LJUBLJANSKI ČASNIK. J\o tio. F petih 12. mat. Serpana 1S50. ,,Ljubljanski časnik" izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačuje se začelo leto pri založniku Jožefu Blatniku 6 gold., za pol leta 3 gold., za četert leta 1 gold. 30 kraje. Za polletno pošiljanje na dom v Ljubljani sc odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold., za pol leta 3 gold. 30 kraje., za četert leta 1 gold. 45 kraje. — Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, in ako se na pismo zapiše, de so naročivni denarji (Pritnumera-tionsgelder) v njem, ni treba nič poštnine plačati. Vruriiic naznanilu. C. k. poglavarstvo je po smerti fajmoštra Janeza Tomšiča spraznjeno, pod patrona-tam krajnske verozakonske zakladnice stoječo Studniško faro dosadanjimu oskerbniku vikar-jatu v Leskovci nad Loko, JakobuKušlanu podelilo. V Ljubljani 1. mal. Serpana 1850. Po naznanjenju okrajniga poglavarstva v Ra-doljci od 1. t. m. so v Predteržki srenji 29. Rožnika 1850 srenjske odbornike, župana in svetovavce priča gospoda okrajniga poglavarja v nalepšini redu izvolili in potem so župan in srenjski svetovavci v farni cerkvi gospodu faj-moštru prisego prav slovesno storili. To slovesno djanje in prav primerin nagovor gospoda fajmoštra ni samo izvoljenim zaupnim možem, ampak tudi mnogo zbranim srenjikam vsake starosti v serce segla in da upati, de bo v blagor srenje in javne službe najbolje teknilo. V Ljubljani 3. mal. Serpana 1850. Po naznanjenju c. k, okrajniga poglavarstva v Vipavi je ondašna srenja 0. t. m. srejnske odbornike v najlepšim redu izvolila in odbor je potem izmed svoje srede gospoda Janeza Nep. Dolenca, kupca in posestnika kot župana in gospode Janeza Šela, Antona Hro-vatina in Antona Štima kot srejnske svetovavce izvolil. V Ljubljani 8. mal. Serpana 1850. 9. mal. Serpana 1850 je bil izdan in razposlan XV. del deželniga zakonika in vladniga lista za krajnsko kronovino, ki zapopade: Naznanjenje zapopada postav in ukazov v delili LXI—LXX 1850 občniga deržavniga zakonika in vladniga lista. — Razpis c. k. deželne komisije za oprostenje zemljiš na Krajn-skim od 13. vel. Travna 1850. Dovoljenje ne-štempljanih pobotnili listov pri izplačevanju predplač, ki so opravičenim na rajtingo do-veršne odškodbe za oprostenje zemljiš privo-ljene. — Razpis c. k. deželne komisije za oprostenje zemljiš na Krajnskim od 10. Rožnika 1850. Kako se imajo stroški za štempeljne pobotnili listov poverniti, ki so se zastran predplač na rajtingo doveršne odškodbe za oprostenje zemljiš dovoljenih porabili, brez de bi bili za to šli. — Razglas vikše deželne sod-nije za Koroško in Krajnsko od 13. Rožnika 1850. Prediskave in razsodbe gojzdnih hudodelstev grejo sodnijam. Politiške naznanila* Omika in izobraženje Slovencev. CIz »Slovenske Bčele".) Spisal Svečan. U naših slovenskih novinah, postavim u »Sloveniji", u »Novicah", „Vedežu", ljubljanskem časniku" itd. se je že mnogo govorilo in pisalo, kako imenitno in potrebno je posebno u sedajnih časih, da se ljudi omikajoin izobražijo. Za res! prav lepe in važne sostavke smo že od te reči brali! O, da bi blo pač vse to zlato seme na dobro, rodovitno zemlo padlo ! Pa vender naši ljubi Slovenci še ne čislajo in cenijo omike in izobraženja svojega naroda tako, kakor se spodobi, ne hrepenijo še po lepih in koristnih naukih, kakor jelen-ček po hladnej vodi. Omike in izobraženja je pa našemu narodu živo in neogiblivo treba, ako noče osramoteti, propasti in zginuti, ako hoče živeti, cveteti in sloveti. Sv. Hieronimu je vedno po ušesih šumel čudni glas: „Vsta-nite mertvi, in pridite k sodbi!" Ravno tako naj po ušesih vsih Slovencev gromi sveti krič: »Vstanite Slovenci, in pridite k sreči in_slavi!" Naša mlada »Slovenska bčela" je oznanila, de bode podučen list, je obljubila Slovence buditi, podučevati, omikovati in obraževati; zoto sini se namenil nekaj od omike in izobraženja Slovencev pregovoriti; najprej od potrebe in dolžnosti, se omikovati in izobraževati. Vsaki Slovenc je dolžen in zavezan se omikovati, izobraževati n vsih znanostih napredovati za to, ker je kristjan, ker je der-žavlan, ker je Slavjan. 1. Dolžen in zavezan je vsaki Slovenec se izobraževati zato, ker je kristjan. Bog je človeka stvaril, po svojej podobi ga je stvaril, ga obdaril s raznimi močnostmi in ga postavil za gospodarja in kralja celega stvarstva. Miljon in miljon stvari vidimo in poznamo, in vse te stvari dosežejo svoj poklic, spolnujejo svojo nalogo. Tam gorej na visokem nebu se neznani sveti sučejo, zvezde prijazno po noči miglajo, in hodijo zvesto svoje od stvarnika vstanovlene pota; bleda luna od stalnih časih milo izza gor priplava, temno noč razsvetluje in žalostno serce čudno potolaži; rumeno sonce vsako jutro ustane, s svojimi žarki gore in planine posrebri, doline in loge, vesi in mesta oživi, in po dokončanem teku vsak večer k božjej gnadi gre. — Koliko mi-ljonov stvari je tukej med nami nazemli! Veselo ptice prepevajo, de se vse po gojzdih in logih razlega, u morju, rekah in potocih ribe plavajo in na suhem se vsih sort živali rodi, žita in zeliša rastejo, rože cvetejo, drevesa zorijo; — vse te stvari