446
Onstran meje
Slovenska narodna manjšina na Koroškem
Razmere nas silijo, da gledamo na razvoj dogajanj stvarno, brez sentimentalnosti. Marsikod smo se temu že privadili, kakor na primer pri socialnem problemu, samo da tu pogosto nadomeščamo sentimentalnost s — farizejstvom. Ne bilo bi pa želeti, da tudi glede manjšin zagrešimo to svojevrstno zamenjavo. Zato bom skušal navesti nekaj dejstev, ki naj bodo uvod v dokončni prehod iz romantičnega gledanja v resničnost.
Slovenska manjšina na Koroškem se je vsa leta po plebiscitu pa do nedavnega časa politično izživljala v duhu objektivne pravičnosti kot posledice mednarodnih obvez pod pokroviteljstvom najvišje ustanove moderne demokratične urejenosti — Zveze narodov. Manjšina je videla v tem zadosti močno garancijo, da se bodo njene težnje spoštovale, saj se je zdelo vendar nemogoče, da bi se upala mala Avstrija izigravati zahteve instance, ki je bila določena, da vlada svet. Minilo je nekaj let Čakanja, češ: vse pride s časom, ko se razčistijo razimere in se pozabijo najhujša nasprotja izza glasovanja. Med tem se je državna večina sijajno znašla v novem položaju. Začela je sistematično ignorirati zahteve manjšine, ki se je zaman sklicevala na mednarodne obveznosti, pri tem pa se naglo bližala spoznanju,da je mednarodna zaščita manjšin votel pojem brez življenja in udarnosti.
Iz zaupanja v »objektivno pravičnost" in v »višjo silo" v obliki Zveze narodov si je mogoče razlagati dosledno pasivnost voditeljev slovenske manjšine. K temu lahko dodamo še apriorno prepričanje, da je vsak aktiven stik z večino te ali druge strankarske usmerjenosti že v naprej obsojen v neuspeh. Tako se je moglo zgoditi, da sta manjšina in večina živeli celo desetletje v umetno odmerjenem prostoru kot dve popolnoma tuji telesi brez sleherne povezanosti, toda v neprestani in — razume se — neenaki borbi. Manjšina je bila radi svoje pasivnosti izpostavljena naskoku celokupne večine, ki je bila sicer strnjena in enotna edin o le v tem osamljenem primeru. Radi neelastič-nosti voditeljev nimamo beležiti nobenega primera, da bi kaka večinska stranka paralizirala vsaj majhen delež udarcev, namenjenih manjšini.
Nemci v Jugoslaviji so se v tem pogledu povzpeli do zavidljive spretnosti. Da pa ne bi kdo kratko malo primerjal in iz tega izvajal zaključkov, moram