Vinko Cuderman
Šolski center v Idriji
POSKUS INTERPRETACIJE LIRSKE PESMI Z METODO MODIFICIRANEGA PROGRAMIRANEGA POUKA
Metodično navodilo. Učencem damo celotno besedilo: z nalogami (vprašanji) in rešitvami (odgovori). Med nalogami in rešitvami mora biti dovolj velik razmik, priporočljivo pa je, da učenci berejo besedilo tako, da ga prekrivajo s kartonom in z njim drsijo od vrstice do vrstice. Rešitev si ogledajo šele, ko so se sami odločili za odgovor. Opozorimo jih: če se ne bodo držali tega pravila, bodo goljufali sami sebe. Kolikor bi kake naloge ne rešili zadovoljivo, naj jo še enkrat pazljivo preberejo in razmislijo, kaj jih je privedlo do napačnega sklepa. Kadar jim naloga ni jasna, naj se obrnejo na učitelja.
Programirani pouk ima - kot vsaka učna metoda - dobre in slabe strani. Naj naštejemo le nekatere dobre: učence navaja k samostojnemu miselnemu delu; delo s programi (vnaprej temeljito pripravljenimi in preverjenimi besedili) zagotavlja strokovno neoporečen pouk; učitelji, ki jih pouk vse preveč izčrpava, so pri urah programiranega pouka močno razbremenjeni.
105
Gregor Strniša
KAČA-
Težka in temna, kakor meč, obdan od pisanih zastav, leži na gredi sredi rož. Nekje za drevjem kliče pav.
Že dolgo spi. V njenih očeh počiva luč, brez senc in barv, kakor na dnu globokih rek. Za drevjem pav odpeva pavu.
Sanja. In sanje so kot stolp iz tisoč gladkih, sivih kamnov, prazen - sam sebi cilj in vzrok. Nekje za drevjem klic dveh pavov.
Pesem Kača je izšla v prvi Strniševi pesniški zbirki Mozaiki (1959), avtor pa jo je uvrstil tudi v Sevemico (1974), izbor dotedanje poezije, karpriča, dajo sam šteje med svoje boljše pesmi. V nekem intervjuju jo je navedel med pesmimi, ki govorijo o umetnosti, »ustvarjalni domišljiji, umetniškem delu in poklicu«, vendar z omejitvijo, da te pesmi ne govore »samo o umetnosti, ampak tudi o nji«.
Strniševa poezija ne pozna pesniškega subjekta: »jaz« je skrit za podobo ali zgodbo. Primerjaj s tega vidika Strniševo pesem z znano Baudelairovo »Pesmijo o albatrosu« in z Ril-kejevim »Panterjem«. Kateri je bližja?
Baudelairova pesem je zgrajena na primerjavi (pesnik = albatros), Rilkejeva je - tako kot Strniševa - samostojna podoba, za katero je skrita izpoved. Slab poznavalec poezije bi zato utegnil brati Rilkejevo pesem le kot prikaz tragike ujete živali, ne da bi za podobo začutil izpoved o pesnikovi ujetosti in njegovem videnju sveta. Se ti zdi, da bi bil tudi pri Strniševi pesmi možen tak nesporazum? Preberi pesem še enkrat in obkroži enega od odgovorov: a)   da     b)   ne
Najbrž ne. Podoba kače je preveč nenavadna, v nasprotju z našo predstavo o njej. Pesnik jo primerja z mečem, v njenih očeh počiva neka čudna luč, predvsem pa je nosilka vsaj na prvi pogled precej zagonetnih sanj. Živi kača v tvoji predstavi ravna ko meč? Kako bi jo upodobili: a) ravno b) vijugasto
Najbrž da vijugasto. Si kačo predstavljaš kot sanjajoče žival? a)   da     b)   ne
Verjetno ne. - Motiv kače gotovo poznaš iz Biblije: v raju naj bi zapeljala prva človeka, da sta jedla sad s prepovedanega drevesa, za kar jo je doletelo božje prekletstvo in se mora za kazen plaziti po trebuhu. Kot »goljufivo kačo« jo tako srečamo v naši poeziji že pri Prešernu.
a) V kateri pesmi?
b) Znaš citirati tisti del pesmi na pamet?
Da, v prvi pesmi cikla Sonetje nesreče (O Vrba...). Citat:... da b'uka žeja me iz tvoj'ga sveta speljala ne bila, golj'fiva kača!
Motiv kače pa nahajamo pogosto tudi v pravljicah: kot zakleto kraljično. Taka kača bi npr. lahko sanjala. Se ti zdi, da bi lahko po tej poti našli kako sorodnost s Strniševo kačo?
a)   da     b)   ne      c)   komajda
Ne ali komajda. Kraljične so vedno zaklete v živali, ki se človeku gnusijo (v žabe, kače), zato jih more rešiti prekletstva samo človek, ki je sposoben v sebi premagati sebičnost in občečloveške predsodke (gnus, strah). In edino v takšnem odnosu do kače, ki se od občečloveškega razlikuje, bi lahko našli stik s pesnikom, za katerega kača ni nekaj nagnusnega ali človeka ogrožajočega. (Sicer je pa znano, da je kača plašna žival in napade le v obrambi, človeku pa koristi z uničevanjem številnih škodljiv-
106
cev). Morda pa bi med kačo in pesnikom lahko našh še kakšno tesnejšo povezavo?! Mar si nista usoda (položaj) kače in pesnika v svetu v marsičem identična (istovetna, enaka, podobna)?
a)   da      b)   ne
Da. Oba sta pri ljudeh (v družbi)............................____________.......
(Navedi kako določilo, ki bo veljalo tako za kačo kot za pesnika!)
Možne primerjave bi bile: osamljena, zapostavljena, nerazumljena... Ti prilastki bi sicer bolj ustre-zah romantičnemu gledanju na položaj pesnika, ki ni Strniševo gledanje, zato bi morda zaenkrat veljalo podčrtati kot skupen atribut obeh (kače in pesnika) »drugačnost«, izločenost (ki pri pesniku izhaja iz narave njegovega dela).
Poleg podobe kače, za katero - zdaj že lahko rečemo - stoji pesnik, je v pesmi še druga podoba. Katera?
Da, podoba pavov. Kakšen odnos imamo ljudje do pavov?
Odgovor: Občudujemo jih zaradi lepote njihovega perja, ki se blesti v bogastvu barv. A pri tem jih imamo za nečimme živali. Podkrepi to trditev s kakim rekom!
Nekaj primerov: ošaben kakor pav; nečimrna je kakor pav; hodi, nosi se, šopiri se kot pav ...
