Leto XLI. - Štev. 33 (2061) Četrtek, 31. avgusta 1989 Posamezna številka 1000 lir Ust je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katol. glasa« je izšla 2. februarja 1949 TAXE PERQUE GORIZIA SETTIMANALE - REDAZIONE E AMM1NISTRAZIONE: RIVA PIAZZUTTA, 18 34170 GORIZIA - TELEFONO 0481 - 533177 - DIRETTORE RESPONSABILE: MONS. MOČNIK FRANCESCO - REGISTR. TRIBUNALE Dl GORIZIA N. 5 DEL 28 - 01 - 1949 - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE - GRUPPO 11/70% AUTORIZZAZIONE DIREZIONE PROVINCIALE P. T. Dl GORIZIA UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Riva Piazzutta, 18 - 34170 GORIZIA - GORICA Tel. 0481 - 533177 - Telefax 533177 Poštni t/rn 11234499 Poduredništvo: Vicolo del le Rose, 7 - 34135 Trieste - Trst - Tel. 040 - 414646 TASSA RISCOSSA !TALY Z vojno je lahko vse izgubljeno Pij XII. - Pacelli. Prizadeval si je za mir in demokracijo. Skrbel je za begunce in preganjance. Kriza sovjetskega imperija Quando Marcus Pascha dabit et Antonius pentecostabit et Joannes Eucaristiam adorabit, totus mundus vae clamabit. »Kadar bo Marko obhajal Veliko noč in Anton (Padovanski) binkoštni praznik ter Janez (Krstnik) bo evharistijo molil, bo cel svet »Gorje!« vzklikal.« S to staro prerokbo lažnega Malahije začenja dekan Alojzij Novak svojo kroniko iz druge svetovne vojne. Leta 1940 smo res obhajali zelo pozno veliko noč, 25. aprila in zato pozno tudi vse ostale premakljive praznike. Prerokba se je uresničila, saj je druga svetovna vojna neposredno ali posredno zajela ves svet in povzročila neizmerno gorje. Prav te dni, v drugi polovici avgusta je poteklo 50 let od začetka druge svetovne vojne. Mnogi so se tega dogodka spomnili, spomnimo se ga še mi. IZBRUH DRUGE SVETOVNE VOJNE Leta 1939 je bilo jasno, da si Hitlerjeva Nemčija z nasiljem hoče osvojiti svoj »Lebensraum«, svoj življenjski prostor v Evropi in si potem podvreči ves svet. Zadnji korak v tej smeri je bila zasedba Sudetov in uničenje Češkoslovaške kot samostojne države marca 1938. Naslednji cilj v Hitlerjevih načrtih je bila Poljska. Nemčija je imela industrijo, a premalo hrane. Za pridobivanje hrane nemškemu narodu je Hitler videl poljske ter ukrajinske planjave. Francija in Anglija sta se zavedali nacističnih nakan in sta zato hoteli preprečiti Hitlerjeve načrte. Poljski vladi sta obljubili svojo pomoč, če bo napadena, istočasno pa sta želeli pridobiti v zavezništvo proti Hitlerju Sovjetsko zvezo. V ta namen je sredi avgusta 1939 odpotovalo iz Pariza in Londona odposlanstvo za sklenitev obrambnega zavezništva proti nacistični Nemčiji. Stalin je 21. avgusta 1939 odgovoril, da ga to zavezništvo ne zanima. Zgodilo se je namreč, da je 18. avgusta nemški veleposlanik v Moskvi obvestil sovjetsko vlado, da vsak hip utegnejo nastati incidenti na nemško-poljski meji in s tem nevarnost za vojaški spopad, Fuhrer pa, da bo v takem primeru upošteval sovjetske interese. Dne 19. avgusta ja Stalin sklical na posvet svoje generale in sklenili so, da povabijo v Moskvo nemškega zunanjega ministra von Rippentropa za sklenitev nenapadalne pogodbe med Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Dogovor je bil hitro sklenjen in 23. avgusta je bilo svetu javljeno, da sta nemški Reich in Sovjetska zveza sklenila nenapadalno pogodbo. V Moskvi je še bilo navzoče odposlanstvo Francije in Anglije. Svet je takrat obstal iznenaden, da sta se povezala v prijateljski pogodbi Hitler in Stalin. Začudenju je sledilo trdno pričakovanje, da bo Poljska napadena in da se bo začela v Evropi vojna, kajti Francija in Anglija sta znova potrdili: »Če bo Poljska napadena, ji bova priskočili na pomoč.