358 UDK 37:1Erazem Rotterdamski 1.01 Izvirni znanstveni članek Prejeto: 17. 7. 2017 Matej Prevc* Erazem Rotterdamski in humanistična vzgoja otrok Erasmus of Rotterdam and the humanist education of children Izvleček Prispevek predstavlja glavne izobraževal- ne nazore evropskih humanistov, ki so se v zgodnjem 16. stoletju zbirali okrog Erazma Rotterdamskega. Ta se je kot eden najvidnej- ših intelektualcev svojega časa veliko ukvarjal tako s pedagoško teorijo kot s samim poučeva- njem, v njegovem opusu pa imajo pomembno vlogo tudi spisi s tematiko vzgoje in izobra- ževanja. V enem izmed njih, ki nosi naslov De pueris statim ac liberaliter instituendis, Erazem v obliki urejene retorične razprave z raznolikimi in dodelanimi argumenti razkriva svoje poglede in stališča o vzgoji in izobraže- vanju otrok. Najobširnejše argumentacije je deležno njegovo prepričanje, da je treba pri- četi s skrbnim izobraževanjem že v zgodnjem otroštvu, prepričljivo pa razpravlja tudi o po- membnosti in o lastnostih dobrega učitelja, o škodljivosti telesnih kazni ter o pomembnosti izobrazbe kot temelja za kreposten značaj in srečno življenje. Ključne besede: Erazem Rotterdamski, humanistična izobrazba, zgodnja vzgoja otrok Key words: Erasmus of Rotterdam, humanist education, early education of children * Matej Prevc, diplomant antičnih in humanističnih študijev, Ljubljana, e-pošta: matejprevc@gmail.com Abstract The article presents the main educational principles of the European Humanists, who in the early 16th century were gathered around Erasmus of Rotterdam. As one of the most prominent intellectuals of his time, Erasmus was closely involved in both pedagogical the- ory and teaching, while essays on upbringing and education also have an important place in his work. In one of these, entitled De pu- eris statim ac liberaliter instituendis, taking the form of an ordered theoretical treatise involving varied and considered arguments, Erasmus reveals his belief that it is necessary to begin a thorough education in early child- hood, while also discussing convincingly the importance of and characteristics of a good teacher, the harmful nature of physical pun- ishment and the importance of education as the foundation of a virtuous character and a happy life. 359 Erazem Rotterdamski in humanistična vzgoja otrok Uvod Deziderij Erazem Rotterdamski je najvidnejši evropski humanist šestnajste- ga stoletja in eden največjih reformatorjev in inovatorjev na področju izobrazbe v zgodovini. Napisal je več vplivnih pedagoških del, s katerimi je predstavljal svoje ideje o univerzalni humanistični izobrazbi. Te so bile del njegovih širših prizadevanj za prenovo krščanstva in evropske družbe. 1 Njegovi spisi o raznolikih vidikih izobrazbe so sooblikovali razvoj pedagoških teorij in ponujali izhodišča za razmišljanje o smislih in načinih izobrazbe še stoletja po njihovem nastanku. Pričujoči prispevek se osredotoča predvsem na razpravo z naslovom De pueris statim ac liberaliter instituendis, v kateri Erazem z raznolikimi in retorično dode- lanimi argumenti predstavlja svoje nazore o vzgoji in izobrazbi otrok. Iz razprave je razvidno njegovo prepričanje, da je potrebno za kvalitetno izobraževanje otro- ka skrbeti že v zgodnjem otroštvu. Izobraževalne dejavnosti humanistov Erazmovega kroga Erazem in njegov krog humanističnih intelektualcev, ki jih danes ozna- čujemo kot Severne humaniste po severnem delu Evrope, kjer so delovali, ali Erazmove humaniste, po njihovem najvidnejšem članu, so bili globoko predani predstavljanju izobrazbe in pridobivanja znanja kot načina za razvoj človekovega potenciala in dostojanstva. 2 Izobrazbe niso cenili le kot pridobivanje znanja, tem- več tudi pogojev za srečno in krepostno življenje, ali kot poudarja Erazem v svoji razpravi z naslovom De pueris statim ac liberaliter instituendis, temeljev same človeškosti. 3 Končni smoter izobrazbe je predvsem verski – vsi člani Erazmovega kroga so bili namreč krščanski misleci – izobrazba nam privzgoji moralno kre- post kot podlago za dobro in krepostno življenje in nas torej vodi k zbližanju z Bogom in naposled k odrešenju. Ob koncu srednjega veka so na univerzah prevladovale sholastične izo- braževalne smeri, ki so se trudile združevati krščanske nauke z Aristotelovimi filozofskimi načeli, pri čemer so kot osrednje metode razmišljanja in filozofskega razpravljanja imeli logiko in dialektiko. Erazmu in njegovim somišljenikom se je sholastika upirala kot preveč formalistična, dogmatska in neplodna, njene meto- de kot ozkogledne, pikolovske, abstraktne in nepraktične. 4 Sholastični teologi so na univerzah razčlenjevali netočne in zastarele prevode svetih besedil in razpra- vljali o malenkostih, ki niso nikakor pripomogle k izboljšanju življenja kristjanov. Izpod rok humanistov, ki so razumeli potrebo po točnih prevodih in obvladanju 1 Yoran, Between utopia and dystopia, 73. 2 Parrish, »Education, Erasmian humanism and More's Utopia«, 592. 3 Erasmus, Opera omnia, 24. 4 Yoran, Between utopia and dystopia, 78. 