Poštnina plačana v gotovini.
Cena 30.- lir
DEMOKRACIJA
Leto XIV. - Štev. 13
Trst-Gorica, 1. julija 1960
Spediz. in abb. post. I. gruppo
Noben nož ne reže fako osfro kot gospoda, ki se je prelevila iz beračev.
CESKI NARODNI PREGOVOR.
Izhaja 1. in 15. v mesecu
Ratificiranje ameriško-japonshe pogodbe
pomeni pomembno zmago svobodnega sveta nad spletkarskim mednarodnim komuniz-mom, zmago, ki visoko prekaša izsiljeni preklic Eisenhovverovega obiska na Japonskem
V	četrtek 23. junija so uradno uveljavili ameriško-japonsko varnostno pogodbo, proti kateri se je z vsemi dovoljenimi in nedovoljenimi sredstvi bojeval celotni svetovni komunizem s titovci vred. Ratifikacijske listine sta si izmenjala japonski zunanji minister Aihiro Fujijama in ameriški veleposlanik v Tokiu Douglas MacArthur. Ob izmenjavi listin je ameriški veleposlanik ugotovil, da postavlja nova pogodba Združene države in Japonsko na raven popolne enakopravnosti. Varnostna pogodba zasleduje povsem obrambne cilje in ne predstavlja nobene grožnje proti katerikoli državi. Japonski zunanji minister pa je poudaril, da je pogodba važen prispevek za dosego trajnega svetovnega miru.
Nekaj minut po izmenjavi ratifikacijskih listin je ministrski predsednik Kisi uradno izjavil, da bo odstopil. Uveljavitev nove varnostne pogodbe, ki je za Zahod pomembnejši dogodek kot pa odpoved Eisenhowerovega obiska Japonski, česar pa tudi ne smemo podcenjevati, je pomenila precej mrzel tuš na kričave komunistične slavospeve po Kišjevi kapitulaciji.
Zgodovina Združenih držav in Japonske je stara in pestra. Pravzaprav se ima Japonska Združenim državam zahvaliti za svoj današnji napredek. Leta 1854 so si ameriške vojne ladje v bližini Tokia izsilile dostop na Japonsko otočje, ki je bilo vse do takrat tujcem hermetično zaprto. S tem dostopom v svet se je Japonska v-ključila v krogotok mednarodne trgovine, se razvila v moderno državo in v določeni meri prevzela tudi zahodne civilizato-riane oblike.
Pol stoletja za tem je bil predsednik Združenih držav, Theodor Roosevelt tisti ki je odločno poskrbel, da nova japonska velesila z zmago nad Rusijo te velike slovanske države ni čez mero ponižala, temveč je s carjem sklenila tudi za Rusijo časten.mir. Današnji sovjetski oblastniki bi tudi ne smeli pozabljati, da je bil po ruski revoluciji 1917 spet ameriški predsednik tisti, ki je Japonsko diplomatsko prisilil, da so se njene čete umaknile iz Sibirije, ki so jo globoko zasedle. Ali bi Rusiji boljševiki sploh kdaj zavladali, če ne bi bilo te intervencije, je veliko vprašanje. Protiameriško razpoloženje, ki so ga ti dogodki razvnemali, so sprožili 1. 1941 japonski zahrbtni napad na Pearl Harbour in ta dogodek je boljševizem drugič rešil pred uničenjem. Rusijo pa pred inacistično-japonsko zasedbo.
Metode, s katerimi so se Sovjeti in Kitajci vključili v japonske natranje zadeve za preprečitev Eisenhowerovega obiska Japonski, zahtevajo posebno pozornost političnega sveta, ker jasno nakazujejo! uvod v novo obdobje komunistične politike. Gotovo ni mogoče pripisovati nasprotovanj ameriško-japonski varnostni pogodbi zgolj Moskvi in početju komunističnih hujskačev. Svobodni narodi so bili vedno na jasnem, da strategi svetovnega komunizma tudi v razdobjih proklami-
rane »mirne eksistence« radi segajo od časa do časa po hujskaškem orožju v posameznih deželah, če take posege zahtevajo potrebe kremeljske nasilniške politike. V tem smislu predstavlja vloga agentov svetovnega komunizma pri organiziranju demonstracij v Tokiu samo zapovedano komunistično vmešavanje v notranje japonske zadeve. Agitatorska podpora protiameriške gonje, ki jo je vodila in finansirala Rdeča Kitajska, je bila vistousmerjena z ustrahovalno diplomatsko kampanjo Sovjetov.
V	trenutku, ko so demonstracije v Tokiu dosegle višek, je prispela japonski vladi iz Moskve grozilna nota proti varnostni pogodbi. Z istočasnim pritiskom ulice in diplomatske hruščevske ofenzive, je Kišijeva vlada kapitulirala in se odpovedala predsednikovemu obisku na svoji lastni zemlji.
Tak postopek ni nov. Je to iz Hitlerjevih časov znana »razširjena strategija«, Ce se bo v bodoče na Dalnem vzhodu, ali kjerkoli drugje ponavljala - kar je zelo verjetno -, bodo končno tudi neverni Tomaži spoznali, da je Hruščeva »mirna koeksistenca«, kjub danažnjim dejanskim ali navideznim sporom z Rdečo Kitajsko, navaden komunistični bluf.
Ozadje, ki je krizo omogočilo, je tragič? no. Japonsko božanstvo, cesarski prestol, je po japonskem porazu v drugi svetovni vojni, izgubilo svojo mistično čarobnost. Na tako izpraznjeno mesto so Američani s preveliko naglico posadili demokracijo.
Japonski dogodki so potrdili še drugo staro izkušnjo. Japonska je svobodemu, svetu jasno dokazala, kako majhni napori so potrebni, da zakoleba mlada, novorojena in v določenem smislu vsiljena* demokracija. Peščica poklicnih najemniških hujskačev, ki je od Rdeče Kitajske, prejela 2 milijona dolarjev nagrade, spletkarska taktika, obilica hrupa in politič-
no nezreli tisk, to je zadostovalo za uspešno sabotiranje Eisenhoverovega obiska, na Japonskem. Zadostovalo za uspešno izmaličeno prikazovanje varnostne pogodbe, ki je za Japonsko izredno ugodna, kot vmešavanje zahodnega imperializma v zadeve Daljnega vzhoda in za torpediranje svobodno izvoljene zakonite vlade. Kriza japonske demokracije je na ta način o-čitna.
Japonske množice so politično nezrele in na političnem življenju države nezainteresirane. Socialistična senatorka Sidene Kato, ki že 12 let pripada japonskemu senatu je v svojem govoru, ki ga je prenašalo 15 radijskih postaj, morda še najbolje karaterizirala današnje japonsko politično življenje. »Japonski je varnostna pogodba potrebna, ali še potrebnejša nam je moralna oborožitev. Japonska se bq morala moralno oborožiti, ali pa bo postala žrtev nasilne revolucije od zunaj«. Senatorka je globoko obžalovala odložitev Eisenhovverovega obiska in je priznala, da jo je tega dogodka sram v dno duše, ker pomeni neizmerno razočaranje za milijone ljudi na Japonskem in v Združenih državah. »Tragedija svobodnegg sveta in nas socialistov je, da nimamo ideologije, s katero bi se komunizmu u-prli«. Japonska socialistična senatorka je primerjala boj med komunizmom in svobodnim svetom z zajcem v zeljniku. »Zajec predstavlja komunistično ideologijo, zeljnate glave pa so svobodni narodi sveta. Zajec ima svoj načrt. Zeljnate glave, nimajo nobenega, zato jih zajec tudi pridno obira«.
»Peking in Moskva«, je zaključila svoj govor, »sta dolgo pripravljala sedanjo krizo. Prvi cilj svetovnega komunizma je ločiti Združene države od ostalega sveta in tako tudi od Japonske, ki bi močna in krepka predstavljala najmočnejši obrambni zid proti komunistični ekspanziji«.
Parlamentarna demokracija je vedno
*
v smrtni nevarnosti, če njena blagovest ne pronica skozi družino, šolo, občino in če je javno mnenje izdatno in pogumno ne podpira.
Eisenhomier o Snojem obisku
Predsednik Eisenhovver je v ponedeljek zvečer po radio-televiziji seznanil ameriški narod in ostali svet s svojim obiskom po deželah Daljnega vzhoda. Uvodoma je ugotovil, da je njegovo potovanje ustvarilo prijateljsko ozračje za medsebojno zaupanje med narodi. Odnosi s Filipini, Formozo, Južno Korejo in Okinavo so se okrepili. Komunisti, je dejal predsednik, so v Parizu privlekli na dan lažnjive in v naprej pripravljene izgovore, da preprečijo njegov obisk v Sovjetiji. S svojimi pekinškimi zavezniki so v Tokiu izzivali nerede in hujskanja, ki so prisilila japonsko vlado za preklic obiska na Japonskem. »Jasen dokaz uspešnosti obiskov je prav komunistična gonja proti nam«.
Predsednik je ugotovil, da je bil glavni smoter komunističnega razgrajanja preprečitev ratifikacije ameriško-japonske vrnostne pogodbe. Pri teh naporih pa so bili komunisti poraženi. »Ta poraz mednarodnega komunizma po važnosti visoko prekaša blokiranje mojega obiska!« Zavzemal se je za nadaljne obiske voditeljev prijateljskih držav med seboj, da pa pred koncem svojega mandata ne misli več v tujino, razen v primeru nepredvidenih okoliščin.
Glede sovjetske sabotaže ženevske razo-rožitvene konference, je zatrdil, da Amerika še dalje želi mir in razgovor z vsakomer, ki se je pripravljen pogajati pošteno in v dobri veri. Na koncu je izjavil, da se mir ne da pridobiti samo z orožjem. »Biti moramo odločni, toda nikoli surovi, lojalni, toda ne bojazljivi! Siriti moramo prijateljstvo povsod, kjer se nam » poštenimi nameni nudi.«
TAMBRONIJEVA VLADA. Ko se je v
prvih aprilskih dneh Tambroni predstavil parlamentu, je zanj glasovalo 300 poslancev, proti 293. S pičlo večino 7 glasov se je obdržal na oblasti. Pri glasovanju o proračunu finančnega ministrstva je ob odsotnosti 6 demokristjanov in 1 misovca prejel kar 13 glasov več kot je pričako-val. Pri nekem drugem glasovanju se je že 20 glasov opozicije premaknilo na njegovo stran. Kakšni so vzroki teh značilnih premikov, ki izvirajo verjetno iz monarhističnih in liberalnih vrst; morda je vmes tudi po kak republikanski ali socialdemokratski ubežnik? Tambroni je kljub upravnemu značaju svoje vlade, marsikaj uredil. Znatno je znižal cene potrošnemu blagu in se resno pobrigal za izboljšanje življenjskih pogojev ljudskih množic. Komunisti mu sicer očitajo, da s takimi ukrepi uganja demagogijo. Tambroni pa jim je odgovoril, da spadajo oči-talci v tisto zvrst ljudi, ki ljudstvu obljub-
Italijansko slouo iz Hfrike
Na današnji dan, 1. julija 1960, je nekdanja italijanska kolonija Somalija dosegla samostojnost in neodvisnost. Italija, ki je v imenu OZN od leta 1950 do 1960 upravljala svojo nekdanjo kolonijo, je s tem zaključila svojo afriško politično dejavnost, ki je pričela 1. 1869 s pridobitvijo nekaj ozemlja v assabskem zalivu. Ta politika je dosegla svoj višek 1. 1936, ko so čete fašistične diktature napadle in zasedle Abesinijo. In končno je ta po7 litika doživela svoj polom z zavezniško zmago nad fašizmom in z odpovedjo Italije do vseh svojih prekomorskih posesti. S prenehanjem italijanske zaupne uprave v Somaliji, je Italija izgubila svojo zadnjo afriško posest.
Ta dogodek vzbuja pri nekaterih Italijanih neprijetne občutke. Vendar so take sentimentalnosti danes že preživele, saj so bile Italiji s takim razvojem dogodkoy prihranjene vse tiste številne skrbi ir* odgovornosti nekaterih evropskih držav, ki jih prav v teh časih mučijo z likvidacijo afriškega kolonializma.
Stalna komisija OZN za zaupno upravo nekdanjih kolonij je ugotovila, da je demokratična Italija upravljala Somalijo skozi deset let naravnost vzorno. Italijq se je ljubosumno trudila, da v svojem nekdanjem kolonialnem carstvu ohrani čim boljše spomine. To se ji je tudi posrečilo. V tem desetletju je Italija izdala okrog 100 milijard lir za Somalijo. Zgradila je številne bolnišnice, šole, ceste, mostove in vodovodne napeljave. Znatno je tudi dvignila življenjsko in kulturno raven somalijskega prebivalstva.
Prav v teh dneh se je somalijska vlada obrnila na italijansko vlado s prošnjo, da pošlje v deželo vojaške strokovnjake za urjenje nastajajoče somalijske vojske in tudi določeno število sodnikov za za-
gotovitev sodstva v deželi. Prav ta zadnja somalijska poteza dokazuje zaupanje Somalijcev do Italije. Nove somalijske državljane bodo torej v prvi razvojni dobi samostojnosti sodili italijanski sodniki.
