JOŽA MIHELIČ



Vprašaj goro





Planinska založba

2020





UVOD

»Gore imam rad«, je uvodni stavek v knjigi, ki je in ostaja neprecenljiva svetinja naše družine. Tako preprost, globoko izpoveden in lep, pravzaprav nežen začetek branja se v prvem, najpomembnejšem odstavku konča epsko: »Privlačijo me s skrivnostno silo, ki se ji preprosto ne morem upreti. To silo imenujem klic gora.«

Tako je zapisal Tine! Toda sam, čisto zares sam, ker ga ne morem več poklicati in se z njim pogovarjati, se sedaj sprašujem, ali ni v resnici vselej le pritajen odziv na ta klic, kadar nekdo nenehno obrača pogled h goram, četudi le v sanjah? Je to pogovor? Z mrtvim skalovjem? Toda, kaj je življenje in kje je meja med živim in neživim? Je mogoč tak pogovor, pogovor z na videz mrtvim skalovjem? Lahko vprašaš goro: »Smem priti?«


Bilo je ondan ob Ljubljanici, na Petkovškovem nabrežju. Mimogrede se ti ujame v uho ta ali oni del pogovora mimoidočih ali pa glasna izjava, predvsem mlajših. V času študija in nekaj let po njem sem živel v Ljubljani, toda tokrat sem se ob vtisu, ki so ga naredili name tisti trenutki, vprašal, ali je to še isto mesto, isti kraj, ki ga poznam. Spremenil se je način naglaševanja besed, spremenili so se poudarki med govorom, pogoste fraze in še marsikaj, tudi način oblačenja in obnašanja. Nehote sem se zdrznil in se celo zbal, da se mi morda preveč dobro vidi, da ne sodim več sem, v ta kraj in ta čas, v katerem je le okolica ohranila večji del nekdanjega videza.

Tako kot tistega dne na Petkovškovem nabrežju moram razmišljati, ko se lotevam pisanja o svojih doživetjih, predvsem tistih s hribov in gora. Ob vsem, kar se je ne le med meščani in podeželani, tudi med obiskovalci gora močno, zelo opazno spremenilo v vseh teh letih, se sprašujem, ali je prav, da razkrijem svoje zgodbe, ki pripadajo nekemu drugemu, drugačnemu času, da bi na mrtvem papirju ne izgubile nekdanjega zanosa in da bi se ne razblinile v popotnem prahu. Ali bi ne bilo morda celo bolje, da bi radostne, pa tudi žalostne dogodke iz sedaj že precejšnje časovne oddaljenosti kot dragocen spomin ohranil le zase in za svoje najbližje? Toda če bodo le enemu samemu človeku, ki bo knjigo kdaj bral, naredile veselje in ga spomnile na to ali ono, kar je doživel med gorami, potem je prav, da jih zapišem, seveda le nekatere. Tistih najbolj dragocenih in zame hkrati najbolj pomembnih, o moji družini, ki se je tudi rodila v gorah, ne bom zapisal, zato pa to knjigo posvečam prav njim, mojim sinovom, predvsem pa ženi Francki. Mnogo bolje od mene je razumela, kaj pomeni najina mlada družina. Z vsem svojim bitjem se ji je posvetila, bila vselej preudarna, pametna v odločitvah in dejanjih, krepostna, vedra, neprekosljiva mati in žena. Spoznal sem jo kot mlado alpinistko, ki bi lahko segla do zvezd, saj je bila v svojem alpinizmu povsem enaka najboljšim plezalcem, s katerimi sem plezal takrat. S soplezalko Lenčo Korenčan sta kot prva čisto ženska naveza zmogli slovito Glavo Planjave, ki so se je takrat upale lotiti le najboljše naveze. Tudi med študijem in v poklicu bi lahko z nesporno inteligenco in razgledanostjo segla zelo visoko, vendar se je v vsem odgovorno in povsem posvetila svoji družini. Ravnala je natančno tako, kakor je nekoč dejal moj učitelj in odlični prijatelj Stanko Klinar: »Gore nam veliko pomenijo, ker so zares lepe, toda na svetu ni lepšega, kot je uspevajoča mlada družina«. Stavek mi je segel v dušo, zato sem ga zapisal. Toda v nasprotju s tem želim in celo moram pisati o nekaterih dogodkih, ki so del minulosti družine, v kateri sem zrasel. Resnica o tem, da so se vsi trije, torej mati, oče in brat med drugo svetovno vojno ponovno rodili, ni bila nikoli napisana in objavljena.

Zaradi otroštva v Bohinju, predvsem na Konjarjevi kmetiji, ki je žal že davno ni več, se imam za Bohinjca. Če se je v hribih treba vpisati v vpisno knjigo, navadno v rubriko »kraj bivanja« napišem kar Bohinj, čeprav se »Bohinj« ne imenuje nobena od bohinjskih vasi. Ob tem naj povem, da me neznansko jezi slovenska malomarnost in nevednost v domoznanstvu. Večina Slovencev namreč misli, da je Bohinj nekakšna ožja okolica Bohinjskega jezera. Sveta jeza me pograbi, kadar kdo na Bohinjski Bistrici vpraša, če je še daleč do Bohinja. Namesto pojasnila, da je že od t. i. Soteske, kmalu za Bohinjsko Belo, v Bohinju, bi mu najraje eno primazal okoli nevednih ušes. Bohinjska pisateljica Marija Cvetek je v uvodniku k bratovi knjigi Bohinjske gore kot pravoverna Bohinjka zadovoljno pohvalila Tinetov oris Bohinja. V tisti knjigi je namreč šaljivo zapisal, da bomo Bohinj najlažje »zakoličili«, če rečemo, da obsega vse povirje Save Bohinjke od Soteske navzgor, torej prelepo deželico, ki jo obkrožajo grebeni od Črne prsti do Bogatina in od Lepega špičja, Kanjavca in Triglava do Draških vrhov.

V resnici pa nisem v domoznanstvu nič boljši od nevednih nebohinjcev. Med neko, zdaj že davno potjo v Kočevje, sem se zapeljal na Veliko Goro nad Sodražico, kjer je ded Karel po očetovi strani prišel na svet, da bi se razgledal po krajih njegovega otroštva. Tam sem srečal starejšo kmečko ženico, ki je vlekla prazen voziček in jo naivno prosil, naj mi pokaže, kateri kraj je »Velika Gora«, ker sem bil trdno prepričan, da je to ime ene od vasic tam zgoraj. Z nasmeškom na obrazu je prijazna domačinka z roko zakrožila naokoli in v krasnem narečju dejala: »To je vse Velika Gora.«

Brat Tine je vselej veliko bral. Vernova knjiga Otroka kapitana Granta je bila njegova najljubša, domače gore pa začetek zanimivega popotovanja, v kar se je spremenilo njegovo življenje. Ker si je oče želel plezanja, svojo mladostno alpinistično kariero je seveda zamudil, najprej zaradi revščine, nato zaradi vojne, je v svoja iskanja vključil odraščajočega Tineta. Ko sem končal osemletko, je bil, pet let starejši od mene, že plezalec. Med poletnimi počitnicami me je za nagrado, najbrž so se čudili, da sem osemletko sploh dokončal, navezal na konopljeno vrv in peljal v Bavarsko smer v Steni. Seveda je bila izbrana plezalna smer pretežavna zame in med plezanjem sem ga vprašal, če se nič ne boji, da bi padel. Odgovoril je, da »Tina« Mihelič, tâko je bilo takrat njegovo plezalsko ime, v Bavarski ne pade dol. Resnica ni bila daleč od besed, s katerimi me je želel ohrabriti. Najbolj nevarno, vratolomno avanturo na začetku svojega alpinizma je imel za seboj prav v Bavarski in če ga tistikrat ni sklatilo iz stene, se tudi v lepem dnevu, kakršnega sva imela, ni bilo česa bati.

Takratna Bavarska je bila začetek in konec najinega skupnega plezanja za naslednjih pet let. Najstnik, ki je ravno končal osemletko, ni bil primeren partner zanj. Ker najin bratski stik zaradi razlike v letih in povsem različne druščine, ki sva jo v otroštvu imela, ni bil prav močan, sem se takoj na začetku srednješolskega obdobja povsem na lastno pest priključil Alpinističnemu odseku PD Jesenice, ki ga je takrat vodil sloviti alpinist Janez Krušic. Tine je že dve leti prej odšel na univerzo.

V sedaj že močno odmaknjenih letih mojega alpinističnega najstništva je slovenski alpinizem, takrat že tretjič v zgodovini, z velikim korakom stopil v korak z evropskim in svetovnim. Mnogi med mojimi najboljšimi prijatelji so postali znani alpinisti. Morda so se tudi v meni skrivale sposobnosti, da bi dosegel kaj takega, vendar se to ni moglo zgoditi, enostavno zato ne, ker sem bil vselej povsem predan le večni, neminljivi lepoti gora, pa tudi zaradi smole, ki se me je držala. Nikoli, ampak zares nikoli v življenju, nisem šel na zahtevno turo, da bi si s tem pridobil ugled alpinista, ki si drzne vstopiti v najtežje plezalne smeri. Gore so me klicale, kakor je v naslovu svoje knjige napisal moj nepozabni brat Tine. Toda ne tega razumeti narobe. Nikoli nisem nikomur zameril, če je šel plezat tudi zato, da bi opozoril nase. Prav tako nisem nikoli podcenjeval svojih takratnih alpinističnih uspehov. Tudi danes jih ne podcenjujem, celo nasprotno, zelo sem ponosen nanje, kajti za vselej pripadajo le moji minulosti, v katero sem vložil vso svojo energijo, najvišje želje in pogum, skoraj popolnoma samorastniško. Na videz povsem gladko, ekstremno navpično »sfingo« Vodnikovega Vršaca v malce odmaknjenih primorskih ostenjih Julijcev, sem s svojimi prvenstvenimi smermi dobesedno »odprl« za sodobni alpinizem. Za menoj se je tja usul plaz novodobnih alpinistov. Njegovi prepadi so sedaj prepredeni z modernimi plezalnimi smermi.

V Tinetovi knjigi Klic gora nosi epizoda o plezanju v Vršacu naslov: »Sklad na skladu se dviguje.« Vzneseno hvaležnost za veliko doživetje, ki mu ga je gora podarila, je domiselno izpovedal z vrstico iz Vodnikove pesmi. Morda nobena kitica neke slovenske pesmi ni bila prebrana tolikokrat kot ta, iz katere je bila vzeta malo prej zapisana vrstica, kajti vklesana je v spominsko ploščo, ki sta jo dovški župnik Jakob Aljaž in jeseniški kaplan Jakob Matjan dala namestiti na skalo ob poti z Malega Triglava na Triglav. Glasi se:


»Sklad na skladu se vzdiguje

golih vrhov kamni zid;

večni mojster ukazuje:

»Prid zidar, se les učit!«



S tem dejanjem sta, pred malo več kot sto leti, počastila tedanjo 100 – letnico vzpona slovenskega pesnika Valentina Vodnika na Triglav.

Znano je, da je Vodnik v družbi grofa Hohenwarta leta 1795 raziskoval Dolino Triglavskih jezer. Dvomljivci sicer mislijo, da pesnik na vrhu Vršaca ni bil, toda to ni pomembno. Pomembno je, da mu je gora podarila navdih za eno njegovih najlepših pesmi, za »Vršac.«


Verjetno sem imel srečo, da smo takoj po mojem rojstvu postali Bohinjci. Toda ni mi zavdala le tamkajšnja narava, ki se lahko po lepoti svoje podobe kosa s katerim koli zalim kotičkom na Zemlji, temveč tudi tedanji neponovljivi čas in mnogi ljudje, ki so mu pripadali. Mnoge med njimi, ki sem jih srečal takrat, mi je zgolj prijazna usoda postavila na pot. Tista poznanstva so me utrdila v prepričanju, da življenje nima velike vrednosti, če nisi spoznal ali se celo spoprijateljil z ljudmi, katerih osebnost te je prevzela in napolnila z občudovanjem ter vzvišenim občutkom naklonjenosti, ljubezni.


Vse moje zgodbe so zgodbe z domačih gora, z eno samo manjšo izjemo, vendar bi bile veliko revnejše, če bi ničesar ne povedal o nekaterih čisto preprostih ljudeh, mojih prijateljih, ki so bili najtesneje povezani z njimi. To niso bili alpinisti, ki sem jih srečeval v življenju. Bili so domačini v nekdanjem Bohinju, kmečki ljudje, brez katerih bi bila moja predstava o gorskem svetu zelo enostranska ali celo zmotna, kajti edini iz naše sicer nekmečke družine sem imel priložnost in tudi željo vživeti se v njihov način življenja. Brez tistih srečanj in predvsem prijateljstev, ki so z leti nastala, si svojega življenja ne znam predstavljati.

Vsi, ki me poznajo, me poznajo po imenu Jože, ali morda, kar se mi zdi bolje, Joža. V prvih letih sem bil seveda Jožek, kar me je prav kmalu začelo neznansko motiti in celo jeziti. V nasprotju z menoj ni starejšega brata Tineta, ki ga je najina mati vse življenje klicala Tinček, to niti najmanj motilo. Martin je bilo ime materinemu očetu, zato je po stari slovenski navadi prvorojenec v spomin nanj dobil njegovo ime in zelo mu je pristajalo. Jaz pa sem se rodil v povojnem času, v katerem sta morala starša začeti življenje čisto na novo. V tisti zmedi in ob premnogih nujnih, hitrih, pa vendar življenjsko pomembnih odločitvah, je manjkal le še dojenček, da bi bilo lahko vse narobe. Najbrž ju je presenetilo celo to, da me morata dati krstiti, in ker nista natančno vedela kako in kaj, sta mi dala zapisati v rojstni list dve imeni, najprej Andrej in nato Jože. Pod imenom Jože se, tako so me vse od začetka klicali, nisem nikoli prav dobro počutil, kakor da bi čutil, da to ni moje pravo ime. Vselej sem imel občutek, da ime Jože nekako ni zame, a tako sedaj pač je. Toda Andrej, čeprav sem pozno izvedel, da to ime sploh imam, ostaja le meni in ga imam samo zase. Z njim ni povezano ne dobro in tudi ne slabo od vsega, kar se mi je zgodilo v življenju, zatorej ni razloga, da bi me pri njem kaj motilo.



Večerni Triglav z Dobrave v Bohinju





OČETOVA ODLOČITEV

Andrejev oče Egon je bil tržaški Slovenec, sirota iz prve svetovne vojne. Mati Angela ga je kot mala šivilja z veliko truda in odrekanja šolala na učiteljišču v Ljubljani. Ko sta prišla v Ljubljano, ker je v takratni Italiji izgubila pokojnino po pokojnem možu, ki je bil avstrijski vojak, se je zagledal v gore in v zvezde. Tudi glasba je bila od malega njegova velika ljubezen in po končani srednji šoli si je želel nadaljevati študij violine, a denarja ni bilo. V mladostnih sanjah se je želel povzpeti na visoke gorske vrhove, proti vrhuncem glasbene umetnosti in k svetlim zvezdam na nebu svojih mladostnih sanj in, ne da bi vedel za to, je marsikateri vrhunec kasneje tudi dosegel, toda prepoznati in uživati tega ni mogel in tudi ne znal, ker se mu je zdelo, da gre njegova pot le navzdol v siv vsakdan. Bil je nepoboljšljiv zaljubljenec v gorski svet. Med naključnim srečanjem na ulici v Ljubljani ga je nekoč ustavil njegov nekdanji učitelj z učiteljišča. Stari profesor se ga je pošteno razveselil in mu povedal, zakaj si je med množico nekdanjih dijakov dobro zapomnil ravno njega. Da je nekoč med poukom nenadoma vstal v klopi in začel v zanosu pripovedovati o pogledu na Kamniško-Savinjske Alpe z nekega cestnega ovinka na Dolenjskem, je dejal in dodal, da se je hip za tem vidno zdrznil, se prebudil iz zasanjanosti, pogledal okoli sebe in se ponovno usedel. Ves razred je onemel. Nihče se ni zasmejal.

S prvim denarjem, ki ga je zaslužil, si je kupil fotoaparat in tudi kasneje mu za »optiko« nikoli ni bilo žal denarja. Za kasnejša opazovanja zvezd si je sam izdeloval teleskope, za gorništvo pa ni veliko potreboval, saj je vselej hodil v hribe le peš od doma.


Andrejeva mati, ime ji je bilo Frida, je bila veliko bolj stvarna od očeta, ki je rad sanjal pri belem dnevu. Bila je Mariborčanka, Štajerka z geografskim poreklom, kakor je šaljivo, v prispodobi na njene vinske Slovenske gorice večkrat dejal Tine, njen prvorojenec. Njena najljubša sošolka in prijateljica Mimica Mlakar je bila sestra znanega baletnika in koreografa Pina Mlakarja, okoli katerega se je v takratnem Mariboru nabrala pisana druščina. Poleg njegove žene Pie so bili to Anton Trstenjak, Edi Kocbek, Drago Ulaga, Herbert Drofenik, sami vrhunski intelektualci. Bila je izredno delovna, do sebe asketsko stroga, z visoko razvitim občutkom za estetiko, lepo je risala. Z odliko je končala nekdanje nunsko učiteljišče v Mariboru ter na prigovarjanje svojih učiteljic že nadaljevala študij v Ljubljani, toda nenadoma ji je umrl oče in morala je v službo, da je lahko mlajša sestra nadaljevala s šolanjem.

V družbi je bila vselej nekoliko zadržana, nikoli gostobesedna, toda zelo prijetna.

Njena nemščina je bila na univerzitetnem nivoju in kasneje v Bohinju je postala prava ljudska prevajalka. V povojnem času so mnogi, ki so bili med vojno vpoklicani v nemško vojsko, pisali v Nemčijo za denarna povračila. Vsa tista pisma je napisala Andrejeva mati. Nikoli ni ničesar zaračunala.

Po duši je bila veliko bolj športna od očeta. Za prva smučanja po Pohorju si je v Mariboru že kot dekle kupila smuči, ki so bile narejene nikjer drugje kot pri kasnejših sosedih v Bohinjski Bistrici. V konici smuči je bil namreč vžgan znak: Smuči Triglav, Delavnica Rozman, Bohinjska Bistrica. Delavnici se je na vasi reklo Pri Rodarju.


Učiteljski mesti sta oba dobila pri Svetem Lenartu, v današnjih Podgorcih v Slovenskih goricah in oče se je s težavo privajal na prleški dialekt. Toda razlika v dialektu Andrejeve matere in očeta ni toliko motila, da bi se ne vzela. Leta 1941 se jima je rodil prvorojenec Tine. Na šoli pri Sv. Lenartu so imeli stanovanje in kazalo je, da bodo zaživeli lepo skupno življenje. Učiteljski poklic je bil spoštovan.



Andrejeva mati Frida pod Javorjevim vrhom

Preizkušnje čakajo vsako mlado družino. V njih se medsebojna zveza krepi, velikokrat pa tudi propade. Toda, zelo malo je družin, kot je bila Andrejeva, ki bi jih že v prvih letih skupnega življenja čakalo in pestilo toliko težav in nevarnosti. Prišle so kmalu po rojstvu prvega otroka in trajale so dolgih pet let, preden je prišel na svet še Andrej. Nekega dne leta 1941 se je na vratih njihovega stanovanja pri Sv. Lenartu pojavil gestapovec. V pol ure so morali oditi. S seboj sta smela vzeti le nahrbtnik stvari za dojenčka. Stanovanje so potrebovali za nemško učiteljico, ki je bila po poklicu sicer natakarica, toda za Slovenske gorice je vse dobro. Materino lepo knjižnico, ki jo je ustvarjala od prvega leta službe, so jima pred očmi zmetali na šolsko dvorišče in zažgali.

Našli so tovornjak, ki je slučajno peljal v Ormož, se od tam s tovornim vlakom odpeljali na Ptuj in naprej s potniškim vlakom do bele Ljubljane. Na postaji jih je že čakala Ernestina Sotlar, prej njuna kolegica na šoli, ki je tudi morala oditi. Povabila jih je na svoj nekdanji dom na Ježici, čeprav je imela sama pet sestra in tri brate. Eden od njih, Bert, je kasneje postal znan filmski in gledališki igralec. Pri očetovi materi Angeli v Šiški ni bilo dovolj prostora. Imela je le majhno sobo.



Tine in Andrej na Dobravi (foto: Egon Mihelič)

Oče je nekaj mesecev kasneje, kot begunec, dobil od italijanskih oblasti službo v vasi Fara ob Kolpi. V tihi dolini je bilo najprej mirno, nato je za nekaj časa nastalo prvo osvobojeno ozemlje, toda leta 1942 se je okupatorjevo nasilje stopnjevalo. Bilo je očitno, da bodo predvsem moške kmalu odpeljali v taborišče Gonars, zato so na pomlad tistega leta mnogi tamkajšnji možje in fantje odšli v partizane, tudi Andrejev oče. Preživel je Roško ofenzivo, predvsem pa napad v Taborski jami nad Čabrom, kjer so bili izdani. V jami, ki je nudila zatočišče že domačinom v časih turških vpadov, jih je obkolila italijanska vojska. Ker je jama težko dostopna, so jih zasuli z različnimi izstrelki in celo metalcem plamena. Preživela je le peščica, ki se je, ker iz jame ni bilo mogoče uiti, zavlekla v skrajni, čisto nizek in kratek rov na koncu, se zagradila s kamenjem, ki ga je nato zasul pesek od detonacij. Cel dan so se stiskali tam notri, z mokrimi robci na nosu, da so v dimu lahko za silo dihali, preden so si ponovno upali na plan. Mati je v vasi Vas naslednji dan dobila sporočilo od kurirja, da je oče padel, vendar se je, kot privid, ves krvav prišel pokazat dva dni za tem.

Ker je odšel oče v partizane, so mater z dojenčkom začeli preganjati, iskati. Skrivala sta se, kjer se je dalo, nekoč tudi v hiši na hrvaški strani Kolpe, kjer so prejšnji dan pobili stanovalce. Nekega dne so v hajki Roške ofenzive, v vasici Kostel vse vaščane in njiju, ki sta se tiste dni skrivala prav tam, postavili pred zid. Vojaki so že ležali pri strojnicah in čakali na povelje, toda v tistem trenutku je mimo prihitela druga vojaška četa. Njihov poveljnik je že od daleč vpil: »Niente, bambini.« Tako sta preživela! Vsi v vrsti so bili beli kot stena. Rešili so jih otroci, ki jih je bilo poleg Tineta še nekaj v vrsti, in človek, ki je kljub divjanju vojne ohranil človečnost.



Egon Mihelič s svojimi tamburaši na Gosposvetskem polju (arhiv Egona Miheliča)

Za vasjo so potem umorili »le« edinega, ki je od moških ostal v vasi. Tudi če bi postrelili vse, bi šlo vse skupaj v zgodovino kot nikoli kaznovan, gnusen zločin, genocidno dejanje zaradi upora malega, na smrt obsojenega slovenskega naroda sredi kulturne, od mračnjaških sil zasvojene Evrope. (Dr. Rafko Dolhar)


O teh strašljivih dogodkih iz vojne, v katerih so se vsi trije ponovno rodili, se v družini ni govorilo in nihče od njih ni o tem nikoli nič napisal. Le mati je ob večerih, včasih bolj zase kot za druge, zavzdihnila: »Niente, bambini!« Oče ni nikoli pripovedoval o svojih partizanskih letih. Toda ženi, Andrejevi materi, je nekoč dejal, da je vesel, ker mu v tistih strašnih letih ni bilo treba ubiti nikogar. Čeprav včasih smrtni sovražnik, je človek vselej le človek.


To je zapis o vojnih letih dveh skrajno poštenih in delovnih učiteljev ter njunega dojenčka, o njihovem ponovnem rojstvu. Zdaj jih že dolgo ni več, toda v Bohinju hranijo spomin nanje.

Po končani vojni so se učitelji lahko vrnili v kraje, od koder so bili med vojno pregnani. Vsi trije so se zato vrnili k Sv. Lenartu. Žal pa se vojna, ko se konča, vselej konča le formalno. V ljudeh traja še dolgo potem. Tudi v Slovenskih goricah je bilo tako in oče je kot bivši partizan dobival sporočila »Črne roke«, da ga bodo ubili. Odšel je v Ljubljano iskat materin grob, ker jo je med vojno tam vzela pljučnica. Nikoli ga ni našel, ker so jo na pokopališču zagrebli na anonimnem prostoru za revne ljudi, čeprav jo je krasilo neizmerno bogastvo duha, toda na Ministrstvu za šolstvo je našel dve prosti učiteljski mesti v Bohinjski Bistrici. S svojo prijazno, toplo roko se ga je takrat vendarle dotaknila sreča. Morda mu je iz neznanega groba s svojo roko pokazala pot prav njegova mati. Vselej si je želel živeti med gorami.



Notranjost kmečke hiše na Kamnah v Bohinju med leti 1949 in 1950 (foto: Egon Mihelič)

Vse to se kajpak ni zgodilo kar tako, od danes do jutri. Vmes je prišel na svet še Andrej, ki so ga takrat klicali Jožek, vendar je za svoj prihod na svet izbral napačen čas. Rodil se je v začetku septembra leta 1946, ko bi morala mati začeti poučevati. Tri tedne je ostala z njim in začela s poukom prvega oktobra. Kakšno darilo za takratno generacijo bistriških prvošolčkov! Toda, gospodinjske pomočnice niso imeli in le med odmori ga je hodila dojit. Stanovanje je bilo vlažno in mrzlo, zato bi jim kmalu umrl, toda te knjige, ki jo imate pred seboj, bi zagotovo ne bilo, če bi se to zgodilo.

Predno je začel Andrej hoditi v prvi razred, je navadno doma sameval v kuhinji in risal, risal same živali. Rekli so, da njegove živali živijo, da se gibljejo. Mati je nekoč izbrala najlepše med njegovimi risbami, jih vtaknila v kuverto in poslala v Ljubljano, kjer so zbirali gradivo za razstavo otroških del. Vse skupaj so ji vrnili s pripisom, da ne bodo razstavljali risb, ki jih starši narišejo otrokom. Kako odlična kritika! V domačo knjižnico je, sam Bog ve od kod, prišlo nekaj nemških Brehmovih knjig s prelepimi barvnimi ilustracijami živali. Nemščina Andreja ni motila, saj brati tako in tako še ni znal. Od tam je Andrej prerisoval in se uril. Mama mu je ob večerih brala in sproti prevajala Brehmove zgodbe.

Oče, ki si je po končanem učiteljišču silno želel nadaljevati študij violine, je svojo željo uresničil v Andrejevem bratu Tinetu. Violina je postala njegov poklic, ki ga je vse življenje imel zelo rad. Tudi Andreja so poslali v glasbeno šolo na Jesenicah, igral naj bi flavto, vendar ni nihče preverjal, če kaj vadi. Energija jim je pošla. Šele po mesecu dni so izvedeli, da tja sploh ne hodi. Ko je vlak odsopihal proti Jesenicam, je nekam izginil, najraje za Savo, in se vrnil domov šele, ko je z Jesenic pripeljal večerni vlak.

Prihod družine v Bohinj je zelo lepo opisal že Andrejev brat Tine v svoji zadnji knjigi Klic gora. Zapisal je, da je bila očetova želja vedno »sveta«, toda steber družine je bila vendarle mati. Nerada je zapustila svojo Štajersko, toda uklonila se je moževi želji. V Bohinju ji zares kasneje ni bilo hudega in za oba otroka je bilo tamkajšnje okolje izjemno, s srcem je pa vendarle za vedno ostala Štajerka. Če je bila le najmanjša priložnost, je »preklopila« na prleški dialekt, govorico svojega otroštva. Le dom vsakega otroštva ostane za vselej pravi dom. In ta novi dom so si poiskali v Bohinju. V ozadju očetove odločitve je bil skriti notranji klic po pravem, toplem družinskem gnezdu, ki mu ga do tedaj ni bilo dano občutiti. Že njegov oče Karel je zapustil revne kraje na Gori nad Sodražico in odšel s trebuhom za kruhom v Trst, kjer je spoznal svojo kasnejšo ženo Angelo, ki je prav tako zapustila rodno kmetijo v Dornberku v Vipavski dolini in šla iskat zaslužek, prav tako v Trst. Toda takoj po rojstvu njunega prvega in edinega otroka je Italija vstopila v vojno. Čeprav je Andrejevega deda Karla v Trstu čakala družinska sreča, je bilo mesto zanj tudi kraj pogube. Kot avstrijski vojak je padel v prvi svetovni vojni. Andrejeva stara mati, nona po primorsko, se je potem kot šivilja trudila zaslužiti za oba. Na njenem domu v Dornberku ni bilo prostora zanju in tudi na moževem domu na Dolenjskem ne, zato sta se ustalila v Ljubljani. Andrejev oče Egon je spoštoval njeno delo in jo imel kasneje do poroke pri sebi. Kazalo je, da je zdaj tudi on dočakal trenutek, s katerim se je končalo večno iskanje lastnega prostora pod soncem, toda prišla je druga svetovna vojna in zgodilo se je, kakor je zapisano.

