cerkev v sodobnem svetu
CARLO CARDIA
Zahrbtni čar neotemporalizma
Spremembe, ki jili je Janez Pavel II. uvedel v cilje vatikanske zunanje politike
Prišlo je do obstoja dveh vzporednih diplomacij; papeške in kurijske. Prva se utemeljuje na poveličevanju neposredne akcije, takojšnjih papeževih ukrepov in zabrisovanju razlik. Druga pa temelji na spoštovanju avtonomnosti politike. Tveganje je v tem. da utegne podobo papeža kot najvišjega posrednika zamenjati podoba »papeža-kralja«, ki na niednarod-nem polju deluje na način in s sredstvi, ki so značilni za kralje. Dogaja se spopad-soočenje znotraj Cerkve med tistimi, ki na katolištvo gledajo kot na sredstvo za natančno opredelitev neotemporalizma* in med onimi, ki hočejo razvijati ekspanzijsko moč katolištva. pri tem pa ohraniti laični in samostojni značaj politike.
Obstaja dokaj razširjeno in upravičeno zanimanje za spoznavanje in za razpravo o poglavitnih smereh zunanje politike Vatikana ali bolje Svetega sedeža. Razlogov za to zanimanje je veliko. Mednarodna dejavnost Svetega sedeža se je razširila in razbohotila na najrazličnejša področja in praktično nima več teritorialnih meja. Papeška diplomacija in sam papež sta odločilno posegla v ključna mednarodna politična dogajanja in pogosto dosegata spoštovanja vredne rezultate. Sama osebnost Janeza Pavla II. in njegova nadvse neumorna dejavnost v prvih osmih letih papeževanja sta uveljavila vlogo Cerkve v različnih nacionalnih okvirih in v vseh poglavitnih geopolitičnih območjih - in to v večjem obsegu kot kdajkoli prej.
Vendar pa je potrebno vnaprej reči, da razmislek o tej temi ne more spregledati nekaterih temeljnih sestavin, ki označujejo sam koncept zunanje politike Svetega sedeža. V strogem pomenu besede je s tem treba razumeti dejavnost, ki jo izvaja Sveti sedež s svojo lastno diplomacijo tako v dvostranskih odnosih z drugimi državami, kakor v nadnacionalnih organizacijah in družbah, v katerih sodeluje.
Pozneje bomo ugotovili, da se takšna naravnanost vatikanske politike navsezadnje izkaže za togo in omejeno že zato, ker preveč posnema politiko vseh drugih držav. Toda celo v tej omejevalni interpretaciji izpričuje diplomatska dejavnost Cerkve posebne in izvirne značilnosti. Med vsemi cerkvami in veroizpovedmi je edino katoliška Cerkev s Svetim
• tcmporalucm = laično«. pawrctnmt. 13 IS Teorija in praku. let. 23. » U. Ljubljana I9S6
sedežem - in ne le državo-mestom Vatikan, ki je zgolj instrumentalna enota, potrebnim zato, da dokazuje neodvisnost organov svetovne cerkvene oblasti - pasivni in aktivni subjekt mednarodnih odnosov in razmerij.
Sveti sedež je po eni strani omejen v svoji dejavnosti z 26. členom Lateranskc pogodbe, po katerem se ne sme spuščati v spopade teritorialne narave, razen če jo prizadete strani soglasno jx>zovejo, da zastavi svojo moralno avtoriteto za dosego sporazumne rešitve. Po drugi strani pa Sveti sedež ni polnopravni član Organizacije združenih narodov. In to zato. če se lahko zanesemo na avtoritativni vir, ker bi to sprožilo načelne težave zaradi same koncepcije Cerkve. OZN namreč predpostavlja suvereno enakost svojih članic, medtem ko Svetemu sedežu nikakor ni do tega, da bi ga enačili s kako državo. Poleg tega pa Listina OZN zahteva, da se njene članice moralno, pravno in politično zavzemajo in angažirajo v akciji proti državi, ki prekrši določbe, ki so temelj organizacije. Vse to pa je seveda v nasprotju s podobo, ki jo ima Sveti sedež o sebi in ki jo hoče prikazovati tudi navzven: je drugačen in višji od katerekoli države, ki ima zemeljske in partikularne cilje, medtem ko so njegovi cilji spiritualni in obči in se torej ne more vpletati v ozemeljska in še manj v vojaška tekmovanja med državami.