360 Šolska kronika • 3 • 2017 izvirnega jezika pri preučevanju starih besedil, so nastajali številne nove izdaje, prevodi in komentarji antičnih del, tako poganskih klasikov kot patrističnih in drugih krščanskih besedil. Erazmovo najobsežnejše delo je dvojezična (latinska in grška) izdaja Nove zaveze s podrobnim kritičnim komentarjem. Temeljni na- men prizadevanj za natančne in kritično obdelane prevode verskih besedil je bilo torej čim boljše dojetje božje resnice preko čim boljšega razumevanja božje be- sede. Od poganskih avtorjev so se vestno učili in posnemali umetnosti slovnice, retorike in poezije, filozofske misli pa so sprejemali po priporočilu Avguština: kot Izraelci, ki so pred begom od Egipčanov od njih pobrali, kar jim je koristilo, in pustili ostalo. 5 Humanisti so prepoznali izvore mnogih sestavnih delov krščanske miselnosti v antičnih filozofijah, česar niso imeli za naključje: večina največjih poganskih filozofov je razvila filozofije, ki se v velikem delu skladajo s Kristu- sovimi nauki in so predstavljale podlago za razvoj krščanske religije. 6 Po zgledu antičnih šol so humanisti v vrh izobrazbe spet postavili retoriko, tej pa so se kot osrednje discipline pridružile zgodovina, književnost, filologija in slovnica. Bi- stvenega pomena pri izobraževanju in znanstvenem ter literarnem udejstvovanju je tako postalo odlično poznavanje klasičnih jezikov, zato sta latinščina in grščina dobili osrednji prostor in veliko pozornost na vseh stopnjah izobraževanja. 7 Humanisti praviloma niso delovali v okviru ustaljenih univerz, kjer so še vedno prevladovale sholastične teologije, utemeljene v poznem srednjem veku, pač pa so njihove dejavnosti običajno finančno in politično podpirali posamezni plemiči in visoki kleriki. Mnogi humanisti so delovali tudi kot privatni učitelji ple- miških otrok. Erazem sam je v vrhu svoje kariere poučeval in svetoval princu Karlu V., ki je kasneje zavladal Svetemu rimskemu cesarstvu, in ob tej priložnosti je leta 1516 izdal svoje najbolj znano pedagoško delo Institutio principis christiani (Vzgoja krščanskega vladarja), v katerem svojemu varovancu svetuje skromnost, poštenost in neumoren trud za blaginjo države. Humanisti so se zavedali, da se preko dobro izobraženih vladarjev najlaže doseže pozitivne spremembe v družbi. Dober sprejem je v šestnajstem stoletju doživelo tudi Erazmovo delo De civilitate morum puerilium, nekakšen priročnik s pravili lepega obnašanja. Po- dobnih priročnikov z navodili za obnašanje je že v srednjem veku nastalo veliko, vendar pa Erazmov močno izstopa, saj njegov cilj ni prenesti ustaljene etikete in tradicionalnih načinov bontona na novo generacijo, ampak ponuditi pomoč pri iskanju posameznikove naravne etične drže do okolice v skladu z njegovim člo- vekovim dostojanstvom. 8 Vrline v odnosih z drugimi, kot so sočutje, skromnost, preudarnost in umirjenost se izkazujejo same od sebe, kadar se obnašamo v skladu z lastnim naravnim etičnim čutom. Erazem ne želi predstavljati izume- tničenih manir, ki so se razvile na srednjeveških dvorih, ampak prenoviti vzorce 5 Ibidem, 591 6 Ibidem, 80. 7 Ibidem, 591 8 Ibidem, 72. 361 Erazem Rotterdamski in humanistična vzgoja otrok vsakdanjega obnašanja celotne krščanske družbe. Poučevanje osnov vljudnosti, dolžnosti do soljudi, pobožnosti in nenazadnje veselja do učenja in znanja je le začetek procesa izobraževanja. 9 O zgodnji svobodni izobrazbi otrok Eno izmed najbolj zanimivih Erazmovih del s pedagoško tematiko nosi naslov De pueris statim ac liberaliter instituendis, kar bi lahko prevedli kot O zgodnji svobodni izobrazbi otrok. V njem avtor razkriva svoje poglede in argu- mentira svoja stališča o izobrazbi otrok, s poudarkom na začetni fazi izobrazbe v zgodnjem otroštvu. Prvotni osnutek besedila je bil zastavljen okoli leta 1509 kot dodatek Erazmovi razpravi De copia utraque verborum ac rerum (O besednem zakladu in izobilju argumentov), ki je neke vrste priročnik za stilistiko, v kate- rem Erazem podaja napotke za pisanje retoričnih besedil, metode in načine za razvoj in razporeditev argumentov, s poudarkom na obilju in raznolikosti idej in besedišča. Delo De pueris je torej zamišljeno kot nekakšen vzorčni primer reto- rične razprave, ki se začne s krajšim zgoščenim povzetkom argumentov, ki se v drugem delu razvijejo, razčlenijo in obogatijo z mnogimi raznolikimi primeri in zgledi. Kot nam Erazem razkriva v posvetilnem pismu 10 princu Williamu, vojvodi v nizozemskem (danes nemškem) mestu Cleves, je dodatek ob izdaji dela De co- pia ostal nedokončan in neobjavljen, po dolgih letih in po prigovarjanju mnogih prijateljev, med katerimi je bil gotovo tudi učitelj mladega naslovnika Williama, Konrad Heresbach, pa je razpravo še razširil, zgladil in naposled objavil leta 1529. Delo je delno ohranilo prvotni namen retorične vaje kot primer razprave s kraj- šim povzetkom v prvem ter z obiljem primerov v drugem delu, predvsem pa je z učinkovitimi in dodelanimi argumenti Erazem hotel prepričati bralce v izredno pomembnost kvalitetne izobrazbe z začetkom v zgodnjem otroštvu in pod vod- stvom dobro usposobljenih učiteljev. Sledi prevod uvodnega dela Erazmovega spisa, 11 v katerem zgoščeno povza- me svoje glavne argumente: O zgodnji svobodni izobrazbi otrok Deziderij Erazem Rotterdamski Primer kratke razprave o tem, kako bi morali otroke vzgajati v kreposti in svobodni učenosti, in to že od rojstva naprej, avtorja Deziderija Erazma Rotter- damskega. 9 Ibidem, 71. 10 Erasmus, A Declemation on the Subject of Early Liberal Education, 295. 11 Erasmus, Desiderius. De pueris statim ac liberaliter instituendis. Lugduni: apud Seb. Gryphium, 1541. 