notranjih nagibih in zlasti priča o našem narodnem duševnem zakladu, ki ga ustvarilo versko, umetniško, znanstveno in tudi gospodarsko delo. Po svoji vrednosti je ta knjiga poleg Grudnove Zgodovine slovenskega naroda za Pleteršnikovim slovarjem šele drugi zrel poizkus, ki hoče pogledati na naš narod kot celoto, kot organizem, ter dokazuje njegovo stvojstvenost in upravičenost. A šele v globini, ki sledi vsako življenje do korena, v spoštovanju, ki ničesar ne omalovažuje in v organičnosti, po kateri se vsi deli spajajo v enoto, je prava vrednost tega dela. Mnoga imena, o katerih bi pragmatična zgodovina molčala, govore tu svoj poseben jezik: preko abecednega reda se vežejo v časovne enote in pričajo o naši duševni orientaciji (n. pr. reformacija — klasicizem); v svoji zaporednosti nam razkrivajo rodovnike in duševna okolišča (Čopi, Doli-narji — Rožna dolina na Koroškem); po zgolj znanstvenem podajanju snovi in navedbi bibliografije kažejo pot, po kateri se je odkrivala in spoznavala naša duševna dediščina, in so mera naše znanstvene discipliniranosti in meto-dičnosti. V dokaz za to opozorim na imena iz Prešernove okolice: Dagarin, Crobath, Blaznik Blaž, ki so se že v prvem zvezku zaokrožila v intimno enoto. Iskrenost, ki preveva povečini vse sestavke, daje toploto in domačnost, ki je dela le vrste po svoji naravi navadno ne morejo imeti. Tako bo to delo v celoti izpolnilo naloge, ki jih ima dobra zgodovina: monumentalnost, poučenje in kritiko. Da nam je bilo to delo še posebej potrebno, vidimo zlasti, če primerjamo sporedno izhajajočo Narodno enciklopedijo, kjer pri goli zunanji zasnovi vse te prednosti za nas ne veljajo in v tem lucusu a non lucendo visijo naša imena brez ozadja in zveze.
Pri podrobnem pregledu prvega leksikonovega zvezka, ki iudicira 449 imen, moramo ugotoviti način, po katerem se obravnava vsa snov. Za-snutek skuša biti enoten v tem, da obravnava večje historične osebnosti široko po njihovi pomembnosti in z vsem znanstvenim aparatom (n. pr. Čop, Dalmatin); ta širina se naravno krči, čim bližja sedanjosti je osebnost in čim negod-nejši so še znanstveni pripomočki (n. pr. Aškerc, Dežman); pri zaključenih osebnostih, ki še žive, imamo poizkus, njihovo delo kot celoto oceniti (n. pr. Detela Fr.), dočim imamo sicer pri živih načelno samo suhe podatke o življenju in delih, kakor jih je navedla oseba sama. To načelo, odgovarjajoče zgodovinski in znanstveni pravičnosti — manj ustrezajoče naročniku —¦, je tu pa tam našlo svojo neupravičeno izjemo, ker oseba še ni zaključena (n. pr. Fr. Bevk) ali za tolikšno obdelavo ni dovolj pomembna (n. pr. Chraska); v tem oziru bi nekaj imen brez škode lahko izostalo. Načela zgodovinske pomembnosti seveda vsi sodelavci niso enakomerno mogli spolniti, ker je končno vsak seštevek izraz osebnosti pisčeve, zlasti njegove znanstvene godnosti in ambicije. Tako nam je zlasti Kidrič podal vrsto monografij o ljudeh, o katerih smo dosedaj imeli le kratko biografijo ali pa nič. Tu najdemo zbrano v enoto dejstvo  poleg  dejstva,  vse, kar  je  mogoče  najti
in celo  vrsto  docela novih ugotovitev  in  izsledkov.  Pri  člankih  o  Bohoriču,  Čopu  (z literaturo v treh stolpcih), o Dalmatinu (kjer najdemo celo vse ohranjene primerke Biblije), strmimo in občudujemo   glosartorsko   akribijo   pisateljevo.   Iz-čiščeni in stvarno umerjeni so članki o politikih, na prvem  mestu  Lončarjevi,  zlasti  o  Bleiweisu, dalje  Pirjevčevi,  med  katerimi  utegne  biti  najlepši   o   Dermoti,   dočim   je   o   Dežmanu   mogoče pretesen. Pri novejši literaturi, ki jo obravnava Grafenauer,   in   je   zgodovinska   dognanost   šele malo pripomogla do pravične sodbe, je delo težje. Lep   je   članek   o   Aškercu,   dočim   zlasti   Ivan Cankar   po  metodi  in  oceni  najbrž   ne   bo   zadovoljil, ker je ta osebnost povprečno že bolj točno dognana.  