenomenov kot delov ali
procesov sistematično razdelilnih empiričnih sistemov . Uporabljeni set deskriptivnih
kategorij ni niti ad hoc niti ni zdravorazumski, temveč gre za previdno in kritično razdelan
sistem konceptov, ki jih je možno aplicirati a vse relevantne dele ali vidike konkretnega
sistema na koherentni način . Prav ta karakteristika dela prehod od enega do drugega dela
in/ali stanja sistema ter od enega do drugega sistema za možnega . Ključnega pomena pri
tem je, da bi tu moralo iti za tak set kategorij, v katerem so dinamične generalizacije, ki
bi pojasnjevale procese, direktno del teoretičnega sistema . To je v bistvu tisto, kar doseže
"motivacijski" vidik referenčnega okvira akcije . Razumevanje procesov socialnega
sistema kot procesov akcije v strogem smislu, kakor je podan v zgornji diskusiji, je
mogoče artikulirati z razpoložljivim znanjem o motivaciji, ki in kakor je bilo razvito v
moderni psihologiji, na način, ki aktivira enormni rezervar znanja .
Posebej pomemben vidik našega sistema kategorij je "strukturalni" vidik . Danes
preprosto še nismo v položaju, da bi lahko "ujeli" uniformnosti dinamičnega procesa v
socialnem sistemu, razen tu in tam. Toda ko skušamo podati te slednje, lahko ujamemo
scenarij dinamike, in ko skušamo biti v najugodnejši poziciji za ekstenzijo našega znanja
o dinamiki, moramo imeti "sliko" sistema, v katerega se ti procesi vmeščajo, "sliko" o
danih odnosih njegovih delov v danem stanju sistema ; tam, kjer gre za spremembe, pa o
tem, iz katerih sprememb v katere spremembe prek katerih vmesnih stanj proces poteka .
Sistem strukturalnih kategorij je konceptualna shema, ki ponuja tak scenarij za analizo
dinamičnih procesov . Za kolikorse znanje o dinamičnih procesih širi, za toliko neodvisna
eksplanatorna signifikanca strukturalnih kategorij izhlapeva . Toda njihova znanstvena
funkeija je ne glede na to ključna .
Zategadelj je treba v pričujočem delu eno od osrednjih pozornosti nameniti
kategorizaciji strukture socialnih sistemov, modelom strukturalne diferenciacije znotraj
takšnih socialnih sistemov in obsegom variabilnosti - ob upoševanju sleherne strukturalne
kategorije - med sistemi . Prav zaradi fragmentarnosti našega znanja o dinamiki je
previdna in sistematična obravnava teh problemov za sociologijo izjemno nujna . Toda
sočasno bi moralo biti povsem jasno, da to morfološko zanimanje ne predstavlja cilja
samega po sebi, temveč da so njegovi produkti nepogrešljivo orodje za druge namene .
Če imamo zadovoljivo generaliziran sistem kategorij za sistematično deskripcijo in
komparacijo strukture sistemov, potem imamo tudi scenarij, v okviru katerega lahko do
maksimalne mere mobiliziramo naše znanje o dinamiki motivacijskih procesov . Toda
natančno v zvezi s problemi, ki so pomembni v okviru socialnega sistema, je znanje, ki
ga imamo, zelo fragmentarno, njegov analitični status pa je neusklajen in neenoten .
Najbolj učinkovit način, da ga organiziramo za naše namene, je, da ga postavimo v odnos
do sheme referenčnih točk, ki se nanašajo na socialni sistem . To je točka, v kateri vstopi
v razpravo tolikokrat obravnavani koncept "funkcije" . Dinamični proces moramo seveda
vsekakor strukturalno "umestiti" v socialni sistem . Toda poleg tega moramo imeti tudi
109
test za signifikanco generalizacij, ki so z njim povezane . Ta test signifikance privzame
formo "funkcionalne" relevance procesa . Test zastavlja vprašanja, kakšne bi bile značilne
konsekvence dveh ali več alternativnih rezultatov dinamičnega procesa za dani sistem .
Za takšne konsekvence bi se izkazalo, da v nekem smislu sodijo v okvir ali vzdrževanja
stabilnosti ali produkcije sprememb, ali integracije ali disrupcije sistema .
Vmeščanje dinamičnih motivacijskih procesov v ta kontekst funkcionalne
signifikantnosti za sistem je tisti, ki oskrbi bazo za formulacijo koncepta mehanizma, kot
smo ga vpeljali zgoraj . Motivacijska dinamika v sociološki teoriji mora torej v prvi vrsti
privzeti obliko formuliranja mehanizmov, ki "opravičujejo" funkcioniranje socialnih
sistemov, vzdrževanje ali zlome danih strukturalnih vzorcev, tipični proces prehoda iz
enega v drugi strukturalni vzorec .
Tak mehanizem je zmeraj empirična generalizacija o delovanju motivacijskih "sil"
pod danimi pogoji . Analitične baze za takšno generalizacijo so vsekakor lahko, zelo
variabilne . Včasih zgolj empirično vemo, da stvar pač poteka na tak način ; v drugih
primerih lahko obstajajo globlji temelji za generalizacijo, kot na primer pri aplikaciji
dognanih zakonov učenja ali pri delovanju mehanizmov obrambe na personalnemu
nivoju. Toda formulacija motivacijskega problema v obliki mehanizma je esencialna zato,
da se vzpostavi relevantnost katerekoli ravni znanja o motivaciji, ki je na razpolago, za
probleme funkcioniranja socialnega sistema. Za znanstveno plodnost generalizacije je ta
problem relevantnosti pomemben prav toliko, kot je pomemben tisti o zanesljivosti za
samo generalizacijo .
( . . .)
ENOTE SOCIALNEGA SISTEMA
Kot smo videli v predhodnem poglavju, s je socialni sistem model organizacije
elementov akcije, ki je povezan z ohranjanjem ali pa z urejenimi procesi spreminjanja
interakcijskih obrazcev množice individualnih akterjev . Ne glede na enormno
variabilnost, ki se kaže v stopnjah stabilnosti in strukturalne integracije teh interakcijskih
vzorcev, v njihovem statičnem karakterju ali v njihovi vključenosti v procese
strukturalnega razvoja ali spreminjanja, je za naš tip teoretične analize nujno razviti shemo
za eksplicitno analizo strukture takšnih sistemov . Ta shema mora preskrbeti
fundamentalni set referenčnih točk za analizo motivacijskih procesov .
V predhodnem poglavju smo orisali splošni značaj sistemov akcije in njihove
najpomembnejše komponente. Zdaj pa je treba izvesti specifično izpeljavo teorije akcije
za socialne sisteme kot take . Pričujoče poglavje 6 se bo tako osredotočilo na splošne
probleme konstitucije socialnih sistemov in na osnove njihove strukture, tista, ki mu bodo
sledila, pa se bodo ukvarjala s problemi strukturalne diferenciacije in variabilnosti .
Najprej bi bilo treba reči besedo o enotah socialnih sistemov . V najbolj elementarnem
smislu je enota socialnega sistema akt . To seveda drži, kot je bilo pokazano v prejšnjem
poglavju, za sleherni sistem akcije. Akt je torej enota socialnega sistema toliko, kolikor
je del procesa interakcije med njegovim avtorjem in drugimi akterji .
110
Drugič, za večino namenov bolj makrosociološko orientirane analize socialnih
sistemov je vendarle primerno uporabiti enoto, ki je višjega reda od akta, namreč tisto,
ki jih bomo na tem mestu poimenovali enoto statusa - vloge. Ker je socialni sistem sistem
procesov interakcije med akterji, je struktura odnosov med akterji, kakršna je vključena
v interakcijski proces, tisto, kar je v bistvu struktura socialnega sistema . Sistem je mreža
takšnih odnosov .
Sleherni individualni akter je vključen v mnoštvo takšnih interakcijskih odnosov,
vsak z enim ali več vzorci v komplementarni vlogi. Zatorej je participacija akterja v
vzorčnem interakcijskem odnosu tista, ki je v številnih primerih najbolj signifikantna
enota socialnega sistema .
Ta participacija ima v nadaljevanju dva principialna vidika . Po eni strani je to
pozicijski vidik - to je tisti, ki govori o tem, kje je akter, za katerega gre, "lociran" v
socialnem sistemu glede na druge akterje. To je tisto, kar bomo poimenovali status, ki je
akterjevo mesto v sistemu odnosov, obravnavanem kot struktura, tj . kot vzorčen sistem
delov. Po drugi strani pa je tu še procesni vidik, tisti, ki govori o tem, kaj akter v svojih
odnosih z drugimi dela, torej vidik, gledan v kontekstu lastne funkcionalne signifikance
za socialni sistem. To pa je tisto, kar bomo poimenovali njegovo vlogo.
Distinkcija med statusom in vlogo je v izhodišču najtesneje povezana s tisto med
dvema recipročnima perspektivama, ki sta interakciji inherentni. Po eni strani je sleherni
akter objekt orientacij za druge akterje (in sam zase) . Tako dolgo, dokler ta objektna
signifikanca izvira iz njegove lastne pozicije v sistemu socialnih odnosov, je to statusna
signifikanca . Po drugi strani pa je sleherni akter orientiran tudi na druge akterje . V tej
perspektivi pa akter ni objekt, temveč deluje - to je tisto, kar razumemo z njegovim igranjem
vloge .
Povsem jasno bi moralo biti, da statusi in vloge ali seti status - vloga na splošno niso
atributi akterja, temveč so enote socialnega sistema, čeprav je to, da se določen status
ima, včasih mogoče obravnavati tudi kot atribut akterja . Toda vez status - vloga je
analogna delcu v mehaniki, ne pa masi ali hitrosti .
Tretjič, treba je povedati še nekaj besed o tem, da je v nekem smislu tudi akter sam
enota socialnega sistema . Kot referenčna točka, kot tisti, ki zaseda status in izvaja vlogo,
je individualni akter vedno signifikantna enota, ki naj bi vendarle bila za namene analize
socialnih sistemov obravnavana kot enota višjega reda od statusa - vloge. Akterje v tem
smislu sestavljen zbir statusov in vlog. Toda tega socialnega akterja je treba razlikovati
od osebnosti, kije sama sistem akcije . Ta distinkcija izvira iz medsebojne ireduktibilnosti
osebnosti in socialnih sistemov, kakor je bila obravnavana v prejšnjem poglavju .
Imamo torej tri različne enote socialnih sistemov, ki ustrezajo individualnemu akterju
in so rangirane od najbolj elementarne do najbolj sestavljene. Prva je socialni akt, ki ga
izvaja akter in ki je orientiran k enemu ali k več akterjem kot objektom . Druga enota je
status - vloga kot organiziran subsistem aktov akterja ali akterjev, ki zasedajo dane
recipročne statuse in delujejo drug do drugega v okviru danih recipročnih orientacij. Tretja
enota je sam akter kot socialna enota, kot organiziran sistem vseh statusov in vlog, ki se
nanašajo nanj kot na socialni objekt in kot na "avtorja" sistema aktivnosti v vlogi .
Končno je tu še kolektiviteta kot akter in kot objekt, ki preči individualnega akterja
kot sestavljeno enoto. Pri njej so določeni sektorji akcijskih sistemov relevantnih
individualnih akterjev abstrahirani od njihovih drugih statusov vlog ter obravnavani
skupaj. Del signifikance statusa - vloge kot enote izvira prav iz dejstva, da je to enota,
ki je hkrati enota tako sistema akcije individuuma kot tudi sistema akcije kolektivitete .
111
V tem smislu služi artikulaciji dveh modelov organizacije socialnih sistemov, ki se
vzajemno prečita .
Povsem naravno in izjemno pomembno torej je, da se, kadar imamo opraviti s
socialno strukturo, kije razbita na lastne enote, jasno izpostavi, za katero izmed navedenih
štirih enot gre .
FUNKCIONALNI PREREKVIZITI SOCIALNIH SISTEMOV
Interakcijski odnosi, analizirani v okviru statusov in vlog, se, kot smo videli,
pojavljajo v sistemih . Če naj tak sistem konstituira red, ki se ohranja ali ki je podvržen
urejenemu procesu razvojnih sprememb, morajo biti izpolnjeni določeni funkcionalni
prerekviziti . Kratka razprava o teh funkcionalnih prerekvizitih je smiselna predvsem zato,
ker pomeni razdelavo ozadja za bolj dodelano analizo referenčnih točk, ki služijo analizi
strukture socialnih sistemov .
Problem funkcionalnih prerekvizitov je zelo spremenljiv, in to zato, ker se mu je
mogoče približati na različnih nivojih . Tu predlagamo, da začnemo obravnavo tega
problema na najbolj splošnem in zatorej formalnem nivoju teorije akcije in da nato korak
za korakom nadaljujemo z uvajanjem specifičnosti . To bo mogoče postoriti na dovolj
urejen način .