362 Šolska kronika • 3 • 2017 Če boš poslušal mene, ali pa raje Hrizipa, najbolj bistroumnega izmed filo- zofov, boš svojemu otroku priskrbel dobro izobrazbo, dokler je njegov um še prost skrbi in zablod, dokler je njegov duh še obvladljiv in poslušen, vodljiv in upogljiv, hkrati pa nadvse dovzeten za učenje. Starci se namreč ničesar ne spominjamo tako kot tistega, česar smo se naučili v otroštvu. In naj te ne zmotijo ugovori tistih, ki razglašajo, da človek v tem obdobju ni dovolj dojemljiv za pouk in da še ni spo- soben prestajati naporov učenja. Prvič, tisto, kar se najprej naučimo, se najbolj obdrži v spominu, ki je pri najmlajših, kot sem dejal, celo izredno dovzeten. In drugič, ker smo bili po naravi ustvarjeni za dojemanje, se ne moremo prezgodaj učiti tistega, česar semena je v nas vsadila sama roditeljica vseh stvari. Poleg tega so nekatere reči, ki jih kot starejši moramo poznati, ki jih po neki posebni na- ravni nagnjenosti lažje in hitreje dojamemo v nežnejšem obdobju kot kasneje v krepkejšem, kot na primer osnove branja, jezikovne veščine, zgodbe in pripovedke pesnikov. In nazadnje, zakaj bi menili, da ta doba ni primerna za učenje branja in pisanja, ko pa je že primerna za vzgojo o lepem vedenju. In kaj drugega naj bi raje počeli dečki, ki že znajo govoriti, ko vendar nekaj že morajo početi? Koliko bolj koristno je, če se v tem obdobju ukvarjajo z učenjem kakor s traparijami! Rekel boš, da je teža tistega, kar se počne v teh letih, prav majhna. Zakaj bi zaničevali nekaj, kar je potrebno za daleč najbolj pomembno stvar? In zakaj se ne bi trudili za korist, pa naj bo še tako neznatna? Če neznatnemu vztrajno dodajaš neznatno, se nakopiči kup, ki ga nikakor ne gre prezirati. Obenem upoštevaj tudi to, da če se otrok uči manjših stvari, se bo kot mladenič učil večjih, v letih, ko bi se sicer učil onih manjših. In naposled, medtem ko to počne, je vsaj zaščiten pred tistimi zablodami, ki običajno prizadenejo ljudi v tem obdobju. Kajti nič bolj celovito ne zaposli človeškega duha kot učenje. Te koristi nikakor ne smemo podcenjeva- ti. Čeprav sicer priznam, da zaradi teh naporov izgubimo nekaj telesne kreposti, se mi zdi ta izguba dobro poplačana z umskimi pridobitvami. Duh namreč že z zmernim trudom postane bolj čil. In če je pri tem kaj nevarnosti, se ji lahko z našo skrbnostjo izognemo. Za nežno obdobje moramo priskrbeti učitelja, ki bo vabljiv in prijeten, ne srdit in zastrašujoč. So tudi stvari, ki so prijetne za učenje in na nek način sorodne otroškemu duhu, in ki se jih učimo prej z veseljem kot z naporom. Doba otroštva pravzaprav ni tako slabotna in je tudi zato še bolj primerna za pre- našanje naporov, ker se jih v njej še ne zavedamo. In če boš torej pomislil, koliko manj je človek, ki ni izobražen, zares človek, kako bežno je človeško življenje, kako hitro mladost zdrsne v zablodo, kako zaposleni smo v zrelem obdobju, kako nerodovitna je starost in kako malo ljudi jo doseže, ne boš dopustil, da bi tvojemu otroku, v katerem boš tako rekoč ponovno rojen spet zaživel, brez izobrazbe minil katerikoli del življenja, v katerem bi mu lahko priskrbel karkoli, kar bi mu v celem življenju prineslo veliko dobrega ali ga obranilo slabega. V obsežnejšem drugem delu besedila, ki sledi zgornjemu uvodu, Erazem svoje argumente razvija in dopolnjuje z mnogimi dodatnimi argumenti in prak- tičnimi primeri. V večjem delu razprave opozarja na tri velike napake, ki jih starši navadno zagrešijo pri vzgajanju svojih otrok, in jih skuša prepričati, da bi se jim kolikor je mogoče izognili: »Ljudje tako grešijo na tri načine: bodisi po- 363 Erazem Rotterdamski in humanistična vzgoja otrok polnoma zanemarjajo izobrazbo svojih otrok, bodisi prepozno začnejo njihove ume usmerjati k znanosti, bodisi jih prepustijo učiteljem, ki jih naučijo stvari, ki se jih morajo kasneje odvaditi in naučiti ponovno.« 12 Skozi celotno razpravo torej z obsežnim argumentiranjem in raznolikimi primeri utemeljuje, zakaj je izobrazba poglavitnega pomena v človekovem življenju in kakšne so posledice zanemarjanja skrbi za razvoj otrokovega značaja in umskih sposobnosti. Posebej poudarjeno mesto imajo tudi argumenti, zakaj je treba z izobrazbo začeti že v zgodnjem otroštvu, izrednega pomena pa je tudi skrb za to, da otroke v učenje prepustimo kar najbolj primernemu in usposobljenemu učitelju. Izobrazba kot temelj za srečno in moralno življenje Erazem izobrazbo v začetku utemeljuje kot osnovo za samo človeškost: na več mestih izraža svoje prepričanje, da se samo človek, ki je prek poznavanja pi- 12 »Porro trifariam hic peccat hominum vulgus, vel quia prorsus negligunt liberorum institutio- nem, vel quia serius incipiunt illorum animos ad philosophiam fingere, vel quia tradunt his a quibus discant dediscenda.« Ibidem, 40. Frantz Cleyn: Šola za dečke (hrani muzej v gradu Kronberg, Danska) 364 Šolska kronika • 3 • 2017 save in prek literarnih stvaritev spoznal razmišljanja največjih človeških umov, lahko zares imenuje človek: »Non (est) homo, qui literarum expers est.« 13 Erazem gre pri argumentiranju celo tako daleč, da neizobražene primerja z nerazumni- mi zvermi in jih postavi celo na nižje mesto kot živali: »Prav gotovo velja, da je človek, ki ni izobražen ne v filozofiji ne v kateri drugi disciplini, precej manj vreden kot divja zver.