Ko  omenja  Ibsenov  formalni vpliv, bi bilo  potrebne je  omeniti miselni vpliv Nietzsche-jev, zlasti ker mu ga je njegov najstrožji kritik E. Lampe najbolj očital. Beseda o kritikih C. del bi   tudi   spadala   k   stvarni   ocenitvi,   dočim   ne uvidim upravičenosti, da znanstvenik navaja tuje domislice tam, kjer mora sam podati sklep. Prav pa  bi   bilo,  ko   bi  pri  Aškercu   na   str.   17.  levo našli vir za njegov formalni razvoj, t. j. Levčevo korespondenco,   objavljeno   v   Aškerčevi   čitanki II.  izd.  —¦ V   zunanji   obravnavi  ne  vidimo   pri piscih leksika še tiste enotne črte, ki bi napravila delo  res  homogeno  —  nikakor  ne  uniformirano! —  na  več  mestih  se   pri   izvestnih  piscih   jasno čutijo   idejna  nesoglasja   in   pritikanje   osebnega mišljenja in naziranja, ki takemu delu ni v prid, zlasti ni tak kompendij mesto za polemične izjave. Razgled v prvem zvezku bo gotovo pripomogel do še večje enote v naslednjih  poglavjih. '— Glede pravopisa   tujk   je   uredništvo   šlo   preko   Brezni-kovega  pravopisa,  ki  ga  je  sprejela  šola  in  se splošno nanj opiramo. V leksiku prevladujejo fonetične:   biblijoteka,   biblijografija,   historijograf (str. 1. vendar historiograf in dialektološki), str. 104. rabi nacijonalnost a fiziognomijo. — Menja se čuvstvo in čustvo in srečujemo vseh vrst polja: gospodarsko, literarno, prosvetno. Izmed tiskovnih napak omenjam, da na str. 36. levo spodaj mora stati:   izpovedna nam.  izpovedana  odkritosrčnost, str.   76.   levo   zgoraj:   Marijino   soho   nam.   sobo, str.   12.   desno   farška  nam.  turška  potuhnjenost. Pisca s kratico Vr. na str. 35. ne najdemo spredaj; šifra utegne biti tiskovna pomota1?
Vesela je misel po 50 letih trpkega VI. dunajskega soneta: »Naučni slovnik hočete izdati.« Naš leksikon ga je preklical za sedanjost in za dobo za njim. Brez te knjige ne sme biti noben izobražen Slovenec in nihče, ki hoče o nas kaj vedeti.                                                  France Koblar.
Zvonimir Kosem: Morje. Drama v štirih dejanjih. V Ljubljani, 1924. Natisnila in založila Učiteljska tiskarna. Str. 91. — Troje moških in troje ženskih tipov si stoji tu nasproti. Oba zmerna, vsakdanja človeka, Palmira in Milkovič, postaneta povprečna zakonca, dočim druga dva moška, kapitan Blagovič, izreden idealist in advokat Vrtačnik, materialist in plitek ljubimec ter brezvesten mož, zapleteta dramo do katastrofe. Tako izgubi gospa Milanovičeva obe hčeri,
Zlato in Darinko. Zlata je nezvesta Blag-oviču in se kot nesrečna Vrtačnikova žena zastrupi. Darinka, ki res ljubi Blagovica, si išče tolažbe na morju; nevihta jo pogubi. Okolje vsi feljtoni-stični zgodbi tvori morje, vsebinsko pa čutimo iz ozadja »mornarja« Prešernovega kova. Ta kapitan Blagovič, ki mu je pisatelj dal moderno lirično osnovo, nosi vdano svoje gorje. Je upornik, pro-povednik ljubezni, antikrist in govori dolge zanesene odstavke, a kaj se je v tem boju z njim zgodilo in kaj bi pravzaprav rad, tega ne izvemo. Mladostne besede! Bolj otipliv je Vrtačnik, ki mu življenje ni svetišče, temveč igra, plesišče (str. 58.). V splošnem ti dve osebi ne govorite nobene hujše besede kot Cankarjevi prvi ljudje, le malo manj krepko, manj duhovito in tudi brez osti. Potek prvih dveh dejanj je precej neprisiljen, dasi si pisatelj pretežno pomaga s samogovori, le eksponira nerodno — drugi del oblikovno pade. Kaj hoče naslovna posvetitev, v drami ne čutimo. V celoti je to začetniško dramsko delo, pri katerem je edina prijetnost: solidna skromnost. Naslovna stran knjige  je še skromnejša — diletantska.     Fr. K.