« PAPEŽ IN MIR Naslednji dan, 24. avgusta je po vatikanskem radiu spregovoril papež Pij XII. Dejal je: »Nevarnost je grozeča, toda še vedno je čas. Z mirom ni nič izgubljenega, z vojno se pa lahko vse izgubi. Naj nas poslušajo mogočneži, da ne postanejo šibki zavoljo krivic. Mi jih rotimo v Krvi Jezusovi, katere zmagovita moč je bila krotkost v življenju in v smrti. Z močjo pameti in ne z močjo orožja se odpira pot pravici.« Papežev apel je bil seveda nagovor gluhim in željnim krvi, kajti Hitler je že določil dan napada na Poljsko: 1. september 1939; bila je nedelja. Tako se je začela druga svetovna vojna, v kateri je Hitler izgubil tudi življenje s samomorom, nacistična Nemčija po vse, kar si je z vojno osvojila; izgubila je tudi Vzhodno Prusijo in bila ob koncu spopada razdeljena na Zvezno in Demokratično Nemčijo. Pij XII. je preroško posvaril: »Z vojno je lahko vse izgubljeno.« TAJNI PROTOKOL Danes vemo še nekaj več: pogodbi o nenapadanju je bil priložen tajni protokol, ki ga je zadnji čas objavila tudi Moskva: Poljska država se razdeli, vzhodne pokrajine si priključi Sovjetska zveza, zahodne pridejo pod oblast Reicha. Sovjetska zveza si priključi tudi baltske republike: Estonsko, Letonsko in Litvo. Tako se je pozneje tudi zgodilo. Stalin si je osvojil vso vzhodno Poljsko in vse Izstop Franca Popita Pri večernih poročilih po ljubljanski televiziji 28. avgusta je bila na prvem mestu novica, da je komunistični veljak Franc Popit poslal pismo Centralnemu komiteju slovenske partije s poročilom, da izstopa iz Centralnega komiteja. Svoj izstop utemeljuje, da noče biti soodgovoren za posledice, ki jih bo prinesla sedanja usmeritev vodstva slovenske partije. Nov verski zakon v Srbiji V jugoslovanski republiki Srbiji imajo po novem verskem zakonu duhovniki in diakoni možnost, da oskrbujejo bolnike tudi v javnih bolnišnicah. Kdor bo obrekoval vero in navduševal za ideološki boj tri baltske države. Po končani vojni je bila poljska republika obnovljena, vendar brez vzhodnih pokrajin, ki jih je obdržala Rusija, baltske države pa so ostale vključene v ZSSR. Danes, ob »perestrojki« Mihaila Gorbačova so te države začele zahtevati avtonomijo in celo odcepitev od ZSSR, prav tako pa tudi demokratične svoboščine, saj so že prej bile demokratične republike. STALIŠČE ITALIJE Fašistična Italija je bila povezana z Nemčijo z »jeklenim« paktom. Mussolini je bil v strahu, da bo moral pomagati Nemčiji. In tega se je takrat bal. Italijanski veleposlanik v Berlinu je pa zadnji trenutek dosegel, da je Hitler pustil ob strani Italijo. Poslal je v Rim telegram, ki pravi: »Duce, iskreno se vam zahvaljujem za diplomatsko in politično pomoč, ki ste jo zadnje čase nudili Nemčiji in njeni pravici. Prepričan sem, da bomo s samimi nemškimi silami lahko opravili nalogo, ki nam jo je naložila zgodovina.« TUDI POZITIVNE POSLEDICE Po petdesetih letih od začetka te najstrahotnejše vojne v zgodovini, se človek vprašuje, ali je čemu služila. Zdi se, da je. Predvsem spoznanju, da v Evropi ne more biti kak izvoljeni narod, da drugim vlada. To so prvi spoznali Adenauer v Nemčiji, Schumann v Franciji in De Ga-speri v Italiji. Ti trije krščanski demokrati so prvi po vojni začeli misliti in delati za združeno Evropo. Njim so sledili drugi. Morda bi brez Hitlerja in druge svetovne vojne danes ne imeli Združene Evrope z vsem, kar ta obeta. Prav tako dragocena posledica zadnje vojne je zmaga demokracije v državah zahodne Evrope. Izkazalo se je, da je demokracija zmožna okužiti tudi diktature. Tako so v Španiji Francovo diktaturo zamenjali za demokracijo. In prav zadnji čas je demokracija zajela tudi države realnega socializma, zlasti Poljsko in Madžarsko. Nekatere druge se še zapirajo pred njo, vendar je le vprašanje, do kdaj. Zaključiti smemo s Sv. pismom: »Bog se igra na zemeljski obli.