44 I KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino Katarina Višnar Balkanski sod smodnika: zgodba oficirja Rudolfa Marčiča* UVOD Poglejmo priloženo skico, ki prikazuje nekaj pomembnih zgodovinskih dogodkov in večino krajev, kjer je krajši ali daljši čas prebival Rudolf Marčič: pred nami je zgodba človeka, ki je živel v dobi velikih preobratov, njegova mobilnost in nemiren duh pa predstavljata nekaj izjemnega ce- lo iz perspektive našega časa. Rudolf Marčič se je rodil leta 1882 v Šmartnem pri Litiji. Njegov oče je bil sodni uslužbenec, kar je morda prispevalo k temu, da se je usmeril v vo- jaški poklic. V avstroogrski armadi je služil do raz- pada monarhije, nato pa v vojski Kraljevine SHS, iz katere je izstopil leta 1921. V medvojnem času je kot slikar dosegel mnoga priznanja v meščaiiskih krogih, med drugim ga je cenil tudi kralj Alek- sander Karadordevič. Glavnino Marčičevega slikar- skega opusa predstavljajo slike morja. Ob izbruhu druge svetovne vojne je živel v Zagrebu, kjer so ga mobilizirali v domobransko vojsko. Marčič se s tem ni strinjal, toda njegov "upor" je bil preveč neodločen. T vojaki je nato potoval po Bosni in pozneje na Črno morje (v sestavi mornarice) kot slikar vojaških prizorov. To dejstvo je pustilo sle- dove v Marčičevem življenju po vojni. Neopazno je bil odrinjen iz središča kulturnih dogajanj in je ostanek življenja preživel v Lovranu, vseskozi de- javen kot slikar in likovni pedagog. Kraji, v katerih je živel Rudolf Marač. * Razprava je predelani izsek iz moje diplomske naloge "Življenje in delo slikarja Rudolfa Ernesta Marčiča (1882-1960), 1994. 61 I KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 v mnogočem tipično pot bistrega mladeniča, po poreklu iz velike in revne družine sodnega uslužbenca, sta že od otroštva spremljali močna želja po likovnem izražanju ter k tej sodeč talent, ki je v času vojaškega službovanja postal njegov "joker". Sprva ni bil zabeležen drugače kot v obliki dobrih šolskih izdelkov ter njim ustreznih ocen, vse dokler ni kot mlad in perspektiven častnik, ki se je v prostem času brez velikih pretenzij predajal slikanju morja in njegovih razpoloženja spoznal ženo svojega komandanta Karla Horsetzkyja. Nav- dušena nad njegovimi sUkami je gospa Horsetzky nagovorila precej negotovega in obotavljivega Marčiča, da je leta 1905 odšel študirat slikarstvo - na praško akademijo k profesorju Vlahu Bukovcu. Od tega časa se je Marčič v življenju vedno od- ločal v prid svojega slikanja, s katerim se je med obema vojnama uveljavil predvsem v meščanskih krogih. Ko je bil leta 1911 po ukazu feldmaršala in nadvojvode Evgena Avstrijskega dodeljen za sli- karja elitnemu dunajskemu Deutschmeisterpolku^, je Marčič uniformo nosil le še formalno; večji del časa je preživljal v ateljeju, slikajoč - kot se je spodobilo - dela s predvsem zgodovinsko tematiko in portrete pomembnih osebnosti. Po izbruhu prve balkanske vojne se je Marčič na Dunaju lotil učenja albanščine. Z jugoslovansko idejo se je zbližal že v času študija v Pragi, zato je zaprosil Vojaško ministrstvo, da ga pošlje na Bal- kan, kjer naj bi - skupaj s svojim znancem grofom Stembergom - sodeloval v osvobodilnem boju Črnogorcev, Srbov in Bolgarov. Sprva mu je to bilo dovoljeno, pod pogojem, da za ta čas odloži častniški čin. Ko pa je bilo že vse pripravljeno, so mu sporočili, da grof Berchtold nasprotuje poto- vanju in da mu ne more zagotoviti svoje zaščite. Marčič je odgovoril, da ne potrebuje Berchtoldove "marele", ter da gre tja na lastno odgovornost. Toda dan pred odhodom je dobil telegram z Ministrstva za zunanje zadeve s sporočilom, da se mu na cesarjev ukaz prepoveduje sodelovanje v balkanski vojni zaradi političnih razlogov. Marčič se je moral sprijazniti s tem, da je namesto v vojno odpotoval v oficirsko šolo v Bra- tislavo. To je - čeprav so mu šolske klopi "smrdele" - zaključil z odliko in 800 kronami potovalne štipendije. Vendar je odklonil