49 DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE/Social Science Forum, XXXVII (2021), 96–97 BOOK REVIEWS Jasmina Šepetavc Clara Bradbury-Rance: Lesbian Cinema after Queer Theory. Edinburgh: Edinburgh University Press, 2019. 194 strani (ISBN 978-1-4744-3536-9) 87 16 EUR Filmska teoretičarka Patricia White je leta 1999 v svoji knjigi o lezbičnih podobah v starem Hollywoodu in njihovih gledalskih branjih, Uninvited: Classi al Hollywood Cinema and Lesbian Representability, zapisala, da je film »javna fantazija, ki vključi gle- dalkine_čeve partikularne, zasebne scenarije želje in identifikacije« (str. xv). A podobe lezbi tva so bile do devetdesetih let 20. stoletja večinoma le subtilni namigi, iz katerih so želeče gledalke z veliko domi ljije ustvarjale svoje pomene, zato White v delu zastavi pomembno vpra anje: »Kam gledamo, ko je reprezentacija prepovedana?« (str. 16). Od časa njenega produktivnega izziva, ki je lezbične podobe iskal pod plastmi nevi- dnosti, sta minili dve desetletji, ki sta prinesli ključne spremembe za prikaze manj inskih seksualnosti v filmu. Zadnje desetletje lahko celo označimo za zlato obdobje filmov z lezbičnimi podobami, ki so svoje mesto na li na vodilnih svetovnih filmskih festivalih, sporedih komercialnih kinodvoran in televiziji. Lesbian Cinema After Queer Theory Clare Bradbury-Rance mapira opisano sodobno krajino filmske lezbične vidnosti in v uvodu pokaže nedavne transformacije lezbične podobe, ko parafrazira White: » Kam gledamo, ko je reprezentacija dovoljena?« (str. 4) A pod povr jem sodobnega vizualnega obilja nekoč nevidnih seksualnosti se skriva teoretska kompleksnost, ki jo knjiga naslavlja že v naslovu. Kako govoriti o lezbičnem filmu po popularizaciji queer teorije? Podobno, kot so par desetletij poprej ženske uspele pridobiti mesto subjekta ravno v trenutku, ko je pojem postal anahronizem časa pred intervencijo poststrukturalizma, je lezbijka v hipu, ko je končno postala legitimna članica vizualne kulture, velik del legitimnosti tudi izgubila – queer diskurzi o fluidnih oblikah seksualnosti namreč ne grejo vedno z roko v roki s »starej imi« identitetnimi kategorijami. Ta paradoks je tudi tisti, ki zaposluje Bradbury-Rance na začetku knjige, kjer ma- pira polje feministične/lezbične/queer filmske teorije. Rdeča nit njenega argumenta gre nekako takole: danes je vidnost lezbi tva večja kot kadarkoli prej, v teoretizacijah sodobnih podob lezbi tva pa e vedno uporabljamo primerjave s starej imi modeli re - prezentacije; in nenazadnje, čeprav je queer teorija v zadnjih treh desetletjih ogromno prispevala k diskusijam o seksualnosti, je hkrati zmanj ala pomen lezbi tva kot primerne analitične prizme. Problem napetosti med projekti, ki so si v svojih političnih ciljih disrup- cije heteronormativnosti sicer podobni, seveda ni nov. Queer teorija se je navsezadnje razvijala kot nadaljevanje in hkrati odmik od tradicionalnih lezbičnih in gejevskih tudij, kot upor esencializmu kategorij, ki ne morejo dobro zaobjeti potencialnosti različnih nenormativnih spolnih in seksualnih izrazov, ki niso stabilni, niti vedno jasno izraženi. A hkrati tudi queer teorija ni imuna na kritike, ki jih sama namenja identitetnim politikam: filmska teoretičarka Teresa de Lauretis, ki je v začetku devetdesetih pojem queer teorija 50 DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE/Social Science