na zemli od orjaškega slona noter do červička, kteremu je kaplica vode veliko morje, od tanke jele, ki na viso-kej gori stoji, noter do male travice, — vse stvari dosežejo svoj poklic, spolnujejo svojo nalogo, in nam ozfianujejo, da je vesvolen svet poln božje cesti. Človek pa — stvarjen po božjej podobi, — človek, krona vsih stvari — on, gospodar in kralj celega stvarstva bi pa ne spolnoval svoje naloge , on bi ne dosegel svojega poklica! Sedaj se pa vpraša, kteri poklic je človek od svojega stvarnika prejel, zakaj je Bog človeka stvaril? „Bodite popolni, kakor je vaš Oče nebeški popoln", tq je po besedah Jezusa Kristusa naš poklic, naša naloga. Se kakega koristnega dela učiti, svoj um in svojo pamet brusiti in razjasniti, svoje serce požlahniti in oplemeniti, svojo prosto voljo k dobremu na- gibati, in u dobrem uterditi, in se tako Bogu Vsemogočnemu, Vsevedočemu, Najmodrejše-mu približevati, z eno besedo: se omikovati in izobraževati, — to je cilj in konec vsakega človeka, to je poklic vsacegaSlovenca. Vsako drevo pa, ki dobrega sada ne obrodi, bo izsekano in u ogenj verženo; vsaki človek, ki svoje talente zakople, ž njimi ne baranta, in dobička ne stori, bo kakor nezvest hlapec ver-žen u vunajno temo; — vsaki bo moral odgovor dajati od svojega hišovanja. Kako pa hočemo enkrat obstati pred božjim sodnikom, ako smo zlati čas potratili, svete dari in močnosti, s kterimi je nas usmilen Bog obdaril, zane-marali in zakopali, ako u znanostih in vednostih nismo napredovali ? Vsacega kristjana naj perva in naj veča dolžnost je dalej : „Ljubi Boga črez vse, in bližnjiga, kakor sam sebe". Kdor pa Boga ljubiti hoče, mora nja prav poznati; čim bolj ko svet, božje stvari, njih lastnosti in moči poznamo, čim bolj ko se omi-kamo in izobražimo, tim bolj bomo obstati morali, da je Bog naj popolniše, vse ljubezni vredno bitje, katero smo mi črez vse ljubiti dolžni. Čim bolj mi človeško natoro, človeške lastnosti in sposobnosti poznamo, tim bolj bo-demo tudi človeka štimali in čestili; čim ver ko smo se naučili in znamo, tim več bomo tudi u stanu, nevedne podučevati, žalostne potolažiti, dvomečim dobro svetovati, bornim pomagati, grešnike svariti, s kratkim: z besedo in u djanju svojega bližnjega ljubiti. Strašna in žalostna tema nevednosti, nevere in pregrehe je pokrivala vesvolen svet, ves človeški rod; — pride Jezus in reče: Bodi svitloba! Ino svitloba je bila. Po celem svetu se je razlila perva luč keršanske vere, in s keršansko vero vred vse znanosti in vednosti: „svitIoba je bila!" - Slovenci! verzimo od sebe dela teme, in obleeimo orožje svitlobe! napre-dujmo u znanostih, razvijajmo svoje moči, omi-kajmo se, izobražujmo se. Slovenci! mi smo učenci tistega, ki je prav luč sveta, ki raz-sveti vsacega človeka, kteri pride na te svet; sramota bi, bila in greli, ko bi mi tavali po temi. 2. Vsaki Slovenec je dolžen in zavezan, se omikati in izobraževati za to, ker je der-žavlj an. Človek je tudi dolžan za svojo časno srečo skerbeti; čas -pa hiti, svet hitro napreduje; kdor tedaj svojo omiko zanemara, tisti zaostaja in pride u škodo in nesrečo. Poglejmo na kmetijstvo, rokodelstvo, tergovstvo, obert-ništvo! Koliko novih reči, od kterih naši pred-stariši še senjali niso; koliko čudnih naprav, ktere se marsikomu nemogočne zdejo! Število ljudi na svetu silno hitro raste, zemla pa noče bolj velika in široka in bolj rodovitna postati. Ako torej hoče kmet na malem, tesnem prostoru toliko žeti, kolikor za svoj živež, za davke in druge reči potrebuje, mora on u kmetijstvu napredovati, mora gledati in skerbeti, da zemlo prisili, več in obilnejši sadja roditi. Ravno tako je tudi drugod. Bokodelci, kup-čevavci in obertniki se den na den množijo^ tovarne (fabrike) se stavijo, stroji (mašine) se iznajdejo, da se mnogo lepe in čedne robe za dober kup nadela. Če hočejo toraj ljudi kaj dela imeti, se od njega živiti, in svojim drugim potrebam postreči, je očevidno treba, da oni u tih znanostih napredujejo. Tako postavim je Bilčovs na Koroškem (Ludmannsdorf) svoj nekdajni prislužik sedaj skoraj čisto zgubila. U Bilčovsu (bika, Strohhalm, biliti) so namre slamnjake delali; iz Tirolskega, Krajn-skega in še od daljnih krajev so po nje hodili, in lepe denarje donesli, pravijo 3—4000 rajn. sr. vsako leto. Sedaj so se tovarne postavile, drugi kraji so Bilčovščane prekosili, in denarci kam drugod gredo, in le nektere stare babice nektere groše si sedaj z bilenjem in s slamnjaki prislužijo. Taka je povsod ; kdor noče obožati, mora knjige in časopise prebirati, da vidi, kako drugi ljudi polje obdelujejo, živino redijo, in sadje požlahtnujejo, kako si u rokodelstvu, kupčiji in obertnii naprej pomagajo, in se živijo; to se pravi: Slovenec se mora učiti, omikati. Naša nova vlada (vstava, konstitucija) je vsim Avstrijancein mnogo novih in lepih pravic podelila; vstava je gospoda in kmeta, pleme-nitneža in prostaka, bogatega posestnika in bornega gostača (oferja) zastran deržavnihin srenjskih pravic enake storila: vsi deržaviani so pred postavo jednakopravni (gleichberech-tigt). Oalej je vstava vsakemu deržavlanu dala pravico in svobodo, da