94 Glasnik SED 61|2 2021 * T ajda Jerkič, dipl. etnologinja in k ulturna antr opologi ja (UN), študentka magis tr sk eg a študi ja, Univ er za v Ljubljani, Filozof ska f ak ult et a, Oddelek za etnologi jo in k ultur no antr opologi jo; t ajda.jer kic@gmail.com. P or očila T ajda Jer kič* Zadnji letošnji majski dan smo se v več kot 60-članski zasedbi poslušalstva, predavateljic in predavateljev zbrali na spletnem dogodku, poimenovanem Sodobnost tradi- cionalnih rokodelskih in obrtniških znanj in dejavnosti. Posvet je potekal pod okriljem Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo, program je bil pester, diskusija plodna. Da smo bili priča večplastni predstavitvi prizade- vanj za ohranitev in razvoj rokodelskega znanja in obrti, se moramo zahvaliti Mateji Habinc in Veroniki Zavratnik, ki sta na dogodek povabili strokovnjakinje in strokovnjake z različnih področij, stopenj poznavanja problematike roko- delstva in vključenosti vanjo. Dogodek je bil zasnovan kot pregled in vpogled v stanje organiziranja, izobraževanja rokodelcev in rokodelk, raznovrstnega vključevanja v gos- podarski sektor, izmenjava idej ter poročanje o nadaljnjih premikih (predvsem zakonodajne) skrbi za rokodelstvo. Prvi sklop posveta se je po nagovoru dekana Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Romana Kuharja in pred- stojnika Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Jake Repiča pričel s predavanjem Janeza Bogataja, ki je osvetlil strukturo izobraževanja in organiziranja rokodel- skega dela skozi čas. Pomembnejša prizadevanja za do- sežke, pa tudi proti neizkoriščenosti takrat prepoznanih potencialov sistemskega razvijanja »domače in umetno- stne obrti«, kot jo klasificira Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije (OZS), so se dogodila po letu 1977, ko je pote- kala prva bienalna razstava rokodelcev v Slovenj Gradcu. Poglavitno je, da je predavatelj, dolgoletni raziskovalec in opazovalec rokodelstva in pobudnik zasnove regionalnih rokodelskih centrov z osrednjim rokodelskim centrom v Ljubljani, neposredno in neidealistično izpostavil glavne vrzeli v izobraževanju, organizaciji in (državni, strokovni, formalnopravni) podpori rokodelcem in rokodelkam. Delovanje obstoječih devetih rokodelskih centrov je po- drobneje predstavila vodja Rokodelskega centra DUO Škofja Loka Kati Sekirnik. Poslanstvo devetih rokodel- skih centrov po Sloveniji, združenih v Konzorcij – torej dokumentacija, predstavitev in prenos rokodelskega zna- nja in veščin, vrednotenje, trženje, posredovanje interesov rokodelcev in rokodelk državnim institucijam oziroma tisto, čemur rečemo celostna obravnava – se (uspešno) iz- vaja, potenciali pa o(b)stajajo. Ti so možni predvsem na področju sooblikovanja trajnostne turistične ponudbe; ker pa Konzorcij predstavlja vezni člen med ustvarjalci in dr- žavnimi institucijami, je bila izpostavljena sistemsko neu- strezna ureditev na področju zakonodaje, saj ni krovnega zakona, ki bi ščitil interese in delo rokodelcev. O premikih pred tremi leti ustanovljene Medresorske de- lovne skupine, ki bi uskladila zakonodajo, je na posvetu spregovoril Franc Stanonik. Vodenje skupine je prevzelo Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, vanjo pa je vključeno še Ministrstvo za finance, Ministrstvo za kul- turo, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in ena- ke možnosti ter Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Izkazalo se je, da je bilo poglabljanje v rokodelstvo s pravnega stališča vsaj za nekaj dobro: delovna skupina je sklepčna, da rokodelstva ni enostavno opredeliti, saj gre za spoj različnih organizacijskih oblik obrtniškega dela, izo- braževanja, trgovanja in celo socialnega varstva. Postopek zakonske ureditve, ki ga usklajuje pet različnih ministrstev, je dolgotrajen in v tem času žal ni prednosten. Predvsem pa v slovenskem prostoru manjka strategija, ki bi presegla menjavo vodilnih oseb v državnih institucijah in omogočila stalnost