Ljudje torej v tem primeru zunanjosti, videza, ne povezujejo z moralnimi vrednotami, prav tako ne pesnik, za katerega zunanji blišč nima prave cene, saj pavov sploh ni naslikal, naslikal pa je kačo. Katera besedna vrsta služi besednim umetnikom kot tipično slikarsko sredstvo?
Seveda: pridevniki. - S katerima pridevnikoma je pesnik nashkal kačo?
Odgovor: težka in temna. Kakemu drugemu pesniku bi ta pridevnika (epitetona) služila za prikazovanje česa negativnega, pri Strniši je obratno.
Navedi kak primer, ko besedo težak rabimo:
a) za označevanje negativnih lastnosti
b) z nevtralnim pomenom
Možen odgovor: a) težko življenje, težke sanje, težka bolezen ...
b) težka industrija, težke kovine, težka kategorija ... Težje bi našli primer za označevanje pozitivnih lastnosti (pač pa ima tak pomen zveza »imeti težo«: to delo ima težo!), zato si pomagajmo z antonimi (besedami z nasprotnim pomenom), seveda s takimi, ki imajo jasno negativno oznako. Poišči kak primer!
Možen odgovor: lahka ženska, biti lahke sorte, lahka literatura, lahka glasba (= umetniško nezahtevna)...
Težko je torej pri Strniši tisto, kar je tehtno, kar ima težo. In temno?! Temnost lahko tolmačimo kot nasprotje varljivi igri svetlobe in barv pri pavih, kot nasprotje praznemu videzu. V zbirki Mozaiki je ta pridevek sploh najbolj pogost (temna voda, temna ptica, temna harfa, temna vrata, temno zrcalo, temni mak, temno poletje, temna luč, temne oči, teman nasmeh ...), pri čemer pa v novih zvezah dobiva nove pomene, ki jih je nemogoče prevesti v racionalno, enoznačno govorico.
V našem primeru pa ni nepomembno, da sta oba epitetona povezana tudi ritmično, zvočno: težka in temna. Kaj ju druži na zvočni ravni (katera figura)?
Odgovor: Aliteracija ((ežka in (emna), lahko pa bi zagovarjali tudi asonanco (v štajerskem govoru e in a, v osrednjih govorih polglasnik in a!).
107
Se ti zdi, da tak zvočni paralelizem (aliteracija, asonanca ...) deluje na pomensko zbližanje soodnos-nih besed? Preden odgovoriš, nekajkrat preberi zvezo »težka in temna«! a) da b) ne c) ne morem ugotoviti
Odgovor: Da. Prvi epiteton (težka) kot da odstopi nekaj svoje teže drugemu, ta (temna) pa kot da ga v nadomestilo rahlo potemni. Če se preveč predamo zvočnemu vtisu, se lahko celo zgodi, da pomen besed sploh ne pride do naše zavesti, ali pa ko nekaj (nejasno) težko-temnega. Zato je pesmi, v kateri prevladuje evfoničnost (melodičnost), včasih miselno težko slediti - vsaj pri prvem branju.
Pesnik je naslikal kačo, kako leži sredi pisanih rož, temna, torej v kontrastu z okoljem. Kako naj razložimo to podobo?
Odgovor: Podoba samo še podpira naše tolmačenje o kači - pesniku in njegovi »drugačnosti«, tujosti, osamljenosti sredi obdajajočega ga sveta.
V vsaki kitici imamo v podobo kače vpleteno po eno primerjavo, prav te komparacije pa nam bodo, če jih bomo prav razbrali, odprle pot v razumevanje pesnikovega sveta. Izpiši primerjavo iz prve kitice!
Odgovor: Kača je kot meč.
Meč pa je kakšen? Naštej vse.prUastke, ki se jih domisliš! Možen odgovor: Oster, raven, neupogljiv, težak, dvorezen ...
Prenesimo te lastnosti na človeka! Kaj bi pomenilo, če bi za nekoga rekli, da je raven in neupogljiv? Dvorezen (reže na obe strani) lahko zamenjamo z nepristranski, pravičen. Človek s takšnimi lastnostmi bi bil... (Označi ga!)
Odgovor: Dosleden, moralen, pravičen (etične kategorije!). Etičnost, moralna »ostrina« pri upodabljanju resnice sveta, je torej za pesnika eden od prvih imperativov.
Podoba meča ima seveda lahko tudi še druge pomene. Nemški romantični pesnik Novalis je dejal: »Pesnik je čisto jeklo, trdo kakor kremen«. S tem je poudaril, kako mora ustvarjalec z »jeklom razuma« poseči v čustveno tkivo (oblikovalni postopek), če hoče, da nastane umetnina. Izklesanost »oblike« pa je gotovo ena vidnih odlik Strniševe poezije.
V drugi kitici kača spi. Spanje predstavlja nekakšen umik (zavesti) iz sveta. Podobo torej lahko razložimo kot pesnikovo izolacijo od vsakdanjih, nepomembnih življenjskih vprašanj in njegovo usmeritev nekam »v globino«, o čemer nam govori naslednja podoba z lučjo.
Kakšna je ta luč? Podčrtaj prilastek!
Odgovor: . .. brez senc iii barv...
Spet gre za odsotnost barv, za kontrast... Čemu?
Odgovor: Pavom, svetu pavov.
Sledi sorazmerno zapletena komparacija. Podčrtaj jo!
Odgovor: ... kakor na dnu globokih rek.
V tej primerjavi imamo motiv dna globoke reke. Kako naj razumemo to metaforo? Vsako razreševanje metafor je poenostavljanje, banalizacija sporočila, a vseeno poskpsimo!
Kako bi lahko označili reko?
Odgovor: Kot tekočo vodo.
Reka teče. Glagol teče pa nam takoj sproži asociacijo. Na kaj?
108
Seveda: na življenje. - Če se nam torej zdi, da bi bila reka lahko metafora za bivanje, moramo odkriti odgovarjajoč pomen tudi za dno in epiteton globoka.Pridevek globoka nas usmerja s površine reke (bivanja) nekam v globino, k dnu (temelju, bistvu).
Ali je to dno vidno?        a) je        b) ni
Odgovor: Ni.
Poskušaj zdaj poenostavljeno, shematično, razrešiti metaforo dno globoke reke do kraja: reka = bivanje; dno globoke reke =
Možen odgovor: Bistvo bivanja, ki nam ni dostopno (ki nam je prikrito). Zdaj se vrnimo k brezbarvni luči, ki počiva v (hladnih, srepih) kačinih očeh. Kdor ima razvite predstavne sposobnosti, bo to luč brez težav povezal s svetlobo, ki prihaja iz globine reke - nekam grozljiva in neresnična, kot z drugega sveta... Celotni del podobe, ki jo vsebuje druga kitica, seveda lahko zdaj tudi logicistično razložimo. Poskusi!
