Velikonočni pozdrav »Ko je Kristus vstal od smrti, je šel takoj k svojim in jih pozdravil z besedami: Mir vam bodi!« — Rekel je: »Po tem vas bodo spoznali, da se ljubite med seboj! Mir: to naj bi bilo bistveno znamenje krščanskega ljudstva.« Geslo sedanjega papeža pa je: »Mir je sad pravičnosti.« »Pravičnost zahteva medsebojno spoštovanje, da drug v drugem spoštujemo človeško dostojanstvo, njegovo čast in njegove pravice, ki jih ima od Stvarnika samega. — Pravičnost mora biti osnova sožitja v družini, občini, v državi in med narodi.« To so besede, ki jih v zanosu krščanske ljubezni do bližnjega naslavlja ob velikonočnem prazniku na slovensko javnost naše glavno krščansko glasilo. Gre torej za razorožitev src, za plemenito strpljivost, ki edina more jamčiti za pravično sožitje v narodih in med njimi. Naše učiteljstvo je pa naša največja bolečina. Učiteljstva, ki šteje za krščansko, je nekako desetina; torej le vsak deseti, ker šteje Slomškova družba izmed 4000 slovenskih učiteljev le približno 400 članov. Ostali nočejo veljati za krščanske in teh je devet desetin. Na splošno ni noben stan tako zagrizeno liberalen kot učiteljski. Znano pa je, da si danes liberalizem in komunizem roko podajata in si med seboj prijazno pomežikujeta. In takim ljudem so izročeni nedolžni otroci krščanskih staršev, da naj jih — vzgajajo! Vsa čast dobremu učiteljstvu! Srečna župnija, občina ali soseska, ki ima dobrega, krščanskega učitelja ali učiteljico! Žal, da je razmeroma malo tako srečnih občin in župnij. Davno je že znano, da so ravno med učitelji najbolj zagrizeni pristaši liberalizma in najstrastnejši priganjači jenesarske stranke. Zato pa tudi glavni sejavci in razširjevalci brezverstva med Ijudstvom. Očitno zanemarjanje verskih dolžnosti od strani učiteljev in »vzgojiteljev« je veliko pohujšanje za otroke in za vse ljudstvo. Kaj bi rekel na to največji slovenski šolnik Slomšek? Rekel bi, da je taka šola od hudiča, ki si jo je izmisiii, da bi ijudstvo pokvaril. — To vse so pa besede, ki jih z vehemenco poudarja najbolj razširjen slovenski krščanski tednik med našim kmetskim prebivalštvom. Posneli smo jih na njegovo prošnjo, češ da bo to zelo koristno. V tem pogledu moramo priznati, da popolnoma soglašamo z njim. Učitelji nimamo posvetnih dobrin; goli smo tako rekoč kakor cerkvene miši. Nimamo niti mestnih, niti podeželskih krčem, kjer pi mogli razobešati svoje glasilo, kakor se {o dogaja z navedenim tednikom. Nismo niti delničarji niti veleposestniki, ampak izmed državnih uslužbe.ncev na vsak način tista panoga, ki je deležna »najblagohotnejše« pozornosli znanega dela slovenske javnosti. Posebne zaščite se res ne moremo veseliti, da o kaki protekciji sploh ne govorimo. Napadani smo na vidnih mestih, kjer nimamo zas.topnikov, ki bi nas branili in povedali vsaj kako ponižno besedico v obrambo naše časti in poštenja. Ne da bi to ne bilo mogoče, saj smo pred kratkim bili priča, ko je kompetenten zastopnik oblasti ugotovil, da gie hvala učiteljskemu udejstvovanju, če je naše ljudsko šolstvo danes zgrajeno do tega obsega in te višine. Toda podoba je, da je bilo rečeno to samo učiteljstvu na uho, da tega ne izve naša javnost, tako rekoč in camera carrtatis. Nismo vcleposestniki niti veleindustrijci, prav za prav nič »vele«, ampak zelo majhni ljudje, ker se s trpkim občutkom zavedamo, da je naša usoda pač usoda vseh majhnih, ki uživajo v današnji dobi prav posebno protekcijo. V tem grenkem spoznanju nam ne preostaja drugega, kot da se zatečemo pred napadi pod zaščito k naukom vrhovnega poglavarja katoliške cerkve, ki uči, da se bo človeštvo šele takrat približalo krščanstvu, ko bo zavrglo moderno pogansko načelo, da je moč nad pravico in da je nasilje že tudi pravica in zakon. Kajti o marsičem smo že prepričani, da bi pa bili brez vsakršne pTavice — vsaj ta rahel dvom nam še pustite, če so vaša usta že tako polna gneva in moralnega disgusta nad sedanjo pogansko dobo.