Z današnjim dnem se bosto bivša italijanska Somalija in britanski Somaliland združili v skupno državo pod imenom »Republika Somalija«.
Somalijcev je v Afriki okrog 3 milijone, Razdeljeni pa so na 5 različnih držav. Večina jih živi v bivši Italijanski Somaliji, drugi pa prebivajo v Britanski in Francoski Somaliji, v abesinski pokrajini Ogaden in deloma tudi v Keniji. Geslo po združenju vseh pet delov v »Veliko Somalijo«, to je s 1. julijem najvažnejši politični cilj nove samostojne Somalije,
Sovjetska sabotaža razorožitsene konference
V	ponedeljek, 27. 6. je vodja sovjetske delegacije Valerijan Zorin, ki je obenem starešina ostalih štirih satelitskih zastopstev na razorožitveni konferenci v Ženevi, izjavil, da se zastopniki vzhodnega bloka ne bodo več udeleževali pogajanj za razorožitev. Zatrdil je, da bi bila pogajanja učinkovitejša pred OZN.
Po že tradicionalni navadi Sovjetov in v okviru sedanje protizahodne gonje, je Zorin seveda obtožil Združene države zavlačevanja samo zato, ker Zahod sovjetskih predlogov ni slepo sprejel. Verjetno imajo tudi pri tem torpediranju svoje prste rdeči Kitajci; morda v zameno za »mirno koeksistenco«, ki jo v direktnem nasprotju z dosedanjimi tezami, razglaša najnovejši rdečekitajski tisk.
Dogodki -n po svetu j
Ijajo raj na tem svetu in se strašno hudujejo na druge, ki svoje obljube tudi izpolnjujejo. Znižanje cene bencina je doslej povzročilo 30 odstotni povišek potrošnje. Tambroni napoveduje še nadaljna znižanja cen potrošnega blaga. Te gospodarske poteze vsekakor ugodno vplivajo na javno mnenje, ki se izraža seveda tudi v parlamentu.
*	* *
PREOBRAZBA AFRIŠKE CELINE. V
teku pičlih deset let se je politični obraz afriške celine povsem spremenil. L. 1950 je bilo 27 odsto Afričanov, ki so živeli v samostojnih državnih skupnostih. Ob letošnjem Silvestru jih bo dobrih 60 odsto. Dne 20. junija se je osvobodila Federacija Mali, 30. junija ji je sledil Belgijski Kongo, dan za tem nekdanja Italijanska Somalija. Dne 25. 6. se je osamosvojil Madagaskar, 1. okt. mu bo sledila Nigerija. Demokrati se takega razvoja lahko samo veselimo. Predsednik Eisenhoiaer je sam ugotovil, da je od l. 1945 do danes že 33 dežel svobodnega sveta doseglo svobodo in samostojnost, medtem ko je Sovjetija v istem času podjarmila 12 nekdaj svobodnih držav. To naše zadoščenje je lahko še večje spričo okoliščine, da postavljajo v teh dneh v Addis Abebi temelje bodočih Združenih afriških držav. Ta razvoj se že sedaj bojuje z velikanskimi težkočami, pa ne morda zaradi kolonialističnih maščevalnosti ali nestrpnosti proti belemu človeku. Nasprotno. Vse doslej ni bilo v nobeni novi afriški državi opaziti resnih nasprotovanj belemu človeku. Novi voditelji afriških držav se trudijo, da bi po šolah, v industriji, v trgovini in upravnih službah še nadalje ostali v deželi Evropejci. Kako so črni celini Evropejci krvavo potrebni, dokazuje Belgijski Kongo, ki ima vsega 16 lastnih akademikov. Kako naj taka skupinica vodi zamotani politični upravni aparat brez belega uradništva. Dokaz več, kako neobhodno je potrebno urjenje domačinov po evropskih visokih šolah. Ideološki komunistični špekulanti se z vsemi silami trudijo, da bi beli kolonializem zamenjali z rdečim, vendar pri tem ne bodo uspeli, če bo Evropa tudi po likvidaciji kolonializma nesebično pomagala črni celini na noge.
*	* *
TOGLIATTI SPREJEMA NOVE DIREKTIVE. Poglavar italijanskih komunistov Palmiro Togliatti, je v tem času v Moskvi. Dosedaj šta ga zaslišala Frol Kozlov in Oto Kuusinen.
*	* *
VAL STAVK V ITALIJ. Sindikati bol-nišničarskih uslužbencev so vse svoje člane pozvali, naj prično s stavko 6. t.m., če do tega časa ne bo zadoščeno njihovim poklicnim zahtevam. V Florenci so prejšnji teden stavkali gradbeni delavci, ista kategorija je v stavkovnem gibanju v
Livornu. V Vicenzi stavka 10000 tekstilcev. V Rimu pripravljajo stavko poljedelskih delavcev.
fr ♦
UMRL JE BOGOLJUB JEVTIČ. V Parizu je umrl bivši veleposlanik, minister dvora, zunanji minister in predsednik jugoslovanske vlade Bogoljub Jevtič. Sprem-Ijal je kralja Aleksandra na njegovi zadnji poti v Francijo. Bil je mož velikih sposobnosti ki pa jih ni umel razviti v polni meri v korist države in skupnosti.
* * *
ALI BODO UTIHNILE 'PUŠKE V AL-ZIRU? V največji tajnosti so potekali te dni na prefekturi v francoskem mestu Me-lun prvi razgovori med zastopnikoma Alžirske osvobodilne vojske, odv. Ahmedom Bumengelom in Mohamedom Ben Ja-hiaem na alžirski strani in Rogerom Morisom in generalom De Gastines na francoski strani. Ti razgovori naj bi fiksirali dnevni red in postopek za prava pogajanja o premirju in pogojih ljudskega glasovanja glede usode Alžira. Od teh razgovorov bo odvisno, ali bodo puške v tem delu sveta utihnile po skoraj šestletnem divjanju alžirskega spopada.
if « ■*
PREOSNOVA POKRAJINSKIH VOLITEV.Levičarske stranke v Italiji se potegujejo za preosnovo pokrajinskih volitev iz obstoječega v proporcionalni ustroj. Temu nasprotujejo desničarske stranke. Krščanska demokracija je dokončno zavrnila predlog o popolnem, čistem proporcu, pustila pa je odprta vrata za druge kompromisne predloge glede volilne reforme.
* # *
OBČINSKE VOLITVE? Vse izgleda tako, da ima K.D v tem trenutku ves interes, da bi do občinskih volitev v tej jeseni ne prišlo. Ali pa bodo izgledi v prihodnji pomladi boljši, je drugo vprašanje. Kljub tej negotovosti se stranke z vnemo pripravljajo na bodoče volitve.
*	* *
DUNAJSKI OBISKI. Britanski zunanji minister Selwyn Lloyd je zaključil svoj obisk avstrijski republiki. V zaključnem poročilu o tem obisku je rečeno, da sta oba zunanja ministra proučila mednarodni položaj in zlasti odnose med Vzhodom in Zahodom. V teh dneh pričakujejo na Dunaju prihod sovjetskega poglavarja Hruščeva.
*	* *
ITALIJANSKI PARLAMENTARCI V JUGOSLAVIJI. Italijanska parlamentarna delegacija, ki jo vodi posl. Salvatore Al-disio, se v teh dneh mudi v Jugoslaviji, kjer obiskuje važna politična in gospodarska središča države.
*	* *
MUSSOLINIJA JE ARETIRAL. V švicarskem mestu Lausanne je umrl 86 letni bivši obmejni stražnik Louis Emery, ki se je lahko pohvalil, da je v noči med 23. in 24. julijem leta 1902 pod mostom Pont Bessieres aretiral postopač a, ki so ga policaji spoznali za Benita Mussolinija, poznejšega diktatorja žalostnega spomina.
Zasedanje
Mešanega
odbora
Pretekli ponedeljek je začelo v Beogradu VI. zasedanje jugo* slovansko* italijanskega mešanega odbora za izvajanje Posebnega statuta. Jugoslovansko časopisje, ki je z ozirom na prijateljske odnosa je z Italijo dolgo molčalo o problemih slovenske manjšine na Tržaškem, je v zadnji dneh pred zasedanjem v nekaj člankih o* kvirno nakazalo probleme, za ka, tere se bo na razgovorih zavze* mala jugoslovanska delegacija: ureditev šolstva, dvojezičnost, nastavitev primernega števila pripadnikov manjšine v javne službe. Italijansko časopisje, ven, dar le krajevno, je seveda na to takoj odgovorilo s protičlanki. V njih zanikuje upravičenost skoro vseh jugoslovanskih zahi tev. Tdina izjema je šolstvo. Pri tem, to časopisje trdi, ne da bi niti skušalo dokazati, da so' Slo* venci v Italiji že dobili vse svoje pravice.
Rimska vlada, ki se najbrže sama zaveda, da je treba vendari le kaj ukreniti, je neposredno pred beograjskim sestankom spo, ročila, da je ministrski svet odo* bril zakonski osnutek za ureditev slovenskega šolstva. S tem se je hotela izogniti ponovnim očitkom Jugoslovanov, ki bi se sicer utei meljeno pritožili, da se vprašat nje slovenskega šolstva na Tržat škem v šestih letih, ki so potekla od podpisa londons&p Spomeuii ce o soglasju, še vedno ni pret maknilo iz začasnosti, v kakršni so ga pustili AnglotAmeričani. Jasno pa je, da je pot od zakoni skega osnutka, ki ga je odobril ministrski svet, pa do uzakonitve lahko še zelo dolga. Po potrebi zna biti celo tako počasna, da bi posamezni na njej storjeni korat ki še na nekaj zasedanjih Mešat nega odbora nudili dokazni mat terjal, da se je kaj uredilo.
Ni rečeno, da bo urejevanje slovenskega šolstva na Tržaškem zares napredovalo s tako polžet vo hitrostjo, vendar nam doset danje delo Mešanega odbora vzt buja prej trpke kot vesele občuti ke. Če se ne bi tolažili z diplot matsko resnico, da je pozitivno že to, da se obe prizadeti državi menita, kar je vsekakor boljše kot če bi vsaka stala na svojem in se prepirali, potem bi to razi položenje bilo lahko še slabše.
Poglejmo samo domnevni dnevni red sedanjega zasedanja. Razen prvih dveh sestankov, na katerih je Mešani odbor v glavi nem razpravljal o svojem pot slovniku in pristojnosti, se na vt seh zasedanjih ponavljajo vedno ene in iste točke: šolstvo, dvoje* zičnost, vzpostavitev primernega ravnotežja med Italijani in Slot venci v javnih službah. Če dru* gega ne, je že to znak, da nobe* no od teh vprašanj ni bilo v teh zadnjih letih zadovoljivo rešeno. Kar se tiče slovenske manjšinq na Tržaškem bi lahko celo rek li, da sploh ni bilo resno načeto. Šole še niso uzakonjene, sloveni ščina je na sodišču še vedno tuj jezik, glede javnih služb pa smo tam kjer smo bili. Vsak Slovenec, ki je italijanski državljan se za* nje res lahko poteguje, če je spot soben na natečajih včasih tudi prodre, toda da bi kdo poskušal izpopolniti tisto vrzel, do katere je glede tega prišlo v dobi fašiz* ma, o tem se ne razmišlja.
Dodajmo še, da se ob vsakem zasedanju v italijanski javnosti vedno na novo poudarja kako uživa slovenska manjšina v Ita* liji vse politične pravice, da se lahko svobodno združuje in za svoje koristi svobodno bori, med* (Konec ria 2. str.)]
VESTI z GORIŠKEGA
Deseia obletnica delavskega upravljanja podjetij v Jugoslaviji
DVOJNA MERA
Komunisti siavijo v Jugoslaviji deseto obletnico delavskega upravljanja podjetji in maršal Tito se posebno hvali pred domačo in tujo javnostjo o tej veliki pridobitvi socialističnega reda pod njegovim modrim vostvom.
V	resnici je z ozirom na korist, ki jo od tega delavci imajo, ne glede na dejstvo, da je njihovo samoupravljanje podjetij v glavnem samo na papirju, ničeva ali pa neznatnega pomena, saj vemo, da so plače delavcev y podjetjih nizke in od zgoraj narekovane in odmerjene.
Vzemimo za primer poročilo lesno industrijskega podjetja iz Ajdovščine, kot ga prinašajo »Primorske novice« št. 17 z dne 27. aprila t.l. Pod naslovom »Rentabilnost poslovanja« tega podjetja beremo, da je bil 1. 1959 dosežen dobiček 150.999.000 dinarjev, dajatve družbi pa da so znašale 195.310.000 dinarjev. Na enega zaposlenega, da je dobiček znašal 274.000 dinarjev, dajatve družbi pa 355.000.
Pod naslovom »Gibanje zaslužkov zaposlenih«, ki jih je bilo, pravi poročilo, vsega skupaj 550, beremo, da je znesek osebnih dohodkov znašal skupno 85.509.109 dinarjev, in sicer dohodek delavca 13.185 dinarjev na mesec, uslužbenca pa 17.312, kar znaša povprečno 13,595 dinarjev na zaposleno osebo.
Iz tega izhaja, če vzamemo v poštev gornje številke, da je na enega zaposlenega bilo 274.000 dinarjev dobička, medtem ko je vsak zaposleni prejel povpreč-16.140 dinarjev plače v letu 1959.