Možen odgovor: Kača (pesnik) se ne meni za »svet pavov« (vsakdanje, prazno življenje), njen pogled kot da je usmerjen k »dnu globokih rek« (globljim vprašanjem človekovega bivanja). Takole razreševanje metafor, naj še enkrat poudarimo, je lahko le zelo pomožno opravilo: pesmi ni mogoče dešifrirati ali je obnoviti, ne da bi bistveno osiromašili njeno sporočilo. Če hočemo nekomu prenesti celotno, nepotvorjeno informacijo, ki jo vsebuje pesem, jo lahko prenesemo le s pesmijo samo.
V tretji kitici kača sanja. V sanjah (po Freudu) spregovori podzavest in razkriva globljo, prikrito resničnost Včasih so sanje lepe, včasih grozotne, vedno pa povezane z globljo resničnostjo in zato neodvisne od naše volje. In tu - če poudarimo globljo resničnost - najdemo stik s sanjami v Strniševi pesmi, ki jih preko kačinih oči lahko povežemo z »dnom globokih rek«. Svet sanj je za Strnišo resničnejši kot navidezni, našim čutom dostopni »svet pavov« - in pomembnejši, mogočnejši: je kot stolp iz tisoč kamnov. Obenem pa so sanje najtesneje povezane z umetniško domišljijo, z ustvarjanjem. Strniša jih primerja s stolpom »iz tisoč gladkih, sivih kamnov«. Poskusimo razložiti to primerjavo. Kakšen živi v tvoji predstavi stolp? Kateri prilastek se ti zdi zanj najbolj tipičen?
Odgovor: Visok. Dviguje se nad drugimi zgradbami.
Ali lahko potegnemo kako vzporednico med stolpom, njegovo višino, in ustvarjalno domišljijo, ustvarjanjem?
Možen odgovor: Ustvarjalna domišljija predstavlja vrh umske dejavnosti, ustvarjanje najvišjo stopnjo človekovega delovanja.
Stolp je sestavljen iz »tisoč gladkih, sivih kamnov«. Kako bi lahko razložili epiteton gladkihi
Možen odgovor: Kamen v naravi ponavadi ni gladek. Treba ga je prej obdelati, obrusiti. Obdelava gradiva, brušenje, pa je pomembna faza umetniškega ustvarjanja.
In kako bi razložil epiteton sivih?
Možen odgovor: Siva barva je nekričeča, ni barva pavov!
In kako naj razložimo podobo praznega, nenaseljenega stolpa, ki je »sam sebi cilj in vzrok«?
Možen odgovor: Umetniška domišljija, ustvarjanje, ne služi ničemur izven sebe, prava umetnost Je avtonomna.
109
Doslej smo analizirali le podobo kače, oglejmo si zdaj še podobo pavov, ki je sorazmerno ] preprosta in razumljiva: pav kliče pava in ta se mu odzove. Pri tej podobi gre potemtakem za:
a) ljubezenski motiv,- b) domoljubni motiv; c) socialni motiv; č) motiv neuslišane ljubezni; d) motiv uresničene ljubezni;
e) religiozni motiv; f) pejsažni motiv. (Obkroži ustrezne odgovore!)
Odgovor: a) in d).
Pesniške podobe so - glede na to, kako jih čutno dojemamo - lahko: a) vizualne (vid);
b) avditivne (sluh); c) taktilne (üp); č) olfaktorične (voh); d) gustativne (okus).
Kakšna je podoba kače? In kakšna je podoba pavov?
Odgovor: Kačo je pesnik naslikal, tako da jo vidimo (vizualna podoba), pave pa samo slišimo (avdi-tivna podoba). Tudi s tem je dal podobi kače večjo težo. Še bolj pa je to vidno v kompoziciji pesmi. Oglejmo si jo.
Koliko prostora je pesnik odmeril podobi kače in koliko podobi pavov?
Odgovor: Podoba kače zavzema prve tri verze vsake kitice, podoba pavov pa četrtega.
Med obema podobama je v vsaki kitici ostra zareza (začutimo jo že ob prvem branju). S kakšnimi sredstvi jo je pesnik dosegel? (Glej, kako se ujemajo prvi trije verzi s stavki!)
Odgovor: S sintaktičnimi: konec stavka sovpada s koncem stiha samo pri tretjem verzu, kjer je meja med podobama. V prvi kitici preplavlja vse tri verze en sam zloženi stavek, v drugi in tretji kitici sledi kratkemu prostemu stavku dolga zložena poved, take dolge stavčne zgradbe pa ob svojem koncu naravnost terjajo daljši odmor.
Vsaka od podob je torej grajena ločeno. A kako? Preberi pesem še enkrat in se odloči za odgovor: a) »pripoved« teče enakomerno b) pesem sloni na gradaciji (stopnjevanju), pri čemer se stopnjuje: 1) navzgor (klimaks)
2) navzdol (antikhmaks)
Odgovor: b 1 (kUmaks).
To kompozicijsko načelo pa velja: a) le za podobo kače
b) le za podobo pavov
c) za obe podobi
Odgovor: c) za obe podobi.
Poskusimo to trditev podpreti z analizo in sicer najprej z razčlembo podobe kače. Katere besede (besedna vrsta!) so nosilci dogajanja?
Odgovor: Glagoli.
Izpiši glagole, ki izražajo dejanja kače. Pred glagole postavi številko kitice, v kateri nastopajo. Odgovor: 1) leži 2) spi 3) sanja
Vidimo, da si glagoli sledijo v logičnem zaporedju in označujejo vedno bolj »poglobljeno« dejanje.
In kako je s podobo pavov? Za kakšno stopnjevanje gre pri njej? V čem se kaže: a) v medsebojnem oddaljevanju pavov b) v njunem pribhževanju, združenju
Odgovor: V približevanju: najprej sUšimo enega pava, nato odpev drugega in na kraju skupen khc obeh.
110
Stopnjevanje znotraj podob torej poteka vzporedno in tako se ohranja med njima nekakšno dinamično ravnovesje: bolj ko postaja khc pavov vabeč, globlje se kača pogreza v sanje, iz katerih raste mogočni stolp. Nemetaforično bi lahko rekli: vabljivejši ko je klic življenja, lahkega, nepoglobljenega, bolj mu pesnik postavlja nasproti zavest o večvrednosti in obstojnosti stolpa - sanj (umetniškega ustvarjanja).