Da se Andrejev oče Egon ni najbolje znašel v vlogi družinskega očeta, je Andrej pripisoval temu, da ni poznal vloge očeta v družini, saj ga je kmalu po rojstvu izgubil. Toda veliko naredi tudi značaj. Ves svoj prosti čas je porabljal za gore, za astronomijo, fotografijo, glasbo in popoldanske krožke na šoli. Sam si je izdelal dva zmogljiva teleskopa, doma je razvijal filme in fotografije, pozno v noč poslušal klasično glasbo z gramofonskih plošč in na vasi uspešno ustvaril in vodil tamburaški zbor, foto in modelarski krožek na šoli, pa še v hribe je vodil svoje krožkarje in pomagal ustvariti domače planinsko društvo. V Bohinju je bil zares skoraj nezamenljiv, doma komaj opazen. Če je bilo na jesen treba naročiti drva, kar nekako ni našel poti do tja, kjer se to naredi. Kazalo je, da komaj ve, kako nastajajo zajtrki, kosila in večerje, kako nastaja red v hiši. Če je bilo treba zabiti žebelj v zid, da bi obesili sliko nanj, je bil to skoraj projekt, zato je tudi to vselej raje naredila kar mati sama.

Andrejeva mati je, drugače kot njegov oče, v mladosti že doživela urejeno družinsko vzdušje in toplino doma. Zaradi tega je pognala korenine na Štajerskem. Tam je imela vse svoje sorodstvo ter večino prijateljev in znancev, na katere je bila navezana. Zato se je njuna vez ob odhodu v Bohinj kar malce skrhala. Morda se je tem močneje zagnala v delo doma in v poklicu prav zaradi tega, medtem ko se je oče vse bolj zapiral v začarani krog zunaj roba družine.

Ta odnos med njima je Andrej nehote začutil na lastni koži. Najprej je sameval doma, nato pa si je poiskal zatočišče pri sosedu, na Konjarjevi kmetiji. Mati, vsemu Bohinju znana kot odlična učiteljica, ga je v svojem razredu, vpisalo se je 56 učencev, imela tri leta. V šoli je imel blažen mir, ker si je mati najbrž želela, da bi se kasneje skupaj učila doma, toda popoldne je, tudi zaradi utrujenosti, vselej zmanjkalo časa. Bil je šolski primer kovačeve kobile. Mati ga je sicer, ko je prišel v peti razred, potisnila v očetove krožke, k modelarjem in k tamburašem, toda oče je, da bi se na vasi ne govorilo, ukvarjal z drugimi.



Friderik Luci, bratranec Andrejeve matere, med košnjo pri Sv. Tomažu v Slovenskih goricah (foto: Egon Mihelič)

Bavarska smer v Steni, kamor ga je prav po bratsko med počitnicami po končani osnovni šoli vodil Tine, je bila sicer njegova prva prava plezalna smer, toda resnični začetek njegovega alpinizma je bil vendarle drugje.



Bohinjska dolina s Komne - kot zasanjan spomin





PRI KONJARJU

Nekdanje domače hišno ime »Pri Konjarju« na Bohinjski Bistrici odhaja v pozabo, kajti domačije že dolgo ni več. Verjetno so nekoč redili konje za prodajo, kajti konj se za delo v gorskem gozdu, posebno pozimi, bolje obnese od vola. V takratnem času smrdljivi, ropotajoči traktor s kmetije še ni izrinil plemenite delovne živali.

Ko je Andrej vstopil v Konjarjev svet, so imeli v hlevu le konjička Murija. Bil je črn, ne bleščeč, prej rahlo sivkast, ker ni bil sleherni dan očiščen in pokrtačen, kot so konji za ježo in prosti čas. Bil je priden, ubogljiv, z lepo oblikovano belo liso na čelu, ne preveč velik, pa ravno še toliko in dovolj močan hkrati, da je lahko potegnil poln voz sena po strmem navozu na hlev. Dobro je vedel, da ima med živalmi na kmetiji posebno mesto. Vselej, kadar je privlekel voz na dvorišče med hišo in hlevom, se je ustavil pri hišnih vratih, pri katerih je bilo eno krilo vselej odprto, pomolil glavo v vežo in zastrigel z ušesi. Takrat je k njemu iz kuhinje pohitela mama Minca in mu med porumenele zobe potisnila kos kruha od doma pečenega hleba, ki je vselej ležal na mizi. Šele potem je odšel Muri v hlev, prej ne.

Pod kolarno za popravilo orodij, v prostoru poleg hleva, ki je bil drvarnica, ropotarnica in skladišče obenem, je stal zaprašen, nekoč svetel, bahav »zapravljivček«. Če bi bila vsa štiri kolesa še cela in osi namazane s črnim kolomazom, bi ga lahko Andrej sam potegnil ven na dvorišče, tako je bil lahek, okreten, eleganten. Gospodar Janez ga je vselej pobožal s pogledom, ko so se slovesno odpravljali na kravji bal ali na kmečko ohcet in namesto njega zapregel težji, za vsako priložnost vselej pripravljen lojtrni voz. Priletni mož, ne preveč visoke rasti, ki se je še vedno držal pokonci kot gospodar največje kmetije v Spodnji vasi, ni več imel ne volje in ne moči, da bi skrbel še za ta voz, ki je bil, kakor ime pove, le za na lepše, za prosti čas. Tega pa je bilo malo, ker je tudi Bohinj tedaj vedno hitreje drsel v stoletje prečudnih iznajdb, »ki so človeku toliko v dobrobit, kolikor so mu v prekletstvo«. (dr. Bodgan Derč) Da bi kočijam zares odklenkalo, so poskrbeli tudi avtomobili. Ko je imel Andrej kakšnih deset let, so bili že trije v vasi. Namesto zapravljivčka so torej Konjarjevi za svoj, takrat še resnični, čisto pravi kmečki praznik, zapregli delovni lojtrni voz. Počez so eno za drugo položili dve deski in ju za dolgo pot do Ukanca ovili z debelo, nekajkrat preloženo volneno odejo. Cesta je bila takrat še makadamska, lesena kolesa pa obložena z jeklenimi obroči, da se je voz tresel, drdral in poskakoval po gramozu.



Ivan Cvetek, p. d. Jurčev Ivan, orje na polju za Staro Fužino.

Vozil je vselej gospodar Janez, čeprav bi svetlolasi, visokorasli prvorojenec Janez dal marsikaj, da bi lahko on sedel na tistem mestu in držal vajeti. Stari je na tak način želel vsemu Bohinju povedati, da je še pri močeh, da še ni za nadlogo pri hiši. Bil je Maistrov borec, zato se je nekoč z vojske vrnil ožarjen s čarno svetlobo domoljubja. Kot najstarejši sin je, takrat še mlad in krepak, nasledil kmetijo. Izpod temnih, malo osivelih brčic ni nikdar veliko govoril, pa so otroci vseeno vedeli, da ne dovoljuje skakanja po nepokošeni travi. Po končanem spravilu sena, ko je bilo že vse na vozu, je vselej stopil po travniku tam, kjer so prej grabili najslabši grabci. Vsakič je prinesel nazaj vsaj za prgišče sena, ki je po nemarnem ostalo na travniku in ga zatlačil med seno na naloženem vozu. Niti bilka ni smela ostati nepograbljena, kajti zime so bile takrat v Bohinju mrzle in dolge. Treba je bilo zdržati do prve pomladanske trave.

Kadar so se odpeljali na kravji bal ali na kmečko ohcet, se je gospodar Janez vselej usedel na levo stran voza in to tako, da mu je ena noga, kakor v mladih letih, visela čez lojtrnico, kar je izgledalo možato in šik. Biča ni uporabljal, le dolge usnjene vajeti je imel v rokah, s katerimi je včasih zamahnil po Murijevem hrbtu, da je ta za kratek čas stekel, ko so se peljali skozi katero od vasi. Komat in voz so že na predvečer okinčali s smrekovimi vejicami in trakovi iz raznobarvnega papirja.

Poleg gospodarja je vselej sedela hči Minca, v najlepši, pražnje zlikani narodni noši, z malo dekliško avbo na zali glavi, na njeni desni pa vzravnana mama Minca z visoko, razkošno avbo. Pri hčeri Minci in pri postavnem sinu Janezu je šlo ime staršev naprej, v naslednji rod. Janez mlajši je bil velik in zal, močan mladenič, obdarjen z lepim glasom kakor njegova mati, ki je imela čudovit alt, najlepši glas na koru v farni cerkvi sv. Miklavža. Janez mlajši je med vožnjo na kravji bal ali pa na kmečko ohcet sedel za očetom. Tudi on je sedel tako, da mu je leva noga s škornjem, za katerega so bile zatlačene snežno bele spodnjice, ki so le na kolenih gledale izpod dokolenskih irhastih hlač, visela čez lojtrnico. Kadar so se peljali skozi katero od vasi, je visoko metal klobuk v zrak ter med petjem veselo vriskal. Ob njem, sredi voza je sedel sosedov Andrej, ki so ga vzeli s seboj in ga prav tako napravili v narodno nošo, kakor so bili oblečeni sami, ob njem na desni pa Janezov mlajši brat Jože, Andrejev prijatelj in sošolec. Med vožnjo skozi Spodnjo vas, mimo Savice ter čez Kamnje, Polje in Laški Rovt so prepevali. Najbolj se je slišalo mamo in sina Janeza. Barviti, polni alt mame Mince se je lepo podal njeni veliki, dostojanstveni pojavi. Lepo se je ujemal z Janezovim junaškim baritonom. Znameniti ljubljanski profesor glasbe, skladatelj in skalaš Janko Ravnik, po rodu iz Bohinja, jih je pri Objanu na Savici, kjer je bila Minca kot dekle doma, nagovarjal, naj jo pošljejo študirat petje, vendar ji niso dovolili. Tradicionalna miselnost je bila še preveč močno prisotna, zakoreninjena.

Ljudje so prihajali ven, na hišni prag in jim mahali, kajti kravji bal ali kmečka ohcet sta bila takrat resnična kmečka praznika v Bohinju. Ko se je Konjarjev Janez, ki je bil precej starejši od Joža, ženil, je bila njegova poroka čisto prava, resnična kmečka ohcet, toda novi čas, ki je nezadržno prihajal, je razblinil in razpršil materine želje o prihajajočem vzponu in sreči ljubljenega sina. Vsa teža njihovega kmečkega gospodarstva je po zgodnji moževi smrti padla na njena ramena. Namesto zasluženega počitka in spokojnega konca jo je pričakala težka bolezen. Zato se je Andrej pogosto spraševal, kam je odšlo vse, kar je v življenju lepega naredila, ustvarila – in tega ni bilo malo. Hiše in hleva ni več, v sadovnjaku in na nekdanjih Konjarjevih njivah stojijo nove stanovanjske hiše, bloki, trgovine. V farni cerkvi sv. Miklavža pa se vendarle zdi, da prelepi, barviti, kristalno čisti alt še vedno, komaj zaznavno odmeva dol s kora, kot del minulosti svetega prostora.

Ko je Andrej pri petih letih začel zahajati na Konjarjevo kmetijo, k prijatelju in vrstniku Jožetu, je kmetija še uspevala. Modrina neba še ni bila prepredena z belimi črtami za bobnečimi motorji potniških letal, stotere lastovice so se tesno druga poleg druge zbirale na električnih žicah za dolgo pot v tople kraje, otroci so gonili živino k vaškemu koritu in za konjskimi vpregami se je dvigal prah z belih cest. Konjarjevi so bili najbližji sosedje Marodnovih. Tja je sleherni dan hodil z veliko, že malce obtolčeno temnomodro kanglo po tri litre mleka. Pri Marodnu so imeli le hčere in vse so bile starejše od njega. Toda Joža s sosednje, Konjarjeve kmetije, je začel skupaj z njim hoditi v šolo.

Domači šolski vrt, stanovali so v šoli, je bil sicer lep, velik, lepo urejen in obsijan s soncem, toda tam je bil Andrej skoraj vedno sam, ker je brat Tine že hodil v šolo in ker je bil premajhen, da bi se starejši brat v prostem času družil z njim. Ko so bili starši in brat v šoli, je velikokrat sedel sam doma, za mizo v kuhinji in risal, ter pogosto pogledoval proti temnemu, zgolj prosojnemu steklu v vratih, da bi se neopazno ne prikradlo v kuhinjo kaj neprijetnega, nedoločljivega, kakšen »strah«. Da bi se ubranil, je imel navadno ob sebi na klopi pripravljeno leseno sabljo, ki si jo je sam naredil iz odpadnih deščic v drvarnici, s katerimi so sicer vsak dan podkurili v štedilniku. Tisti les je mati naročala z bližnje žage, ker je pozimi kurila po vseh treh učilnicah, in da je po končani šoli lahko hitreje zakurila ter pripravila kosilo. Za električne ali plinske štedilnike nihče še vedel ni.

Pri Konjarjevih ni bilo prostora za strahove. Tam je bilo pravo življenje. Pred hlevom je ob dolgi žični vrvi, privezan na verigo, tekal sem in tja sivi čuvaj Volkun, ki ni pustil blizu nikogar, če ga ni poznal. Takoj za vrati v hlevu je stal Muri, ob dolgi nasprotni steni z jaslimi pa sedem krav in kakšen teliček. V kotu je bil svinjak in ob njem kokošnjak. Pod velbanim stropom so imele svoja gnezda lastovice, ki so švigale skozi vselej odprto okno v steni poleg vrat. Domačija je imela velik vrt, kjer sta stala dva kozolca, po bohinjsko stogova. To ti je bilo otroško igrišče brez primere. Današnja, bolj ali manj plastična igrala so v primerjavi s kozolcem navaden dolgčas. Tam se je začelo Andrejevo plezanje, alpinizem. Sto in stokrat gor po branah, na »petra« in nazaj dol. Če bi ne bilo Konjarjevih stogov in kmečkega dela, bi ostal dolga, bolehna in prozorna mestna grinta.

Vrt se je nadaljeval v lepo urejen sadovnjak, kajti pred drugo svetovno vojno je bil na bistriški šoli za nadučitelja zanimiv mož, ki se je pisal Humek. Pod njegovim vplivom so na mnogih kmetijah, tudi pri Konjarju, zasadili sadovnjake. Gospodar Janez na Konjarjevi kmetiji je bil ponosen na svoje sadjarsko znanje in na svoj lepi sadovnjak. V tistem času so vsako jesen pripravili vaško sadjarsko razstavo, kamor je dal gospod Konjar vselej samo najlepša jabolka. Take razstave, ki niso bile namenjene prodaji, je nekoč organiziral nadučitelj Humek, da so se njegovi sadjarski učenci lahko predstavili in da je pridobil nove člane.

Na travo v sadovnjaku se ni smelo stopiti, dokler je niso pokosili. Šele po jesenski košnji, ko so že pobrali sadje, so se tam pasle krave.



Kmečka ohcet v Bohinju (pred Oplenovo hišo v vasi Studor)

Domačega sina Joža so, kakor povsod na kmetih, počasi navajali na vsakdanja dela. Andrej mu je pomagal, da sta bila lahko skupaj. Mama Minca je imela odličen posluh zanju. Ravno prav ju je znala obremeniti s kakršnim koli, vendar ne pretežkim kmečkim delom; s košarami sta nosila steljo v hlev, postrgala sta kravjeke v kanal, nasula steljo in poskrbela, da je seno prišlo pravočasno do krav skozi »trahtar«, gnala sta napajat živino k vaškemu koritu, ki je imelo poseben prekat s svežo vodo za konje, pobirala sta veje od obrezovanja drevja, jeseni pa hruške in jabolka, iz gozda pod Ajdovskim gradcem vlekla veje za kurjavo, z grabljami obračala ter grabila seno in otavo, pobirala krompir. V prostoru nad hlevom, kjer so hranili velike količine sena, so jeseni postavili prešo. To je bil zanimiv čas. Mnogi kmetje so prihajali z vozovi prešat h Konjarju, tudi iz oddaljenih vasi, kajti njihova preša je bila najboljša v vasi. Otroci so zlezli na seno in opazovali dogajanje pri preši.

V tem je bilo Andrejevo življenje drugačno od življenja drugih treh družinskih članov. Edini med njimi je zdaj največ časa sleherni dan preživel kot kmečki otrok. Prijatelji brata Tineta niso bili iz kmečkih družin. Le mati je kot majhna punčka preživljala počitnice na kmetiji pri starih starših pri Svetem Tomažu v Slovenskih Goricah, toda to je bilo davno. Takrat je v beli oblekici spremljala k novi maši pisatelja in daljnega sorodnika Meška, in ker so imeli v hiši vaško pekarno, je po nedeljskih mašah, skupaj z ostalimi otroki, v koših raznašala hrustljave žemljice v okoliške vasi.

Pri Andreju doma niso imeli nič proti, da zahaja k Konjarjevim. Ob dopoldnevih je bilo to neke vrste varstvo, popoldne je bil pa doma mir pred njim. Obojestransko spoštovanje je vladalo posebno med Konjarjevo mamo Minco in Andrejevo mamo Frido, vaško učiteljico. Gospa Konjarjeva je spoštovala delo, naravnanost in znanje Andrejeve mame, le-ta je pa znala povedati, kako razgledana je gospa Konjarjeva, ker je vedela, da vsak večer bere pozno v noč. Njeno čudovito petje, lepi obraz in vzravnana, dostojanstvena visoka postava so jo naredili prvo med vaškimi ženami.

Pozimi je bilo lažjega dela, primernega za otroke, na kmetiji manj. Zato sta imela oba z Jožem čas za smučanje na Telečnici za vasjo, skupaj z mladežjo iz Spodnje vasi. Toda z dnem, ko je Andrej prerasel magično višino metra in dvajset centimetrov, so v njegovo življenje stopili hribi. Ne gore, hribi! Doma so odhajali vselej le v hribe. Nikoli niso rekli da gredo v gore ali v planine. (Andrej je mnogo let kasneje izvedel, da besedo hrib uporabljajo zelo redki narodi. Med narodi nekdanje Jugoslavije menda samo še Makedonci, sicer pa Valežani na daljnem britanskem otoku, ki so potomci Keltov. Beseda hrib ima torej keltski izvor.)

Takrat so ga starši začeli jemati s seboj. Malo jim je bilo morda nerodno, da bi ostajal, kakor ostale dni v tednu, tudi ob nedeljah pri Konjarjevih na kmetiji. Raje so vzeli s seboj še Andrejevega prijatelja Joža, da je bila pač druščina, če je le ta dobil »prost dan«. Ko so odhajali iz vasi, je Andrej pogledoval proti Savi in vaškemu kopališču Pri lipci, kjer so se njegovi vrstniki poleti kopali. Kaj bi dal, da bi lahko ostal z njimi.

Gojzerice, na katerih takrat še ni bilo gume, so imeli vsi pri hiši. V njih se je pozimi smučalo, poleti pa hodilo v hribe. Oče drugačnih čevljev sploh ni uporabljal. Cel teden je bil v svojih gojzerjih, najbrž tudi zato, da bi se mu lepo ulegli po nogi. Da usnje ni postalo preveč trdo in da ni začelo pokati, jih je bilo treba redno mazati z mastjo. Toda vseeno so bili čevlji trdi, neudobni in prav nič anatomsko oblikovani. Notranjost so omehčale zgolj debele volnene nogavice. Med smučanjem z vrstniki je Andrej pozabil na te težave, med hojo po hribih pa ne, zato se je vselej kot nebodigatreba spotikal za ostalimi in spraševal, kako daleč je še. Da bi ga brat Tine jezil, je vselej odgovoril: »Še dobre pol ure.« Domov se je redno vračal z žulji. Prava mora!


Konjarjeva kmetija je bila Andrejev drugi dom vse do dneva, ko je končal osnovno šolo. Potem se je naenkrat vse spremenilo. Veliko časa je vzela vožnja z vlakom. Parna lokomotiva je le počasi nabirala hitrost po vsaki postaji, zato je vlak od Bohinjske Bistrice do Jesenic vozil celo uro. Popoldnevi doma so postali zaradi tega krajši. Proti koncu prvega letnika srednje šole, je začel hoditi na sestanke Alpinističnega odseka.





ČRNA PRST

Pogled na Črno prst z Bohinjske Bistrice je zanimiv in lep za vsakogar, ki ima rad gore. Z vzhodne strani Peči, kakor Tolminci slikovito imenujejo greben Spodnjih bohinjskih gora, je prva med vrhovi, ki kažejo skalovito podobo na bohinjsko stran, medtem ko se na primorsko stran spušča s strmim travnatim pobočjem vse do vasi Kal in Stražišče.

Na zahodni strani Bohinjske Bistrice, tam, kjer se cesta proti jezeru odlepi od zadnjih hiš, bohinjski Triglav pritegne nase vse poglede, posebno takrat, kadar zažari v bleščeči, kraljevski zimski belini - in ob njem lepotci Mišelj vrh, Stogovi, Debeli vrh - toda Črna prst ima druge atribute. Čisto blizu, strmo nad vasjo se dviga, prava vaška gora. Na desni jo straži ošiljeni Lisec, na levi stasita Črna gora. Za mehko oblikovanim, gozdnatim sedlom med njima se dviga njen skaloviti vrh. Za tistim sedlom pod njo leži stara bukovska planina Za Liscem. Žal stoji le še nekdanja sirarna, ki so jo nekaj časa uporabljali kot bivak. Lesene stanove, nekoč jih je bilo šest ali sedem, se da videti le še na fotografiji na panoju, postavljenem ob koči nad planino.

Odkar so ponovno zgradili Orožnovo kočo, ki je bila, ko so jo leta 1894 postavili, prva planinska koča Slovenskega planinskega društva, ima Črna prst veliko več obiskovalcev kot nekoč, čeprav jih tudi v preteklosti ni bilo malo. Zelo »popularna« je gora tudi s primorske strani, le bolj lokalno, ker ima Baška grapa to srečo, da kljub izrazitim lepotam ni tako turistično oblegana, kot je Bohinjska dolina. Planinsko društvo Podbrdo je obnovilo in povečalo nekdanjo italijansko vojaško karavlo tik pod vrhom in ji dalo ime po Zorku Jelinčiču, tigrovcu, prijatelju dr. Klementa Juga.

Toda v osebni izkaznici gore, ki je sicer postavna in privlačna kot kakšna urejena in uglajena, umirjeno nadišavljena dama srednjih let, je zapisana še ena od njenih značilnosti, zaradi katere si je že davno utrdila velik, celo evropski sloves. Ta značilnost, ali bolje rečeno znamenitost, je njeno cvetje, tako pestro, da bi bolj pisano ne moglo biti, barvito, dišeče, zelo posebno. Beseda »posebno« se seveda nanaša na njene redke, endemične vrste. Celotni greben med Soriško planino in Rodico je sicer daleč naokoli znan po bogatem rastlinstvu, toda Črna prst vseeno močno izstopa, zaradi redke posebnosti, ki ji je dala ime. Ta posebnost je zajeten klin skoraj črnih škriljavcev, ukleščen v vršno zgradbo gore. Od tod ime! Botaniki pravijo, da so take geološke okoliščine kot nalašč za rastlinstvo, ki se je zares v bližnji okolici dobesedno razbohotilo. Nikjer drugje ni moč videti toliko dražestnih zoisovih zvončic. Pot s planine Za Liscem privede tik pod vrhom gore pod manjšo skalno steno, ki je podarila Črni prsti alpski videz. Nekaj dolgih, poševnih razpok v vznožju gladke, malo razčlenjene stene, tik nad potjo, je prav na gosto posejanih z drobnimi temno modrimi zvončicami, da je nemogoče iti kar mimo.



Srebrne krvomočnice (Geranium argentum) na Črni prsti

Šaljiva Tinetova pripoved o zoisovi zvončici je po zaslugi znane slovenske botaničarke, doktorice Nade Praprotnik, ki jo je uvrstila v svojo knjigo Rastlinstvo na stezah ovčarja Marka, že skoraj ponarodela. Zgodbica je nastala, ko sta šla Tine in njegov sin Matej prvič na visokogorsko turo. Takrat še majhen Matej je očeta prav po otroško vprašal, zakaj se drobna cvetka imenuje tako in ta mu je razložil: »Nekega lepega dne, pred mnogimi, mnogimi leti, je šel striček Zois v hribe. Ker ga je pot utrudila, se je želel spočiti, zato se je namenil ob poti malo zaspati. A kaj, ko so mu na ušesa ves čas pozvanjale drobne zvončice, ki so se stresale v vetru. Zato je vsak cvet čisto na koncu malo stisnil, da je zvonjenje utihnilo, in nastale so zoisove zvončice«. Tako je drobna, vendar zelo ugledna endemična cvetlica slovenskih hribov, pridobila nekaj prirodoslovne prepoznavnosti tudi po zaslugi nekoga, ki ni bil nikoli botanik ali vsaj naravoslovec, temveč le umetnik in zelo ugleden alpinist. In tako je, konec koncev, tudi prav, saj je vsakomur znano, da so umetniki zato umetniki, ker ustvarjajo umetnine!


Toda vse, kar cveti in diši po Črni prsti, ne raste kar ob poti. V bližini sosednjih dveh vrhov, Lisca in Črne gore, ki kot sekundarna grebena levo in desno od Črne prsti »podpirata« glavni greben, so dobro skrita manjša, zapeljiva rastišča znamenite alpske možine, ki sicer domuje v primorskih Alpah. Na gorenjski strani, predvsem v pobočjih nad planinami Osredki, Za Liscem in Za Črno goro, srečaš panonski svišč, nekoliko višje pod vrhom gore, med raztresenimi balvani vseh velikosti bahavi, zlatorumeni košutnik, strupeni naprstec in tisočere pogačice. Na primorski strani, tik pod razglednim grebenom, se v nenehnem vetrcu, ki vleče tam čez tudi takrat, ko se zdi ozračje povsem mirno, podrhtavajo najlepši cvetovi kačjaka ter kranjske in turške lilije. Na terasi pod vrhom, nasproti koče, je vse srebrno od srebrne krvomočnice. Srebrne so seveda le goste, drobne dlačice na sicer zelenih listih. Cvetovi so posajeni vmes in izstopajo z nežno rožnato barvo, v kateri so dobro vidne drobne rdeče žilice. Vse do Krna potem ne srečaš več niti enega cveta te male zapeljive cvetke, toda najlepši so ravno tukaj, na Črni prsti, zaradi značilne kamnine seveda, na kateri uspevajo.



Ivan Veber ureja botanično pot pod Črno prstjo.

Vest o naravnih čudesih Črne prsti so v svet ponesli véliki pionirji botanike Karel Zois, Giovanni Antonio Scopoli, Baltazar Hacquet, ki so goro obiskovali pred več kot dvesto leti. Dobri stari časi, kajne? Toda zanesenjaških botanikov ni na Črni prsti nikoli manjkalo. Na njenih pobočjih je mnogokrat botaniziral tudi domačin Ivan Veber, sicer inženir gozdarstva, široko razgledan naravoslovec in odličen amaterski botanik. Potem ko je tudi on izdatno pomagal pri ponovni izgradnji Orožnove koče, se mu je porodila zamisel, da bi markirano pot od koče proti vrhu spremenili v botanično učno pot. Lotil se je, sam izdelal zelo lične aluminijaste tablice po vzoru iz ljubljanskega Botaničnega vrta in jih zasadil tako, da se lahko vsak mimoidoči planinec ob cvetlicah pouči o njihovih imenih, domačih slovenskih in strokovnih latinskih. Zares lepo darilo njegovi gori, koči in vsej planinski javnosti, ki je s tem ogromno pridobila. Sedanje tablice, ki so nekdanje Ivanove nadomestile, ker takih, kakršne je izdelal on, ni znal razen njega nihče več izdelati, so sicer drugačne, a pripovedujejo isto zgodbo.