Razlika med dobičkom, ki ga je posameznik doprinesel (274.000 dinarjev) in njegovo dejansko letno plačo (163.140 dinarjev), znaša 110.860 dinarjev na leto. To pomeni, da je imelo podjetje v
Z čl sedanj e Mešanega odbora
(Nadaljevanje s 1. str.)
tem ko v Jugoslaviji vsega tega ni. Zato s trdijo ti glasniki * Slo* venci v Italiji in na Tržaškem tudi ne smejp dobiti nobenih do* datnih pravic vse dokler ne bo Italijanom pod jugoslovansko u* pravo priznana ista svoboda združevanja in delovanja kakor jo imajo manjšine v Italiji.
Že takoj po objavi Spomenice o soglasju in Posebnega statuta smo na tem mestu opozorili na nevarnost, obenem pa tudi na neosnovanost takšnega nereali* stičnega tolmačenja reciprocitet* nega načela, na katerem sicer te* meljijo takšne mednarodne po* godbe. To bi vendar pomenilo, da bi morali italijansko manjši* no v Jugoslaviji popolnoma iz* dvojiti iz tamkajšnje javnoprav* ne ureditve, ki temelji na eno* strankarskem totalitarizmu. Se* stavljalci londonskih sporazumov so se dobro zavedali nesmisla ta* ke zahteve. Zato govorijo teksti pogodb o izenačevanju in enakih pravicah manjšine »z ostalimi državljani« države, v kateri pre* biva, ne pa z državljani ali ma* njšinami v’ njeni matični državi! Če se vkljub temu na italijanski strani vedno vztrajneje ponav* tja načelo sicer idealne, toda v danih okoliščinah nestvarne for; malne recipročnosti, potem ne moremo videti v tem drugega kot pritisk in poskus, da se re* šitev problemov, ki se tako živo tičejo slovenske manjšine na Tr* žaškem, odloži v nedogled.
Italijanski tržaški dnevnik je poročal, da se je Mešani odbor na svojih prejšnjih zasedanjih znašel pred celo kopico pritožb pripadnikov manjšin in njihovih organizaci j, medtem ko je seda* njemu zasedanju predloženih sa* mo šest takšnih pritožb. Na ža* lost pa tudi to ni znak učinkovi* tosti odbora, temveč spoznanja, da sklicevanje nanj vsaj doslej ni rodilo zažel jenih sadov.
Bo sedan je zasedan je Mešane* ga odbora prineslo v vse to kakšen preobrat? Ni znakov, ki bi napovedovali kaj takega. Vseka* kor pa bomo na to odgovorili ko nam bodo znani zaključki, ki jih bosta spreieli, še bolje, takrat, ko bodo ti zaključki tudi uresničeni. Doslej so namreč poklicani pre* radi lepo govorili a premalo sto* rili...
Ajdovščini 110.860 dinarjev čistega letnega dobička od vsakega zaposlenega, da ne govorimo o dajatvah družbi, ki so tudi trud delavcev.
Ce se ne motimo trdijo komunisti, da kapitalistična družba izkorišča delavce, in seveda tudi uradnike, ker ima od njihovih krvavih žuljev velike dobičke. Ali pa ne predstavlja gori navedeni primer ajdovskega podjetja dejanski primer izkoriščanja delavcev v toliko opevani socialistični družbi?
Ne tajimo, da se v kapitalistični družbi dogajajo tudi primeri izkoriščanja, ker so kršitve socialnih zaščitnih zakonov delavcev od strani brezsrčnežev možne, toda kar je v kapitalističnem sistemu izjema, izgleda da je v socialistični Titovi državi načelo.
Ne verjamemo namreč, da so delavci sami gospodarji upravljanja podjetja, kjer so zaposleni, ker je težko verjeti, da si bodo delili tako nizke plače in prostovoljno dajali gospodarju, podjetju, tako visoke dobičke.
Podjetje je namreč že od več let podržavljeno in torej državna last, ne pa last delavcev. Samouprava pa ne pomeni, kakor kažejo številke, da si smejo zaposleni privoščiti boljšo plačo. Partija ima povsod besedo, tudi v podjetjih, in po svojih
(Dopis iz Steverjana)
V	petek, 10. jun. se je sestal števerjan-ski občinski svet k razpravljanju o pogodbi z goriško občino zaradi dobave vode z Oslavja in Gradiškute.
Ze marca meseca je števerjanska občina prejela od goriške osnutek pogodbe. Ker pa so bile nekatere točke sporne, je župan imenoval tričlansko komisijo, ki naj osnutek preuči in predlaga drugačno rešitev goriški občini.
Goriško županstvo je predlagalo tole:
1) Cena vode na Oslaviju naj bi bila po 45 lir za kub. meter, v Gradiškuti 34 lir. Steverjanski občini je prištela izgubo 30 odsto, ki jo ima na celotnem vodovodnem omrežju in še 7 lir za vsak kub. meter za splošne stroške. Njen postopek je torej isti kot ravna s slehernim zasebnikom goriške občine. Ta pogoj je za šte-verjansko občino nesprejemljiv.
2) Goriška občina ne bo dobavljala šte-verjanski vode v trenutku, ko bo v sami Gorici zavladala čezmerna potrošnja vode. Tudi tega pogoja števerjanska občina ni mogla sprejeti, ker je prav v takih okoliščinah občanom voda najbolj potrebna.
3) Števerjanska občina mora goriški občini položiti 200.000 lir kavcije, kar se je naši upravi zdelo smešno, saj občina vendar ni privatnik, ki naj občini z denarnim jamstvom izpriča, da je ne bo goljufala.
O vseh gornjih pogojih je razpravljal Goriški občinski odbor. Sklenil je, da se odpove pogoju o »čezmerni potrošnji. K tretjemu pogoju pa je znižal kavcijo na
100.000 lir.
Prva in glavna točka je torej ostala nespremenjena. Ce prištejemo ceni vode še stroške bodočega števerjanskega vodovoda, bodo števerjanski Občinarji plačevali vodo po 80 lir za kub. meter. Ne razumemo n. pr., zakaj bi morala izgubo vode, ki jo izkazuje stari goriški vodovod, plačevati tudi števerjanska'občina? Pravična odškodnina za izgubo bi bila le tista, ki nastaja na glavni cevi, s katero se Steverjanu dobavlja voda in nič drugega. Za enkratno mesečno registriranje porabe vode z enega samega števca in za izdajo računa števerjanski občini menda ne bodo potrošili kar 250.000 lir letno, če računamo, da porabi Steverjan dnevno kakih 80 kub. vode.
Iz vsega tega je mogoče sklepati, da gre za pravo izkoriščevanje malih občin v korist večjih. Gospodje, goriške občine! Napravite nekaj računov, da se boste prepričali koliko užitnine prejmete od blaga, ki ga Steverjanci kupujejo v Gorici! Vse meso, vsa oblačila, vse obuvalo itd. Ste-verjanska občina prejema letno 900.000 lir užitnine, Goriška od Steverjancev gotovo precej več...
Apeliramo na slovenske svetovalce goriške občine, da vprašajo g. župana, zakaj postavljajo take cene za števerjansko občino!
Drugo vprašanje je cestno omrežje. Po-lašča se nas nezaupanje do Pokrajinske uprave, ki ni sprejela števerjanskih cest v svoje omrežje. Steverjanski občini povzroča 28 km občinskih cest visoko breme za vzdrževanje. Večino občin je Pokrajinska uprava razbremenila teh izdatkov, le števerjanski predlog za prevzem ceste, ki vodi iz Gorice skozi Grojno v Steverjan, je bil zavrnjen. Zastonj, gospodje, da se tu prirejajo »prazniki«, pametneje bi bilo rešiti probleme naših cest, in turizem bi se razvijal brez nagrad po 50.000 ali
100.000	lir.
*	# *
Gornji dopis ki smo ga prejeli iz Steverjana, priča o nujnosti rešitev dveh v-prašanj, ki predstavljata dve nujni potrebi Steverjancev: voda in ceste. Mala števerjanska občina se bori z velikimi
zastopnikih narekuje pogoje, tako delavcem, kakor kmetom.
Zelo bi nas veselilo, da bi bili zaposleni v podjetjih resnični gospodarji istih. Tega veselja pa žal danes ne moremo uživati!...
Ob zaključku šolskega leta
Ob zaključku šolskega leta so na sovo-denjski osnovni šoli otvorili razstavo ročnih del. ki so jih med letom pridno in skrbno pripravili tamkajšnji učenci in učenke. Razstavo so si poleg staršev in drugih vaščanov, ogledali tudi predstavniki krajevnih oblasti.
Šolska mladina iz Skrljevega pa je hotela pokazati, da zna tudi nastopati, in je v ta namen pripravila pod vodstvom požrtvovalne gospe učiteljice zaključno prireditev na katero so bili povabljeni tudi goriški muzikantje, tako da je bilo vse še bolj pestro in veselo.
Oba primera sta res hvalevredna in zato bi bilo želeti, da bi služila kot vzgled. Zato pričakujemo, da se bo prihodnje leto ojunačila še marsikatera naša osnovna šola.
finančnimi težkočami že za vsakdanje sprotne potrebe svoje uprave, kaj še da bi zmogla težke milijone za napeljavo lastnega vodovoda in vzdrževanje zelo prometne ceste, kot je ona skozi Grojno. In vendar sta obe vprašanji tako velike važnosti, da ni moči niti prezreti niti odložili na poznejši čas, kajti voda je poglavitna stvar in vzdrževanje ceste tudi.
Dve možnosti ima števerjanska občina za dobavo vode: ali iz Jugoslavije, ali od goriške občine 7 Oslavja in z Gradiškute.
V	prvem primeru, ki bi stal najmanj, bi morala nastopiti rimska vlada in se sporazumeti z jugoslovansko za napeljavo vodovoda tik z onstran državne meje do vrh števerjartikega griča. To bi stalo najmanj in voda bi bila zagotovljena, kakor goriški občini. V drugem primeru mora števerjanska občinska upi-ava doseči sporazum z goriško za napeljavo cevi z Oslavja do vrh Steverjana in z Gradiškute do vrh Valerišča. Vlada je že nakazala dvajset milijonov lir. Gre samo za sporazum z Gorico, ki izgleda ni ravno nemogoč. Naš goriški občinski svetovalec dr. Sfiligoj se je namreč obrnil naravnost na župana dr. Bernardisa in se zadevno za stvar pozanimal. Zaključek razgovora je bil sledeči: goriška občina bi dobavljala vodo števerjanski po 65 lir kubični meter. Števerjanska občina, naj oddaja vodo po lastnem preudarku, toda jamčiti mora za plačilo. Razume se, da bo šte-
Volitve na tržaški univerzi, so mimo in uspeh slovenske liste je zinan. Lista je zmagala samo z enim izvoljenim, namesto dveh, kakor jih je dobila lansko leto., Tudi polemika s slovenskimi levičarji, ki se svoje samostojnosti bojijo in se raje izgubljajo po italijanskih listah, kakor tisti, ki ne zaupa v svoje lastne moči in, v svoje lastne življenjske ideale in smotre, je končama.
Slovenci smo ponosni na svojo zavedno slovensko visokošolsko mladino, zato smo se, kar nas je narodu zvestih in na svoj jezik ponosnih, s srcem opredelili za slovensko listo.
Letošnji potek volitev pa nas je nekoliko razočaral. Po dobrem premišljanju sem se odločil, da podam nekaj nasvetov v upanju, da bo to le koristilo, kakor je namen, nikoli škodovalo ali koga užalilo.
Izgleda, da kar se tiče skupnih nastopov, kot je primer ob volitvah, si niso naši vi-sokošolči izvolili volilnega odbora in si, razdelili naloge iin delo, s točnim programom vztrajne medsebojne povezave za disciplinirano gotovo udeležbo na volitvah. Mnogi so izostali zgolj iz malom nosti, čeravno so listo podpisali in obljubili, da pojdejo tudi volit.
Ce bi se naši visokošolci, za tak nastop, bili razdelili v ožje skupine, da bi se bili lažje med seboj nadzorovali in eden drugega vzpodbujali na volišče, bi bili prišli do večjega uspeha.
Narod vidi v visokošolcu discipliniranega človeka, točnega in vsestransko zavednega. Zato grenko občuti, ko izve iz časopisov, da mnogi niso šli na volišče in s tem zagrešili delni neuspčh liste, z izgubo enega izvoljenega kandidata od lan; do letos.
Drugo razočaranje smo občutili, ko letos ni bilo slišati slovenske besede pri prvem zasedanju sveta po volitvah. Naša lista se s to potrditvijo slovenske besede pred visokim izvenšolskim forumom ni mogla ponašati.
Ko je šlo za slovenski jezik na javnem volilnem zborovanju na glavnem tržaškem trgu, in so se tržaške šovinistične žabe napihnile in zahtevale prepoved, kajti, po njihovem mišljenju, slovenska neseda na zemlji, kjer že stoletja zveni in je nobena sila ne more in ne bo iztrebila, predstavlja grobo žalitev italijanstva, so pristojna obiastva takoj in brez pomisleka prepovedala nastop slovenskih govornikov, To kršitev svoje lastne italijanske ustave in človečanskih pravic so tista obiastva utemeljila s trditvijo, da gre za »nevarnost motenja javnega reda«.