možnost, da bi se priključil generalštabu, ker se ni hotel odpovedati slikanju. DUNAJSKI ODPOSLANEC V ALBANSKIH BRDIH Nekajmesečno bivanje v Albaniji v vlogi avstrij- skega odposlanca jeseni 1913 je prav gotovo ena najzanimivejših epizod v življenju Rudolfa Mar- čiča. Vesti, ki so prihajale iz pred kratkim usta- novljene, formalno neodvisne kneževine Albanije so si bile protislovne. Marač je prišel v Skader, da bi se v imenu Avstro-Ogrske seznanil z dejanskimi razmerami v severni Albaniji. Zanesljive novice iz notranjosti države je bilo skoraj nemogoče dobiti. Albanija je od nekdaj bila interesno področje Avstro-Ogrske, in zdaj, po zmagi Srbov in Črno- gorcev v vojni, je bila ta upravičeno nezaupljiva do lojalnosti Albancev. Zaradi domnevnega "pajda- šenja" s Srbi - Mirditi^ naj bi jim omogočali svo- bodni prehod preko svojega ozemlja do Drača - je avstroogrski konzul v Albaniji prijavil mirditskega kneza Prenka Bibe Dodo, ki mu je dunajski dvor izplačeval precejšnjo apanažo. Prenku so tudi za- merili, ker je prodal hrastove gozdove neki mi- lanski družbi, čeprav jih je prej ponujal Avstriji po bistveno ugodnejši ceni. 'V Mirdito sem šel z zanesljivim, s strani nadopata Primo Docchia dodeljenim kavazom Leš Nojo, katerega zvestoba mi je čestokrat rešila živ- ljenje. /.../ Ko sva po tieh dneh napornega poto- vanja srečno prispela v Oroši, sem našel Prenk Bibdoda, obkroženega s svojimi zaupniki, pred cerkvijo in opatijo. Predal sem mu nadopatovo pismo. Že od vsega začetka sem čutil nezaupanje. Pri večerji smo se počasi zbližaH. Psoval je kon- zula, ki ga je nepravično očrnil, da je izgubil apa- nažo. Obljubil sem mu posredovanje. Takoj mi je narasla vrednost. /.../ Prenočevali smo v kuli^. Po večerji veliko zasedanje. Nisem jih veliko razumel. Vsi so zanalašč govorili tako hitro, da jim nisem mogel slediti. Vse oči so bile uprte vame. Izvrstno sem razumel samo eno besedo, 'budala', s katero me je tituliral Prenkpaša. Izvedel sem, da zato, ker sem hotel naslednjega dne z Leš Nojem naprej. 'Nesrečnik, ubili te bodo še pred nočjo, ker te ^ Po končani kadetni šoli v Mariboru je Marčič zaprosil za namestitev na Jadranski obali. ^ Deutschmeisterpolk je bil s svojo več kot dvestoletno tradicijo v tistem času najbolj popularen polk avstrijske armade. ^ "Mirditi, albansko katoliško pleme, naseljujejo hribovje jugovzhodno od Skadra, živijo pa več ali manj v raztresenih kulah. Glavno naselje je Oroši, središče barjaktarja in mirditskega opata, ki leži med golim gričem Mnele ter divjo Zebjo. Ob precej lepi cerkvi je hiša nadopata, naokoii po gričih pa kule. Mirdite, ki jo je podpirala Avstrija, Turki niso nikoli povsem osvojili. Vsak poskus turške vojske, da bi zasedla Mirdito, je bil krvavo odbit. /.../ Oni niso nikoli plačali davka kot ostala plemena." Rudolf MARČIČ, Miriditski knez Prenk Biddoda, Hrvatski narod, 3. 6. 1939. ^ Kula ali albanski stolp je specifičen tip utrjene stano- vanjske zgradbe in posebnost ljudske arhitekture. Je kvadratnega tlorisa in sezidana iz debelih kamnitih ali opečnatih zidov, visoka dva ali več nadstropij. Okna se nahajajo le v najvišjem nadstropju, nižje so le strelne line. Veliko kul je ohranjenih na območju Prokletij. 62 44 I KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino bodo zaradi barve obleke imeli za Srba in jaz te bom mogel maščevati/, mi pravi Bibdoda. Svetuje mi, naj ostanem tu, ter da mi bodo on in njegovi ljudje priskrbeli vse podatke, ki jih potrebujem." Vendar Marčič ni poslušal nasvete Bibe Doda. Odpravil se je dalje na pot, a kaj kmalu je padel v roke Albancev Lz muslimanskega plemena Lurija. "Najprej dolgo Lzprašujejo moje spremstvo, po- tem mene. Namen mojega potovanja po teh divjih predelih jim je bü očitno sumljiv, posebej zato, ker se je nedaleč nahajala srbska vojska, ki so jo vsako noč napadali, ona pa se jim je zato maščevala. Bili so prepričani, da sem srbski vohun. Situacija je postajala vse bolj