Visoka gora Črna prst, zanjo bi težko dejali, da pripada le Bohinjcem, ker jo imajo enako radi tudi njihovi sosedje na primorski strani, ima ob marsičem, kar je bilo o njej zapisanega, še neko posebno moč nad celotnim Bohinjem. Ta moč je že davno prešla v pregovor. Pravijo, da ima v Bohinju dež mlade! Še močneje kot Črna prst poskrbijo za to najvišje gore v grebenu med Voglom in Bogatinom, kjer posamezni vrhovi presežejo magično višino dva tisoč metrov. Zaradi njih pade največ dežja prav v okolici Bohinjskega jezera. Vlažne zračne gmote, ki prihajajo iz Sredozemlja, toplega mediteranskega sveta, se nad grebenom dvignejo tako visoko, da se pošteno ohladijo in se para v njih kondenzira. V poletnih dneh so beli oblaki pogost okras bohinjske strani grebena Peči.

Iz podobe oblakov nad grebenom so znali v kmečki preteklosti Bohinja dobro napovedovati vreme. »Ta prirezan‘ jug« je prinašal skorajšnje močno deževje, ker so se sprli severni in južni vetrovi. Takrat dobijo oblaki podobo ostrega, kot z ravnilom potegnjenega roba.



Alpska možina (Eryngium alpinum) pod Črno goro

Seveda pogost dež, ki ima mlade v Bohinju, prinaša tudi rodovitnost, in kadar znova posije sonce, jasno, čisto modro nebo. Pozimi je zaradi tega nekoč, ko so še bile prave zime, zapadlo v Bohinju veliko snega, največ prav pod omenjenim visokim grebenom nad Voglom in Komno. Danes rečemo temu »nekoč«, ker se je zaradi človeške nespameti in nečimrnosti ozračje segrelo, toda Bohinj je že zelo zgodaj, prav na začetku turizma, veljal za slovenski smučarski raj. Prvi smučarski tečaji drenovca Rudolfa Badjure so bili tam in petdeset metrska Hansenova skakalnica tudi. Celo inž. Stanko Bloudek se je najprej razgledoval po Bohinju, ko je iskal prostor, kamor bi postavil svoje skakalnice. Pravijo, da so mu Bohinjci postavili previsoko ceno, zato je odšel na oglede v Planico.


Ko je bil Andrej še deček, so ga v poletnih jutrih pogosto prebudili kravji zvonci. Mimo šole, kjer so stanovali, so kmetje iz Spodnje vasi vsak dan gnali živino na Rebro v vznožju Črne prsti, kjer je vaški pašnik. Če je bil dan jasen, so se takrat začele trgati megle, da se je vmes kazalo modro nebo. Takih trenutkov ni nikjer drugje, samo v Bohinju. Mati, ki je zjutraj že zamesila kruh in zakurila v štedilniku, da bo skuhala mleko ali belo kavo za zajtrk, ga je ob taki uri navadno poklicala iz kuhinje. Hitro se je oblekel, vzel kanglo s police ter stekel po ulici mimo Pukovnikovih na Marodnovo kmetijo po še toplo, pravkar pomolženo mleko. Polokrogla vrata pod starim gankom z že nekoliko polomljeno ograjo, ker ni bilo moških pri hiši, s katere so kljub vsemu še vedno viseli rdeči gorenjski nageljni, so vodila v prostorno, obokano vežo, kjer je v poltemi stala pri steni velika, skoraj črna masivna lesena skrinja in na njej pletene košare s sadjem ali koruzo. Vratno krilo iz sivih, od dežja spranih klanih desk, s kljuko, ki je bila zagotovo skovana še v Zoisovih kovačnicah, je bilo običajno odprto ali le priprto. Na desni strani veže, z enim oknom na ulico in enim na dvorišče, je bila kuhinja.

Marodnova mama, majhna, vselej prijazna, sicer malobesedna žena, s sivim predpasnikom čez črno krilo ter z zadaj zavezano ruto na glavi, tako zgodaj mleka še ni odnesla v shrambo na hladno. Čez Andrejevo kanglo, ki jo je postavila na stol, ki je vedno stal blizu štedilnika, je položila krpo iz redko tkanega belega platna in skoznjo precedila mleko iz posode za molžo, ki si jo je dvignila pod pazduho. Ko je nazadnje namestila še pokrovček, je navadno kaj vprašala, da bi načela pogovor, toda Andrej se je z le nekaj besedami v odgovor kar se da hitro izmuznil v vežo in odhitel domov. Mati je nato mleko prelila v vselej le temu namenjen bel emajliran lonec in ga dala kuhat na štedilnik. Andrej je tačas stekel do peka v Zgornji vasi. Vsako popoldne je v podolgovatem peharju iz koruznega ličkanja tja odnesel kruh, ki ga je zamesila mati, in zjutraj pohitel po pečenega. Na štruci je moral biti vselej prilepljen listek z domačim imenom, da bi se kaj ne zamešalo. Le redki ljudje na kmetijah so kruh še pekli doma. Pri peku je dišečo štruco, ki je z vabljivimi, hrustljavimi robovi zdaj gledala precej čez rob peharja, vzel pod pazduho in pohitel domov.

Ko je Andrej nekega dne, po mnogih letih, v kleti zagledal tisti pehar, se je začudil. Bil je zelo majhen, toda kot otrok ga je v naročju nosil do peka. Leva in desna stran peharja sta mu takrat na obeh straneh gledala čez roke.

Tako se je navadno začel njegov dan. Očeta v prostih dnevih pogosto od zgodnjega jutra ni bilo doma, tudi brata ne, ker sta med počitnicami s katerim od prijateljev pogosto odrinila kam v hribe. Včasih je oče tudi še spal, ker je morda ponoči, skoraj do jutra, s teleskopom, ki ga je sam izdelal, opazoval nebo ali pa dolgo v noč razvijal slike, potem ko je kuhinjo, ko se je stemnilo, spremenil v fotografsko temnico. Včasih je pozno v noč tudi urejal in prepisoval nove note, posebej za vsak instrument v tamburaškem zboru, ki ga je vodil, ali pa je prebiral debele knjige o zvezdah, medtem ko se je na gramofonu vrtel kakšen Mozart, Beethoven ali Čajkovski.



Rožnati kačjak (Scorzonera rosea) ob poti na Črno prst in vas Stržišče globoko spodaj

Skupaj so odhajali v hribe le ob nedeljah, ko je bila vaška pekarna zaprta in so jim mleko pri Marodnovih prihranili od večerne molže. Tako je odšel nekoč tudi Andrej z materjo in očetom na svojo prvo planinsko turo, na Črno prst.


Dolgi greben Spodnjih bohinjskih gora, ali po tolminsko Peči, se polagoma dviga iz Jelovice, čez in čez porasle s temnimi smrekovimi gozdovi. Ne dvigne se kar nenadoma, kajti prvi izraziti vrh, Ratitovec, ki že pogleda nad gozdno mejo in ima strma skalovita pobočja nad Ravnami, Prtovčem in Podlonkom na selški strani, je še ves bahavo širok, kakor da bi se ne mogel odločiti in se odreči prostranstvu Jelovice. Toda od vrhov nad Soriško planino dalje je drugače. Greben postaja vse bolj oster in na primorsko stran tudi prepaden. S Črno prstjo dobi prvič tudi značaj pravega visokogorja. Njen vrh od ponekod z južne, primorske strani malo spominja na ošiljeni rog Krna, čeprav je ta mnogo višji in značilno koničasto prirezan.


V zgodnjem bohinjskem jutru se tistega dne, ker so odrinili zgodaj, megla z jezera še ni razkadila in tudi krav še ni bilo na paši na Rebru. Gregorčev rovt, razgleden zaradi izrazitega travnatega roba v pobočju, čez katerega je takrat še vodila uhojena steza, je bil sveže pokošen. Tako se rosa ni otresala po čevljih in volnenih nogavicah. Bil je značilen poletni, zgodnje jutranji bohinjski trenutek. Modrikast rob megle, ki se je kot stepena smetana oprijemal pobočja, je dal vedeti, da je zgoraj jasna modrina. V takem razpoloženju hribovec komaj čaka, da se bo dvignil dovolj visoko, kjer bo zagledal bleščeče triglavske gore onstran doline.

Na turi so bili štirje, Andrejeva mati in oče, stari gospod Kafol, oče nekdanjega vodje bohinjskega gozdnega gospodarstva, in Andrej, pravzaprav Andrejček, ker še ni dopolnil deset let. Počasi so se dvigali skozi rovte, ki so jih takrat še sekli (kosili) in si natočili vodo pri studencu, ki je bil očetu znan z mnogih prejšnjih tur, ki sta jih skupaj opravila s prijateljem Slavkom Budkovičem. Kasneje, ko so nekdanjo vojaško karavlo nad vasjo Ravne prezidali v planinsko kočo dr. Janeza Mencingerja, glasnika Bohinja, so tisti studenec zajeli v vodovod za novo kočo. Izginil je v ceveh!


Andreju je bilo všeč, ker so hodili počasi. V spominu mu je ostal prijeten, nekoliko pritajen pogovor med onimi tremi. Tudi stari gospod Kafol je bil prvikrat z njimi v gorah. Tako so sredi dneva prispeli do planine Za Liscem, kjer so takrat še stali leseni pastirski stanovi. Planina je bila »mlečna«, kakor se reče, kadar so v planini tudi molzne krave. Pastir in sirar hkrati je bil stari Špan. Kako se je mož v resnici pisal in kako mu je bilo ime, so vedeli le njegovi sosedje v Bukovi dolini, kjer je bil doma. Ves Bohinj ga je poznal le po domačem imenu Špan. Govorili so, da je bil nekoč, ko je bil še mlad, najboljši divji lovec v dolini, tako zvit in spreten, da ga niso nikoli zalotili pri prepovedanem delu. V času velike hajke proti bohinjskim divjim lovcem okoli leta 1950, je bil tudi Špan osumljen in priveden pred sodnika v Kranju. Dokazov seveda ni bilo. Pravijo, da mu je po dolgotrajnem, brezplodnem zasliševanju sodnik, že utrujen in močno razočaran, dejal: »Tako, Špan, vse je zapisano in sojenje je končano. Ker dokazov, da bi bili vi divji lovec, nimamo, ste prosti in greste lahko domov. Toda na koncu mi čisto prijateljsko povejte, ali imate puško, ali je nimate?« Toda Špan je bil pametnejši od sodnika in se ni pustil speljati na limanice. »Tešk´ səm brez n´e«, je odgovoril. Ta narečna besedna zveza je bila med Bohinjci od nekdaj pogosto v rabi in ima dvojni pomen. Navadno se tako reče za kakšno orodje, brez katerega ne gre, zato je težko, če ga nimaš. To pomeni, da bi ga moral imeti, vendar ga žal nimaš. Včasih seveda lahko tudi pomeni, da ga imaš, ker ga pač moraš imeti, toda odgovor vseeno ni pritrdilen. Sodnik tudi sedaj ni vedel, pri čem je, toda Španov odgovor je odšel v bohinjsko legendo.


Andrej si je dobro zapomnil držo in kretnje ter izrazito obličje visokega, priletnega moža, ki je močno jecal. Kljub temu, da je bil že v letih, se je gibal mladostno, saj je moral sleherni dan za živino skozi goščo med razmetanim skalovjem, včasih morda tudi na lov. Ljudje so v zgodbah o njem najbrž tudi pretiravali. Zjutraj naj bi kot kakšen svečenik že pred sončnim vzhodom mirno stal na kakšnem vzvišenem kraju in čakal na prve žarke, ki bodo posijali čez greben.


Mož je pred njih postavil ne preveč velik lesen škaf s kislim mlekom ter zraven ponudil staro, že nekoliko obtolčeno emajlirano zajemalko. Gospodu Kafolu in Andrejevemu očetu je seveda zameril, ker nista imela žganja s seboj. To jima je odkrito povedal, ker je obsojal vsakogar, ki gre brez plemenite pijače v gore, kajti tako so delali vsi njegovi predniki. Govorili so, da je nekoč prijatelju, ki je pri njem pustil nahrbtnik, ko je šel naprej na Črno prst, popil gorilni špirit, ki ga je našel v nahrbtniku. Ko se je oni vrnil v planino, je Špan kot vešč poznavalec žganja dejal, da je imel tokrat »zares močnega«. V življenju ni menda nikoli spal v postelji na čistih belih rjuhah, vedno le v listju ali na senu, toda kljub žganju, pri katerem ni imel mere, je dočakal precej čez osemdeset let. In tudi to pravijo, da mesa sploh jedel ni. Divjad, katero je kot divji lovec uplenil, je vselej podaril družinam, kjer je bilo veliko otrok in malo denarja, kajti takratni bohinjski divji lov se ni ohranil kot nekakšna prepovedana strast ali celo nedovoljen »šport«, temveč kot pravi starodavni »volčji lov«, za bolj ali manj golo preživetje. Špan torej ni bil le bohinjska legenda. Bil je človek, ki je kot eden zadnjih še živel in preživel tako, kakor je živel nekdanji Bohinj.

Ni še dolgo tega, ko je bohinjski župan v nekem pogovoru dejal Andreju, da bi rad, da bi bili Bohinjci kakor ostali Slovenci. »Žal potem ne bodo več Bohinjci«, mu je odvrnil Andrej.


Prespali so na vrhu Črne prsti. Koča, ki je imela takrat še v celoti videz nekdanje italijanske vojaške karavle, je nekaj let tako delovala. Potem so jo zaradi dotrajanosti ponovno zaprli, dokler je ni prevzelo in obnovilo ter nadzidalo novo Planinsko društvo Podbrdo. Toda njena prvotna notranjost je bila pravzaprav silno zanimiva. Andrej je nekaj podobnega veliko kasneje doživel po kočah Velebita, ki so veliko bolj prvinske od koč z obveznim gostilniškim »šankom« po Julijskih Alpah. Ob oknih, ki še danes gledajo dol v Baško grapo in na Idrijsko hribovje, so bile preproste mize, zbite iz desk in vmes klopi brez naslonjala. Ob nasprotni steni brez oken, ki se naslanja neposredno na vrh gore, so bili pogradi, postavljeni pravokotno na zid. V taki koči mora iti druščina vselej spat istočasno in tudi vstaja se skupaj. Ni slabo! Oče je moral takrat, da se je naučil reda, seči v žep in za Špana v koči kupiti žganja.

Tak je bil Andrejev prvi spomin na Črno prst. Nanizalo se jih je zelo veliko. Nekoč je v majskih dneh sam gazil skozi staro planino Za Liscem, od koder se je največkrat podal proti vrhu. Razen nekdanje sirarne, sicer nekoč največje v planini, a vseeno razmeroma majhne brunarice, ni stal tam noben stan več. Opravili so svoje in se počasi sesuli sami vase. Nekoč so imeli življenjsko pomembno vlogo, potem jih pa na vsem lepem ni nihče več potreboval.


Nenadoma je prišel na svežo sled. Najprej je pomislil, da se je od nekod, kar iz gošče, vzel nek drug hribovec, toda ko si je »gaz« bolje ogledal, ga je zazeblo po hrtu. Medved! Sled ga je spomnila, da je čisto sam, sredi divjine, kjer vladajo njeni večni, nepisani zakoni. Nazaj po poti si ni več upal. V gozdu bi ga medved lahko čakal za slehernim drevesom. Tedaj je z vrha gore zaslišal človeške glasove. Pognal se je, kot da bi mu gorelo za petami. Ni se menil za običajno pot. Tudi poleti ni bil zlepa hitreje na vrhu, čeprav se je sneg vdiral za čevelj in čez globoko.

Bilo je prvič, da je sledil kosmatinca v domačih gorah. Videl ga sicer ni, toda sledi so bile sveže. Takrat še ni vedel, da se žival, njeni čuti so bistveno ostrejši od človeških, vedno pravočasno umakne, ker nosi v sebi tisočletni strah pred človekom. Razlagal si je drugače, da je medvedek po dolgem zimskem spanju ves lačen in si želi dobrega obeda.

Nekoč kasneje je na istem mestu prijatelju Jožetu pripovedoval to zgodbo. V tistem času je bila na njegovi matični fakulteti »v modi« t. i. faktorska analiza, nekakšno znanstveno seciranje športnih panog. Jože, ob svojem filozofskem študiju je bil tudi izredni študent na tej šoli, je nemudoma dodal, da je o tako zanimivem »srečanju«, predvsem pa o njegovih posledicah, treba nemudoma napisati »strokoven« članek, ki bi lahko nosil naslov »Vpliv pojavnosti ursae na razvoj nekaterih psihosomatskih faktorjev pri alpinistih«. Andrej je v mladostni nagajivosti potem tudi napisal tisti članek, natančno s tem naslovom. Kot šaljiva prigoda, z nekaj parodije seveda, je bil celo objavljen v Planinskem vestniku.

»Tek« na goro tistega dne, po strmem zasneženem pobočju, je bil odličen trening, to je treba priznati. Na vrhu je našel Janka Lapajneta, dolgoletnega predsednika domačega planinskega društva, z njegovo druščino. Janko je bil zgovoren mož, zato se ga je v gorski tišini, ki je vladala nad zasneženo okolico, slišalo dol z vrha. Da je sledil medveda, je Andrej povedal, da se je prestrašil, pa ne. Bilo bi mu nerodno.

Lapajnetova druščina se je vračala z gore na primorsko stran. Od tam so tistega dne tudi prišli. Andreju ni preostalo drugega, kot da se ponovno sam vrne v dolino skozi planino.


Dobro je vedeti, da je bil medved v tedanjem času zelo redek gost v Julijcih, kjer sicer potekajo njihove tisočletne, le ljudem pozabljene selitvene poti.

Veliko let po takratni Andrejevi Črni prsti so postali medvedje običajni gostje tudi tukaj. Zanimivo je, da si je prenekateri med njimi za nekaj časa izbral prav okolico planine Za Liscem za svoj življenjski prostor, čeprav je ta del grebena Peči, poleg Vogla, najbolj obljuden. Koničasti Lisec in čokata Črna gora, ki na eni in drugi strani Črne prsti štrlita iz grebena, ponujata obilo skritih kotičkov, kamor z običajnih poti le redko zaide kakšen planinec.

Ne dolgo tega je Andreju njegov daljni sorodnik z Dolenjske, ki ima kmetijo na robu Stritarjeve Podsmreke pri Velikih Laščah, pripovedoval, kako je med potjo na delo v gozdu medveda običajno srečeval. Tudi na travniku nad hišo se je velikokrat pojavil, toda ko sta se zagledala, se je medved vselej le obrnil in neslišno odšel. »Mi se jih ne bojimo«, je pristavil in s tem omenil tudi dolgoletne sovaščane. Navajeni so življenja z njimi. V času, ko je število udomačenih živali na Zemlji, ki je s svojim življenjem zagotovo nekaj posebnega sredi Vesolja, že močno preseglo število živali, ki živijo proste v divjini, bi moral biti človek ponosen in tudi vesel, da mu je dano živeti v krajih, kjer še lahko stalno živi tudi velika zver, medved.


Nekaj let pred opisanim dogodkom, še najstniško mlad, je prišel smučat na zadnje jezike snega pod vrhom. Na vasi so rekli, da se v Savo ne smeš iti kopat, dokler je videti še kaj snega pod Črno prstjo in Andrej je s takratnim smučanjem sklenil sezono. Ko se je naveličal »dričati« po tistem jeziku snega, to je star bohinjski izraz za smučanje, je stopil še na vrh. Tam je že zelenela prva trava, v njej je pa sam samcat sedel Jaka Čop in pestoval bleščečega, povsem novega »roleja« z veliko, sijajno lečo. Andrej je Jaka dobro poznal, saj je bil očetov prijatelj, zato je prisedel.

»Če boš tudi ti kdaj fotografiral,« ja začel Jaka, da bi s tem opozoril na novi fotoaparat, »potem glej, da ga ne boš tako lomil, kot ga lomi tvoj ata«. Začudenega Andreja je seveda zanimalo, kaj dela njegov stari pri fotografiji tako narobe, kajti doma se niso o tem nikoli pogovarjali. Oče je le tu in tam vse poslal spat in kuhinjo spremenil v fotografsko temnico. V njegovo fotografijo se ni vtikal nihče, saj so bili to njegovi trenutki samote, ki jih je imel rad. Andreju je le, ko je bil še majhen, včasih dovolil, da je zvečer še malo počakal, se mu usedel v naročje in gledal, kaj nastaja v belih ponvicah z razvijalcem in fiksirjem.

»Kaj neki dela narobe?« je Jaka nadaljeval, ter v isti sapi pristavil: »Same hribe slika, potem pa kaže tiste svoje slike ljudem na predavanjih. Najprej jim je seveda všeč, ker zraven goreče komentira, potem jim pa vsi vrhovi postanejo enaki in se naveličajo. To je tako, kakor če ima kmet čredo ovac. On pozna vsako posebej, tebi so pa vse enake. V gorah ne smeš slikati le vrhov. Kakšen cvet, žival, vodo, drevo, njegov list ali stanove po planinah in – oblake. Da, oblake! Brez oblakov ni nič. Z njimi dve sliki nista enaki.«



Zoisove zvončice (Campanula Zoisii) pod vrhom Črne prsti

Andrej takrat seveda še ni vedel, da je Jaka fotograf oblakov, na katere potem riše svoje viharnike, tako rad, da so tudi njega začeli imenovati »Viharnik«. Toda nauk si je dobro zapomnil in se v kasnejših letih po njem ravnal.


Ko se je zaposlil v Triglavskem narodnem parku, je Andrej nekoč vodil na Črno prst veliko skupino iz Gradca. Spoprijateljil se je namreč s tamkajšnjimi ljubiteljskimi naravovarstveniki, ki so tisto turo organizirali za slovitega graškega profesorja botanike, za njegove študente in tudi njihove starše. V Bohinj so se pripeljali z avtobusom in takoj krenili na pot. Vzdušje je bilo zelo prijetno, kajti ostareli profesor je bil tudi odličen šaljivec, ne le vrhunski botanik. Toda mož je pozabil, da se je v času, ko je nehal aktivno botanizirati po gorah, postaral, predvsem pa močno »okrepil«. Človek bi si ga, vesele narave kot je bil, prav lahko predstavljal v kakšni zanimivi družbi, s prekipevajočimi vrčki piva na mizi. Toda na samem začetku poti, sredi gozda na pobočju, globoko pod Planino Za Liscem, se je začel profesor ob vsakem cvetu ustavljati in razlagati njegove posebnosti, da se je vsaj malo nadihal. Čez čas seveda tudi to ni več šlo, zato je vidno razočaran priznal, da naprej enostavno ne more. Kljub prijaznemu prigovarjanju in obljubam, da bodo pogosto počivali, je ostal neomajen. »Saj ne bo nič iz njih, če ne bodo sčasoma prevzeli moje vloge!« je pribil in s prstom pokazal na nekatere študente. Tako so odšli naprej, profesorja pa je nazaj dol pospremilo nekaj starejših iz skupine, ki so prišli predvsem zaradi njegove izjemne druščine.

Ker je na začetku vse kazalo na prijeten dan, je bilo Andreju močno žal za družbo dobrega moža, predanega znanosti, toda čas je neusmiljen z nami.


Ko je bil pri devetnajstih izbran za neko odpravo PZS v Kavkaz, je Andrej na kakšen lep dan tekel od doma na Črno prst, za trening seveda. Iz domače kuhinje do vrha je tedaj rabil le uro in dvajset minut, ter tako že leta pred gorskimi tekači iz sosednjega Podbrda začel z gorskim tekom, prav tam, le z nasprotne strani gore. Pravijo, da so legendarnega prvega predsednika PD Podbrdo zaradi tega na PZS nekoč pošteno oštevali. Da se po gorah hodi, ne pa teče, so mu nejevoljno in celo uradno dopovedovali. Toda gospod Anderle, ki se je vselej neomajno postavil v bran svojim članom in sovaščanom, je takrat odvrnil: »In kaj potem, če gredo naši malo bolj hitro v hribe!«

V nečem je imel stari, zelo prijetni modri mož zelo prav. Časa se ne da ustaviti! Kaj vse se danes dogaja po gorah! Gorski tekači, prvi v Sloveniji so bili zares Podbrdčani, so zdaj le še neznatna, komaj opazna skupina športnikov med mnogimi, ki so si gore izbrali za svoj športni poligon.

Gospod Anderle, dober prijatelj Andrejevega očeta, se je v Podbrdo oženil iz svoje prelepe Kašarije, Prešernove deželice pod Karavankami. Kaj vse naredi ljubezen! Potem se je pač z novega doma v globoki grapi pod Črno prstjo z vlakom vozil na delo v železarno na Jesenice. Bil je eden mnogih Kašarjev, ki krepko štrlijo iz slovenskega povprečja, saj vemo, kdo vse se je rodil v tistih krajih. Toda v Podbrdu si ga niso zapomnili le kot odličnega prvega predsednika novoustanovljenega planinskega društva, temveč tudi kot dobričino, ki je s svojim ravnanjem vselej deloval kraju in ljudem v prid. Tudi Andreju je prišla na ušesa drobna, za gospoda Anderleta značilna zgodba, kako je nekoč peljal na Golico med ključavnice skupinico otrok iz Podbrda. Velike oči so naredile svoje, zato je imel vsak od malih Podbdčanov takoj precejšen šop narcis v rokah. Ostali obiskovalci Golice so jih seveda začeli gledati postrani in tudi glasno kritizirati, toda gospod Anderle jih je nemudoma zaščitil in dejal, da je otrokom le on tako naročil, ker bodo cvetje zvečer položili k spomeniku padlim borcem v Podbrdu.


Sredi neke bohinjske zime je odšel Andrej podoživet nekdanje smučarske urice na Telečnico za Bohinjsko Bistrico, takrat že s svojimi vnuki. Zgradili so skakalnico, na prav istem mestu, na katerem je vselej stala ena od skakalnic, ki so jih skupaj gradili z vrstniki, ko je bil tudi on še majhen. Skakalnice pri otrocih vedno vžgejo. Tudi danes, v času smučarskih žičnic, ni nič drugače. Tam je bil tisti dan s svojimi vnuki tudi Tone, nekaj malega starejši od Tineta, Andrejevega brata, nekoč odličen bohinjski smučar, doma iz Rodarjeve hiše, kjer so nekdaj na veliko izdelovali smuči. »Tukaj smo Bistričani s smučanjem začeli in tukaj bomo z njim tudi končali,« je dejal in pri tem seveda mislil na svoje smučanje. Prav je imel. Kako lepo je bilo to slišati, saj se je Andrej ob njegovem razmišljanju spomnil, kako si je mati še v poznih letih za vasjo nataknila smuči in se podala proti Polani in do Belega potoka. Kdo ve, morda bo nekoč tudi z Andrejevo Črno prstjo tako? Ko bi le hotelo biti!



Megle čez Vršič, posnete med turnim smukom z Zadnje Mojstrovke





MOJSTROVKA


Izjemna gora je. S tremi bolj ali manj izrazitimi vrhovi daje na severovzhodnem koncu nepretrganega skalnega zidu nad Planico vrhunsko alpsko podobo Zgornjesavski dolini. Utrjenim zidovom močne, mogočne trdnjave so podobne njene stene. Morda je nekoč prav zaradi vzvišenega, prav nadzemskega večernega videza, ožarjena z zadnjo rdečo svetlobo dneva, napravila na vélikega angleškega znanstvenika Davyja tako močan vtis, da je zapisal svoj poklon Zgornjesavski dolini – »najlepša dolina v Alpah!«

Mojstrovka se na jugovzhodno stran z enim samim strmim zamahom spusti v globoko dno doline Trente. Tam iz njenega podzemlja priteče Soča. Zagrizeni hidrologi sicer pravijo, da je pravi izvir Soče na začetku doline, na planini Zapotok, od koder priteče Suhi potok, toda kdo bi si upal slikovitemu, ali, bolje rečeno, mogočnemu izviru pod Mojstrovkami, reči drugače kot izvir Soče!

Z Vršiča, kamor se dandanašnji pripelješ z avtom, je kar prelahko dostopna, zapeljiva za turne smučarje in vabljiva za plezalce, tudi za tiste ob jeklenicah Hanzove poti.