No, te dni še vršijo v Genovi ostri protesti zaradi zborovanja misovcev (novih fašistov), ki so ga sklicali v tem mestu.
Ta misovka odločitev pa je zbudila val ogorčenja, ki je zajelo vse mesto. Skoro vse organizacije, združenja in stranke so odločno protestirale proti nameravanemu zborovanju. Vršijo se stavke, protestne govorance, protestni pohodi po mestu z zahtevo, da se misovcem zborovanje prepove. Združenje prostovoljcev za svobodo (partizanov) je hotelo izdati ogorčen razglas, toda genovski kvestor ga je zaplenil. Na vseučilišču so profesorji in dijaki prekinili predavanja in izpite. Na kraj usmrtitve tolikih genovskih bojevnikov in nedolžnih žrtev po nacifašistih so položili spominske vence. Policija je na delu, da kroti ogorčeno ljudstvo in pretepov s policijo je veliko.
Oblast brani z vso silo pravico misov-ce kljub temu, da je sklicanje njihove-
verjanska občina imela s tem nekaj stroškov, ker bo treba prebirati števce in terjati pristojbine za vodo. Pri tem ne smemo pozabiti, da so tudi v goriški občini cene različne od kraja do kraja, drugačne za mesto, ki leži v ravnini, drugačne za Oslavje, Sentmaver in druga naselja.
V	mestu samem ni moči spraviti vode z rednim dvigom več kot do petega nadstropja.
Vode bi goriška občina menda lahko nudila v zadostni meri, ker bi se je ponoči lahko v dobrini meri nabralo v vodnjaku vrh Steverjana, ki pa bo moral zaradi tega biti obsežnejši.
Vemo, da je tudi prefekt obljubil županu pomoč pri razgovorih z goriško občino.
Zdaj je pač na tem, da števerjanski občinski predstojniki pohitijo z razgovori v gornjem smislu z goriškimi, pri čemer jim seveda želimo čim več uspeha.
V	zadeve ceste skozi Grojno, tudi mi razumemo nejevoljo Steverjancev, ker ni jok.rajinska uprava sprejela v svoje cestno omrežje tudi te ceste, ki jo obilen promet z avtobusi močno izrablja in s tem veča stroške vzdrževanja.
Pri dobri volji bi pokrajinska uprava lahko prevzela tudi cesto skozi Grojno. Dobre volje ni bilo in Steverjanci se upravičeno čutijo zapostavljene.
Morda se bo dalo zadevo rešiti kako ,diugače, da bo občina olajšana stroškov.
Ker imamo zamejski Slovenci le malo prilik, da poudarimo našo prisotnost in naše pravice, z dobrim odjekom v javnosti in v svetu, je prav, da ne zamudimo nobene prilike, ki se nam za kaj takega ponudi, sicer so vsi naši nastopi in: upi, žal. mrtvi utripi v prazno.
Ne zadostujejo samo lepo zveneči poudarki, med našimi domačimi stenami. Treba je tudi javnih nastopov in zgledov. Pokazati se med narodom, složno in pridno, da bo narod vedel kdo so njegovi voditelji, zagovorniki.neustrašni branitelji njegovih pravic. Narod potrebu.e takih izobražencev, ki nai ga smelo in brezpogojno ter brezhibno zagovarjajo in branijo vselej in povsod.
Zato bi bilo potrebno skupnih narodnih nastopov za skupne narr. Ine koristi in ne medsebojnega odtujevanja ter omejeva-ria po preozkih klubih in krožkih, ki v danem primeru bolj škodijo kot koristijo. S tem ni rečeno, da ne sme ostati v-sak pri svojem idealu in prepričanju, le večje lastne skupne dejavnosti je treba, vsaj pri tistih, ki so demokratično usmerjeni, da narod vidi kaj naša mladina zna in česa zmore, in ne koga se ta mladina poslužuje za voditelja ali predavatelja ali svetovalca, ki jo, seveda utegne voditi in ji svetovati ter predavati često samo po lastnem političnem in drugem ne pa mladinskem prepričanju. Danes rabimo skupnosti in povezave med izobraženci in kmeti ter delavci, kajti naša zgodovinska naloga je, da se ohranimo pred nevarnimi valovi, ki se v nas zaletavajo in nas že škodljivo zajemajo.
Zakrknjeni v ideal svojega krožka, svoje skupine, visokošolci pozabijo na glavno nalogo, ki so jo danes dolžni vršiti in izpolniti: ina demokratični način in na podlagi ustanovnih svoboščin in določil, skrbeti za ohranitev in razvoj ter dobrobit Slovencev v zamejstvu!
Želim obilnega uspeha na tem delu!
Starešina
ga zborovanja v Genovi povzročilo ».nevarno motenje javnega reda«, in da predstavlja pravo pravcato žalitev spomina na odpor proti nacifašistom in na žrtve tega!’ Ta primer jasno dokazuje dvojno mero, ki se je obiastva poslužujejo, ko gre za nas Slovence ki imamo pravico do svoje materine besede, ne glede na politično pripadnost in mišljenje tega ali onega Slovenca, in ko gre za Italijane, celo za fašiste!
Naša mladina se uveljavlja
Iz Amerike je prispela te dni vest, da sta na univerzi v Berkeleyu (Kalifornija) zaključila svoje študije ter promovirala za zdravnika odnosno za farmacevta Tonček in Alojša Ravnik, ki sta pred odhodom v novo domovino obiskovala naše srednje šole v Gorici.
Šolske vesti
Na NIŽJI SREDNJI SOLI v Gorici so pri SPREJEMNEMU IZPITU izdelali: Bassa Danilo, Bensa Marjan, Cernic Marjan, Cotič Ivo, Gergolet Silvij, Godnič Ivan, Gulin Zdravko, Jarc Benjamin, Kuštrin Ljubo, Makuc Bogdan, Tomažič Ivo, Tomaziničič Martin, Tomšič Bruno, Blasi Kazimira, Braini Ana. Bresciani Ne-viina, Devetak Lidija, Klanjšček Adrijana, Klavčič Franka, Komjanc Agata, Koren Marija, Lavrenčič Vida, Medveš Jožefa, Miklus Sonja, Mozetič Nataša, Nanul Nadja, Pavšič Marija, Peljhan Silvana, Pe-tejan Nevenka, Primožič Ida, Quinzi Marija, Rutar Jolanda, Stanič Rajka, Zavadlav Majda. — 4 dijaki imajo popravne izpite.
NIŽJI TEČAJNI IZPIT - Na Nižji srednji šoli v Gorici so izdelali:
Cernic Karel, Deveta Vojko, Gergolet Marij, Kocman Drago. KOMAC Peter (odličnjak), Markočič Alojz, Mikulus David, Tabaj Božidar. Terpin Robert, Cei Bogdana, Figelj Marija, Korošec Kira, Pe-teani Stana, Šuligoj Danila, Valentinčič Slavka. — 16 dijakov ima popravne izpite; 2 dijaka sta bila zavrnjena.
Na STROKOVNI SOLI v Gorici so izdelali ZAKLJUČNI IZPIT:
Frandolič Silvan, Frandolič Vojko, Grav-
Nodčj doktorica
V	soboto 18. junija je na tržaški univerzi doktorirala iz klasične filologije gdč. IRENA BRATINA, ki je razpravljala s prof. Giustijem naslednjo temo: »Apollon N. Majkov in klasični svet«.
Novi doktorici čestitajo prijatelji in kolegi ter ji želijo mnogo uspehov v profesorskem poklicu.
nar Henrik, Humar Dominik, K.LEMSE Vladimir (odličnjak), Pelizzo Diino, Per-šolja Boris, Pintar Boris, Semoli Savo, Škorjanc Marij, Tomažič Florijan, Zotti Edvin, Caudek Marija, Makuc Nadja, Mar-tinig Jožefa, Petejan Friderika, Rožič Jožica, TOMSIC Stanislava (odličnjakinja). 14 dijakov ima popravne izpite.
DAROVI
Za sklad »Demokracije« sta darovala: g. France Terpin iz Steverjana-Bukovje L. 1000; N. N. iz Steverjana L. 1000.
Prav lepa hvala!
Smrtna nesreča v Pevmi
V	soboto popoldne se je pripetila težka nesreča na pevskem mostu in zahtevala smrt dobre gospe Terezije Lavrenčič roj. Bonomi iz Pevme. Gospa se je vračala iz mesta proti domu i,n ko je bila na mostu, ga je hotela prekoračiti. V tem trenutku pa je prihitel z motorjem neki mladenič, nesrečno zadel vanjo in jo podrl. Pri padcu na trda tla je obležala nezavestna. Prepeljali so jo v bolnišnico, toda vsaka pomoč je bila zaman in gospa je kmalu izdihnila.
Smrt gospe Lavrenčičeve, ki je bila v vasi kot dolgoletna tamkajšnja poštna upraviteljica, dobrega in mirnega značaja, je globoko pretresla vso vas in okolico. Velika udeležba domačinov, znancev in častilcev pri pogrebu je pokazala, kako globoko vsi sočustvujejo s preostalim možem in sinom ob težki prerani izgubi žene in mame. Obema izrekamo tudi mi naše iskreno sožalje!
ZAHVALA
Vsem tistim, ki so sodelovali pri po grebu ter spremili na njeni zadnji poti našo ženo in mamo
BONOMI TEREZIJO
por. LaurenH (Lavrenčič)
se tem potom najtoplejše zahvaljujemo. Posebna zahvala č. g. župniku dr. RUTARJU za njegove tolažilne besede, pevcem pod vodstvom pevovodje Franca Valentinčiča (ml.), vsem darovalcem cvetja, sorodnikom, prijateljem in znancem, ki so nam bili na katerikoli način ob strani v tej bridki izgubi.
Družina LAURENTI (LAVRENČIČ)
Uprašanje oode in cestnega omrežja
NAŠIM VISOKOŠOLCEM OB KONCU ŠOLSKEGA LETA
Umrl je R. Pustoslemšek - nestor slovenskih časnikarjev
V	nedeljo 12. junija je umrl v Ljubljani, nestor slovenskih časnikarjev, Rasto Pustoslemšek. .Rojem je bil pred 85 leti v lepi Savinjski dolini na Štajerskem. 2e kot mlad študent se je vklenil v usodo svojega naroda in v slovanstvo. Te vezi ga do zadnjega diha niso več zapustile.
2e pred iestdesetimi leti se je Rasto Pustoslemšek posvetil časnikarstvu. V letih 190G pa vse do aretacije ob izbruhu prve svetovne vojne je bil odgovorni u-rednik najstarejšega dnevnika »Slovenskega naroda«, vodilnega glasila narodno-naprednih Slovencev. Eden najpomembnejših slovenskih časnikov je prestal avstrijsko nasilje, italijansko in nemško o-, kupacijo, zadušili pa so ga - kot ves ostali tisk - rekvizicijski komunisti.
Rasto Pustoslemšek je bil med prvimi /začetniki preporodovskega gibanja. Bil je eden tistih slovenskih Štajercev, ki so se odločno otresli avstrijakantskega duha, s katerim je bila v tistih časih prepojentj slovenska štajerska dežela. Preporodovci so doumeli, kam vodi slovenski narod dunajska razmarodovalna politika, ki je -kot na Koroškem danes skoraj neovirano prodirala proti slovenskemu osrčju, Zato so se pogledi naprednih slovenskih, akademikov, ki so jih vzpodbujali masary-kovci, obračali proti tistim slovanskim bratom na jugu, ki so se potujčevanju u-prli in si z lastnimi močmi ustvarili sicer skromno, vendar lastno skupnost. To so bili Srbi in Bolgari.
2e v drugi polovici prejšnjega stoletja se je z narodnimi tabori, s čitalnicami, izobraževalnimi društvi, ' sokolstvom in s početki slovenskega šolstva uspešno plo-idila in utrjevala narodna zavest, s katero se je vzporedno razvijalo politično šolanje slovenskega naroda. Glavna gonilna sila narodnega prebujevanja pa je bilo časnikarstvo, ki pri vsakem narodu oblikuje in izpoveduje javno mnenje.
Povsem v duhu teh zasnov je leta 1903 zasedal v Ljubljani kongres slovanskih časnikarjev. Pustoslemškova zasluga je, da so 28. junija 1905 ustanovili v Ljubljani Društvo slovenskih književnikov in čas-karjev, ki se je včlanilo v Zvezo slovanskih časnikarjev. Prvi tajnik novega društva je bil Rasto Pustoslemšek. Istega leta je bil v Voloskem izvoljen za tajnika kongresa slovanskih časnikarjev, kar se je ponovilo 1. 1906 na kongresu v Sofiji.
Ko so I. 1908 Slovenci praznovali 400 letnico Trubarjevega rojstva, je v proslavo tega znamenitega slovenskega dogodka sklicala Zveza slovanskih časnikarjev svoj kongres v Ljubljano, in spet je bil Rasto Pustoslemšek osrednja dinamična sila zelo uspele prireditve.
