KNJIŽEVNOST
MIHA MIHELIČEVA, PRIDI, MILI MOJ AR1EL. kot svojevrstno dopolnilo obsežni tetralogični sagi o Havnovih je izdala Mira Miheličeva pred kratkim še zbirko osmih zgodbic /^ mladino z naslovom Pridi, mili moj Ariel* (ne morem razumeti, kako je moglo priti do tega. da je na naslovni strani knjižice naslov spremenjen \ jezikovno mnogo bolj okorno zvezo Pridi, moj mili Ariel!!). Te zgodbice vsebinsko posegajo v mladost glavne junakinje tetralogije. v mladost Marine Ravnove, ki jo je bila preživela v /.abakov ju. v tisti vasi. ki jo poznamo že iz Mladega meseca. In tudi osebe, ki nastopajo v pričujoči knjižici, so nam deloma že znane: mladi, nemirni Jnlins se je spremenil v prijaznega in prisrčnega dedka. Francka v nekoliko strogo in (vsaj v začetku) nepristopno staro mamo. ki hodi vsak četrtek k uglednim vaškim gospe m na čaj itn., itn.: seveda pa je tukaj še centralna oseba. Marina Kavnova oziroma to pot Marinka, mlado dekletce, ki pa že kaže zametke za vse tisto, kar smo izvedeli o nji že v tetralogiji.
V spremni besedi pojasnjuje Miheličeva genezo tega dela. ki ga je snovala že dlje časa (če se prav spominjam, je izšla ena izmed zgodb že pred več ko desetimi leti v otroški reviji Pionir). Miheličeva pojasnjuje mladim bravcem predvsem ozadje zadnjih treh zgodb, ki si jemljejo za nekakšno motivno osnovo čarobni svet čudovite pesniške parabole o viharju \\ illiama Shakespeara. Prav ie tri zgodbice so verjetno najbolj dognane v vsej knjižici: oh pomoči starega, dobrega Shakespeara, ob pomoči Prosperove čarobne palice in čarodejstev milega Ariela se je posrečilo Milieličcvi prepričljivo in polnokrvno prikazati vsa najgloblja hrepenenja glavnih junakov teh treh zgodbic, na videz presrečne, a zalo na dnu duše osamljene Marinke, sanjavega in malo prezgodaj dozorelega I iiiu.i. ki je po ovojem očetu, kapitanu, podedoval nekoliko a v anturizina. in drugih vaških mulcev. Prav tako je tudi z opisom amaterske predstave . kjer otroci celo uprizorijo Vihar, seveda v lastni dramatizaciji tiste zgodbe, ki sta jo vsebinsko obnovila in v prozno obliko prelila po vsej verjetnosti Charles in Marv l.amb v svojih /godbah iz Shakespeara: ob opisu tega prisrčnega teatr-skega entiiziazma je Miheličeva z. izredno pisateljsko tenkočutnostjo nanizala in razkrila celo vrsto tistih malih psihičnih vzgibov, ki so v otrocih venomer navzoči, pa jih odrasli nehote preveč zanemarjajo. Vse to velja enako (če ne morda še bolj) za Vojaka i/ čina. na videz, preprosto, a v resnici pretresljivo, prav nič sentimentalno upodobitev socialnih razlik na vasi. tako kot jo vidi otroško oko.
\ se to je seveda dosegla Miheličeva s tistimi pisateljskimi kvalitetami, ki so bile že ugotovljene v ocenah njenih prejšnjih del. pisanih za odrasle : tudi to pot je pisateljica jasno in polnokrvno izoblikovala posamezne značaje, med njimi seveda najbolj centralno osebo. Marinko, ki jo lahko brez pretiravanja postavimo zraven Župančičevega Cicibana, tako imenitno je popisana: obenem pa je z veščo roko prikazala vsa tista nezaznavna, majhna, a zategadelj nič manj pomembna spoznanja, ki jih človek prvikrat zasluti sicer že v otroštvu, [ta mu dokončno pridejo v zavesi šele tedaj, ko dozori. In tu je morebiti skrita problematičnost ic knjige: ali je to še literatura za otroke od enajstega leta dalje . kot  lahko  preberemo na  zadnji  strani  izdaje, ali  ni  to že pisanje,  ki  je mnogo
'"  Mira  Miheličeva.   Pridi,   mili   moj   Ariel.  Mladinska   knjiga.   1965.
1070
bolj namenjeno odraslemu človeku. Sam sem prebral knjižico z velikim užitkom — ali jo bo lahko prav tako dojel tudi otrok, ali ne bo prezrl nekaterih njenih vrednot, ki so bistvenega pomena pri kakršnemkoli presojanju dela? Nekolikanj je k temu pripomogla tudi pisateljica sama z vsemi razmišljanji o Marini, ne o Marinki, se pravi o tisti zreli ženi. ki jo je obdelala v tetralogiji: trdno sem prepričan, da bi prav ta razmišljanja morala v varianti, ki jo imamo pred seboj, odpusti (najbolj očitno je to v zgodbici Dve pismi) — s tem bi knjiga kot celota pri svoji vrednosti, ki je že sedaj nedvomna, samo pridobila. kljub temu pa je Pridi, mili moj Ariel eno najpomembnejših del naše povojne mladinske proze. Miheličeva je znala v njem odlično povezati in spojiti \ homogeno celoto dva svetova, ki odločilno vplivata na otrokovo psiho, svet resničnosti in svet fantazije; ta dva svetova tudi vodita in usmerjata dogajanje \srh zgodb — kjer tega ni (na primer v Dveh pismih ali pa \ zgodbi Popotnik pride čez goro), so tudi zgodbe nekolikanj po\ prečnejše. zgolj laktografske obnove posameznih spominov. In ena posebnih odlik te knjige je njena jezikovna podoba: zdi se mi. da jezik Mire Miheličevc ni bil še v nobenem tekstu tako zelo poln, zvočen, metaforično bogat, pri tem pa vendarle do skrajnosti pretaujšan in funkcionalen. In če bi bila edina odlika te knjige njen jezik (kar pa vsekakor ne drži), bi lahko Ariela upravičeno ločili od sorazmerno zelo povprečne  slovenske  mladinske  književnosti.
Borut    T r e k m a n
1071