neprijetna, ko smo se približevali Belemu Drinu, kjer so stale srbske predstraže. Leš Noj se je neprestano naskrivaj križal, klicaje Boga in z željo, da bi mi bilo namenjeno dolgo življenje. Okoli poldneva smo jedli pri nekem studencu polento in püi vodo. Začelo se je novo zasliše- vanje. Na vrsto sem prišel zadnji. Leš me je milo gledal in mi želel dolgo življenje. Da ne bi videli muslimani, je z eno roko dvignil moj fotoaparat pred obraz, z drugo pa se pokrižal. To je bila moja rešitev. Vzel sem aparat in odšel kaldh dvajset korakov naprej na zaslišanje. Ko sem pristopil k tem nevarnim ljudem, sem jim takoj pokazal apa- rat, rekoč, da sta me poslali Franc Jožef in Londra, da bi zabeležil in posnel vse, kar so poškodovali Srbi, da bi Albanci dobili dvojno odškodnino. Ko jim je ob tem Leš Noj zaupno sporočil, češ da sem nečak Franca Jožefa, so stekli naprej ter mi v Sroji priredili odličen sprejem z običajnim streljanjem in sijajno večerjo. /.../ Naslednjega dne sem moral po- sneti vso vidno škodo. Razume se, da nisem imel toliko filmov s seboj ter sem snemal vse, kar me ni osebno zanimalo, z zaprtim pokrovom objektiva. Z vsem tem sem si naprtil na vrat pravega hudiča. Čez štirinajst dni so me Albanci gonili od brda do brda, od kule do kule. Zame se je začela prava Kalvarija, ker je vse to zelo motilo mojo misijo. Moje spremstvo se je iz dneva v dan povečevalo, vse v pričakovanju zlatnikov. Eno noč smo morali več ur gaziti po koritu Drina, ker je bil en član v krvnem maščevanju s tìstim krajem. Tako smo prispeli v Kukes, kjer je sotočje Belega in Črnega Drina. V eni zažgani kuli je bilo mnogo Albancev, moških, žena in otrok s preostalim zakladom. Razorožili so nas in skrbno preiskali. Prenk Čoku so odvzeli v robček zavih samokres, toda brow- ninga, ki sem ga imel v zadnjem žepu, le niso odkrili. V tej revoltirani družbi sem se počutil zelo negotovo in neprijetno. Vsi poprek so vpili in mi grozili s pestmi. 'Nocoj ne bom izvlekel žive gla- ve,' sem zapisal v svoj dnevnik. Po polnoči so se strasti nekoliko utišale, toda moj Leš se je še vedno naskrivaj križal. Opustil sem ves svoj alban- ski besednjak, prepričujoč jih, da jim želim le dobro, ter da nisem nikakršen vohun, ko me je naenkrat nek Albanec nagovoru v srbskem jeziku. Jaz sem ga debelo in 'bedasto' pogledal, govoreč, da ne razumem niti besede. To jih je nekoliko pomirilo. /.../ Srbske prednje straže so stale z one strani reke. Moja druščina me ni spustila naprej, dokler nisem dal nase albanskega oblačila. Tako sem prehodil del Krasniča ter celotno Ljugo, naj- bolj neraziskan in najnevarnejši del Albanije, ne- prestano na slepo slikajoč požgane kule. Zemlje- vidi so bili risani le po pripovedovanju. Napak je bUo tudi do 30 kilometrov, popravile so se šele kasneje, po mojih posnetkih. O kakšnem poroča- nju ni bilo govora, ker se nihče ni upal odnesti moje pismo vsaj Bibdodi v Oroši, še manj pa v Skader. Tako sem taval preko 14 dni od hriba do hriba, od kule do kule, opravljajoč tudi zdravniško službo, ter sem v dveh primerih zdravil tudi ženske, čeprav Albancev sicer ne smeš nikoli vpra- šati: kako kaj tvoja žena? Lahko vprašaš za zdravje moškega, konja, osla, živine in psa, ne pa tudi za ženino zdravje. Začeli so me klicati kapetan, kmalu tudi beg. Nekega dne, utrujen do Boga, sem skle- nU, da ne bom več tekal snemati od hriba do hri- ba, dokler ne najdem nekoga, Id bo odnesel moje poročilo v Oroši. /.../ Sklenil sem, da se sam vrnem tja. Ko smo prišli do Čafa Kumuls, 1425 m viso- kega sedla, se je moje spremstvo uprlo in s silo zahtevalo, naj se vrnem preko Črnega Drina na visok hrib in tam fotografiram škodo narejeno tamkajšnjemu hodži. Vsaj tisoč metrov navzdol in najmanj toliko še navkreber samo zaradi enega posnetka? To je bilo zame preveč. Popeljal sem svojega konja in šel sam naprej. Leš je takoj pri- tekel za mano. Ostali spremljevalci so sprva ner- gali in nato šli daleč za mano, zlovoljno m glasno