« 14 Neizobražen človek je namreč v nevarnosti, da se v njem razvijejo napuh, jeza, zavist in nezdrava poželenja, izprijene strasti in čustva, ki jih živali niso zmožne. Prav tako ni nobena žival sposobna zlobe, v katero ob po- sebnih okoliščinah lahko zapade človek. Erazem izobrazbo dojema tudi kot dolžnost človeka kot razumnega bitja in hkrati temelj za srečno življenje: »Narava je po božji previdnosti človeku edine- mu med živimi bitji podarila moč razuma, veliko odgovornost pa je prepustila izobrazbi: kot je nekdo pravilno zapisal, začetek, sredina, konec in celotna vsota človeške sreče temelji na pravilni vzgoji in primerni izobrazbi.« 15 Erazem sicer postavi tudi svojo, bolj razširjeno definicijo sreče, po kateri je ta odvisna od treh stvari: od po naravi prirojenega človeškega značaja (natura), ki je dovzeten in nagnjen k poštenosti in dobroti, od načina (ratione) oz. učenosti, ki sestoji iz nasvetov in naukov, ter od delovanja (exercitatione), torej udejstvovanja tega, kar nam je narava vsadila in učenost vzgojila. »Naravni značaj potrebuje učenost; če ta ne usmerja delovanja, ga izpostavi mnogim nevarnostim in zablodam.« 16 Želi nas prepričati, da le preko izobrazbe lahko pridobimo pravo modrost in da se mo- tijo tisti, ki menijo, da zadostujejo le praktične izkušnje. Preko izobrazbe lahko v enem letu dobimo več modrosti kot po celem življenju praktičnih izkušenj, ki jih pogosto pridobivamo preko vzponov in padcev, med blodnjami in nesrečami, lahko pa nas privede tudi v pogubo, pred čimer nas izobrazba obvaruje. »Filo- zofski nauki so nekakšne oči duha, ki ti omogočajo pogled naprej, da vidiš, kaj je treba storiti tako in kaj drugače.« 17 Izobrazba je torej nekakšen povezovalni faktor med prirojenim značajem in praktičnim delovanjem ključna za srečno življenje, morda pa je še bolj po- membno, da predstavlja tudi izvir moralne kreposti: »Fons enim omnis virtutis est diligens ac sancta educatio.« 18 Da se z izobraževanjem trudimo vzgojiti pred- vsem dobrega oz. krepostnega človeka, so poudarjali že antični pisci; človek naj 13 Erasmus, Opera omnia, 24. 14 »Profecto verissimum est, hominem nec philosophia nec ullis disciplinis instructum animal esse brutis aliquanto deterius.« Ibidem, 32. 15 »(Natura) numinis providentia uni animantium homini rationis vim indidit, maximam partem reliquit institutioni: ut rectissime scripserit quidam, primum, medium ac tertium, hoc est to- tius humanae felicitatis caput ac summam, esse rectam institutionem ac Iegitimam educatio- nem.« De pueris 28. 16 »Natura rationem desiderat, exercitatio, nisi ratione gubernetur, multis periculis atque errori- bus est obnoxia.« Ibidem, 39. 17 Philosophiae praecept velut oculi sunt animi et quodammodo praelucent, vt videas quid facto sit opus, quid secus. Ibidem, 39. 18 Ibidem, 28. »Natančna in vestna izobrazba je izvir vsake kreposti.« 365 Erazem Rotterdamski in humanistična vzgoja otrok bi bil po kvalitetnem (tradicionalnem retoričnem) izobraževanju ne le spreten govornik, temveč tudi dober človek. To misel je pri Rimljanih močno podpiral Kvintilijan, dobro je znan izrek starega Katona, da mora biti govornik vir bonus, dicendi peritus, torej dober človek, vešč govorjenja. Za krščanske mislece je konč- ni cilj človeškega življenja zbližanje z Bogom in odrešenje, za kar je poleg osebne vere potrebno tudi krepostno življenje. Pomen izobrazbe je torej v veliki meri religiozen, saj nam ta poleg modrosti privzgoji tudi moralno vrlino kot podlago za dobro in krepostno življenje. Od kvalitetne izobrazbe je torej močno odvisna kvaliteta življenja in tega bi se morali starši, ki jim življenje otrok velikokrat pomeni največ, dobro zavedati in jim po svojih zmožnostih priskrbeti čim boljšo izobrazbo. Najbolje bi bilo, če bi starši sami pridobili izobrazbo in jo sami predali svojim otrokom, vendar pa veči- na ljudi za to nima časa (čeprav bi si ga marsikdo lahko vzel, pravi Erazem, glede na to, kako zelo pomembna je izobrazba otrok, če bi ga manj zapravil na drugih nepomembnih ali celo škodljivih dejavnostih). »Če ni v družini nikogar, ki bi bil izobražen, moramo takoj poiskati učitelja, pri katerem je treba dobro preveriti njegov značaj in izobrazbo«. 19 Erazem v svojem spisu velik del posveti izzivu iskanja primernega učitelja, kar je vse prej kot lahka naloga, saj mora ta v sebi združevati veliko človeških odlik, s katerimi učencu predstavlja zgled in nudi zanesljivo vodstvo po poteh pridobivanja znanja. Učitelj se mora odlično spoznati na snov poučevanja in hkrati na poučevanje samo, biti mora prijazen in priljuden človek, vztrajen, a po- trpežljiv. Koristno je, če prevzame očetovski odnos do učencev, včasih pa se mora vživeti tudi v vlogo otrok, v mislih postati spet otrok in se s tem približati otroko- vemu načinu razmišljanja, da ga lahko bolje razume in bolje spodbudi k učenju. Idealnega učitelja, kot si ga zamišljajo filozofi, je sicer praktično nemogoče najti, vseeno pa Erazem meni, da bi se morale tako posvetne kot cerkvene oblasti za- vzeti za čim bolj urejeno in učinkovito izobraževanje učiteljev. Usposobljenost povprečnega učitelja tistega časa je bila namreč precej pomanjkljiva in velikokrat prepuščena naključju, otroke so pogosto poučevali neprijazni ali včasih celo sa- distični ljudje, ki so to službo opravljali le zato, ker so od staršev prejemali obilna plačila. Erazem obtožuje tudi voditelje šol v samostanih, da jim gre le za dobiček in da nič ne dajo na to, da bi učencem priskrbeli kvalitetne učitelje. Erazem je tudi sam velik del svoje izobrazbe prejel v samostanu, vendar s svojimi učitelji očitno ni bil zadovoljen, saj staršem odsvetuje šole v samostanih. Namesto tega naj raje izberejo privatnega učitelja ali pošljejo otroka v »javno šolo« (schola publica) 20 , s čimer misli plačljivo šolo, neodvisno od države ali cerkve, kjer imajo starši lahko več nadzora nad izobraževanjem. 