Kadar je Andrejev ata, tako so ga doma klicali, razvijal filme in fotografije, je Andrej včasih od strani gledal, kako se na fotografskem papirju v razvijalcu prikazujejo prvi obrisi nove slike. Kemikalije je oče tehtal, sestavljal in raztapljal kar sam, po tabelah iz porjavelega priročnika, kajti posamezni listi so bili nič kolikokrat poškropljeni z razvijalcem in fiksirjem. Popoldansko pozvanjanje žlice med mešanjem tekočine v velikem steklenem kozarcu je najavljalo, da se bo zvečer nekaj dogajalo. Vsi so vedeli, da se bo, ko se bo stemnilo, domača kuhinja spremenila v foto-temnico, zato bo treba iti zgodaj v posteljo, saj dnevne sobe ni bilo. Očetovo enakomerno štetje ob osvetljevanju papirja je Andreju ostalo v ušesih kot 21, 22, 23, ker avtomatske ure ni imel. Potem so na dan prihajale same podobe gora. Mnogih očetovih slik, ki so takrat nastajale, že dolgo več ni. Bog ve, kam so se izgubile.



Sonce v Prednjem oknu v Prisanku


Pripovedka o Vandotovem Kekcu je napolnila Andrejevo otroško dušo. Oče mu je znal slikovito pripovedovati, da si je potem v domišljiji risal podobo dečka z gora, daleč od njegovega Bohinja. Nikoli mu ni bral, kadar si ga je, še prav majhnega, posadil na kolena. Toda, če se je to zgodilo, sicer ne prav pogosto, mu je najraje govoril prav o Kekcu. Tako se je lahko tudi sam mimogrede v mislih za nekaj časa preselil v odmaknjene gore zunaj Bohinja, ki so ga vabile.

Morda je bila njuna skupna tura v Kekčevo kraljestvo zgolj očetova zamisel in je po sili razmer vzel s seboj še malega Andreja. Če je popustil otrokovim željam in prošnjam, da bi šla skupaj na obisk h Kekcu, je bilo tako tudi zato, ker je njega vleklo v Zgornjesavsko dolino. Tako sta se neke, zdaj že zares davne septembrske sobote po dopoldanski šoli odpravila od doma, se v Bohinjski Bistrici usedla na vlak proti Jesenicam in od tam nadaljevala z »zgornjesavcem« do Kranjske Gore.

Za Andreja je bilo vse novo. Pričakovano srečanje s Kekcem je oče spotoma vešče zameglil. Andrej je seveda posumil, da nekaj ni v redu, toda kmalu se je sprijaznil s tem, da je njuna avantura zgolj pot v Kekčevo deželo. V Kranjski Gori se je upanje o doživetju tistega, kar si je risal v otroški domišljiji, spremenilo v makadamsko cesto skozi Jasno in mimo hotela Erika proti Vršiču. Kekčeva dežela je začela dobivati realistične poteze. Pravljična Pišnica je postala prava Pišnica in Prisanek Prisank v zdaj že čisto določljivih obrisih.

Imela sta srečo. Na Vršič je bil namenjen tudi tovornjak, ki jima je ustavil, verjetno zaradi otroka, ko mu je oče pomahal. Oče je začel pogovor s prijaznim voznikom in se mimogrede, kakor je to znal le on, glasno čudil prizorom, ki so se pred okni vozila odpirali in ponovno zastirali. Nikoli ni znal ustaviti vzklikov navdušenja, preden so glasno udrli čez rob, na plan iz njegove notranjosti. Mati bi ga hitro dregnila s komolcem, če bi bila zraven, toda Andrej si ni upal črhniti. Cesta se mu je zdela prepadna in bal se je, ko je iztegoval vrat čez spodnji rob okna, da kamion ne zdrsne z ovinka. Tako sta se pripeljala do Erjavčeve koče. S kamionom se ni prej peljal nikoli. V drobovju zdelanega avtomobila je ropotanje vzbujalo vse prej kot zaupanje, tudi strah, toda varno ju je »dostavil« na cilj tistega dne. Andreju se niti sanjalo ni, da bo koča, kamor sta prispela in v njej prenočila, leta kasneje postala njegov drugi dom med zimskimi počitnicami.



Mojstrovka in Travnik iz Zgornjesavske doline

Ko je hodil v srednjo šolo na Jesenicah in se je Vandotov Kekec že zdavnaj vrnil iz navidezne resničnosti v pravljico, je Erjavčeva koča za nekaj časa postala Andrejev novi kraj mladostnih zimskih radosti in zanesenosti. V tistih letih je bil reden gost v koči tudi Ciril Praček, jeseniški alpinist, gorski reševalec in, predvsem, alpski smučar olimpijec. Mladim Andrejevega kova je bil svetal zgled. Andrej je seveda znal dokaj dobro smučati, toda v Bohinju takratnega časa ni bilo smučarja, po katerem bi se lahko zgledoval. In Ciril je rad pokazal svoje veščine. Mlad človek ob tem ne rabi veliko besed razlage. Zato so tisti dnevi minevali v občasnih vzponih na vrhove v okolici, na Mojstrovke, po Uroševi grapi na Šitno glavo, na Sleme ali celo na Prisank. Ves preostali del dneva so presmučali na plazu pod Šitno glavo. Kadar je zapeljal Ciril, je seveda vse obstalo, skoraj onemelo. Vsi so gledali, kako vijuga in iz zavoja v zavoj zvišuje tempo, pospešuje. Posnemati ga je poskušal tudi Andrej, zato je bil Ciril njegov prvi resnični učitelj smučanja.

Še en gost je takrat redno prihajal v kočo, Uroš Župančič. Oba, Cirila in Uroša, je Andrej dobro poznal z društva na Jesenicah. Tudi v koči sta bila osrednji osebnosti. Kadar sta govorila, so ostali utihnili. Eden in drugi sta imela zelo prepoznavna glasova, Uroš rezkega, Ciril mehkega. V kuhinji pri črnolasi, temnooki, širokosrčni oskrbnici Kristini in med gosti v jedilnici sta imela posebno mesto.

Nekoč se je Uroš znašel na Šitni glavi, ko sta Andrej in njegov takratni soplezalec Jože ravno izplezala iz grape, ki nosi njegovo ime, Uroševa grapa. Kot prvi je namreč preplezal največ grap po Julijcih. Eno med njimi, v Rateških Poncah, je Andrej nekoč kasneje celo prvi ponovil v družbi z Ljubom Juvanom in Tomažem Budkovičem. Najbolj znana od Uroševih grap je seveda tista v Prisanku. Hudičev žleb ji pravijo, ker jo je Uroš tako imenoval, prav tako tudi svoj slavni, prepadni steber poleg nje. Uroš je seveda nezgrešljivo izžareval nekaj peklenskega. Njegov rezki glas, ki ni poznal ugovora, se je s to oznako nekako ujemal. Glede na to, da je tisto okolje v Prisanku dokaj senčno, skoraj temačno, da v ostro zarezani, strmi žleb sonce nikoli ne posije in je steber hudičevo strm, bi si težko zamislil boljše ime. Malce vražja podoba prvega plezalca je za vselej vtisnjena tja.

Tako so tistega dne stali skupaj na izstopu iz Uroševe grape, njen prvenstveni plezalec, ki je vselej zelo rad koga kaj naučil, ter oba »greenhorna«, Andrej in Jože. »Kaj praviš,« je dejal Uroš in nadaljeval: »Če hočeš s tega roba skočiti dol v grapo in nadaljevati spust po njej, kako pa veš, kakšen je sneg tam spodaj, da boš varno pristal v strmini?« Andrej in Jože sta seveda obstala z odprtimi usti in napetimi ušesi, ne da bi upala črhniti, zato je Uroš nadaljeval, ker je pričakoval tak razplet: »Kaj neki, kamen vržeš, pa vidiš!«

V tistem času se je na Vršiču dogajalo tudi marsikaj drugega. Nekoč se je oskrbnici Kristini polomila stara, utrujena litoželezna »pumpa« za vodo, ki je stala v kuhinji. Treba je bilo na hitro nekaj ukreniti, pa sta jo Andrej in njegov prijatelj Jože, ki je postal mnogo let kasneje celo župan Kranjske Gore, odvila, prestavila na sani in jo odvlekla v Kranjsko Goro h kovaču. Ta ni nič slepomišil, temveč jo je jadrno popravil. Gorska koča, kjer je kraljevala Kristina, je imela v bližnji okolici in tudi pri njem poseben status. K črpalki, ki sta jo le stežka naložila nazaj na sani, tako težka je bila, sta naložila še nekaj kilogramov mesa za kočo. Vse skupaj sta potem družno privlekla na Vršič. Samo mladost lahko naredi kaj takega. Zaradi vznesenega zanosa je bilo, kjer je kraljevala Kristina ali njej podobne nepozabne oskrbnice, denimo Štrosova Angela na Velem polju, spanje v koči za priročne mlade alpiniste brezplačno. Mladi niso bili tako kot denimo Uroš in Ciril, s sijajem nekakšnih gorskih plemičev, veljakov, ki so jih povsod dobro poznali in jih spoštovali. Oskrbnice so gledale na njih približno tako, kakor da bi bili njihovi sinovi ali vsaj nečaki, z veseljem in s prijaznostjo. Mladi so jim to lepo vračali. Prinašali niso le mladostne radosti in razigranosti v hišo. Takoj so bili za pomoč, kajti vselej se je kaj našlo.

»Strica Tineta slišim«, je zaklical Nace, Andrejev najmlajši, nekje pod vrhom Hanzove. Andrej je zato zlezel na rob, desno od poti, da bi pogledal v Kamine in tam resnično zagledal Tineta v navezi z Rudijem Zamanom. Nace, ki je bil takrat še Nacek, približno v letih, ki so tudi Andreju podarila prvo Mojstrovko, je prvi zaslišal jasno prepoznavni gromki Tinetov glas. Sam, turo je doživljal z vsemi čuti, je potem želel zlesti še na Veliko Mojstrovko. Dan je bil lep. Tisti trenutek na vrhu je bil Andrej seveda v družbi z njim, toda v istem trenutku tudi s spomini, s spominom na svoj prvi dvatisočak skupaj z očetom, ki je bil tako močno zaljubljen v gore, da se je te ljubezni zlahka nalezel vsakdo, ki je zašel v njegovo bližino. Včasih se je sicer zgodilo, da so šle gore za kratek čas v drugi plan. Takrat se je oče umaknil v učilnico na šoli, kjer so stanovali, ter dneve in dneve brusil debelo okroglo steklo in ustvarjal zrcalo za svoj prvi astronomski teleskop. Verjetno se mu je zdelo, da stvar ni primerna za na kuhinjsko mizo in se je umaknil v uradno, toda njemu še vedno domače okolje. Andrej je včasih zašel tja k njemu, iz stanovanja čez šolski hodnik, in potem gledal, kako je z majčkeno zajemalko, ki jo je skoval iz bakrene žice, vsipal na kovinsko ploščo brusilne praške, od grobih do najbolj finih, ter na njej v nedogled vrtel svoje zrcalo ter zraven polglasno požvižgaval kaj klasičnega. Ko je bilo po mesecih dela vse skupaj izgotovljeno, je cela vrsta vaščanov marsikateri večer zraven stare šolske stavbe čakala na kratek pogled na nočno nebo, v bleščeče Lunine kraterje.



Tinetovo otroško pisemce bratrancu

Jakobu Ciglarju iz Maribora


Od Andrejeve prve ture na Malo Mojstrovko je ostal spomin na vožnjo s kamionom, na veselo poskakovanje dol po melišču, ko sta sestopala z Male Mojstrovke, in še na nekaj, kar tudi ni bilo od muh. Ko sta se ob povratku, oba precej utrujena, na Jesenicah presedla na vlak za v Bohinj, sta zaspala kot ubita. Bila je seveda že tema, pozna ura, ki je zmogla tudi očeta. Iz sladkega spanja sta se prebudila nekje med postajama Podbrdo in Hudajužna. Na mali postaji ju je sprejel prijazni postajenačelnik, pravi Primorec. Čisto prav mu je prišel nenadejani obisk, ker je moral celo noč bedeti v uradu, zdaj pa naenkrat ni bil več sam. Lahko se je pogovarjal z Andrejevim očetom, ki se je prej na vlaku že naspal. Na tla iz širokih smrekovih desk, črnih od železničarskega kolomaza, je oče položil svojo temno modro platneno bundo, podloženo s pravim jagenjčkom, ki je med nedavno vojno pripadala angleškim letalcem. V gašperčku je bilo prijetno zakurjeno. Andrej se je ulegel na očetovo bundo in zaspal do prvega vlaka, ki ju je potegnil nazaj do Bohinjske Bistrice.

Skupna tura na Malo Mojstrovko je bila edina take vrste, da sta šla z očetom čisto sama na pot. Toda ko mu je Andrej pri devetnajstih, ves zadihan v veselem mladeniškem zanosu povedal za svojega prvega Čopa, ni mogel skriti grenkobe, kajti zanj ni bilo pogojev, da bi uresničil davne želje, ko je bil čas za to. Toda v Šiški, kjer sta stanovala z materjo, so bili sosedje z Bučarjevimi fanti. Z njimi je zahajal na Turnc pod Grmado. Nekoč, tako je pripovedoval v šali, je enemu od njih celo »rešil življenje«. Oni je namreč padel nanj iz stene, ko si je oče, ki je sedel spodaj, zavezoval čevlje.

S štruco kruha pod pazduho jo je sam samcat peš mahnil na Triglav kar od doma v Ljubljani, česar Andrej seveda ni izvedel od njega, kajti o sebi ni govoril veliko. Za večjimi in manjšimi cilji je hodil svojo pot. Res da ni bilo denarja, da je ponovno prišla vojna, toda znal je izbirati med vrhovi vseh vrst, med gorami in zvezdami, ter glasbo, ki nastaja nekje vmes, in znal je z učenci, ki so duhovno rasli ob njem. Nič ne de, če v mladeniški dobi zanj ni bilo Čopov, Peharjev, Skalaških in Bohinjskih, če so možnosti za ostre grebene Martuljka, za Breithorn in Mt. Blanc prišle šele v zrelih letih. Bila je neskončna vrsta vrhov in grebenov, z obilo sonca in dežja, z bleščavo skalovja in snegov, pot, preplavljena z opojnimi gorskimi vonjavami, ki zavdajo. Slišal je klic gora. V njegovih ušesih je odzvanjal nenehno, neposredno, pomešan s šumenjem vetra, z Bethovnovo glasbo in sijajem zvezd.


O tem, kar si je takrat o njuni turi mislila Andrejeva mati, zgodovina molči. Telefonov ni bilo v vsakem stanovanju, zato pa je bilo več pristnega občutka, instinkta. Mati tudi zlepa ni zapadla v paniko, preveč je že izkusila v življenju. Poleg tega je poznala moževo izkušenost v gorah, a po drugi strani tudi njegovo raztresenost, zaradi česar mu ura nikoli ni pomenila veliko. Mislila si je najbrž, da sta pač zamudila zadnji vlak iz Kranjske Gore. Toda nekje globoko skrb vseeno skrivaj kljuva in se umiri šele, ko se zgodba srečno konča, če se, seveda, kakor se je denimo končala Milčinskega pravljica o Zvezdici Zaspanki. Zaradi ponovnega reda med zvezdami, ki je na koncu pravljice spet zavladal na nebu, je tudi pesnik, ki je bil na začetku ves zmeden, ker je na nočnem nebu manjkala ena zvezda, našel rimo na besedo lonec – konec.


Ko je bil oče že zelo star, je bil nekaj časa v bolnišnici. Andrej se je skoraj vsako popoldne oglasil pri njem, ga posadil na voziček, ter odšel z njim na sprehod. Takrat je izvedel marsikaj, tudi to, kako so ga v Dolini pri Trstu, kjer je kot otrok živel z materjo, italijanski otroci včasih obmetavali s kamenjem, ko je šel iz šole. Tudi namišljene planinske ture sta delala skupaj, denimo na Draški vrh ali pa na Mojstrovko. »Pojdiva danes samo do sem, do sedla«, je dejal na neki »turi«, toda kmalu za tem se je premislil in dodal: »Kar pojdiva še na vrh. Saj je tako lep dan.« Včasih se je spomnil na visoke vrhove Zahodnih Alp. Še vedno ga je peklilo, da skupaj nista uspela priplezati na vrh Matterhorna, ker ju je ustavilo slabo vreme. »Poslušaj, od zadnje žičnice vendar ni daleč na vrh. Lahko bi še šla«, je dejal.



Andrejeva žena Francka pri izviru Soče


Očeta že dolgo ni več, Andrej pa še zahaja na obisk k Mojstrovki, najraje pomladi, s smučmi. Skoraj vedno gre sam na pot. Tako se lahko mimogrede ustavi, fotografira in se nadiha, ter si vzame čas za spomine.



Krucmanove cike, Krištanov stan in v ozadju Triglav





MIŠELJ VRH


Skoraj sto let po prvem vzponu, so proti Triglavu, tako pravijo, prvi hribovci hodili le iz Bohinja. Ker so uhojene poti vodile zgolj do planin, planinskih koč še ni bilo, so prvim obiskovalcem prav planine nudile potrebno zavetje v slabem vremenu ter za prenočevanje. Bohinjske pašne planine so si torej že takrat, seveda tudi zaradi njihove nesporne lepote, pridobile velik ugled. Če tu in tam o njih steče beseda, skoraj nihče ne pomisli na manjše, sicer zelo razgledne planine pod grebenom med Ratitovcem in Komno. Vsakomur najprej stopijo pred oči stare planine v fužinskih gorah, kajti zaradi svoje mogočne okolice prekašajo vse druge bohinjske gorske pašnike.

Zanimivo je, da ima Bohinj pravzaprav slabe pogoje za pašo v gorah, ker je svet nad gozdno mejo skalovit, torej manj primeren. Večino planin je bilo zato treba iztrgati gozdu. Zaradi železarske preteklosti tistih krajev so mnoge planine nastale kot nekakšna dopolnilna dejavnost, da so si rudarji zagotovili nekaj hrane.

Prostrana Ovčarija in bližnje Dedno polje ležita tam, kjer se, predvsem po izgradnji planinske koče na planini Pri jezeru, mnogi napotijo na Triglavska jezera čez Štapce pod Tičaricama ali čez Prode. V vznožju Debelega vrha, najmarkantnejšega med vrhovi fužinskih planin, leži Laz, ki je zelo pri srcu ravno domačinom in so nanj upravičeno ponosni. Krstenica pod Stogovi je med vsemi najbolj razgledna, saj ne leži v dolini, temveč na osončenem izpostavljenem robu. Z njenih vzhodnih obronkov se že vidi proti največjim visokogorskim pašnikom v tem delu Bohinja, ki jih skupaj tvorijo Mišeljska planina ter Malo in Velo polje. Ni veliko planin, ki bi ležale v naročju tako mogočne gore, kot je Triglav. To srečo imata Malo in Velo polje, a vse tri skupaj z Mišeljsko planino so kot ogrlica nanizane v polkrogu okrog Mišelj vrha.


Andreju je bila tista okolica vselej pri srcu. Kaj ga je že zelo zgodaj vleklo tja, se je v poznejših letih težko spomniti, toda kasneje je cvetje postalo njegov priljubljeni fotografski motiv. Od nekdaj so ga privlačile močne barve, predvsem pa skrivnostna svetloba, ki se tu in tam pojavi kot odblesk na skritem cvetu. Na začetku poletja so fužinske planine privlačne, pravi kraj za ljubitelje gorskega cvetja. Drugače je kot na Črni prsti, ki daleč naokoli slovi po bogastvu in pestrosti svoje flore. Morda ni tako zelo barvito, ker je na Črni prsti več cvetja, ki zraste visoko ven iz trave, kakor denimo živobarvna kranjska lilija, košutnik, alpska možina ali kačjak. Tudi zoisove zvončice, katerih drobne podolgovate glavice vselej drhtijo v vetru po vršnem skalovju Črne prsti, tukaj niso pogoste. Zato je pa veliko več po vaniliji dehtečih temno rdečih murk, belih planik z zlatimi prašniki in rumenega ranjaka. Po vrhovih so po skalovju raztresene od sinjega neba pomodrele neboglasnice. Baltazar Hacquet, véliki raziskovalec Julijcev, jih je imenoval »triglavske spominčice«, ki tako prelestno dišijo, da bi človek kar ostal nekje v njihovi bližini. In triglavske rože! Nekdanje Zlatorogovo domovanje je bilo prav tukaj nekje, zato srečuješ v skalovju njihove zelene blazinice z rdečimi cvetovi. Tukaj naokoli so se razprostirali davni rajski vrtovi. Nič čudnega ni, da se je v taki okolici prav Hacquetu porodila želja, ki je zapisana na spominski plošči v malem botaničnem vrtu nad Vodnikovim domom: »O kolikokrat sem si želel, da bi leto dni bival tu kot ovčar, da bi mogel vsak čas prehoditi to s cvetkami bogato pokrajino!«



Z materjo pod Mišelj vrhom (foto: Egon Mihelič)

Dobro se zdi človeku, ki ima rad te kraje, kadar vzame v roke Avčinovo knjigo Kjer tišina šepeta. Modri mož se je v njej poklonil fužinskim planinam z doživeto izpovedjo, ki pravi, da je bil njegov alpinizem vselej enako potešen v strmih cvetnih vesinah Mišelj vrha kakor v prepadih silovitih severnih sten naših gora. S tem je dal gori visokogorski pečat, čeprav stoji sredi pašnih planin Bohinja. Zaradi tega ima tudi kmečko ime, saj je sv. Mihael zaščitnik pastirjev. Obenem ji je učeni vseučiliški profesor, brez katerega ni slovenske alpinistične zgodovine, in tudi svetovne ne, dal pečat nevsakdanje, kar izjemne, toda s precej več truda dosegljive lepote, ki jo je težko primerjati z drugimi gorami. Mišelj vrh je zares krasna, čisto posebna gora. Celo najlažji pristop zahteva nekaj plezanja, saj je nemogoče doseči vrh, ne da bi si vsaj malo pomagal z rokami. Proti zahodu, v Velsko dolino, je njegove največje prepade nekoč zgladil ledenik. Stena je mestoma celo previsna. Razdrapana stena Koštrunovca nad planino Velo polje je njegova severovzhodna stran. Že nekdanji alpinisti, celo Joža Čop in drugi iz njegove druščine, so nekoč plezali tukaj.

Nekega poznojesenskega večera, takrat planinske koče v Julijcih še niso bile premajhne za svoje obiskovalce in so le-ti v njih dokaj redno tudi prenočevali, ker takrat še ni bilo osebnih avtomobilov in je bilo treba od vlaka ali avtobusa naprej iti peš, je malo nad Vodnikovim domom, na razglednem pomolu tik poti, ki vodi proti Triglavu, gorel ogenjček. Gore v okolici so se kazale le v obrisih, nadzemsko, da je občutljiva duša še močneje začutila odmaknjenost njihovih višin in globin. Ob ognju je sedela manjša druščina in poslušala pripovedi Jaka Čopa. Jaka je znal tudi brez krasnih fotografij, ki jih je ustvarjal, slikovito pripovedovati o doživetjih, svojih in o doživljajih znancev in prijateljev. Takšni večeri ostanejo za vedno v spominu. Žal jih naglica in prenapetost današnjega časa več ne poznata in tudi ne dovoljujeta. Tudi Andrej je sedel ob ognju, ker se je večkrat, posebno na jesen, rad odpravil prenočevat v kočo oskrbnice Angele Štros iz Stare Fužine, ki ga je imela rada. Neskončno mu je bilo všeč, da je imel pri njej posebno mesto, čeprav je bil še zelo mlad. Pa ne le on. Angela, ki je vselej ostajala v koči, dokler se je le dalo, navadno do prvega snega, je imela za tiste, ki jih je kot hribovce spoštovala, poseben kotiček v kuhinji. Pri tem leta niso pomenila veliko. Posebna čast je bila ob večerih sedeti tam in se z njo pogovarjati, medtem ko se je ona sukala okoli štedilnika. No, Jaka je bil tako in tako dobrodošel povsod, kajti zaradi njegovih osebnostnih vrlin, predvsem komunikativnosti in vsem znanih fotografij, so ga poznali tako na Gorenjskem kot na severnem Primorskem. Zato mu je bilo tudi dovoljeno zakuriti tisti romantični ogenjček nad kočo. On je bil povsod v teh gorah in v njihovi bližnji okolici kakor doma. Andrej ga je dobro poznal, tudi njegove pripovedi. Večna zanimivost in tudi privlačnost njegovih zgodb je bila prav v tem, da se ni nikoli ponavljal. Bil je vešč te »obrti«, vselej veder in tudi poučen. Da, Jaka je rad učil! Vsak njegov večer je imel posebno »nosilno« temo in zgodbe niso bile nikoli nametane na kup z vseh vetrov. Tisti večer je bil posvečen Mišelj vrhu.

Zjutraj je šel Andrej iskat nov prehod čez steno, desno od vpadnice vrha. Našel je lep kamin, v katerem tudi višje zgoraj ni bilo videti znakov, da bi bil pred njim že kdo tam. Ker je bila stena vlažna in okorni gojzerji niso nudili dovolj varne opore, je nekajkrat zabil. Tudi spustil se je kasneje z vrvjo prav tam ter pogledoval v desno proti Hribaricam, kjer sta leto prej s Tomažem Budkovičem preplezala novo smer. Pod steno je zavil še proti Koštrunovcu. Tam je imel neke dolgove še iz najstniških let.

Med počitnicami na koncu osnovne šole je začel Andrej samostojno hoditi v hribe. Do takrat je bil na turah največkrat le v družbi z materjo in očetom. Takrat pa se je z edinim kolesom, ki so ga imeli pri hiši, odpeljal z Bistrice v Staro Fužino in naprej na Voje. To je bila najbližja pot na Velo polje, ki so jo nekoč ubirali vsi prvi obiskovalci Triglava, vendar je danes le redko v rabi, ker se vsakdo raje zapelje z avtom na Rudno polje ali na Uskovnico. Vleklo ga je na Mišelj vrh, kamor prej še ni stopil. Doma je slišal, da je možen pristop iz Velske doline. Očeta, ki bi bil že kot mladenič rad alpinist, je mikal skrivnostni prehod, ki naj bi ga že dolgo uporabljali domači lovci.

Z Andrejem je šel na pot tudi leto mlajši prijatelj Franci, doma s Pozabljenega, iz zaselka, ki je ostal tesno pod Črno prstjo še iz časa nekdanjih bohinjskih fužin. Tam je živel skupaj z materjo, veliko, črnolaso žensko, ki so se je otroci bali, ker je živela v samoti. Hitela sta, ker sta nevede tekmovala med seboj. No, Franci je vsak dan prišel peš s Pozabljenega v šolo, zato mu kondicije ni manjkalo.

Pot pride prvič iz gozda na planini Spodnji Grintovci, kjer je korito in so takrat še pasli. Kasneje je ta lepa planina povsem opustela, korito je pa še dolgo ponujalo vodo mimoidočim. Redek je bil, ki bi se tam ne ustavil in spočil. Do Zagona nad Malim poljem se pot ponovno potopi v gozd, ki se iz bukovega z nekaj smreke zlagoma spremeni v macesnovega. Do Vodnikovega doma nista šla. Mimo lovske koče sta se spustila na Malo polje in se na Velem polju napila kislega mleka. Takrat pastirji mleka v planini še niso prodajali. Znanci so ga navadno dobili za dobrodošlico, mlajši še posebej.

Iz spodnje Velske doline, le malo nad Velim poljem, sta hitro zagledala kraj, kjer se stena med Mišelj vrhom in Koštrunovcem najmočneje zniža. Melišče je na gosto prepredeno z gamsjimi stečinami, zato sta hitro prišla pod steno. O nevarnostih v gorah nista vedela veliko. Da je padec tudi v zelo nizki steni lahko enako usoden kot v visoki, nista razmišljala. Dobro vidna razčlemba, ki je vodila ves čas proti desni in navzgor, ju je kmalu privedla do velikega tesarskega žeblja, zabitega v razpoko, da si se zanj lahko prijel. Zdaj sta vedela, da sta na pravi poti. Potem se je pojavila še kratka zarjavela žica, pritrjena v skalnato uho in pomislekov o tem, ali sta na pravem kraju, dokončno ni bilo več. Andrejev oče je torej prav poizvedel. Našla sta skrivnostno lovsko stezo. Plezalni krst je bil za njima. Kadar koli se je Andrej kasneje spomnil tistih trenutkov, mu je bilo tako, kakor da bi se zgodilo včeraj. Na sončni trati vrh Koštrunovca se nista veliko ustavljala. Trava je bila precej višja kot na nižjih pobočjih, ker do tja živina ne more. Po strmem pečevju sta splezala na vrh.