gestikuUrajoč. Ta vrstni red je bU nevaren. Sedel sem in čakal, da so prišli. Ogorčenih obrazov so zavračali ponujene cigarete, četudi niso imeli to- baka. Užalil sem jih bil. Pristopil sem k tej skupini osmih fantov, segel v zadnji žep, izvlekel svoj brovming in tolmačil: to je majhna strojnica, v trenutku pokosi deset ljudi, in zato se vas niti malo ne bojim! Strah ali pa zanimanje za neznano orožje jim je razvedril obraze in vse je bilo v redu. Najnevarnejši med njimi naj bi tekel naprej in naznanil moj prihod ter naročil, da spečejo dva jagenjčka. Toda lahko bi se ob poti skril in me ubil. Ne boš! Leš Noj gre naprej, ostali ostajajo z mano! Majhna^ strojnica za pasom je ostala moj angel varuh. Že se je začelo temniti, ko nas je pozdravilo streljanje iz kule. Zopet sem bU na varnih mirditskih tleh. /.../ Padla je noč, ko smo prišli v opatijo Oroši, kjer nas je ves vesel, z usti polnimi kostanjev sprejel Prenk-Paša, ki je že dvomil, če sem še med živimi. /.../ Leš Noj je šel naprej v Skader s poročilom v torbi. Zdaj za to 63 I KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 gospodo nisem več bil 'budala', temveč sem postal junak. Bibdoda je upal v mojo intervencijo, ter me je zato tudi gostil. Ko sem odšel nasproti Lešu v Kahneti, me je s svojimi ljudmi daleč pospremil. Naslednji dan se je Leš vrnil v Kalmeti s konzu- lovim pismom, kjer je pisalo, da so že mislili, da sem mrtev ter naj pridem v Skader, da bi se od- počil. To sem tudi storil." Na Dunaj se je Marčič vrnil pred Božičem. Njegova misija, sicer izjemno uspešna - v tistih časih je bil namreč edini avstrijski odposlanec, ki je opravil svojo nalogo in se iz divjih predelov Alba- nije vrnil v domovino živ -, ni bistveno vplivala na odločitve visokih krogov, čeprav se je sam šef glavnega štaba Conrad von Hoetzendorff ob Marčičevem raportu o delu tamkajšnjega konzula, ki je bü prijavil Prenk-pašo, grenko nasmehnil in priznal: "Ja, ja, mein Lieber, unsere Diplomaten sehen nur so weit, so weit Ihr Monokel reicht!" Maräc je napovedal neuspeh vladavine princa Wilhelma Wieda, na londonski konferenci imeno- vanega albanskega kneza, in vlogo, ki jo je v zaroti proti Wiedu odigral Esad-paša Toptani. Rudolf Marač v Skadru. 1. 1916. PRVA SVETOVNA VOJNA Izbruh prve svetovne vojne ni mogel iti mimo Marčiča. Takoj so ga promovirali v kapetana in poslali v Bosno in Hercegovino. V svoj polk je skušal zbirati kolege umetnike, da bi jih morda rešil pogube v vojni in da bi pomagali pri usta- navljanju muzeja Deutschmeister-polka^. Sam to obdobje omeni le v parih besedah. Položaju na fronti lahko sledimo iz njegovih vojaških poročil. Po naporni bitki za Lovčen ter zavzetju Cetinja se je Marčič znašel v Podgorici, kjer je srečal Prenk- pašo, ki so ga Avstrijci kot nezanesljivega hoteli zapreti, a je Marač to preprečil^. Za tem je po- novno pristal v Skadru. "Okolica Skadra je dajala žalostno in grozo vzbujajočo sliko. Trupla vojakov, ubiti konji in druga živina, razmetano orožje in razna druga prtljaga, so pokrivali slabe poti okoli mesta. Per- perji in dinarji so ležali razmetani naokoli, ker Albanci niso nikoli zaupali papirnatemu denarju - zaupali so le zlatu in srebru. Z neverjetno hitros^o se je razširil glas o mojem prihodu v Skader. Že tretji dan je prihitel iz oddaljenih Mirditov moj nekdanji kavaz Leš Noj. Istočasno so se oglašali barjaktarji vseh plemen. Med njimi so biB moji najzvestejši pomočniki Luigi Gurakuči, pozneje prosvetni minister, ubit v Bariju, Fejzi beg ABzotti, poznejši finančni minister, med njimi pa je bil tudi moj stari prijatelj Bibdoda ter visoka duhovščina. V sestavljenem razglasu sem določil ukinitev krvnega maščevanja in povabil vse moške, naj se organizirajo v albansko vojsko. /.../ Na ta način se je počasi začela organizirati neke vrste albanska vojska, ki je pozneje štela okoli 20.000 pušk. Ta vojska ni imela nobene borbene vrednosti, toda Albance je bilo treba držati zbrane, ker