Najširši okvir za takšno analizo je mogoče direktno deducirati iz premislekov o akciji
nasploh, kakor so bili podani v zadnjem poglavju . Osnova za to je uvid, da so sistemi
akcije strukturirani okoli treh integrativnih fokusov, tistih individualnega akterja, sistema
interakcije in sistema kulturnega vzorčenja 9 Vsak izmed njih vključuje druga dva, zato
je variabilnost slehernega omejena z lastno kompatibilnostjo z minimalnimi pogoji
funkcioniranja slehernega izmed preostalih dveh .
Gledano s perspektive katerekoli sestavine akcije, kakršna je na primer socialni
sistem, obstajata dva vidika tega recipročnega vzajemnega odnosa .  Prvič, socialni sistem
ne more biti strukturiran tako, da bi bil radikalno inkompatibilen s pogoji funkcioniranja
lastnih individualnih akterjev kot bioloških organizmov in kot osebnosti ali s pogoji
relativno stabilne integracije kulturnega sistema . Drugič, socialni sistem je na obeh
frontah odvisen od rekvizitnega minimuma "podpore" s strani slehernega izmed obeh
sistemov. Razpolagati mora torej z zadostnim deležem akterjev, ki ga sestavljajo, ki so
adekvatno motivirani za delovanje v skladu z zahtevami njegovega sistema vlog, torej
pozitivno motivirani za izpolnjevanje pričakovanj in negativno motivirani za preveč
disruptivno, tj. deviantno vedenje. Po drugi strani pa se nora izogibati priključitvi takšnim
kulturnim vzorcem, ki bodisi ne uspejo definirati minimuma reda ali ki postavljajo
nemogoče zahteve ljudem in ki na tak način generirajo devianco ter konflikt do tiste
stopnje, ki je nekompatibilna z minimalnimi pogoji stabilnosti ali urejenega razvoja . Teh
problemov se lahko v nadaljevanju na kratko lotimo .
Jasno smo poskušali pokazati, da med osebnostmi in socialnimi sistemi ni
nikakršnega preprostega odnosa. Zaradi tega na sedanji stopnji znanja ni mogoče
natančno definirati minimalnih potreb individualnih akterjev, tako da je mogoče v zvezi
z zastavljenim problemom podati le nekatere precej posplošene ugotovitve . Z vidika
funkcioniranja socialnega sistema ni potrebno, da .bi le-ta zadovoljil potrebe vseh
sodelujočih akterjev, kot tudi ne vse potrebe kateregakoli izmed njih, temveč je važno le,
da zadovolji dovolj velik delež potreb dovolj velikega dela populacije . V resnici je
povsem običajen pojav, da so socialne sile tiste, ki so direktno odgovorne za poškodbo
112
ali destrukcijo tako določenih posameznikov kot nekaterih zahtev ali potreb vseh
individuumov, in četudi se ta učinek lahko zelo zreducira, je zelo verjetno, da ga v
realnosti ni mogoče odpraviti . Naj navedemo le zelo preprost primer : vojna ne more biti
dobljena brez izgub, sprejetje vojne pa je včasih pogoj za preživetje socialnega sistema
kot posebnega sistema .
Mogoče je reči, da se elementi iz te skupine funkcionalnih prerekvizitov začnejo pri
bioloških prerekvizitih individualnega življenja, kot sta prehranjevanje in fizična varnost .
Potem gredo dalje k pretanjenim problemom minimalne stabilnosti osebnosti . S tem v
zvezi je že bilo ugotovljeno, da obstajajo minimalni pogoji, ki jih mora izpolniti
socializacija v zvezi z npr. odnosom med afektivno podporo in gotovostjo, brez katerih
osebnost, ki bi bila zmožna funkcioniranja, ne more biti zgrajena . Naš tukajšnji namen
ni analizirati te mejne probleme, temveč le izpostaviti, kam v teoriji socialnega sistema
spadajo. Te minimalne potrebe individualnih akterjev konstituirajo set pogojev, katerim
mora biti socialni sistem prilagojen. Če gredo variacije slednjega v določeni smeri
predaleč, bo to težilo k izoblikovanju odbojnosti, ki se bodo v nadaljevanju nagibale k
temu, da proizvedejo deviantno vedenje pri akterjih, za katere gre, vedenje, ki je ali
pozitivno disruptivno ali pa vsebuje odmike od funkcionalno pomembnih dejavnosti .
Takšno potrebo je kot funkcionalni prerekvizit mogoče primerjati z vzmetjo . Manj
adekvatno, kot je stisnjena, več "pritiska" bo potrebovala za realizacijo določenih vzorcev
socialne akcije, ko se bo z njo soočila, in manj energije bo seveda a razpolago za druge
namene. Tako lahko na določenih točkah za določene individuume ali za skupine le-teh
pritisk postane prevelik in vzmet lahko poči - takšne osebe nič več ne participirajo v
interakcijskem sistemu osebnosti in socialnega sistema . 10
Drugo plat funkcionalnega prerekvizita za izpolnjevanje minimalnega deleža potreb
individualnih akterjev predstavlja potreba, da se zagotovi adekvatna participacija
zadostnega deleža teh akterjev v socialnem sistemu, to je, da se jih adekvatno motivira
za performance, ki so lahko nujno zato, da se socialni sistem, za katerega gre, ohranja ali
razvija. To je tudi tisti pogoj, zaradi katerega je potreba po zadovoljitvi minimuma potreb
akterjev sploh funkcionalni prerekvizit .
Prerekvizit adekvatne motivacije se deli na dva glavna vidika, negativnega in
pozitivnega . Negativni je tisti, ki zadeva minimum kontrole nad potencialno disruptivnim
vedenjem. Tu gre za akcijo, ki interferira z akcijo drugih v njihovih vlogah v socialnem
sistemu. Vključuje lahko tako agresivno akcijo proti drugim ali pa pretežno akcijo, ki
ima škodljive posledice ali za druge ali pa za določen vidik sistema, ki pa pri tem ne
vključuje agresivnih namer.
Gre za zelo kompleksno področje, vendar pa bi morda lahko posebej omenili nek
njegov posebni vidik . Gre za to, da mora biti v okvirih funkcionalne signifikance, ki se
nanaša na socialni sistem, signifikantnost akcije ali skupine le-teh razumjena ne direktno
in primarno glede na njeno motivacijo, temveč glede na njene dejanske in možne
posledice za sistem. V tem smislu je npr. lahko zasledovanje "privatnih interesov" pod
določenimi pogoji zelo disruptivno, četudi je vsebina interesov, npr . v religioznih okvirih,
lahko splošno etično odobravam . Enako je lahko konflikt kot tak visoko disruptiven . Če
postane dovolj resen, postane kontrola nad konfliktom kot takim funkcionalni problem
za sistem. V takem primeru postanejo dobre plati posamičnega "primera", torej enega ali
drugega udeleženca, povsem sekundarnega pomena .
113
V splošnih terminih bi bilo mogoče funkcionalni problem, ki ga za socialni sistem
predstavlja minimalizacija potencialno disruptivnega vedenja in motivacije zanj,
poimenovati "motivacijski problem reda" .
( . . .)
Prerekvizit adekvatne motivacije nam daje eno od primarnih startnih točk za
izgradnjo konceptov vloge in institucionalizacije . V osnovi gre za problem, ali bodo
osebnosti, ki so bile razvite v socialnem sistemu, v sleherni fazi lastnega življenjskega
cikla "spontano" delovale na takšne ačine, da bodo izpolnile funkcionalne prerekvizite
socialnih sistemov, katerih deli so, ali pa je nujno iskati relativno specifične mehanizme,
tj . modele organizacije motivacijskih sistemov osebnosti, ki jih je mogoče razumeti kot
direktno povezane s socialno strukturiranim nivojem ali z vedenjem v vlogi? Starejše
"psihološko" naziranje, po katerem so družbe rezultante neodvisno determiniranih
"potez" individuumov, je prevzelo prvo alternativo . Moderno sociološko naziranje pa
skuša izpostaviti drugo .
Razpravljanje o problemu adekvatne motivacije ne le izpostavi nasploh probleme
mehanizmov socializacije in socialne kontrole ter njihovega odnosa do dinamike
socialnega sistema, temveč preskrbi tudi ozadje, ki omogoči dostop k analizi relevantnih
mehanizmov.
(. .)
INSTITUCIONALNA INTEGRACIJA ELEMENTOV AKCIJE
Konkretni sistem akcije je integrirana 11 struktura elementov akcije, povezanih s
situacijo . To pomeni, da gre v bistvu za integracijo motivacijskih in kulturnih ali
simbolnih elementov, ki so povezani v določeno vrsto urejenega sistema .
Analiza splošnih značilnosti akcije iz prejšnjega poglavja, kombinirana s pravkar
izpeljano analizo funkcionalnih prerekvizitov socialnih sistemov, dovoljuje določene
specifikacije, ki nas lahko pripeljejo do strateških potez te urejene strukture .
Inherentno sistemu akcije je, da je akcija, če uporabimo fazo, "normativno
orientirana" . To sledi, kot je bilo pokazano, iz koncepta pričakovanj in njegovega mesta
v teoriji akcije, posebej še v "aktivni" fazi, v kateri akter teži k realizaciji ciljev .
Pričakovanja torej, skupaj s tistim, kar smo poimenovali "dvojna kontingenca" procesa
interakcije, oblikuje usodno imperativni problem reda . Mogoče je razločiti dva vidika tega
problema reda, in sicer red v simbolnih sistemih, ki omogoča komunikacijo, in red v
vzajemnosti motivacijske orientacije do normativnega vidika pričakovanj, "hobsovski"
problem reda .
Problem reda, torej problem narave integracije stabilnih sistemov socialne
interakcije - zatorej socialne strukture - se tako osredotoča na integracijo motivacije
akterjev z normativnimi kulturnimi standardi, ki v našem kontekstu interpersonalno
integrirajo sistem akcije . Ti standardi so, gledani v okvirih, uporabljenih v predhodnem
poglavju, vzorci vrednotne orientacije in so kot taki predvsem ključni del kulturne
tradicije socialnega sistema .
Orientacija enega akterja do naključno možne akcije drugega inherentno vključuje
evaluativno orientacijo, ker element kontingence vključuje relevantnost sistema
alternativ. Nadalje je stabilnost interakcije odvisna od pogoja, da morajo biti partikularni
akti evaluacije na obeh straneh orientirani na skupne standarde, kajti zgolj v okviru takšnih
standardov je "red" - in to tako v komunikacijskem kot v motivacijskem kontekstu - mogoč .
114
V motivacijskem smislu obstaja vrsta možnih orientacijskih načinov do vrednotnega
standarda. Morda je s tem v zvezi najbolj pomembna distinkcija tista, ki postavlja na eno
skrajno točko "nujnost", pri kateri gre za to, da je konformnost ali nekonformnost funkcija
instrumentalnih interesov akterja, na drugo pa "introjekcijo" ali internalizacijo standardov,
pri kateri postane delovanje v konformnosti z le-temi dispozicija za potrebe akterjeve lastne
persoalne strukture, ki je relativno neodvisna od slehernih možnih koristnih posledic te
konformnosti. Slednji primer je treba obravnavati kot bazični tip integracije motivacije z
normativno vzorčno strukturo vrednot .
Da bi slednjo postavko utemeljili, se je treba nekoliko bolj poglobiti v naravo
interakcijskega procesa . Če imamo opraviti s primerom, ko je akter, torej ego, dan, je hitro
izoblikovan sistem pričakovanj, ki se naaša na danega drugega, na alterja . To pa v zvezi
z alterjevo akcijo implicira egova pričakovanja in anksioznosti, tj . nekatere izmed
alterjevih možnih reakcij bodo z egove točke gledanja zaželene, druge pa nezaželene . Če
upoštevamo vse doslej povedano, lahko psihološko upravičeno trdimo, da bodo egove
orientacije glede na balans težile k stimulaciji zaželene, gratifikacijo proizvajajoče reakcije
in k izogibanju izzivanjem nezaželenih, deprivacije proizvajajočih reakcij .
Tako dolgo, dokler so normativni standardi, v okviru katerih sta ego in alter v
interakciji, obojestransko deljeni in jasni, bodo zaželene reakcije na strani alerja običajno
težile k temu, da bodo stimulirane z egovo akcijo, ki je s standardi, za katere gre, skladna,
nezaželene pa bodo stimulirane z njegovo deviacijo od njih (in seveda vice versa) . Rezultat
te okoliščine je težnja k koincidiranju dimenzije informnost - deviacija in dimenzije
zaželeno - nezaželeno ali dimenzije gratifikacija - deprivacija . Povedano z drugimi
besedami, je treba temeljni pogoj, ki omogoča stabilizacijo interakcijskega sistema, kolikor
zadeva delež akterjev, povezati s konformnostjo do skupno deljenega sistema
vrednotno-orientacijskih standardov .