Forum, XXXVII ( 0 1), 96–97 RECENZIJE KNJIG skovala in jo Bradbury-Rance v knjigi večkrat prikliče na pomoč, se mu je le nekaj let pozneje tudi odpovedala, če da so ga kanibalizirale tiste družbene strukture, ki naj bi se jim queerovstvo upiralo; kritičarka Rubi Rich pa je v svojem kultnem delu New Queer Cinema (2013) o pomembnem gibanju novega queer filma na prelomu v devetdeseta leta 20. stoletja opozorila, da se je pod mavričnim lokom queerovstva velikokrat skri- vala manj radikalna družbena sprememba – večina del novega queer filma je kljub vsebinskemu obratu k brezkompromisnim »negativnim« reprezentacijam queerovstva e vedno prikazovala predvsem cis geje. Ob zavedanju in reflektiranju teh teoretskih zagat Bradbury-Rance sprejme izziv in queer teorijo uporabi kot svojo prizmo analize, hkrati pa se ne odpove lezbičnemu vidiku ter analizam preteklosti in sedanjosti lezbičnih podob. Njena izhodi čna točka queerovstva kot »potenciala, skozi katerega lahko lezbi tvo raz iri svoje meje« (str. xi), se izkaže za plodno v grajenju mostov med teoretizacijo gledalkine (lezbične) želje, ki jo z uporabo in kritiko psihoanalitičnih pristopov k ženski seksualnosti ponudi de Lauretis (1994), in erotizacijo identifikacije, kot jo opi e avtoričina doktorska mentorica Jackie Stacey (1994). Njun vpliv je viden predvsem v prvih dveh poglavjih knjige The Woman (Doubled): Mulholland Drive and the Figure of the Lesbian in Merely Queer: Translating Desire in Nathalie ... and Chloe. Prvo vzame pod drobnogled Lynchev triler Mulholland Drive, za katerega avtorica trdi, da s svojo strategijo citiranja ne govori samo o filmski zgodovini Hollywooda, temveč tudi o zgodovini filmskih kli ejev ženskosti in (nemogoče) lezbičnosti na filmu. V drugem poglavju pa avtorica primerja queerovsko ambivalentno željo med dvema ženskama v francoskem filmu Nathalie … (2003, Anne Fontaine) in njegovo veliko bolj eksplicitno priredbo Chloe (2009, Atom Egoyan) nekaj let pozneje, ko je lezbična vidnost že postajala filmska norma. Večja vidnost pa seveda ni pomenila, da se Chloe ni zatekla v bogato tradicijo lezbične psihoze in smrti neheteroseksualne junakinje, ki jo podrobno opisujejo zgodovinski pregledi, kot sta v sloven čino preve - dena knjiga o lezbijkah na filmu Vampirke in vijoli e (2010) Andree Weiss ali knjiga o povezavah lezbičnosti in psihopatije v filmu in literaturi Insane Passions (2006) Christine Coffman. Bradbury-Rance, ki prvi dve poglavji uokviri v feministično predelavo psihoanalitičnih pristopov k filmu, pa se v nadaljevanju knjige ne zadovolji s tem, da stoji na ramenih dveh velikank feministične filmske teorije. Naslednja poglavja se od psihoanalize pomaknejo k povezovanju filma in afektivnih, časovnih in prostorskih registrov želje in erotike, ki so v zadnjih dveh desetletjih ključni del feministične filmske teorije. Od tu postane knjiga večdimenzionalna vaja v spopadanju z raznolikim izborom filmov, ki je na eni strani teoretsko rigorozna, na drugi pa ji mestoma uspe v analizo vnesti intenziteto gledalske izku nje avtorice same. Tematike, ki se jih Bradbur y- Rance loti skozi poglavja, se dotikajo queer fantazijskih filmskih prostorov kot potencialnih prostorov seksualne osvoboditve in pobega od nasilnega patriarhata v filmu Okoliščine (Circumstance, 201 1, Maryam Keshavarz) (3. poglavje); afektivnih vmesnih prostorov intimnosti med odra