Ponesrečeni Marženki! Tiho, žalostno je rosilo, ko so nam jo pripeljali domov. — Še 14 dni in lahnih nog, veselih lic rn jasnih oči bi bila prihitela na počitnice ljubečim staršem, sestrici in bratcu v objem ... Vse Tvoje misli in želje, Marženka, so bile že v domačem kraju, ki si ga tako od srca ljubila. Ni Ti bilo usejeno. V lepi Logarski dolini med šumenjem slapa so Ti ugasnile svetle oči, Ti je utihnila beseda in zastalo zlato srčece, ki Ti je komaj 19 pomladi občudovalo krasote tega sveta. — Težka usoda, nesrečen slučaj sta bila močnejša od Tvoje zdrave, sveže mladositi. — Komaj načela si pot k lepemu cilju, ki si si ga postavila, že Ti je kruta smrt postavila mejinik. Sredi maja v solncu in cvetju je ugasnilo nadepolno življenje! Ne prebude 3a več majski solnčni žarki, ki so se vjeli tudi v Tvoje zlate lase, niti mehko majsko cvetje, ki ga je dahnila mladosti tudi v Tvoja lica. še vroče. težke solze Tvoje zlate zapuščene mamice, Tc nc prikličejo več k življenju. Pala ie nala slanica in zamorila prenežen cvet. — Mi pa jokamo za Teboj. draga Marženka! Zora Tomažič-Dolar.