Obstajata dva vidika tega "povezovanja v" . Najprej, zaradi internalizacije standarda,
konformnost z njim teži k temu, da bi imela za ego osebno, ekspresivno in/ali
instrumentalno signifikanco . Po drugi strani pa je strukturiranje reakcij alterja na egovo
akcijo v smislu sankcij funkcija njegove konformnosti s standardom. Tako konformnost
kot direkten način izpolnitve njegovih lastnih dispozicij za potrebe teži k ujemanju, s
konformnostjo drugih kot pogojem za doseganje zaželenih in izogibanje nezaželenih
reakcij . Tako dolgo, dokler v zvezi z akeijami množice akterjev konformnost z
vrednostno- orientacijskim standardom izpolnjuje oba navedena pogoja, dokler je torej
z zornega kota slehernega danega akterja v sistemu hkrati oboje, tako način izpolnitve
lastnih dispozicij za potrebe kot tudi pogoj "optimalizacije" reakcij drugih signifikantnih
akterjev, je za tak standard mogoče reči, da je "institucionaliziran" .
Tako razumljen vrednotni obrazec je vedno institucionaliziran v interakcijskem
kontekstu. Zatorej obstaja vedno dvojni vidik sistema pričakovanj, kije integriran v zvezi
z njim. Po eni strani obstajajo pričakovanja, ki zadevajo in deloma postavljajo standarde
za vedenje akterja, ega, ki je vzet za referenčno točko; to so njegova "pričakovanja v zvezi
z vlogo". Po drugi strani pa obstaja z njegovega zornega kota set pričakovanj, ki je povezan
s slučajno možnimi reakcijami drugih (alterjev) - to bomo poimenovali "sankcije", ki jih
je mogoče razdeliti v pozitivne in negativne, skladno s tem, ali so s strani ega občutene kot
gratifikacijsko-promocijske ali kot deprivacijske . Odnos med pričakovanji v zvezi z
vlogami in sankcijami je torej nedvoumno recipročen . Ker so sankcije za ego, so
pričakovanja v zvezi z vlogo za alterja in vice versa .
Vloga je torej izsek iz celotnega orientacijskega sistema individualnega akterja, ki je
organiziran okoli pričakovanj v zvezi z določenim interakcijskim kontekstom, ki je torej
integriran z določenim setom vrednotnih standardov, ki obvladujejo interakcijo enega ali
več akterjev v ustreznih komplementarnih vlogah. Za te akterje ni treba, da so definiraa
115
skupina individuumov, temveč lahko vključujejo kateregakoli alterja, če in ko vstopi v
določen komplementarni interakcijski odnos z egom, ki vključuje reciprociteto
pričakovanj v zvezi s skupnimi standardi vrednotne orientacije .
Povsem jasno je, da je institucionalizacija seta pričakovanj v zvezi z vlogo in ustreznih
sankcij zmeraj stvar stopnje . Ta stopnja pa je funkcija dveh skupin variabel ; po eni strani
tistih, ki zadevajo dejansko razdeljenost vrednotno-orientacijskih obrazcev, po drugi strani
pa tistih, ki determinirajo motivacijsko orientacijo ali zavezanost za izpolnitev relevantnih
pričakovanj . Kot bomo videli, lahko zelo veliko faktorjev skozi slehernega izmed teh
kanalov vpliva na to stopnjo institucionalizacije . Antiteza popolni institucionalizaciji je
anomija, odsotnost strukturirane komplementarnosti interakcijskega procesa, ali, kar je
isto, popolni zlom normativnega reda v obeh smislih . Vendar pa je to mejni koncept, ki
nikoli ne opisuje konkretnega socialnega sistema . Tako kot obstajajo stopnje
institucionalizacije, obstajajo tudi stopnje anomije. Prvo je le hrbtna stran drugega .
Za institucijo bomo dejali, da je kompleks institucionaliziranih sestavin 14 vloge, ki je
strateškega strukturalnega pomena za obravnavani socialni sistem . Institucijo bi morali v
primerjavi z vlogo razumeti kot enoto višjega reda socialne strukture in v resnici je
sestavljena iz množice vzajemno odvisnih obrazcev vlog ali njihovih komponent . Tako na
primer, ko govorimo o "instituciji lastnine" v socialnem sistemu, povezujemo tiste vidike
vlog vključenih akterjev, ki zadevajo integracijo akcijskih pričakovanj z vrednotnimi
obrazci, ki obvladujejo definicijo pravic iz "posesti" in dolžnosti, ki so z njimi povezane .
Tako razumljena institucija mora biti jasno razločena od kolektivitete . Kolektiviteta je
sistem specifičnih vlog, ki so v dejanski interakciji . Institucija je po drugi strani kompleks
vzorčenih elementov v pričakovanjih v zvezi z vlogami, ki ga je mogoče uporabiti v
neomejenem številu kolektivitet. In obratno - kolektiviteta je lahko fokus cele serije
institucij . Tako sta na primer instituciji zakona in starševstva obe konstitutivni za določeno
družino kot kolektiviteto .
Zdaj pa se moramo nujno vrniti k nekaterim vidikom integracije elementov akcije v
institucionaliziranih vlogah. Izhodiščna točka je usodni pomen interakcije in njej
ustrezajoča komplementarnost v pričakovanjih . Kar so pričakovanja za ego, so sankcije
za alterja invice versa, kajti izmed vseh pričakovanj katerekoli vloge so resnično njihov
ključni del definicije o tem, kako naj bi izvajalec vloge deloval v odnosu do drugih, in
te definicije so strukturirane vzdolž dimenzije konformnost - devianca . Vprašanje o tem,
v kolikšni meri so sankcije, ki jih vsiljuje, da bi vplival na vedenje drugega, da bi ali
"nagradil" njegovo konformnost ali "kaznoval" njegovo devianco, s strani akterja
namerne, lahko v tem trenutku pustimo ob strani . Tisto, kar je pomembno, je to, da takšna
intenca ni kriterij koncepta sankcij, kot ga uporabljamo na tem mestu . Kriterij je edino
to, da so sankcije smiselne reakcije alterja na to, kar počne ego .
(. . .)
PROBLEM ALOKACIJE
Socialni sistem je glede na lastne strukturalno signifikantne komponente diferenciran
sistem. Za naše namene lahko predpostavimo, daje tisto, kar je diferencirano, tista enota
strukture, s katero se je ukvarjal že tolikšen del predhodne razprave, in ta enota je vloga,
ki vključuje tako objektne signifikance akterjev kot tudi njihove orientacijske vzorce . Iz
tega sledi, da fundamentalni fokus analize sistema kot diferenciranega sistema zadeva
načine, na katere so znotraj sistema diferencirane vloge, in nadalje načine, na katere so
te diferencirane vloge integrirane ; zadeva torej "mrežo", ki oblikuje funkcionirajoči
sistem. Hkrati pa niso zgolj vloge tiste, ki so diferencirane . Individualni in kolektivni
116
akterji morajo biti distribuirani med različne vloge in zbire vlog v socialnem sistemu . Še
več, toliko, kolikor vloge vključujejo instrumentalne orientacije, morajo obstajati tudi
pripomočki, in toliko, kolikor vključujejo ekspresivne orientacije, tudi nagrade .
Diferenciacijo socialnega sistema je torej mogoče obravnavati na dva
najpomembnejša načina . Prvič, socialni sistem je sistem diferenciranih vlog . Aalizirani
morajo biti tipi vlog, iz katerih je skomponiran, to, kako so vloge distribuirane znotraj
socialnega sistema, in to, kako so druga z drugo integrirane . Prav to je tisto, kar razumemo
s socialno strukturo v najbolj preciznem smislu . Drugič, ko imamo že dano strukturo vlog,
moramo analizirati procese distribucije "mobilnih" elementov med statuse in vloge . Ta
proces distribucije signifikantnih objektov znotraj sistema vlog bomo poimenovali
alokacija . 15 Obstajajo trije konteksti problema alokacije, ki jih bomo morali obravnavati :
1 . alokacija oseb, tj . akterjev, med vloge ; 2. alokacija pripomočkov ; 3 . alokacija nagrad .
Zadnji dve alokaciji je za določene namene mogoče obravnavati skupaj, in sicer kot
alokacijo premoženja . V nadaljevanju boino obravnavali vsako posebej, toda najprej
nekaj besed o splošnem pomenu same alokacije .
Alokacija je, kot je bilo že omenjeno, v bistvu ekonomski koncept ; tako, kot ga
uporabljamo tukaj, zadeva ekonomski vidik socialnega sistema, ki pa je razumljen v
nekoliko širšem smislu, kot je to običajno v ekonomiji . Temeljna za koncept je dilema
redkosti, ki je vedno povezana s potrebami . Gre pravzaprav za verzijo še mnogo bolj
splošne dileme o "sitem volku in celi kozi", torej dileme o inkompatibilnostih dveh ali več
stvari, ki so z določenega zornega kota vse zaželene . Najbolj jasni primeri alokacije so
tisti, ki zadevajo količinske entitete, ki morajo biti na neki način razdeljene med zahteve
in med porabnike . Denar je seveda tak tipičen primer, saj ima tu vprašanje "koliko?"
povsem nedvoumen pomen. Toda tudi v primerih, ko kvantifikacija dosega obliko
rangiranja, vznikne v bistvu isti bazični problem .
Distribucijo tipov vlog v socialnem sistemu smo ločili od treh problemov alokcije
"mobilnih" elementov znotraj sistema . Vendar pa obstaja neki alokacijski vidik te
distribucije, ki je pomensko nasproten ostalim trem alokacijam . Vloge so z vidika
funkcioniranja socialnega sistema primarni mehanizmi, skozi katere se dosegajo esencialni
funkcionalni prerekviziti sistema . Med vlogami in funkcijami, ki so v socialnih sistemih
povezane v sistem, obstaja v socialnem sistemu ista vrsta odnosov, kakršni obstajajo med
organi in funkcijami v organizmu . Ne obstaja, z nekaj izjemami, ki bodo posebej omenjene,
nikakršna inherentno omejena zaloga vlog, ki bi morala biti alocirana med porabnike .
Vendar pa mora biti vloga, če naj služi rekvizitnim funkcijam v socialnem sistemu,
prilagojena zmožnostim in potrebam izvajalcev . Struktura vlog mora biti prilagojena
takšnim pogojem, kot je npr . zmožnost istega individuuma, da v svoji lastni aktivnosti
kombinira dani set vlog; npr. glede na omejitve, glede na zahteve geografske lokacije
aktivnosti, glede na psihološko kompatibilnost, kot je to na primer potrebno v primeru, ko
se od izvajalca iste vloge zahteva sočasno tako odločna akcija kot tudi preudarni premislek .
Kot predmet takšnih pogojev je performanca različnih funkcij, ki so esencialne za
sistem, alocirana med populacijo sistema skozi vzorčenje njihovih vlog in mora biti, kot
rečeno, prilagojena človeškemu materialu . Toda prav zato, ker je v širših socialnih sistemih
struktura vlog sama po sebi stabilen element, je za večino namenov primerneje obravnavati
dano strukturo vlog kot najvažnejšo referenčno točko za analizo treh alokacijskih procesov,
kakor smo jih razločili zgoraj .
Obstaja specifični vidik redkosti, kije povezan z distribucijo vsebine vloge med osebe .
V danem socialnem sistemu, z danim tipom in stopnjo diferenciacije ne bo "prostora", če
so funkcije vlog v odnosu do socialnega sistema specializirane, za neomejeno število
partikularnih skupin vlog znotraj istega sistema . Obstaja pa v tem pogledu široka variacija
med tipi vlog . Če je, kot je empirično vedno, socializacija organizirana v veliki meri okoli
117
sorodstva, potem nujno obstaja "prostor" za prav toliko različnih vlog matere, kot je
konjugalnih družinskih enot v družbi, kar se v številu na splošno približuje številu odraslih
parov v družbi ; povedano z drugimi besedami, je tako rekoč vsaka odrasla ženska
"primerna" za vlogo matere . Toda na drugem koncu te distribucije lahko obstajajo nekateri
tipi vlog, ki morajo biti zaradi lastne narave številčno v eni družbi ekstremno omejene . Zdi
se, da v bistvu obstajata dva tipa takšnih vlog . Prvi tip zadeva vlogo, ki je na lestvici
odgovornosti ali prestiža ali obojega skoraj čisto pri vrhu - sočasno imamo lahko npr. le
enega predsednika Zdraženih držav; drugi tip pa predstavljajo vloge, ki so ekstremno
specializirane v nekaterih drugih vidikih - tako za določene produkte ali storitve obstajajo
na "trgu" stroge omejitve . Primer za tak tip vloge bi bila vloga teoretskega fizika .
Obstoj različnih tipov vlog v isti dražbi, distribuiranih med populacijo na različne
načine, je, če se ujamejo v konflikt ali če ga generirajo, seveda tudi omejen z njihovo
vzajemno kompatibilnostjo v sistemu . Vendar pa gre s tem v zvezi za integrativni, ne pa
za alokacijski vidik problemov socialne strukture .
