92
Zabavno berilo.
Politika v krčmi.
Sosed i ste li slišali, koliko uže naš dunajski Roth-šild premore?
Nisem slišal, pa mislim si, da grozno dosti.
Židovski „N. W. Tagbl." trdi, da premore uže črez 20.000 milijonov goldinarjev, torej skoro štirikrat več, nego znaša ves naš avst. ogerski državni dolg. Ako bi se premoženje njegovo enakomerno med ljudi razdelilo, prišlo bi na vsako dušo našega cesarstva črez 500 gld.
To je res neizmerno bogastvo! No meni se vidi, da kakor se dandanes Rotbšild in drugi zidovi neznansko bogate, v jednakej meri se kristjauje v čedalje veče dolgove in ubožtvo pogrezvajo. Ako pojde tako naprej, bodo čifuti kmalu sveta gospodarji.
O, to se pri nemarnosti našej lehko uresniči. Saj židi že sami priznavajo, da misle mesto sedanjih papežov in kraljev neko svojo novo-misijonsko t. j. antikristovo svetovno državo ustanoviti. In ker vedo, da je denar — sveta gospodar, zato se toliko pehajo, da bi vse premoženje tega sveta pod-se spravili.
Pa pri tem se tudi nikake sleparije ne ustraše. V državnem zboru slišalo se je očitanje, da je naš dunajski Rothšild glavni carinski (čolni) defraudant, pa je vendar v najnovejšem času zbog svojega silnega bogastva celo „hoffahig" postal.
A Bismarkova „Nordd. Ali. Z." trdila je, daje večina onih falsifikatov, radi kojih bi se bil kmalu svetovni boj unel, izvirala iz velikih židovsko-borznih operacij, kakor je tudi v znanem Tiszinem novoletnem brzojavu samo izpuščenje besedice „ne" na milijone dobička onim brezvestnim Židom doneslo, ki so na ta strah spekulirali.
Prav imate! Zviti židovski spekulanti so res prestrašenim kristjanom vsled tega globoko v žep posegli ter si za svoje „zlato tele" mnogo pridobili; ali Mag-jarom so s tem kaj slabo ustregli, ker so jim tudi Bismarka vznevolili. Tisza se sicer na vso moč izgovarja, da ni on nikoli tako govoril, kakor so židovski listi poročali, marveč „pa on n e dvoji, da se bode mir ohranil;" ali - vse zastonj! Bismark dela se — iz straha pred Rusom — silno razžaljenega, a vsled tega jele so se bojaželjnim Magjarom hlače tresti.
Sosed! kaj vam ni znana ona stara pravljica o dveh popotnih in medvedu? Glejte, ta se zdaj na Mag-jarih povse izpolnuje.
Kako to?
Inu, šla sta po gozdu — kafcor zaano — dva tovariša, jeden imenoval se je Audraš, drugi Bismark. „Ako bi zdaj srečala ruskega medveda ! — reče Aadraš — bi se ga li lotila?" — „Se ve da! To bi mu dala vetra!" usti se Bismark. „Pa če bi se medved ravno na-me zagnal, bi me li ti branil ali na cedilu pustil?" vpraša Andraš. „Prosim, kaj ti ni znana nemška zvestoba ?!* obrežne se nevoljno Bismark.
Andraš na to radostno zaiskri očima ter zažvenklja prav možko svojimi ostrogami. Pa še ni trikrat za-zvenfikal, kar nekaj zabuči v grmovju in — ruski medved bil je tu! Ko ga Bismark zagleda — skok — in kakor veverica bil je mahom na boru. Andraš ostane zdolej plah, ko da je iz jasna vanj treščilo. „Kamara —" hoče klicati, pa ni več časa. Mahom se tedaj vrže po starem sovetu na tla in dela se mrtvega. Medved pride, ga po-duha, a ko se mrtvi ne gane, gre svoj pot dalje.
Tedaj se spet oglasi dobri prijatelj z bora: „Povej, kaj ti je medved na uho šepetal?" — „Da bi se drugič ne zanašal na „prijatelja", kateri ima za-me na jeziku med, v srcu pa — strup."
Bežte,  bežte,   sosed!   tako   Magjari o svojem   Bis-
marku ne misle.
Misle,   misle,   pa tudi vedo   zakaj.   Leto za letom
dela jim  Bismark   skomine po krasnem   vstoku,   da   bi
Turčijo   podedovali.    No   lakomnih   Magjarov   ni bilo k
temu dosta izpodbadati  treba i uže so praskali   tam po
Balkanu vsemi štirimi, kar se je dalo. A zdaj, ko so se
tam uže pod kožo  zarili   ter   srečno   tja   spravili   svojo
honvedsko visokost — nosatega Ferdinandka Koburžana;
ne potrebujejo   več   drugo,   nego  jedino še „dobljeno
veliko bitvo" proti Rusom —"
Aha! tu tiči zajec!
Baš tu jim Bismark v odločilnem trenutku frkne na drevo, ter z jedno roko v Petrograd carju poljube pošilja, z drugo pak se Magjarom grozi: Teremtete, kaj imate tam v Bolgariji opravit? Vi tihotapci, mahom se mi od tam poberte se svojim Koburčekom!
Lepa hvala! ta jim je pa nadrobili
Po hom. listih spisal A. D.
93