so se pojavljale različne struje in so bili do tedaj vedno pristaši tistega, ki je ponudil več napoleonov. Uniforme te vojske so bile avstrijske s čmo-rdečo kokardo. Med ostalim sem zbral mladeniče iz vseh boljših družin ter zanje odprl častniško šolo, v kateri se je njihova naravna inteligenca razvijala z veliko hitrostjo. Ti oficirji zavzemajo danes v al- banski vojski najodHčnejša mesta. To albansko voj- sko so poslali na fronto. Z njo sta bila tudi po- glavar plemena Matije Ahmet beg^ ter albanski ^ Marčič je bil iniciator muzeja. ^ Ko se je nekega dne Bibe Doda zastrupil s hrano in mislil, da bo umrl, je hotel imenovati Marčiča za svojega naslednika, ta pa je ponudbo energično zavrnil, saj je vedel, da "to čast ne bi dolgo užival in moje življenje mi je kljub vsemu bilo dragoceno". Rudolf MARČIČ, Miriditski knez Prenk Biddoda, Hrvatski narod, 1939. Ahmet beg Zogu (1895-1961), vojaško izšolan v Cari- gradu, v albanski vladi notranji minister (1920, 1921-22), leta 1922 prevzel oblast v Albaniji kot predsednik nüni- strskega sveta. Liberalna stranka, na čelu s Fan NoHjem, je dvignila vstajo proti njemu spomladi leta 1924. Ah- met beg je zbežal v Kraljevino SHS. S pomočjo jugo- slovanske vlade se je decembra istega leta vrnil, prevzel oblast in 22.1.1925 razglasil Albanijo za republiko, sebe pa za predsednika. 1928 se je kronal Icot Zogu L, albanski kralj. 64 44 I KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino major Guardi. Med njima je nastala neke vrste tek- ma, kdo bo prvi. Ker je Ahmet beg motil Guardia, je ta odkril, da Ahmet beg na skrivaj paktira z Italijani, in to prijavil poveljstvu v Skadru. Ahmet bega so takoj poklicali v Skader, od koder so ga nameravali deportirati v neko koncentracijsko ta- borišče, kjer naj bi izginil. V tem času sem bil vojaški namestnik okrož- nega pokrajinskega komisarja z nalogo, da ublažim nasoglasja, nastala med vojaškim poveljstvom ter civilno upravo. Takoj sem uporabil svoj vpliv, da bi preprečil Gilardieve namene. Ahmet beg je bil tedaj star 23 let. Ne samo kot poglavar Matije, temveč tudi kot član odlične družine Toptani, je imel Ahmet beg velik vpliv na Albance, ter bi njegova smrt iz njega napravila narodnega mučen- ca. Kaj bi to pomenilo v deželi krvnega mašče- vanja, mi ni bilo težko uganiti. Fronta na reki Vojuši je obvisela na eni nitki na terenu brez ko- munikacij. Najmanjši udarec na tej fronti bi bil znak za albansko vstajo, ki bi lahko uspešno ogro- zila povezave fronte (poljska železnica ter slabša pot) z oddaljenim Skadrom. Razen tega mi je bilo žal tega primitivnega, toda elegantnega mladeniča, ki verjetno niti ni vedel, kaj ga čaka. Tekal sem z njim ves dan od Poncija do Pilata, dokler nisem prišel do samega generala Trollmarma, vrhovnega komandanta Albanije, mu razložil situacijo in predstavil vse usodne posledice, ki bi lahko sledile takšnemu postopku z Ahmet begom. Rekel sem: 'Kako nam lahko škoduje takšen mladenič brez vsake izobrazbe?' Vsekakor bi nam bolj škodoval kot mrtev narodni mučenec, ker so ga cenili vsi Albanci. Zato sem predlagal, da general Trollmann raje zaprosi vrhovno vojaško poveljstvo, da Ahmet bega imenuje za polkovnika ter poveljnika alban- skih oddelkov s štabom avstroogrskih častnikov, ki bodo dejansko vse držali v svojih rokah. S tem bodo Ahmet beg ter z njim vsi Albanci visoko počaščeni, obenem pa bo zavarovano tudi ozadje fronte. /.../ Po nekaj dneh se je Ahmet beg vrrul kot polkovnik in poveljnik albanskih oddelkov na fronti. /.../ Guardi mi ni nikoli odpustil te poteze - toda kaj drugega mi je preostalo?'* Kaže, da je Marač še dolgo časa potem ostal v spominu tamkajšnjih Albancev. O tem priča tudi naslednji dogodek iz nekoliko poznejšega časa: "6. 11. 