Omenili smo že, da tvori ta distribucija tipov vlog sama po sebi bazično strukturo
socialnega sistema kot sistema . Ta struktura je opisana z odgovori na takšna vprašanja, kot
so: iz katerih tipov vlog je struktura sestavljena, v kakšnih proporcih in kako so vloge
distribuirane v "zbire"? Toda zato, da se lahko razvije koncepcija socialnega sistema, je
izredno pomembno povezati to strukturo vlog s tremi alokacijskimi problemskimi fokusi
socialnega sistema .
Prvi izmed njih je alokacija oseb . 16 Z vidika analize osebnosti so vloge, kakršnekoli
pač že so, akterjem alocirane. Toda z zornega kota socialnega sistema je primarni
alokacijski problem prav obratno regulacija "toka" oseb v sistem vlog . Seveda je mogoče,
da se ta dva procesa pokrivata, kot se dogaja v razvoju nove socialne strukture . Toda večje
in stabilnejše socialne strukture očitno transcendirajo življenjsko obdobje človeškega
individuuma ali tisti njegov izsek, ki je primeren za izvajanje dane vloge . Socialne
strukture, celo tiste zelo stabilne, se tudi spreminjajo, toda njihovi ritmi in periodičnosti
sprememb niso identični tistim iz individualnega življenjskega cikla . Zvidika nadaljevanja
socialnega sistema mora zategadelj potekati nepretrgan proces "zamenjave" oseb v
njegovih vlogah . Za stabilnost je v večini primerov esencialno, da do te "zamenjave" ne
pride naenkrat, in res se tako zgodi le redkokdaj, čeprav po drugi strani nepretrgoma poteka .
Prva alokacijska "odločitev" v zvezi z danim individuumom seveda zadeva njegovo
startno pozicijo. Le-ta je v vseh znanih družbah determinirana s tem, da je posameznik
otrok določenega spola in da je kot otrok rojen v določeno pozicijo v določeni sorodstveni
enoti . Začetni alikacijski kriteriji so torej po svoji naravi askriptivni, in to velja tako za
klasifikacijske, ki zadevajo status in spol in ki jih verjetno ni mogoče spremeniti, kot za
relacijske, povezane s članstvom v sorodstveni enoti, ki jih je razumljivo mogoče
spremeniti . Zakaj mora biti sorodstveni pripis univerzalen, pa je empirični problem .
Prirojeni status se v določenem smislu v vseh družbah, v nekaterih celo kot
prevladujoči, vleče kot alokacijski kriterij skozi celotni življenjski cikel . Toda glede
nekaterih vidikov, ki so funkcionalno največjega pomena, prihaja v vseh družbah v
življenjskem ciklju do serije statusnih sprememb . Določena sekvenca je lahko askriptivno
vnaprej determinirana ali pa tudi ne, torej lahko obstajajo točke selekcije, na katere se v
različnih fazah vmesti proces izbiranja .
Poleg avtomatičnega askriptivnega mehanizma, katerega tipični primer je alokacija
statusa in vloge ob rojstvu, obstajata še dve drugi glavni relevantni možnosti, izmed katerih
se druga deli v dva glavna podtipa . Prvi je alokacija z eksplicitno odločitvijo drugih oseb,
torej tista, ki je običajno poimenovana sistem imenovanj .
Druga je alokacija kot rezultat nenačrtovanega procesa selekcije . Tak selekcijski
proces je lahko bolj ali manj tekmovalen. V prvem podtipu so tisti, ki se jim "zgodi", da
dosežejo določeno pozicijo, avtomatično selekcionirani . V drugem podtipu se akter "trudi
118
za" dano vlogo - status kot za cilj intencionalnega prizadevanja, pri čemer mora zato, da
bi svoj cilj dosegel, premagati svoje tekmece . Tipičen primer te alokacije, ki jo lahko
poimenujemo kompetitivna alokacija, je seveda proces ekonomskega tekmovanja na trgu .
Vsi ti trije tipi alokacije so nepretrgoma vključeni v socialne sisteme in se pojavljajo
v različnih kombinacijah. Alokacija skozi imenovanje je zelo običajno kombinirana s
selektivnimi procesi v imenovanju samem, s selekcijo med tistimi, ki so se po določenih
kriterijih primernosti za to usposobili . Izpolnitev kriterija lahko je ali pa tudi ni rezultat
kompetitivnega prizadevanja, da bi se mu ugodilo . Tako se zdi povsem verjetno, da bo
visok vladni zmenek namenjen pomembnemu biznismenu . Se pa zdi po drugi strani
povsem neverjetno, da bi katerikoli izmed biznismenov, ki pridejo v poštev zanj, postal
pomemben biznismen zgolj zato, da bi si pridobil ustrezne kvalifikacije za tak zmenek . Po
drugi strani pa si gotovo večina diplomiranih študentov prizadeva za doktorat znanosti vsaj
deloma zato, da bi si pridobila kvalifikacijo za določeno vrsto akademskih ali raziskovalnih
zmenkov .
Analiza tistega, kar smo zgoraj poimenovali hobsovski problem reda, končno kaže,
da kompetitivna alokacija ne more delovati brez institucionalizacije seta norm, ki
definirajo meje legitimne akcije, posebej v primeru, ki zadeva legitimnost sredstev za
doseganje cilja . Obe, imenovanje in selektivna alokacija, sta povezani s prevlado
orientacije k dosežku nad askriptivnostjo . Na "moč imenovanja" je v resnici mogoče
gledati tudi kot na nadaljnjo specifikacijo regulacije tekmovanja v okviru zakonov . Raison
d'etre imenovanja je pogosto v tem, da zagotavlja najboljši možni približek normi
doseganja. Toda oba tipa sta na različne načine odprta za "pristranskost" glede slehernega
danega selektivnega kriterija ; kompetetivni skozi "luknje" v sistemu regulacijskih norm
in v njihovem vsiljevanju, imenovanjski tip pa skozi pristranosti v akciji "avtoritet", ki
imenujejo (te so pogosto odsev "pritiskov") .
( . . .)
SOCIALIZACIJA IN SOCIALNA KONTROLA
Socialni sistem je sistem akcije . Je sistem vzajemno odvisnih procesov akcije .
Strukturalni vidiki, ki so bili obravnavani v predhodnih treh poglavjihl7, vsebujejo
določeno obliko abstrahiranja od tega procesa . Zato je zdaj nujno dodati nekatere vidike
tistega, kar je bilo abstrahirano, nujno je analizirati določene vidike samega procesa v
kontekstu socialnega sistema . V ta namen je nujno natančneje razjasniti koncept
mehanizma, ki ga tu uporabljamo na neki način v paralelnem smislu, kot se uporablja v
psihologiji in psihologiji osebnosti .
Proces je sleherni način ali model, v katerem se dano stanje sistema ali njegovega
dela spreminja v drugo stanje. &je študij procesa predmet znanosti, se za sleherni proces
predpostavlja, da je podrejen zakonom, ki bodo ugotovljeni v okviru determiniranih
medsebojnih odnosov vzajemne odvisnosti med vrednotami relevantnih variabel . Vendar
pa zakoni, ki obvladujejo proces, pogosto niso v celoti znani ali pa so sploh neznani . V
takšnih primerih je še vedno mogoče opisati proces, njegovo začetno in končno fazo ter
možne vmesne stopnje ali pa je mogoče narediti še korak dlje in dognati empirično
generalizacijo, ki se nanaša nanj .
119
Zanstvenik, ki proučuje vzajemno odvisnost variabel, običajno izolira določen
proces ali določeno skupino procesov, ki ga zanima, in ga obravnava kot sistem . Za
določene namene pa je vendarle nujno proces, za katerega gre, obravnavati kot del širšega
sistema . Če je to storjeno na način, da je interes osredotočen na signifikanco, ki jo imajo
alternativni rezultati procesa za sistem ali za njegove druge dele, bo tak proces
poimenovan mehanizem .
V tukajšnjem kontektstu ima ta koncept prvorazredni pomen . Nikakršnega razloga
nimamo, da bi verjeli, da je na zakonih motivacijskega procesa karkoli relativnega, razen
zgolj v smislu, v katerem so pač vsi zanstveni zakoni relativni . Toda če zakoni niso
relativni, so relativni mehanizmi motivacije, in to zato, ker so formulirani glede na lastne
signifikance za določeno vrsto sistema . Posebno pomemben je poudarek, da mehanizmi
osebnosti kot sistema niso isti kot mehanizmi socialnega sistema, to pa zato, ker osebnosti
in socialni sistemi na načine, ki smo jih pokazali tako v pričujočem delu kot tudi drugje,
konstituirajo dve različni vrsti sistemov . Kolikor nam "psihologija" daje popolnoma
generalizirane zakone motivacijskega procesa, v tolikšni meri in tako direktno je te zakone
mogoče aplicirati na procese akcije, in to tako v kontekstu socialnega sistema kot kjerkoli
drugje. Toda toliko, kolikor tisto, kar nam ponuja psihologija, niso zakoni, temveč
mehanizmi, obstaja velika stopnja verjetnosti, da gre za mehanizme osebnosti kot sistema .
V tem primeru se predvideva, da jih ni mogoče neposredno aplicirati na analizo socialnega
procesa, temveč mora biti njihova vsebina v okviru zakonov reformulirana glede na
njihovo relevantnost za socialni sistem. Socialni sistemi tako torej ne vršijo "projekcije"
niti "represije", kot tudi niso ne "dominantni" ne "submisivni"; te značilnosti so
mehanizmi osebnosti . Toda motivacijski procesi, ki so vpleteni v te mehanizme, delujejo
tudi v socialnih sistemih. Sami se ukvarjamo predvsem s temi procesi, vendar v njihovi
relevantnosti do mehanizmov socialnega sistema .
Zdi se nujno nekoliko podrobneje pojasniti, kaj povedano pomeni . Za dokazano je
mogoče vzeti, da je motivacija zmeraj proces, ki poteka v enem ali več individualnih
akterjih. O "motivaciji" kolektivitete lahko govorimo le v prenesenem smislu, ki se nanaša
ali na določene uniformnosti v motivacijah njenih pripadnikov ali na določeno
organizacijo ter motivacij . Toda zato, da bi bilo mogoče selekcionirati določene
relevantne uniformnosti in vzorce organizacije, je treba nujno imeti kriterij relevantnosti,
ki je zelo redko, če sploh kdaj, dan v samem generaliziranem znanju o samem
motivacijskem procesu . Le-ta mora biti dan v okviru mehanizmov, ki kot del lastne
konceptualizacije vključujejo specifikacijo tipov konsekvenc alternativnih rezultatov
obravnavanih procesov, ki so signifikantni za socialni sistem . Toda zato, da bi to
specifikacijo lahko naredili, moramo biti v poziciji, da v sistematičnih tenninih povemo,
kaj te konsekvence sploh so. To je tista okoliščina, ki na sedanji stopnji znanja daje
"strukturalni" analizi socialnega sistema določeno prednost pred "dinamično" ali
motivacijsko analizo . Če nimamo strukturalne analize, namreč ne vemo, kje začeti
konceptualizacijo o dinamiki, kajti nesposobni smo presojati relevantnost motivacijskih
procesov in zakonov, predvsem pa smo nesposobni razlikovati med mehanizmi osebnosti
in mehanizmi socialnega sistema .
Prva naloga je sestaviti klasifikacijo motivacijskih mehanizmov socialnega sistema
in jo sistematično povezati s klasifikacijami mehanizmov osebnosti . V neki drugi
publikaciji 18so bili mehanizmi personalnega sistema, klasificirani v tri kategorije, v tiste
učenja, obrambe in prilagoditve. Učenje je definirano najširše kot tisti set procesov, s
katerimi so s strani akterja pridobljeni novi elementi akcijske orientacije, nove kognitivne
120
orientacije, nove vrednote, novi objekti, novi ekspresivni interesi . Učenje ni omejeno na
zgodnje stadije življenjskega cikla, temveč poteka skozi celo življenje . Kar se običajno
imenuje "normalna" adaptacija na spremembo v situaciji ali pa "razvoj" že
vzpostavljenega diamičnega vzorca, je proces učenja .
Mehanizmi obrambe so procesi, skozi katere se razrešujejo konflikti, ki so osebnosti
notranji, torej konflikti med različnimi dispozicijami za potrebe in med njihovimi
subsistemi . V primerih popolne razrešitve takšnih konfliktov se mehanizmi obrambe
prelevijo v mehanizme učenja . Mehanizmi prilagoditve pa so končno tisti procesi, s
katerimi se individualni akter spoprijema z elementi napetosti in konflikta v lastnih
odnosih do objektov, torej do situacije akcije. Tako se lahko na primer sooči z grožnjo
izgube objekta, na katerega je vezan, s frustracijo pri doseganju cilja skozi situacijske
napetosti in podobnim. Spet se s kompletno razrešitvijo situacijskih napetosti in
konfliktov mehanizmi prilagoditve prelijejo v mehanizme učenja . Popolnoma zadovoljiva
substitucija starega objekta, ki je vsiljeval resne konflikte, z novim tako lahko odvrne
potrebo po odvisnosti od objekta, z izgubo katerega se je grozilo .