Podoba pavov zavzema v pesmi le četrtino prostora, a vendar imamo občutek, da vzdržuje nekakšno ravnotežje z dosu bolj poglobljeno in izniansirano podobo kače. Kako je to mogoče? Poglejmo najprej, kakšno mesto (pozicijo) ima tako v kiticah kot v pesmi?
Odgovor: Zaključno, izredno pomembno torej. (Kar je zadnje, do neke mere preglasi prejšnje).
Podoba pavov variira, stopnjuje, v bistvu en sam motiv: njuno petje, snubljenje in odzivanje. Gre torej za nekakšen refren, ki s svojim ponavljanjem vnaša v pesem lirsko razpoloženje. Razen tega prekinja glavno »pripoved« o kači in prihaja do naše zavesti kakor moteče-vabeč khc pavov (skladnost z vsebino!). Odtod kljub preprostosti podobe njena sugestivnost
Doslej smo pesem analizirali, jo razbijali na njene dele in se prepričali o njihovi skladnosti, toda pesem deluje na nas le kot celota, zato je čas za sintezo. Preberimo pesem še enkrat ali dvakrat, predajmo se njenemu ritmu in njeni metaforični govorici.
Zdaj najbrž ne bo težko odgovoriti na vprašanje, katere teme, izražene metaforično, se prepletajo v pesmi:
a) tema nepravičnega sveta; b) tema vere v človeka; c) tema umetništva; č) tema ujetosti v svetu; d) tema osamljenega človeka, razočaranega v ljubezni; e) tema obupa.
Odgovor: c) in d). Tema'umetništva je gotovo centralna, v osnovi pesmi pa je očitno neizpolnjeno erotično doživetje (osamljena kača - ljubezen pavov).
Kako si sledijo naslednje teme po kiticah? Označi to s številkami 1 do 3!
a) umetnikov odnos do sveta
b) umetniško ustvarjanje
c) položaj umetnika v družbi
Odgovor: c) = 1, a) = 2, b) = 3.
Katere od naslednjih tez so sprejemljive:
a) Strnišev pogled na svet je izrazito pozitivističen
b) Strniševa pesniška fantazija ne pristaja na okvire vidnega sveta
c) Strniševo ustvarjanje temelji na etičnih principih
č) Strnišev pogled na ustvarjanje je v svojem bistvu nihilističen
Odgovor: Tezi pod b) in c), ki sta bili dovolj poudarjeni že pri analizi pesmi, tezi pod a) in č) pa predstavljata le njuno negacijo (zanikanje).
Pesnik nam je prikazal dve možni varianti bivanja. Katero se mu zdi vrednejše:
a) »kače«
b) »pavov«
Odgovor: Seveda, »kače«, ki sledi etičnemu klicu in vidi v ustvarjanju, povezanem z resnico sveta, človekovo najvišjo možnost
Toda ljubezenski klici pavov so tako vabeči, polni čutnosti... Se ti zdi, da ostaja osamljena kača ob njih povsem neprizadeta? a) da     b) ne     c) se ne morem odločiti
111
Odgovor: Ne, čeprav bi bilo možno pesem razumeti tudi drugače: kot da je kači svet sanj v svoji večvrednosti popolnoma samozadosten in pavov sploh več ne sliši. A zdi se, da Urški ton pesmi take razlage ne podpira. Res da je z mogočnim stolpom, ki kakor da pred našimi očmi raste iz sanj, prikazana velika moč ustvarjalne fantazije, ki se je pesnik ponosno zaveda, zadnji verz pa vendar prinaša do nas morda prikrito, a ne do kraja skrito nostalgijo (hrepenenje po minulem) po »navadni« zemeljski sreči. In če pesmi ne bi brali tako, bi nam zvenela manj prepričljivo, ne bila bi nam človeško bhzu; bila bi manj lepa, če se sklicujemo na Baudelaira, ki je zapisal, da je lepota zanj »nekaj žarečega in žalostnega hkrati«, veselje pa je »eno njenih najbolj navadnih okrasov«!
Vsaka interpretacija (tolmačenje) pesmi je le poskus, da bi se pesmi približali. Če je ostalo v njej kaj nejasnega, temnega, nič hudega, saj so že pred romantiko ugotovili, Diderot npr., da liriki »jasnost škoduje«; odtod njegov vzklik: »Pesniki, bodite temnil«
POSKUS  INTERPRETACIJE LIRSKE PESMI
Z METODO MODIFICIRANEGA PROGRAMIRANEGA POUKA (2)
Dane Zaje
ČRNI DEČEK
Stojiš na rumenem pesku puščave,
stojiš črni deček.
Okrog tebe so stene neba.
Sprehajajo se skoz tebe
z zateglo žalostjo.
Zjutraj zagledaš sledove noči v pesku:
tenke kačje vijuge.
Zgrabi te rumena groza peska.
Ampak ti ne smeš bežati.
Ti imaš naročje polno ptic.
Opoldne pridejo starcL
Naslonijo se na palice kot sive ujede.
Molče te gledajo.
Ti rečeš besedo.
Ampak ko jo izrečeš,
ti presahnejo usta.
Imaš naročje polno ptic. To je vse, kar imaš. Zato vzdiguješ roke k nebu. In tvoje ptice polete. Tvoje ptice se dvigajo in zakrijejo nebo.
Ampak podnevi jih zagleda zlobno sonce. Zato razpadejo v perje. Razpadejo v meso. Razpadejo v pepel.
Ponoči jih ubijejo ledene zvezde. Zato je pokrajina siva od pepela. Zato imaš usta polna pepela. Zato meče v vodo tvojih oči pepel sive mreže.
Vendar ti razprostreš roke
in nove ptice odlete,
ker morajo odleteti,
ker moraš imeti ptice.
Ptice, ki vzlete.
Ptice, ki razpadejo.
Ker si sam v puščavi.
In žalost kaplje skoz tvoje steklene kosti.
Preberi pesem vsaj dvakrat Kakšna se ti zdi podoba, ki jo je nashkal pesnik: ¦
a) realistična ]
b) nerealistična * Odgovor: Nerealistična.
Taki pesmi se moramo, koükor jo skušamo razlagati, približati tem bolj previdno. Nikakor nam ne j sme biti izhodišče zelo pogosto, toda naivno vprašanje: Kaj je hotel pesnik z njo povedati? Opravka i imamo s pesniško stvaritvijo, ne s sporočilom, skritim za pesniškimi prispodobami. Res je: pesem je I nastala iz potrebe po komunikaciji z bralcem, toda komunikacija preko umetnine ne poteka na miselni ravni; umetnino moramo doživeti.