S Francijem sta bila kasneje le še enkrat skupaj v gorah, na Triglavu. Z leti se je popolnoma spremenil in izgubil stik s prijatelji in znanci. Mnogo let kasneje, čeprav takrat še ni bil star, kakor se reče, ga je Andrej srečal zelo bolnega, oslabelega in odsotnega. Kmalu za tem je umrl v popolni bedi. Morda je bilo krivo Pozabljeno, kdo ve? V senco Črne prsti odmaknjena nekdanja kovačnica, kjer sta živela z materjo, mu ni dala zagona za boljše življenje. Bil je sicer zelo bister in nenavadno pronicljiv, ker je samota vanj vsadila nezaupljivost, toda Pozabljeno ga je zaznamovalo.



Mišelj vrh z Zagona nad Velim poljem

Njun vzpon tistega dne, sicer brez plezalne vrvi, katere bi sicer tudi uporabljati ne znala, si je Andrej dobro zapomnil. Zanj se je tistega dne začelo pravo samostojno plezanja v gorah. Ali je potem Tineta sam prosil, naj ga pelje na plezalno turo v Vrata ali pa si je to izmislil Tine, se je že davno pozabilo. Važno je, da se je zgodilo.

Nekoč sta prav s Tinetom ubrala zelo posebno pot iz doline Voje na Velo polje. Tine je takrat začel pisati svoj kasneje dobro znani vodnik Julijske Alpe. Zaradi tega ga je zanimalo, kje sta nekoč dva znana Bohinjca, profesor Janko Ravnik in slikar Valentin Hodnik, oba skalaša, markirala najkrajšo, »direktno« pot iz Jurjevčeve vrtače na Zagon. Morda sta nameravala kasneje pot opremiti z varovali, kdo ve? Toda ravno zaradi težavnega strmega sveta je bila kasneje opuščena. Tineta je seveda zanimalo, če je še vidna kakšna markacija, ki sta jih menda takrat narisala, in čopič je pri tem zagotovo vihtel maestro Hodnik. Kdo drug bi sicer to počel v njuni druščini in izkazalo se je, da jih je dobro narisal.



Sirar France Smukavec in Andrejev sin Nace med delom v sirarni na planini Velo polje

Bila je zima z zelo malo snega, ki se je začenjal šele v velikih višinah. Pot skozi Voje je bila zmrznjena, toda v gozdu pod planino Grintovico je bilo vzdušje poznojesensko. Dan je bil brez barv, ker so se že zjutraj koprene potegnile čez nebo. Zaradi tega so tudi sence povsem izginile. Po posušenih travah Jurjevčeve vrtače sta prišla pod Tosc in jo ubrala v strmino tam, kjer se jima je zdel svet najbolj primeren za vzpon. Izkazalo se je, da sta na enak način, le mnogo let pred njima, razmišljala tudi oba skalaša, Ravnik in Hodnik. Našla sta nekaj obledelih markacij!

Na Zagonu ju je pričakal sneg. Bil je globoko zmrznjen, da se ni vdiralo niti centimeter globoko. Nataknila sta dereze in nadaljevala pot mimo Vodnikovega doma. Zaklenjena vrata so še povečala občutek samote, ki ju je obdajala. Pooblačilo se je in pritisnil je mraz, zato sta hodila hitro. Skoraj brez počitka sta prispela na Kredarico. Medtem so se z zahoda privlekle megle, v katere se je počasi zavilo Velo polje pod njima. Le Vernar, Tosc in Draška vrhova so kazali ven svoje glave. Koprene na nebu so se zgostile in ustvarile sivo, turobno zimsko vzdušje. Pri meteorologih v koči sta bila še dva hribovca, ki sta le malo prej prišla gor skozi Krmo. Skupaj so zaplezali proti vrhu. Snega tudi zgoraj ni bilo veliko, bil pa je trd kot kost, da so dereze varno prijemale.

Ker je bil dan siv, podoben staremu črno-belemu filmu, se na vrhu niso dolgo zadrževali. Še istega dne sta se vrnila v dolino.


Zimo na Velem polju je Andrej doživljal tudi drugače. Kraljevski turni smuk s Kanjavca, ki je zagotovo med najlepšimi in tudi najdaljšimi v Julijskih Alpah, je navadno začenjal prav tam. Vselej je prišel gor skozi dolino Voje, kakor da bi bil to edini možni dostop. Šele mnogo let kasneje, ko je že imel svoj avtomobil in se je lahko z njim zapeljal po gozdni cesti proti planini Blato, je spoznal, kako užitka polna je smučarija mimo Debelega vrha v Laz in naprej v dolino. Toda prav zaradi mladih let, v katerih je bilo največ zanosa in veselja, so mu ostali najlepši spomini prav na zimsko Velo polje.



Tine na grebenu Triglava


Nobenega dvoma ni, da je Velo polje najlepša visoka planina Bohinja, saj leži Triglavu v naročju. Če bi se prav na lahno ne odpirala čez Zagon proti Bohinjski dolini, bi ležala med samimi ponosnimi vrhovi. Ko je Andrejev Nace, sicer najmlajši med njegovimi štirimi sinovi, končal osnovno šolo, je postal za cel mesec pastirjev pomočnik tam zgoraj. Zaradi tega je Andrej izrabil vsak prosti trenutek, da je pohitel v planino. To ni bil klic vrhov iz okolice. Če je bilo le mogoče, je hitel tja, da bi bil blizu otroka. Šele ko se je spustil z Bohinjskih vratc mimo Vodnikovega doma, je skrb popustila. Visokorasli mladenič je bil zdaj vendar človek z zadolžitvami od jutra do večera. Tudi Andrej se je po začetnem pozdravljanju vselej vklopil v življenje planine. Prevzel je pripravo drva, kajti delo v sirarni in z živino zahteva znanje, ki ga ni imel dovolj. Čas mineva v planini hitro, da se niti ne zaveš, kdaj si se znašel sredi večernega mraka, ki se je v odtenkih vseh pastelnih barv razlil po kotlini. Ožarjeni grebeni ustvarjajo nadzemski občutek, ki se mu pogovor tiho prilagaja. Ko greš potem spat, te ne preganja misel, kdaj in kam boš šel zjutraj na turo. Naslednji dan se začne tako, kakor se je začel prejšnji, toda dogajanje je daleč od enoličnosti.



Triglavske neboglasnice (Eritrichum nanum) na Mišelj vrhu


Potešen, ker se je odzval klicu, je Andrej v ranih jutrih znova hitel v dolino in naprej v službo, toda zgodba se je nenehno ponavljala. Le od vsakega petka do ponedeljka zjutraj je ostajal v planini. Lepše je ni doživel nikoli. V živo je občutil, predvsem pa doumel, da starodavno pastirsko delo narave ne oropa njenega dostojanstva, temveč ji dopušča njene bivanjske skrivnosti. Večer na stari planini, med lesenimi stanovi pred sirarno ali ob nekdanjem Čopovem ogenjčku, je kakor umetnost, kadar izstopi iz dvorane ali galerije ter vstopi v »areno življenja«.





BAVARSKA V STENI


Sobotni popoldan se je polagoma prevesil v večer. Bilo je pred njunim prvim skupnim vzponom v Steni, ko je Andrej malo manj kot tekel za bratom po poti iz Mojstrane v Vrata. Tine je bil pri dvajsetih v velikem alpinističnem zagonu. Kadar je le hodil, je moral »navaden« človek ob njem teči. Staršev prvič ni bilo zraven na njuni skupni turi, kar je pomenilo, da je mati prvorojenemu močno zaupala, ker je lahko sam vzel s seboj na resno plezalno turo nedoraslega brata.


Na poti od železniške postaje Mojstrtana v Vrata je Tine Andreja naučil šteti betonske stebre, ki so stali v dolgi vrsti, ker so nekoč podpirali rake, po katerih je od zajetja pri Rosu tekla voda proti tovarni cementa. Zdaj tistih stebrov že nekaj časa ni več. Postali so nevarni, ker so bili vsi do zadnjega malo nagnjeni od hladnega vetra, ki nenehno vleče iz doline Vrat, čeprav se včasih zdi, da je ozračje povsem mirno. Alpinisti, ki so takrat še vsi pešačili v Vrata od vlaka, so jih navadno enega za drugim preštevali, tako, za kratek čas, toda zlepa ni nihče med njimi nikoli vedel, koliko jih je v resnici. Pogovor med hojo je preveč prijeten, da bi si zapomnil nepomembne številke, ki zato hitro izpuhtijo. Podobno dolgočasen je znani del poti iz Kamnika v Kamniško Bistrico, ki lep čas poteka ob neskončnem zidu stare smodnišnice, toda sedaj tudi tam le redki še hodijo peš.


Izpod vznožja Črne gore tu in tam priteče čez stezo studenček. Tine jo je zaradi tega imenoval kar »Pot tisočerih izvirčkov« in za Andreja je tako ostalo. Tisti neznatni studenci so bili mnogo let kasneje, ob vsakem obisku, zanimivi tudi za njegove vnuke, kajti otroci čutijo, da je voda, največje čudo tega sveta, v resnici živa.

Tako sta se zabavala in si krajšala pot do Peričnika. K slapu s polnimi nahrbtniki plezalne robe nista hodila. Kar takoj sta se zagrizla v strmo Kredo.

Ker je v tistih letih občasno vozil v Vrata majhen avtobus, je Tine nekega dne, ko je šel sam v Vrata, prav zaradi Krede nabral toliko drobiža po žepih, da je bilo dovolj za vozovnico. Mislil si je, da se bo vendarle enkrat udobno zapeljal tam čez, toda imel je smolo. V strmini, ki je največja prav na začetku klanca, je motorju pošla moč. Vsi potniki so morali izstopiti in si naprej pomagati peš.


Nad Kredo sta zavila v Galerije. Vsaj malo podobne skalne previse nad potjo je Andrej že videl na poti od Črnega jezera proti Dvojnemu jezeru v Dolini Triglavskih jezer, čeprav je tam kamenina drugačna. Tudi tam mu je nekoč prav Tine dejal, da je na tistem mestu v nekih davnih, hladnih jesenskih dneh zmrznila družina Ciganov, ki je bila na poti iz Bohinja v dolino Soče. Andrej ni nikoli preverjal, če je žalostna zgodba resnična, toda vselej, kadar je šel kasneje tam mimo, so mu stopili pred oči nesrečni Cigani. Zato nosijo zanj iz časa otroštva tudi podobne Galerije v Vratih nekaj nevidne mrakobe v sebi, čeprav so čarobno lepe, zlasti pomladi, ko jih v svežem zelenju ponovno obsije sonce, ki pogleda čez Požar in Požgano Mlinarico, ali jeseni, kadar v njih zažari zlato bukovje.



Andrej v Bavarski smeri leta 1962 (foto: Tine Mihelič)


Vrata so bila že takrat Tinetova dolina. Njuna prva tamkajšnja skupna pot se je Andreju globoko zarisala v spomin. Cel kup zanimivih reči se je nabralo. Kadarkoli gre tja, podoživlja prav tiste bratske urice.

Andrej o pravem plezanju takrat še ni vedel ničesar. Ni bil prvič v gorah, toda Zgornjesavska dolina ni Bohinj. Pot v Vrata takrat zanj ni predstavljala le dostopa pod Steno, temveč veliko in polno doživetje, ki mu ga je Tine, tako kot je znal le on, spotoma vešče pobarval z najbolj sijočimi barvami. Ker ni vedel, v kaj se spuščata, tudi ni čutil najmanjšega strahu, kakršnega je kasneje pogosto doživljal ob večerih pred plezalnimi vzponi. Z lahko dušo, ki jo je pomagala do roba napolniti takratna pot v Vrata, kakršno doživi v podobni družbi le redko kdo, je zaspal v Šlajmerjevem domu. Nikoli več ni bilo tako.


Vstala sta zgodaj, saj je bil Tine znan po zgodnem vstajanju, ki ga je imel vedno rad, ker je vselej dobesedno hlepel po čim prejšnjih gorskih doživetjih. Toda tistega dne ne le zato. Vedel je, da bosta plezala počasi in da ju potem čaka dolg sestop domov v Bohinj. Na njuni strani je bil dolg dan visokega poletja.



Stena


Nemška plezalca Georg Kuglstatter in Hans Unger, ki sta leta 1926, tesno ob Črnem grabnu v Steni, preplezala novo smer, sta izhajala iz takratne slavne münchenske plezalne šole, o kateri je Tine v knjigi Slovenske stene zapisal, da je v medvojnem obdobju gospodarila po Alpah, izumila zloglasno šesto stopnjo in rešila tri zadnje probleme Alp, ki si jih je, kakor je šaljivo pripisal, tudi sama izmislila. Novo smer sta imenovala Bavarska. V času, v katerem je nastala, je bila najtežja v Steni, toda to ni trajalo dolgo. Prav zaradi novih uspehov nemških plezalcev se je začel siloviti zagon slovenskih navez. Nastale so skalaške plezalne smeri, ki še danes predstavljajo najlepše, kar lahko alpinist doživi v Triglavu, Gorenjska in Skalaška smer, Jugov steber, Smer Sandija Wisiaka in kot nesporni vrhunec - Čopov steber.


Zaradi svoje lepe linije in odlične kompaktne skale z obilo dobrih prijemov v njej, velja Bavarska smer za nekakšen »šolski primer« štirice. To je plezanje, pri katerem izkušen, treniran alpinist uživa, toda za neizkušenega je trd oreh. Tako neizkušen je bil tudi Andrej, ko je končal osnovno šolo. Toda, ali ni čas nekaj nenavadnega? Ne teče vedno in vselej enako hitro! Vstopila sta komaj petintrideset let po prvenstvenem vzponu bavarske naveze. Prve velike reči v Steni se torej niso zgodile v zelo oddaljeni preteklosti, nekoč davno.



Ključavnice (gorski narcis, Narcissus poeticus) na Turkovem rovtu v Vratih


Andrej se je bal le v prvih raztežajih, kajti v Bavarski se težave začnejo takoj. Plezanje ga je tudi preveč zaposlilo, da ni mogel misliti na kaj drugega. Hitro se je navajal višine, ki je iz raztežaja v raztežaj naraščala. Potem ko je od brata dobil zagotovilo, da »Tina« Mihelič v Bavarski ne pade dol, je strah povsem popustil. Plezanje je postalo doživetje.

Raztežaji so bili kratki. Vrv, ki jo je Tine takrat imel, je bila še konopljena. Dolga je bila le nekaj več kot trideset metrov. Kako je Andrej pri svoji neizkušenosti lahko varoval med plezanjem, bi se kasneje seveda lahko marsikdo vprašal. Toda, ne glede na to, Tine smeri vendarle ni »soliral«, kakor se reče samostojni ponovitvi smeri, čeprav bi ga ob padcu Andrejevo varovanje najbrž ne zadržalo. Soplezalčeva vrv je vedno tudi nekakšna moralna opora, ča kaj drži ali ne.


Andrej, ki ga mati narava sicer ni obdarovala z ne vem kakšnim spominom, si je vsak detajl takratnega plezanja dobro zapomnil. Imel je učitelja brez primere. Prvič v življenju je slišal za Zlatorogove police in prvič jih je tudi videl ter občutil, ko sta si na njih privoščila počitek in malico. Prvič je slišal za Slovensko, za Nemško smer, za Grad in za Zimmer-Jahnov izstop. Prvič je videl in občutil na svojih plečih vso mogočnost božanske Stene, ki ga je oklepala. Morda ga je Tine takrat podcenjeval, seveda zaradi let, v katerih mu ni mogel biti kot soplezalec niti malo podoben, v nobenem primeru pa ni mogel videti v njem čisto drobnega plamena, ki je takrat zagorel globoko v njegovi duši. Sam Bog ve, kam bi v kasnejših letih krenilo Andrejevo življenje, če bi ne bilo alpinizma! Bavarska smer v navezi z bratom je pustila v njem prepoznavno sled, ki je lahko vodila le v gore. Večerni prihod v Vrata, jutranji pogledi iz Stene, brezdanja globina pod nogami in zložen sestop v naročje domačega Bohinja, so obrnili kretnico njegovega življenja.



Slap Peričnik



France Čuden, p. d. Čučk, v svoji delavnici na Bitnjah v Bohinju





FRANCE


Skozi ozka skalna Korita, globoko zarezana med strma, gozdnata pobočja Šavnice in Peči v masivu Babne gore, teče potok Jereka. Pravijo, da sta si nekoč ob njem nekje pod vasjo stala nasproti dva domačina, vsak na svojem bregu in se na ves glas prepirala, ali teče med njima potok ali reka. Da je bil glasnejši in vztrajnejši tisti, ki je sicer živahni potok, katerega marsikje lahko preskočiš, imenoval reka, ni težko uganiti.

Ob koncu zadnje ledene dobe, tako pravijo učeni geomorfologi, so bučeča vodovja Bohinjskega ledenika, ki se je talil, odtekala tam skozi in ustvarila sotesko, ki je kasneje dobila ime po svoji značilni obliki. Za vasjo Bitnje, nasproti starodavnega Prešernovega Ajdovskega gradca, se potok umiri in odteče v Savo Bohinjko. Na mestu, kjer se le nekaj sežnjev široka soteska razklene, je nedavno tega stal lesen jez, pod njim pa že dolgo bdi Čudnova hiša in ob njej hlev. Del napušča, hiša je bila zgrajena kot mlin, se stiska pod skalo, obraslo s praprotjo. Med strugo potoka in hišo je bila nekoč stisnjena majhna kolarska delavnica. Pred hišo je vrt, kjer zelenijo jablane, hruške, slive in ribez. Sredi k soncu obrnjenega travnika leži njiva, v vznožju strmega pobočja Peči pred hlevom pa majhen, lično zgrajen lesen čebelnjak. Skozi sadovnjak se proti hiši ozirajo pobočja Črne prsti. To je bilo nekoč domovanje Franceta Čudna, kolarja in mlinarja, po domače Čučka in njegove družine.


S ceste, ki se čez pobočje Šavnice dviga v Korita in naprej v Zgornjo Bohinjsko dolino, je hišo komaj mogoče videti. Le ozek kolovoz vodi k njej od gasilskega doma v vasi. Ko je bil pisatelj Fran Saleški Finžgar župnik v bližnji Srednji vasi, skozi Korita še ni bila speljana današnja cesta. Tedanji kolovoz se je pod zgornjim, najbolj globoko zarezanim delom Korit, umaknil iz soteske, in jo obšel pod slovitim gričem Dunajem pri Jereki.

Ko je pisatelj neke noči z vprego za vselej odhajal iz Srednje vasi, tako je zapisal v spominih, mu je v temi pod Dunajem neznanec »za lon« vrgel uplenjenega srnjaka na voz. Priljubljenega duhovnika neznanec ni želel prestrašiti, le zahvalil se mu je na ta način, po bohinjsko, ker se je v neki pravdi proti domačim divjim lovcem potegnil za svoje vaščane in za njihovo »nedolžnost« zastavil svojo besedo. Korita so bila od nekdaj skrivnosten kraj.


Slavnostna prvomajska povorka se je nekega leta, kmalu po drugi svetovni vojni, vila po beli makadamski cesti skozi Korita proti Jereki, namenjena »okoli Bohinja«. Na kmečkih vozovih, okrašenih z zastavami, cvetjem, zelenjem in pisanimi trakovi, je bilo veselo. Slišala se je godba, igranje harmonike, petje in vriskanje. Na nekaterih kmetijah so takrat še imeli zapravljivčke, drugi so zapregli lojtrne vozove. Prireditev je nastala v povojni evforiji, žal pa se je izkazalo, da je cesta skozi Korita po pravici že od nekdaj veljala za nevarno. Mlad sivobel konj, močan in lep, toda nevajen direndaja, kakršen je tisti dan spremljal povorko v Koritih in v njih odmeval, vprežen takoj za vozom, na katerem je sedel Andrej, se je na vstopu v najožji del korit nenadoma prestrašil in zmedel. Skočil je čez odsekan rob ceste v strugo pod njo in sunkovito potegnil voz za seboj. Nesrečni voznik, gospodar ene od kmetij na Nemškem Rovtu, se je ob padcu ubil. Preplašeni konj se je, vpet med ojnice, dvigal iz deroče vode na zadnje noge in s kopiti prednjih nog grebel po navpičnih, belih čereh, zglajenih v toku hudournih voda. Povorka je obstala, muzika in petje sta utihnila, oglasili so se prestrašeni vzkliki. Možje in fantje so hiteli na pomoč ponesrečenim. Počasi, z veliko truda, se je povorka obrnila nazaj proti Bohinjski Bistrici, od koder je prišla. Vesela, slavnostna pot okoli Bohinja se je mahoma spremenila v turoben pogrebni sprevod, namesto petja in vriskanja sta Korita napolnila žalost in jok. Andrej je Korita dobro poznal. Kadar se je v mraku nedeljskih večerov s starši vračal z bohinjskih gora, so šli vselej tam skozi iz Zgornje Bohinjske doline v Spodnjo in ne čez Senožeti, kjer so ture navadno začenjali. Navadno niso imeli s seboj več kot ene svetilke. Vselej se je utrujen spotikal po kamenju, ker so ga trdi, z jermenom prevezani gojzerji ožulili. Čudnove hiše v vasi Bitnje, ki je ležala globoko spodaj skrita za gozdom, še ni poznal.


Mojstra Franceta Čudna je Andrej spoznal, ko je bil že najstnik, osnovnošolec. Mati ga je nekega dne poslala k njemu z naročilom za dva podstavka za nočni svetilki. Za kolarja je najverjetneje zvedela na kmetiji pri Marodnu na Bohinjski Bistrici, kjer so jemali mleko. S Čučkovimi so si bili Marodnovi v sorodu.

France je bil kolar in mlinar tik pred zatonom časa, v katerem so nekdanji obrtniški poklici še živeli. Andrejeva mati, ki je imela umetniško žilico in odlično roko za risanje, je na list papirja prenesla svojo zamisel, nekakšno idejno skico za tisti dve lučki. Toda izkazalo se je, da ima umetniško žilico tudi mojster. Nastalo je nekaj povsem drugačnega od zamisli Andrejeve mame, toda izdelka sta bila zelo lepa, iz izbranega lesa. Ta »umetniška svoboda« je bila ena od mnogih, sicer zelo opaznih Čučkovih vrlin, ki so ga dvigale visoko nad povprečje.



Cerkev Marijinega vnebovzetja na Bitnjah v Bohinju

Francetov poklic se je od tedanjega časa močno spremenil. Spremenil se je predvsem v tem, da mu je bila odvzeta osebna, mojstrova nota, ter obvezen dialog z naročnikom, izdelkom pa njihova duhovna vrednost. Če bi danes zbrali Francetove kolarske in mizarske izdelke, bi nastala visoka gora. Za razliko od zelo podobnih, industrijsko izdelanih orodij in drugih lesenih predmetov za različno rabo, so imela njegova ratišča, kosišča, kolesa, lesene posode, pa tudi klopi, stoli in mize ter vse mogoče druge naprave dušo, značilen vonj in otip, predvsem pa drugačno vrednost, ki je v denarju ni mogoče izraziti. Zato mojster nikoli ni bil imovit. Imel je, kar je potreboval, in nič več, zraven pa največkrat osebno zadovoljstvo pri delu.

Nekoč so se pri njem oglasili možje iz Postojne. Naročili so veliko mlinsko kolo in vreteno, kajti bil je eden zadnjih kolarjev v Sloveniji, ki je še bil sposoben sam izdelati kaj takega. Pripeljali so zajeten, več ton težak hrastov hlod, ki je potem nekaj časa ležal na dveh podstavkih pred delavnico. France je ves ta čas po malem razmišljal, kako se ga bo lotil. Odgovornost je bila velika. Takemu delu je dorasel le velemojster. Po nekaj dneh ali celo tednih premišljevanja pa se je dela lotil. S pomočjo najbolj preprostih ročnih orodij sta nastala prav izjemna, velikanska in hkrati zelo lepa izdelka, vreteno in mlinsko kolo. Tisto mlinsko kolo je bilo tako veliko, da ga ni bilo mogoče prepeljati skozi cestni podvoz tik za železniškim tunelom na Bohinjski Beli, ker nove ceste po desnem bregu Save takrat še ni bilo. Pred podvozom so ga morali dvigniti s kamiona in samega »potakati« skozi podvoz.


Zaradi naročnikov, ki so prihajali k njemu, je France zelo dobro poznal ves Bohinj. Včasih je bilo treba iti kam kaj pomerit. Če ga niso prišli iskat z vozom ali kasneje z avtom, je vselej sedel na staro kolo. Z njim se je, da bi »prihranil čas«, zapeljal po opravkih vse do Radovljice.

France je imel zelo rad Podjelce, ki živijo v strmem, prisojnem vznožju Pokljuke. Dejal je, da so tamkajšnji ljudje najbolj radodarni in gostoljubni med vsemi Bohinjci. Vse travnike, njive in gozdove imajo v strminah, zato je težko gospodariti, toda sneg se hitro stali, ker je lega prisojna in prijetno topla. Mraz obleži spodaj v dolini.

Čudnova domačija je bila za Andreja pravo odkritje. Pred čebelnjakom so po cvetočih jablanah na sončen dan brenčale čebele, cvrčanje murnčkov v travi je preglašal potok, ki je ob malo višji vodi v slapu padal čez jez za hišo, jeseni pa je do domačije segala zlato-rjava barva mešanega gozda s pobočja Peči. Iz Korit je poleti vel rahel hlad, da vročine ni bilo čutiti, zima je prinesla nekdanji mir in tihoto. Zdelo se je, da vse domovanje preveva osebnostna toplina in prijaznost Franceta Čudna.



Mlinsko kolo

Kje še teče življenje tako? Zjutraj je navadno najprej počedil v hlevu, ter ga nato prepustil ženi in hčerama. Nato je nakosil nekaj trave za krmo ali pozimi nanosil seno in počistil sneg, ki ga je čez noč namedlo. Na jesen je pobral jabolka, ki jih je nočni veter stresel z vej, pogledal k čebelam in se napotil v kuhinjo pozajtrkovat in nato skozi mlin v kolarno. Ves ta jutranji čas je med opravki po malem premišljeval, kako se bo lotil včeraj prekinjenega dela v delavnici.

Med tem je na njegovo domovanje ves čas pogledovala Črna prst. Več kot enkrat v življenju ni stal na njenem vrhu, morda tudi nikoli, toda drug z drugim sta živela osemdeset in več let.


Kolarska delavnica je bila nenavadno svetla, čeprav se je le nekaj sežnjev stran, na drugem bregu potoka, dvigal visok, navpičen skalnat zid. Bistra voda je odsevala v belih skalah in metala svetlobo v delavnico, da je imel mojster le redko prižgano luč. Na ozki leseni steni med obema oknoma je bila pritrjena letev, za katero so bila zataknjena dleta različnih velikosti in oblik, za različno rabo. Kadar je mojster segel po novega, niti pogleda ni dvignil od dela, tako vajen je bil.

Ko je Andrej postal alpinist, mu je France povedal, da je kot vajenec ali morda že pomočnik na Jesenicah nasadil cepin za samega Čopovega Joža. Kako se je to zgodilo? Legendarni Joža, ki je bil takrat na Zgornjem Gorenjskem vsem znana osebnost, je prišel z zlomljenim cepinom v jeseniško kolarno, kjer je bil France takrat v uku. Tam so mu najbrž dejali: »Kar k tistemu Bohinjcu stopi, ta bo že znal izbrati les.« Še nekaj je bilo. Čopi izhajajo iz Bohinja in Joža je vselej čutil svoje bohinjske korenine. V železarni je imel od tam dobre sodelavce in tudi prijatelje, ki so se sleherni dan vozili z vlakom na delo. Kdo bi torej ne zaupal mlademu kolarju iz njegovega Bohinja, da bo cepin dobro nasajen.

