43
Politične stvari.
Bismark in pa veliki škof Ledohovski.
Kar v sledečih vrsticah povemo, zgodilo se je na Pruskem (Prajzovskem); vendar to, kar se ondi zdaj godi vsled tega, da po postavah od maja meseca lanskega leta država sega v zadeve katoliške cerkve, to se utegne tudi pri nas v Avstriji goditi, če verske predloge, ki jih je ministerstvo preteklega meseca predložilo državnemu zboru v obravnavo, postanejo postave. Avstrijsko ministerstvo stopa popolnoma v stopinje Bis-markove, ali prav za prav nemški (in mladoslovenski) liberalci tiščijo ministerstvo, da mora bandero liberalizma čedalje bolj razvijati; Bismarkova predrznost sega pa že ceI6 na Francosko; Belgijo in Laško in zapoveduje ondašnjim vladam, naj časnike in škofe, ki branijo svetinje katoliške vere, preganjajo silovito.
Poglejmo zdaj, kaj se je zgodilo 3. dne t. m. na Pruskem.
Velikega škofa grofa Ledo bovškega na Poznan-skem (Poljski deželi na Pruskem) je vlada Pruska ukazala v zapor peljati v Frankobrod na Odri, zato, ker se je stanovitno upiral brezverskim postavam.
Pa kaj bo zdaj?
Vladi nemški ne ostaja druzega, kakor to} da v ječo vrže vse škofe, kakor je v ječo vrgla grofa Le-dohovskega ali pa da prekliče cerkvi sovražne postave
Ce utegne morebiti kdo misliti, daje nemška vlada le posebno piko imela na tega škofa, zato, ker je po rodu Poljak in škof slo van sk e dežele, moti se. Ledo-hovski je bil ljubljenec Pruske vlade ves čas od leta 1866, kar je nastopil prestol Poznanske škofije. Ledo-hovski je bil prav ,,vladni škof', kajti on se je skrbno ogibal vsacemu politično-narodnemu razporu z vlado; prepovedal je zato cel6 svoji duhovščini udeleštvo pri volitvah, in s tem se je hudo zameril mnogim narodnim duhovnom. Tudi sama Pruska kraljeva rodovina ga je rada imela in visoko cenila; kedar koli je prišel v Berolinu h kralju, vselej so ga z veliko častjo sprejeli. Ta prijazna zveza s kraljevo rodovino je škofu Ledo-hovskemu toliko poguma dala, da je januarija meseca leta 1871 šel v Versailles (VerzeMj) cesarju nemškemu potožit žalostni položaj sv. Očeta. Vse to tedaj kaže, da nič druzega ni krivo, da je zgubil vso prijateljstvo Bismarkovo in vso milost cesarjevo, i<akor to, da se je uprl brezverskim postavam tako, kakor se pravi katoliški Škof upreti mora.
,,VaterJand" hoče vedeti, da je še pred kratkim iz zanesljivih virov iz Berolina zvedel, da nemški cesar ne bode dovolil zapora škofa Ledohovskega. Ce je to res, je pač očitno znamenje neskončnega vpliva, ki ga Bismark ima do cesarja.
Kaj bode dalje? Ali morebiti Bismark misli, da škofa bode ječa prevarila? Tega se pač ne more nadjati. Ce pa je Poznanskega škofa zapreti dal, mora se isto zgoditi vsem drugim škofom na Pruskem, ki so istega značaja. Po takem pa vsi katoliški Škoti na Pruskem pridejo v ječo. In če namestniki pridejo na mesta zaprtih škofov,   bodo   ti gotovo tudi uporniki katoliški
cerkvi sovražnih postav. Sčasoma potaknejo tedaj vse v zapor. In kaj bode ljudstvo k vsemu temu reklo? Ce Bismark morebiti ce!6 namerava to, da na mesti od* stavljenih škofov nastavi vladne „starokatoličanske" škofe, ne bojih priznavalo ljudstvo za svoje više dušne pastirje, pa tudi tacih fajmoštrov in kapelanov ne — če bi se dobili — ki bi bili odpadniki Rimske cerkve. Potem pa bi bile cerkve prazne in vrnili bi se oni žalostni starodavni časi, ko so preganjani duhovni morali po skrivnih krajih opravljati službo Božjo.
Vse to morajo nasledki biti, če ne bode Bismar-kizma popred konec.
Avstrija zdaj lahko vidi, dokler ni še prepozno^ kam Evropo žene mož, kateremu geslu je „kri" in „železo".