Ta način predstavitve in klasifikacije mehanizmov funkcioniranja osebnosti implicira
ključno domnevo, ki jo je treba razjasniti . Učenje, kot je bilo prikazano zgoraj, je proces
spreminjanja v stanju osebnosti kot sistema . Obramba in prilagoditev pa sta predstavljena
kot procesa ravnotežja, kot procesa, ki delujeta v nasprotju s težnjami, da bi se sistem na
določene načine spreminjal . Tako v tej klasifikaciji ni najti nobene skupine mehanizmov
za vzdrževanje stabilnega motivacijskega procesa, ko ta že deluje . Povedano drugače,
menimo, da je treba trajanje stabilnega motivacijskega procesa v stabilnem odnosu do
relevantnih objektov obravnavati kot neproblematično. Za to predpostavko se zdi, da je
v psihologiji zelo obče sprejeta, čeprav je zelo redko eksplicitno izpostavljena . Moč jo
je primerjati s prvim Newtonovim zakonom gibanja, zakonom inercije, ki ugotavlja, da
se problemi mehanike ne ukvarjajo s tem, kaj telesa pripravi do gibanja, temveč s tem,
kaj jih pripravi do spremembe smeri in hitrosti lastnega gibanja. Sami bomo v pričujoči
razpravi privzeli motivacijski dvojnik zakona inercije, in to v smislu, da je sprememba
intenzivnosti ali "smeri", tj . orientacije akcije tisto, kar predstavlja probleme za dinamiko
teorije akcije . Zatorej ne bomo zaskrbljeni za vzdrževanje danih stanj socialnih sistemov,
niti ne ko gre za socialni sistem niti ko gre za osebnost, razen v primerih, ko so tendence
za spremembo teh stanj znane. Ta princip nam daje jasen kriterij tega, kar v kontekstu
socialnega sistema konstituira motivacijski problem .
Zdaj pa je treba znova opozoriti na to, da so motivacijski procesi vedno procesi
individualnih akterjev. Zatorej aplikacija zgornjega kriterija pomeni, da problemi
mehanizmov socialnega sistema vzniknejo tam, kjer imamo na osnovi lastnega znanja o
individuumih razlog verjeti, da obstajajo tendence po spreminjanju vzpostavljenih stanj
socialnega sistema . Kaj torej za naše tukajšnje namene pomeni vzpostavljeno stanje
socialnega sistema ali relevantnega subsistema?
Odgovor na to vprašanje je podan v temeljni paradigmi socialne interakcije, o kateri
smo že pogosto razpravljali . Vzpostavljeno stanje socialnega sistema je proces
komplementarne interakcije dveh ali več individualnih akterjev, v kateri se sleherni
usklajuje s pričakovanji drugega (drugih) na tak način, da so alterjeve reakcije na egove
akcije pozitivne sankcije, ki služijo krepitvi njegovih danih dispozicij za potrebe in tako
zadovoljijo njegova dana pričakovanja . Ta stabilizirani ali uravnoteženi interakcijski
proces je temeljna referenčna točka za sleherno dinamično motivacijsko analizo
socialnega procesa .
121
Ne glede na to, da je gotovo v nasprotju z večino zdravega razuma v družboslovju,
bomo domnevali, da vzdrževanje komplementarnosti pričakovanj v zvezi z vlogami, ko
je enkrat že vzpostavjeno, ni problematično ; povedano z drugimi besedami, je "tendenca"
po vzdrževanju interakcijskega procesa prvi zakon socialnega procesa . To je seveda
domneva, vendar pa ne obstaja nikakršen teoretični ugovor zoper takšne domneve, če
le-te služijo organizaciji in generalizaciji našega znanja . Drugi način, da se pove isto, je,
da se ugotovi, da za pojasnitev vzdrževanja komplementarnosti interakcijske orientacije
niso potrebni nikakršni posebni mehanizmi .
S katerimi skupinami tendenc, ki ne vzdržujejo to interakcijo, imamo opraviti? V
osnovi gre za dve skupini . Najprej je povsem jasno, da orientacije, ki jih akter v svoji
komplementarni interakciji v vlogah izvaja, niso prirojene, temveč morajo biti pridobljene
z učenjem. Zaradi tega je mogoče trditi, da si je akter,predense j  aučil dane rientacije
za vlogo, v točki lastne obveznosti do vloge, za katero gre, povsem gotovo prizadeval
delovati na načine, ki bi motili ravnotežje interakcije . Priučitev orientacij, ki so rekviziti
zadovoljivega funkcioniranja v vlogi, je proces učenja ; toda to ni učenje nasploh, temveč
partikularni del učenja . Ta proces bomo poimenovali proces socializacije, motivacijske
procese, s katerimi se realizira in ki so obravnavani glede na lastno funkcionalno
signifikanco za interakcijski sistem, pa mehanizme socializacije . To so mehanizmi, ki so
vključeni v procese "normalnega" funkcioniranja socialnega sistema .
Vsekakor je problematika socializacijskega procesa izoblikovana na predpostavki, da
so faktorji, ki proizvajajo ravnotežje interakcijskega procesa, stabilizirani, z izjemo, ko
rekvizitne orientacije za adekvatno funkcioniranje danega akterja v dani vlogi še niso
naučene. Toda v resnici seveda ni tako . Tako v individualnih akterjih kot osebnostih kot
tudi v situaciji, v kateri delujejo, obstajajo faktorji, ki težijo k motenju ravnotežja . Tako
je mogoče za spremembe v situaciji kot taki reči, da predstavljajo nove probleme učenja,
to pa sodi v področje socializacije . Toda nekaj čisto drugega so tiste spremembe, ki
izvirajo iz osebnosti interakcijskih faktorjev in njihovih reakcij na situacijske spremembe .
Videli smo že, da najpomembnejšo dimenzijo organizacije takšnih teženj določa sama
struktura interakcijskega procesa . Te težnje so težnje k deviantnosti, k odmiku od
konformnosti z normativnimi standardi, ki so postali vzpostavljeni kot skupna kultura.
Tako razumljena težnja k deviantnosti je proces motivirane akcije, in to s strani akterja,
ki je imel nedvoumno dano popolno možnost naučiti se rekvizitnih orientacij ; akcije torej,
ki teži k temu, da deviira od komplementarnih pričakovanj za konfomnost s skupnimi
standardi, in to tiste mere, ki je relevantna za definicijo njegove vloge . Tendence tako
razumljene deviantnosti nadalje konfrontirajo socialni sistem s "problemi" kontrole, kajti
devianca bo, če bo tolerirana prek določenih meja, težila k spreminjanju ali dezintegraciji
sistema. Če se torej osredotočimo na težnje k deviantnosti in na reakcije socialnega
sistema, ki deluje v smeri motiviranja akterjev za opuščanje njihove deviantnosti ter za
ponovno vzpostavitev konformnosti, lahko govorimo o drugi skupini mehanizmov, o
mehanizmih socialne kontrole . Mehanizem socialne kontrole je torej motivacijski proces
enega ali več6 individualnih akterjev, ki si prizadevajo upreti se težnji k deviantnosti v
izpolnjevanju pričakovanj v zvezi z vlogami, in to ali v samem sebi ali v enem oz . več
alterjih . Je mehanizem ponovnega vzpostavljanja ravnotežja .
Mehanizmi socialne kontrole obsegajo določene vidike dveh skupin mehanizmov
osebnosti, in sicer tistih, ki smo jih poimenovali mehanizme obrambe in prilagoditve . Ti
mehanizmi vzpostavijo obrambo in prilagoditev k odnosu do teženj k prelamljanju
pričakovanj v zvezi z vlogami . Psihološko je takoj razviden posebej tesen odnos s
122
superegom . Vendar pa je treba znova poudariti, da čeprav mehanizmi socialne kontrole
obsegajo elemente teh osebnostnih mehanizmov, niso z njimi identični, saj so sami
mehanizmi socialnega sistema . Prav to, kakšni specifični sistematični vzajemni odnosi
obstajajo, bo treba raziskati v analizi, ki sledi. Izmed obeh navedenih skupin mehanizmov
so vendarle iz povsem očitnih razlogov mehanizmi osebnostne prilagoditve dinamično
tesneje povezani z mehanizmi socialne kontrole . Konec koncev tako problemi
prilagoditve osebnosti kot tudi problemi kontrole socialnega sistema vzniknejo v
vzajemnih odnosih s socialnimi objekti . Funkcionalno pa so po drugi strani mehanizmi
socialne kontrole mnogo bolj analogni z mehanizmi obrambe, saj se oboji ubadajo s
procesi, skozi katere je sistem akcije notranje integriran in skozi katere se kontrolirajo
disruptivne tendence .
Treba je povedati še besedo, dve o odnosih med mehanizmi socializacije ter socialne
kontrole na eni in alokacijskih procesov socialnega sistema na drugi strani . Alokacija
osebnosti med vloge socialnega sistema in socializacijski procesi individuuma so povsem
jasno isti procesi, gledani z različnih zornih kotov . Alokacija je ta proces, gledan iz
perspektive funkcionalne signifikance socialnega sistema kot sistema . Socializacija pa je
po drugi strani isti proces, gledan v okvirih motivacije individualnih akterjev . Učenje za
odločanje med alternativnimi obveznostmi vlog, ki ga socialni sistem pušča posamezniku
odprtega, je gotovo del socialnega učenja in tovrstne odločitve le manifestirajo vrednotne
orientacije, pridobljene skozi socializacijo . Proces alokacije pripomočkov in nagrad pa
je po drugi strani z motivacijske točke gledanja proces pridobitve ali izgube za
individualnega akterja vrednih objektnih odnosov. Je torej proces "pretakanja" v stabilni
situaciji (torej proces "priliva") ali pa je proces situacijskega spreminjanja, ki od akterja
zahteva prilagoditev . Prilagoditve so lahko uspešno naučene skozi socializacijske
mehanizme ali pa so lahko faktorji v produkciji teženj k deviantnosti, končno pa so lahko
tudi fokus za delovanje mehanizmov socialne kontrole .
( .)
PROBLEM DEVIANTNEGA VEDENJA
Od vsega začetka pričujočega dela je bilo očitno, da je dimenzija konformnost -
deviantnost inherentna in centralna za celotno koncepcijo socialne akcije in zatorej tudi
socialnih sistemov. En vidik, to je vidik skupnih kulturnih vzorcev, ki so del slehernega
sistema socialnih interakcij, je zmeraj normativen . Obstaja pričakovanje po konformnosti
z zahtevami vzorca ; če na primer opazujemo zgolj konverzacije v komunikacijskem
vzorcu, obstaja zahteva, da se govori razumljivo . Komplementarnost pričakovanj, čemur
je bil dan tako velik poudarek, implicira eksistenco skupnih standardov glede te% kaj
je "sprejemljivo" ali v nekem smislu odobravano vedenje . V predhodnem poglavju 1 9smo
se ukvarjali s procesi, s katerimi so zgrajene motivacijske strukture, ki zaukažejo vedenje,
ki je skladno z normativnimi soeialnimi pričakovanji . Zdaj pa se moramo preusmeriti k
drugi plati iste zadeve, namreč k procesom, skozi katere se razvija odpor do konformnosti,
s socialnimi pričakovanji, ter k mehanizmom, s katerimi se v socialnih sistemih skuša
upreti tem tendencam .
Temeljni princip pričujoče analize je, da so vsi motivacijski procesi procesi, ki
potekajo znotraj osebnosti individualnih akterjev . Procesi, skozi katere motivacijska
struktura individualne osebnosti postane to, kar je, so seveda predvsem socialni procesi,
torej procesi, ki vključujejo interakcijo ega z mnoštvom alterjev . Tako so tisti sektorji
123
motivacije individuuma, ki zadevajo njegovo motivacijo za deviantno vedenje, rezultati
njegovih procesov socialne interakcije v preteklosti in zato je treba celotni problem
obravnavati v okviru socialne interakcije . V analizi deviance se moramo tako kot v analizi
socializacije osredotočiti na interakcijske procese ; na to, kako devianca vpliva na
orientacijo individualnega akterja v njegovi lastni situaciji in na orientacijo do situacije
kot take, vključujoč predvsem signifikantne socialne objekte, ter na orientacijo do
normativnih vzorcev, ki definirajo pričakovanja njegovih vlog .
Devianco in mehanizme socialne kontrole je mogoče definirati na dva načina, skladno
s tem, ali je za referenčno točko vzet individualni akter ali pa interakcijski sistem . V prvem
kontekstu je devianca motivirana tendenca akterja, da se vede v nasprotju z enim ali več
institucionaliziranimi normativnimi vzorci, mehanizmi socialne kontrole pa so tisti
motivirani procesi v vedenju tega akterja in tudi drugih, s katerimi je le-ta v interakciji,
ki se skušajo tej težnji k deviantnosti upreti . V drugem kontekstu, v kontekstu
interakcijskega sistema, pa je devianca tendenca s strani enega ali več akterjev, ki
sestavljajo interakcijski sistem, da se vedejo na način, ki moti ravnotežje interakcijskega
procesa (pa naj bo to statično ali pa dinamično ravnotežje) . Devianca je torej definirana
skozi lastno težnjo, da rezultira ali v spremembo stanja interakcijskega sistema ali pa v
ponovno vzpostavljanje ravnotežja z asprotno delujočimi silami, pri čemer so slednje
sile mehanizmi socialne kontrole . Pri tem se predpostavlja, da takšno ravnotežje zmeraj
vključuje integracijo akcije s sistemom normativnih vzorcev, ki so bolj ali manj
institucionalizirani .