sme u svojej srenji (soseščini), kakor tudi u deželnem in deržav-nem zboru, če je u nja izvolen, brez straha odkritoserčno svoje misli razodeti, in za to ali uno reč pregovoriti. Prav imenitne pravice naša začasna srenjska postava (provisorisches Ce-meindegesetz) srenjam izroči; postavim gospodarstvo s srenjskim premoženjem, popravljanje srenjskih potov, skerb za šolo itd. tudi bojo srenje pomagale hudodelnike loviti, in jih višjim oblastnijam u pest izročevale, bojo pri popisovanju (konskribirengi), pri novačenju (rekrutirengi) cesarskim gosposkam na strani stale itd. Kaj pa hoče srotle! pri tacih rečih govoriti, ako postav ne pozna, in ne ve, kaj sme biti, kaj ne sme biti, kaj bi bilo koristno, kaj škodljivo? Po novej vstavi ima vsaki, ki bo zatoizvo-len in poklican , pravico se vdeležiti ne samo pri postavodajanju za srenje, temuč tudi pri postavodajanju za celo deželo, ja za celo deržavo. Na deželnem zboru se bo pogovarjalo in posvetovalo od reči, ki deželo (kronovino, Kronland) zadenejo, in se bojo za kronovino postave dajale: tako na deržavnem zboru za celo deržavo. Da Slovenec ne bo prisilen, poslance za deželni in deržavni zbor iz ptujega naroda voliti, in ptujce za svojezastopovavce in zagovornike izbirali, da bo tudi on u stanu pametno, modro in resno govoriti in sklepati, o koristnih in potrebnih naredbah svetovati in razsoditi, in kot uinen in pravičen poslanec u zborih sedeti in sloveti: — je treba da se vsaki Slovenec na vso moč trudi in prizadeva, se omikati, si potrebnih znanosti nabrati, se na višjo stopnjo izobraženosti vzdignuli. Od Slovencev in slovenskega naroda se je do marca 1848 malokdaj, ja clo nič kaj slišalo; po ustavi so vsi narodi jednakopravni. Vstava in vstavna jednokravnost bo pa Slo vencem le tedaj u prid prišla, kedar bojo Slo venci sami na svojih nogah stali, jo popolna ma upotrebovati in vživati znali. Dokler pa bojo Slovenci za drugimi narodi u omiki in izobraženosti zaostali, bojo ptuji bolj učeni narodi tudi za nje politiko delali, nad njimi gospo darili, — Slovenci pa bojo kakor doslej hlapci in sužni ostali. Vse naše nove še tako potrebne in koristne naprave in postave, cela naša ustava ne bo nič pomagala, ako vsi deržaviani Avstrijanske ca-revine, ako kmeti in gradjani, vsi nižji prosti ljudi ne bojo u znanostih napredovali: vstavna deržava potrebuje tudi izobraženih derža vlj ano v. „Dajte cesarju, kar je ce-sarjovega!" Vsaki je toraj dolžen, vstavnega cesarja in njegovo vstavno vlado poduperati, kar je pa brez omike in izobraženja nemogoče; e omikan in izobražen človek je u stanu, biti vstaven deželan, vstaven deržavljan. Za to je vsaki Slovenec dolžen in zavezan se omikati in izobražovati, ker je deržavlan. 3. Vsaki Slovenec je dolžen in zavezan, se omikati, za to, ker je Slavjan. Že u naj starejših časih je bil slavenski narod velik, izobražen in slaven. — U dogodivščini slavenskega jezika in slovstva pravi slavni Šafarik: „Vidili smo iz kratkega zgo-dopisa navad in šeg starih Slavenov, da so od nekadaj (že u nepomnjivih časih) , že dolgo prej ko so se keršanske vere poprijeti, mile zveze gradjanstva, vojsko, kmetijstvo, ter-govstvo in obertništvo poznali, in imeli vasi in mesta, svoje bogove in božje veže, u kterih so se zavolj žertvovanja, zavolj sodeb, in zavolj občnega posvetovanja snidavali; da so sicer malikovavci bili, pa nikakor taki okrotniki alj divjaki, kteri bi nič ne bili vedili od jed-nega naj vikšegaBoga, nič od neumerjočnosti duše; da so vsi s pripomočjo svojega vsim colenom znanega jezika u nerazlergljivo ver-sto zedinjenih deržav združeni bli. Na tako vižo so morali že tačas Slaveni svoje slovstvo in že zadosti izobražen, očiščen ino na stopnjo popolnosti vzvdignjen jezik imeti". Tako so naši predstariši, slavni Slavjani, že dolgo pred rojstvom našega zveličarja sloveli kot omikani in veliki narod. Od Tater do jadranskega, in od Tirolskih planin do černega morja so imeli svoje stanovitne sedeže, niso le samo od pa-stirstva, lovitve zverin in ribštva živeli, temuč so poznali umetnosti izobraženih narodov, obert-nijo in kupčijo, so obdelovali polje in vinograde, in redili živino, niso tedaj na nizkej stopnji omike in izobraženosti stali. Clo visoko učeni Bimlani so Slavjane zlo štimali, so iz med njih si bili izbrali naj hrabrejše in krepkejše voj-šake in bojare, tudi vladike in vojvode, in Slavjane najdemo tudi na cesarskem prestolu u Carigradu. Pa Bimlani so Slavjane podjarmili, njim svoj lastinski jezik vrinili, jih polatinčili. Bimsko cesarstvo so Nemci razderli, in tudi Slavjane pod svojo oblast spravili, ino jim svoj nemški jezik vsilili, jih ponemčili. Od lih malsoslav-janske modrice utihnile in drugod pobegnile Slavjani so zgubili svoj jezik in svoje slovstvo, in so u omiki in u znanostih za drugimi narodi zaostali, in le to je sila čuda božja, da slavenski narod u tih brezštevilnih stiskah in nadlogah, ki so ga sto in sto let žulile in tlačile ni poginul, konca ni storil. Slavjanski narod po božjej milosti še živi, in šteje 80 niiljonov duš, toliko, da jih nobeden drugi narod u Ev ropi toliko ne šteje. Tudi mi Slovenci na Koroškem, Štajerskem, Krajnskem, Ogerskem, Primorskem in Benetskem, tudi mi Slovenci, ki je nas več kot l'/2 miljon, slišimo k temu slavenskimu narodu, tudi mi smo sini in vnuki žlahtnih, izobraženih in slavnih Slavjanov. — Vsaki dober sin blago in premoženje svojih starišev ceni in varje, njih čest in slavo ohraniti in povišati želi; — nam Slovencem bi pa ne imelo mar biti za nekd.