« proti njej, bo celo kaznovan. V zakonu je zapisano, naj bi Cerkev bolj vključili v družbo. 'Predvideno je celo, da bo država podpirala cerkvene projekte. Novi zakon bo začel veljati z novim letom. Mati Mihaila Gorbačova Pri uradnem kosilu Mihaila Gorbačova z norveškim zunanjim ministrom Stol-tembergom je med obema državnikoma stekel pogovor o otrokih in vnukih. Gorbačov je od svoje strani povedal, da ima zelo staro mater. Med njegovim nastopom po televiziji ga vsakikrat opazuje. Ce ji njegovo zadržanje pred televizijo ni všeč, mu telefonira in ga pošteno okrega. Tudi to je perestrojka. Sama razsežnost današnjega sovjetskega imperija je živa priča o njegovi dejanski in vsestranski pestrosti. Že v prejšnjem stoletju je ruski filozof Peter Čadajev govoril o neznanski razsežnosti Rusije, ki je tako geografska kot tudi duhovna. In prav to se dandanes najbolj jasno kaže. Zlasti v zadnjem času je prišlo do velikih in marsikdaj težkih sporov, narodnostnih in socialnih kriz z velikimi stavkami, z opozicijo v sami partiji proti liniji »perestrojke«. Na drugi strani pa se prav na političnem področju kaze več zelo pomembnih premikov. V samem Vrhovnem sovjetu je Boris Jelcin, glavni zagovornik politike sovjetskega predsednika in obenem predstavnik neodvisne politike, ustanovil svojo samostojno parlamentarno skupino, v kateri so še nobelovec Saharov, zgodovinar Afanasjev in drugi. Gorbačov sam se mora meriti z različnimi in včasih nasprotujočimi si dejavniki, tako da ga je neki politični opazovalec zgovorno označil obenem kot papeža in Lutra... 'Sovjetska zveza preživlja sploh čas težke notranje krize. Zadnje množične stavke od Sibirije do Ukrajine, pa spet stavke z drugačnim prizvokom ruske manjšinske skupnosti v Estoniji so vse to dovolj jasno pokazale. Narodnostni spori so še vedno aktualni in dramatični, kot npr. v Aziji ali na Kavkazu, pa tudi v baltskih republikah, Estoniji, Letoniji in Litvi. V ESTONIJI VRE Problem teh najbolj zahodnih, nekdaj samostojnih držav ob Baltiku je sedaj še bolj poostrila in aktualizirala objava tajnih dokumentov med Stalinom in Hitlerjevo Nemčijo iz leta 1939. Ti so bili znani kot pogodba Molotov-Ribbentrop, po obeh takratnih zunanjih ministrih v imenu berlinske oz. moskovske vlade. Ti tajni dokumenti so odkrili marsikaj novega in obenem skoraj eksplozivnega. Hitler in Stalin sta si dejansko razdelila vplivnostne sfere severno-vzhodne Evrope. Tako sta si razdelila Poljsko (Varšavo in Lublin naj bi dobili Nemci, druge vzhodne dele Rusi, obenem pa še baltske države). Ta je kasneje tudi predvidela priključitev baltskih republik k Sovjetski zvezi. Delitve Poljske naj bi se torej ne končale z ruskimi carji in pruskimi kralji...! Zadnje čase je Vrhovni sovjet ZSSR izglasoval pomembna zakonska določila o podelitvi gospodarske avtonomije baltskim republikam. To je gotovo velik korak v priznavanju samostojnosti tem republikam vsaj na nekaterih področjih (potem ko so se še lani te tri republike tudi skoraj soglasno izrekle o suverenosti svojih dežel). Zadnje dni pa so se zadeve — zlasti v Estoniji — še bolj zaostrile. Tamkajšnji parlament (Vrhovni sovjet) je izglasoval nov volilni zakon, ki omejuje volilno pravico državljanom, ki