1926 sem se nahajal v Dubrovniku, kjer me je obiskala deputacija šestih ljudi. Skorajda nisem več spoznal svojih prijateljev iz Skadra. Pri- šli so me zaprosit, da bi prevzel vodstvo vstaje, ki se bo začela 20. novembra, torej že čez 14 dni. Ko sem slišal, kako je vse to slabo in površno orga- nizirano, sem svetoval duhovniku Šantoju, naj vstajo preložijo, dokler ne bo vse pripravljeno. Ko mi je deputacija izjavila, da je že izdan ukaz in da je preložitev nemogoča, sem zavrnil ponudbo in vsako sodelovanje, tudi to, da bi se vsaj pojavil v albanskih planinah, kar bi po njihovem mnenju pomenilo, da je Avstrija spet zaživela in s tem bi bil uspeh zagotovljen. Povedal sem jim: 'Gospodje, tukaj je moj mali sin brez matere, njemu sem bolj potreben kot tistim vrbam na Skadrskemu jezeru.' Zares se je 20. novembra dvignila vstaja, njen rezultat pa je bil, da je brez potrebe padlo mnogo junaških glav."^ Iz časa, ko je služil v Osijeku. Zanimivo je, da se je na sliko podpisal v cirilici. Marčičevo življenje je v času bivanja v Albaniji potekalo daleč od fronte. A vendar miru ni našel. General Trollmann je nenehno pošiljal kazenske ekspedidje proti prebivalstvu, ki se je začelo upi- rati rekvizicijam, za katere so v zameno dobivali papirnati denar, ki ga niso cenili in ga zato niso sprejemali. Avstrijci zanje niso našli razumevanja ter denarja niso sprejemali nazaj, kar ga je do- datno razvrednotilo. Marčič, ki je iz dna duše na- sprotoval takšnim 'brezdušnim" postopkom, se je zelo sporekel z generalom in zato zaprosil, da ga vrnejo njegovemu polku, ki se je v tistem času ^ Rudolf MARČIČ, Uspon bivšeg kralja Zogu, 1939. Isto. 65 I KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1990 nahajal pri meshi Brody v severovzhodni Galiciji. Ko pa je januarja 1918 prišel na fronto, je ta že razpadla. Potem so ga poslali na Piavo, kjer se je pripravljala avstroogrska ofenziva. Njegov bataljon je čakal v rezervi, ko je nekega dne dobil ukaz, naj da ustreliti nekega vojaka, ki ga je pripeljala žan- darmerija z Dunaja, ker je prekoračil dopust. Mar- čič se je odločno postavil v bran vojaku, sam na- sproti ostalim oficirjem. Zato so ga razglasili za komunista in vrgli ven iz pisarne, njegov bataljon pa poslali v prve bojne vrste. Pri nekem obhodu frontne črte je bil Marčič ranjen v nogo, nato transportiran na Dunaj na operacijo, promoviran v generalštabnega oficirja 59. brigade, po okrevanju pa se je napotil profi Beogradu, kjer ga je že tretjič zapovrstjo dočakalo razsulo armade. BOJ ZA DEDIŠČINO Tik pred koncem vojne se je Rudolf Marčič zopet znašel na Dunaju. Bil je premeščen v gene- ralštab, okoli Božiča pa je bil demobiliziran. Oglasil se je pri Pogačniku, jugoslovanskemu poslancu na Dunaju. Službo je dobil pri Jugoslovanskem od- delku za izgube in rdeči križ pri 10. oddelku za pogrešane bivšega vojaškega ministrstva na Duna- ju. To je bila likvidacijska komisija nasledstvenih držav, ki je takoj po propadu Avstro-Ogrske, pred senžermensko mirovno pogodbo, na Dunaju zače- la reševati vprašanje pripadnosti arhivov in ostale kulturne dediščine z ozemlja razpadle Monarhije. Komisija se je zanimala predvsem za arhive, aktu- alne za administracijo novonastalih držav, poleg tega pa tudi za zgodovinske arhive. Marač je zapisal svoje spomine na tìstì čas: 'Neutrudno smo delali in reševali vse, kar se je dalo rešiti. Sam sem iz neke klefi rešil celo kar- toteko vojnih ujetnikov^" in okoli tisoč zapuščin umrlih^^, toda Vojaška misija mi ni omogočila pre- voznih sredstev, zato naj bi se obrnil na tiste, ki so me postavili sem (Narodno viječe Zagreb). Zahva- ljujoč poznanstvu avstrijskih oficirjev mi je le uspelo vse shraniti v moji pisami."^^ V Marčičevi zapuščini se nahaja rokopis izjave jugoslovanske kulturne komisije, v kateri resda ni navedeno, komu je namenjena, iz vsebine bi se pa dalo sklepati, da jo je Marčič namenil jugoslo- vanski mirovni delegaciji v Parizu. Kot je že zna- no, je jugoslovanska delegacija raje zamolčala svo- je zakonsko upravičene zahteve po izroatvi kul- turne dediščine, ki ji je pripadala kot nasledstveni državi, misleč, da se bo s tem lahko izognila tudi dolgovom razpadle Avstro-Ogrske. Rezultat tak- šnega preračunavanja je seveda bil najslabši mo- žen: "Avstrija se je skoraj v celoti izognila ob- veznosti izročitve kulturnih predmetov z izjemo arhivov"!