Z balkansko vojno so mlade zavedne, slovenske sile z nepopisnim navdušenjem in tudi z aktivno udeležbo zaslutile postopno x-ealizacijo svojih idealov:	proč
z nemškim raznarodovanjem in likvidacijo slovenstva, zato pa s pogumnimi koraki k osvobojenju in samostojnosti! Mnogi slovenski razumniki so v tistih dnefy odhajali a zapore, obtoženi veleizdaje. Rasto Pustoslemšek je v nasprotju z določenim slovenskim tiskom objavljal v Slovenskem narodu resnična poročila z bojišč in ne tistih, ki so jih precejali najemniki skozi sita in rešeta avstrijske proti-srbske politike. Katoliška Avstrija se je namreč z vso svojo čnnožolto dušo postavila proti krščanstvu na stran janičarskih krivovercev.
Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, so 4000 Slovencev, starih in mladih, žena in napol otrok strpali v zapore, večino na Ljubljanski grad. To število se je po italijanski vojni napovedi Avstriji še znatno povečalo. Meseca junija 1915 so zapornike vlačili po glavnih ljubljanskih ulicah, •da bi ustrahovali zavedne Slovence. Med zasramovanjem na eni in pozdravljanjem
Sograditelj in tvorec slovenskih naporov za dosego narodne samobitnosti
na drugi strani so jih v spremstvu bataljona črnovojnikov z nasajenimi bajoneti nagnali na ljubljansko postajo. Tu so jih zgnetli v živinske vagone in odpeljal) najprej v Wagno pri Gradcu. To je bilq taborišče smrti, kjer je zaradi razsajanja epidemij dnevno pomrlo nekaj sto Poljakov beguncev.
Slovenske zapornike, ki jim je bil Rasto Pustoslemšek starešina, so čez 14 dni prepeljali v Hainburg ob Donavi na Nižjem Avstrijskem, nato v Oberhollabrun, v Sitzendorf in končno v Mittergrabern, kjer so životarili do Majske deklaracije, ko sq taborišča razpustili, moške pobrali k vojakom, ostale pa odpustili. V Mittergra-bernu so bili internirani tudi številni Italijani, zlasti tržaški razumniki, ki so po, končani vojni izdali skromno spominskq brošuro o teh dogodkih. Med Slovenci so bili mnogi Dalmatinci, Črnogorci, Srbi, Cehi, Poljaki in Rusi. Vsej tej slovanski, skupnosti je županoval Rasto Pustoslem-šek. Dnevno je sproti prevaial s spretnostjo tolmača današnje OZN vojna poročila in politične članke iz dunajskih, dnevnikov »Neue Freie Presse«, »Arbei-ter Zeitung« in »Wiener Journal« zbranim Hrvatom in Srbom iz nemščine v srbohrvaščino. S pokojnimi dr. Ivanom Lahom, Vladimirom Levstikom. Hinkorr, Smrekarjem, Viktorjem Zalarjem, z dalma. tinskimi in češkimi razumniki so potekale debate o vojaškem in političnem položaju, proslave zavezniških zmag in spodbude ob zavezniških porazih.
Po polomu Avstrije 1. 1918 so se končno vsaj deloma uresničili ideali preporodov-cev. Štajerska središča so zadihala v slovenstvu z močnim prilivom primorskega življa, ki mu usoda ni bila naklonjena.
Prekmurje se je vrnilo v matični objem, Slovenski narod, ki ga je Majska deklaracija prebudila iz tisočletne dremavice, se je razmeroma hitro zavedel svojega preporoda. Porodnih bolečin pa seveda ni manjkalo. V svoji neizkušenosti in pro-stodušnosti je izgubil Slovensko Koroško samo zato, ker se je zanašal na zeleno mizo, na mednarodno pravičnost in podporo drugih. Najbrž tudi zato, ker se ni zavedel zgodovinske ure časa, da bi si z lastnimi silami, lastno voljo in odločnostjo - na severu, kjer ga niso ovirale mednarodne kupčije -, postavil in zavaroval svoje narodnostne meje. Navajen, da ga vodijo drugi, da mu drugi zapovedujejo, se je otepal lastne odgovornosti in lastnih pobud. V minogih slovenskih dušah je o-stalo nasledstvo 700 letne avstrijske miselnosti in podložnosti germanstvu v vseh odtenkih ;avnega življenja, oboje močnq zakoreninjeno v ožji Pustoslemškovi domovini. Tu pod Avstrijo namreč ni vladala sloveinska deželna uprava kot je vladal^ v Ljubljani, ampak so s slovensko usodo na Štajerskem upravljali prav takšni za-grizenci in nestrpneži kot vladajo danes v Celovcu. Tudi po Štajerskem je v tistih časih vladalo nemškutarstvo med Slovenci, podobno »vindišarstvu« na Koroškem.
Nad to tragično okoliščino se mi je pok. Rasto pogostokrat potožil. Ne brez vzrokov; sledovi avstrijakaintske podedovano-sti strašijo še vedno in niso zamrli do današnjega dne. Prav iz te podedovanosti, ki je verjetno zašla že v podzavest, br-
lil, mednarodni oel esejem o Trstu
V	nedeljo 19. jun. je državni podtajnik v ministrskem predsedstvu, Alberto Folchi v imenu italijanske vlade otvoril XII. mednarodni tržaški velesejem ob prisotnosti vseh vidnejših političnih in gospodarskih krogov našega mesta ter pomembnih osebnosti iz tujine, predvsem konzularnih zastopnikov držav, ki so se sejma udeležile.
Poleg državnega podtajnika je govoril predsednik velesejmske ustanove, ing. So-spisio, ki je poudaril napredek te važne ustanove i.n njen pomen za Evropske^ skupno tržišče, saj je letos prisotnih 28, držav. Tržaški župan, dr. Franzil je omenjal letošnjtt prisotnost Sovjetske zveze, kar dokazuje, da teži svet po medsebojni izmenjavi dobrin ne glede na politični, socialni in gospodarski ustroj posameznih) delov sveta.
Le&ne izdelke in surovine razstavljajo v glavnem Jugoslavija, Sovjetska zveza ii> Avstrija. Posebno pozornost vzbuja model transoceanske ladje »Leonardo da Vinci«, ki je v tem času najdaljša ladja na svetu, saj meri v dolžino 232 metrov ter, Piccardova potapljaška gondola »Trieste«. Našim kmetovalcem so na vpogled najrazličnejši praktični stroji. Tudi drugače je velesejem zelo pestra, zanimiva in poučna razstava, ki privablja številne gledalce in verjetno tudi kupce.
Slabost tržaškega velesejma pa je v tem, da sledi takoj za padovanskim sejmom, kar bi se dalo morda v prihodnje preurediti.
Športna senzacija
Armin Hary je atlet, o katerem govori v teh dneh ves športni svet. Dne 21. jun. je v Curihu postavil nov svetovni rekord v teku na 100 metrov z izrednim časom 10 sekund. Njegov uspeh je še po-
membnejši, če upoštevamo, da je Hary tekel dvakrat zaporedoma v presledku nekaj minut. Prvič je namreč startal nekaj trenutkov pred danim znakom. Nekateri mu očitajo, da »krade« pri startu. Toi pa je le varljiv občutek, ker se Hary odrine -» starta takorekoč istočasno s star-terjevim znakom - in prav v tej spreU nosti je njegova moč.
Armin Iiarv se je rodil v Koelnu 1. 1937, visok je 182 cm in tehta 72 kg. Po poklicu je mehanik in ves svoj prosti čas posveča atletiki. Zelo vztrajno trenira tudi pozimi. Ze 1. 1958 je Hary v Friedrich-shafnu dosegel na 100 metrov čas 10 sekund. Ta rekord pa je bil neveljaven, ker je bila proga za en meter sporna.
S svojim izrednim športnim uspehom je Hary svetovni rekord spet pritegnil v Evropo, saj so rekord poLnih 30 let dr-, žali Američani. Enajst dni pred Haryje-vim rekordom je Charles Tlchwell dosegel čas 10,1 sekunde.
Temni naočniki
Vidni organ z zdravim očesnim zrklom je že po naravi tako izdelan, da sam brez slehernih zunanjih pripomočkov smotrno reagira na količine prodirajočih svetlobnih žarkov. To samohotno delo opravlja tako, da v temi zenico razširja, ob svetlobi pa jo zožuje. Ce zoženje zenice ne zadostuje, priskočita na pomoč obe veki, ki zadržujeta premočno svetlobo.
Le v skrajnih primerih ne zadostujeta oba našteta ukrepa. Ce obsežna snežna, vodna ali peščena ploskev reflektira sončne žarke, morajo občutljivemu vidnemu organu na pomoč temni naočniki, da se tako izgonemo očesnim okvaram.
Take poškodbe povzročajo predvsem ultravioletni žarki. Okvaram pravimo snežna slepota. Neprijetnosti se pojavlja-
jo šele nekaj ur po obsevanju, s hudimi bolečinami pri odpiranju in zapiranju vek. Na te neprijetnosti moramo misliti pred; vsem, kadar se odpravljamo na visoke^ gorske izlete. Pozabiti pa ne smemo, da tudi stranska svetloba vidnemu organu škoduje. Pri prečkanju obsežnih snežišč ali ledenikov so potrebni naočniki s stransko zaporo.
Tudi za avtomobiliste so v poletnih mesecih temni naočniki priporočljivi, ker se vidni organ, ki se je brez zaščite napenjal čez dan po asfaltiranih cestah, le s težavo prilagodi spremenjenim svetlobnim razmeram ob večernih urah.
Kakšno barvitost naj imajo naočniki? Poznamo sajasto sive, sivo modre, rjave, zelene in kovinsko barvne naočnike. Najbolje krotijo svetlobo sajasto sivi naočniki. Prijetni so kovinsko barvni, ker se za njimi razvija občutek hladnote. Pri izbiri barvnih naočnikov ne skoparimo. Kupujmo te pripomočke samo pri priznanih optikih. Pri tem upoštevajmo, da naočniki, ki spreminjajo jasno nebo v oblačen, deževen dan, dušijo naše razpoloženje.
Danes so temni naočniki modna manija. Psiholog se nehote posmehne, ko ob oblačnih dneh in v ponočnih urah srečuje ženski svet s temnimi naočniki. »Kaj imaš res tako grde oči, da jih skrivaš pred moškim svetom?« mu uide tiha pripomba.
PODPIRAJTE SLOVENSKO DOBRODELNO DRUŠTVO
stijo iz zelene Štajerske in Koroške v mladih rodovih zamisli, ki so se v pozitivnih smereh sicer preoblikovale, v negativnih pa ostale nespremenjene, kakor jih je vcepljalo v duše slovenske mladine avstri-jakantsko hujskanje. To so ocene resnično zavednega Štajerca in ne Primorca...
Po končani prvi svetovni vojni je bil Rasto Pustoslemšek soustanovitelj Društva jugoslovanskih časnikarjev v Ljubljani, kar se je zgodilo 13. septembra 1919. Do svoje smrti je bil član Društva slovenskih časnikarjev v Ljubljani. Od januarja 1920 do septembra 1925 je bil glavni urednik »Slovenskega naroda«, nato pa ravnatelj »Jutra« vse do pričetka druge svetovne vojne.
Rasto Pustoslemšek je bil ustanovitelj in predsednik Jugoslovansko-bolgarske lige, aktivno pa je sodeloval v vseh narodnih organizacijah in se zelo plodovito uveljavljal kot publicist. Napisal je svoja izredno zanimiva srečanja s pok. slovenskim pesnikom Antonom Aškercem.
Dne 27.	1958	mi je v pismu, v kate-
rem mi je tožil nad svojim zrahljanim zdravjem, napisal tudi tole:
»In vidiš, Ivane, pa bi navzlic temu še rad dovršil eno stvar: Pišem sedaj monografijo o svojem starem prijatelju, srbskem polkovniku Janku Stibilu-Vukaso-viču, ki se je kot mladenič bojeval v sedemdesetih letih preteklega stoletja proti Turkom v Hercegovini in Krivošiji in se nato udeleževal kot bojevnik vseh osvobodilnih srbskih vojn proti Turkom in Avstrijcem. Po končani prvi svetovni vojni je prišel - umret v Ljubljano. Umrl je 1. 1923 na gradu Goričane pri Medvodah. Prepeljali so ga, kakor je želel, počivat v rodno zemljo v Vrtovinu na Vipavsko. To je moje zadnje delo! To sem dolžan prijatelju Janku, ki je bil skoraj pol stoletja naš nadvse idealen in požrtvovalen »slovenski konzul«, kakor so ga imenovali v Beogradu, in da se ohrani njegov svetel spomin za vzgled poznim zanamcem. Upam, da bom to nalogo še mogel dovršiti.«
Rasto Pustoslemšek je ljubil Primorsko in njene ljudi. Po smrti Vladimira Levstika mi je napisal: »Za menoj ostaneš edini slovenski Mittergrabernčan«. -To se je na žalost zgodilo. Počivaj v miru, dragi Rasto; tudi za teboj bo ostal svetel spomin zaslužnega Slovenca!
Ivan Rudolf
Kako krotimo razkačenost?
