108
Kaznjena kletev.
Povedal vam hom povestico novo, Ki zgodila se kaj davno je že, Ko drugi ljudje bili so na sveti. Povesti nihče sedanjih ne ve, Ko jez in Polona, mlinarca stara, Ki meni le-to povedala je:
v
Živela je dekla mlada in zala, Za jezero grabit listje je šla O merzli jeseni, svetem Miheli. Zlo delec je šla, dve uri hoda. Čez kamne in skale, grape, potokej Takrat je pač gerda bila steza!
Ji ternje, kamnje noge je ranilo, Jezila se je   in klela hudo, Rotila Boga je, klicala vraga. Zasliši jo vrag,  dopade mu zlo5 Prileze do nje, in misli, kako bi Povernil deklini kletev le-to.
Preravno stezico pred njo začara Zgolj trato gladko brez ternjaroba; Deklina na-njo vesela zaide, Da rane ozdravi, bosa skaklja. Se čudno ji zdi, da gojzdov ne vidi In hribov ne več, ne gor in voda.
Zapelje jo zlodi deleč na goro, Kjer skale navpik čez skale mole? Al ona ne vidi ničesar ko trato y Ne vidi skalovja, v ktero zdaj gre. Le naglo, le naglo! vrag j o poganja. Na enkrat izgine pot izpod nje.
Neznano zatuli, vraga zagleda, Na kviško moleči skali stoji; Globoko pod njo jezero se  penir Visoko nad njo skalovje visi, Odspred in odzad visoke so stene. Nobene rešitve za njo več ni!
Pretekel je dan, in luna prisije. Bežala je noč, se jutro zori, Iskali so jo, nihče je ne najde. Prašali povsod, pa vender je ni; In maše so brali, za njo molili, Da Bog se je usmili, greh odpusti.—
Polona mi več od dekle ni djala. Kaj zgodilo ž njo potem se je b'lo, Čeravno jo je tud ona iskala. Potem me je pa svarila tako: Ne kolni nikar, kadar si nevoljen. Da vrag te nikakor zmotil ne bo!
J. M-i-r.