1088
Osvaldo Ramous
(1905—1981)
ARABESKA    Nežna arabeska iz vej
na sinjini zraka. Meglijo se
vse oddaljene stvari v žarkih
sonca, ki umira. Kakor pajčolan
najprosojnejsih oblakov je videti nebo,
jasno, kot da liže suhe veje
tega drevesa; in let lastovk
v daljavi je kot lahna pajčevina.
V TEM MALEM ZALIVU
V tem malem zalivu,
kjer počiva morje, do utrujenosti mirno
ob obali, kjer travne bilke
so prepojene s slano vlago, grič
vrača odmeve daljnega bobnenja.
Ista sinjina. In kamen, ki odgovarja
peni, in kleč,
na njej galebja gnezda.
Avtentično življenja
Let ptic je miren, len
padec vode. Martinček
šviga med živimi mejami. Metulj
se ne prestraši neizmernega morja.
Negibna misel. Igra
videzov. Čas
je razprostrl svojo negotovo  zmedenost
nad tem zalivom.
Zdaj spomin je živ in v sleherni podobi dozoreva.
Tanek je tok bivanja. Piš zraka razpusti in utopi minula leta.
Spet dvignem roko iz spanca, ki me grabi, in gledam let galeba, ki z zamahom perutnic mi je odvzel in vrnil smisel   sinjega neba.
TUKAJ,    Tukaj, kakor vsepovsod, KAKOR VSEPOVSOD    so kamni in je zemlja,
je trava in nebo z oblaki
in so ljudje.
Voda si ne da miru
in za nočjo se dan podi.
Tukaj tudi zrak ječi, trga in boža kakor vsepovsod, in ljudje, ki ga vdihujejo, govorijo, psujejo in pojejo z dihom vetra. Zemlja za ljudi ne ve in ljudje ne vejo zase.
Se mrtvi tu mrmrajo
odmev različnih govoric
in kakor vsepovsod
živi otroci mrtvih
mažejo drug drugega z besedami.
1089