Glavni vzroki številnih infarktov (zamašitev krvnega ožilja s strjevanjem krvi) srčne mišice in težkih živčnih obolenj, zatrjuje sloviti angleški zdravnik, dr. Colin Wells, izvirajo iz nezadostnih priložnosti, da olikani človek svoji živčni ihti ne more odpirati ventilov. Neolikanci stresajo svojo živčnost na svoje okolje in s tem samo večajo hitrost k neizogibnemu cilju: infarktu ali norišnici. Kdor se je skregal • prijateljem ali znancem, z oblastjo aii s komeržekoli, temu priporoča angleški zdravnik, naj pisari pisma predalu svoje lastne pisalne mize ali naj registrira svoje žolčne izlive na magnetofonski trak. »Tako se otresamo jeze in se kasneje še zabavamo nad izobilico svojih lastnih zmerjalnih zakladov, ki pa so ostali tudi v naprej javnosti prikriti, ker smo pisma sežgali, trakove pa anulirali. V svoji dolgoletni praksi sem doživel s takimi metodami najboljše izkušnje in mnogim pacientom za desetletja podaljšal življenje ali pa jih obvaroval pred životarjenjem po norišnicah, obenem pa sem jim ohranil sloves treznih, mirnih in uravnovešenih ljudi.«
POD ČRTO
FRANC JEZA
Nova tlaka slonenskega naroda
Ob koncu preteklega leta je v Trstu izšla 116 strani obsegajoča študija o gospodarskem položaju Slovencev v Jugoslaviji, kateri je njen avtor, Franc Jeza, ki živi y Trstu kot politični begunec, podelil značilen naslov »Nova tlaka slovenskega •naroda«. Knjigo je izdal v samozaložbi in stane 800 lir.
Skladno z naslovom dokazuje avtor v vseh 23-ih poglavjih, v katera je knjiga razdeljena, izkoriščanje in zapostavljanje Slovencev • Jugoslaviji. Avtor se dosledno omejuje samo na obtožbe, iznaša samo to, kar njegovo tezo potrjuje. Teže svojih argumentov nikjer ne primerja s koristmi, ki so jih Slovenci od Jugoslavije najbrže tudi nekaj imeli. Tako ima knjiga izrazito enostranski, polemičen značaj, To očitno zmanjšuje njeno vrednost in jo z ravni študije, kar bi hotela biti, spravlja na raven propagandne literature.
S tem seveda nočemo in ne smemo reči, da ni Franc Jeza marljivo zbral pravo kopico dragocenih in poučnih podatkov, ob katerih se je vredno zamisliti. Tako zvemo, med drugim, da je Slovenija leta 1958 krila s svojim prispevkom 37,2 odstotka zveznega proračuna, medtem ko predstavljajo Slovenci samo nekaj nad 8 odstotkov jugoslovanskega prebivalstva in je celotni slovenski narodni dohodek znašal v istemu letu samo 14,6 odstotkov v-sega načrtovanega narodnega dohodka v Jugoslaviji. V letih 1947-58 naj bi Beograd pobral Sloveniji 974,4 milijard dinarjev, kar da po svobodnem valutnem tečaju 1, milijardo 249 milijonov dolarjev. Na ta> način in po tem računu naj bi vsak Slovenec .v tem času prispeval za gospodarski razvoj zaostalih južnih pokrajin Jugo-
     r in n ,.
IIIIIIMIIIIIIIIllllllllllllllllUllIllIllIllIlIHlIltllllll^ininKIIIIIIIIIIHHlIiHlltlHIIIIIIlItllllUIIIIIIHItUDNIHII
slavije po 1568 dolarjev po turističnem tečaju 400 din za 1 dolar, medtem ko so Združene države v letih 1945-56 dale za pomoč tujini samo nekaj nad 56 milijard ali po 375 dolarjev na vsakega svojega prebivalca.
Iz drugega računa zopet sledi, da je Slovenija v letih 1956-58 prislužila s svojim izvozom federaciji okrog 200 milijonov dolarjev deviz, Jugobanka pa je v istem razdobju odpravila za uvoz investicijske opreme v Slo.venijo samo
1,648.000	dolarjev, tj. 1 odstotek s slovenskim izvozom pridobljenih deviz!
Sledijo poglavja, ki prikazujejo oviranje razvoja slovenske industrije, za-starevanje njenega strojnega parka, posebno v primerjavi z jugoslovanskim jugom, kjer nastajajo nova podjetja, škodo, ki jo imajo slovenske ključne industrije (premogovniki, elektrarne in železarne) od plasormiranih cen za svoje proizvode itd. Značilno je n. pr. da je Slovenija pred vojno v turizmu razpolagala s 17.000 posteljami, od katerih jih je bilo 13.000 v gostinskih obratih in 4000 zasebnih, leta 1957 pa je bilo na istem ozemlju na razpolago samo 13.000 postelj, od česar 10.500 v gostinstvu in 1500 privatnih, kar je 76 odstotkov predvojne zmogljivosti, Ce bi upoštevali še Slovensko Primorje bi odstotek celo zdrknil na 64 odstotkov,
Zanimiva je primerjava glede lesa, ki je ena glavnih slovenskih surovin. Ker, so do leta 1951 sekali približno trikratni letni prirastek, so danes slovenski goz-j dovi resno načeti in dajejo letno samo okrog 2,25 milijonov kubičnih metrov, medtem ko bi sicer od njih lahko pridobivali po 5 milijonov kubičnih metrov lesa. Kljub temu pa je Avstrija, ki ima približno štirikratno gozdno površino Slovenije in poseka letno samo po 5 milijonov kubičnih metrov lesa, leta 1956 izvozila lesa za 268 milijonov dolarjev, Slovenija, ki pri svojem veliko manjšem gozdnem sestoju poseka 2,25 milijonov kubičnih metrov, pa je od izvoza lesa do-
bila samo 2,833.000 dolarjev! Veliko večino lesa so torej morali Slovenci prodati po nižjjh notranjih cenah na notranjem trgu.
Podobnih podatkov in primerjav je v knjigi Franca Jeze na kupe. Nimamo pri roki potrebnega materiala, da bi kontrolirali njegove podatke in račune,toda upoštevajoč, da mu glede tega vsaj doslej nihče ni nič oporekal, jih je treba sprejeti take kot so, čeprav se nam tu in tam zdi, da je raje kaj povečal kot pomanjšal.
Tako trdi n. pr. na strani 90, da Slovenija ni imela leta 1940 niti ene asfaltirane ceste in da so prve zgradili let^ 1941 Nemci, medtem ko je znano, da jef že dolgo pred letom 1940 bila asfaltirana cesta Lesce-Bled (glavno slovensko predvojno letovišče) in so bili tudi že dokon-( čani ter izročeni prometu precej dolgi deli betonirane avtoceste Ljubljana-Kra-nj-Radovljica-Bled.
Na straneh 85/87, kjer dokazuje fik-tivnost slovenske avtonomnosti v okviru Jugoslavije, operira s primerjavami proračuna Republike Slovenije s proračuni federativnih enot drugih držav, pri čemer pa ne upošteva v zadostni meri dejstva, da je velika večina vseh javnih služb in uslug v Jugoslaviji danes osredotočena v komunah, zaradi česar so federativni proračuni nujno nižji kot bi bili, pa tudi pri enaki federativni avtonomnosti, v drugih državah. S tem nočemo prav nič zmanjševati resnice, da je slovenska avtonomija v komunistični Jugoslaviji tudi po našem mnenju zares zgolj fiktivna, toda številčne osnove, na, katere gradi Franc Jeza svojo primerjavo, kljub temu ne morejo dati sprejemljiv rezultat.
Prav tako se nam ne zdi prav, ko na strani 87 primerja sorazmerni prispevek
v	zvezni proračun Bavarske in Slovenije. Na eni strani potegne v svojo primer-javno agrarni predel industrializirane Zahodne Nemčije, na drugi pa najbolj in-
dustrializirano deželo še vedno pretežno agrarne Jugoslavije. Tako ne more dobiti objektivne in stvarne slike, kajti prispevki višje razvitih pokrajin v državne proračune so vedno sorazmerno večji od prispevkov manj razvitih predelov.
Podobnih pripomb in pomanjkljivosti bi bilo precej, a nam prostor ne dopušča, da bi jih tu naštevali. Omeniti pa moramo samo še - po našem mnenju - osnovno pomanjkljivost obravnavane študije, katera se izraža v tem, da se avtor pri tolikem primerjanju in ocenjevanju dela, narodnega dohodka, ki ga Slovenija od? stopa jugoslovanski skupnosti, sploh ne vpraša, ali bi Slovenija pri prodajanju svojih odvečnih surovin in industrijskih, proizvodov (slednji prevladujejo) na svetovnem tržišču in pri kupovanju vsega manjkajočega pri partnerjih, na katere bi bila v tem primeru navezana, lahko dosegala takšne cene kot jih dosega v vezanem jugoslovanskem gospodarstvu in kakšen bi nato bil njen dejanski narodni dohodek.
V	okoliščinah, y. katerih živi danes jugoslovansko in z njim slovensko gospodarstvo, ni namreč teorija »da dobička gospodarskega podjetja ne ustvarja le delovni kolektiv s svojim delom, ampaH prav tako tisti, ki njegove izdelke kupujejo« prav nobena gospodarska izmišljotina, kakor to trdi Franc Jeza. Ta teorija drži in velja, seveda v različni meri, celo v svobodnem gospodarstvu. Na njeni osnovi se je vršilo in še teče gospodarsko izkoriščanje kolonialnil narodov, ki so morali in morajo kupovati drage carinsko zaščitene industrijske izdelke metropole. Tako s svojm prispevkom večajo njene dobičke.
Vsi vemo, da so jugoslovanski industrijski izdelki danes nesporno zelo dragi, med drugim tudi zato, ker se skoro vsa akumulacija, torej zbiranje kapitalov, danes izvaja prav v industriji z visokimi cenami njenih izdelkov. In kdo plačuje te izdelke, te umetne viške njihove denarne
cene? Menda tisti, ki jih kupuje. Ta ima torej sveto pravico do svojega deleža.
Seveda je vprašanje, kakšen naj bi ta delež bil. Da je prispevek, ki ga danes Jugoslaviji daje skupnosti Slovenija prevelik, o tem ni dvoma. Toda avtor naše študije ni nikjer poskušal niti približno oceniti, kje naj bi v tej stvari bila meja med krivico in pravico, med dolžnostjo in izkoriščanjem tistega, ki je v še vedno pretežno agrarni državi pač v položaju industrialca. Razumljivo je, da bi takšen račun bil precej kompliciran, zahteval bi razpolaganje s statističnim materialom, ki ga Franc Jeza ni mogel imeti. Toda že iz same strukture slovenskega gospodarstva v primerjavi z jugoslovanskim, iz strukture tega kar Slovenija v drugih jugoslovanskih predelih kupuje in kar vanje prodaja, sledi, da bi o-bračun zgolj umetnih dodatkov na cene (faktorjev akumulacije) bil za Slovenijo pasiven in zato njen - ne tako kot danes - toda vsekakor več kot povprečen prispevek k stroškom skupnosti nujen in opravičljiv.
Tako osvetljeni in realnejše vrednoteni bi zaključki samo pridobili na vrednosti, pa čeprav bi nato razlike in krivice ne bile tako velike kot jih je prikazal avtor naše študije, ki se je zanešen z njimi na koncu povzpel do z mastnim tiskom napisane ugotovitve, da je »upravičeno v-prašanje ali ne gre tu za premišljeno obliko gospodarskega genocida, kakršnega Združeni narodi v svoji listini o prepovedi genocida niso upoštevali« (str. 79) in do sklepa, da bi »Slovenija ne utrpela take škode, kot jo predstavljajo številke, ki smo jih (tj. jih on; Op. ur.) navedli, niti v primeru, da bi spet navalili nanjo kaki Huni. Obri ali Turki in jo popolnoma oplenili ter požgali« (str. 47).
S takimi in podobnimi izjavami gre avtor naše študije očitno predaleč. Z njimi zmanjšuje vrednost svojega dela, saj (Nadaljevanje na 4. str.)
KOSVIU V RESNICI TLUČANIJO?
Prof. zagrebškega vseučilišča, dr Mijo Mirkovič, istrski rojak, pred 30 leti asistent znamenitega sociologa na frank-iurtski univerzi, dr Fr. Oppenheimerja, je pod naslovom »Uvod u ekonomiku FNRJ« napisal strokovno študijo - ne kot gospodarski diletant, ampak strokovnjak priznanega slovesa. V svoji knjigi se je dotaknil tudi zelo delikatnega v-prašanja: Kako sodeluje delavska samouprava pri razdelitvi produkta? To vprašanje je za pisca, ki je marksist od prve ure dalje, osrednje vprašanje problematike delavskega samoupravljanja v Tito-
vi	Jugoslaviji.