-ijno čest in slavo našega naroda, mi Slovenci bi mogli bili lak nehvaležnega, černega serca ? Pa le prosvit-len, omikan, in izobražen narod bode srečen in slaven; na omiko in izobraženost se upira vsacega naroda sreča in slava; le tako bojo tudi Slavjani svojo nekdajno slavno ime za-dobili. Za tega voljo je vsaki Slovenec dolžen in zavezan, u znanostih napredovati in se omikati, ker je velike Slavije sin, ker je Slavjan. Nobeden umen človek ne dvomi, da je vsacega človeka največja potreba in sveta dolž- nost, u vednostih rasti in se izobražovati; zato mislim, da sem dosti govoril in le samo to iz celega serca želim, da bi moj glas — na srečo in čest dragih Slovencev — ne ostal glas upi-jočega u puščavi! — Naša „slovenska bčela" se bo prizadevala in trudila, to žlahtno delo — omiko Slovencev — krepko podpirati; za to slovenski vlastenci pomagajte, Slovenci berite! — Avstrijansko cesarstvo. V Mirni 6. julija. Ljubljanski knigoteržci mnogo nemških, laških, francoskih bukev po svojih omarah razpostavljajo, samo slovenskih šolskih bukev ni v stani človek dobiti, naj si še tako za njimi leta in povprašuje. Kaj je temu vzrok? O začetku tekočiga šolskiga leta smo morali šolske knige iz Tersta si naročvati, in kadar nam jih spet pomanjka, ali le spet v Terst pisati, namest de bi jih v bližni Ljubljani, kamor toljkokrat kdo gre, dobili. Vsaki učitelj pa tudi ne ve, de se v Terstu dobijo, in naj bi tudi vedil, ne ve kako si jih naročiti itd., tako se zgodi, de so učeniki prisiljeni se bukev v starim pravopisu, ali pa druzih nepri-pravnih poslužiti. De so se včasu abcedne bu-kvice tudi v Ljubljani kje zapazile, je res, pa to le včasu in pa take, ki niso starišem zavoljo previsoke cene všeč bile. Gospoda Zo-merja abcednica je zadobiti bila, pašepozneji, ali desitudi je ta knižica lepa in hvalevredna, je za vbožne otroke vender predraga, ker otroci včasu po 2, 3 abcednice raztergajo, prej de se brati naučijo. Zraven tega pa je še pomniti, de otroci nad vmazanimi bukvami čisto nič veselja nimajo, se tedej tudi bolj neradi in slabo učijo al pa popolnoma do učenja veselje zgubijo. Za olroke bi bile tedaj abcednice, ki so prav po nizki ceni, če tudi niso tako obšir-niga zapopadka; abcedne bukvice naj ne merijo toljkanj um zbistriti, zato naj bojo druge bukve, ampak njih namen bodi le doseči, kar naslov kaže. Naj tedaj možje, ki so postavleni za šolo skerbeti, skerbe, de se bodo zanaprej knige za začetne šole v Ljubljani dobivati zamogle in sicer po prav niski ceni, kakor se tudi v Terstu prav ceno dobivajo. — Mengeš. Zažiganja ni letos ne konca ne kraja. Ta reč se godi, kakor bi se kaka nova šega vpeljala. Pri nas je zopet eden pod-kuril. Sreča, de se je še o pravim času zapazilo in pogasilo. Pa kaj mislite, de pravijo nekteri ljudje k temu. Nekaj se jih za to reč clo nič ne meni, ker je koča tistiga bajtarja dvajset stopinj od njih hiš proč. Ti se pred ne menijo, de je že rudeči peteline v njih strehi in jih že ogrevati začne. Nekaj je pa clo tacih, ki še podkurjaču prav dajo in pravijo: Naj gospodo opehari, naj sekuranco dobo? Ko bi človek sam tega ne bil slišal, bi ne verjel, de so še nekteri ljudje v tem omikanim stoletju tako brezpametni. Njih misli ne sežejo dalj, kakor tistih avstralianov, ki drevo posekajo, namest ga otresti, de do sadja pridejo; potem pa plakajo, ker ni drugo leto več jesti, ltavno tako ti bedaki še le potlej previdijo, ktera gospoda jih pehari, ko je treba namest dvanajst krajcerjev sekurance jih po dvajset za 100 gold. plačati. Take besede mi pa misli obude, kaj je vzrok take nizke izobraženosti. In tu pridem zopet na šole. Po zimi, letajo otroci v šolo, de kakor sini jih že več cul, doma ne nagajajo. Pa ko iz šole pridejo, gredo derkat namest de bi to ponavljali, kar so se ravno učili. Tako že drugi dan nič al pa malo od poprejniga dne vedo. Še slabeje kot po zimi je poleti. Ce bi prav hotel otrok v šolo iti, pa ne sme, ker mora pasti. Na paši je prava šola otrok, ki jih dobro in kmalo izuri. Čez dve leti že zna vsak puhati, klafati in kleti de se z vsakim odrašenim pomeriti sme. Za bran je mu je malo mar. Tako nevedin dečik nevedin mladenč, nevedin mladenč nevedin mož postane in svoj rod na enako vižo izredi. Naloga novih so-seskinih županov bo zares mogla biti, na tanko na to gledati, de bodo otroci vsi, pridno, po zimi in poleti šolo obiskali. Drugae bo ona malo sadu prinesla, naj se že ubija učitelj kakor hoče. Ravno zato bo mogla pa naloga vsili sosesk biti, si previdne može župane izvoliti, ki ne znajo le upiti: Vse proč, vse proč! ampak ki bodo prevdariti umeli, kaj soseskam zares koristi. Vipava. Te dni se je v vipavskem tergu nova srenja vstanovila. Za predstojnika je bil zvoljen JanezDolenc, kupec in posestnik. Austrijanska. „Pražke Now." pravijo, de so se že začeli vojaki domu spušati. 