19 Quod si nemo sit domi qui literas norit, statim asciscendus est artifex, sed exploratus tum mo- ribus, tum eruditione. Ibidem, 52. 20 Ibidem, 55. 366 Šolska kronika • 3 • 2017 Erazem se dobro zaveda, da bi bilo v razmerah njegovega časa praktično nemogoče, da bi prav vsak otrok prejemal izobrazbo, saj si velika večina ljudi ni mogla privoščiti plačevanja učitelja, niti niso imeli njihovi otroci za šolo časa, saj so bili večino časa zaposleni z delom na domačih kmetijah, vendar pa se s tem problemom v tej razpravi ni posebej ukvarjal, saj je vedel, da so za spremembe na tem področju potrebni nepredstavljivi (za njegov čas skoraj utopični) politični in družbeni premiki. Kljub temu je prepričan, da je tudi za nepremožne in neple- miške otroke izobrazba zelo pomembna: »Bolj kot so skromne njihove razmere, bolj je potrebna izobrazba, da se z njo dvignejo od tal.« 21 Čeprav je bila izobrazba v praksi težko dostopna, pa je Erazem slutil njen potencial in priložnosti, ki bi jih lahko prinesla ljudem nižjih slojev, saj je menil, da je preko nje vsak sposoben pridobiti tisto pravo dostojanstvo, ki ne temelji na bogastvu, ampak na posame- znikovi kreposti in značaju. 22 Erazmu se zdi popolnoma nerazumno, da ljudje namenjajo veliko več po- zornosti in denarja vzgoji njihovih živali (npr. konj, pa tudi hišnih ljubljenčkov, namenjenih zabavi) in urejanju vrtov in posestev, pri tem pa jim ni čisto nič mar, če doma gojijo otroke z nevzgojenim karakterjem. Nekateri premožnejši starši so ugovarjali, da njihovi otroci ne potrebujejo izobrazbe, saj imajo dovolj premože- nja, da se jim celo življenje ne bo treba za nič truditi. Njih Erazem sprašuje, kaj bo otrokom bogastvo koristilo, ko ga ne bodo znali uporabljati: »Če priskrbiš boga- stvo dobro izobraženemu človeku, mu priskrbiš sredstva za pridobitev kreposti, če pa nevzgojenemu in neotesanemu, mu nisi dal nič drugega kot priložnost za pokvarjenost in zlodejstvo.« 23 Neizobraženi otrok premožnih staršev že lahko ima vsa sredstva, potrebna za življenje, a vsekakor ne za dobro življenje. Erazma zelo jezi, da starši ne razumejo, da večje kot bo bogastvo njihovih otrok, bolj bodo potrebovali vodstvo filozofije. Poleg tega se trud za otrokovo izobrazbo in razvoj osebnosti gotovo izplača, saj prinaša staršem tudi neposredno korist in veselje: »Moder sin ni svojemu oče- tu le v veselje, temveč tudi v okras in v podporo, predstavlja mu lahko celo smisel življenja. Nasprotno pa neumen in pokvarjen sin staršem prinaša samo žalost, pa tudi sramoto, pomanjkanje in prezgodnjo starost.« 24 Erazem nas spomni na mnoge primere premožnih in uglednih ljudi, še posebej starih plemiških družin, ki so se jim nevzgojeni in užitkom predani otroci tako spridili, da so s svojim ne- spametnim in sramotnim življenjem nekoč ugledno rodbino spravili v revščino in bedo. 21 »Si fortuna est hulmilior, hoc magis opus est institutionis ac literarum praesidio, quo se tollant humo.« Ibidem, 64. 22 Yoran, Between utopia and dystopia, 18. 23 »Si ista bene educato comparas, instrumenta virtutum subministras, sin inculto agrestique inge- nio, quid aliud quam nequitiae scelerumque materiam suppeditasti?« Erazem, Opera omnia, 29. 24 »At filius sapiens non modo voluptati est patri suo, verum est et ornamento et subsidio, denique vita est patri suo. Contra filius stultus et improbus non solum moerorem adfert parentibus, verum et probrum et egestatem et senium praematurum…« Ibidem, 34. 367 Erazem Rotterdamski in humanistična vzgoja otrok Izobrazba v zgodnjem otroštvu Matere ne pričnejo s skrbjo za telesno zdravje otrok šele pri šestem ali sed- mem letu, »zakaj torej toliko let zanemarjamo tisti del našega bitja, po katerem se še posebej lahko imenujemo ljudje?« 25 Pomembno vlogo v razpravi ima Eraz- mova trditev, da bi morali začeti z izobraževanjem otrok že takoj, ko so se ti naučili govoriti (torej v tretjem ali četrtem letu) in ne šele pri sedmih ali osmih letih, kakor je bila navada tudi pri tistih starših, ki so sicer zelo dobro poskrbeli za vzgojo svojih otrok. Izobrazba v teh štirih letih zgodnjega otroštva je, kot nas prepričuje Erazem, ključnega pomena za otrokovo rast in napredek pri nadalj- njem izobraževanju. »Narava je obdobju otroštva podarila posebno sposobnost posnemanja, vendar pa je težnja po posnemanju izprijenosti precej večja kot po posnemanju kreposti.« 26 Erazem se dobro zaveda, da se majhni otroci zelo intenzivno učijo s tem, da opazujejo in posnemajo ljudi, ki jih obkrožajo. Od teh že zgodaj prevze- majo vedenjske vzorce dokaj neselektivno, saj še ne morejo vedeti, kaj je dobro in koristno prevzeti in kaj ne, zato je zelo pomembno, v kakšnem okolju živijo in kakšnim ljudem so izpostavljeni. Starši zato otroke začnejo učiti pravil lepega obnašanja in osnovnih manir, odnosov do sovrstnikov ali tujcev, vedenja v cerkvi in v drugih situacijah, še preden se naučijo govoriti. »Takoj ko se človek rodi, je že pripravljen za učenje lepega obnašanja, in takoj ko začne govoriti, je že pripra- vljen za učenje branja in pisanja.