Raztolmačeno v preprosto govorico, bi
lo	vprašanje lahko postavili takole: Kakšne koristi ima delavec v »socialistični Jugoslaviji« od svojih trdih žuljev? Ker pa so vse tovarne, vsi obrati in vsa podjetja sestavni deli »ljudskega premoženja«, ali z drugo besedo neomejena last komunističnih oblastnežev, novega razreda, bi lahko tudi dejali: Koliko potegnejo rdeči grajščaki in koliko njihovi koloni? Delavskih plač ne določa morda tako imenovana delavska samouprava, ampak tisti, ki pobira levji delež. Delavske plače, pravi prof. Mirkovič, so odvisne od tega »kolikšen del produkta podjetja, t. j. skupnega prodajnega izkupička vseh pro-nroizvodov nekega podjetja pripade federacijii, republiki, okraju, komuni...v »Ce družba preveč pobira«, odgovarja Mirkovič, »tedaj nima delavstvo izgledov, da bi bistveno povečalo svoj življenjski standard...«
Da bi pokazal, kaj se dogaja v Titovi Jugoslaviji, navaja prof. Mirkovič tipični primer, ki ga imenuje »popolnoma konkreten«, nekega podjetja, ki se nanaša na poslovanje v letu 1956.
»Skupna prodajna (tržna) vrednost v-seh proizvodov nekega industrijskoprede-lovalnega podjetja, ki je vodilno v svoji stroki, znaša 6 milijard dinarjev letno. Od teh 6' milijard din porabi podjetje za nakup surovin in za proizvajalne stroške 3,8 milijard din. Surovega dobička, ki ga seveda plačuje kupec, izkazuje podjetje 2,2 milijarde din. Od teh 2200 milijonov odvzame skupnost 800 milijonov direktno in 700 milijonov v obliki prometnega davka. Skupno torej 1500 milijonov din ali 71 odsto vsega, kar ostane po poravnavi lastnih stroškov. Sklad delavskih plač znaša 100 milijonov din.
Ti dobički nastajajo seveda z oderuškimi prodajnimi cenami in jih ustvarja kupec.
Dejansko pa je »skupnost« odvzela 300 milijonov din že pri sami nabavi surovin v obliki uvoznega koeficienta (carine). 'Tako znaša pri tem podjetju udeležba skupnosti pri razdelitvi brutto produkta brez amortizacijskega sklada nad 1800 milijonov din ali 30 odsto, delavski prejemki (plače, nagrade in »soudeležba« na čistem dobičku) pa samo 120 milijonov ali 2 odsto od skupne prodajne vrednosti«.
To je resnična tlaka komunističnemu režimu ne samo Slovencev, ampak tlaka vsega jugoslovanskega delavstva. To je
Nooa tlaka slovenskega naroda
(Nadaljevanje s 3. str.)
ga ponižuje na raven bobnečega propagandnega čtiva. Tudi zaključna izjava, da se »slovenski in hrvaški narod zanašata pri svojem današnjem odporu in v boju za lastni neodvisni nacionalni državi na simpatije in vsaj na moralno pomoč zahodnih narodov« nas po ozemeljskih okrnitvah,. kakršne je leta 1941 u-trpela Hrvaška celo od svojih prijateljev in splošno znanih željah, kakršne imajo v zvezi s slovenskim ozemljem njeni ne ravno nevažni sosedje, navdaja s precejšnjim dvomom v realističnost avtorjevega ocenjevamja splošnega političnega položaja.
Ko smo se tako, skupno z avtorjem, na koncu ustavili ob politiki, si dovoljujemo pripomniti, da inas zelo čudi, da ni v knjigi nikjer govora o tem, da bi tudi Slovenci sami bili krivi za svoj sedanji položaj. Ali ne vedrijo in oblačijo v Beogradu tudi vrhovini slovenski komunisti? Ali ni bil prav nekdanji glasni Slovenec Boris Kidrič avtor in izvajalec receptov za vse v maši knjigi naštete rezultate in številke? Prepričani smo, da bi marsikaj bilo drugače, če bi slovenski komunisti branili slovenske koristi z enakim smislom za realizem kakor branijo srbski komunisti srbske koristi.
Ce bi avtor neprizadeto raziskal in odgovoril na to vprašanje, potem bi se mu znalo zgoditi, da bi študija ne mogla izzveneti zgolj v obsodbo Beograda, temveč tudi v obsodbo posebne slovenske lastnosti, ki se kaže v tem, da tako radi iš-. čemo krivdo za vse svoje nesreče vedno pri drugih in nikdar pri sebi. Toda dokler slovenski človek ne bo tako odločen na vrhovih, ko nosi odgovornost in im^ možnost da kaj naredi, kakor je odločen takrat, ko strelja od spodaj, vse dotlej Slovenci ne bomo mogli uspešno uveljavljati svojih koristi, pa naj bosta režim ali država taka ali taka.
Tudi glede tega je torej slika, ki narr} jo daje Ježeva študija, zelo enostranska, Krivda ni samo na strani Beograda, temveč tudi pri Slovencih samih, vsaj pri tistih, ki hočejo biti bolj papeški kot papež. Takih je bilo vedno dovolj in taki tudi danes v Sloveniji vladajo.
Uvodoma smo rekli, da je Franc Jez^ zbral v svoji knjigi veliko dragocenih podatkov. To mu je treba priznati. Je pa, obravnavana vprašanja takorekoč samq na kratko inakazal, medtem ko je treba rezultate in zaključke, ki naj bi po njegovi sodbi bili že končni in nepreklicni, šel^ temeljito pretehtati in jim določiti pravo vrednost.	*#*
najhujše kolonialno izmozgavanje delavskih žuljev, kar jih pozna zgodovina človeštva.
Dr. Mirkovič nadaljuje:
»Po gospodarskih podatkih zaključnih računov za 1. 1956, ki obravnavajo 2611, industrijskih in rudarskih obratov, je znašala prodajna vrednost njihove proizvodnje 1488 milijard din. Plače po tarifnem pravilniku so znašale 128 milijard din ali 8,6 odsto celotne prodajne vrednosti proizvodnje. Prebitek dohodka, kj je nastal zaradi takih plač oziroma takih prodajnih cen, ali neto dohodek je znašal 468 milijard ali 31,4 odsto prodajne vrednosti proizvodnje. V tem prebitku dohodka nakazuje postavka: plače, sredstva za samostojno razpolaganje in zakonske obveznosti 59 milijard ali okrog 4 odsto vrednosti skupne proizvodnje ali vsega 12 odsto od prebitka«.
Čeprav si režim oziroma novi razred lasti levji delež delavčevega zaslužka (z vsemi temi ogromnimi prebitki razpolaga novi razred popolnoma samohotno, ker ni o tem obvezen nikomur predlagati ra7 čunov), vztrajajo vrhunski poglavarji na tako imenovani »razširjeni reprodukciji« po posameznih podjetjih. To se pravi, da bi morala podjetja še od tistega beraškega ostanka obnavljati stroje, razširje-vati podjetja itd. Ali kako naj se to izvršuje, se sprašuje prof. Mirkovič, »če nosilci gospodarske politike pobirajo za realizacijo drugih (ekonomskih in izven-, ekonomskih) ciljev prevelike deleže produkta vsakega posameznega podjetja«.
O teh »neekonomskih ciljih« režima seveda prof. Mirkovič iz razumljivih razlogov ne govori. Vsi pa vemo, da služijt> v prvi vrsti za okrepitev novega razreda na prilaščenih postojankah. Zato ima Titova Jugoslavija več vojaštva kot marsikatera neprimerno večja in bogatejša država, zato imajo na vsakih 100 prebivalcev po enega policaja, na vsakih 50 podložnikov pa najmanj po enega vohuna, zato se vozarijo poglavarji z razkošnimi flotami in darili po vsem svetu zato se vrstijo gostije kot po tekočem
traku. Pravijo, da so samo z obiskom cesarja Hajlija Selasija zapravili 1200 milijonov dinarjev. Koliko denarja požirajo številna poslaništva po najneznatnej-ših državicah sveta, koliko požre titovska propaganda samo v zamejstvu! Vse; te »izvenekonomske cilje« mora nekdo plačati - in ta plačnik je jugoslovanski delavec.
Drugače tudi biti ne more v deželi, kjer odreja »načela upravljanja in načela gospodarske politike«, kakor pravi prof. Mirkovič, klika ki sedi v CK ZKJ. Zveza komunistov Jugoslavije »že v naprej določa spodbude, in zato postajajo odločbe tako zamotane«, pripominja prof. Mirkovič. »Zaradi tega imajo reševanja gospodarskih vprašanj prvenstveno politično podlago«.
Brez svobode, to je brez stvarnega sodelovanja in učinkovitega nadzorstva nad uspehi delavskih žuljev in nad gospodarstvom sploh, ni zdrave gospodarske politike. Dokler bo peščica samozvancev držala v rokah vse odločitve o življenju ir^ smrti podjarmljenih narodov po komunističnih deželah, ne da bi komurkoli za svoja početja tudi odgovarjala, se bo tlaka jugoslovanskega delavca - ne samo v Sloveniji, ampak tudi na Hrvatskem, v Srbiji, Crni gori. Makedoniji in povsod po Titovi Jugoslaviji neovrgljivo nadaljevala. Te tlake pa ni zaplodila Jugoslavija kot skupna domovina jugoslovanskih narodov, ampak današnja nasilniška komunistična strahovlada.
Priznati moramo, da je komunist, prof. dr. Mijo Mirkovič, pogumno s prstom pokazal na današnje jugoslovanske gospodarje in ni z lučjo v roki izkal krivcev tam, kjer jih ni, da bi s tem opravičil svojo žolčnost proti jugoslovanski državni skupnosti, oziroma svoje izpovedovanje’ do tistih, ki danes to skupnost terorizirajo. Samo komunisti in njihovi sopotniki zavestno ne razlikujejo državne skupnosti od vladavine, ki trenutno to skupnost upravlja, ker jim tako gnetenje obeh elementarno različnih pojmov v eno samo vrečo lajša demagogijo.
Indipendentistični misovci
Tržaške misovce vodi v našem mestu, bivši fašistični hierarh Gefter-Wondrich, katerega priimek ne izpričuje ravno čistokrvnosti, ki je bila v nekdanjih časih tudi fašistom - po vzgledu njihovih zaveznikov nacistov -, temeljni kamen. Voditelj tržaških misovcev je bil rojen v Gradcu, ni torej tržaška cvetka. V nedeljo 19. junija je v našem mestu zasedal misovski pokrajinski kongres. Tu so se pod pred-sestvom svojega graškega rojaka misovci »v imenu nacionalnih idealov« besno zaganjali proti imenovanju Slovencev v upravne odbore občinskih ustanov. Pri tem pa so očitno pozabili dodati, da bi bilo »v imenu nacionalnih idealov« prav, tako nedopustno, da Slovenci plačujejo davke, da opravljajo vojaško dolžnost in sploh vse obveznosti, ki jih pravna država nalaga svojim enakopravnim državljanom.
Gonja proti Slovencem je misovcem na Tržaškem življenjsko vprašanje. Ob popolnem pomanjkanju konstruktivnih v-prašanj, so na svojem kongresu zahtevali nič več in nič manj, ko da vlada prekliče Londonske sporazume, ki jih ni podpisala samo Italija, ampak poleg Jugosla-. vije tudi Velika Britanija in Združene, države. Graški rojak zahteva potemtakem vpostavitev stanja pred 5. okt. 1954, kar se pravi odhod Italije iz Trsta in prihod anglo-ameriških čet, kar je jasno ne samo pravniku, kakršen je poglavar tržaških misovcev. ampak slehernemu brucu trža ške pravne fakultete.
Ne glede na dovršeno dejstvo, ki so ga sprejeli vsi tržaški stvarni politiki, smo sedaj dobili še eno indipendentistično skupino v našem mestu. Skoda; po toči zvonijo le zaspani cerkovniki!
ŠOLSKE VESTI
V	poletnem roku šol. leta 1959/60 so opravili nižji tečajni izpit Drž. nižje industrijske strokovne šole z slovenskim
Visoki gostje v našem mestu
V čast osebnosti, ki so dopotovale v naše mesto na tržaški velesejem, sta tr-; žaško županstvo in turistična ustanova pri-, redila v nedeljo, 19. junija ob 18 uri v prostorih umetnostnega muzeja »Revol-tella« sprejem, katerega so se udeležili poleg zastopnikov oblasti tudi veležupar\ dunajskega mesta, g. Franz Jonas, oba, učenjaka Piccarda, pomorski ataše pri. veleposlaništvu Združenih držav v Rimu, poveljnik Lewis, ter številni povabljenci.
Goste sta spremljala tržaški župan dr. Franzil in njegova ljubezniva gospa. Razvil se je živ in topel razgovor med povabljenci, med katerimi smo ugotovili tudi prisotnost našega novega člana uprave, v Občinski podporni ustanovi, dr. Marca, ki ie zastopal zadržanega občinskega sve-; tovalca, dr. Agneletta.
V soboto 18. pa so v Avditoriju pred7 vajali ob prisotnosti obeh Piccardov, žu7 pana Franzila in številnih povabljencev, med katerimi sta bila tudi ing. dr. Boris Sancin in prof. Rudolf, zanimiv filmski posnetek o drznem predoru v morsko globino 11500 metrov, ki sta ga letošnjo spom-
lad izvedla mladi Piccard in ameriški častnik s potapljaško gondolo »Trieste« in o čemer je obširno poročala tudi »Dei mokracija«. Oba učenjaka je zbrano občinstvo nagradilo z dolgotrajnim ploskanjem.