Številna in različna pa so sredstva, s katerimi deluje Cerkev na mednarodnem prizorišču. Njeno najbolj tradicionalno sredstvo je seveda mreža diplomatskih predstavnikov, ki v različnih rangih (nuncij, pronun-cij, internuncij) delujejo pri vladah v zameno za prav toliko veleposlanikov ali odpravnikov poslov. Naloga teh ljudi, ki so odgovorni državnemu sekretariatu in Svetu za javne zadeve je. da izvajajo papeške direktive in tiste, ki jim jih naložijo ministrstva, zadolžena za diplomatsko dejavnost. Nunciju gre posebna pravica dodeljena v okviru diplomatskega zbora države, v kateri je akreditiran: pravico za to mu daje določba, ki je bila sprejeta na Dunajskem kongresu 19. marca 1815 (pozneje pa jo je potrdila mednarodna konferenca Združenih narodov leta 1961), seveda le v primeru, če zadevna država sprejme in prizna to prednostno pravico.
Ker pa je izvajanje diplomatske dejavnosti v strogem pomenu besede prenešeno na predstavnika Svetega sedeža pri vladah, je mednarodna politika Cerkve vselej rezultat več dejavnikov. Predvsem od dejavnosti in vloge, ki jo je imelo v določeni državi ali geografskem prostoru tamkajšnje škofovstvo, ki je bilo, v sorazmerju s svojo močjo in vplivnostjo, odločilni element političnega in javnega življenja v deželi. V preteklosti so nunciji prišli večkrat v navzkrižje z usmeritvijo krajevnih, domačih škofovstev in z njegovimi najbolj uglednimi predstavniki, ker so poskušali uveljaviti »rimske« odločitve (če ne kar osebne) nad mnenji, stališči in prepričanji nacionalne katoliške skupnosti. Ni bilo redko, da so nunciju očitali, da ne posreduje dovolj korektno nacionalne stvarnosti, v katero je bil vključen po svojih funkcijah, ampak da jo v očeh Svetega sedeža in papeža prikazuje popačeno. Najbolj tragičen primer, ki je Še danes predmet ostrih razprav in polemik, je bil nedvomno primer nuncija v Berlinu, ki je pred in
med drugo svetovno vojno prav malo storil za to, da bi zares opisal resničnost nacizma, z vsem kar je pomenil, in da bi spodbudil dejavnost Svetega sedeža k bolj smelim dejanjem kol so bila tista, ki jih je bil pod vzel.
Ailantizem Pija XII.
Prav ta zadnji primer omogoča, da dojamemo zgodovinsko-razvojno podobo mednarodne politike Svetega sedeža. Lc-ta je po zatonu oblasti v letu 1870 omejil območje svoje diplomatske dejavnosti na zahodnoevropski prostor, katerega del je tudi objektivno bil, v tem okviru pa predvsem na katoliške dežele ali tiste, kjer je katolištvo bilo dejanska družbena sila. Še več. Radikalno in vedno ostrejše obsojanje sovjetske izkušnje in pozneje sploh vsakega revolucionarnega ali komunistično navdihnjenega gibanja, je dokončno zožilo vpliv io učinkovanje papeške diplomacije in mednarodnega delovanja Svetega sedeža, ki se je zvedlo na nadomestke bolj ali manj strateških namenov drugih sil. »Korporativistična« konservativna drža Pija XI. in njegova »politika konkordatov« z avtoritarnimi državami v 20-tih in 30-tih letih je bila poudarjeno naklonjena fašizmu in nacizmu, čeprav pod videzom in skoz optiko protikomunizma. To je bila senca, ki ni zginila niti med drugo svetovno vojno, ko so »nevtralnost« Svetega sedeža mnogi občutili v bistvu kot pozicijo enake oddaljenosti od bojujočih se sil. pozicijo čakanja na izid spopada. Se zlasti v 40-tih in 50-tih letih pa je »atlantska« usmeritev Pija XII. ki je sicer objavil še kar svobodomiselno »pastirsko« poslanico o »Pravicah človeka« - prilagodila vatikansko zunanjo politiko zahodni politiki, in to v tolikšni meri, da se je Sveti sedež izkazal nezmožnega celo za to. da bi dojel zgodovinski pomen protikolonialne revolucije, ki je začenjala spreminjati podobo in prihodnost planeta. Protikomunistična eksluzivnost. ki jo je bilo sicer morda mogoče opravičevati s surovostjo stalinističnih režimov, kakor so se uveljavljali v več vzhodnoevropskih državah, je odvzela vatikanski dejavnosti vso širino, predvsem pa je Svetemu sedežu onemogočila, da bi izdelal takšen diplomatski načrt, ki bi mu šlo za omilitev nasprotij ali za spodbujanje akcij v to smer ali za pospeševanje tistih kali popuščanja, ki so se pojavile v tolikih državah in krajih sveta. Kot primer te avtokratske usmeritve velja omeniti, da sta Sveti sedež in osebno Pij XII. odklonila ureditev vprašanja imenovanja škofov na nekdanjih nemških ozemljih, ki so prišli v meje Poljske: odklonitev, ki je naletela na sovražen odmev predvsem poljskega škofovstva, posebej še kardinala Wyszynskpga.