V času, ko je bil Andrej že maturant, se je France odločil, da bo mlinsko kolo zamenjal za preprosto Francisovo vodno turbino. Bil je naprednega mišljenja. Ob majhnem vodostaju Jereke, jeseni je to dokaj pogosto, je želel moč vode bolje izrabiti. Postaviti je bilo treba visok betonski jašek za hišo in vanj napeljati vodo. Potrebnega je bilo veliko plezanja po skalni steni na jez in nazaj, kot nalašč za Andreja, ki se je takrat skoraj preselil k Čučkovim. Kakšen dan zaradi tega ni utegnil iti v šolo na Jesenice, preveč dela sta imela, toda tisto »špricanje« je bilo odlično porabljen čas. Doktor Hribar, zdravnik v Bohinjski Bistrici, ga je sicer vselej najprej okaral, nato pa vseeno dobrohotno napisal opravičilo, ki je vselej zaleglo, ker je tudi razredničarka rada zahajala v hribe in je zelo dobro vedela, »koliko je v resnici ura«.



Mlinski kamen se vrti …


France je imel torej iz časa, ko je bil še pomočnik na Jesenicah, izkušnje z izdelavo alpinističnih pripomočkov. Njegov izdelek je dosegel celo vrh osemtisočaka Makaluja ob legendarnem slovenskem vzponu leta 1975. Andrej je namreč imel za takratni čas zelo dobro »bajlo« (cepin-kladivo) znamke Stubai, pri kateri je nekoč zlomil ročaj, ker je bil strojno narejen iz prisilno sušenega lesa. Ko mu je tisto »bajlo« nasadil France, se ročaj ni več mogel zlomiti, kljub temu pa je ostal lahek, priročen, zelo lepo oblikovan. Ker je Stane Belak-Šrauf, žal že dolgo pokojni legendarni alpinist in Andrejev dobri prijatelj, tik pred ekspedicijo Makalu ostal brez svoje bajle, ga je prosil, naj mu posodi svojo.


V tistem času so alpinisti »šestostopnjaši« vsi po vrsti uporabljali t. i. »lojtrce«. Narejene so bile iz vrvice in dveh do treh prečk ter kavlja na vrhu, ki se ga je zataknilo v klin. Take lestvice so si alpinisti skoraj vedno izdelovali sami, da so z njimi nadomeščali »pomanjkanje« opor v steni. (Z uporabo plezalnikov so lojtrce izginile iz množične uporabe.) Andrej je bil edini, ki je imel prečke, narejene iz drenovega lesa. Drenov les je tako žilav, da je prešel v pregovor, prečke pa, ki mu jih je naredil France, je bilo nemogoče zlomiti, čeprav so bile zelo lahke in vitke.

Iz večjih, lepših kosov lesa, ki bi bili sicer odpadek, je France zelo rad izdeloval vse mogoče uporabne predmete: lesene posode za razne namene, podstavke, svečnike in podobno. Izdelal si je stružnico, ki je stala v kotu delavnice za vhodnimi vrati. To je bil njegov najljubši kotiček. Tam sta nastala tudi oba podstavka za lučki in velika bukova posoda za kruh, ki stoji sleherni dan na kuhinjski mizi pri Andreju doma. Svojim izdelkom je France vselej dodal osebno noto. In to je umetnost! Zaradi tega sta bili umetnini tudi oba alpinistična cepina, Čopov in Andrejev.


V povodnji leta 2007 v Bohinju in v Selški dolini, nekaj let po Francetovi smrti, je betonski jašek za turbino obvaroval hišo pred deročo vodo. V kuhinji so tistega dne stali v vodi do kolen. Odneslo je jez nad hišo in celotno delavnico, vse do zadnjega dleta, obliča, sekire, žage. Vse je šlo. Pod lesenim podom delavnice je bil nekoč izjemen sistem jermenic, ki ga je France izdelal sam za razne prenose v mlin in v kolarno. Prostor je bil podoben s pajčevinami okrašeni pravljični dvorani iz Sapramiške Svetlane Makarovič, prostor tople lesene tehnike, kjer se vse vrti in pritajeno ropota pod tesanim lesenim stropom. Zdaj pa naenkrat ni več ničesar, le spomin je ostal. Dobro je, da je mojster takrat, v tisti povodnji, že sanjal pri svoji cerkvi Marije Vnebovzete.

Zdi se, da je France prav v verovanju našel potrebni osebni mir in spokojno moč za dojemanje skrivnosti in lepote življenja. V njegovem, sicer nikoli dovolj poudarjenem bohinjskem poslanstvu ohranjanja izvirne starinskosti in lepote Marijine cerkve na Bitnjah, katere skrbnik je bil, se namreč ne odseva le njegovo mojstrstvo v lesu, ker je znal vse, kar je bilo dotrajano, obnoviti tako, kot je bilo prej, temveč tudi njegova vera, ljubezen. Nekoč je Andreju dejal, da v življenju ni imel niti dneva dopusta, toda v izpovedi je bilo moč začutiti, da mu za to ni prav nič žal. »Vse, kar se ti zgodi, moraš vzeti za dobro,« je bil njegov nauk. Vedel je, da Andreju pomena teh besed ni treba razlagati, ker se morajo slehernemu najprej preseliti globoko v dušo in se dvigniti v resničnost takrat, kadar je to potrebno.

France je bil osebnost, sicer mehka duša, toda trden in nepopustljiv v načelih. Tuja mu je bila samopašna brezobzirnost, površnost, vseenost in gonja za polnim žepom. Znal je negovati prijateljstvo in biti v tem iskren. Andreju je bil drugi, ali bolje rečeno, duhovni oče, kajti očetovo poslanstvo je, da sina pripravi na življenje, da prenese nanj svoje izkušnje. Vedel je, da bodo pričevanja o njegovih težkih dnevih, za katere je bilo bolje, da takrat še niso prišla v javnost, ostala pri njem. S pomočjo tega sporočila je Andreju dopovedal, da je krmarjenje skozi življenje, ki ni vedno lepo, zahtevna in odgovorna reč, da je predvsem človeške slabosti treba jemati zelo resno. V najpomembnejšem obdobju življenja, v času, ko si človek ustvari družino, mu je najlepšo popotnico dal prav on. Ko mu je Andrej nekega pomladnega dne, bilo je med cvetočimi jablanami pred mojstrovo delavnico, predstavil svojo izbranko, je dejal: »Ti bom kar po fantovsko povedal, da sem ti jo prov mal fovš.« Andrej je takrat občutil njegovo iskreno veselje in zaupanje, s katerim mu je dal mnogo več, kot oba poročna obreda in vse nezaupljivo sorodstvo skupaj.



Čebeljnak Franceta Čudna, eden najstarejših v Sloveniji.

Nedaleč od njegovega domovanja je, ne da bi se France menil za to, po avtomobilski cesti brnelo in hitelo sodobno življenje, ki se mu vselej strašansko mudi, največkrat samo ne ve kam, ker pozablja na to, da starost še sama prehitro pride. Marsikdo potuje daleč v tuje kraje, da bi našel srečo, lepoto in notranji mir, največkrat brez uspeha. On je vse to poiskal v svojem kotičku v dnu korit Jereke. Tam je k hiši prislonil delavnico, obnovil mlin, zasadil sadovnjak in postavil čebelnjak ter uredil hlev za dve kravi. Njegova modrost bivanja je bila najbrž zelo blizu najvišji lepoti, ki jo je vse življenje nezavedno iskal. Če ga nisi našel v kolarski delavnici, v mlinu, na jezu za hišo, v sadovnjaku ali pri čebelah, in če ni bil na vajah pevskega zbora na Bistrici ali v cerkvi, pri maši ali ob popravilih, potem je bral za mizo v kuhinji, z okroglimi starimi naočniki, vselej s klobukom na glavi, sam s seboj in s svojimi mislimi, ki so izražale žilico zgodovinarja in kronista. Bil je izjemen soustvarjalec bohinjske kulturne dediščine, ne le velemojster svojega poklica. Kot skrbnik cerkve Marije Vnebovzete ob sedanji Emini romarski poti, najlepši izmed bohinjskih cerkva, kot kmet, sadjar, čebelar, zdravilec, pevec in lokalni zgodovinar je Bohinju podaril toliko, kot le malokdo. Za Andreja je bilo pomembno, da je svojo modrost nesebično ponudil tudi njemu. Mož ni bil bogat, premogel pa je neizmerno duhovno bogastvo, s katerim mu je pomagal ustvariti osebno predstavo o vrednotah Bohinja in o smislu življenja. Nikoli ni bil član kakšnega planinskega društva in v gore je zahajal le, kadar je moral tam poiskati primeren les za svojo obrt. Toda bohinjskih gora, ki soustvarjajo skupno podobo te prelepe deželice, si brez njegovega spomina ni mogoče predstavljati. Njegova ročaja za cepina, čeprav zagotovo nista bila samo ta dva, davni Čopov in kasneje Andrejev, sta preromala Julijce po dolgem in počez, »lojtrce« z drenovimi prečkami so prijateljsko pomagale v marsikaterem previsu ali gladki plošči kje v Šitah, Travniku, Triglavu, Vršacu in še marsikje, njegova dlan, kljub debeli roževini mehka in topla, pa je še v visoki starosti stisnila v pozdrav, kakor bi bila iz drena.





MINKA


Blizu vasi Jereka je Andrejev oče Egon vselej vstopil v »Tretjo bohinjsko dolino«, kadar se je napotil sanjarit na razgledni Javorov vrh. Tako je premišljeval Andrej, ko je listal po njegovih planinskih dnevnikih. Da ima Bohinj Spodnjo in Zgornjo dolino, vedo mnogi, toda vas Jereka leži v dnu starodavne »Tretje doline«, ki se od tam strmo usmeri skozi Podjelje in čez planino Pokrov‘c na Koprivnik in Gorjuše.

Do tja je oče, potem ko je v kakšnem zgodnjem nedeljskem jutru odšel iz Bohinjske Bistrice, prečil Savo Bohinjko po starem lesenem mostu nad Bitnjami, ki je nekdaj stal prav tam, kjer se kolovozna pot vzpne v pobočja Šavnice. Zaradi s skalovjem posejanih gozdnatih pobočij so Šavnici na vasi vselej rekli le Kras. Čeprav bi bila pot po cesti skozi Korita krajša, je rad zavil čez razgledne Senožeti, gričevnate pašnike med Šavnico in Rudnico. Od tam se je spustil proti Češnjici, za katero pravijo, da je ob Studorju najstarejša med bohinjskimi vasmi. Toda ni zavil v vas. Držal se je kolovoza tesno pod severnimi pobočji Šavnice, od koder je prav kmalu zagledal zvonik cerkve sv. Marjete na Jereki. Nekdanjo poslikavo je v tistem času že spral dež z zidov in kasneje je dobila novo. Velika, na videz zapuščena, skoraj pozabljena cerkev, ki stoji na blagi vzpetini pred vasjo, ne daje videza podružnične, prej farne cerkve. Tako je ostalo iz davno minulega časa, ko ni bilo ne železnice in tudi ne tovorne poti skozi Sotesko. Bohinjska proga, najbolj slikoviti, za izgradnjo tudi najzahtevnejši del železniške povezave iz Prage v Gorico in Trst, je Bohinj močno spremenila. Vlak je zapeljal skozi starodavno Ilirsko kraljestvo! Njegovi davni prebivalci so v prej nedostopnih, skritih krajih začeli taliti železovo rudo. Minevala so stoletja, toda železarstvo je preživelo in se obdržalo do prihoda družine Zois in do Kranjske industrijske družbe, ter se slednjič, zaradi požara, preselilo na Jesenice. Vas Jereka je bila takrat staro »glavno mesto«, ker so tam skozi v dolgih stoletjih tovorili z Bleda, skozi Gorjuše in Koprivnik. Zaradi tega, je premišljeval Andrej, ležijo te vasi v nekdanji »Tretji bohinjski dolini«. Tovorno pot skozi Sotesko med Bohinjsko Belo in Nomenjem so napravili le »kratkih« dvesto let pred železnico, ki je bila zgrajena med leti 1900 in 1906, kar pomeni, da poteka promet skozi Sotesko proti Bohinjski Bistrici šele dobrih tristo let.



Minka


Z Jereke so v tistih davnih časih, ki si jih danes le težko predstavljamo, tovorili slavno noriško jeklo v svet. Čez Baško sedlo in druge stare prelaze dolgega grebena Spodnjih bohinjskih gora (Peči) in nato proti morju je vodila pot. Nazaj so prinašali sol, olje, vino, dišave in še kaj, kar dobrega pridelajo v Mediteranu. Zaradi hitrejše tovorne poti skozi Sotesko ob Savi Bohinjki in zaradi kasnejše železnice so vasi Podjelje, Koprivnik in Gorjuše, z njimi pa tudi večja Jereka, izgubile svojo prejšnjo vlogo v železarskem gospodarstvu. Tamkajšnji domačini, prej rudarji, drvarji, oglarji in tovorniki, so se močneje oprijeli kmetijstva, da so lahko ostali in preživeli v svojih krajih.


Z Jereke je Andrejev oče potem vselej krenil navkreber po uhojenih peš poteh skozi Spodnje, Srednje in Zgornje Podjelje v planino Kravjo dolino in od tam na Javorjev vrh (1482 m). (Javorjev vrh je staro domače ime tega izrazitega pokljuškega razglednika. Sedaj na kartah piše Javorov vrh.) Obiskoval ga je, ker je edini pravi razglednik med vzpetinami, ki se dvigajo iz kraške pokljuške planote. Na severni strani, tako je videti, se je del vrha nekoč odlomil in se podrl. Na severni strani Javorjevega vrha je tako sredi pokljuških gozdov nastala manjša stena in z njenega roba veličasten razgled, ki čez valovito »morje« pokljuških gozdov obsega pol obzorja.

Onstran pravilne piramide Velikega Draškega vrha se bahavo nastavlja sam kraljevski Triglav. No, zaradi prav takega, le precej bližjega pogleda proti Triglavu je imel Andrejev oče celo življenje v velikih časteh Veliki Draški vrh. Tako pogosto je odhajal na obisk k njemu, da so ga Srenjani začeli v šali imenovati kar Miheličev vrh. Triglavski trije vrhovi so od tam prav dramatično, po dolomitsko, ošiljeni. S sosednjega Tosca in z Velega polja je gora široka in razkošna, podobna kralju, ki se je med razmišljanjem udobno zleknil po svojem prestolu. Na drugi strani, z Viševnika ali z Malega Draškega vrha je Triglav sicer še bolj koničasto ošiljen, toda Mali Triglav se že skrije v njegovo silhueto, zato gora izgubi triglavo podobo. Toda razgled z Javorjevega vrha ima pomembno prednost pred Velikim Draškim vrhom. Ta prednost je nebeška širjava. Od Krna do Kamniško-Savinjskih Alp seže pogled.



Vsajanje kruha v peč



Med zavijanjem masla, oblikovanega v tradicionalnem lesenem modelu


Domačine v Zgornji dolini je Andrej slabo poznal, čeprav je vso mladost preživel v Bohinjski Bistrici. Zaradi stare šole v Srednji vasi in nekdanjega sedeža občine, ki sta ostali iz časa, ko je bila Zgornja dolina pravo središče Bohinja, se obe dolini še vedno ločujeta med seboj. Zgornja bohinjska dolina živi od nekdaj svoje življenje in Spodnja dolina svojega.

Vas Podjelje leži na južnih obronkih Pokljuke nad vasjo Jereka. Zaradi tople prisojne lege njive in travniki dobro rodijo. Nadmorsko višino ji je nemogoče določiti, ker so prve hiše že takoj nad Jereko, zadnje pa visoko pod ostrim robom pokljuške planote, za katerim se skriva planina Jelje, s katero povezuje vas potok Gorjupovc in ime planine. Cesta z Zgornjega Podjelja je speljana naprej čez planino Pokrovc na bližnji Koprivnik. Tam čez je potekala nekoč najmočnejša povezava Bohinja z Bledom in z Ljubljansko kotlino.



Krucmanova dolina in vas Zgornje Podjelje


Andrej na Javorjev vrh (žal) ni več hodil peš iz doline, kakor je to nekoč počel njegov oče. Ker so avtomobili zavladali ljudem, se je tudi on najraje zapeljal v Zgornje Podjelje, do Krucmanove kmetije, in se od tam povzpel na vrh. Včasih ga je pa le premamilo, kakor nekoč v družbi s starim »doktorjem Johanom,« Ivom Valičem, enim prvih odpravarskih zdravnikov. Na pot sta se odpravila tako, kakor je to vselej storil njegov oče Egon, največkrat sam ali v družbi prijatelja Slavka Budkoviča. Toda oče se navadno ni ustavljal pri tej ali oni hiši. Vlekli so ga vrhovi. Tudi Andreja so vlekli vrhovi, toda proti Javorjevemu vrhu ni šel nikoli le zaradi tega. Zelo rad se je ustavil pri Krucmanovih.


Gospodar Tone Smukavec je kmetoval v stilu prednikov, kar seveda ne pomeni, da bi ne bil napreden. Nasprotno, bil je zelo napreden. Postavil je žago, ki jo je kmetija z veliko gozda v njegovem času potrebovala. Kakor njegovi predniki je tudi on veljal za nekakšnega župana, ali bolje rečeno, prvega moža Podjelja. A ne zato, ker bi se ga ljudje bali. Bil je moder in prijazen v nasvetih, po katere so vaščani pogosto prihajali. Pri njem se je tudi vedno vse našlo, kar je kmet potreboval pri svojem delu. Vsako orodje, ki ga v tistem trenutku ni potreboval, je rad posodil in včasih celo podaril, če se mu je zdelo, da bo to za nekoga primerna vzpodbuda. Tudi živež je znal podariti, kadar je vedel, da drugod nimajo dovolj hrane, oni pa so imeli vsaj za silo dovolj. Pri Krucmanu se je, tako pravijo, »vselej dogajalo,« kakor danes rečejo mladi. V Bohinju je tudi zelo dobro znano, da so njegove sestre, ki so se poročile na druge kmetije, tam zelo dobro gospodarile. Ti ljudje znajo živeti in tudi ustvariti prijetno vzdušje za življenje. Tonejeva mati se je po prvi svetovni vojni drugič poročila. Njen prvi mož je med vojno, leta 1916, umrl za kolero. Če je hotela uspešno gospodariti in preskrbeti družino, je morala ponovno priti moška roka v hišo. Tudi otroci iz naslednjega zakona so bili uspešni.


Ob nastajajoči knjigi Znamenja trajnosti, se je začelo Andrejevo prijateljstvo z Boštjanom Ankom, nekdanjim široko razgledanim profesorjem na Fakulteti za gozdarstvo v Ljubljani. Nihče ni ne pred njim in ne po njem znal tako poglobljeno in prijazno razmišljati o naravi, ter tega prenašati na druge in jih tako učiti. Andreju je predlagal, naj za knjigo napiše nekaj o bohinjski ciki, avtohtoni slovenski kravici, majhni, lahki, dolgoživi, ki se je vselej lahko pasla tudi po najvišjih bohinjskih planinah.

V tistem času je gospodarjenje na Krucmanovi kmetiji že prevzela Marija, Minka po bohinjsko. Vsi okoličani jo poznajo le kot Minko, tako kot so njenega prezgodaj umrlega moža Toneja poznali kot Krucmana. Tako je marsikje na deželi, ne le v Bohinju. Ženske, čeprav gospodarice, navadno kličejo le po imenu, moške po hišnem imenu. In ker je sv. Marija med vsemi svetnicami najbolj čaščena, v Bohinju celo bolj kot drugje, je bila včasih pri vsaki hiši, če so se jim le rodile deklice, med otroki kakšna Minka. Celo lokalna himna poje: » … in Bohinjka ljuba Minka, je najzaljša deklica.«

Bilo je deset otrok in Minka je bila prva med hčerami. Krstili so jo že prvi dan po rojstvu, ker je bila videti tako zelo slabotna. No, kasneje je med vsemi brati in sestrami dosegla najvišjo starost in tudi po rasti je bila največja. Toda Minka in njen mož Tonej nista imela sreče, da bi se jima rodili otroci. Oba sta to dostojanstveno prenašala, čeprav ju je zagotovo bolelo. Tako čudovita človeka, kot sta v resnici bila oba, bi si zaslužila potomce.


Andrej je zvedel, da so cike, sicer avtohtono pasmo slovenske krave, ohranili prav na njihovi kmetiji. Le štirinajst domačij je v Sloveniji, kjer so jih zadržali v hlevih tudi po tem, ko so jih drugod že zdavnaj zamenjali za večje pasme, ki dajejo več mleka. Kot gospodarja sta bila Tonej in Minka dovolj modra, da sta vedela, kaj potrebuje njihova kmetija. In mohanta ni Minka nikoli nehala izdelovati. To je edini starodavni, pravi bohinjski sir, ki se je ohranil izpred časa, v katerem je bistriški župnik Janez Mesar povabil švicarskega sirarja Tomaža Hitza, da je Bohinjce naučil izdelovati dandanes znani bohinjski sir, katerega prednik je slavni švicarski ementhaler. (Ta podatek žal ni zgodovinsko potrjen. Tomaž Hitz je, tako pravijo nekateri zgodovinski viri, prišel učit sirarstvo v Kobarid. Od tam naj bi v Bohinj odšla naprej poučevat Bohinjce dva njegova učenca.)

Mohant je seveda čisto drugačen sir. Naredi se ga v čebru, tako da se ga obteži s kamni kakor kislo zelje, in tudi jé se ga z žlico. Ima zelo poseben okus, predvsem pa aromo, na kar se mora človek navaditi. Toda za zdravljenje prebavnih težav ni boljšega. Najpomembnejša pri pripravi tega sira je lekarniško natančna snažnost, čistoča, sicer se v njem takoj naselijo nezaželeni prebivalci. Mora že biti dober, sicer bi ga drobni črvi ne marali!

Prepoznavni vonj, ki je precej močan, zna biti marsikomu neprijeten. Nekoliko spominja na vonj nogavic po dolgotrajni planinski turi. Pripovedujejo, da je moral neki kmet iz Bohinja v starih, davnih časih k sodniku v Radovljico. Ker je pot dolga, ves čas je hodil peš, je vtaknil v nahrbtnik poleg kruha tudi nekaj mohanta za malico. Sodnik, ki značilnega vonja ni poznal, je seveda pomislil, da se ga je mož tako ustrašil, da se mu je nekaj zgodilo, zato je vprašal: »Oča, a‘ ga imate v hlačah?« »Ne, v malhi (nahrbtniku),« je bil odgovor.

Kako se časi spreminjajo! Pred leti bi se marsikdo namrdnil, če bi mu ponudili mohant, danes ga kot desert ponujajo pri slavnostnih pojedinah.



Slavko Budkovič v Podjelju, med potjo na Javorjev vrh (foto: Egon Mihelič)


O tem, kako znana je Krucmanova domačija v Bohinju, pripovedujejo mnoge anekdote. Med njimi je najbolj znana tista o starem zrakoplovu. Ko je pred mnogimi leti prvo letalo preletelo Bohinjsko dolino, bil je najbrž ropotajoči dvokrilec, je menda nekdo vzkliknil: »Glejte, glejte, Krucmanove svisli je odneslo«! Domovanje stoji na tako izpostavljenem pomolu nad Bohinjsko dolino, da bi vipavska burja, če bi zapihala po Bohinju, zagotovo pometla z lahkimi lesenimi stavbicami tam zgoraj. Take so značilne svisli, lične, enostavne hišice za spravilo sena.


V veži na steni visi priznanje za najlepšo kravo »cikaste pasme« s kmetijskega sejma v Kranju. Nič čudnega torej ni, da je celo njihov nekdanji plemenski bik našel mesto med šaljivimi bohinjskimi zgodbami, ki nosijo naslov »Naš voča so včas zapodval« pisateljice Marije Cvetek. Tisti »junc« je bil menda tako trmast, da bolj trmastega ni bilo. Šaljiva zgodba nam tako, seveda malo okoli ovinka, pove, da so Bohinjci radi tudi trmasti. »Pa če si v ta pravo stran trmast, je dobro«, piše pisateljica, toda če je bil kdo le preveč trmast, so mu rekli: »S‘ trmast k‘t Krucmanov jun‘c.«


Anekdote torej potrjujejo ugledno mesto Krucmanove domačije v hierarhiji nekdanjega kmečkega Bohinja. Celo véliki poet, dr. France Prešern, pravi:


»Naj misli, kógar bi puščice te zadele,

da na visoki vrh leté iz néba strele.«



Podjeljski kmetje imajo ves svoj svet, vse travnike, njive in gozdove v strminah, pa še tistega premalo, zato niso nikoli opustili planinske paše, tako kot po mnogih drugih vaseh. Njihova najvišja planina, kjer pasejo le na vrhuncu poletja, je Velo polje pod Triglavom. Pri Krucmanu so cike ohranili, ker še vedno vsako leto ženejo v Konjsko dolino in od tam naprej na Velo polje.

Minka je imela že blizu osemdeset let, ko jo je Andrej nekoč srečal na Velem polju. Tam je takrat pasel France Smukavec, Gregorč‘k po domače, nečak njenega pokojnega moža Toneja. Prišla je pogledat, kako gre njihovi čredi, kajti hlev pri hiši v Zgornjem Podjelju, ki je za tako visoko kmetijo zelo velik, je bil vselej poln. Andrej je bil ganjen, ko jo je takrat gledal, visoko vzravnano in ponosno, pa vseeno prijazno, z rahlim nasmeškom na obrazu, ki je izražal zadovoljstvo. Kljub visoki starosti ni kazala najmanjšega znaka utrujenosti po dolgi poti, ves čas peš čez pokljuške planine, Kravjo dolino, Zajamnike, Konjščico in Zgornji Tosc.



Slavko Budkovič, Egon Mihelič in Franc Ceklin (sedi) na Javorjevem vrhu leta 1949 (arhiv Egona Miheliča)


Nekega dne se je Andrej oglasil, ko je Minka ravno vsajala kruh v peč. Fotografiral jo je ob odprtih železnih vratcih. Takrat mu je pogled obstal na njenih rokah, ožarjenih od žerjavice v peči. Bile so koščene, zgarane od dela v strmih travnikih in na njivah, vendar zelo lepe. Koliko sena so dotlej pograbile in tudi pokosile, je pomislil, in koliko krompirja so posadile, okopale, pobrale ter spravile v klet, toda zraven se je vselej našel čas, da je poskrbela tudi za nageljne, prave rdeče gorenjske nageljne. Nekoč je prišel tam mimo popotnik z nekdanjega jugoslovanskega juga. Zagledal se je v viseče rdeče cvetove, v tisto neprekosljivo lepoto na leseni ograji ob stopnicah na hlev, stopil je bliže in cvetove poduhal. Potem se je počasi vzravnal in polglasno zavzdihnil: »Miris prošlosti.« Kako lepo! Ali je na tem svetu še kakšen jezik, v katerem bi se dalo tisto misel povedati lepše, bolj poetično, bolj zasanjano?


Ko je Andrej spoznal Krucmanove, se je kmečko delo že močno spremenilo. Stroji so nadomestili veliko ročnega dela, toda po visokih planinah je ostalo po starem. Zaradi tega so na mnogih kmetijah opustili planinsko pašo. Pri Krucmanovih pa se niso nikoli odpovedali paši na Velem polju, legendarni planini pod Triglavom.

Minki je bilo všeč, da je v knjigi Znamenja trajnosti pisal o njihovih cikah, ki so jih ohranili v hlevu prav zaradi planinske paše. K tekstu je takrat priložil tudi njeno sliko, pravzaprav portret, posnet med delom, ko je nesla v naročju drva v kuhinjo. Toda Minka na tisti sliki ni samo zelo lepa. Opazna je njena dostojanstvena drža, s katero je vselej znala spregovoriti tudi brez besed. V resnici ni nikoli veliko govorila, toda Andrej se je od nje prav zaradi tega veliko naučil. Začutil je, da je njen odnos do dela, katerega koli, zelo spoštljiv, in da se vsakega dela loti premišljeno, vzneseno, nikoli s slabo voljo ali naveličana. Ko ji je ob nekem prazniku podaril svojo knjigo Dober dan, Triglavski narodni park, je v trenutku spoznal, da ni ta knjiga nikoli prej prišla v boljše roke. Kako počasi jo je prijela ter začela listati po njej in si jo ogledovati. Ko je prišla do svoje slike, ki je umeščena tudi v to knjigo, se je za kratek čas ustavila. Gotovo se je spomnila na Toneja, ki bi moral takrat stati kje blizu, a ga ni bilo več. Potem je knjigo zaprla in jo podržala tako, kakor to znajo le ljudje, ki so še živeli v časih, ko je bila knjiga redkost in velika dragocenost. Spoznal je, da želi s tem pokazati svoje spoštovanje do njegovega dela. Vedel je, da si bo kasneje, ko bo ostala sama, vse še enkrat pazljivo ogledala in prebrala.