« 27 Erazem nikakor ne trdi, da bi se morali otroci že v zgodnjem obdobju učiti tako intenzivno kot kasneje v mladostniškem obdobju. Tako kot matere majhne- ga otroka hranijo z majhnimi odmerki lahko prebavljive hrane, je treba tudi prvo učno snov prilagoditi otrokovim miselnim sposobnostim. Veliko napako delajo učitelji, ki od otrok pričakujejo toliko kot od odraslih učencev. Za otroke v začet- ku šolanja še niso primerne naporne naloge ponavljanja, recitiranja in obsežnega pomnjenja. Na začetku je treba uporabljati nežne metode poučevanja, ki otroka od šole ne odvračajo, ampak povzročijo, da se otroku učenje zdi bolj podobno igri kot naporu, ter mu privzgojijo veselje do učenja in ljubezen do učenosti. Uči- telj mora biti strokovno usposobljen pa tudi prijazen in izkušen v načinih, kako otroku snov približati na zanimiv in prijeten način. Včasih se mora poslužiti tudi kakšne zvijače, da otroka pripravi k učenju, dokler se sam ne začne zavedati kori- sti, dostojanstva in užitkov, ki jih prinaša učenost. »Prva stvar, ki se je otroci morajo naučiti, je čist in pravilen govor.« 28 Jezikovna spretnost je izjemno pomemben temelj za kasnejšo izobrazbo. Za otroka morajo 25 »…cur igitur ea pars qua proprie hominis vocabulum sortiti sumus, tot annis negligitur?« Ibi- dem, 27. 26 »Natura peculiariter addidit aetati primae facilitatem imitandi, sed tamen aliquanto pronior est ad nequiciam quam ad honestatem aemulatio.« Ibidem, 36. 27 »Proinde vt natus est homo, statim moribus discendis aptus est. Mox vt fari coeperit, habilis fit ad institutionem literarum.« Ibidem, 48. 28 »Prima puerorum institutio est ut discant explanate emendateque loqui« Ibidem, 48. 368 Šolska kronika • 3 • 2017 že od rojstva skrbeti ljudje, ki govorijo lepo in pravilno, da se otrok že do začetka šolanja navadi lepega in pravilnega izražanja (podobno svetuje že rimski šolnik Kvintilijan, ki pravi, da morajo za otroka skrbeti dojilje in sužnji z lepo govorico), za prve šolske lekcije pa je že primerno urjenje v klasičnih jezikih, katerih poglobljeno poznavanje je obvezna podlaga za ves nadaljnji študij. Erazem je poznal primere otrok, ki so se naučili novega jezika veliko lažje kot odrasli, vedel pa je tudi, da se ti veliko težje navadijo naglasa in izgovorjave. Če se torej angleški otrok z lahkoto nauči francoščine, če ji je dovolj izpostavljen, zakaj se ne bi mogel tudi latinščine in grščine, ki imata veliko manj zapletena pravila naglaševanja in izgovorjave. Lah- kota učenja jezika v otroških letih je bila za Erazma dokaz, da imajo otroci poleg sposobnosti posnemanja tudi izredno dobro sposobnost pomnjenja. Zelo primerna besedila za prve vaje so pripovedke antičnih avtorjev, kot so na primer Ezopove basni, ki so za otroke privlačne in zanimive, prek njih pa se poleg slovničnih pravil in obilnega besedišča urijo tudi v moralni presoji. 29 Pri- jetno branje v zgodnji fazi študija predstavlja tudi bukolična poezija, prav tako komedija, ki otrokom prek sproščenega humorja prinaša marsikatero moralno lekcijo. Otrok si bo bolje zapomnil nove besede, če bodo zgodbe opremljene tudi z ilustracijami. Obsežni seznami slovničnih pravil so za majhnega otroka prena- porni, zato naj se otrok uči in ponavlja slovnična pravila postopoma ob branju zgodb. Včasih otrok že zelo zgodaj pokaže, katere učne snovi ga najbolj zanimajo, zato velja pouk prilagoditi tudi glede na to, kaj si najbolj zapomni in česa se uči z največjim veseljem. »Nobenega razloga ni, da se korist ne bi mogla združiti z užitkom in prijetnost s poštenjem. Otrok se vseh teh koristnih stvari lahko nauči brez vsakršnega odpora.« 30 V razpravi je povzetih tudi nekaj domiselnih nači- nov poučevanja osnov abecede: po poročanju Kvintilijana in Horacija so nekateri rimski učitelji pekli piškote v obliki črk. Ko je otrok črko prepoznal, jo je lahko pojedel. Neki angleški učitelj pa je učencu, navdušenemu nad lokostrelstvom, izdelal tarče v obliki črk. 31 Bolj lenega in manj zagretega učenca se da včasih spod- buditi v tekmovalnost z drugimi učenci: če običajne nagrade ne zaležejo, ga bo morda motivirala želja po zmagi nad sošolci. Erazem se strinja s Kvintilijanom, ki priznava, da se človek v mladostnem obdobju lahko v enem letu nauči več kot v otroštvu v treh ali štirih letih, vendar pa je mladostnik v šoli v veliki prednosti, če se je jezikovnih in drugih temeljev naučil že kot otrok. Poleg tega je prepričan, da si bo otrok, če se ne bo ukvarjal s koristnimi dejavnostmi, kot je učenje branja in pisanja, glavo namesto tega polnil z nekoristnimi ali celo škodljivimi mislimi in navadami, ki se jih bo kasneje težko znebil. Erazem to slikovito primerja s poljem, ki ga kmet dovolj zgodaj ne obdela in nasadi, pa se zarase s plevelom, ter s steklenico, ki se težko znebi vonja prve pijače, ki je bila vanjo vlita. 32 29 Ibidem, 66. 30 »Nihil autem vetat quo minus voluptati comes sit vtilitas et iucunditati iuncta sit honestas. Atque haec omnia tam frugifera nullo taedio discit puer.« Ibidem, 69. 31 Ibidem, 70. 32 Ibidem, 75. 369 Erazem Rotterdamski in humanistična vzgoja otrok Nesmiselnost pretiranega kaznovanja Erazem je zelo odločen v stališču, ki ga je izpostavljal že Kvintilijan v svoji Šoli govorništva: da so telesna kazen in drugi načini ustrahovanja otrok za šolo neprimerni in nepotrebni. Takšno ravnanje v otroku ne prinaša nič drugega kot frustracije in odpor do učenja, kar je v nasprotju z učiteljevim namenom. Zelo po- membno je, da imajo otroci učitelja radi, saj bodo tako imeli radi tudi snov, ki jim jo podaja, in se bodo raje in hitreje učili in si več zapomnili. Prima cura est ama- ri: najprej mora učitelj poskrbeti, da se otrokom priljubi, da postopoma pridobi njihovo spoštovanje, ki ima veliko večjo moč kot strah. 