Povsem jasno je, da je koncepcija deviance kot motnje ravnotežja interakcijskega
sistema tista, ki predstavlja za analizo socialnih sistemov pomembnejši vidik. Toda kljub
temu mora biti povsem jasno, da je bistveno, da so to analizo zmožni peljati od nivoja
ugotovljenih uniformnosti v procesih spreminjanja v strukturi socialnega sistema do
nivoja analiziranja relevantnih motivacijskih procesov v osebnostih individualnih
akterjev . Čeprav je seveda pri slednjem vedno implicirana tudi povezanost s prvim
kontekstom .
Povsem jasno bi moralo biti tudi, da gre pri koncepcijah konfornmosti in deviance
za določeno relativnost . To sta koncepta, ki se nanašata na probleme integracije in slabe
integracije socialnih sistemov in subsistemov . Zatorej ni mogoče oblikovati nikakršne
sodbe o devianci ali njeni odsotnosti, ne da bi v presojo vključili specifične zveze s
sistemom ali subsistemom, na katerega se le-ta nanaša . Struktura normativnih vzorcev v
slehernem subsistemu, razen v najbolj enostavnem, je vedno zamotana in je običajno
daleč od tega, da bi bila popolnoma integrirana ; zaradi tega je lahko zelo zavajajuče, če
osamimo zgolj en sam tovrsten obrazec, ne da bi upoštevali njegove vzajemne povezave
v sistemu vzorcev - kot je na primer zavajajoča sodba, da je oseba, ki je za izhod iz
konfliktne situacije povedala "dobronamerno laž", "nepoštena oseba" . Podobno tudi
konkretni individualni akter nikoli ne deluje le v eni vlogi, temveč v mnoštvu vlog in
situacij z zapletenimi možnostmi variacije tako v pričakovanjih kot tudi v tenzijah,
katerim ga te izpostavljajo . Še več, obstaja tudi problem časovne dimenzije, ki je bil tako
aktualen za analizo sistema . Akcije so vzajemno zagozdene v časovnih sekvencah, prav
tako kot tudi po drugih vidikih, in konflikti se lahko osredotočijo na časovno alokacijo
na docela enak način, kot se osredotočajo na konfliktne zahteve različnih interakcijskih
vzorcev .
Vsi ti problemi imajo največji možni pomen in morajo biti, kolikor je le mogoče,
pojasnjeni in eksplicirani . Ne glede na to pa ostaja dejstvo, da so vse socialne akcije
124
normativno orientirane in da morajo biti vrednotne orientacije, ki so utelešene v teh
normah, do določene mere skupne akterjem v institucionalno integriranem interakcijskem
sistemu. Prav ta okoliščina je tista, ki naredi problem konformnosti in deviance za
najvažnejšo os analize socialnih sistemov. Dejstvo, da je ta os v lastnem delovanju visoko
kompleksna, pa še ne pomeni, da jo je mogoče varno ignorirati ali da ne more biti
zadovoljivo analizirana . Usodni pomen tega problemskega fokusa izvira, kot smo videli,
iz dveh fundamentalnih premislekov: prvič, da referenčni okvir akcije vzpostavi koncept
orientacije kot primarni fokus analize ; in drugič, da se ukvarjamo z "meje vzdržujočim"
tipom sistema, ki kot tak definira, kaj moramo razumeti s konceptom integracije sistema .
(. . .)
PROCESI SPREMINJANJA SOCIALNEGA SISTEMA
V predhodnih poglavjih pričujočega dela 20 smo se ukvarjali z dvema
fundamentalnima področjema teoretskih problemov . Prvo izmed njiju je zadevalo poskus
razdelave konceptualne sheme, znotraj katere bi bilo mogoče identificirati in opisati
najpomembnejše strukturalne komponente socialnega sistema ter od primera do primera
razdelati njihove vzajemne odnose v sistemih, in to kot notranje diferencirane in kot
variabilne . Drugo ključno problemsko področje našega zanimanja pa je zadevalo analizo
motivacijskih procesov znotraj sistema . Da bi našo obravnavo mogli logično zaokrožiti,
se moramo zdaj na kratko usmeriti še v tretji sklop problemov, v probleme, ki zadevajo
procese spreminjanja sistema samega, tj . v procese, ki rezultirajo v spremembah strukture
sistema .
Iz razlogov, ki jih moramo zdaj vsaj poskusiti pojasniti, prihaja v pričujoči shemi
obravnava te tretje skupine problemov na vrsto logično zadnja, saj predpostavlja določeno
stopnjo teoretične razrešitve ostalih dveh . To je točno toliko, kolikor je centralna
referenčna točka - ki smo jo neprestano skušali vzpostavljati - sam koncept sistema .
Vsekakor je seveda docela mogoče in tudi povsem primerno teoretizirati o mnogih
partikularnih procesih spreminjanja znotraj socialnega sistema, ne da bi poskušali zgraditi
teorijo procesov spreminjanja somih socialnih sistemov kot sistemov . Osvetlitev tega
zadnjega problema logično predpostavlja tako teorijo socialne strukture kot teorijo
motivacijskega procesa znotraj sistema .
(.. .)
Preden pa podrobneje pojasnimo to ugotovitev, je nujno jasno ločiti procese
spreminjanja znotraj sistema od procesov spreminjanja sistema samega . Zelo običajno
je, da se ti dve stvari medsebojno mešata v pojmu "dinamika" . Glede na cilje naše
konceptualne sheme izvira distinkcija med procesi iz koncepta ravnotežja in načina
njegove rabe v pričujočem delu . Poleg najsplošnejšega pomena koncepta ravnotežja
zadeva pomen, ki ga je na tem mestu mogoče najučinkoviteje aplicirati, tisto, kar smo
poimenovali "meje vzdržujoči" sistem .
Večkrat je bilo jasno izpostavljeno, da je za koncept interakcijskega procesa, kakor
je bil predlagan v tem delu, in za teorem institucionalne integracije, motivacije, ki je bil
direktno izpeljan iz tega koncepta, bistveno, da je fundamentalna "tendenca" interakcije
stabilizacija procesov vzajemnih orientacij znotraj komplementarnih vlog. Koncept tako
stabiliziranega interakcijskega procesa smo uporabljali vseskozi kot centralno referenčno
točko za analizo motivacijskega procesa . S tem smo seveda le na drugačen način povedali,
da smo nadaljevanje takšnega stabilnega procesa, brez spremembe v strukturi vlog,
125
vseskozi obravnavali kot za teorijo socialnih sistemov neproblematično . V poglavju VI, 21
kjer je bilo to načelo prvikrat dognano, je bilo jasno izpostavljeno, da je to teoretična
predpostavka, ne pa empirična posplošitev . Toda kot taka je eden od centralnih strateških
elementov pričujoče konceptualne sheme . Vendar pa je bilo ugotovljeno tudi, da je tako
formulirano ravnotežje lahko dinamično, saj v njegovem okviru potekajo določeni urejeni
procesi empiričnega spreminjanja .
Gledano s tega zornega kota je teorija motivacijskega procesa znotraj sistema
zgrajena okoli procesov vzdrževanja ravnotežja . Poleg neproblematične kontinuitete
interakcije, za katero se je predpostavljalo, da traja, se, kot smo videli, to vzdrževanje
ravnotežja vrti okoli dveh fundamentalnih tipov procesov . Prvi izmed njih so procesi
socializacije, s katerimi akterji pridobivajo orientacije, nujne za izvajanje njihovih vlog
v socialnem sistemu, če jih niso že predhodno imeli ; drugi tip predstavljajo procesi, ki
so vključeni v balans med generiranjem motivacij za deviantno vedenje in
rebalansirajočih motivacij za restavracijo stabiliziranega interakcijskega procesa, ki smo
jih poimenovali mehanizmi socialne kontrole .
Posebna metodološka signifikanca takega gledanja na analizo motivacijskega
procesa, tj . na "dinamiko", leži v dveh medsebojno povezanih setih premislekov . Prvi
izmed njih je implikacija dejstva, da se ukvarjamo z meje vzdržujočim tipom sistema .
Definiranje sistema kot meje vzdržujočega pomeni, da sistem vodnosu do lastnega okolja,
tj . do fluktuacij faktorjev okolja, vzdržuje določeno konstantnost vzorca, ne glede na to,
ali je le- ta statična ali dinamična . Ti elementi konstantnosti vzorca morajo konstituirati
fundamentalno referenčno točko za analizo procesov v sistemu . Z določenega vidika bi
te procese lahko opredelili kot procese vzdrževanja konstantnih vzorcev . Vendar pa so
to seveda empirične konstantnosti, tako da nismo predpostavili nobenega inherentnega
razloga, zaradi katerega bi morale biti vzdrževane . Gre za preprosto dejstvo, opisano v
okviru danega referenčnega okvirja, da na eksistenco teh konstant pogosto naletimo in
da se teorija zato lahko osredotoči na probleme, ki jih njihova eksistenca predstavlja . Z
disolucijo distinktivnega sistema vzdrževanja mej in njegovo asimilacijo v okolje ali s
transformacijo v druge vzorce le-te lahko nehajo obstajati . Toda dejstvo, da v danem času
in prostoru eksistirajo, vendarle služi za teoretični fokus analize .
Teorija, povezana s takšnimi sistemi, je usmerjena v analizo pogojev, pod katerimi
bo takšen dan konstanten sistemski vzorec vzdrževan, in obratno, v analizo pogojev, pod
katerimi bo na omejene načine spreminjan. Domnevamo lahko, da je pravkar omenjeno
fundamentalna osnova za domnevo o našem "zakonu inercije" socialnega procesa . Z To,
kar postori ta teorem, je, da vzpostavi fundamentalno referenčno točko za teoretično
analizo procesa v socialnem sistemu . Analiza pogojev ali faktorjev, ki zadevajo
motivacijski proces, je namreč vedno postavljena v okvire, ki so povezani s to referenčno
točko. Konkretni problem je vedno različica problema, zakaj se konstantni vzorec, ki je
predmet razmisleka, ob danih spremembah v relevantnih pogojih spreminja na določen
način; ali obratno, zakaj mu vpričo določenih alternacij v pogojih spreminjanje spodleti .
Slednje vprašanje je zmeraj všteto-v problemsko strukturo, v probleme teorije ; to je vrti
se okoli pogojev vzdrževanja in spreminjanja ravnotežja, ki so definirani kot empirično
vidne konstante vzorca meje vzdržujočega sistema . Bistveni poudarek pri tem je, da če
naj bi pod temi metodološkimi predpostavkami obstajala teorija spreminjanja vzorca,
morata obstajati tudi začetni in končni vzorec, ki se uporabljata kot referenčni točki .
Primer za takšne procese spreminjanja smo podali v naših analizah socializacije otroka .
Jasna definicija vzorcev, v katere je bil otrok socializiran, je v okvirih naše konceptualne
126
sheme logični prerekvizit uspešne analize procesa, s katerim se bodo vzpostavili nujni
pogoji akcije znotraj tega obrazca .
Drugo skupino premislekov predstavljajo implikacije dejstva, da se gibljemo na ravni
teorije, ki smo jo poimenovali "strukturalno-funkcionalna" . Tu gre za vzajemno odvisnost
v smislu, da se je za takšno teorijo, ki naj bi imela težo, treba nujno usmeriti v meje
vzdržujoči tip sistema, saj je zgolj na ta način mogoče omejiti sistem, na katerega se takšna
teorija nanaša . Poleg tega dejstva je ključna značilnost strukturalno-funkcionalne teorije
to, da uporablja koncept sistem brez kompletnega znanja o zakonih, ki determinirajo
procese v sistemu .
Vrzel, ki je nastala zaradi našega fragmentarnega znanja o zakonih, je zapolnjena,
ali bolje premoščena, na dva načina . Prvega predstavlja uporaba strukturalnih kategorij .
Z njihovo uporabo nam je namreč omogočeno doseganje sistematične in precizne
deskripcije stanj sistemov, deskripcije variacij v stanju istega sistema skozi čas in
deskripcije enakosti in razlik med različnimi sistemi . Takšna deskripcija je vpeta v okvire,
za katere imamo več kot dovolj dobrih razlogov verjeti, da bodo povezali, če že ne bodo
direktno inkorporirali vrednote najpomembnejših variabel teorije akcije . To je skupaj z
možnostjo taksonomične sistematizacije fundamentalni razlog, zakaj je bilo tako
pomembno izpeljevati naše kategorije strukture socialnega sistema iz esencialnih
značilnosti referenčnega okvira same akcije . Kot tako jasno kaže primer klasične
mehanike, je okrilje logičnih zahtev danega referenčnega okvira tisto, znotraj katerega
so definirane fundamentalne variable teoretičnega sistema .