Le, če se ozremo na to zgodovinsko obzorje, lahko razumemo pomen in vrednost koncilskega preloma oziroma obrata, ki ga, lahko kar zadeva zunanjo politiko Svetega sedeža, po pravici istovetimo z nekaterimi dalekosežnimi dejanji in odločitvami, ki sta jih osebno prispevala Janez XXIII. in Pavel VI. Značilni vidiki tega obrata so še v našem spominu in
so postali del politične in idejne zakladnice katolištva. Ponovna interpretacija razmerja med ideologijo in zgodovino, ki jo je opravil Roncalli, je -ob njegovih popuščajočih gestah do Sovjetske zveze - z enim samim zamahom zabrisala meje vatikanske diplomacije v odnosih z »realnim socializmom«. Tudi posredovanje, o katerega vsebini še ni dano vsega doumeti, v kubanski krizi leta 1963, je dalo »nevtralnosti« Svetega sedeža bolj avtentičen pomen in vrednost glede na formalizem preteklih desetletij. Dolgo montinijevsko papeževanje pa je tudi položilo temelje novega univerzalizma, ki naj ne bi več poznalo meja - ne političnih, ideoloških ali teritorialnih pregrad - in ki naj bi celo spremenil naravo zunanje politike Svetega sedeža. In tako je pravzaprav značilno, da je prav Pavla VI.. spretnega in tenkočutnega diplomata, doletelo, da je odpravil istovetenje med mednarodno dejavnostjo in diplomatsko dejavnostjo Svetega sedeža s tem. da je prvo dejavnost razširil do dotlej neznanih obzorij. Ne gre torej šteti za paradoksno, če se v tem smislu uvršča enciklika Populorum progressio med tiste dokumente, ki poveličujejo mednarodno vlogo katoliške cerkve in ji spreminjajo njeno vsebino in sredstva: v resnici je Sveti sedež prav s to encikliko zbrisal svojo drugo zahodno mejo in postavil Tretji svet v središče svojega zanimanja, svoje pozornosti, svoje akcijske in razvojne strategije. Stari misijonarski duh. zaprt v ovojnico evropske kulture, je bil pozvan, da se sooči s post-kolonialno stvarnostjo, ki zajema skoraj polovico človeštva. Znameniti Montinijev govor v OZN leta 1965 je še dodatno potrdil mednarodno usmeritev Svetega sedeža, v kateri diplomatska dejavnost nima več ne prvega in ne ekskluzivnega mesta. In končno so prva potovanja nekega rimskega papeža, na primer v Indijo in Izrael, položila temelje mednarodni politiki, ki ne pozna več ne političnih in ne verskih meja.
Tisto, kar danes preseneča v teh dogodkih in dejanjih, ki so bila tedaj tako spektakularna. je njihova opredelitev in strategija za izrazito dolgoročno in tako rekoč povsem drugačno politiko.