4. julija je 1800 mož pražke posadke iz polka \Vimpfen in Airoldi slovo vzelo. * V Union se 4. julija iz Dunaja piše: Jutro nas bo zapustil Dr. lladlinsky vrednik, „Slavenskih Novin", ki si je glede zjedinenja jezika na Češkem, Moravskem in Slovaškem velike zasluge pridobil, in gre za prestavlavca ogerskiga deželniga zakonika v Pešt. Zdaj se bo nehala svojoglavnost prestavljanja deželniga zakonika v slovaški jezik. Na njegovo mesto pa pride gosp. Zaborsky, ki je zdaj kaplan v Košicah na Slovaškem. Slovaška. V „Union" se pišejo iz Slova-škiga take dogodbe, de, ako je le nekoliko resničnih, so velike paznosti vlade vredne. Omenimo le nekoliko. En žlahtnik mestniga poglavarja vKremnici, ki je bil previžan do prinešeniga razbojstva, je živel silno razujz-dano od leta 1848 v ječi deželnih stanov, kjer je imel popolno prostost. Ko je to leto en častin sodnik tje prišel, so ga njegovi pajdaši na nek drug kraj spravili, ki ravno tako živi v družbi z nekim otrovnikam (GiftniischcvJ. V turoški županii je baron Revay podložnim prepovedal, akoravno so imeli pisano pravico, v svojih gojzdih derva sekati. Nova žandarmerija pride tje; baron povabi častnika na obed, in žandarmi so pomočniki barona in pretepajo poštene deržavljane. En nemški voznik pelje papir v Pešt; težko naloženi vož se naglo nekimu sodniku ne umakne; toraj zapove voznika prijeti in jih mu koj na cesti 25 našteti. Ogerska. Njegovo veličanstvo, svitli cesar je vsim častnikam, ki so v armadi vstajnikov na Ogerskem služili, in pozneje iz armade stopili, z zgubo njih službe amnestijo podelil. Zavolj tega je bilo 64 takih oseb, ki so bili že obsojeni, ali pa še v preiskovanju pri vojaških sodništvih, spušenih bilo, in ako so svoje premoženje zapadli, se jim je tudi to nazaj dalo. * Tistim prebivavcam Hudima, kterih hiše so bile poškodovane, ko se je na Budim streljalo , je njegovo veličanstvo dovolilo 250,000 gold. posoditi iz deržavniga zaklada. Obresti bodo plačali le 2 gold. od 100, proti tem de pervo leto ne bodo nič nazaj odrajtali, v sledečih 8 letih pa vedno eno desetino in v zadnjem letu dve desetini. # Iz Košic, se piše v „C. BI." so se tedni poslanci v Pešt podali, in ako tam nič ne opravijo, bodo tudi na Dunaj šli, de bodo ali pri c. k. civilnem komisarju, baronu Geringerju, ali pa pri ministerstvu posojilo za mestno denarnico, ki je zlo v hudi stiski, sprosili. Zadnji dve leti ste mnogo nepričakovanih nadlog prinesle,med tem tudi ubožtvo te mestne denarnice. Košice, eno naj bogatejših ogerskih mest, je zdaj na tako slabih nogah, de, ako se mu v denarnih zadevah skorej ne pomaga, skorej ne bo več moglo vradnikov plačati. w Štefan Postoczky tudi Pototeczky in Juli Almazy imenovan, iz gomorske županije na Ogerskem rojen, 30 let star, katolške vere, vdovec, oče eniga otroka, je bil po postavni )oti previžan, de je na berzoteka barona od Hacke,ki je v Pešt šel blizo Gyongyosa pre-žal, ga napadel, in pri njegovi moritvi se mo- čno vdeležil; ravno tako je tudi ruskiga berzoteka in eniga strelca napadel in se pri moritvi vdeležil; cesarskiga berzoteka je sam umoril; ravno tako je bil tudi previžan, de je bil on v četi Jožefa Hellmana drugi častnik, de je po noči več ruskih častnikov in vojakov, ko so bili v Gyongyosu napadel, zropal, vjel in Madjaram v roke dal, tudi je mirne pre-bivavce v tej okolici napadoval, ropal in lovil Toraj je bil on k smerti na višale obsojen m 1. julija v Gyongyosu obešen. Jožef Or ban iz Lipe, temeške županije, 38 let star, katolške vere, oženjen, oče treh otrok, bivši notar, je obstal in je bil previžan, dejeod vstajnikov službo notarja prevzel, de je ljudi silno tlačil, posebno takih hiš, iz kterih je bil kak vojak v cesarski armadi, možke je pa novince nabiral in jih v Arad pošiljal. Potem je on previžan, de je večkrat zoper osebo cesarja in njegove vojvode hudo govoril Torej je bil Jožef Orban zavolj vdeležbe velke izdaje in razžaljenja njegoviga veličanstva z zgubo celiga premoženja k smerti ob sojen. To obsodbo je njegova prevzvišenost, baron Haynau na poti pravice poterdil, na poti milosti mu pa odločeno smertno kazen popolnama odpustil. * „Pesther Morgenblatt" piše od 5. julija Danes opoldne se je velika množica po ulicah gor in dol valila in na obličju se je vsacimu bralo, de se je nekaj veseliga zgodilo. In zares je bilo tako, ker ravno se je zglasilo, de je bila 25 ogerskim poslancam deželniga zbora ki so bili k smerti obsojeni, cela kazenodpu šena, in štir osebam je bila kazen polajšana Milost so zadobili: Štefan Bezeredy, Ladislav Paloczy, Jožef Palay, Jožef Zrinyi, Si-monyi, Ludovik Fekele, Lovre Totli, Žiga Papp, Polg&r, Alojz Zaborsky, Dedinski, Jovan Palfy, Komlosy, Evgeni Kallay itd. Obsojeni so bili: Hugo Bakozcy na 18 let, Aleksander Buda na 15 let, Jožef Madaras na 9 let v lahkem železju, Franc Kubinyi na 3 leta. * Baron Haynau je iz svojiga mesta in službe izpušen. Lombardo - beneško kraljestvo. Stojno sodništvo v Montegnani je devet oseb, ktere so bile previžane, de so umor doprinesle z