List 39.
Gospodarske stvari.
Kdaj je najbolji čas, da se les seka.
Po novih skušnjah.
O tem prof. dr. Schacht govori tako-le : Važno je vprašanje, kadaj je najbolje les sekati , da trden in dober za mizarsko , tesarsko in vsako obrtnijsko rabo ostane. V tej reči se ne ujema naša misel s tistimi, kteri trdijo, da naj na luno gleda, kdor les seka, ker luna ima posebno moč do rastlinstva in po takem tudi do lesa, da po takem ni vse eno , ali se drevo podere o šipu ali ob polni luni itd. Mi se le tega držimo, kar so skušnje vnovič potrdile, da ni vse eno, ali se les, ki ga rabi mizar ali tesar, seka pred zimo , grudna mesca, ali pa konec zime, sušca mesca. To bolj natanko dokazati, so se posekale štiri enako velike, enako stare , čvrste in zdrave smreke, ki so v enaki zemlji rastle. Ena se je posekala o božiču, druga konec prosenca , tretja konec svečana, četrta pa konec sušca mesca. Te štiri smreke so se na štiri robe obtesale in iz njih enako dolge in debele bruna napravile, ki so se enakomerno posušile. Na to so se skušnje ž njimi storile , da bi se zvedilo , ktera je bolj trdna in močna; zato so se bruna na obeh koncih podložile, na sredi pa s precej veliko težo obložile. Našlo se je pri tej skušnji, da je bila smreka o božiču sekana najmočneja, druge so bile po času sekanja ena od druge slabeje, do te, ki je bila susca mesca sekana. Kavno takošna se je ska-zala moč kolov, iz teh smrek narejenih ; kol smreke, o božiču sekane, je še čez 16 let popolnoma zdrav in močan; ostali drugi so že v četrtem letu se dali celo lahko zlomiti. Druga skušnja je pokazala, da je kol, ki je bil konec marca posekan, čez 8 let strohnel, uni pa, ki se je konec božiča posekal, je še enkrat tako dolgo trden in čvrst ostal. — Druga skušnja je pokazala, kako gost je o pravem času sekani les. Za to skušnjo so se štirje hrasti odločili, in se je ž njimi ravno tako ravnalo, kakor s smrekami. Eden se je posekal o božiču, drugi pa po gori omenjeni vrsti, namreč konec prosenca, svečana in sušca. Od vsacega se je enako debel okrogel kos odžagal in za dno plehastega soda porabil. V tako napravljene sode so vlili enako visoko vode. Dno tistega soda, kterega hrast se je o božiču posekal, je bilo trdno, da se ni celo nič vode skoz pocejalo, skoz ostale tri je pa bolj ali menj solzela. Skoz tisto, kterega les se je konec prosenca posekal, se je v dveh dneh voda prikazala, — skozi tistega, ki je bil konec svečana posekan , pa že pred družim dnevom, — skozi onega od konca sušca pa že čez 2 uri. Omenjene skušnje so se tudi še dalje potrdile; napravile so se doge iz hrasta, ki je bil o božiču posekan, kakor tudi od unega, ki se je konec sušca podrl in za
doge porabil. V prvem sodu se je vino brez vse zgube ohranilo, iz drugega se ga je pa dokaj pogubilo. Vse te skušnje tedaj kažejo, da les, ki se o božiču seče, je trdneji, stanovitneji in gosteji od unega, ki se konec zime, naj je za kakoršno koli rabo, seče in podira. To pa daje nauk, da les, čem bolj se bliže spomladi seče, tem slabeji je.