V »očeh zgodovine« pomeni montinijevska Ostopolitik precej več kot zgolj povsem razumljivo iskanje boljših življenjskih razmer za katoliške skupnosti v državah evropskega vzhoda. Je namreč sredstvo za prevrednotenje avtonomnosti političnih razsežij na nacionalni in internacionalni ravni. Gre za avtonomijo, ki naj bi Cerkvi omogočila, da sprejme ne samo in ne toliko končni iztek zgodovinskih procesov, ki segajo nazaj v drugo svetovno vojno, temveč, da pristane na obstoj političnih režimov in sistemov, ki so povsem različni, celo nasprotni njenim »željam«, da se skratka z njimi sooči kot z dejanskimi sogovorniki v dialogu, v soočenju in akciji, ki naj uveljavi cilje splošnega značaja: cilje sožitja, miru in navsezadnje tudi avtohtonega spreminjanja posamičnih, posebnih nacionalnih politik.
Odpiranje v tretji svet
Seveda pa je tudi vključitev tretjega sveta, z njegovimi problemi in hotenji v realno obzorje katolicizma, izzvalo enega institucionalno in komunitarno najbolj ambicioznih vzporednih gibanj, kar jih je bilo v cerkveni zgodovini: porodilo, okrepilo in osamosvojilo je namreč nacionalne ali kontinentalne cerkve, ki so tudi same tako prevzele glavno vlogo, se pravi vlogo dialektičnega uravnoteževalca v odnosu do zahodnoevropskih cerkva in do samega Svetega sedeža. V določenem smislu bi lahko rekli, da se je globoko spreminjanje samega koncepta zunanje politike Svetega sedeža začelo prav v samem srcu montinijevskega pape-ževanja, ko so latinsko-ameriška, afriška, ameriška in druge evropske cerkve začele samostojno oblikovati strateške usmeritve svojega delovanja - pastoralnega, socialnega, političnega - da bi tako nastopile kot aktivni subjekti v svojih matičnih okoljih in na mednarodni sceni, pa tudi kot subjektivni dejavniki v kulturnih in družbenih procesih izjemnega pomena. Škofovske konference, ki so nastale z H. vatikanskim koncilom in jih je disciplinsko uravnaval Pavel VI., so tako postale različni dialektični poli na mednarodni katoliški sceni; ta je objektivno omejevala vlogo papeške diplomacije in jo zoževala na vlogo sprožanja spodbud in dogovarjanja, ki je bila v tedaj nastalem svetovnem kontekstu tudi bolj naravna in plodna.
To pa seveda ne pomeni, da se je v šestdesetih in sedemdesetih letih diplomatska dejavnost Svetega sedeža zmanjšala ali da je usihal njen pomen. Prav narobe: doživela je izjemen razvoj, v kvantitativnem in kvalitetnem smislu. Po eni strani so se močno razvili dvostranski odnosi Svetega sedeža z velikim številom držav, tako da obstoječi specializirani instituti niso mogli več zadostiti vsem potrebam po cerkvenem (in laičnem) diplomatskem osebju. Po drugi strani je Sveti sedež, ki ni polnopravni član OZN, postal član cele vrste mednarodnih in sopranacionalnih organizacij, kjer je opravljal in opravlja izredno intenzivno dejavnost: od FAO do Unesca, od Evropskega sveta do Organizacije ameriških držav (OAS), od mednarodne agencije za jedrsko energijo (A1EA) do Organizacije združenih narodov za industrijski razvoj (ONUDI), v vseh teh organizacijah ima Sveti sedež svoje predstavnike ali stalne opazovalce ter vedno sodeluje pri mednarodnih projektih, ki jih pripravljajo te organizacije. In ne nazadnje: znano je. koliko je papeška diplomacija z Agostinom Casarolijem in Achillejem Silvestrijem (sekretarjem Sveta za javne zadeve) v sedemdesetih letih prispevala k homogenosti in koherentnosti diplomatske dejavnosti, kar priznavajo in cenijo mnoge vlade; znan je tudi njen prispevek sploh v različnih težavnih okoliščinah svetovne politike.
Vsekakor pa je treba poudariti, da se je s koncilskim in montinijev-skim obratom tradicionalna diplomatska dejavnost Svetega sedeža začela prepletati z dejavnostjo in akcijami drugih, cerkvenih in verskih subjektov.