33 Stališče proti telesnemu kaznovanju je v razpravi podprto s številnimi argumenti in primeri naravnost sadističnih učiteljev, ki so z otroki velikokrat ravnali huje kot s sužnji ali z živino, brez da bi ti sploh kaj zagrešili, v prepričanju, da lahko le tako »zatrejo njihov naravni zanos in ukrotijo mladostno živahnost.« 34 Erazem opozarja, da žrtve ta- kega ravnanja lahko ostanejo duševno poškodovane še celo življenje, od šole se spomnijo le bolečine, upira se jim sama učenost. Še živali veliko lažje izurimo z nežno in potrpežljivo vzgojo, krutost in udarci jih naredijo le živčne, nestabilne in jezljive (Erazem tudi drugod v besedilu rad navaja primere iz živalskega sveta), pri otrocih pa »prevelika količina udarcev bolj bistre spreminja v uporniške, manj vztrajne pa spravlja v obup.« 35 Nekateri učitelji bi svoje okrutnosti do učencev zagovarjali z zgledi iz Stare zaveze, kjer se v Knjigi pregovorov najde star nasvet za vzgojo otrok: »Kdor pri- zanaša šibi, sovraži svojega sina.« 36 Erazem vztraja, da so te besede namenjene drugi kulturi in drugemu času, in da kot marsikaj iz Stare zaveze tudi ta izrek potrebuje bolj svobodno interpretacijo: naše palice naj imajo obliko prijaznih opozoril in spodbud, vztrajnega in trdega dela, ali pa kot pravi grški filozof peri- patetik Likon: »Dve najostrejši palici za spodbudo otrok sta sram in pohvala.« 37 Na ugovore, da pri nekaterih otrocih prav nobena druga spodbuda ali opozorilo ne zaleže in prav nobena sramota in pohvala ne spravi k učenju, Erazem odgo- varja, da taki otroci pač niso primerni za v učilnico in naj se raje lotijo kmečkih opravil, kot večina njihovih vrstnikov. Učitelje, ki se nikakor ne bodo hoteli odpo- vedati šibi in udarcem, pa poziva, naj bo kaznovanje humano, zadržano in tako, ki otroku ne odvzame dostojanstva. V zanimivem odlomku se Erazem nemalo zgraža tudi nad iniciacijskimi običaji, podobnimi današnjemu 'fazaniranju' ali 'brucovanju'. Ob teh so starejši 33 »Prima cura est amari, paulatim succedit non terror, sed liberalis quaedam reuerentia, quae plus habet ponderis quam metus.« Ibidem, 54. 34 »Id existimabat unice et ad deiiciendam ingeniorum ferociam, et ad edomandam aetatis lasci- viam pertinere.« Ibidem, 56. 35 »… nihil inutilius quam plagis assuescere, quarum enormitas facit ut indoles generosior fiat intractabilis, abiectior veniat in desperationem.« Ibidem, 61. 36 Prg 13, 24. 37 »Lycon philosophus ostendit duos acerrimos stimulos excitandis puerorum ingeniis, pudorem ac laudem.« Ibidem, 62. 370 Šolska kronika • 3 • 2017 učenci pogosto precej kruto ravnali s svojimi mlajšimi kolegi, ki so morali poleg udarcev in sramotenja včasih konzumirati tudi velike količine soli, kisa ali celo urina. 38 Erazmu se zdijo taki običaji nečloveški in nevredni učencev, ki se vzgajajo v humanistični izobrazbi, in verjetno bi bil kar zgrožen, ko bi videl, da se podobni načini iniciacije v šolah ohranjajo še danes. Erazmovo pojmovanje svobodne humanistične izobrazbe Izraz 'humanisti', ki se je za renesančne mislece petnajstega in šestnajstega stoletja uveljavil šele kasneje, prihaja iz njihovega poudarka na izobrazbi v studia humanitatis. Ta izraz so že Cicero in njegovi sodobniki uporabljali za vede, ki so sestavljale artes liberales, torej tiste veščine, ki so vredne svobodnega človeka, in v podobnem smislu jih uporabljajo tudi renesančni humanisti. 39 V srednjem veku so se artes liberales večinoma prenašale v okvirni obliki sedmih ved, ki jo je ob koncu antike v svojem delu De nuptiis Philologiae et Mercurii določil Marcijan 38 Ibidem, 61. 39 Yoran, Between utopia and dystopia, 18. Reinhold Timm: Akademija za plemiče (hrani muzej v gradu Kronberg, Danska) 371 Erazem Rotterdamski in humanistična vzgoja otrok Kapela. Kasneje so štiri 'matematične' vede aritmetika, geometrija, astronomija in glasba sestavljale učno enoto quadrivium, tri 'jezikovne', gramatika, retorika in dialektika, pa trivium. Erazem v razpravi De pueris statim ac liberaliter instituendis nikjer ne navaja točno, katere discipline naj bi sestavljale humanistično izobrazbo, saj razpravlja predvsem o izobrazbi v zgodnjem otroštvu, kjer ima največji poudarek pridobiva- nje jezikovnih spretnosti v latinščini in grščini ter spoznavanje pretežno antične literature. Vseeno pa proti koncu razprave omenja disciplinas liberales, v kate- rih so se že v zgodnji mladosti izurili rimski literarni umetniki, in jih našteje v naslednjem redu: poetika, retorika, sočasna in pradavna zgodovina, aritmeti- ka, geografija, etika, politika in naravne znanosti. 40 Ta seznam približno ustreza srednjeveškim septem artes liberales z opaznimi dodatki 'humanističnih' ved zgodovine in poetike ter s premikom od dialektične oz. logične filozofije k etični. Te vede tudi okvirno predstavljajo tisti nabor disciplin, ki si jih Erazem zamišlja pod imenom svobodna izobrazba. Zanimiva je tudi Erazmova razlaga za izraz hu- manitas: včasih naj bi tako imenovali humanistične vede zato, »ker je za učenje najbolj potrebna skupna dobrohotnost (benevolentia) učenca in učitelja.« 41 Zaključek Razprava De pueris z obiljem prepričljivih argumentov in slikovitih prime- rov izraža Erazmova prepričanja in stališča o humanistični izobrazbi. Njen cilj ni pridobitev poklicnih veščin, temveč oblikovanje odgovornih, dostojanstvenih in krepostnih značajev, ne samih zase, temveč za skupno življenje v družbi. 