nimajo zadostnega števila let stalnega bivališča v tej republiki (dve leti za aktivno, pet let za pasivno volilno pravico, se pravi za pravico izvolitve v republiške krajevne organe). Vse to je močno razburilo rusko manjšino (ki pa šteje kar 30% celotnega prebivalstva), ki se je s tem začutila močno ogroženo in prikrajšano. Prišlo je do velikih stavk, ki so skoraj paralizirale industrijsko dejavnost države. Sedaj pa se je spet oglasila Moskva in sam predsednik Gorbačov je z dekretom razveljavil omenjeni zakon kot protiustaven. KAM SEDAJ? In če v baltskih republikah vre, ne vre samo v Estoniji. Prav pred dnevi je prišla novica, da so v Litvi ponovno ustanovili socialno demokratsko stranko in to prvič po letu 1940. Zopet znamenje prizadevanj za svobodo in demokracijo na tem resnično najnaprednejšem delu Sovjetske zveze. Vrenja v baltskih republikah nedvomno kažejo na veliko civilno junaštvo tamkajšnjih do nedavnega zatiranih narodnosti, ki z optimizmom in upanjem gledajo v bodočnost. V Moskvi pa so celo ustanovili rusko krščansko demokracijo. Te dni se tudi spominjamo tragičnih dogodkov Ob zasedbi Češkoslovaške iz leta 1969, ko so vojaške enote Varšavskega pakta s tanki pogazile težnje po svobodi in neodvisnosti Čehov in Slovakov. Danes je Praga še vedno v svinčenem objemu stalinistične diktature. Le Dubček, takratni generalni tajnik KP, Černik, takratni predsednik vlade, Hajek, zunanji minister skupno s skupino Charta '77 zahtevajo od oblasti in vseh takratnih držav-napa-dalk, da priznajo svoje napake. Do kdaj pa bodo morali čakati na rehabilitacijo? Upajmo, da bodo nova znamenja iz Kremlja le pomagala premostiti tudi te dramatične situacije tako na Češkoslovaškem kot povsod drugje, kjer se bije boj za osnovne človekove pravice in dostojanstvo. Spectator Kakšni Drenova Zveze komunistov v Slovenili ? (Naši razgledi, 11.8.89 po članku Zdenka Roterja: Posipanje s pepelom) «... prebivalstvo se zavzema za radikalno ( in ne le lepotno) prenovo Zveze komunistov Slovenije in jo podpira. In kakšne so predstave ljudi o tej novi zvezi: Zveza komunistov bi morala biti le ena od političnih strank, vsak posameznik pa bi sam presodil, za katero politično stranko bi se odločil (74,9 %). ZK naj se dokončno odreče monopolu odločanja o družbenih zadevah '(73,2 %). Oblikovati mora jasen program družbenih sprememb za preseganje družbene krize (71,5%). Izločijo naj se vsi tisti, ki so vanjo stopili iz koristoljubja (87,6 %). Podpre naj ustanavljanje .političnih zvez in družbenih gibanj <68 %). Odločno naj se zavzame za suvereno in avtonomno republiko Slovenijo v okviru jugoslovanske federacije (82%). 'Podpre naj vsaj vsa prizadevanja za razjasnitev vseh napak, storjenih v povojnem razvoju (83,-1 %). Zavzame se naj za razširitev obsega človekovih pravic (85 %). Pobudo pa naj da tudi za javno pojasnitev vseh političnih obračunov v začetku sedemdesetih let, zaradi katerih je bil odstranjen Stane Kavčič (73,8 %). Takšna razčlenitev predstav slovenskega prebivalstva o Zvezi komunistov Slovenije v prihodnosti ne daje prav nobenih osnov za kakršnokoli manipuliranje s protikomunizmom v Sloveniji, Če do prenove komunistične zveze v Sloveniji v znamenju teh pričakovanj ne bo prišlo kaj kmalu, potem se bo sama izločila iz slovenske zgodovine. Tega "sestopa” iz zgodovine pa ne bodo krivi protirevolucija, nacionalna homogenizacija in protikomunizem, pa tudi ne nerazumevanje za slovenske razmere v drugih delih Jugoslavije, marveč samovšečni in samoljubni slovenski partijski uradniki na vseh ravneh, ki jim gre predvsem zase in osebno oblast ter zasebno "zgodovino".