Začetna kontinuiteta papeža Wojtile
In prav s tega stališča je mogoče ocenjevati razvoj vatikanske zunanje politike in mednarodnega delovanja Cerkve v zadnjih osmih letih, v času papeževanja Janeza Pavla II. Razvoj, ki ga ni prav lahko dešifrirati, čeprav so bile v obdobju Wojtile že izrečene drastične sodbe. Zato bi bilo koristno, da se že vnaprej izognemo nekaterim nesporazumom, ki v zadnjem času dobivajo preveč somišljenikov.
Popolnoma zgrešeno je, na primer, pojem »restavracije«, ki ima dokaj vidno vlogo v sedanjem papeževanju, uporabljati na področju zunanje in mednarodne politike. Nemara se poljski papež na nobenem področju ni tako ujel s koncilsko prenovo kot na področju zunanje politike, kjer se je izkazal za nadaljevalca sloga in smeri Pavla VI. Jasno in glasno poudarjanje stikov z mednarodno skupnostjo, z najrazličnejšimi in najbolj oddaljenimi deželami, kar je bilo že skoraj izpuhtelo iz papeške diplomatske miselnosti, je nemudoma dalo vtis, da ne bo vrnitve na staro. Tudi lahkotno kramljajoči slog, ki ga papež uporablja v stiku z vladami in režimi vseh vrst potrjuje, da gre za politično posvetnost in za bolj prepričan nevtralizem do vseh blokov, političnih ali vojaških, svetovnih ali kontinentalnih. In ne nazadnje, papeške iniciative, ki spodbujajo k pogumu in realizmu v temah o razorožitvi, so prinesle večji ugled Svetemu sedežu in pogosto tudi papežu osebno. Dovolj je, če se spomnimo nespremenjene politike Svetega sedeža v pogledu palestinskega vprašanja, ki je dosegla vrhunec leta 1982 s srečanjem z Arafatom; to je temelj dosledne in uravnovešene diplomatske dejavnosti, v kateri ima Sveti sedež v reševanju krize na Srednjem vzhodu vlogo moderatorja. Ali pa, če se spomnimo vatikanske dejavnosti v zvezi z vprašanjem razorožitve in jedrske vojne, ki se je kazala v ustanovitvi papeške znanstvene akademije za proučevanje tega vprašanja in za pobude za srečanja s političnimi osebnostmi vsega sveta, ki so potekala v posebnih sekcijah v letih 1982, 1983 in 1985. Moderatorsko dejavnost je Sveti sedež opravljal tudi. in to včasih kar s strastno vnemo, ob falklandski vojni in ob nedavni sredozemski krizi, ko se je zdelo, da je Sveti sedež poskušal odvrniti Reaganovo administracijo od vojaškega napada na Libijo.
Obstaja, skratka, cel scenarij dejstev, ravnanj in odločitev, ki dokazujejo, da je praktično nemogoče, da bi se Cerkev in njeni vladni organi vrnili nazaj, v čas zahodnoevropske zaprtosti, in pretrgali mrežo stikov in zvez, ki so jo spletli z vsem svetom. Nekateri projekti, ki se jih je lotil Janez Pavel II. osebno celo kažejo, da je v določenih trenutkih prestopil meje, do katerih je prišel Pavel VI. To je npr. veljalo (in velja) za vztrajnost, s kakršno poskušajo organizirati papeževo potovanje v Moskvo, ali pa za eksplicitne ponudbe Kitajski za vzpostavitev diplomatskih odnosov oziroma stalnih stikov diplomatsko-politične narave.
Vsekakor je zelo razširjeno mnenje in občutek, da se je nekaj močno spremenilo v načinu bivanja in delovanja Svetega sedeža in Cerkve na
mnogih koncih sveta - in s tem tudi na svetovni sceni. Gre za upravičena mnenja in občutke, ki pa niso nikoli prerasli v argumentirane in logične sklepe; delni razlog je tudi v tem - kar ne smemo spregledati - da vzbujajo osebnost poljskega papeža in njegove lastnosti pogosto čustvene reakcije pozitivne ali negativne narave, ki jih le redki poskušajo racionalno in konsistentno pojasniti.