prizadevanj za ureditev področja rokodelstva. Naslednji sklop je prepletal dve pomembni osišči: izobra- ževanje in primere praks znamčenja, torej vključevanja v tržno gospodarstvo. O pomenu izobraževanja in skrbi za nadaljevanje rokodelskih dejavnosti je najprej sprego- voril Jernej Bortolato, predsednik Sekcije za domačo in umetnostno obrt pri OZS. Rokodelske dejavnosti bi bilo smiselno spodbuditi tudi z davčnimi olajšavami, mlade pa pritegniti z možnostmi sodobnih interpretacij in imple- mentacij tradicionalnih znanj in veščin. Ena od možnih poti potrjevanja obvladanja rokodelskega znanja in veščin je tudi odločitev za nacionalno poklicno kvalifikacijo (NPK), ki jo je predstavil Boštjan Košorok s Centra RS za poklicno izobraževanje. V Sloveniji je for- malna izobrazba za tradicionalne rokodelske obrti skoraj- da zamrla, zato so toliko bolj pomembne pobude za doku- mentiranje znanja in organiziranje tečajev v rokodelskih centrih, ki se v več primerih povezujejo s pridobivanjem formalnih poklicnih nazivov v obliki NPK (na primer v Idriji in Veržeju). Na seznamu poklicnih nazivov ni veli- ko poklicev, povezanih z rokodelstvom in obrtmi, doda- tno motivacijo in tehten argument pri ureditvi področja pa predstavlja dejstvo, da gre za ohranjanje znanja, ki je uvrščeno med (nesnovno) kulturno dediščino. Sistematič- na ureditev bi prispevala k dodatnim zaposlitvenim mo- žnostim, kot velja za nekatere storitvene obrti, ki temeljijo na sistemu NPK. Pri zagotavljanju formalne izobraževalne KAJ SE DOG AJ A N A PODR OČJU R OK ODEL S T V A IN OBR TI? Sodobnos t tr adicionalnih r ok odelskih in obr tniških z nanj in deja vnos ti , Zoom, 3 1 . 5. 202 1 Glasnik SED 61|2 2021 95 P or očila T ajda Jer kič mreže je pomembno nasloviti tudi dvome, ki rokodelce in rokodelke odvračajo od pridobivanja formalnega poklica, ti pa lahko izhajajo iz nepoznavanja prednosti. Ena po- membnejših je večja suverenost nosilcev znanja in veščin, ki je lahko ključna za odgovorno predajanje rokodelskih spretnosti naslednjim generacijam. Prednosti kolektivnih blagovnih znamk na primeru roko- delstva je izpostavila Tanja Lešnik Štuhec, ki je sodelovala pri razvijanju krovne znamke Izvorno slovensko, ki pove- zuje 16 znamk. Poudarila je, da se z uveljavljanjem znam- ke oblikuje prepoznavnost in jamči vrednote zelenega turizma, obenem pa odgovarja na težnjo izkustvenega tu- rizma, saj vključuje prikaze mojstrov rokodelcev med pro- cesom izdelave unikatnih izdelkov. Taki turistični izdelki ustvarjajo privlačno zgodbo, ki spodbuja obisk destinacij, in obratno – zgodbe rokodelcev in rokodelk odpirajo pri- ložnosti za novo turistično ponudbo. Če je na področju zakonodaje težje govoriti o uspehu, pa je certifikat Rokodelstvo Art & Craft Slovenija, ki ga podeljuje strokovna komisija OZS, dobro uveljavljen in prepoznan tudi izven slovenskih meja, kar ustvarja viso- ko kakovost ponudbe rokodelskih izdelkov (ne pa nujno storitev). Pomen ohranjanja slednjih je v zadnjem temat- skem sklopu izpostavil Vito Hazler. Tudi v razpravi je bila večkrat omenjena nuja po vzpostavitvi evidence mojstrov in mojstric, ki ustvarjajo iz lokalnih materialov, iz kate- re bi črpali tako strokovni delavci in delavke (na primer za potrebe varovanja, ustreznega konserviranja in resta- vriranja kulturnih spomenikov), pa tudi tisti, ki so jim take tradicionalne rešitve blizu ali pa želijo s tem poskrbeti za ohranjanje kulturne dediščine. Četudi se zdi takšno rav- nanje blizu promociji, so ta prizadevanja usmerjena v ob- veščanje in večjo dostopnost mojstrov in mojstric. V času preobsežne proizvodnje materialnih dobrin in nepo- trpežljivega ravnanja z okoljem nastajajo mnogi zanimivi projekti, ki povezujejo sodobno oblikovanje s tradicionalni- mi veščinami. Iz rokodelstva kot dela »ljudske« tehnologije in umetnosti namreč črpajo trajnostno naravnane oblikoval- ke in oblikovalci. Zgleden primer takšnega sodelovanja sta predstavili Maja Vardjan in Cvetka Požar, kustosinji