« Cerkveno zborovanje na Madžarskem 3. In 4. februarja 1989 je bil v Budimpešti, ob prisotnosti številnih škofov, pr- vi kongres verskih gibanj, ki delujejo na Madžarskem. Kongresa se je udeležilo 120 predstavnikov devetih gibanj. Ta so: Re-gnum marianum, Karizmatična obnova, OgnjišČarji, Tretjeredniki sv. Frančiška, Taizejska skupnost, Neokatehumenat, Vera in luč, Marriage Encounter in Comu-riione e Liberazione. Kongres je pozdravil tudi madžarski primas, kardinal Pa-skai. LISTNICA UREDNIŠTVA Za to številko se nam je nabralo precej člankov in dopisov. Zaradi tega smo nekatere morali odložiti za prihodnjo številko. Cenjene dopisnike prosimo za razumevanje. K. H. Stalin in Hitler, dva gangsterja, oba kriva za drugo svetovno vojno V PROTITOKU Premišljevanje ob Dragi DUHOVNA MISEL. »... kajti vsak, kdor ise povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo ipovišan.« i(Lk 14,11) Skušnjava, ko hočejo nekateri prevladati in ropati druge, je nekaj zelo običajnega v človeški zgodovini. Da se>-to dogaja med "pogani in v totalitarnih režimih vseh barv, je do neke mere razumljivo, ker ioni živijo »brez upanja« (Lk 2,12). Prepričani so namreč, da je vsa sreča in smisel njihovega življenja v tem, če si nakopičijo čimveč časti in bogastva. »Med vami ipa ne sme biti tako!« (Prim. Lk 22,26) To priporočilo je dal Jezus učencem zadnji večer pred svojim trpljenjem in smrtjo, ko se je sklonil da jim umije noge. Kljub temu pa je ta skušnjava bila in je še vedno prisotna tudi med nami.« Kristjani resnično potrebujemo skromno, preprosto in ponižno srce, če hočemo slediti Jezusu po poti njegovega evangelija, da bomo nekoč ivredni prejeti dar, »ki ga milostno daje Bog — večno življenje« (Prim. Rim 6,23). Ponižnost nikakor ni podcenjevanje samega sebe, slabištvo, cincavost, izmikanje, iskanje izgovorov, nedorečenost, dvoumnost in neodgovornost. Človek, ki ima skromno, preprosto in ponižno srce trdno stoji za resnico, vidi in išče svojega bližnjega, mu stopi naproti, mu (pusti ido besede,'da tudi on lahko zadiha in pride do "veljave. Vedno pa moramo drug z drugim deliti svoje manjše in večje darove. Japonski pregovor pravi: »Čeprav nisi rojen v siromašni kolibi, bodi kljub temu skromen, takrat boš kakor lotosov cvet, ki raste izven močvirja«. MILAN NEMAC -v Čudna pota KPI in sen. Spetiča iSredi počitniškega razpoloženja smo bili. A kot je čudovito napisal Leopardi, se človek počitka ali praznika najbolj veseli takrat, ko ga pričakuje in uživa ob misli nanj-. Ko pa je praznik tu, so vse misli obrnjene naprej proti novemu delovnemu dnevu. Tako se je prav sredi vročih avgustovskih dni peščica slovenskih ljudi na Tržaškem posvečala organizaciji kulturne prireditve, za katero se je že davno udomačilo ime Draga. Teh nekaj ljudi je v resnici z obema nogama že v prihodnjem delovnem letu. Kajti ali ni Draga nekakšna vsakoletna streznitev od počitniškega pozabljenja, ponovna utopitev v problematiko, s katero se dan na dan spoprijemamo kot ljudje, kot Slovenci, kot kristjani? Ali ni podobna uvodu, s katerim naj bi se po nekajmesečnem premoru, posvečenem telesnemu in duševnemu oddihu, skupaj s šolskimi zopet odprla tudi vrata ustvarjalnega duha, kulture, politike, skupnega snovanja načrtov itd.? 