42 Načini za dosego teh ciljev temeljijo na retorični izobrazbi, kakršno so jo v dolgih sto- letjih razvijali stari Grki in Rimljani, na spoznavanju najprodornejših človeških dognanj preko študija literarnih ved, na razvijanju umskih vrlin preko praktici- ranja svobodnih umetnosti in znanosti. Prenova teoretičnih in praktičnih načel izobraževanja je eden temeljev prenove evropskega krščanstva in razvoja civilizi- rane družbe, za katero so humanisti šestnajstega stoletja verjeli, da jo je mogoče doseči. Verjeli so, da so ljudje zmožni živeti skupaj v medsebojnem spoštovanju, v družbi, ki varuje človekovo dostojanstvo, omogoča in spodbuja svobodno rast človeških umov ter neguje polno doživeta človeška življenja. In kdaj je pravi čas, da sebe ali svoje otroke začnemo usmerjati k tem vzvišenim ciljem? Če verjame- mo Erazmu, ni nikoli prezgodaj. 40 »… M. Tullius, Vergilius et Horatius aetate virenti, tum doetrina, tum facundia praestiterunt, quod linguarum elegantiam apud parentes ac nutrices, disciplinas liberales, veluti poeticen, rhetoricen, historiam, antiquitatis notitiam, arithmeticam, geographiam, ethicen, politicen, ac rerum naturas rudibus statim annis ab eruditissimis didicerunt.« Erasmus, Opera omnia, 76. 41 »… studiorum profectum mutua animorum beneuolentia potissimum constare, vnde et huma- nitatis literas appellauere prisci.« Ibidem, 77. 42 Yoran, Between utopia and dystopia, 74. 372 Šolska kronika • 3 • 2017 Povzetek Prispevek s pomočjo podrobne obravnave Erazmovega pedagoškega spisa povzema glavne uvide in misli humanistov s področja vzgoje in izobraževanja. Erazem Rotterdamski je bil vodilna osebnost kroga humanistov, ki so v jedro svo- jega delovanja postavljali obnovo izobraževalnih načel in praks, saj so verjeli, da le dobra izobrazba, ki temelji na humanističnih vedah, kot so slovnica, retorika, književnost in filozofija, lahko privede do urejenega in krepostnega značaja, ki je osnova za srečno življenje. Skupni rezultat praktičnega udejstvovanja humani- stov v izobraževanju ter teoretičnih dognanj humanistične miselnosti so mnogi uvidi v razne vidike vzgoje in izobraževanja, ki jih želi Erazem v svoji razpravi De pueris statim ac liberaliter instituendis približati učiteljem svojega časa. Iz raznolikih in retorično dodelanih argumentov veje trdno prepričanje humani- stov Erazmovega časa, da je izobrazbi, ki predstavlja sam temelj posameznikove človeškosti, treba nameniti izredno skrb in pozornost že od prvih trenutkov, ko je otrok sposoben dojemanja in učenja. Viri in literatura Viri: Erasmus, Desiderius. De pueris statim ac liberaliter instituendis. Lugduni: apud Seb. Gryphium, 1541. Erasmus, Desiderius. De pueris statim ac liberaliter instituendis. English – That children oughte to be taught and brought up gently in vertue and learnynge, and that euen forthwyth from theyr natiuitie: a declamation of a briefe the- me. Prevod Rychard Sherry. Crompton, dostopno na: http://ota.ox.ac.uk/ text/3183.html Erasmus, Desiderius. »De pueris statim ac liberaliter instituendis.« V: Opera omnia, ordinis primi tomus secundus, ur. Jean-Claude Margolin. Amster- dam: North-Holland Publishing, 1971. Erasmus, Desiderius. »A Declemation on the Subject of Early Liberal Education.« Prevod Beert C. Verstraete. V: Collected workd of Erasmus, ur. J. K. Sowards. Toronto: University of Toronto Press, 1985. Literatura: Parrish, John M. »Education, Erasmian humanism and More's Utopia« Oxford Review of Education Vol. 36, No. 5, (2010), str. 589–605. Pruvost, René. »An English Verse Abridgment of the De Pueris Instituendis of Erasmus.« The Review of English Studies 5, no. 19 (1929), str. 306–07. Yoran, Hanan. Between utopia and dystopia: Erasmus, Thomas More, and the Hu- manist Republic of Letters. Lanham: Lexington Books, 2010. Willard, Samuel. Desiderius Erasmus. New York: Chelsea House Publishers, 2005. 373 Erazem Rotterdamski in humanistična vzgoja otrok Zussamenfassung Erasmus von Rotterdam und die humanistische Bildung von Kindern Matej Prevc Durch eine detaillierte Behandlung der pädagogischen Schriften des Erasmus von Rot- terdam fasst der Beitrag die wichtigsten Erkenntnisse und Gedanken der Humanisten aus dem Bildungsbereich zusammen. Erasmus von Rotterdam war die führende Persönlichkeit der Hu- manisten, die in den Mittelpunkt ihrer Arbeit die Erneuerung der pädagogischen Prinzipien und Praktiken stellten. Sie glaubten, dass nur eine gute Bildung, die auf Geisteswissenschaften wie Grammatik, Rhetorik, Literatur und Philosophie basiert, zu einem geordneten und tugendhaf- ten Charakter führen könnte, der die Grundlage für ein glückliches Leben ist. Das gemeinsame Ergebnis der praktischen Tätigkeit der Humanisten im Bildungsbereich und der theoretischen Erkenntnisse der humanistischen Denkart sind viele Einsichten in die verschiedenen Aspekte der Bildung, die Erasmus in seiner Diskussion „De pueris statim ac liberaliter instituendis“ den Leh- rern seiner Zeit näher bringen will. Die vielfältigen und rhetorisch ausgearbeiteten Argumente zeigen den festen Glauben von Humanisten, dass die Bildung, die die Grundlage der Mensch- lichkeit darstellt, von den ersten Momenten, in denen das Kind wahrnehmen und lernen kann, besondere Aufmerksamkeit erhalten sollte.