oboroženo roko, k smerti na višale obsodilo, in jim zraven naložilo, obropane odškodovati, kakor tudi sodniške stroške poverniti. Sedem teh oseb je bilo ustreljenih. Dva pa sta bila zavolj zlajšljivih okoljšin v dvajsetletno ječo obsojena. * Tudi v Toledi so 4 roparje k smerti na višale obsodili, in tri ustrelili, eniga pav dvajsetletno ječo vtaknili. Tuje dežele. Rusovska. Telegrafiško naznanilo pove iz Athena, de je Rusija z Gerško 24. junija kup-čijske dogodbe sklenila. Francoska. Zlo se pripoveduje, de se bo na Francoskem blizo Versailles-a ležiše napravilo za 35,000 vojakov, in de bo poveljstvo čez to armado general Baraguaj dobil, pozneje telegrafiško naznanilo pa le od 12,000 mož govori. Eniga tiskarskiga učenca, ki je bil še le 17 let star, so zaperli,ker je v su mu, de se je menil nad osebo Napoleona pregrešiti. Razne naznanila. — Daniel Franyi je v „Kolnische Ztg." poslal sostavek pod naslovam: „Gorgey in od-loženje orožja pri Vilagosu, v kterem se praša „.Te Gorgey izdajavec?" Na to odgovor sledi: Ako pod izdajstvam razumete hudodelstvo, cteriga vzrok je podkupljenje z zlatarn in častnih služb, pri vsem sumu terdim: Gorgey ni zdajavec! Ako pa nalašno pušanje in delo z imenam izdaje zaznamujete, potem je G6rgey zdajavec! — V. S. 9. mal. Serp. Znano je, de rudarsko mesto I dri a praznik sv. Ahacia (22. Rožnika) kakor dan znajdbe živiga srebra praznično obhaja, in tako kakor v četertik po nedelji sv. Trojice, lepo procezjo z sv. reš-njim Telesam ima. Želja tiga sv. obhoda se vdeležiti, kteriga sim bil v mladosti tolikokrat priča, me je letaš v Idrio peljala, in še me veselje obide, kadarkoli se 22. Rožnika spomnim, ki sim ga tam doživel. Tiho so bile ta dan rudarske stope, ktere scer neprenehama, razun velicih praznikov, rožljajo. Praznično oblečeni ljudje in rudarski vradniki so napol-nili farno cerkev sv. Barbare in Ahacia, kjer je bila ob 9. uri velika sv. maša. Potem je šla procesja. V pervo šolska mladost obojni-ga spola z ličnim banderam, na kterim se podobi: Jezus prijatel otrok in sv. Alojzi kaj lepo vidite. Za tim rudarji (knapje) in gozdni delavci, vsi v enolični obleki, — pervi v jopicah iz černiga sukna, lepih prepasih iz svitliga usnja in v zelenih pokrivalih na glavi, — drugi v kratkih suknjah iz siviga sukna in v pristojnih klobukih ene podobe. Zdaj so peršli drugi ljudje nioškiga spola; za tirni goj-zdni čuvaji v posebno lepi obleki — v suknjah sivo-jasniga sukna, ličnih kapah in z pušami na ramah, z kterimi so per čveterih blagoslovih vsi ob enim streljali. Za tirni so šli rudarski muzikanti v taki obleki kakor ti drugi rudarji in z še bolj okinčanimi pokrivali na glavah, — in dobro izurjeni pevci in pevke. Na to je prišla duhovšina z sv. rešnjini Telesam; možje v rudečih plajših so nesli nebo, zraven kteriga so mladenči v ravno tacih plajših z gorečimi svetili in oboroženi rudarji šli. Zdaj so prišli gospodje vradniki in potlej še le ženstvo. Procesja je šla po lepo posnaženi in z brezjem nataknjeni cesti do rovov sv. Barbare in sv. Terezije, kjer sta bila pred podobama lih Svetnic perva dva blagoslova; — od tod do hiše, kjer se peš v jamo hodi, tukaj je bil pred podobo sv. Ahacia tretji blagoslov, in dalej do kapele sv. JanezaNepomučana pri vodi Nikova, kjer je bil zadnji blagoslov. Hvale vreden je lep red, ki ga ljudje pri procesji imajo; tukaj ni nobeniga zamudljiviga sčako-vanja per altarjih, kjer so blagoslovi, nobeniga prešerniga gledanja brez vse pobožnosti,-kakor se drugo po mestih vidi; temuč vsak obstoji tam, kjer je tistikrat, ko sliši zvonove omolkniti, in so po dokončanim blagoslovu spet naprej premikuje. — Ginljivo je dalej slišali pristavke, ki se per vsakim altarju pred sv. rešnjim Telesam po navadnih prošnjah kakor so v Ritualu, molijo; namreč pred altarjem sv. Barbare: — a) „De bi po prošnjah in poter-plenji te sv. Device in marternice Zakrament sv. rešnj. Telesa vselej prav častiti, in b) ga v smertni uri vredno zavžiti zamogii." Per altarji sv. Terezije: „De bi Bog po prošnjah in po zasluženji sv. Divice Terezije prihodke jame obranil in pomnožil"; — pred altarjem sv. Ahacia: „De bi po prošnjah in martrah sv. Ahacija marternika jamo vsih nesreč in varnost obvarovali"; in v kapeli sv. Janeza: „De bi po prošnjah in zasluženji tega Svetnika nevarnosti povodenj odvernil." Procesja se od te kapele poda v farno cerkev nazaj , in zunaj nje pozdravljajo in molijo' rudarji, gojzdni delavci in čuvaji v versti kleče tega, ki se v podobi kruha memo njih nese, in kakor drugim v obdelovanji polja, toko njim v delu v globočini zemlje kruh daje. Ifigenije na Tavriškim, igre petih djnnj I2 neiuškiga od „G8the" posloveniti skušal Matija Valjavec. (Dalje.) Nastop tretji. Ifigenija. T d a. Ifigenija. Kraljevi bognja te oblagodari! Podeli vedno zmago ino slavo, Bogastvo srečo ino blagor tvojim In tebi želje vsake doveršilev! De ki nad mnogimi skerbljivo čuješ, Uživaš izmed mnogih mnogo srečo. T da. Dovoljin bil bi s hvalo ljudstva svojga. Kar sim pridobil sim za druje bolj, Ko za se samiga. Naj srečniši, Si bodi kralj al nižjih kdo, je le, Ki klije v lastni hiši sreča