Triglav z Javorjevega vrha

Andrej ni nikoli prej močneje občutil, da je veliko lepše nekaj dati kot prejeti. Rad bi ji povedal, kako čuti. Da je to, kar ji je podaril, nekaj zelo majhnega v primerjavi s tem, kar je ona podarila njemu. Da brez ljudi kot je ona, Bohinj zanj ni in ne more biti resnični Bohinj, kajti le v ljudeh kot je ona, Minka, odseva celotni čar te krasne doline in njenih gora.





BELA


Bila je že tema, ko sta z materjo stopila z vlaka. Iz dimnika lokomotive se je dvignil roj žarečih isker v nočno nebo in, kakor od zasoplosti, je piskajoče izpuhnila paro. Le nekaj luči je brlelo nad peronom železniške postaje v Ormožu. Materina teta, ki je tam čakala z ruto na glavi, zavezano pod brado, jima je mahala v pozdrav. Ob njej je dostojanstveno, pokrit s črnim klobukom, stal njen mož, gospodar na kmetiji, in prijel kovčka. Zavili so za poslopje postaje, k lojtrnemu vozu z zapreženim konjem in se odpeljali v noč.

Andrej je nemo sedel ob materi, ki se je ves čas pogovarjala s teto, katere že nekaj let ni videla, ter skušal z očmi predreti temo. Nikoli prej še ni bil v Slovenskih goricah. Ko so s ceste pod hišo zavili na domači kolovoz, jim je nasproti pritekel srednje velik siv kuža in veselo lajal. Do hišnega praga je ves vznemirjen tekal ob njih, enkrat na levi, drugič na desni, in mahal z repom. Ime mu je bilo Pazi.

Luč je gorela le nad javorovo mizo v hiši in prostor je bil temen, ker je bil temno rjav tudi leseni strop. Posedli so k večerji. Andrejeva mati, presrečna, da je po dolgem času ponovno pri sorodnikih v Slovenskih goricah, na svojem Štajerskem, je žarela od veselja. Veselo je spraševala, zdaj tega, zdaj onega, in odgovarjala na vprašanja. Andreja so kmalu popeljali v posteljo.

Jutro je bilo sončno. K hiši je bil od strani prislonjen s slamo kriti hlev, kjer so se oglašale krave, okrog gnojnega kupa pred hlevom so brskale kokoši, ob majhnem kalu pod hišo je posedalo nekaj gosi. Toda očarljivemu svetu starega kmečkega doma, podobnega in hkrati drugačnega od bohinjske kmetije pri Konjarju, ki jo je Andrej dobro poznal, je, tako se je zdelo, kraljeval kuža Pazi. Nikoli ni poležaval, kakor to običajno počnejo privezani psi čuvaji. Vselej je bil tam, kjer se je kaj dogajalo, v sadovnjaku za hišo, pri potoku, kamor so gnali napajat živino, ob vozu, s katerim so šli na polje. Andrejeva mati se je z domačimi družila pri delu in srkala vase vonj po Goricah. Andreju so ta čas na vrvico dali Pazija. Ker je kuža to razumel po svoje, kot čas, v katerem lahko obišče svoje kotičke v bližnji okolici, ki so spadali v njegov »delokrog«, sta nemudoma krenila na pot. Andrej se ni trudil, da bi ga zadržal. Ves čas je tekel za njim, vse do bližnjih kmetij po sosednjih gričih. Čez nekaj dni sta se z materjo poslovila in se vrnila v Bohinj.

Ko si je mnogo let po tem Andrejev sin Tomaž kot majhen fantek zaželel psa, in ga sčasoma tudi dobil, je bilo pri hiši vsem jasno, da mu ne bo ime nič drugače kot Pazi. Kot mnogi psi je imel tudi novi Pazi rad otroke. Ker so bili Andrejevi sinovi takrat še majhni, so velikokrat s »Pazi, Pazi« na ves glas klicali svojega kuža po ulici, ljudje so se pa ozirali, kaj neki je narobe in česa se je treba paziti. Pogosto jih je spremljal vse do šole in potem sam prijadral domov. Tudi ponje je znal sam oditi tja. In če se je Andrej doma kdaj kregal na otroke, jih je Pazi nemudoma zaščitil ter jezno lajal nanj.

Prav takega kužka, kot je bil njihov Pazi, si je nekoč zapomnil iz Študijske knjižnice v NUK-u. V popolni tišini, ki v študijskem vzdušju dobesedno brni v veliki čitalnici, se je težka zavesa pri vhodu prav malo odmaknila. V dvorano je čisto tiho vstopil majhen brak in z odličnim nosom takoj poiskal lastnika. Stekel je k njemu, se s prvimi tačkami vzpel na pisalno mizo in enkrat samkrat zalajal. To je pomenilo, da morata domov, ker se je naveličal čakati pred vhodom v palačo. Natančno tak znak je vselej dal tudi Pazi. Ko je prišel do domačih vrat v bloku, kjer so stanovali, je vedno le enkrat zamolklo zalajal. Tudi na Bohinjski Bistrici, kadar je šel na obisk k Andrejevi mami in očetu, je vselej naredil tako. Posebno oče Egon, ki se je sicer vedno bal psov, tako kot Andrej, ga je imel zelo rad in Pazi mu je to vračal. Takoj po tem, ko je pritekel v stanovanje, se je ulegel k njegovim nogam, kar je bilo posebno pozimi zelo prijetno.

Kaj pomeni pasja zvestoba, se je izkazalo nekega dne, ko jim je sledil na smučišče Kobla. Niso mu mogli preprečiti, da bi se v globokem snegu ne pehal celo pot v klanec pod sedežnico, kjer so se peljali. Le nemočno so gledali in se naslednjič potrudili, da jo ni ponovno ucvrl za njimi na smučanje.

Nekega dne sta šla z Andrejem na Črno prst. Vrh gore je bil zavit v moker oblak, iz katerega je v vetru neprijetno pršelo. V koči, kamor je Andrej stopil na čaj, se je Pazi zvil v klopčič pod klop. Potrebnega je bilo veliko prepričevanje, da ga je ponovno zvabil ven. Naslednjega dne je imel sestanek na Mencingerjevi koči nad vasjo. Pazija je seveda nameraval vzeti s seboj, toda ko je ta opazil, da gresta ponovno v isto smer, proti Črni prsti, je odločno pokazal svojo nepripravljenost. Usedel se je na zadnje tačke in dal glavo po strani. To je bil zanesljiv znak, da tisti dan ne gre nikamor.

Z Andrejem in njegovimi je nekajkrat prehodil dolino Triglavskih jezer, se povzpel na Triglav in še marsikam. Nekoliko nerodno je bilo le to, da je bil po pasmi najbliže braku, zato se je začel kar tresti od vneme, če so prišli na svežo sled. Nerodno je bilo tudi to, da se je močno bal višine. Ker ni bil velik, ga je Andrej pred prepadnimi mesti navadno vzel v naročje. Takrat je glavo obrnil k njemu in mu gobček zaril pod pazduho, da ni bilo treba gledati v globino. Vsako pot, ki sta jo skupaj prehodila, si je zapomnil za vselej. Na Pršivcu, denimo, ga je moral Andrej vedno pravi čas vzeti v naročje, sicer bi mu pred izpostavljenim skokom nad Oktom pobegnil in bi ga potem težko ujel, tako se je bal.



Psička Bela na Toscu

Pazija je nasledila psička Bela. Ko še ni izpolnila niti prvega leta starosti, je šel Andrejev najmlajši sin Nace, ki je takrat ravno končal osnovno šolo, za cel mesec pomagat pastirju Francetu na planino Velo polje. Čeprav prej krav Bela ni videla drugače kot le od daleč na mojstranških ali dovških travnikih, je v planini takoj vedela, kje mora poprijeti. Taki so psi ovčarji. Ves mesec je bila, tako zjutraj kot ob večerih, Nacetova »desna roka,« kadar je zaganjal krave k stanovom, da sta jih s Franceljnom pomolzla. Če je potem čez dan tu ali tam nenadoma nekam izginila, je bilo treba vsakič le stopiti četrt ure gor do Vodnikovega doma, kar Nacetu ni bilo težko. Mimogrede je tja gor odnesel še mleko, skuto in smetano. Bela je bila vsakič zanesljivo tam. Vselej je lepo sedela v vsem dobro znani pasji pozi pred katero od miz pred kočo, s katere je najbolj dišalo, in zaljubljeno pogledovala v druščino, ki je tam sedela. Čeprav je bila še čisto mlada, je že poznala preizkušeni recept, kajti dobrote na mizi so bile, kar se tiče vonjav, veliko bolj pestre in mamljive od tistih, ki sta jih spodaj v sirarni premogla pastir France in njegov pomočnik Nace.

Taka je bila Bela, prijazna in zelo lepa bernska ovčarka, ki je prišla k hiši na željo najmlajšega. Ime je prinesla kar s seboj, kajti imela ga je že, ko so jo kupili, in lepo ji je pristajalo. To pasmo psov so v Bernskih Alpah vzgojili za pomoč v kmetijstvu. Samci, ki so navadno precej večji od samic, so jim v manjših vozovih, tako pravijo, celo vozili sir v dolino, in tudi kot ovčarski psi so odlični. Nekoliko so podobni precej večjim bernardincem, čeprav niso z njimi nič v sorodu, vsaj v bližnjem ne. Toda bernski planšarski psi imajo veliko težavo, ki je pravzaprav težava njihovih lastnikov. Preveč radi jedo. Če gospodar ni pazljiv, prav hitro postanejo pretežki, denimo za daljše poti po gorah. Ker imajo temno, gosto in precej dolgo dlako, prav tako poletno zahajanje v gore ni najbolj primeren čas zanje. Najboljša sta jesen in seveda zima, če se le sneg pregloboko ne vdira. Nekoč, ko je v močnem vetru na Vrtaški planini na veliko nosilo pršič, ki ga je bilo že do kolen in čez, da si je Andrej zavijal ovratnik vetrovke čez nos in tiščal roke globoko v tople žepe, bilo je vsaj minus dvajset, se je Bela veselo valjala in poskakovala po snegu.

Andrej je bil najbolj vesel njenega spremstva, kadar sta šla skozi vasi ali zaselke pod gorami. Ni se mu bilo treba več bati neprivezanih psov, ker so se zdaj vsi zanimali le še za njegovo psičko. Toda do pasje druščine Beli običajno ni bilo prav veliko. Znala se je, kakor že v prvem letu na Velem polju, prav po tihem in neopazno izmuzniti od doma. Če so jo pri tem zalotili in poklicali nazaj, se je vselej naredila tako, kot bi hotela reči: »Vsakemu se lahko zgodi …«. Natančno je vedela, kam je treba zaviti, pri kateri hiši jo imajo radi, da bo deležna njihovih dobrot. V življenju niti zarenčala ni nikoli in tudi drugih psov ni nikdar napadala. Enkrat se je pa le zgodilo, čeprav ni bila sama prav nič kriva. Z Begunjščice, kamor sta bila tistega dne z Andrejem namenjena, jima je prišel nasproti planinec z veliko sivo-belo ovčarko, ki je na vsem lepem, brez vidnega razloga, napadla Belo. Toda za napad ji je, tako je kazalo, v hipu postalo žal. O tem je »brez besed« govorilo njeno cviljenje, kajti bojna sreča se je v hipu obrnila na Belino stran in neznančevi ovčarki je trda predla. Andrej jo je le s težavo potegnil iz pretepaškega meteža, ki se je tako nenadoma in povsem nenadejano razvnel. Šele takrat je spoznal, da se njegova, sicer zelo prijazna Bela, zaveda svoje moči. Razveselil se je njene samozavesti. Ko sta po bleščeči zmagi odšla naprej, jo je dobre volje pohvalil, vidno ponosen nanjo.

Andreju se je zdelo, da ima Bela ture z njim prav rada, predvsem kadar sta se namenila kam v sredogorje. Na razglednih mestih, kjer sta se ustavljala, mu je bilo prijetno, ker se je vedno, ne da bi jo klical, stisnila tesno k njemu, da bi jo gladil po mehki dlaki in ji pripovedoval kaj lepega. Psi razumejo vse človeške besede, verjetno bolj po glasu, kot po črkovnem pomenu, toda vselej bolje od ljudi. Pes je zares odličen spremljevalec za hribovca, posebno za takega, ki si le redko sam poišče sopotnika. Nekoč, že v novembru, sta se napotila na Prehodavce. Ker sta prišla do koče šele v mraku, je bil bivak, postavljen na vrhu nekdanjega bunkerja, že zaseden. Zato si je Andrej postlal na deskah, ki so ležale zraven, pod napuščem. Pod glavo je položil nahrbtnik in nanj privezal Belo. Zdelo se je, da bo to kar dobro, dokler je ni zamikalo, da bi se sprehodila. Nahrbtnik je bilo treba kajpak zadržati, ga povleči nazaj in si ga ponovno namestiti pod glavo, toda v dremežu se mu ni ljubilo prevezovati vrvice na kaj trdnejšega. Noč je pač minila v težavah z vzglavjem, toda pri vsakem bivakiranju se mora zgoditi kaj takega, da si ga zapomniš. Noč v gorski tihoti je vredna spomina.



Pod Lajnarjem nad Soriško planino


Pasje pasme so seveda zelo različne. Predvsem z lovskimi psi, kakršen je bil Pazi, so po gorah včasih težave, ker težko krotijo prirojeni lovski čut v sebi. Obenem je dobro, če pes kot spremljevalec in družabnik ne laja po nepotrebnem, pač pa le neslišno opozarja na marsikaj, kar se dogaja v bližnji okolici. Pri družinah, kjer ni nepotrebne nervoze in nestrpnosti, tudi psi ne lajajo tja v en dan.



Andrejeva družina s psičkom Pazijem na Komni (arhiv družine Mihelič)

Z Belo težav ni bilo. V višinah je bila kakor doma. Tudi na srečanja z divjadjo ga je vselej le opozorila, s svojo držo seveda, ker je postala vidno pozorna. Da prihajajo nasproti kakšni planinci, je prav tako vselej vedel že veliko prej, preden sta jih zagledala.

Zelo žalostno je le, da je življenje bernskih ovčarjev običajno kratko in da se jih hitro loti kakšna bolezen. Čeprav so veliki in močni, so zelo nežni. Tudi Bela je v komaj desetem letu starosti nenadoma zbolela na pljučih, da je le s težavo še dihala. Antibiotiki niso pomagali. Prenehala je jesti in je zato vidno hujšala. Tudi najboljša hrana ji ni več dišala. V nekem zgodnem nedeljskem jutru je prav po tihem prišla po Andreja v spalnico. Odpeljala ga je ven pred hišo, na prostorček pod veliko domačo lipo, kjer je vedno najraje poležavala. Tam sta se usedla. Glavo mu je z vidno bolečino položila v naročje in počasi zaprla oči. Nikoli več jih ni odprla. Andrej je zajokal kot otrok in globoko sključen izkopal grob na prav tistem mestu, pod njeno lipo. Tako dobrega in vdanega pasjega prijatelja imaš lahko v življenju le enkrat.





MARTULJEK


Ko se v prvi pomladi začnejo odpirati popki in rastline polagoma ozelenijo, se tudi v človeku dogaja nekaj nerazumljivega, vsako leto na novo. Občutek je neznansko prijeten. Predramilo ga je novo življenje, ki se poraja vse naokoli v mehkobi, ki se je nenadoma od nekod prikradla v dno neskončnega zračnega oceana. Bele, ob peclju rahlo rožnate glavice teloha začnejo prodirati skozi skorjo zadnjega snega, ki je ponoči še zamrznila. Med snežnimi lisami, ki še leže na travnikih, se na mah dvignejo iz tal gozdički nežno modrega žafrana, ki ga obletavajo prve žuželke. Čisto pri tleh, ob leščevju in ob parobkih, kjer iz zemlje gledajo večji kamni in skale, čez katere še visijo posušene jesenske trave, se pojavljajo prve, svetle in lahno bleščeče koničaste bilke nove trave ter modre, okroglaste glavice jetrnika na rahlo dlakavih pecljih.

Oba, Mitja in Andrej, sta bila še zelena, še ne povsem na koncu srednješolskih let na Jesenicah. Od prvega vlaka sta s postaje Gozd-Martuljek hitela pod Špik. Bilo je mrzlo, kristalno jasno jutro v zgodnji pomladi. Andrej, ki se takrat še ni dobro znašel v Dolini, se je malo prej, v vrsti pred potniško blagajno na jeseniški postaji, postavil tesno za Mitja, da mu je čez ramo pogledal, do kam bo kupil karto. Nerodno mu je bilo povedati, da tega ne ve. Kako naj bi nekdo, ki je bil še globoko zasidran v svoji bohinjski dolini, vedel kaj takega?!

V gozd pride pomlad s ptičjim petjem. Le malo se je treba ustaviti. Ko se sapa umiri in srce neha glasno razbijati, se zasliši snubljenje in frfotajoče spreletavanje pernatih nevest, ki ptičje mladeniče le še podžiga. Počasi in previdno, z veje na vejo, prihajajo čez čas vse bližje tudi k tebi. Samo Bog ve, kaj se takrat dogaja v malih glavicah. Pri ljudeh bi se temu najverjetneje reklo zvedavost, »firbec« v žargonu. Prav verjetno se na tak način širi po gozdu sporočilo, da se je pojavil nekdo, ki bi jim utegnil streči po življenju, ki moti njihov tisočletni ritual.

Pod Srcem, kakor pravijo krnici pod Špikovo steno, se vsak plezalec ustavi in se ozre navzgor, kajti nižje v gozdu še ni bilo mogoče začutiti moči, silne teže donebnih sten Špika in Frdamanih polic, ki z neznansko silo pritiskata tja dol. Še tako vajenemu zastane dih.



Jasno jutro v Martuljku

Andrej je bil prvič na tistem kraju. Med glasnim govorjenjem ter celo prepevanjem in požvižgavanjem sta se navezala. Tako najbrž slehernemu človeku kar sami po sebi privrejo različni glasovi na dan, povsem nehote, da bi z njimi odgnal tesnobo, ki jo ustvarja jutranja gorska tišina, ki je iznenada zavladala v odljudnem svetu pod steno. Toda povsem odgnati se nadležne tesnobe ne da, vsaj do takrat ne, ko se plezanje začne.

Navezala sta še težke kroparske dereze in se podala pod vstop v ozki, strmi žleb, ki vodi v sloviti Špikov graben. Skala je bila, ker se je čez dan že vse topilo, oblečena v prosojen, gladek led. Po konicah derez sta se vzpela do široko zasneženih pobočij višje zgoraj, ki se končajo nad skalnim skokom, skozi katerega je zarezan tisti žleb. Daleč zgoraj se je prvo sonce dotaknilo na debelo zasneženega pobočja, ki ga je v preteklih dneh pokril nov, moker in težak pomladanski sneg. Vabeča toplota rožnato obarvanega snežišča nad njima ju je potegnila k sebi. Toda nenadoma se je pobočje streslo, da je telo okamenelo. Česa tako grozečega Andrej še ni doživel. Koža se mu je v hipu naježila in dih mu je zastal. Občutek strahu je prišel tako iznenada, da je ves otrpnil, kajti umakniti na varno se ni bilo mogoče. Pobočje nad njima je vstalo, se dvignilo in se valilo proti njima.

Andrej je bil spredaj. Imel je srečo, da je v tistem trenutku stal na vrhu nekakšnega grebenčka, na eni od močno izraženih plaznic, ki so jih navzdol po pobočju izoblikovali plazovi v preteklih dneh. Cepin je do konca zabil v sneg, se nagnil nadenj in se ga oklenil, ter čakal. Plaz je prišel in pritisnil s strahotno močjo. Mitja je spodneslo in vrv je neusmiljeno vlekla v globino. Ko je sila popustila, je Andrej za trenutek ostal brez moči, kajti v celoti je odšla s plazom, ki se je trenutek kasneje sesul čez skalni rob globoko pod njima. Pohitel je dol k Mitji, ki je medtem prišel k sebi. Kamen ga je zadel v glavo, tik za ušesom, toda tisti hip se za to nista zmenila. Malo stran v pobočju je iz snega gledala velikanska čer. Stekla sta k njej in se skrila pod previs. V tistem trenutku je že pridrvel nov plaz, ki se je usul čez skalo, ki ju je ščitila.

Zdaj sta se lahko posvetiti rani za ušesom. Andrej se je sicer zelo trudil, toda v nervozi, predvsem pa zaradi neznanja, je vse sproti razpadlo, kar je naredil. Na koncu sta cel kup nagrmadene obveze enostavno privezala h glavi z vrvico in vse skupaj utrdila s čepico. Zaščitnih čelad kajpak nista imela.

Da bi nekako rešila svojo težavo, sta začela modrovati. Mitja, ki je bil veliko bolj izkušen, saj je že v osnovni šoli začel zahajati na jeseniški alpinistični odsek, je povedal, kaj je nekoč dejal izkušeni gorski reševalec Ciril Praček. Da gredo plazovi običajno na vsakih dvajset minut, je menda takrat zatrdil Ciril. Kako si je Mitja izjavo takrat zapomnil, je bilo seveda vprašanje, toda zazdelo se jima je, da jima prav teh dvajset minut zadostuje, da se rešita na varno. Kakor šprinterja na atletski stezi, napeto čakajoča v štartnih blokih na štarterjev znak, sta čakala pod svojo skalo. Takoj za naslednjim plazom, ki je prihrumel, sta odhitela proti žlebu, iz katerega sta prej priplezala tja gor. Po konicah derez sta se začela naglo umikati navzdol. Cirilovih dvajset minut se je izteklo, ko sta dosegla dno, kajti šele takrat je prišel nov, zelo majhen plaz in ju zasul do kolen.



Široka peč in Amfiteater s Kukove špice

Pohitela sta do sredine ravnice Pod Srcem in se usedla na nahrbtnika. Mitja, ki je že obvladal obešenjaški alpinistični humor, je dejal, da bosta zdaj, lepo na varnem, sedla na nahrbtnike in opazovala plazove, ki bodo grmeli v dolino. Zvenelo je približno tako, kakor da bi dejala: »Šlik, šlak, Špikov graben, pa sva ti ušla.« Toda nobenega plazu več ni hotelo biti. Pobočje zgoraj se je umirilo. Ture nista ponovno začela. Vrnila sta se v dolino.

Znanost o plazovih, ki da prihajajo v časovnem presledku dvajsetih minut, je kasneje Andrej veselo širil naprej. Bil je še skoraj otrok, sicer bi šaljiva izjava Cirila Pračka ne delovala, toda pomagala jima je, da sta se rešila iz zagate. Čeprav je vse skupaj slišati nekoliko smešno, jima je v strmem pobočju nad vznožnimi stenami trda predla. Z nekaj več smole bi se utegnilo končati tudi drugače.

Z Mitjem sta še plezala skupaj, toda Andrej ni uspel nikoli kasneje vpisati Špikovega grabna na seznam svojih opravljenih tur. Zares škoda, kajti martuljška doživetja so močna. Toda sredi poletja istega leta se mu je ponudila priložnost, da »negativno bilanco« popravi. Brat Tine ga je povabil s seboj v Za Ak. Do tja vodi edina označena planinska pot iz Zgornjesavske doline v gore Martuljka, saj je bila ta skupina razglašena za naravni rezervat že leta 1949. Toda doživetje je že v krnici Za Akom tako popolno, da nadaljevanje sploh ni potrebno, je nekoč napisal Tine. Zaradi tega je tudi plezanje kjerkoli v Martuljku zelo prvinsko.

Prespala sta v bivaku. V tistem času so vse bivake še zaklepali. Po ključ je bilo treba k Urošu Župančiču na Jesenice, ki je bil njihov skrbnik. S prevzemom ni bilo težav, ker mu je Tine zaupal, da je v njunem planu za naslednji dan prav njegova prvenstvena plezalna smer v Široki peči. Andrej je bil takrat še alpinistični »greenhorn,« zato je le približno vedel, kam sta namenjena - toda doživetje je bilo vseeno popolno.

Izraziti stebri v stenah so navadno plezalske poslastice in Vzhodni steber Široke peči, ki sta ga kot prva preplezala Uroš Župančič in France Ogrin davnega leta 1933, ni nobena izjema. V spodnjem delu ponuja celo odlično skalo, kar je nenavadno, saj Široka peč »slovi« po izraziti krušljivosti. Ker je gora v resnici oblikovana kot en sam greben, oster, toda zelo lep, katerega stene strmo padajo na sever v krnico Za Akom in na jug v Amfiteater, je Vzhodni steber tem izrazitejši. S svoje strani možato podpira goro. Težavnost plezanja je ravno pravšnja, da plezalec lahko v njej uživa, tudi če ni največji mojster.

Ko je Andrej alpinistično dozorel, je imel za seboj skoraj vse ponovitve nekoč prvenstvenih smeri Uroša Župančiča. Pravzaprav jih ni šel plezat zaradi tega, ker je imel do Uroša poseben odnos, saj je čutil, da ga ima stari mojster rad kot mladega plezalca. Plezal jih je, ker so zelo lepe, saj je imel njihov avtor izjemno oko za nove prehode. In tako je tistega dne plezanje v Uroševi smeri minilo čisto brez posebnosti, razen, seveda, izrazite lepote alpinističnega in estetskega doživetja, ki sta izstopali.



Andrej na Široki peči leta 1964 (foto: Tine Mihelič)

Tisti dan je bil pravzaprav Tinetova mojstrovina. Posvetil ga je spominu na alpiniste, ki so predstavljali vrh slovenskega predvojnega alpinizma. Uroša in Franceta je Andrej že omenil, toda pri njunem stebru tisti dan nista ostala. Z vrha smeri se običajno sestopi v Amfiteater in od tam nazaj v Za Ak, onadva sta pa plezala naprej po grebenu vse do Dovškega Križa. Ta greben je prvenstvena smer znamenite Zlate naveze, Joža Čopa, Mihe Potočnika in Stanka Tominška, iz leta 1928. Na vzhodni vrh gore so pristopili tam, kjer sta se Uroš Župančič in France Ogrin vrnila v dolino.



Široka peč

Plezalsko doživetje v Martuljku je zagotovo najbolj popolno v sloviti Direktni smeri v Špiku. S tem Andrejevim mnenjem bi se najbrž strinjal skoraj vsak plezalec, ki te gore pozna. Toda kombinacija Vzhodnega stebra Široke peči z njenim grebenom do Dovškega Križa je zagotovo najbolj razgledno alpinistično doživetje, kar jih ponuja Martuljek. Kako pomembno mesto ima Široka peč v Martuljku, pove tudi dejstvo, da je bilo dr. Juliusu Kugyju močno žal, ker ni nikoli stal na njenem vrhu.

Blizu sredine grebena, na enem od izrazitih stolpov, ki štrlijo iz njega, je čakalo na Andreja posebno darilo, ki mu ga je tisti dan namenila gora. Zagledal je ostrorobi kos skale, iz katerega se je odkrhnila rebrasta podoba školjke, morda srčanke ali klapavice. Kamen je bil velik kakor, denimo, kovačeva pest. Dolgo ga je hranil v spomin na takratno turo, toda, kakor mnoge druge reči, je izginil med nekaj selitvami družine iz stanovanja v stanovanje na Bohinjski Bistrici. (Pravijo, da nastane med tremi selitvami toliko škode, kolikor je povzroči en požar.) Nadomestil ga je podoben kamen, ki ga je nekoč mimogrede zagledal, ko je tekel po melišču izpod Bivaka 2 v Vrata.

Zares skrivnostni so ostanki nekdanjega življenja, ki se skrivajo v skalovju Julijskih Alp, ker je od njihovega do našega časa pretekla nepredstavljivo dolga doba 200 milijonov let. Na območju visokih gorskih vrhov bi laik zares ne pričakoval fosilov školjk, koral, rib, rakov ali morskih ježkov. S tem v zvezi je nekoč Janezu Bizjaku, nekdanjemu direktorju Triglavskega narodnega parka, uspela dobra šala. V malem informacijskem središču na upravi parka so imeli med različnimi eksponati razstavljeno tudi kopijo fosila slovite ribe birgerie, ki je bila najdena v Kozji dnini sredi pobočja Cmira, visoko nad dnom doline Vrat. In tako so nekega dne naključni obiskovalci vprašali Janeza, koliko je riba stara, on je pa, ves resen, nemudoma odvrnil - dvesto milijonov in deset let. Seveda so debelo pogledali in vprašali, kako da ve to reč tako natančno. Odgovoril je, da tega ni bilo težko izračunati. Ko so namreč geologi pred desetimi leti prinesli ribo na Triglavski park, so dejali, da je stara 200 milijonov let.