To pa je odvisno od tega, koliko nam je jasen svet pesmi. Poskušajmo torej postopoma prodreti vanj.
Če pesem pazljivo preberemo, postanemo pozorni na slovnično rabo oseb. V katerih osebah je napisana?
225
Odgovor: V 2. in 3. osebi.
Kdaj uporablja pesnik 2. in kdaj 3. osebo?
Odgovor: Drugo osebo uporablja, kadar govori o dečku, tretjo, kadar prikazuje svet, v katerega je deček postavljen.
Druga oseba običajno označuje ogovorjenega, tretja tistega, o katerem se govori, pa se pogovora ne udeležuje. Kako je v našem primeru? Ali pesnik dečka res ogovarja ali le pripoveduje, kaj se z dečkom dogaja?
Odgovor: Drugo.
Če bi šlo npr. v prvih dveh verzih za pravi ogovor, bi pesnik to označil z vejico. Kako? Odgovor: Stojiš na rumenem pesku puščave, /stojiš, črni deček.
Pesnik pa vejice ni postavil, ker gre le za prenos povedanega iz 3. v 2. osebo. Zapiši verza v 3. osebi. Odgovor: Stoji na rumenem pesku puščave, /stoji črni deček.
Tako bi lahko vse verze, ki so napisani v drugi osebi, prestavili v tretjo. Kaj je dosegel pesnik s tem, ko nam je dečka namesto v tretji prikazal v drugi osebi? (Rekli smo: 2. os običajno označuje ogovorjenega, torej nekoga, ki je v naši bližini, 3. os. tistega, o katerem se le govori in ga ponavadi ni poleg. Prenos iz 3. os. v drugo ali iz druge v prvo skoraj vedno vphva na čustveno obarvanost govora, prenos v obratno smer pa ima odtujevalne učinke!)
Odgovor: Pesnik je s tem dosegel dvoje: približal nam je dečka in njegovo usodo, obenem pa je pripoved o njem močno čustveno obarval. (Oboje je med seboj tesno povezano.; Tako se, ne da bi vedeh kdaj, pričnemo z dečkom identificirati, svet, ki ga obdaja (prikazan v 3. osebi), pa začutimo kot nekaj tujega
Ustavimo se najprej pri podobi dečka. Pesnik ni nashkal njegove zunanjosti, pač pa njegovo doživljanje sveta. Kakšna čustva prevzamejo dečka? (Svoje trditve podpri s citati iz pesmi.)
Odgovor: Žalost (Okrog tebe so stene neba./ Sprehajajo se skoz tebe/ z zateglo žalostjo. - In žalost kaplje skoz tvoje steklene kosti.), groza (Zgrabi te rumena groza peska.) in občutek osamljenosti (Ker si sam v puščavi.). Gre torej za občutje sveta-puščave, ki je značilno za sodobnega človeka, »zgroženega, prestrašenega in deformiranega«, če uporabimo Zajčeve oznake iz nekega intervjuja.
V prvem delu pesmi je poudarjena predvsem dečkova ogroženost Najbolj vidno v katerih verzih? Odgovor: Zjutraj zagledaš sledove noči v pesku: tenke kačje vijuge.
Tega, kar ga (nas) ogroža, samih kač, ne vidimo: pojavlja se »ponoči«. Ne vemo, od kod in kdaj bo prišlo - odtod »rumena groza peska«, občutek življenjske negotovosti in strahu.
Kakšno občutje vzbuja v tebi podoba starcev?
a) občutek spoštovanja
b) tesnobo
c) grozo
d) zdi se mi komična
e) ne vem, kam bi z njo
f)......(Kak drug odgovor).
Odgovor: Najbrž b) ali c).
V kakšnem pomenskem odnosu sta si besedi deček in starec? Odgovor: Gre za pomensko nasprotni besedi aU antonima (mlad: star).
S čim primerja pesnik starce? Je ta komparacija v kaki zvezi z dečkom?
Odgovor: Primerja jih s sivimi ujedami, ujede pa so sovražnice ptic, ki jih ima deček v naročju. Starci molče gledajo dečka. Kakšen občutek imaš, če te kdo dalj časa opazuje?
226
a) prijeten
b) neprijeten
Odgovor: Najbrž neprijeten. Gledanje je svoje vrste polaščanje. Starci molčijo. Kaj, misliš, se skriva za njihovim molkom?
a) prijazni nagibi ^) škodoželnost
b) sovraštvo g, ^^^^^-^
c) sočutje jj
(Lahko se odločiš za več odgovorov!) Odgovor: Le a) in c) zagotovo ne.
Izraz starci uporablja pesnik tudi v svojih intervjujih, vedno v pejorativnem (slabšalnem) pomenu: za označitev nesposobnih, omejenih ljudi, ki »s četrtinskim ostankom možganov« vladajo svetu in ga nasiljujejo. Bi tudi podobo v pesmi lahko razumeU v tem smislu?
Odogovor: Morda, čeprav je podoba v pesmi »večdimenzionalna« in deluje na nas predvsem s svojo srhljivo grotesknostjo. Prej bi torej lahko rekli, da so grozljiv privid dečku (človeku) sovražnega sveta (katerega sestavni del so postali z leti), morda kar njegova poosebitev. Ko dečka zgrabi groza, bi rad zbežal, a ne zbeži. Kako pesnik to »utemelji«? Parafraziraj ali citiraj ustrezne verze.
Odgovor: Deček »ne sme bežati«, ker »ima naročje polno ptic«
Toda ptice, ki jih spušča deček k nebu, so žrtve zlobnega sonca in ledenih zvezd. Ima torej njegovo početje sploh kak smisel?
Odgovor: Gledano z očmi razuma - nima.
Kako naj potem razumemo »trditev«, da deček ne sme bežati in da mora imeti ptice, ptice, ki so že vnaprej obsojene na razpad?!
Odgovor: Dečku drugega ne ostaja Ptice so »vse, kar ima«. Bežati bi pomenilo odpovedati se pticam, odpovedati se vsemu, kar mu je dano, se pravi - samemu sebi.
In kako naj si razlagamo sam akt spuščanja ptic?
a) kot poskus počlovečenja sveta, že vnaprej obsojen na neuspeh
b) kot neuspel poskus reahzacije samega sebe v svetu, ki ni ustvarjen za človeka
c) kot vztrajanje v zvestobi sebi in etiki življenja d)..........
