Sanjam o blazinah Wagons lits, Wagons lits
in v sanje svetlouste steka se vonj jasminov,
medtem ko skozi postaje spominov
po tračnicah, po kretnicah tisočerih
— tako razcveti se le Rimska cesta ob globokih večerih —
v noč sprožena pesem beži... udarja ... nemi...
Wagons lits, Wagons lits!
Z roko neutrudljivo razpletam predivo
v minulost zagledanih dni in vlak-čas drvi,
z njim jaz in vi — Wagons lits...
V plašč vlačnega vetra zavito hrepenenje,
bilo si bumerang, slabo vržen v življenje,
iz lahkonogih potepov si vedno nazaj
v domači se vračalo kraj;
ti, moj prvi korak, po stopnicah dni v svet šepajoč,
obstal si, naprej, nazaj ne vedoč,
podoben otroku, ko ga na laži dobe —
449