medna- rodnega projekta, razstave in spletne platforme MADE IN, ki so bili v letu 2020 predstavljeni v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani. Izpostavljeno je bilo tudi dej- stvo, da je meja med področjem industrijskega in unikat- nega oblikovanja in rokodelstva tanka, saj slednje združuje oblikovanje in uresničevanje zamisli izdelka, oblikovalci pa (lahko) črpajo iz tradicionalnega znanja ter izdelke pre- oblikujejo s pomočjo novih pristopov in jim dodajajo nove načine uporabe. Treba je izpostaviti, da rokodelske veščine niso pomembne zgolj kot predmet zaščite nesnovne kultur- ne dediščine (v nacionalnem Registru je sicer 28 enot, ki ustrezajo podzvrsti rokodelskih in obrtniških znanj), ampak tudi kot trajne tehnološke rešitve in spoznanja, kar so v raz- pravi izpostavili restavratorji in konservatorji. Prej omenjeni rokodelski centri, ki so vpeti v lokalne in regi- onalne razvojne politike, so lahko tudi zgled za oblikovanje novih možnosti dela, povezovanje ustvarjalk in ustvarjalcev ter mreženje s končnimi uporabniki ali kupci. Pred kon- cem posveta je svoje delo predstavil Aleš Kacin, žirovski oblikovalec in arhitekt ter ustanovitelj in vodja čevljarske delavnice AK Alojz Karner, ki ga je sodelovanje v projek- tu štirih lokalnih akcijskih skupin Domače in umetnostne obrti – dediščina in sodobnost spodbudilo k razvoju svoje delavnice in ponudbe. V njej namreč združuje tradicionalno ročno izdelavo čevljev in sodobno digitalno tehnologijo, ki omogoča, da je vsak čevelj narejen po meri stopal naročni- ka. Aleševo delovanje je tesno vpeto v bogato rokodelsko in industrijsko zgodovino Žirov, kjer so se pred 50 leti takratni čevljarji povezali v danes svetovno znano podjetje Alpina, v kateri je deloval tudi Alešev ded Alojz Karner, ki mu je pre- dal čevljarsko znanje. Če je bilo rokodelstvo v preteklosti gonilo za industrijski razvoj, pa se danes vse bolj vzpostavl- ja povezava rokodelstva s turizmom: delavnico AK Alojz Karner in prikaz postopka izdelave čevljev si sedaj lahko ogledajo obiskovalci Žirov. V razpravi ob koncu posveta je Branko Suhadolnik iz Zveze društev upokojencev Slovenije izpostavil željo po aktivni vključenosti v prenos znanja, saj ustvarja kar 2000 upoko- jenk in upokojencev. V rokodelskih centrih se rokodelci in rokodelke sicer gibljejo na različnih ravneh profesionaliza- cije, večinoma pa so imetniki prej omenjenega certifikata Rokodelstvo Art & Craft Slovenija. To ne velja za ljubitelj- ske rokodelce, ki si ne prizadevajo za resnejši vstop na trg, zato bo v prihodnje treba izpostaviti taka neskladja, oza- vestiti pomen izobraževanja in poskrbeti za sistematično dokumentacijo znanja, ki ga imajo rokodelci ali rokodelke. V živahni razpravi so bile omenjene različne problematike, zato polje (tradicionalnega) rokodelstva in obrti v okviru etnologije in kulturne antropologije nedvomno ponuja ve- liko možnosti za nadaljnje premisleke in raziskovanja: od vključevanja v urejanje problematike »od spodaj navzgor«, spodbujanja državnih institucij k nadaljevanju prizadevanj za ureditev zakonodaje, povezovanja z regionalnimi razvoj- nimi strategijami (oziroma agencijami) in turizmom, podpi- ranja sodelovanja med oblikovalci in rokodelci, naslavljanja ekonomskih in družbenih razsežnosti (npr. medgeneracij- skega učenja, oblikovanja in utrjevanja odnosov v lokalni skupnosti ter revitalizacije mestnih središč) 1 do vsestranske strokovne podpore pri dokumentiranju, pripravljanju podlag za NPK, vpisov v Register nesnovne kulturne dediščine ipd. Posvet predstavlja uspešen začetek, v prihodnje pa upam(o) na povezovanje akterk in akterjev, ki jih združuje polje tra- dicionalnega rokodelstva, obrtniških znanj in dejavnosti »v živo«, kot to pritiče rokodelskim dejavnostim. 1 O sodobnem rokodelstvu in urbanih rokodelskih sejmih več v pub- likaciji Delavnica, polna nereda: Sodobni rokodelci in oblikovalci v Sloveniji (Maja Korun Hočevar (ur.), Zavod Lab Laar, Ljubljana 2014).