Odgovor: Za odgovor se je najbrž težko odločiti. Vsaka od zgoraj navedenih možnosti se pesniške podobe dotika, nobena je pa ustrezno ne »prevaja«. Za c) bi morda govorilo to, kar je pesnik zapisal v nekem eseju o vprašanjih ustvarjanja: »Višja zavest o svetu nam prišepetava, da plačila za naše delo ni. Da je plačilo edinole v razdajanju tistega, kar smo prejeli brez kakšne posebne zasluge, v raz-dajanju svojih darov. Drugačna alternativa je, da darov ne razdamo, da jih nedotaknjene odnesemo s sabo v grob. Ta se upira etiki življenja, čeprav življenje ne kaže, da mu je naša navzočnost potrebna.«
Pesem sloni na čutnih podobah, ki so, kot smo videli, neprevedljive v drugačen jezik. Toda »energija« pesmi je vedno v njenem ritmu. Ritem je tista živa sila, iz katere se pesniška umetnina poraja. Oblika pesmi, tvorba stavkov, izbor besed - vse je podrejeno ritmu. To je zlasti vidno v pesmih, napisanih v verzu, kakršnega uporablja Zaje. Kako Uterarna teorija imenuje tak verz?
Odgovor: Svobodni verz.
Je v osnovi tega verza kaka metrična shema? Kako je z dolžino verzov? Odgovor: Metrične sheme ni. Vrstice imajo različno število zlogov.
...    ...... ^,   . ......... „....... . 227
Ritem - vemo - sloni na ponavljanju. Kakšne vrste ponavljanje je v Zajčevi pesmi najbolj opazno? Odgovor: Ponavljanje istih besed na začetku verza (anafora). Katera besedna vrsta prevladuje v anaforični rabi? Odgovor: Vezniki.
Pesnik uporablja veznike večinoma: a) v okviru zloženega stavka, b) kot del samostojnega stavka (medpovedno).
Odgovor: Prevladuje medpovedna skladnja. Taka raba je v knjižnem jeziku:
a) običajna, najpogostejša
b) manj pogosta
c) nedovoljena
c) nepriporočljiva Odgovor: b).
Kaj je pesnik dosegel z razdruževanjem povedi? Je s tem kaj vplival na ritem pesmi? Da bo odgovor lažji, vzemimo primer iz pesmi in ga zapišimo v razdruženi in nerazdruženi obliki:
Ponoči jih ubijejo ledene zvezde. Zato je pokrajina siva od pepela.
Ponoči jih ubijejo ledene zvezde, zato je pokrajina siva od pepela.
Pazljivo preberi obe varianti in odgovori na gornje vprašanje.
Odgovor: V razdruženi obliki je odmor med stavkoma daljši, drugačna pa je tudi stavčna intonacija. Oboje kajpak vpliva na ritem pesmi.
In še eno vprašanje: ali je veznik v obeh primerih enako poudarjen? Bi bila njegova anaforična funkcija enako opazna v zloženem stavku?
a) da
b) ne
Odgovor: Ne. Prepričaj se o tem na primerih z veznikom in!
Podčrtaj vse vezniške anafore. Kolikokrat se pojavijo posamezni vezniki v anaforični funkciji?
Odgovor Posledični zato (5), vezalni in (4), protivni ampak (3), vzročni ker (3). Vsi skupaj se pojavijo petnajstkrat
Podčrtaj še nevezniške anafore. Koliko je teh?
Odgovor: Stojiš na rumenem pesku puščave, stojiš črni deček. Ti imaš naročje polno ptic. Ti rečeš besedo. Razpadejo v meso. Razpadejo v pepel. Ptice, ki vzlete Ptice, Id razpadejo.
Druge anafore se pojavijo v osmih verzih. Podčrtaj še druge ponovitve (paralelizme), tudi take, pri katerih ne gre za ponovitev istih besed, ampak enakih konstrukcij (paralelno grajenih delov stavka, celega stavka). Koliko je teh vzporedij? (Verzov z anaforo ne štejemo še enkrat!)
228
Odgovor:
Imaš naročje polno ptic. to je vse, kar imaš.
(In tvoje ptice polete.) Tvoje ptice se dvigajo.
Zjutraj zagledaš sledove noči v pesku Opoldne pridejo starci.
(Ampak podnevi jih zagleda zlobno sonce.) Ponoči jih ubijejo ledene zvezde. Vendar ti razprostreš roke
V tretjem in četrtem primeru gre za ponovitev vsebinsko tehtnih in pomensko sorodnih časovnih prislovov na začetku zaporednih kitic, v zadnjem primeru pa za zamenjavo protivnega veznika. Verzov z neanaforičnimi paralelizmi je 7.
Kohko ima pesem verzov in v koliko verzih se pojavljajo paralelizmi?
Odgovor: Pesem ima 39 verzov. Od teh jih je 30 s paralelizmi (23 z anaforami, a tudi drugi primeri slone na ponovitvi začetnega dela verza!).
Razmisli: ali anafore in drugi paraleüzmi vphvajo na razčlembo in organizacijo verza - in s tem na ritem?
a) da
b) ne
Odgovor: Da. Statistični podatki o številu paralelizmov torej govore o močni ritmični razgibanosti besedila.
Z analizo paralelizmov, najbolj opaznega ritmičnega elementa Zajčeve poezije, še zdaleč nismo prodrli v skrivnost ritma njegove pesmi. Ritem je zapleten pojav, sam pesnik pa je zapisal, da »izhaja najbrž iz krvi, iz tistega, kar imenujemo temperament, in leži globoko pod besednim zakladom. Vlada nad tem zakladom, izbira iz njega besede. Kadar se misel in ritem sporečeta, izberemo napačno besedo. Zato se ob njej pisanje ustavi, ritem ponikne v skrivalnice kraških labirintov, od koder ga nobeden več ne prikUče.«
Pomembno vlogo pri izbiri prave ali napačne besede ima gotovo njena zvočna podoba. Iz pesnikovih izjav vidimo, da se - vsaj zavestno - ne zateka k izrabljanju zvočnih učinkov, ki jih ponuja besedno gradivo. Zato si bo zanimivo ogledati, ali se pojavljajo v pesmi kake glasovne figure in kako pogoste so.
Podčrtaj najprej vse primere aliteracij (besede znotraj verza ali stavka, ki se pričenjajo z istim so-glasnikom).
Rešitev naloge: pesku puščave; so stene; sprehajajo se skoz; zjutraj zagledaš; polno ptic; ptice polete; zagleda zlobno (sonce); polna pepela; razprostreš roke; si sam.