mu; Delila z mano težke si brilkosti, Ko meč sovražnikov mi sina je Poslednjiga, nar boljiga usmertil. Dokler sim maševanje nosil v sereu, Občutil nisim puše stanovanja, Al zdej, ko zadovoljen vernem se, Bazdjal njih carstvo, sina sim osvetil, Doma ga nimam razveseljevavca. Pokoršino veselo, ki sicer V očeh je bila slehernimi! brati, Zadušile ste skerb in nejevolja, Prihodnost vsacimu na mislih je, In brez otročiga ker mora, sliiša. In dans v svetiše pridem to, ki večkrat Obiskal sim ga zmage si prosivši, In zahvalivši se za njo. Mi davna Je v persih želja, ktera tudi tebi Ni tuja in nenadna: Mislim te Nevesto v blagor ljudstva, v blagor sebi, V kraljevo stanovanje zdaj peljati. Ifigenija. Ponudba taka nepoznani, kralj! Je prevelika. Sramožljivo pred Tabo stojim begljivka, ki le tebe Miru in brambe prosim, kar si dal mi. T d a. De roda svojga nočeš razodeti Ne meni kralju, drugimu nikomur, V deželi bi nobeni prav ne bilo. Ta breg je tujcu groza. Terja to Postava tak in sila. Al od tebe, Ki blage vse pravice vživaš, ki Po gostovo sprejeta lastne volje Življenja svojiga se veseliš, Se nadjal sim zaupa večiga, Ki sme se pričakvati za zvestobo. Ifigenija. De ime sim staršev, rod sim svoj, o kralj! Skrivala, uzrok bil je strah, in ne Zaup prepičli. Ker, če vedil bi Kdo sim, in kak prekleto glavo de Bediš in varješ, groza nenavadna Zgrabila tvoje serce bi junaško, In namest roke mi ponuditi Bi spokel me pred časam iz dežele; Bi, predin mi namenjeno domu je Vernili se, in potvanje končati, Me morde vtegnil v revo trešiti, Ki blodijoče vse pregnance od Ledenih čaka tujca grozorok. (Dalje sledi.) Pripovedka od nilajšiga. Začnem enako vsim pripovedovavcam. Jen-krat je bil en oče, ki je imel tri sine. Kakor je moglo biti, je bil edin nar starši, edin srednji, edin mlajši. Starcji je bil Babek, srednji Bibek, mlajši Bobek. Oče umerje in zapusti vsaciinu sinu hišo. Pa Babek in Bibek se pogovorita, mlajšimu hišo odvzameta in ga v majhno leseno bajtico pahneta. To sicer ni bilo prav, pa pravica jc dostikrat pri ljudeh otročji nogovici enaka, ki se stegniti da, de jo tudi odrašeni na nogo spravi. Pa Bobek se ne zmeni ravno dosti. Vsaka reč prav pride, je rekel. Z krajcerjev še le pridejo ranši. Tudi moja koča mi zna, ako jo prevarim in prekuham, k poslopju pripomoči. Tak govori sam pri sebi, vzame lešerbo iz mize ter jo slamnati strehi pritakne. Bajta čne goreli"; ljudje skupej vreli,de bi pogasili. Pa kratkonikar jim modri Iiobek tega ne do- pusti. „Ne kalite mi sreče, jim pravi, in ne bodite zavidni jez si zlate kuham." Ljudje ga debelo gledajo in se zopet vernejo. Zakaj koča je bila deleč od drugih hiš; tudi je bil Bobek reven, ki ni imel nič vina postaviti, ako bi bili pogasili. Bajta tedej do tal pogori, ž 11 jo vse, razun eniga koša. Tega vzame Bobek, dene pepel vanj, pokrije dobro in se poda na pot v poglavno mesto dežele. Ko Ije prikoraka, je bilo že pozno. Tedej gre v kerčmo, si reče to in uno prinesti in je in pije. Predin gre spat, da kerčmarici koš in ji reče: »Prosim shranite to, pa dobro de nihče zraven ne pride. Vedite, v košu so biserji in druge dragocenosti. Takih reči ne sme nihče drugi kot (a viditi,kimu jih neseni. Bi jih kak drugi pogledal bi vse te drage reči pepel postale. Za shrambo vam bom že obilno plačilo dal. Iverčmarica vzame koš in ga nese v gornji hram. Neizrečeno je začne mikati, kakšne so reči noter. Kvante, reče na zadnje , de se bodo v pepel spremenile; to je zato rekel, de bi mu kdo kaj ne vzel. Tega se pri meni ni treba bali. Gotovo je to cesarjev pot; čakej! Pri ti besedi vzdigne ženica pokrov, pogleda in — vse je pepel. Bog in svet božji križ, kaj sim naredila! zavpije in teče berš k Bobku doli. Joj, mu pravi, ko sim gori nesla se je pokrov odvezal in vse dragocenosti so pepel. Pa če ravno nisim na-laš odkrila, vam čem vender škodo, kar morem poverniti; vse, se ve, de nisim v slanu. — Bobek sc zlo huduje in jezi. Kerčmarica mu prinese koj toliko tavžentov. Pa on reče, to še ni desetina vrednosti; pri tem sune ženo čez prag in en čas razsaja obupno kot divja zver, de se vsa hiša trese. Zlo čudno se je drugi dan gostinčarci zdelo, de je Bobek noter do enajstih sladko spal, kakor bi se mu ne bila nobena škoda zgodila. Ko se je to godilo, sta se pa Babek in Bibek prav dobro doma imela, tako de jima je šlo, preden leto in dan preteče, pohištvo nn boben. V svojo nar veči nesrečo se je zdaj Babek zatelebal in Bibek zazjal. V čim pil zatelebanje in zazjanje obsloji, nisim v slanu povedati, ker še pesniki pišejo: neizrekljivi občutik, neizrekljivi ginlej 1'. t. d. me je prevzel. Vender pravijo nekteri, de vse to, kar se ljubezen imenuje, v zapregi obstoji, ki je takole vredovana. Kočijo pelje nezmerno velika klusa, ki zvezde je in se na luno naslanja, kadar je trudna. Ta klusa se domišlija imenuje. Na nji sedi punca pamet, ostrižena, slepa in s kapico na glavi, kakor so jo časi dvorni norci nosili. Voznik pa, ki je vsak zaljubljen, je vedno pijan in bi mu kaj dobro djalo, de bi se vlegel. Pa revež še sedeti nemore ker ima silno bodeč sedež iz kocancž. Vajeti so žarki lune, bič