^. Kraljevina SHS pa si je, hotela ali ne, naprtila svoj delež dolgov stare monarhije. Jugoslovanska kulturna komisija se s takšnim stališčem državnega vrha ni strinjala. Marčiča je neodzivnost nadrejenih tako prizadela, da je še nekaj let pozneje v Slovenskem narodu ogorčeno napadel liberalnega liderja Alberta Kramerja, po vojni šefa likvidacije na Dunaju, ki naj bi bü glavni krivec za odklonitev "12 milijard (prejšnje vred- nosti) vrednega našega, nam priznanega in pre- puščenega deleža iz vseh mogočih panog cen- tralnih državnih ustanov z neprecenljivim kultur- nim in historijskim materialom /.../ v največje ve- selje Avstrije in ostalih nasledstvenih držav, ki so vozile polne vlake v nove države."^^ "Nočni ribolov na Koločepu", Maračeva slika iz prve polovice 30. let. Nahajališče je neznano. Okoli 40.000 osmrtnic srbskih vojakov. Marčič je v imenu komisije predlagal pristojnim ministr- stvom Kraljevine (Ministrstvu vojske in mornarice. Ministrstvu za socialno skrb ter Pravosodnemu mini- strstvu) spremembo zakona o razglasitvi umrlih, s čimer naj bi se izognih birokratskim ovinkom, zaradi katerih se je proces izdaje mrtvaških listov zavlačeval v nedo- gled, kar je otežkočilo procese okoli nasledstev, ženi- tev... Za vzorec pri spreminjanju zakona je predlagal novi češkoslovaški zakon. 12 Rudolf MARČIČ, Moj dugi život ukratko, str. 3. ■'^ Fran Zwitter, Arhivska konvencija z Avstrijo iz leta 1923 in vprašanje njene izvedbe, ČZN III, 1957, str. 272. "Eden od likvidatorjev". Kdo je dr. Kramer?, Slovenski narod, 31. 1. 1925. 66 44 I KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino Ocena, povzeta iz Maračevega dopisa, je bila sledeča: "Med tem ko imajo imenovani narodi vse po- trebne kulturne zavode v obilju, ostali smo Jugo- slovani brez vsega izven malih začetnih poskusov v pokrajinskih zavodih, ki so pa šele v razvoju in kateri danes najbolj potrebujejo vsako bodisi še tako neznatno stvar, med tem ko bi Nemd (in Madjari), najbogatejši na tem polju, ostali hkrati posidentes tudi tistih kulturnih stvari, katere so jim očevidno morale doprinesti naše zemlje."^^. Zato so postavili zahtevek, "da se nam da iz nemško-avstr. in madjarskih zbirk, zavodov, galerij in muzejev 1) vse umetnine, brez obzira na stroko, ka- tere so jugoslovanske provenience to ali po umet- niku ali pa po mestu iz katerega so bile odpeljane v centralne avstr. og. zavode itd. 2) vse umetniško-obrtne stvari odpeljane iz teri- torija sedanje Jugoslavije (rezbe, vezila, pletenine, preproge itd.). 3) vse arheologične predmete, kateri so bili naj- deni ali odpeljani iz področja Jugoslavije. 4) Vse zgodovinske predmete, ki se tičejo zgodovine sedanje Jugoslavije iz nj. austr. in madjarskih zavodov (Heeres museum in drugi) ti. vojaške trofeje, orožje vse vrste i.t.d."!^ Toda nesoglasja v likvidadjski komisiji so se le stopnjevala. Marač je v tekstu Separatvotum, da- tiranem z 9. 7. 1919, izrazil svoje nezadovoljstvo nad poročilom komisije pri 10. oddelku za po- grešane pri nekdanjem vojaškem ministrstvu na Dunaju, kjer je bil zaposlen, ker naj bi presoja ne bila izpeljana v skladu s stališd in interesi na- donalrdh držav. Likvidadjska komisija se je po njegovem mnenju preveč izgubljala v preživetem formalizmu in birokratizmu, namesto da bi upo- števala interese ljudi. Vendar je sčasoma postalo jasno, da jugoslovanska delegadja na Dunaju nima dovolj odločilne mod v svojih rokah. Mardč se je naveličal tovrstnih bitk. Ob spoznanju lastne ne- mod sta se ga polotila pesimizem in malodušje. Odločil se je, da se vrne v domovino. "Odposlanstvo in likvidadjska komisija sta me poslali v Beograd, kjer naj bi vladi razložil situ- acijo. Efekt je bil v tem, da so vsem članom priznali tako plačo kot dnevnice, razen meni - ker sem bil preveč odprt in energičen. Za mirovno konferenco v Parizu smo izdelali ogromen elabo- rat, toda ta ni pravočasno prišel v Pariz, četudi je bil poslan tri mesece vnaprej - češ, ni bilo kurirja. /.../ Končno sem natovoril vso kartoteko s približno 40.000 osmrtnicami in vso zapuščino ter se z enim kapetanom napotil v Beograd. Po osmih dneh prošenj in čakanja je moj kapetan pustil vse na železniški postaji in se vrnil na Dunaj. Ker sem spoznal, da je ves naš trud zaman, sem zaprosil za dovoljenje, da se vrnem v domovino."