Zdaj poišči še asonance (ujemanje v samoglasnikih od zadnjega naglašenega zloga naprej):
a) na koncu verza
b) v sosednjih besedah
c) v sosednjih verzih Rešitev naloge:
a) v perje, zvezde, mreže
b) ledene zvezde
c) roke - tvoje, meče - mreže, roke - nove, odleteti - imeti
229
Podčrtaj soglasnike, ki se ponovijo:
a) znotraj istih besed
b) v sosednjih besedah
Rešitev naloge: a) rumenem, okrog (tebe), sprehajajo, skoz (tebe), zjutraj, naslonijo, zakrijejo, pepel, ubijejo, zvezde, razprostreš, odleteli, skoz (svoje).
b) črni dečeki puščave; stojiš črni deček; stene neba; tebe z zateglo žalostjo; zagledaš sledove; tenke kačje vijuge; zgrabi te rumena groza; peska. / Ampak; naročje polno; opoldne pridejo starci; naslonijo se na (palice); ampak ko; presahnejo usta; roke k nebu; tvoje ptice polete; zagleda zlobno sonce; razpadejo v perje; razpadejo v pepel; ledene zvezde; v vodo tvojih (oči); vendar ti razprostreš roke; ptice odlete; imeti ptice; in žalost kaplje skoz tvoje steklene kosti.
Poišči še primere, ko gre za ponavljanje sosednjega naglašenega samoglasnika.
Rešitev naloge: molče te gledajo; dvigajo in zakrijejo; podnevi jih zagleda; v vodo tvojih oči; (Ptice, ki) razpadejo. / Ker si sam v puščavi. / In žalost kaplje ...
Povzemi na kratko rezultate, ki nam jih je dala dozdajšnja zvočna analiza besedila.
Odgovor: Aliteracij in drugih soglasniških ponovitev je v pesmi veliko, asonanc in ponovitev voka-lov malo. Kako naj to razložimo?! Asonanca sama na sebi svobodnemu verzu ni nenaklonjena. Nasprotno: ko se je svobodni verz uveljavljal, so se njegovi privrženci v Franciji odvrnili od rime in se vnemah za asonanco. Na Slovenskem so večinoma ostali pri rimi (npr. Kette, Na trgu), čeprav ne vsi (Murn, Zima). Zaje v tem pogledu sledi Murnu. Asonanca se je v naši pesmi pojavila popolnoma nehote in je neopazna, saj so asonirani verzi med seboj preveč oddaljeni. Če bi se pojavljala pogosteje, bi postala opazna - tega pa pesnik očitno ni hotel, sicer bi jo gotovo večkrat uporabil. Aliteracija in druge ponovitve soglasnikov so daleč manj zaznavne, bolj prikrite in se lažje pojavljajo mimo pesnikove volje, njihov fonični učinek pa je ob tolikšni koncentraciji vseeno močan. Še močnejši je ta učinek, kadar se ponovi soglasniška skupina ali več glasov skupaj. V prvi kiuci se v vsakem verzu ponovi skupina st Podčrtaj jo. Ponovita pa se tudi skupini šč in sk. Podčrtaj ju dvakrat ali z drugo barvo.
Rešitev naloge:
Stojiš na rumenem pesku puščave,
stojiš črni deček.
Okrog tebe so stene neba.
Sprehajajo se skoz tebe
z zateglo žalostjo.
Ne ponovita pa se v tej kitici soglasniški skupini sp(r) in gl (sprehajajo, zateglo). Ali se ponovita v nadaljevanju pesmi?
Odgovor: Da: sp v štirikrat ponovljeni besedi razpadejo, spr v razprostreš, gl pa že v sosednjem verzu 2. kitice: zagledaš.
Glasovna skupina »led« (zagledaš) se ponovi še večkrat V katerih besedah? Odgovor: sledove, gledajo, zagleda, ledene.
Če skupino led skrčimo na ed, se pojavi pogosto zlasti v 3. kitici V katerih besedah? Odgovor: V treh zaporednih verznih koncih: ujede, gledajo, besedo.
Vzemimo za primer še nekaj besed z dovolj opaznimi glasovnimi kombinacijami. Poišči jim pare! a) kačje b) zgrabi c) polno d) naslonijo e) presahnejo f) zakrijejo
Rešitev naloge:
a) naročje b) groza c) opoldne d) sledove e) sprehajajo f) pokrajina
230
Zadnja dva primera se sploli glasovno močno ujemata; i
PRESAHneJO : SPREHAjaJO; zAKRIJejO: pOKRAJIna. !
Za popolno zvočno analizo bi porabili preveč časa. A saj že navedeni primeri kažejo, kako so besede j v pesmi zvočno med seboj močno povezane, in zdi se, kot da so pri nastajanju pesmi klicale druga I drugo. Lahko da je marsikatera med njimi našla prostor v pesmi bolj zaradi svojega zvoka kot zaradi 1
svojega pomena. i
j
Na nekaterih mestih imajo glasovna ponavljanja očitno ekspresivno funkcijo. Vzemimo verz; »Zgra- ; bi te rumena groza peska.« Se ti zdi, da v tem verzu zvok podpira pomen besed? j
a) da
b) ne
c) se ne morem odločiti
Odgovor; Čeprav je sodba o zvočni ekspresivnosti pogosto zelo subjektivna, v tem primeru lahko rečemo: a) da.
Kateri dve besedi v verzu sta si zvočno najbhžji? |
Odgovor: Zgrabi: groza. In prav ti besedi sta v stavku najpomembnejši. Glasovno ju podpira tudi »ru-1 mena« - z začetnim zvočnikom r. In kaj še (v zvočnem pogledu) združuje te tri besede? j
Odgovor: Vse so sestavljene iz samih zvenečih glasov. I
Verz zaključuje beseda »peska«, ki deluje s svojo kontrastnostjo: ima le nezveneče soglasnike. Spre-1 meni jih v zveneče. Kaj opaziš?
Odgovor: psk - bzg. V zadnji besedi verza (peska) nastopajo soglasniki, ki so nezveneči pari so-glasnikom prve besede verza (zgrabi). Zvočnik r nezvenečega para seveda nima. j
Zvočnemu delu verza, v katerem se ponavljajo konzonanti g, r in z ter tako stopnjujejo slišnost besede groza, sledi kratek, nezveneč konec, ki deluje zvočno »plehko« in ga zaradi padajoče stavčne intonacije čutimo kot nekak padec v prazno.
Glasovno najbolj impresiven pa je gotovo zaključek pesmi:
Ptice, ki vzlete. i
Ptice, ki razpadejo.
Ker si sam v puščavi.
In žalost kaplje skoz tvoje steklene kosti.
Kateri besedi sta v prvih dveh verzih najbolj poudarjeni? • j
Odgovor: vzlete in razpadejo.