pero okol kteriga so soneti in druge pesmi ovite, v kterih so besede za zjokati, postavim: medlim, mrem, gorim in druge take. Kočija sama je pa okrogla, tode brez okraja. V nji sedi tista gospa, ki voznika medli, mori in žge, de sc ga Bog, in sveti Peregrin usmilita; kteri gospej se ljubezen pravi. Pa naj bo že to res ali ne, gotovo je, de je razloček med zatelebanjeni in zazjanjem. Vedno zamišljen biti, de se namest v postijo iz goliga zamisljenja v mlako vleže, to je zatelebanje. Če se oblači, namest čevljev na noge kapo natakniti, telovnik včrli suknje, spodnje hlače verh gornjih obleči; če si Iačin zopet iz goliga zamisljenja namest eruha kamen, namest češnje recel jesti, to je zatelebanje. Zazjanjeje pa menj hudo. Za-zjali se mirno naspi, sprehodi, je, pije, na-iravi in potem še le zdihuje, pa tudi zmerno in ni nikdar posebno zamišl jen. Ker je Bibek rad kaj pokojno pivčal, še je tedej zazjal; )a Babek je bil tak nesrečin, se zatelebati; in kar je bila še veči nesreča, se takrat zatelebati, ko že ni bilo ne cvenka ne žvenka. Kakor nalaš pride v ti potrebi Bobek domu. Brata se mu zlo smilita. Kar sta mu ona storila se več ne spomni. Polovico denarjev da Babku, polovico Bibku in obderži za se le en groš,za kteriga si jajc nakupi. Potem se pa zopet od bratov poslovi in sc na pot v poglavno mesto poda. Bil je lep, solnčin dan, vse se je zunej po drevoredu sprehajalo, vse gre iz mesta na plan, le Bobek gre skoz vrata noter. V cu-lici nese jajca, ki jih je za ostali groš kupil in /j vsiga geria vpije: Lic srebrit, lic alalit! lic srebrit, lic zlatit! — Če je ravno gospode malo v mestu ostalo, se vender kmalo na ta klic gospodična na oknu šestiga nadstropja bližnje hiše pokaže in vpijočimu gori migne. Xjena mati se je šla šetat in kaj rada bi jo bila hči ko bi nazaj prišla, z posrebrenimi lici razveselila. Bobku da jesti in piti in potem ga prosi jo posrebiti; obilno plačilo sme od matere upati! On gre v bližnjo izbo vzame 2 skledi, zlije v eno blak, v drugo rumenjak in reče potem gospodični se vsesti. Od čela do podbradka, od ušesa, do ušesa jo čez in čez namaže, pa ostro ji prepove, popred vstati, preden se posuši. Ravno pride mati domu, ki je že pegasto hčerko dolgo zastonj možila in jo jc tedej posrebreno gotovo spečati upala. Pa tudi sama bi bila še rada lepa in se tedej z rumenjakam pozlatiti da. Tudi materi prepove Bobek, popred vstati, predin se posuši. Ko tedej silno bogato plačo prejme, se posre-britelj in pozlatitelj poslovi in gre. Za sabo pa vrata pri vsih sobah zaklene, ključe sabo vzame in se na tok na skok iz mesta odtegne. Bilo mu je tudi zlo potrebno. Zaka j ko 'gospodar domu pride in ker je vse zaklenjeno, vrata gori verže, ženo in hčer namazani sedeti vidi pozve, kaj in kako, se tako razser-di, de obe po herptu namaže, in goljufa ubili sklene. Naglo pošlje hlapce za njim, pa Bobek je že Bog ve kje, vse iskanje in žuganje je zastonj. Babek in Bibek sta se pa med tem kej dobro doma imela in sicer tako dobro, de so« bile že tudi njih nove za Bobkove denarje kupljene pohištva na tem, na boben iti. Ko tedej Bobek zopet bogat domu pride in jima pove, kaj in kako, sta tudi ona skleniia si na tako vižo denarja dobiti, kot uni, namreč z pepelam in z jajci. Vzela sla na posodo in jih cele voze nakupila. Starši jih pelje v mesto. Srednji pa zažge svoje in svojiga brata pohištvo in pri 100 cenlov pepela v mesto spravi. Pa jezna prideta č'ez nekej dni prazna nazaj. Starši, ki je zlatiti in srebriti hotel enak mlajšimu, je bil kmalo zasačen, tistimu gospodu izdan "in (ako nabit, de čudo, de je živ ostal. Srednji, ki je hotel s pepelam slepariti, je še hujši zadel. Ko je začel od biserjev praviti, ki so bili v sodih in od njih spreobernjenja, je prišel policaj, ki ga je zadergnil, kot goljufa sabo vlekel in ga potem gosposki v roke dal. Sedel je sedem dni v luknji, je bil tepen, de joj in stradan na preterge. Pa Babek in Bibek ne povesta, kaj se jima je zgodilo in le rečeta, de jima kupčija ni dobro stekla. Tudi zdaj se jih Bobek usmili in deli svoje denarje ž njima. Pa ona mislita, de ju je nalagal in de je on vzrok bunk, ki sta jih v mestu prejela. Ze popred ga nista ljubila, zdej pa skleneta ga umoriti. Peljala sta ga k vodi, ga tu zgrabila, v žakelj zavezala in 11111 rekla, de ga bodeta v vodo vergla, pa de mu dasta vender pol ure odloge, kes obuditi. Ko sta ga zapustila, čne Bobek na ves glas vpiti. Ravno prižene pastir svojo čedo memo, ki ga praša, kaj v za-klju počne in zakaj vpije. »Joj! stoka Bobek, vtopili me bodo, ker nečem škof biti. Tepec! mu reče pastir, čaj, grem pa jest noter jez bom pa rad, mene ne bo treba topiti. Hitro menjata. Pastir gre v žakelj, Bobek pa s čedo stran. Kmalo prideta Babek in Bibek. Sej bom škof, vpije pastir, ko ga zgrabita. Pa zastonj! vergla sta ga brez usmiljenja in ga vto-pila. Pa kako se začudita, ko čez eno uro Bobek, ki sta ga mertviga mislila, živ s čedo nar tolstejili volov in bikov domu pride. Kje si to dobil, ga barata. V vodi jima odgovori. Berž ga četa posnemati. Srednji gre in skoči v vodo, renči: bik, bik, bik! in se vtopi. Starši misli,