'Na videz bi Draga ne potrebovala posebnih predstavitev, saj je ena od tistih — ne ravno zelo številnih — kulturnih pobud, za katere v zadnjih letih zanimanje med nami ni splahnelo, ampak se je nasprotno povečalo. To nedvomno kaže, da je Draga kljub neugodnim okoliščinam, v katerih je živela, znala ostati sveža, izzivalna, ter je znala tudi zadeti v živo, če je bilo potrebno. Bila je tudi prva, ki si je na slovenskih tleh upala javno spregovoriti o nekaterih žgočih problemih slovenske zgodovine, sedanje eksistence in ne vedno svetle bodočnosti. Zato si je nakopala od časa do časa s »pristojnih« mest tudi kak večji ali manjši »anatema«, kar pa ji je le povečalo popularnost, tako da je danes Draga prireditev, ki se prav gotovo uvršča med osrednje pobude v skupnem slovenskem kulturnem prostoru. iPrav zato pa se zdi na tem mestu vredno o Dragi spregovoriti tudi bolj problemsko. DRAGA DO SEDAJ Prvo izhodišče je dejstvo, da so organizatorji Drage katoličani in da je Draga v vseh teh letih zavestno iskala krščanski pristop do obravnavanja tematike. Draga je zato najpomembnejša in najodmevnejša kulturna pobuda, ki jo v tem trenutku premoremo katoličani v Italiji. Je tako rekoč naš krik v svet, naša izkaznica pred javnostjo. In morda se zavestno ali podzavestno tega tudi večinoma zavedamo. Toda tržaški ali goriški katoličani se v Dragi v veliki večini omejimo na poslušanje, kakor da bi se nas to, o čemer teče razgovor pred mikrofonom, ne tikalo, pa naj bo tema še tako zamejska in še tako »naša«. Seveda je lažje (in tudi bolj zabavno) v klopi poslušati, kako med seboj debatirajo bleščeča imena iz matične domovine ali zdomstva, Toda na ta način se Draga spremeni v Spektakel, naša odsotnost pa je marsikomu, ki ne živi v naših krajih ali je drugačnega mišljenja, nerazumljiva. Zato bi se naše vabilo v Drago ne omejilo na golo udeležbo, ampak na udeležbo in sodelovanje. To bi bil naš najlepši doprinos Dragi. DRAGA V BODOČNOSTI Drugi razmislek pa zadeva bodočnost Drage. Njeni organizatorji se namreč dobro zavedajo, da bo obdržati doseženo raven te prireditve vedno težja naloga. Njena privlačnost je bila do danes namreč tudi v tem, da se je na njej spregovorilo o temah, o katerih se v matični domovini ni smelo svobodno razpravljati in ki so bile torej tudi za zamejske »uradne« forume, predvsem za tukajšnji dnevnik, izraz starokopitnega mračnjaštva. Draga se je tako povsem jasno opredelila za primat naroda pred razredno pripadnostjo, ko je tudi v narodnostno ogroženem zamejstvu v nekaterih krogih narodnost veljala za »meščansko« ostalino; zagovarjala je večstrankarski pluralizem, ko je veljala enostrankarska ditkatura za demokratično pridobitev delovnega ljudstva; zavzemala se je za narodno spravo, ko je bilo v slovenski javnosti dopuščeno le povsem enostransko prikazovanje naše polpretekle zgodovine, branila je Kocbeka, ko ga je (skupaj s pisateljema Pahorjem in Rebulo) leta 1975 ob znanem tržaškem intervjuju zajel plaz obsodb in natolcevanj. Na ta način so bila stališča jasna, vsi smo več ali manj vedeli, kaj kdo zagovarja. Ni bilo težko biti izzivalni in zanimivi. Niti ni bilo čudno, da se je po- večalo zanimanje za Drago v prvi vrsti v republiki Sloveniji onstran državne meje. Zdi se pa, da se stvari spreminjajo. Danes z narodnostjo, s pluralizmom, »pravičnejšimi zgodovinskimi ocenami«, Kocbekom, celo z emigracijo brez sramu mahajo tako rekoč že vsi, tudi tisti, ki so do nedavnega branili povsem nasprotne kulturne in politične koncepte. Ne samo, z vsemi temi argumentacijami solijo pamet onim, ki so te vrednote zagovarjali že vso povojno dobo. A naj bo že kakorkoli, naj gre tu za prebrisano politično igro, za golo oblast, za take ali drugačne interese ali za navadno kamuflažo, stvar 'je učinkovita in ljudi zavaja. Jasno je, da nekateri poudarki,