Vatikanska diplomacija in papeška strategija
Prednostno in pozorno obravnavo zasluži dihotomija, ki je nastala med slogom in vsebino politike državnega sekretariata in Sveta za javne zadeve, in med dejavnostjo, ki jo izvaja papež neposredno. Očitno ne gre samo za osebne razločke v pogledih in nagnjenjih, čeprav kaže upoštevati tudi te. Gre bolj za dejstvo, da je ob neki strateški naravnanosti, precejeni skoz diplomatsko modrost kurije, ki je avtonomnost svoje politike postavila za temeljni kamen svoje filozofije, nastopila vzporedna usmeritev, ki temelji na poveličevanju neposredne akcije oz. takojšnjega papeževega ukrepanja in na ukinitvi razlik med političnimi in religioznimi načrti. Nazadnje pa je odločitev, nedvomno izvirna in močno karizmatična. da bi dali papeštvu vsem znani potovalni značaj, silno pomenljiva prav na področju zunanje politike in mednarodnega delovanja Svetega sedeža. Po eni strani zato, ker nenehno in na najvišji ravni javnega in spektakular-nega predstavljanja ponuja soobstoj dveh diplomacij, papeške in kurijske, po drugi strani pa zato, ker imajo papeževe geste, besede in početja v očeh drugih tolikšno politično in diplomatsko ceno, da so tradicionalni načini dvostranskih posredništev potisnjeni povsem v ozadje.
Seznam protislovij, ki jih izzove takšna dihotomija, bi bil dolg. Na primer: posredniško delo, ki ga je po papeževem naročilu opravil kardinal Antonio Samorö med Čilom in Argentino ob kontroverzah zaradi prekopa Beagle; po eni strani je poskušal oživeti nekdanjo, zdaj usihajočo tradicijo arbitra, po drugi strani pa je po letu 1980 že zbledela podoba Cerkve kot sovražne Pinochetovemu diktatorskemu režimu in (tedanji) argentinski vojaški hunti. Kar pa zadeva dolgo poljsko zgodbo, zanjo velja, da jo je treba šele zbistriti in napisati, saj je prepolna drobnih intrig in strateških pasti. Sunke papeških akcij, ki delujejo v dobrem in zlem. kot eksplozivni elementi znotraj poljskega političnega sistema - z velikim odmevom po vsem geopolitičnem prostoru Vzhodne Evrope - vedno znova pomiri intenzivna dejavnost državnega sekretariata in še zlasti Sveta za javne zadeve, ki iščeta načine, da bi ohranila trdne odnose s poljsko »državo« in da bi rešila in povečala sposobnost vključevanja Cerkve v poljsko družbo. Ni nam dano vedeti, kolikokrat so si vatikanski diplomati zastavili vprašanje, ali ne bodo poljski dogodki navsezadnje sprožili krize znotraj celotnega omrežja Ostpolitik. Seveda pa je ta velika usmeritev vatikanske politike v šestdesetih letih utrpela hud udarec, dogodek, ki se
je zanj navidez zdelo, da je zunaj diplomatskega obzorja: to je bila objava dokumenta Kongregacije za doktrino vere iz leta 1984 o »Teologiji osvoboditve«, ki je bil sicer namenjen katolištvu Latinske Amerike, vendar je bilo jedro njegovih izjav kar najostrejša obsodba režimov marksistične naravnanosti, kakršne Sveti sedež ni izrekel že od časa Pija XII.
V tem dogodku pa je mogoče videti tudi odločilen element, ki je vplival na globoke spremembe, kakršne so nastopile z Janezom Pavlom II. v razmerju med Cerkvijo in mednarodno skupnostjo. Opaziti je namreč mogoče, da izginja razloček med avtonomijo politike in avtonomijo religioznega, čeprav je bila ta avtonomija smoter desetletij teoretskega snovanja in zgodovinskega dozorevanja Cerkve. V tem smislu pa prihajajo pogledi poljskega papeža nenehno v navzkrižje s cerkveno diplomatsko tradicijo, kakor se je izoblikovala v zadnjih dvajsetih letih in ji kdaj pa kdaj celo grozijo, da jo bodo zadušili. Od vseh nacionalnih Cerkva po svetu Janez Pavel II. zahteva, da gledajo na politiko laično, pa ne zato, da bi razločile, razumele in izvajale posredniško delo, temveč zato, da bi se uveljavile v vsej polnosti, z vso izvirno identiteto, neposredno na politični ravni in to neodvisno od političnega in socialnega konteksta, v katerega so vključene.