Vendar pa nam strukturalne kategorije lahko v kombinaciji z določenimi drugimi
zadevami ponudijo več kot zgolj deskripcijo . Če opisujejo strukturo empiričnega sistema
v posplošenih terminih, lahko z vračanjem k relevantnim vidikom referenčnega okvira
povedo tudi marsikaj o tistem, kar smo poimenovali "funkcionalni prerekviziti"
empiričnih sistemov, in če stvar razvijamo še naprej, tudi o tistem, kar smo v poglavju
Vpoimenovali "imperativi" partikularnega tipa empiričnega sistema.Če torej ahko
uvidimo določene strukturalne poteze sistema kot empirično dane, relevantna dejstva niso
zgolj deskriptivnega pomena . Iz njih lahko izvajamo tudi zaključke, vsaj do te mere, da
ugotovimo, da mora biti, če so ta dejstva dana, obseg variacij ostalih dejstev, ki zadevajo
isti sistem, v določenem smislu omejen. To je tudi tisti tip rezoniranja, ki smo ga uporabili
v poglavju V, zato da smo se približali urejeni analizi tipov socialnega sistema . Jasno pa
bi moralo biti, da takrat, ko govorimo o empirično dani strukturi socialnega sistema, npr .
o "konjugalnem" tipu sorodstvene strukture, mislimo na to, da je mogoče za procese
znotraj relevantnega subsistema družbe domnevati, da so v bistvu v stanju stabilnega
ravnotežja, tako da je mogoče znotraj definiranega obsega variacij v drugih smereh to
strukturo, tj . ta "sistemski vzorec", jemati za konstantnega . Na ta način je raba
strukturalnih kategorij v pojasnjevalne namene očitno odvisna od predpostavke, da ima
konstantnost vzorca, na katerega smo se sklicevali, določen empirični pomen . Če ne bi
bilo tako, bi povsem očitno sploh ne imeli opraviti z meje vzdržujočim tipom sistema .
V dveh poglavjih, ki smo jih posvetili motivacijskim procesom, smo bili pri
pojasnjevalni generalizaciji zmožni narediti pomemben korak naprej od čistega zanašanja
na strukturalne imperative same . Da bi definirali probleme motivacijskega procesa v
interakcijskih odnosih tako, da bi orientacijske variable teorije akcije vstopile na
določljive načine tako v motivacijski proces osebnosti individualnih akterjev kot tudi v
socialno strukturo, smo v opredeljevanju pričakovanj v zvezi z vlogami uporabili analizo
strukture interakcijskega procesa, še posebej analizo strukture vlog, ter
127
institucionalizacijo in internalizacijo vzorcev vrednotnih orientacij . Predvsem pa nam je
bilo omogočeno, da smo z uporabo teh obrazcev vrednotnih orientacij kot naše centralne
referenčne točke - njihovega pridobivanja za analizo socializacije in konformnosti z njimi
kot ključne osi variranja za analizo deviance in socialnega učenja - lahko razdelali v
bistvu kompletno paradigmo motivacijskega procesa v socialnem sistemu .
Izjemno pomembno pri tem je, da je docela jasno, da je tisto, kar smo v teh dveh
poglavjih predstavili, paradigma in ne teorija, ki se v običajnem sodobnem smislu razume
kot sistem zakonov. S tem smo pravzaprav le na drug način povedali, da smo koncepte
motivacijskega procesa formulirali kot mehanizme, ne pa kot zakone.
V resnici nam je prav uporaba koncepta mehanizma z njegovo relevanco za sistem
omogočila, da smo dosegli sistematizacijo tega polja na paradigmatski ravni .
Reči, da smo razvili paradigmo, ne pa teorije, pa še ne pomeni reči tudi, da vanjo ni
vključeno nikakršno znanje o zakonih. Na primer ugotovitve o tem, da napetost,
definirana kot določena kombinacija dveh ali več faktorjev preklica podpore, vmešavanja
s permisivnostjo, kršenja internaliziranih norm in zavračanja podpore za cenjena
delovanja vodi v reakcije, kot so anksioznost, fantaziranje, sovražni impulzi in zatekanje
k defenzivno prilagoditvenim mehanizmom, so vsekakor ugotovitve o zakonitostih
motivacijskega procesa. Brez pomembnega deleža takšnega znanja bi paradigma sploh
ne bila mogoča . Toda to znanje je v odnosu do empiričnih problemov, ki bi jih bilo treba
razrešiti, fragmentarno in nepopolno. Paradigma izpolnjuje predvsem dve nalogi . Prvič,
služi mobilizaciji tistega znanja o zakonih, ki ga glede na njegovo relevantnost za
probleme pojasnitve procesov v socialnem sistemu imamo. Drugič, daje nam kanone za
pomembno razpravljanje o problemih, ki so lahko predmet raziskovanja, s katerim se
razpoznavanje zakonov lahko razširi . Tako bi morali za popolno razlago procesov
socializacije otroka vedeti mnogo več o odnosih med določenimi variacijami v karakterju
starševskih vlog, o procesih, ki - determinirajo, in alternativne rezultate v osebnostni
strukturi otroka . Postaviti problem na način specifičnih značilnosti vlog staršev, kot je
konceptualiziran v terminološkem setu, ki smo ga predlagali v tem delu, je nekaj čisto
drugega od zgolj spraševanja, "katere vrste vplivi staršev so pomembni?", kar seje doslej
spraševalo že toliko psihiatričnih teorij . Kolikor ne vključuje direktno znanja o zakonih,
toliko je torej paradigma set kanonov za lociranje problemov, in to v takšnih terminih,
ki zagotavljajo, da bodo odgovori na zastavljena vprašanja skušali imeti splošno
signifikanco, ker bodo ugotavljali ali implicirali določene odnose med fundamentalnimi
variablami sistema .
Ključno je poudariti, daje paradigma motivaeijskega procesa, kakor smo jo razdelali,
neodvisna od partikularne strukture vlog v interakcijskem procesu . Gre za generalizirano
paradigmo, ki jo je mogoče uporabiti za analizo kateregakoli motivacijskega procesa v
kateremkoli sistemu vlog . Ta posplošenost je tista, ki po eni strani omogoča vključevanje
tistega znanja o zakonih s področja motivaeijskega procesa, ki ga že imamo, in po drugi
strani omogoča zastavljanje novih problemov za raziskovanje ; odgovori, ki bi jih dobili,
pa bi morali biti primerni za inkorporacijo v splošno celoto zakonov . Sočasno pa ima
sistem strukturalnih kategorij, v okviru katerih so analizirane partikularne vloge, tisti nivo
posplošenosti, ki omogoča primerjavo, in dva elementa teorije sta neposredno dela nekega
bolj posplošenega sistema, namreč teorije akcije. To je tisto, kar navaja na misel, da je
pričujoče delo korak naprej k razvoju splošnega teoretičnega sistema .
Nujni zaključek zgoraj omenjenih premišljevanj je, da splošna teorija procesov
spreminjanja socialnih sistemov na sedanji stopnji znanja ni mogoča . Razlog tiči zelo
128
preprosto v tem, da bi takšna teorija morala vsebovati celovito znanje o zakonih procesa
sistema, tega znanja pa danes nimamo . Zatorej mora teorija spreminjanja strukture
socialnih sistemov biti teorija partikularnih subprocesov spreminjanja znotraj teh
sistemov, ne pa teorija celovitih procesov spreminjanja samih sistemov kot sistemov.
Toda povedano hkrati pomeni tudi, da je naše znanje, v kolikor presega zgolj
deskripcijo in čiste empirične generalizacije, vedno do določene stopnje tudi že znanje o
procesih spreminjanja . Ni namreč mogoče ločiti teoretičnega znanja o zakonih procesov
znotraj sistemov od zanja o procesih njihovega spreminjanja . Obe skupini znanj sta
namreč le različna konteksta aplikacije našega znanja o odnosih med variacijami pogojev
in rezultati procesov, ki potekajo pod omenjenimi pogoji . te torej kombiniramo naše
znanje o strukturalnih imperativih v zgoraj omenjenem smislu, aše paradigmatsko znanje
o motivacijskem procesu in naše fragmentarno poznavanje zakonov, vsekakor imamo
precejšnje znanje o številnih procesih spreminjanja, ki ga napredujoče raziskovanje stalno
povečuje .
Doslej smo govorili o teoretskem znanju o procesih spreminjanja znotraj teorije
socialnih sistemov, kakor jo razumemo v tem delu . Obstajata pa še dva druga tipa znanja,
ki temeljita a empiričnem razumevanju teh procesov v njihovi konkretnosti, tipa, ki ju
je treba zato, da bi se izognili možni zmedi, vsekakor vsaj omeniti .
Prvi tip zadeva čisto empirično generalizacijo . Povsem mogoče, celo zelo običajno
je, da vemo, da določeni procesi spreminjanja potekajo tipično pod določenimi pogoji,
ne da bi bili pri tem zmožni deducirati vzorec procesov in njihov rezultat iz znanja o
zakonih sistema . Možno je imeti tudi znatno znanje o variacijah v pogojih ter o
raznovrstnih specifičnih posledicah teh variacij za sistem . Znan primer znanja tega tipa
je znanje o poteku biološkega življenjskega cikla . V biološki znanosti s tem v zvezi ni
nobene splošne teorije o življenjskem ciklu, s katero bi lahko v okviru splošnih zakonov
sistematično pojasnili rast, njeno zaustavitev v zrelosti, staranje in končno smrt . Toda ve
se, da organizmi gredo skozi ta tipični cikel, in njegova razprostranjena delitev na faze
je vzpostavljena na nivoju empirične generalizacije . Obstaja veliko teoretičnega znanja
o različnih procesih v organizmu, od katerih se nekateri od faze do faze spreminjajo, kot
na primer vpliv seksualnih hormonov na organizem, ki sledi dozorevanju gonad . Obstaja
tudi znatno znanje' o posledicah motenj normalnega cikla, kakršne nastopijo na primer
pri različnih vrstah nedohranjenosti . Toda splošna teorija življenjskega cikla še vedno
manjka .
Kot je bilo pogostokrat poudarjeno s strani avtorjev, kot so npr . Spengler in starejši
evolucionisti, sedanja evidenca opozarja na to, da ne obstaja nikakršen preprost
vseobsežen empirični vzorec razvoja socialnih sistemov, običajno razumljen kot serija
faz, ki bi bila primerljiva biološkemu življenjskemu ciklu . Vsaj en ključni razlog za to
gre iskati v deležu, ki ga ima v socialnih sistemih kultura, ter v dejstvih, prvič, da se
kultura ne razvija po zgolj enem linearnem vzorcu, in drugič, da je lahko pridobljena z
difuzijo, tako da je sleherni notranji razvojni proces lahko temeljito vplivan od zunaj na
načine, na katere organizmi niso sprejemljivi za vplive .
Vendarle pa obstajajo tipični procesi spreminjanja iz določenih izhodiščnih točk v
socialnih sistemih, ki jih je z empirično generalizacijo mogoče uspešno identificirati . Sami
smo to uporabili v naši diskusiji o empiričnem vzorčenju elementov socialne strukture v
poglavju V24, v nadaljevanju pa bomo nekatere izmed njih še komentirali .
Drugi tip znanja, odslej torej drugi tip pojasnjevalnih hipotez, ki lahko temelji na
konkretnih problemih spreminjanja v socialnem sistemu, izvira iz analize empirične
129
signifikance variabel, ki niso del teoretičnega sistema, s katerim smo delali doslej . Tu gre
za dve skupini takšnih variabel . Prvič so to variable, ki zadevajo konstitucijo organizma
tako dolgo, dokler je le-ta neodvisna od dejavnikov akcijske orientacije, in drugič gre za
tiste variable, ki zadevajo fizično okolje. Jasno je, da sta obe vrsti variabel logično
neodvisni od teorije akcije, toda enako jasno je tudi, da je takrat, kadar trčijo skupaj s
konkretnimi sistemi akcije, to prvorazrednega empiričnega pomena . Tretja skupina
variabel, tiste, ki so vpete v kulturni dejavnik, pa ima drugačen status . Teorija kulture je
integralni del teorije akcije . Toda obstajajo določene faze slednje, v katerih bi kultura ne
smela biti opazovana kot eden od delov teorije socialnega sistema, temveč kot podatek
za to teorijo. Tu gre za obstoj in možen vpliv inherentnih "konfiguracij" razvoja sistemov
kulturnih vzorcev, kot je ta proces analiziral Kroeber . 25
Moralo bi biti povsem jasno, da smo se v pričujočem delu namenoma vseskozi
vzdrževali poskusov, da bi se ukvarjali z vplivi variabel genetike in fiziologije ali pa
variabel fizičnih vidikov situacije na konkretne socialne fenomene . S tem v zvezi smo
ravnali sila previdno zato, da bi ohranjali odprt prostor za ukvarjanje z njihovimi
empiričnimi vplivi, in na veliko mestih smo ta prostor tudi jasno orisali . V našem sistemu
referenčnih točk za analizo akcijskih orientacij so našli mesto predvsem različni
fundamentalni vidiki teh dveh kategorij . Toda povsem jasno nismo razvili prav nobene
teorije vzajemne odvisnosti procesov socialne akcije ter tistih bioloških in fizičnih
faktorjev, ki jih determinirajo . Izgradnja takšne teorije bi bila za družboslovje izjemno
važna, in neuspeh, da bi jo zaobsegli na tem mestu, ni nikakor mišljen kot sugestija, da
takšna teorija ni pomembna . S tem v zvezi je edina točna opazka ta, da bi bila zadeva
mnogo verjetneje uspešno razrešea, ko bi bila sama teorija akcije dovolj razvita, tako da
bi bilo moč natančno formulirati naravo artikulacije, ne pa, kot je veljalo v preteklosti, da
so takšne teorije v veliki meri motivirane s prepričanjem, da so neakcijske variable "zelo
pomembne" in da se zato lahko osebe, ki jih le-te zanimajo, ukvarjajo izključno z njimi,
brez slehernih eksplicitnih navez na kategorije teorije akcije .