^^ ZAKLJUČEK- Nekaj let po tem dogodku je Rudolf Marač dokončno zapustil vojaško službo ter se predal slikanju. Danes nam je znan pred- vsem kot slikar. Tisto, kar pa je zanimivo s stališča zgodovinopisja, pa je prej ostajalo v send njego- vega slikarskega opusa. V njegovih spominih, ki sicer podlegajo vsem 'boleznim" memoarskih virov in niso ravno bogati, najdemo avtentično in oseb- no pričevanje človeka, ki je bolj po naključju kakor namenoma 'bü zraven" v trenutkih, ko se je "ustvarjala" zgodovina. V tej lud lahko obravna- vamo tudi Mardčeve zapiske: ti niso bili nameren poskus, zabeležiti zgodovinske dogodke, temveč ohraniti spomin na neka, vsekakor zanimiva in nevsakdanja življenjska doživetja človeka, ki je živel v mnogih krajih ter se srečeval z različnimi krogi ljudi in različnimi kulturami. Kar pa je zna- čilno za Mardča je, da je bil dovolj odprt, da je to različnost znal in zmogel začutiti ter spoštovati. ZUSAMMENFASSUNG Das Balkan-Pulverfaß: Geschichte des Offiziers Rudolf Marčič Rudolf Mardč, seiner Ausbildung nach Offizier, seinem Beruf nach Maler, wurde im Jahre 1882 in Šmartno bei Litija geboren. Er diente in der k.u.k Armee bis zum Untergang der Monarchie. In der Zeit seines Militärdienstes fand er auch die Möglichkeit, das Studium an der Prager Kunst- akademie zu absolvieren. Im Jahre 1911 wurde er als Maler dem österreichischen Deutschmeister- Eliteregiment zugeteilt. Zur Zeit der Balkankriege bereiste er auf eigene Verantwortung das Kriegs- gebiet. Auf kaiserlichen Befehl mußte er darauf in die Offiziersschule nach Preßburg. Im Jahre 1913 kam er als österreichischer Gesandter nach Alba- nien. Er wußte das Vertrauen der lokalen Not- abeln zu gewinnen und lernte auf diese Weise die Verhältnisse im Lande besser kennen. Bei seiner Rückkehr nach Wien erstattete einen ausführ- licheren Bericht als der österreichische Konsul. Rokopisni koncept, ohranjen v zapuščini Rudolfa Mar- čiča. Ni datiran. 16 Isto. 17 Rudolf MARČIČ, Moj dugi život ukratko, str. 3. i 67 I KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 Bei Kriegsausbruch wurde er zunächst nach Bosnien und in die Herzegowina geschickt. Nach der österreichischen Einnahme von Cetinje und Lovčen begegnete er seinen alten Freunden vne- der. Es gelang ihm, die Albaner zu organisieren und zu überwachen, damit sie sich nicht allzusehr in die kriegerischen Auseinandersetzungen ein- mischten. Zur Zeit seiner Anwesenheit in Albanien spürte er deutlich die österreichische militärische Einmischung in die albanische Provinz, der er sich entgegensetzte. Das Kriegsende erlebte er an der Piave. Als er demobilisiert wurde, bekam er eine Stelle bei der Jugoslawischen Abteilung für Ver- luste und für das Rote JCreuz bei der 10. Abteilung für Vermißte des ehemaligen Kriegsministeriums in Wien. In dieser Furiktion begann er seinen Kampf um die Archive und das Kulturerbe der zerfallenen Monarchie. Dabei stieß er auf viele Schwierigkeiten und Hindemisse, sowohl in Öster- reich als auch im Königreich der Serben, Kroaten und Slowenen. Nach seinem Austritt aus dem Militärdienst im Jahre 1921 fand er als Maler in bürgerlichen Kreisen Anerkennung. Beim Angriff auf Jugoslawien 1941 vmrde er in Zagreb zur kro- atischen Heimwehr (domobranska vojska) mobilisi- ert. Nach dem Krieg wurde er aus dem öffent- lichen Leben verdrängt. Seit 1947 lebte er in Lov- ran, wo er 1960 starb. 68