čanjem potencialno queer deklet v filmih Vodne lilije (Naissance des pieuvres, 2006, Céline Sciamma) in Opi e (Apflickorna, 201 1, Lisa Aschan) (4. poglavje); in kompleksne im - plikacije eksplicitne lezbične seksualnosti v francoskem filmu Adelino življenje (La Vie 51 DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE/Social Science Forum, XXXVII (2021), 96–97 BOOK REVIEWS d ‘Adèle, 2013, Abdellatif Kechiche), ki za avtorico razkrije paradoks reprezentabilnosti lezbijk v času hipervidnosti. Dolgi seksualni prizori v Adelinem življenju so namreč ob izidu filma izzvali različna branja gledalk_cev – bodisi so bili brani kot pornografski in tako zavrnjeni kot patriarhalna reprezentacija lezbičnosti; bodisi so bili dojeti kot označevalci identitete likov in kot taki vizualna potrditev lezbi tva; v festivalskem krogu pa se je specifika lezbične seksualnosti izgubila pod oznako univerzalne »ljubezenske zgodbe«. V zadnji analizi se posveti filmu, ki se zdi ključna motivacija za njeno knjigo: Carol (2015) enega začetnikov ameri kega novega queer filma Toda Haynesa. Skozi film, ki se naslanja na preteklo filmsko estetiko in žanr melodrame, ki ga režiser uporabi subver- zivno, se avtorica dotakne verjetno najbolj uporabljanega koncepta v feministični filmski kritiki – pogleda. A na tej točki ne prispeva nič novega onkraj stare ideje, da ta ostaja pomemben element lezbične želje – tako na diegetski (tokrat ena ženska voajeristično gleda drugo) kot na metaravni želečih gledalk. Knjiga Lesbian Film After Queer Theory je pomemben prispevek filmskim tudijam tako na vsebinski kot na teoretski ravni. Prva se nana a na dejstvo, da se je po izjemno produktivnih devetdesetih, ko so Teresa de Lauretis, Patricia White, Andrea Weiss, Ruby Rich in druge napisale več del na temo lezbičnih podob na filmu, v novem tisočletju problem mnogokrat izgubil pod oznako queer filma, ki ni vedno zadovoljivo pojasnil specifik zgodovine, odnosov moči in teoretskih zagat, povezanih z lezbijkami na velikem platnu. Teoretska raven knjige uspe vrzel med pristopi queer, feminističnih in lezbičnih tudij premostiti in produktivno uporabiti skupaj, hkrati pa delo, ki je primarno namenjeno filmski analizi, v prvi plan učinkovito postavi filme same, njihovo narativno strukturo, estetiko in kontekste, skozi katere nato avtorica vleče niti svoje teoretske pozicije. Knjigi bi lahko očitali le ibek zaključek, ki se bere, kot da je Bradbury-Rance vso svojo energijo in zagnanost pustila v posameznih analizah. Te zato mestoma delujejo bolj provizorično povezane, sploh ker avtorica smuka med različnimi pristopi, a navsezadnje rizomatski pristop h knjigi posameznim filmskim primerom ne vzame moči izziva, da filmske podobe lezbi tva po dveh desetletjih njihove kompleksne vidnosti pogledamo na novo. Literatura: Coffman, Christine E. (2006): Insane Passions: Lesbianism and Psychosis in Literature and Film. Middletown, Connecticut: Wesleyan University Press. de Lauretis, Teresa (1994): The Practice of Love: Lesbian Sexuality and Perverse Desire. Bloomington in Indianapolis: Indiana University Press. Rich, B. Ruby (2013): New Queer Cinema: The Director’s Cut. Durham: Duke University Press. Stacey, Jackie (1994): Star Gazing: Hollywood Cinema and Female Spectatorship. London in New York: Routledge. Weiss, Andrea (2010): Vampirke in vijolice: lezbijke v filmu. Ljubljana: ŠKUC.