Častno meščanstvo avgustu in lapsu Piccardu
Na seji tržaškega občinskega sveta, 14. 6. so bili v 33 primerih potrjeni potrebni stroški za razsvetljavo ulic, cest in pre-, hodov v tržaški okolici. Razsvetljavo bodo okrepili odnosno napeljali po naslednjih naselkih: PROSEK: na treh mestih: VERDELA, LONJERSKA CESTA, OPČINE: na dveh mestih; SV. MARIJA MAGD. SP.. TREBČE: na dveh mestih; GRLJAN, SKEDENJ: na več mestih: ROCOLSKI HRIB, ROJAN, VERNIELLIS, MORERI, GRETA, SV. KRIZ, ROCOL-KATINARA, BARKOVLJE - FURLANSKA CESTA, KONTOVEL: na dveh mestih; LOVEC, SKORKLJA, KATINARA KRIŽIŠČE, SV.
Dogodki doma
ZASEDANJE MEŠANE KOMISIJE V BEOGRADU. V teh dneh se je v Beogradu pričelo periodično zasedanje italijan-sko-jugoslovanske komisije za varstvo narodnih manjšin. Italijanski delegaciji na-čeljuje veleposlanik Confalonieri. Sestavljajo pa jo trije ministerialni izvedenci: dr. Rubino za kulturna vprašanja, odv. dr. Guido Gerin za pravna vprašanja, dr. Ranieri Tallarico za politična vjnašanja ter še nekaj drugih izvedencev, med njimi, podprefek dr. Capon, podprefekt dr. Mo-linari in prof. Angioletti za šolska vprašanja. Dnevni red zasedanja ni znan. Stiki Mešane komisije so bili spomladi prekinjeni. Slovenska javnost upravičeno pričakuje, da bo delo komisije končno le obrodilo nekaj praktičnih sadov, kar se bo zgodilo, če bo dovolj dobre volje na obeh straneh. Določila Londonskih dogovorov se zavlačujejo v nedogled, pa je zato že skrajni čas, da beseda tudi meso postane.
#	# *
ZAKONSKI OSNUTEK ZA SLOVENSKE SOLE je 19. jun. ministrski svet sprejel na predlog ministra za javno šolstvo, sen. Medicija. Uradno sporočilo pravi, da se poleg šol v italijanskem jeziku osnujelo vzporedne šole in tečaji s slovenskim učnim jezikom, ki so namenjene italijanskim državljanom slovenske narodnosti.
*	* *
MATURE NA NAŠIH ŠOLAH. V zve-, zi z imenovanjem izprraševalnih komisij so se v zadnjem trenutku izvršile neke spremembe, deloma iz zdravstvenih razlogov. Tako predseduje komisiji na Trgovski akademiji prof. Attilio Missoni, pod-ravnatelj Trg. tehničnega zavoda »Diaz« iz Neaplja, komisiji na Slov. učiteljišču pa prof. A. Budrovich. - Vsem našim maturantom želimo najboljše uspehe!
*	* *
NEIZPOLNJENE AVSTRIJSKE OBLJUBE. Glasilo koroških Slovencev »Naš ted-nik-kronika«, ki izhaja v Celovcu, ugotavlja ob koncu letošnjega šolskega leta kaotično stanje, ki še vedno vlada v koroškem šolstvu. Pristojne oblasti še vedno niso imenovale šolskega nadzornika za
slovensko šolstvo. Nihče se ne zanima za šolske načrte, manjkajo celo šolske knjige v slovenskem jeziku.
* St *
UMRL JE PROF. NIKOLA ZIC. V starosti 78 let je umrl v Zagrebu istrski rodoljub, prof. N. ?.ic. S svojo knjigo »Istra« je odkril košček zemjle, ki je v preteklosti preživljala v premnogih ozirih hude čase. Spadal je v vrsto tistega pokolenja, ki je vse svoje napore posvečalo vzbujanju narodne zavesti med našim ljudstvom.
* * *
IZREDNA SPLOVITEV.V ladjedelnici Felszegi v Miljah so splovili tovorno 28000 tonsko ladjo v dveh ločenih delih. Oba dela ladje bodo po izvršenih delih medsebojno spojili. Ladjo gradijo no naročilu ameriške družbe »Olin Mathienson Ship-ping Corporation«. Ladja bo dovršena še v teku tega meseca.
#
SKOFICEVI V KANADI. »In Gina se več ne vrne...« To so glasovi, ki odmevajo v italijanskem tisku zadnjih dni. Gina Lollobrigida je skupno z možem Milkom Škofičem in sinom prispela v Kanado. Po naravnost triumfalnem sprejemu v Torontu, je takoj zaprosila za kanadsko državljanstvo. Listi poročajo tudi, da je vzela v najem zelo razkošno vilo za nekaj let. Njen mož naj bi se potegoval za zdravniško mesto v neki bolnišnici v Torontu. Številni italijanski listi očitajo filmski igralki pomanjkanje patriotizma; o dejanski krivdi za njeno izselitev pa molčijo. Dr. Milko Škofič ima v Kanadi brata Petra.
IVAN, KONKONEL in BAZOVICA. Stroški bodo znašali 15 milijonov lir.
Na svečani seji 20. jun. so ob navzočnosti najvišjih državnih, znanstvenih in gospodarskih zastopnikov podelili častno občanstvo prof. Augustu Piccardu in njegovemu sinu Jaquesu, ker sta s svojo v Trstu zgrajeno potapljaško gondolo»Trie-ste« seznanila z imenom našega mesta ves vesoljni svet. Pred njima so častno meščanstvo podelili vojvodi D'Aosta in new-yorskemu županu La Guardia, ki je kot predstavnik UNRE obilno pomagal našemu mestu in človeštvu sploh.
Na sej občinskega sveta, 24. jun. sq obravnavali vprašanje tržaških mestnih in predmestnih nebotičnikov. Sirijo se glasovi tehnikov in estetov, da nebotičniki kvarijo mestno estetiko, ker samevajo nad bližnjimi poslopji in z golimi stenami štrlijo v nebo. Te kritične ocene so se nanašale na dva nebotičnika v bližini rotunde »Boschetto« in na nebotičnik v ulici Moreri. Kljub nasprotovanju dveh svetovalcev je obč. svet z veliko večino sklenil priporočiti odobritev načrtov pri ministrstvu v Rimu.
Na isti seji so tudi sklenili brisanje neizterljivih bolnišničarskih stroškov tistih bolnikov, ki jih niti sami niti njihovi sorodniki iz socialnih razlogov ne morejq poravnati. Samo na tej seji je bilo brisanih nad 25 milijonov lir.
Na seji so tudi odobrili zaključni obračun tržaške občine za I. 1954. Proti so glasovali misovci, komunisti, socialisti in USI, čeprav je bil med revizorji računov
SLOVENSKA PROSVETNA MATICA
V	TRSTU
Glasbeni oddelek SPM priredi v ponedeljek, dne 4. julija t. 1. ob 20,30 v dvorani na sedežu v ul. Machiavelli 22/11 intimni
Družinski
večer
z nastopom gojencev glasbenega oddelka.
Vabljeni starši in gojenci oddelka V_____________________________________________/
ZAHVALA
Globoko ganjeni, se zahvaljujemo vsem, ki so z nami sočustvovali ob priliki izgube naše predrage
Valerije Vatovec por. Furlan
Naša posebna zahvala in trajna hvaležnost gre zvesti KAROLINI KOGOJ, ki je pomagala toliko let z vso predanostjo in ljubeznijo.
Družine:
VASIC - FURLAN - RIZZO in LEMPFERT
tudi komunist, svet. Gombacci (Gombač), ki je kot revizor račune odobril in podpisal. Ta podpisnik je izjavil, da bodo komunisti glasovali proti odobritvi, ker se ne strinjajo z gospodarskopolitično linijo občinske uprave.
učnim jezikom v Trstu (Rojan):
a) PRED IZPITNO KOMISIJO V TRSTU: Bavčar Pavel, Ceglar Sergij, Černigoj
Marij, Kocman Vojmir, KRAMAR Jožko (odlično), Reggente Ivo, Rustia Božidar. Salvi Boris, Sirca Boris, Starec Dušan, Ugrin Peter Pavel, Vouk Boris: Brecelj Vojko, Cimprič Boris, Clari Lucijan, Fer-luga Aleksander, Gregori Egon, Milocco Aleksander, Severi Julijan, Žagar Stojan. COSSUTTA Božena (odlično). Fakin Rozalija. Giacom n Ljubomira, KRALJ Anica (odlično), MERKUZA Sonja (odlično),. Milkovič Marija, Pecchiari Sonja, Pri-mossi Eda. Purič Antonija, Savi Nadja.
b) PRED IZPITNO KOMISIJO NA OPČINAH:
Bachi Marijan, Carli Radivoj, De Nardo Ivan, EMILI Boris (odlično), FERLUGA Aleksaner (odlično), Hrovatin Stanislav, Lipanje Stojan, MAHNIČ Silvester (odlič-
Ali si že poravnal naročnino ?
no), Raseni Stojan, Stor Aldo, Vidau Zvonimir. BRATUŠ Lucija (odlično), Bri-ščik Majda, Grgič Marija, Ferluga Ksenija, Milkovič Miranda, Ravbar Zora. SKERLAVAJ Neva (odlično), ŠKABAR Milena (odlično), VREMEC Ivana (odlično).
e) PRED IZPITNO KOMISIJO V NA-BREZINI-SV. KRI2U:
Pahor Božidar, Pahor Danilo, Peric Daribor, Semec Radovan, Bogateč Žarko. BRISCAK Miroslav (odlično), Sirk Edvard. Doljak Neva, LEGISA Nadja (odlično), Bezin Breda, Bezin Dragica, Sav} Vera, Sedmak Vera, Stefančič Ljuba, Tretjak Dušanka.
č) PRED IZPITNO KOMISIO V DOLINI:
Kermec Stojan, Rapotec Marij, Velikonja Milan, Žerjal Boris. Dandi Darinka.
*	* *
V	poletnem roku so z uspehom opravi-
li	nižji tečajni izpit na Nižji trgovski strokovni šoli:
Bellich Renato, Franceschi Valentino. Rodizza Pavel, Švara Slavko, Coretti Ne-vja, Cettul Renata, Cok Ada, Cossuta Nadja, Malalan Savica, Pasarit Nataša, Pe-cenik Petriča, Sancin Stana, Kukanja Sergij (privatist). Popravne izpite ima 7 kandidatov, odklonjena sta bila 2 kandidata.
Od učencev, ki so obiskovali III. oddeljeni razred tega zavoda na PROSEKU-so opravili z uspehom isti izpit;
Bukavec Majda. Praselj Vojka Marija.. Reggente Ana, Ukmar Vesna. Popravne izpite imajo 4 dijaki, odklonjeni so bili 3 dijaki.
Drugi tečaj nadzornic počitniških kolonij
V	petek, 24. jun. se je zaključil v pro7 štorih SDD štiridnevni tečaj nadzornic počitniških kolonij, ki so ga že drugič organizirale slovenske dobrodelne ustanove: Slovensko dobrodelno društvo, Slovensko karitativno društvo in Vincenci-jeva konferenca. Namen tečaja je, da nudi nadzorstvenemu osebju potrebna napotila, nasvete in smernice pri njihovem dvomesečnem delovanju v slovenskih gorskih in obmorskih letovanjih.
Tečaj je pričel 21. jun. s predavanji dr. Milana Starca in dr. Franja Delaka o prvi zdravniški pomoči oziroma o vplivu in pomenu zraka, sonca in morja na otroke. Dne 22. jun. je učiteljica Valerija Skokova, večletna ravnateljica kolonij SDD, seznanila tečajnice s težavami zaposlenja in razvedrila mladine ob neugodnem vremenu. Dne 23. jun. je prof. Teuerschuh. obravnaval pomen kolonij za vzgojo, kulT turno-prosvetno delo in razvedrilo duha in telesa. Zadnji dan je bil posvečen veri ski, moralni in narodnostni vlogi slovenskih kolonij, o čemer je govoril pr. g. dr. Jože Miklič.
Razveseljivo je, da se je poleg polnoštevilnega vodstvenega in nadzornega o^ sebja udeleževalo tečaja tudi nekaj učiteljic, ki se zanimajo za problematiko iz-venšolske vzgoje. Razumljivo je, da v tako kratkem času ni bilo mogoče dotakniti se prav vseh vprašanj, ki se pojavljajo ob takih letovanjih, vendar so tečajnice črpale iz predavanj številne pobude, ki jim bodo omogočale s požrtvovalnostjo in potrpežljivostjo nadomeščati za dva meseca otrokom dom. V počitniškem okolju se bodo otroci krepili telesno in duhovno,, narodna zavest pa se bo utrdila.
Prof. dr. Marc, predsednik SDD, ki je vodil štiridnevni tečaj, je ob zaključku v kratkih besedah povzel obravnavano tematiko ter želel vsem obiskovalkam tečaja čim več sreče in uspehov pri njihovem težkem in odgovornem delu tako. na socialnem kot narodnoobrambnem torišču.
Odgovorni uredmii:
Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria. d. d. v Trstu
Uredništvo in uprava;. Trst, ul. Machiavelli 22-H. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio l/c - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA:	posamezna številka L 30.—
Naročnina: mesečno L 50.— — letno L 600.— Za inozemstvo: mesečno L 90.— — letno L 1000.— Poštni čekovni račun; Trst št. 11-7223