Docela jasno bi moralo biti torej, da je teorija akcije - kolikor je v kateremkoli smislu
logično zaprt sistem, kar ostaja odprto vprašanje - to lahko zgolj na analitični ravni,
definitivno pa nikakor ne kot sistem na empirični ravni .
Znano je dejstvo, ki ga gre na tem mestu vsaj omeniti, da so bili v primerih, ko je
šlo za poskuse formuliranja splošnih teorij procesov spreminjanja v konkretnih socialnih
sistemih, zelo pogosto dani primarni poudarki prav tem, sistemu akcijskih orientacij
zunanjim variablam . Z vidika logične strukture teh zunanjih variabel je neizogibno, da
morajo biti te teorije zgrajene okoli variabel, ki so vključene v dve kategoriji - v dednost
in v okolje v biološkem smislu . V to skupino teorij bi morali vmestiti predvsem celotno
skupino teorij, ki jih včasih poimenujejo "socialni darvinizem" in ki so skušale
obravnavati razvoj družb skozi aplikacijo zakonov naravne selekcije, Težave, na katere
so te teorije kot splošne teorije socialnega procesa naletele, so tako dobro znane, da se
ob njih na tem mestu ni potrebno še naprej zadrževati.26 Env ronmentalistični poudarek
je na primer najti v primeru klimatskih razlag socialnega spreminjanja .
Povsem jasno je, da takšne teorije, ekskluzivno formulirane v okviru bioloških
variabel ali variabel fizičnega okolja, ne morejo biti empirično zadovoljive, razen če je
analiza socialnih sistemov v okviru teorije akcije fundamentalno napačna ali zgolj
epifenomenska in kot taka brez sleherne empirične relevantnosti . Toda to dejstvo nas ne
sme zaslepiti glede pomena variabel samih . Zlasti področje populacije je brez dvoma
velikega pomena kot področje artikulacije teorije akcije in isto velja za področje genetične
konstitucije človeških organizmov ter za področje variacij in distribucij variacij te
konstitucije v okviru medsebojne odvisnosti s procesi socialnega sistema, kakor so
130
formulirani v terminih akcije. Na podoben ačin je mogoče tudi področje humane
geografije razumeti kot primarno polje formuliranja medsebojne odvisnosti med socialno
akcijo in fizičnim okoljem .
Primer kulturnih dejavnikov pa je, kot smo že omenili, nekoliko drugačen . Kultura je
namreč integralni del akcije, kakor jo razumemo tukaj . Ključa točka v zvezi s tem je, da
se teorija socialnega sistema, kot veja teorije akcije, nič bolj neposredno ne dotika dinamike
kulture, kot se dotika same teorije osebnosti . Določena dejstva o kulturi prevzema kot dana
in raziskuje njihov pomen za procese socialnega sistema. Tu ne gre za teorijo kulture v
smislu, v katerem bo pretresana v naslednjem poglavju . Smo pa podali jasen dokaz o
tem, kako velik pomen ima podrobno in eksplicitno ukvarjanje s številnimi problemi
kulture za teorijo socialnega sistema .
Glede generalizacije o socialnem spreminjanju v konkretni obliki obstaja določena
paralela med dednostnimi in environmentalističnimi teorijami na eni ter kulturnimi
teorijami na drugi strani . Logično mogoče je, in to zato, da bi se izognili določenim
posledicam našega nepopolnega poznavanja zakonov socialnega procesa, eksplicitno ali
implicitno predpostaviti, da je proces spreminjanja v socialnem sistemu, ki je izpostavljen
določenim predakcijskim pogojem v okolju in organizmu, izključno determiniran z lastno
kulturo in konfigurativnimi procesi kulturnega razvoja . To je v resnici tudi primarna
logična osnova za navidezno adekvatnost večine evolucionističnih teorij socialnega
razvoja, pri katerem je bil za esencialni faktor razumljen kumulativni razvoj empiričnega
znanja. Nekako identične, vendar med sabo zelo različne težnje s poudarki na drugih
elementih kulturne tradicije, so se pojavile tudi v teorijah tako različnih avtorjev, kot so
Leslie Whyte, Sorokin in Ruth Benedict .
OPOMBE
1 Primerjaj posebej Parsons in Shils, Values, Motives and Systems of Action v Toward a General Theory of
Action, pa tudi Parsons . Structure ofSocial Action v Essays in Sociologicat Theory ter seveda Weber, Theory
of Socialand E onomic Organization.
2 Mehanizem, kakor ga bomo kot termin uporabljali na tem mestu, je empirična generalizaeija o motivacijskih
procesih, postavljena v luč lastne relevantnosti za funkcionalne probleme sistema akcije . Primerjaj Poglavje
VI. (Gre za poglavje The Learning of Social Role-Expectations and the Mechanisms of Socialization of Motivation,
katerega prvi del prinašamo tudi v našem prevodu v poglavju Socializacija in socialna kontrola - op . prev.).
3 Primerjaje C.Tolman, Purposive Behavior in Animals and Man .
4 V The Structure of Social Action je bila izpeljana podrobna razlaga referenčnega okvira akcije na nivoju
usmerjenosti k cilju in skozi to je bil "nameri", kot smo stvar poimenovali tam, vzpostavljen za esencialno
komponento "posamičnega akta". Zdi pa se, da je nujno analizo premestiti na še elementarnejšo raven,
predvsem zato, da bi pojasnili mesto, na katerega je treba vmestiti mnoge probleme motivacije, kot so
analizirani v okviru moderne psihologije . Vendar pa pri tem ni bila narejena nobena fundamentalna
sprememba. Analiza je bila preprosto prenešena na bolj generalizirano raven . Posamični akt v The Structure
of Social Action je poseben primer posamične akcije, kot je predstavljena tukaj in v Values, Motives and
Systems of Action.
5 Gre za poglavje The Action Frame of Reference and the General Theory of Aetion Systems : Culture,
Personality and the Place of Social Systems; večina tega poglavja je prevedena zgoraj (op . prev .).
6 Gre za poglavje The Major Points of Reference and Structural Components of the Social System . V pričujočem
prevodu so prevedeni deli tega poglavja pod naslovi : Enote socialnega sistema, Funkcionalni prerekviziti
socialnih sistemov in Institucionalna integracija socialnih sistemov (op . prev.) .
7 Glede občega problema funkcionalnih prerekvizitov socialnega sistema glej Aberle, Cohen, David, Levy,
Sutton "The Functional Prerequisites of a Society", Ethics, IX (January, 1950), 100-111 . Pričujoča obravnava
se navezuje na njihov članek, se pa od njega tudi radikalno ražlikuje.
8 Urejeni proces je v tem smislu postavljen nasproti dezintegraciji sistema . Dezintegracija sistema v tem smislu
pomeni izginotje meja sistema v odnosu do njegovega lastnega okolja. Prim . Values, Motives andSystems of
Action, poglavje I.
131
9 V nekem drugačnem smislu pa tudi okoli neakcijskega okolja, fizičnih vidikov situacije.
10 Vsekakor je zelo pomembno, da si ne izmišljamo ad hoc generalizacij o teh prerekvizitih, ki domnevno
pojasnjujejo določene skupine konkretnih socialnih fenomenov . Takšna procedura je še posebno zavajajoča
zato, ker takšne ad hoc hipoteze tahko služijo temu, da razbremenijo raziskovalca težke analize notranjih
balansov in procesov v socialnem sistemu samem . V svojih grobih formah je ta procedura igrala zelo
pomembno vlogo tako v zgodovini socialne misli kot tudi v sodobnih teorijah, v katerih so bili v bistvu vsi
socialni fenomeni determinirani ali z genetsko konstitucijo populacij ali z njihovimi geografskimi okolji . Za
kazalca rastoče zrelosti naše znanosti gre jemati dejstvo, da takšne posplošene formule niso več obravnavane
kot formule, ki bi zaslužile resne diskusije . V splošnih okvirih sta v celoti upoštevani tako pozitivna vloga
takšnih pogojevalnih faktorjev kot tudi pozitivna vloga notranjih sociatnih procesov . Vendar splošne formule
ne razrešijo specifičnih problemov. Naloga je razplesti kompleksne vzorce interakcije med dvema skupinama
dejavnikov.
11 Na tem mestu se ukvarjamo s tistim, kar je že bilo poimenovano "meje vzdržujoči" tip sistema (Values, Motives
and Systems ofAction, op . cit.) . Za ta tip sistema ima, kot je bilo ugotovljeno na istem mestu, koncept
integracije dvojni pomen : a) v zvezi z medsebojno kompatibilnostjo komponent sistema, in to tako, da se
zahteva p spremembi ne pojavi, preden se lahko vzpostavi ravnotežje ; b) v zvezi z vzdrževanjem pogojev
razločevanja sistema v okviru lastnih meja zoper njegovo okolje. Integracija je lahko povezana tako ž
dinamičnim ravnotežjem, tj . z urejenim procesom spreminjanja sistema, kot tudi s statičnim ravnotežjem .
12 Gre za poglavje ne Action Frame of Reference and the General Theory of Action Systems : Culture,
Personality and the Place of Social Systems ; na tem mestu prevedeno kot drugo poglavje pričujočega prevoda .
13 Druge komponente kulturne tradicije postavljajo nekolikanj drugačne probleme, ki nas bodo zaposlovati v
naslednjem poglavju. Gre za poglavje The Points of Reference for the Classification of Institutional Patterns,
ki v ta prevod ni vključeno - op . prev .).
14 Ali statusnih odnosov . Ne obstajajo namreč nikakršne vloge brez ustreznih statusov in vice versa .
15 Termin je vzet iz ekonomije in v bistvu pomeni distribucijo v perspektivi funkcionalne signifikance za sistem .
16 Tudi kolektivitete so v določenih mejah enote alokacije . Vendar pa bo razprava, ki sledi, omejena na
individualne akterje .
17 Gre za poglavja The Structure of Social System ; I : 'ne Organization of the Components into Sub-Systems :
The Structure of Social System; II : Invariant Points of Reference for the Structural Differentiation and
Variation of Societies; in The Structure of Social System; III : Empirieal Differentation and Variation in the
Structure of Societies. V naš prevod je vključen odlomek iz drugega navedenega poglavja in to pod naslovom
Problem alokacije (op. prev.).
18 Parsons in Shils, Values, Motives and Systems of Action, poglavje II . To poglavje ima kot ozadje za pričujočo
razpravo prvoražredni pomen .
19 Gre za poglavje The Learning of Social Role-Expectations and the Mechanisms of Socialization of Motivation,
katerega uvodni del je preveden v tem prevodu pod naslovom Socializacija in soeiatna kontrola .
20 Gre za prvih deset poglavij dela The Social System, ki so v odlomkih prinešena tudi v zgornjih poglavjih
prevoda (op. prev.).
21 Gre za poglavje The Learning of Social Role-Expectations and the Mechanisms of Socialization of Motivation,
katerega del je v pričujoči prevod vključen pod naslovom Socializacija in socialna kontrola (op . prev .).
22 Ta koncepcija je identična koncepciji homeostaze v psihologiji .
23 Gre za poglavje The Structure of Social System, III : Empirical Differentiation and Variation in the Structure
of Societies, ki v naš izbor ni vključeno (op . prev.) .
24 Gre za poglavje The Structure of Sociat System, III : Empirical Differentiation and Variation in the Structure
of Societies, ki v naš prevod ni vključeno (op . prev .).
25 Primerjaj Configurations of Culture Growth .
26 Problem je analiziran v The Structure of Social Action, poglavje III in passim .
27 Gre za poglavje The Directions of Change in Social Systems, ki ga naš izbor ne vključuje (op . prev.) .
132