Narodna enciklopedija srpsko-hrvatsko*slove-načka. Uredil prof. St. Stanojevic. Izdaja Bibliografski zavod d. d., Zagreb. Zvezki 1—3. Po desetmesečni pripravi, ki nikakor ni sorazmerna ogromnosti naloge, ki si jo je stavilo to podjetje, je izšel začetkom letošnjega leta 1. zvezek prve jugoslovanske enciklopedije. 140 strokovnjakov si je razdelilo delo, katero ureja v to knjigo v Belgradu posebna uredniška pisarna pod vodstvom vseuč. prof. St. Stanojevica. Od Slovencev so med sotrudniki tile: Albrecht Franc, Albreht Ivan, dr. Bezjak Janko, Gangel Engel-bert, dr. Glonar Jože, dr. Grafenauer Ivan, dr. Grivec Franc, dr. Hauptman Ljudmil, dr. Kidrič Franc, dr. Kos Milko, dr. Kovačič Franc, dr. Kušej Rado, dr. Mantuani Josip, dr. Melik Anton, dr. Poljanec Leopold, dr. Prijatelj Ivan, Račič Božo, dr. Ramovš Franc, dr. Sagadin Štefan, dr. Saria Bald., Sič Albert, dr. Štele France, Verbič A., dr. Vurnik Stanko, Wester Josip, Žižek Ciril, dr. Županič Niko. Vse delo bi imelo obsegati kakih 22 zvezkov, razdeljenih v tri knjige, Napovedano je bilo redno izhajanje enega zvezka mesečno, kar pa se dosedaj ni moglo vzdržati. Istočasno izhajata cirilska in latinska izdaja. — O potrebnosti in aktualnosti tega dela bi bila vsaka beseda odveč; že dejstvo, da se imamo Jugoslovani le še preveč medsebojno poučiti, opravičuje naglico, s katero so prireditelji začeli delo in ga izročili javnosti. Razume se, da so že iz tega razloga neizbežne gotove pomanjkljivosti, ki so pa tu in tam le nekoliko preočividne in bi jih bila uredniška pazljivost z lahkoto odstranila. Tako se nahajajo pod naslovom Akademija nauka samo srbski zavodi, manjka pa Jugoslov. akad. v Zagrebu in Društvo za humanistične vede v Ljubljani. Tudi Academije opero-sorum v leksikonu ni, če tudi se omenjajo slična društva v Dalmaciji. Pod naslovom Almanasi je poročilo  o hrvaških obljubljeno šele za dodatek,
isto je z avtobiografijami in memoarji. Pod naslovom Biblija obdeluje M. Rešetar samo srbske in hrvaške prevode, o slovenskih pa ni besede, čeprav govori prav obširno ravno o katoliških jugoslovanskih prevodih sv. pisma. Neprijetno dirne človeka, če n. pr. pod Breznik Anton čita o slovenskem ekonomu XVIII. stol. tega imena, ne najde pa našega jezikoslovca B. A., četudi so drugače zastopane naše manj pomembne osebnosti v umetnosti in literaturi. Kljub temu in podobnemu pa moramo priznati, da je ono, kar nudi to delo, v splošnem dobro, posebej velja to za slovenske prispevke. V mnogem oziru je to delo naravnost neprecenljivo, ker je prva knjiga, kjer se lahko informiramo n. pr. o arhivih, o bibliotekah, o stanju botanične znanosti v Jugoslaviji itd. Prvi trije zvezki obsegajo gradivo do Bunjevci.                                                              Frst.
Ženske narodne pesmi. Antologija. Priredio Jasa M. Prodanovič. Beograd. Založil Geca Kon. 1925. LXII  +  318.
S kongresi, potovanji itd. se skušamo Srbi, Hrvatje in Slovenci spoznavati in tudi čim hitreje spoznati. Res je, če se peljem z železnico od Beograda doli v Skoplje in od Skoplja še morda naprej, vidim velik del naše skupne domovine, vidim mesta, pokrajine, tudi razne noše, način življenja, stopnjo civilizacije itd.; vidim tudi marsikak zgodovinski spomenik, ki mi v spomin pokliče ta ali oni važni dogodek iz naše povest-nice; vse to torej vidim, samo ene reči ne: kaj je ljudstvo, ki je v teh bornih kočah, v teh selih in mestih prebivalo, v preteklih stoletjih čutilo, zlasti kaj je vse pretrpelo. O tem nam pa Prodanovičeva Antologija, obsegajoča ženske (t. j. lirične) narodne pesmi iz vseh krajev naše zedi-njene domovine, srbske, hrvatske in slovenske, sedaj marsikaj pove. Izmed .10.000 nar. pesmi, ki jih je avtor preštudiral, in izmed 1000, ki si jih je bil že za tisk prepisal, jih je končno — kot najlepše — izbral 418, ki jih je sprejel v to zbirko. (Slovenskih je sprejel — 8, med temi »Je pa davi slanca«, »Kdo bo dekle, tebe troštal«, »Lepa Vida proso plela«).
Posebno obširen je uvod. Avtor tu razlaga, po katerih načelih je urejal zbirko: estetično in moralno stališče mu je bilo pred očmi. Razdelil je sprejeto snov v šest skupin: I. ljubavne, II. poro-dične, III. obredne i običajne, IV. pobožne i moralne, V. radne i druge, VI. šaljive. — Razlaga nam razloček med moško (epsko) ter žensko (lirično) pesmijo. Obširno potem govori o posebnostih ženske pesmi: da zasledimo časih v njej presenetljive psihol. istine, semtertja snov, vredno največjih genijev; o večji ali manjši jakosti čuvstev, in da je na j j ač je izražena žalost n. pr. ob ločitvi dveh dragih, ob smrti dragega ali drage, ob bivanju v hiši neljubljenega moža itd. —- Uvod dalje govori o jeziku pesmi, o pestrih verzih (srečavamo od četverca vse do trinajsterca, največ seve osmerce in deseterce), o tropih in figurah; o vplivu narodne lirike na umetno poezijo srbsko.
222