So naglašeni vokali v teh besedah v skladu z vsebino stavkov? 1
a) da b) ne   Svojo odločitev utemelji.
Odgovor: Da. V glagolu vzlete imamo visok prednjejezični vokal, v glagolu razpadejo pa najnižji samoglasnik a. Vokal e nastopa v končnem odprtem zlogu in »upodablja« trenutek, ko ptice polete na- j vzgor, proti nebu, vokal a pa zvočno ponazarja njihovo padanje in - ker sledita še dva nenaglašena j zloga - postopnost tragično-mračnega dogajanja: razpadanja. {
I
Samoglasnik a sledi nato še štirikrat zaporedoma, v besedah, ki slikajo dečkovo žalostno osamljenost: sam, v puščavi, žalost kaplje. Kakšni pa so vokali ob koncu zadnjega verza? Opaziš kako zakonitost?
Odgovor: Dvigajo se od a preko 6 in e do i. Gre za glasovno stopnjevanje, ki pa deluje na nas vedno ¦ le preko pomena besed. Kaj stopnjujejo samoglasniki v našem primeru?
Odgovor: Občutje žalosti, osamljenosti, stiske...
i
To občutje pa je bolj kot z vokali posredovano s soglasniki. Pesem nam v prvi kitici podaja podobo \ žalostnega dečka. V vsakem verzu te kitice se pojavlja soglasniška skupina st (glej anahzo spredaj).
231
v zadnjem verzu, ki je zgoščena in stopnjevana podoba iz prve kitice, je zgoščeno tudi ponavljanje skupine st Podčrtaj vse njene ponovitve.
Rešitev naloge: In žalost kaplje skoz tvoje steklene kosti.
Večkrat pa se ponovita še dva soglasnika. Katera?
Odgovor: k (4) in 1 (3): In žalost kaplje skoz tvoje steklene kosti.
Ali lahko ta verz izgovoriš hitro?    a) lahko   b) težko
Odgovor: Verz je težko govorljiv in zveni zamolklo, predvsem zaradi nezvenečega mehkonebnega zapornika k.
Verz je sorazmerno dolg. Pesnik ga ni členil. Ga morda lahko mi pri branju segmentiramo (razdehmo z odmori na smiselne dele)?
a) da b) ne
Odgovor: Ne, ne moremo. In ker ga hitro tudi ne moremo brati, smo prisiljeni počasi nizati besedo za besedo:
In žalost / kaplje / skoz tvoje / steklene / kosti.
Je tak ritem v skladu z »vsebino« verza?   a) je   b) ni
Odgovor: Je. Počasni, enakomerni ritem, s kratkimi odmori za posameznimi besedami, ponazarja, kako žalost »kaplje« skoz dečkove (naše) »steklene kosti«. Zvočno ta vtis podpira ponavljajoči se soglasnik k.
Zvočni analizi, ki nam je odkrila vrsto zakonitosti, na katerih temelji estetski učinek pesmi, naj sledi še bežna likovna analiza.
Je podoba sveta-puščave v pesmi prostorsko zamejena?     a) da    b) ne Odgovor: Ne.
Prostorska utesnjenost (ujetost) vzbuja v nas tesnobo. Kako pa deluje na nas nezamejen prostor, prostor z neizmerljivimi razsežnostmi?
Možen odgovor: Navdaja nas prav tako s tesnobo in strahom. Človek se čuti v njem izgubljenega, osamljenega, majhnega (= dečka!).
Prostor ima potemtakem v pesmi pomembno vlogO; nič manj barve, čeprav je pesnik uporabil le tri. Katere?
Odgovor: Črno, rumeno in sivo.
Kaj shka s sivo barvo? ¦
Odgovor: Starce (primerja jih s sivimi ujedami) in pokrajino, ki je siva od pepela razpadlih ptic.
Kako bi razložil zadnjo podobo?
Možen odgovor: Svet, ki nas obdaja, je siv, do kraja odtujen; v njem ne more ostati nič »živega«, pristnega, v pravem pomenu človeškega: vse se spreminja v mrtvi, sivi »pepel«.
In kakšno usodo doživlja ob tem črni deček?
Odgovor: Tudi vanj prodira pepel: napolnjuje mu usta, oči... Pepel nekdanjih ptic! Alienacija neusmiljeno posega tudi v našo notranjost
Vendar pa deček kljub temu ostaja črni deček. Je črna barva v primerjavi s sivo:
a) polnejša
b) medlejša
232
Odgovor Polnejša.
Črna barva (v nasprotju s sivo) poudarja: a) dečkovo obsojenost na smrti b) dečkovo emocionalnost - »žalost«; c) dečkovo senzibUnost v odnosu na obdajajoči ga svet
Odgovor: b) in c). Predvsem njegovo »žalost«, ker se zaveda svoje usode.
Posebno zanimiv je odnos med črno in rumeno barvo. Psihologi so ugotovih, da sta ti kontrastni barvi (v kombinaciji črno na rumenem) najbolj opazni, zato ju uporabljamo za opozorilne znake. Poznaš kak tak primer?
Odgovor: Označevanje vozil z nevarnim tovorom, prometni znaki, znaki za karanteno...
Je pesnik s tem, ko je postavil črnega dečka na ozadje rumenega puščavskega peska, že s kontrastnostjo barv nakazal odnos med obema podobama, med podobo dečka in podobo puščavskega peska?
a) da; b) ne
Odgovor: Da. Rumeni puščavski pesek navdaja črnega dečka z grozo. Na kakšnih podobah sloni Zajčeva pesem:
a) predvsem na slušnih
b) predvsem na vidnih Odgovor: Na vidnih.
Če hočemo tako pesem dojeti, jo moramo vizualizirati. Kako si doslej bral Zajčevo pesem;
a) z vidno predstavo
b) brez nje
Zajčeva pesem je v bistvu halucinatorična podoba, zato jo lahko doživimo le, če jo beremo z vidno predstavo.
Preberi zdaj pesem še enkrat, dvakrat. Če ti bo postal njen »jezik« bolj razumljiv in če boš začutil, da pesem vsaj do neke mere govori tudi tebi, smo z analizo besedila dosegli svoj namen.
Opomba: Interpretacijo seveda lahko skrajšamo. Tako bomo na primer nadrobno zvočno analizo verjetno izpustili ali jo dali učencem kot samostojno raziskovalno nalogo. - Če bi se nam razmnoževanje »programov« zdelo prezahtevno opravilo, lahko razdelimo učencem samo besedilo pesmi in se zatečemo k pogovorni metodi.
Vinko  Cuderman Šolski center v Idriji
233