Takšna strategija, ki so jo že večkrat uveljavili v krščanski Evropi, v afriški cerkvi, na latinsko-ameriški celini, v redkih močnih azijskih cerkvah, seveda lahko napelje Sveti sedež, da opusti racionalno in »graduali-stično« metodo, ki se je je bil oprijel v pokoncilskem obdobju in da se odpre novim in globjim nasprotjem v različnih geopolitičnih območjih. Ni mogoče spregledati, na primer, da je te vrste strategija več kot enkrat komunicirala z reaganovskim fundamentalizmom, kar ni zgolj po naključju pripeljalo do zbližanja, katerega vrh je nastopil 9. aprila 1984 s sporazumom med ZDA in Svetim sedežem o obojestranskem popolnem priznavanju. In ta strategija je pripeljala celo do neverjetnega sozvočja med reaganovsko obsodbo komunističnega sveta kot »carstvo zla« in med obnovljenimi protimarksističnimi izjavami papeža in njegovih mogočnih kardinalov. Möns. Silvestriniju je bila naložena naloga, da je omilil vtis, ki ga je izzvala takšna skladnost in je zato na konferenci v Stockholmu leta 1984 od vseh prisotnih terjal, naj se ne prepustijo skušnjavi, da bi kar povprek demonizirali sovražnike in nasprotnike in naj ne pristanejo na »manihejsko vizijo človeštva, kot da bi bil boj zoper druge, njih istreblje-nje ali podjarmljenjc pogoj za napredek«. To je še en primer, bi lahko rekli, potencialnega konflikta med vatikansko diplomacijo in papeško strategijo.
Pozivi k redu
Vendar pa bi bila tudi dihotomija med diplomacijo posredovanja in papeško politiko ter obnovitev določenega religioznega fundamentaiizma
omejena le na dogodke v cerkvi osemdesetih let. če hi izhajala zgolj iz papeževih osebnih nagibov. Če je njegova vloga še tako odločilna, mora strukturni in kulturni razvoj različnih sestavin svetovnega katolištva dolgoročno vsekakor premagati poudarjeno vlogo papeža. Najbolj ambiciozna dejavnost, ki jo sedanje papeštvo izvaja in to z absolutno in nedvoumno doslednostjo, je prav prizadevanje, da bi svoji strateški liniji zagotovila večji konsenz in da bi tako spremenila v svojo korist ravnotežje sil. ki je nastalo s koncilskim obratom v minulih desetletjih.
Utegnilo bi se zdeti, da je ta vidik Wojtilove strategije povsem tuj tematiki zunanje in mednarodne politike Svetega sedeža. Dejansko pa postavlja pod vprašaj celo sam okvir montinijevskih reform, s katerimi se je svetovno katolištvo strukturiralo v polifonem smislu, s cerkvami, občestvi. teološkimi smermi in mišljenji, ki so preplavili narode, celine, zemljepisne širine. Prav ta polifonija, ki je obogatila podobo cerkve, je postavila papeža in Sveti sedež v vlogo »najvišjega moderatorja« (v skladu s slavno cerkveno tradicijo) in je postala prava točka napada intervencijske strategije Janeza Pavla II.
Poljski papež, ki je navajen, iz razlogov, ki jih tu ne proučujemo, združevati razmere in ideje pod plašč pomirjajoče uniformnosti, je dosledno in z vsemi oblastnimi sredstvi, ki so mu na voljo, opravil selekcijo sil in elementov znotraj cerkve in je poskušal v sleherni katoliški skupnosti, s katero je prišel v stik, uveljaviti tiste sile in sestavine, ki se najbolj prilegajo njegovi fundamentalistični usmeritvi. Od vseh je zahteval, da iz cerkve naredijo politično in moralno moč v svojih deželah, da opustijo nečastne poti upora in novih iskanj: zakaj zaupanje v posedovanje »resnice o človeku« bo v vsakem primeru zmagalo nad vsemi drugimi problemi in nad vsemi sedanjimi nesoglasji. Ni preveč smelo, če rečemo, daje hotel Janez Pavel II. na mnogih koncih sveta igrati veličastno, skoraj mitično vlogo apostola Petra prav s pozivanjem k redu, k teološkemu, doktrinarnemu, hierarhičnemu redu vseh katoličanov. In z rahlo otož-nostjo je mogoče reči, da za Pavla VI. velja, da je bil kljub svoji reformatorski veličini papež, ki ga je najmanj razumel prav tisti del naprednega katolištva. katerega del je bil tudi sam, medtem ko za Janeza Pavla II. velja, da je papež, ki mu je uspelo izzvati najbolj hrupne in raznolike proteste po vsem svetu, tudi tam, kjer si ni bilo nikoli mogoče zamišljati prostora za kakšnega Petrovega naslednika: od ameriške sestre, ki je glasovala za gibanje žensk, ki zahtevajo priznanje svojih pravic v cerkvi - do javnega in žolčnega uporništva med papeško mašo v Managvi, od predvidljivih protestov, ki so spremljali potovanje Janeza Pavla II. na Nizozemsko do neštetih epizod, do katerih je prihajalo na vseh celinah in iz katerih je bilo mogoče sklepati, da koncil ni pozabljen, kakor tudi ne morejo biti pozabljena vprašanja, ki jih je bil načel.
»Dvorna« logika in metode
Z vso pozornostjo bi kazalo premisliti pomen, ki ga ima avtoritativna papcška strategija v kontekstu mednarodne dejavnosti Svetega sedeža, pa tudi posledice, ki bi jih, če bi zmagala, imela na zunanjo politiko Vatikana. Povsem iluzorno je namreč misliti, da lahko Sveti sedež razvije uravnoteženo in zmerno politiko, politiko sprave na mednarodni sceni, če pa različne nacionalne Cerkve obnovijo posvetno logiko in se postavijo kot branik in kot sila političnega pritiska v določenih družbenih danostih, v katerih delujejo. Naivno je tudi verjeti, da lahko neskončno dolgo traja dihotomija med posebno diplomatsko dejavnostjo Svetega sedeža in očitno osebno ambicijo papeža.
Bodimo jasnejši. Ta restavracijski zaris. za katerega uresničitev delujejo močne cerkvene sile in katerega cilj je, da bi drastično zmanjšal ali ukinil avtonomnost in samoupravno sposobnost različnih katoliških občestev in njihovih škofovskih konferenc, lahko izzove zgolj nekritično poveličevanje papeževe moči znotraj in zunaj Cerkve. Toda takšen izid ne bi pomenil nič drugega, kot da se je spremenilo splošno ravnotežje, ki se je s Koncilom uveljavilo v svetovnem katolištvu. Namesto podobe papeža kot vrhovnega moderatorja bi spet zaživela podoba pepeža-kralja. suverena, ki deluje na mednarodnem polju s sredstvi in načini, ki so tipični za suverene. Zunanja politika papeža-kralja bi postala merilo in navdih za odločanje v nacionalnih Cerkvah, uničila pa bi vse. kar je v njih izvirnega in svojskega. Z drugimi besedami, podrla bi se piramida, na kateri temelji pokoncilska cerkev in znova bi se vzpostavila logika in metode »dvora«, ki so bile značilne za cerkev kot posvetno silo.
Jasno je treba reči, da do tega ni prišlo in tudi ni moglo priti v prvih letih sedanjega papeževanja. In tudi, da je katoliška polifonija tako zakoreninjena in geopolitično razširjena, da bi jo le stežka ukinili ali samo omejili na blok cerkvenih sil. ki odkrito ciljajo na lastno gospostvo. Res pa je, da smo že danes priče srečanju-soočenju znotraj Cerkve, ki ima lahko odločilne posledice za prihodnost: med tistimi, ki hočejo iz katolištva narediti svetovno silo. ki bo sposobna delovati v različnih okoljih z jasnim obeležjem neotemporalizma. in med onimi, ki si prizadevajo razviti ekspanzivno in profetsko moč Cerkve in trdno branijo veljavnost laičnosti in avtonomnosti politike, predvsem kot sredstev in metod za urejanje mednarodnih odnosov.*
* EsejC. C'*rdu -I. 'inudiusoI «onodelneotemporalnmo*«noprevedbu: Rinawitc il 31H9M. «t 28-30- op m