AKADEMSKA


V velikem obmorskem mestu so se začele prižigati prve luči, ko so prihiteli od železniške postaje do avtobusne postaje pod Trsatom. Dan se v začetku maja še ni poletno podaljšal. Iz bližnje lagune je naraščajoči veter nosil slane kapljice.

Ko je avtobus zapeljal na jadransko magistralo, se je stemnilo. Andrej si je poiskal prostor na prvih sedežih, da je lahko užival v nočnih pogledih na morje. V daljavi so odsevale luči. Zrak je bil čist, le večerno nebo je bilo zastrto s težkimi oblaki, v katerih so se izgubljala pobočja Gorskega kotarja in Velebita. Blizu Senja se je moč burje podvojila in ob cesti je bilo videti nekaj prevrnjenih avtomobilov. Na avtobusu je bil del skupine Akademskega alpinističnega odseka. Njihov cilj je bil plezalni tabor v Paklenici. Neformalni vodja skupine, ki so mu vsi zaupali, in hkrati njen zdravnik je bil Uroš Tršan, najstarejši udeleženec odprave.

V nenadnem sunku burje se je avtobus stresel, da je vrglo na tla med sedeže nahrbtnike in torbe, ki so jih stlačili na police. Šofer je sunkovito zavrl. Prednji del avtobusa je obvisel nad strmo brežino. Nekaj metrov nižje je v temi bučalo morje. Valovi so se zaganjali v obrežne peči in se penili. Potniki so v strahu poskakali s sedežev in se drenjali k vratom, tudi k prvim.

Kmalu po nesreči je od nekod pripeljal težak tovornjak, po naključju, kajti mobilnih telefonov še ni bilo. Imel je vitel z žično vrvjo in močnim kavljem, verjetno za delo v gozdu. Avtobus je potegnil nazaj na cesto, toda vožnje ni bilo mogoče takoj nadaljevati. Šofer je bil v šoku. Okrog njega so stopili domačini, ga bodrili in tolažili. Tresel se je po vsem telesu in dolgo je trajalo, da se je vsaj malo pomiril. Ni veliko manjkalo, pa bi vsi skupaj zdrčali v morje. Medtem se je začelo neurje polagoma umirjati. Dež je nosilo le še v sunkih vetra.


Leta 1967 je vladala v Paklenici popolna gorska idila. Soteska je ležala v stoletnem miru. Po tovorni poti, ki je skoznjo vodila v pobočja Velebita, so prihajali prvi alpinisti. Skupino, s katero so prišli tudi Andrej in še nekaj drugih plezalcev, je bilo komaj mogoče opaziti. Le ducat šotorov na zelenici pod Aniča Kukom je naznanjal, da prihaja v sotesko nov čas, ki bo kar premočno posegel v njeno davno spokojnost in mir.



Aniča kuk

Mnogi, ki so prišli na tabor, so se pozdravljali ali celo spoznavali med seboj šele zjutraj, ko se je zjasnilo in je posijalo sonce. Andrej je tam prvič srečal Karla Hauserja, starega akademca in odličnega alpinista. Sam je na Akademski alpinistični odsek šele začel zahajati zaradi brata Tineta, ki ga pa tokrat v Paklenici ni bilo. Prišel je z alpinističnega odseka na Jesenicah, kjer se je vselej dobro počutil, toda v novem okolju ni imel soplezalca, ki bi ga bolje poznal ali bi z njim prej že kdaj plezal. Tudi Karel, ki je študij gozdarstva v Ljubljani že končal, ga ni več imel, zato sta bila hitro dogovorjena. Sklenila sta, da je treba skalo na hitro potipati in preizkusiti. V nekem plezalnem vodniku sta našla opis smeri druge težavnostne stopnje, ki je kasneje najverjetneje izginila iz vodnikov. V tistem delu stene je sčasoma nastal zavarovan sestop z zahodnega dela gore.

Andrej tisto leto še ni nič plezal. Leta 1967 še ni bilo umetnih plezalnih sten po telovadnicah in, razen pod Grmado, tudi urejenih naravnih plezališč ni bilo veliko. Plezalci so se večinoma pripravljali na nove vzpone le s sprotnim plezanjem v stenah. Tudi Karel še ni bil uplezan, toda za »dvojko,« ki sta si jo izbrala, sta vzela s seboj le vrv in nekaj malega opreme. Plezalnikov in druge sodobne alpinistične opreme takrat še ni bilo. Vsi so plezali v nerodnih, bolj ali manj težkih planinskih čevljih z gumijastim podplatom. Z vrvjo so se navezovali kar okoli pasu, saj se varnejši in tudi bolj priročen način navezovanja z uporabo plezalnega pasu še ni uveljavil. Tudi zelo praktične »sisteme,« to je dve lahki vponki, povezani med seboj z močnim trakom iz umetne snovi, zašitim v zanko, so imeli le redki. Celo zaščitno čelado je uporabljal le vsak tretji, ali pa še to ne.

Prispela sta pod zahodno steno, prav tja, kjer bi moral biti začetek smeri, v katero sta se namenila. Obema hkrati je padla v oči lepo vidna razčlemba v steni nad njima. To bo to, sta si dejala, kajti privlačnejše možnosti prehoda ni bilo videti ne levo in ne desno. Proti desni strani od mesta, kjer sta stala, je bila stena močno poraščena z grmovjem, levo pa ni bilo videti močnejše razčlenjenosti skale, kar bi omogočilo lažje plezanje. Ko sta pripravila opremo in se navezala, se je Karel udobno zleknil v rogovilo ukrivljenega drevesa ob njunem vstopu v steno. Andrej je začel plezati kar z ene od debelih vej istega drevesa, kar se mu je zdelo na moč izvirno, saj kaj takega v domačih stenah še ni doživel. Res je, da še ni bil v formi, toda tista »dvojka« ga je že kar na začetku pošteno namučila, ne v tolikšni meri s težavami, bolj z lovljenjem ravnotežja. Skala je bila sicer zelo dobra, toda precej drugačna od skale v domačih Julijskih Alpah. Razočaranja zato ni manjkalo, kajti v pretekli sezoni mu je kar dobro šlo, zdaj pa tole. Predolgo je trajalo, da je uredil stojišče in začel varovati, kajti klinov sta imela s seboj le za vzorec.



V Akademski smeri v Paklenici

Karel je bil poleg svojega alpinizma tudi odličen telovadec. Veliko elegantneje od Andreja, ki mu gimnastika nikoli ni preveč dišala, je splezal raztežaj do njega, toda že na stojišču, kjer sta se zamenjala v vodstvu, je nekaj godrnjal o »dvojkah« v Paklenici. Ko je malo kasneje tudi on dokončal svoj raztežaj, alpinistično še lepši od Andrejevega, jima je postalo jasno. Tukaj ni pred njima plezal nihče!



Karel Hauser na Kolpi

V prvih dveh raztežajih sta se ogrela in se začela veseliti svoje »najdbe«, kajti začetno presenečenje je minilo. Postala sta židane volje, ker sta tudi drug drugega v le nekaj metrih plezanja bolje spoznala kot v času od jutranjega snidenja do vstopa. Odslej sta le še uživala v izredno lepem plezanju, kajti oba sta bila daleč od tega, da bi bila neizkušena. Izkazalo se je, da njuno »plezalsko oko« ni zatajilo, kajti vodilna razčlemba v skali se je lepo nadaljevala. Težavnost je le malo nihala. Obema se je zdelo, da bi ne bilo nič narobe, če bi se vrh smeri še malo dvignil v nebo. Toda, ko sta si na izstopu iz stene stisnila roke, tam kjer se odpira pogled po Velebitu, drugačnem od domačih gora, ter na sinje morje, ki se je bleščalo v popoldanskem soncu, njun obredni stisk roke ni bil le običajna plezalska gesta. Bil je začetek dolgoletnega, zelo lepega prijateljstva. Nobeno naključje ni bilo, da sta se tega dne srečala v Paklenici. Tako je pač moralo biti. V letih, ki so sledila, sta drug drugemu odstirala zanimive kotičke po gorah in ob morju, ter v kajaku nemalokrat skupaj veslala po rekah.

Pot z Aniča kuka v dolino takrat še ni bila uhojena, kaj šele opremljena, toda ob njunem veselem prihodu v tabor je bilo hitro moč uganiti, da prinašata nekaj zanimivega. Vest o prvenstveni smeri se je na mah razširila in zbrala druščino, kar je ni bilo takrat v stenah. Uroš je stopil naprej, kot zdravnik vajen podajati diagnoze. »To je akademski tabor,« je poudaril ter pri tem gledal Karla, ker se mu je zdelo, da je Andrej še vedno bolj Jeseničan kot član Akademskega »ferajna« in pribil: »Smer se bo imenovala Akademska.« Zavladalo je veselo vzdušje. Vse se je dobro začelo. Toda nihče med prisotnimi ni mogel vedeti, da je zaradi »napake v orientaciji« nastala plezalna smer, ki bo v letih hitrega razvoja alpinizma v Paklenici postala med tamkajšnjimi plezalnimi smermi ena najbolj plezanih in morda najbolj plezana smer slovenskih plezalcev kjerkoli v tujih gorah.



Dr. Tomaž Ažman, Tomo Česen in Marjan Manfreda na Bohinjski Beli ob izidu Marjonove knjige Ledeno sonce

Andrej je bil v kasnejših letih še nekajkrat v Akademski smeri. Kot sodelavec Fakultete za šport v Ljubljani je odhajal v Paklenico s študenti in z njimi tudi plezal. Nekoč je med sestopom srečal mladeniča, ki je prijazno pozdravil. Ni se mogel spomniti, da bi se z njim že kdaj srečal, toda oni je vedro pristavil: »No, kako je bilo kaj v vaši smeri?« Kdo bi ne bil vesel takega presenečenja. V trenutku se je pomladil vsaj za dvajset let in lahkih nog sestopil.

Naslednjega dne na taboru se je Karlu in Andreju pridružil še Marjan Manfreda, ki je prispel v Paklenico dan za njimi. Marjon je bil sicer bližji »matičarjem,« ki jih je bilo tudi nekaj v Paklenici, vendar se s klubsko pripadnostjo ni obremenjeval. Prišel je le plezat. Že tedaj so mu rekli Marjon. Bil je krasen fant, iskriv, odprt. Andrej ga je dobro poznal že z domačega vlaka, saj sta se od Bohinjske Bele naprej skupaj vozila v šolo na Jesenicah. Z Andrejem, ki je bil malo starejši, je šel celo prvič na tamkajšnji alpinistični odsek.

Nekoč je prišel na vlak močno poškodovan, kar so opazili vsi, ki so si krajšali čas z ogledovanjem novih potnikov. Z mavcem na nogi je bolj poskakoval kot hodil. Marjon je namreč sleherni dan, vselej sam in brez varovanja, plezal v Iglici, kakor se imenujejo slikoviti skalnati stolpi nad vasjo. V težkih detajlih v steni je za vojaki JLA, ki so tja prihajali vadit, ostajalo veliko klinov in vponk. Marjonu se je zdelo, da mu bodo prav prišli. Toda čeprav je plezal kot maček, mu je enkrat vendarle spodletelo. Dobro jo je odnesel z le zvitim gležnjem in nekaj odrgninami.

Odličen plezalec je bil že takrat v Paklenici, čeprav večjih sten še ni okusil. Tistega dne je v družbi s Karlom in Andrejem plezal svojo prvo pravo plezalno smer, Mosoraško v Aniča kuku, že takrat kot prvi v navezi.

Skupni dan v steni je bil velik plezalski užitek v odlični skali, kajti Mosoraška je zelo lepa smer, toda Andreju se je vseeno primerila nenavadna smola, ki bi zanj skoraj postala neljuba izguba. S seboj je imel majhen, toda odličen fotoaparat, ki mu ga je nekoč kupil oče. Bila je Vera 1 z legendarno Zeissovo optiko. Aparat je bil torej zelo v redu, le z lastnikom so bile težave. Ni popravil usnjene torbice, pri kateri zaponka ni delovala, da se je nenehno odpirala, zato je pokrov objektiva opletal naokoli. Tudi kovinski vijak v dnu torbice, ki je aparat utrjeval v ležišču, se je nenehno odvijal. Ko je v nekem trenutku med plezanjem, že v zgornjem delu smeri, sunil z nogo proti visoki opori v skali, je s kolenom brcnil aparat iz torbice. Z zaobljenega roba nad velikim previsom, ki se je bočil pod njimi in zastiral pogled v vznožje stene, se je le še enkrat na rahlo odbil in odletel v globino. Andreja je kar zazeblo po hrbtu. Razočaran in poparjen je gledal za njim, dokler ni izginil.

Vrnili so se v tabor. Andreju ni bilo vseeno zaradi fotoaparata. Oče mu ga je podaril pred nekaj meseci, zato se ni še niti dobro navadil nanj. Bal se je iti pogledat, kaj je ostalo in Marjon je to opazil, zato je sam stekel pod steno. Vrnil se je kmalu, ves nasmejan. Svojo najdbo je skrival za hrbtom in veselo vprašal: »A‘ je lahko moj?«, Toda razočarani Andrej je le zamahnil z roko ter odgovoril, da seveda lahko, saj tako in tako ni ostalo nič celega. »Dobro premisli,« je z izrazitim poudarkom dodal Marjon, ki seveda ni mislil resno s prejšnjim vprašanjem in se je le šalil, ter pokazal aparat. Razbita je bila le mala optika iskala v desnem zgornjem delu kovinskega ohišja, kakršne so imeli takratni fotoaparati. S konico noža so odvili pokrov, počistili ven koščke stekla in ponovno se je dalo slikati. Potem so modrovali, da bo treba takoj po prihodu domov aparat opremiti s sliko stene, na kateri bo vrisan padec, in vse skupaj poslati v tovarno v Nemčiji, kjer so Vero izdelali. Potem bo po pošti takoj prišla nazaj čisto nova, morda še boljša Vera, kajti sporočilo o kvaliteti in trdnosti njihovih izdelkov bo šlo po celem svetu. Toda velike ambicije so se že med povratkom domov ohladile.

Andrej še vedno hrani tisti fotoaparat. Iskalo je popravil njegov bratranec, sicer velemojster v tehniki. Komaj opazno je ostal ukrivljen le kovinski rob odprtine, ki se ga ni dalo do popolnosti poravnati, sicer bi se ne videlo, da je bilo z aparatom kdaj kaj narobe. Sedaj stoji na častnem mestu v njegovi mali, spominski izložbi poleg očetovega Altiksa. Kadar ga vzame v roke, se z njim povrne v takratno Paklenico. Z njo se je začelo eno najlepših let njegove mladosti, leto Bohinjske smeri v Steni in prav tako prvenstvene smeri v stebru Tosca, leto mnogih plezalnih vzponov, ki so zaznamovali njegovo alpinistično pot.



Čopov steber iz Sovatne





IZTOK


Iz megle, ki se je prikradla čez Luknjo in polagoma zagrnila nebo, Steno nad Zlatorogovimi policami ter vrhove onstran doline, je začelo po malem pršeti. Iztok, ki je plezal naprej v predzadnjem raztežaju pod Zlatorogovimi policami, je le malo prej vprašal, ali naj vpne klin. Vprašal je kar tako, da bi nekaj rekel in prekinil tišino. Toda Andreju se je zdelo, da morata pohiteti, ker se je vreme iz minute v minuto slabšalo. Le zamahnil je z roko in odvrnil, naj pleza dalje. Niti pogledal ni navzgor. Njegov pogled je drsel pod robom megle. Ni in ni se mogel domisliti, kje sta zašla iz Peternelove in se znašla v zgornjem delu Bavarske smeri. Morda je bila kriva megla, ki je zastrla pogled v steno nad njima.

Od zgoraj se je nenadoma zaslišal nenavaden glas. Ni bil klic ali krik, bolj vzdih. Andrej je v hipu dvignil pogled in zagledal prijatelja, ki je padal proti njemu. Z rokami ni krilil, le prsti so bili napeti, kot da se še vedno oklepajo skale. Trenutek se je spremenil v neskončnost. Spreletelo ga je, da je njegovo stojišče slabo in da je vpet le en varovalni klin. S široko odprtimi očmi je spremljal padec, kakor da bi ga želel ustaviti s pogledom. Z obema rokama je krčevito stiskal vrv, ki mu je tekla čez ramo in skušal poiskati čim boljšo oporo. Neskončnost trenutka se je nenadoma končala. Iztok je priletel na ozko poličko nad njim. Od silovitega udarca v skalo je počilo kot iz topa in mu z ramen odtrgalo nahrbtnik, da je odletel visoko v zrak. Odneslo ga je daleč stran, v steno pod njima.


Čas se je za hip ustavil. Polička je zaustavila padec. Iztok je obvisel tik nad Andrejem, miren in brez glasu. Roke so brez moči obvisele. Izpod čelade, ki je od udarca v steno počila, je počasi pricurljala kri. Klin, ki ga je vpel, je vzdržal.

Andrej je negibnega prijatelja spustil k sebi na stojišče. Čeprav ni kazal znakov življenja, ni pomislil na smrt. Ni se mu zdelo mogoče, da bi prišla tako iznenada, tako nepričakovano. Glavo, s katere ni upal sneti čelade, mu je podložil z nahrbtnikom in ga ogrnil z anorakom, kajti tisti trenutek se je ulilo. Stena se je spremenila v ogromno slapišče. Voda, ki je tekla od vsepovsod, je čez čas predramila prijatelja. Zganil se je in mukoma odprl oči, toda reči ni mogel ničesar. Besede, ki jih je Andrej prav počasi izvabljal iz njega, so prihajale trudoma. Ničesar se ni mogel spomniti, ne kje je, ne kdo je, še manj kaj se je zgodilo.

Ponoči sta prišla od zadnjega avtobusa na Dovjem. Namenjena sta bila v Peternelovo smer v Steni, ki je tisti čas burila duhove. Govorilo se je, da je »moderna«, z le nekaj svedrovci v gladkih ploščah. Bila je jesen, ki ni nikjer lepša kot v Vratih, ko zažari bukovje pod zlatimi macesni. Ker sta bila pozna, ni bilo več nikogar, ki bi se z avtomobilom peljal v Vrata in ju morda vzel s seboj. Jesenske barve so počasi tonile v temi. Nobena luč ni več gorela za okni Aljaževega doma, ko sta prispela. Tipaje, v šibki svetlobi nočnih brlivk na hodniku, sta se vzpela po škripajočih lesenih stopnicah do vrat skupnega ležišča pod streho.

Vstala sta še v temi, ker se je dan že močno skrajšal. Kot vedno sta odšla takoj. Zajtrk si bosta privoščila pri izviru Bistrice in hkrati natočila vodo. Opisa smeri nista imela s seboj, ker sta ga prebrala doma. Zanašala sta se na dober občutek za orientacijo, ki ju ni nikoli pustil na cedilu. Toda Peternelova smer nima vodilne razčlembe kakor klasične smeri v Steni.

Vstopa v smer ni bilo težko najti in plezanje jima je šlo dobro. Kmalu sta občutila »drugačnost« smeri, o kateri so govorili. Nikoli prej še nista vpela svedrovca, zato se jima je zdelo, kot da sta vstopila v nov čas. Toda še vedno sta bila trdno usidrana v nekdanjem, z navadnimi planinskimi čevlji na nogah namesto plezalnikov, s preprostim varovanjem brez uporabe plezalnega pasu, s posamičnimi vponkami namesto »sistemov«, brez »metuljev« ter zatičev za pasom. Novi val v alpinizmu ju še ni dosegel.

Dež je ponehal tako, kakor je začel, nenadoma. Andrej, ki se je zavedal, da prijatelj ne more varovati, je zaplezal in raztegnil raztežaj do Zlatorogovih polic. Potem se je uprl v vrv in vlekel. Iztok, ki si je medtem že nekoliko opomogel, si je pomagal z zdravo roko in z nogami. Desno roko si je pri padcu zlomil in hrbet je bil ves v ranah, kot bi ga bili dolgo bičali. Čelade še vedno nista upala sneti. Do Slovenske smeri ni težjih mest v Zlatorogovih, plezati nad mogočnim prepadom je pa kljub temu treba trezno. Sreča, ki je v tistih trenutkih prišla na pomoč, ni več dopustila nove nezgode. Stena jima je ponudila roko.

Iztok bi strašnega padca ne preživel, če bi ne bil izjemno močan, atletsko grajen, odlično treniran mož. Toda močno ni bilo le njegovo telo. Niti enkrat ni potarnal, čeprav je bil tako zelo poškodovan, da bi kdo drug ne naredil niti koraka več. Meter za metrom sta se bližala prehodu v Slovensko smer, in kjer se je dalo, je Andrej prijatelja opiral.

Po Slovenski so večkrat sestopali, vselej nenavezani. Tokrat je Andrej počasi popuščal vrv, na kateri je prijatelj visel in se počasi spuščal. Do noči sta jima uspela le dva raztežaja. Celo dolgo noč je Iztoka držal v naročju. K sreči ni več deževalo. Ker njegovega nahrbtnika ni bilo več, mu je oblekel vse, kar je imel v svojem, in sam prestal hladno oktobrsko noč v sami srajci, toda ni se prehladil. Adrenalin je deloval. Zjutraj sta spust nadaljevala na enak način. Kako sta prišla izpod Stene do Aljaževega doma, si Andrej ni zapomnil.

Nekoč, veliko let pred njima, je velika sreča dovolila, da sta dva zelena začetnika, Andrejev brat Tine in njegov soplezalec Jože Holzbauer, v silnem neurju, z bombažno vrvjo, ki namočena otrdi kot jeklena žica, in z vsega tremi železnimi vponkami izplezala iz Bavarske na Zlatorogove police ter se rešila iz Stene po Slovenski smeri, tako kot ob nesreči onadva z Iztokom. Še enkrat je prav Bavarska pokazala pripravljenost, da dopusti izhod in da je Miheličem naklonjena.

Iztokov brat Borut je zdravnik. Ko sta ga iz koče poklicala po telefonu, je takoj poslal rešilni avto. Ko je mladi doktor v ordinaciji bratu snel čelado, je posumil na poškodbo lobanje in ga takoj poslal v ljubljansko bolnišnico.

Andrej se je odpravil k Beleharjevim domov. Ko ga je prijateljeva mati zagledala prihajati samega, je v hipu zajokala. Nobena tolažba ni pomagala. Andrej se je s sklonjeno glavo, odsoten in zbit, odpravil na avtobusno postajo. Spotoma ni opazil nikogar od mimoidočih. Počasi se je vračal domov, v novo življenje.

Dobrih petdeset let kasneje, ko se je bližal dan Iztokove »zlate poroke«, se je Andrej oglasil na njegovem domu. Našel ga je v družbi vnukinje, simpatične najstnice. Tudi Iztokova žena je bila doma. Ko ga je zagledala, se je obrnila k vnukinji in ji dejala: »Vidiš, če bi ne bilo tega gospoda, bi ne bilo zgodbe o Beleharjih.« Andreju se je dobro zdelo. Začutil je, da ga ima Miša rada, vendar ni želel, da bi stekel pogovor o takratnem plezanju. Morda je takrat zares rešil življenje, toda vedel je, da je življenje njima obema rešil že Iztok, ko je vpel tisti klin. Če bi ga ne bil, bi bil to zadnji dan v njunem življenju.

Op.: Kasneje so Andreja kritizirali, ker sta se z Iztokom sama rešila iz Stene. Dejali so, da bi lahko en sam trd korak povzročil izliv krvi v možgane in smrt. Toda Iztokov brat Borut se je kot zdravnik temu postavil po robu. Andrej je reševalec življenja, je pribil, in razprava je bila končana.

Kar so kritiki trdili, je seveda res, res pa je tudi, da takrat še ni bilo helikopterskega reševanja in bi za njuno nesrečo izvedeli šele naslednji dan. Tudi klasično reševanje, ki bi se močno zavleklo, ni prav nežno, tako da je bilo ob Iztokovi trdnosti in moči verjetno zares bolje, da sta »reševalno akcijo« opravila sama.

Nekega dne, mnogo let po tistem dogodku v Steni, je Andrej za vasjo srečal skupino gorskih reševalcev iz Mojstrane. Čakali so na helikopter, ker je potekala iskalna akcija. V dolino se ni vrnil alpinist iz Nemčije, ki se je v poslednjih zimskih dneh namenil proti Triglavu. Predno jih je Andrej zagledal, je mlad reševalec iz skupine stopil do bližnjega grmovja ob Savi, nabral šopek srebrnih vrbovih mačic in ga okrasil s smrekovimi vejicami. Kako sočutno! Vsi so vedeli, da nemškega alpinista ne bodo več našli živega. Ko je Andrej zagledal mladeniča, ki je v popolni alpinistični opremi prihajal s šopkom v roki nazaj k skupini, ga je prešinilo, kakšna veličina in lepota se odraža v tem dogodku. Možje so se pripravljali na akcijo, ki bo od vstopa v helikopter do povratka v dolino ekstremno tvegana, toda njihove misli je zaposlovala le neznana usoda alpinista, ki so ga odhajali iskat. Zaradi tako popolne predanosti so reševalne akcije v gorah navadno uspešne. Tudi ta je bila, čeprav so se njihova predvidevanja uresničila. Nemcu je zdrsnilo na ledu nekje na grebenu Plemenic. Padel je čez Steno. Šopek mačic ga je pospremil na zadnji poti proti domu.

Vrnimo se sedaj v čas pred opisanim dogodkom v Bavarski smeri v Steni. Andrej je Iztoka prvič srečal med zimskim vzponom na Triglav v svojem maturantskem letu. Milan Valant, nekdaj odličen jeseniški alpinist, je v gorenjski metropoli, kamor se je preselil, začel zbirati ekipo za vzpon čez Walkerjev steber v Grandes Jorasses. Zaželel si je, da bi bil prvi Slovenec, ki bi preplezal sloviti steber. Med zimsko turo na Triglav naj bi se med seboj spoznali.

Kranjskega alpinista Francija Ekarja je Milan poznal že s plezalne ture po slovitem Petelinjem grebenu v Mt. Blancu leta 1962. Kasneje je Franci kot sposoben organizator postal župan v Preddvoru in tudi predsednik Planinske zveze Slovenije. Milanu je pomagal zbrati »kranjski del« ekipe, v kateri je bil tudi Iztok Belehar, odličen kranjski športnik, atlet in košarkar, ki se je v času študija lotil še alpinizma in smučanja. Postal je vrhunski športni pedagog in dolgoletni vodja demonstratorske vrste učiteljev in trenerjev smučanja. Andreja kot najmlajšega je Milan povlekel v skupino iz svojega nekdanjega AO-ja na Jesenicah.

Andrej je na Kredarico prišel sam, iz bohinjske strani, čez Velo polje, oni štirje pa skozi Krmo. Ko jih je zagledal, jim je stekel naproti, kajti od daleč je spoznal Milana. Začelo se je veselo predstavljanje. Čutiti je bilo, da se pripravlja nekaj velikega. Kmalu po skupnem Triglavu so se odpravili pod Veliki Klek (Grossglockner), da se preizkusijo v ledu Pallavicinijevega ozebnika. Takrat so se prvič razporedili po navezah in Andreja je k sebi vzel Milan. Naj bodo Jeseničani skupaj, si je verjetno mislil. Toda že na začetku se je zgodilo tako, kakor je Tine napisal v knjigi Klic gora. Nekoč, na prvem Tinetovem alpinističnem tečaju v Vratih, je bil prav Milan njegov inštruktor. Namenila sta se v Kratko Nemško smer. Bil je Tinetov prvi vzpon v veliki Steni. Toda Milan se je na vsem lepem znašel vrh prvega raztežaja, ki je skupen s Slovensko smerjo. Plezalna vrv je bila kajpak v Tinetovem nahrbtniku in hočeš nočeš je moral splezati za Milanom. Prvi preizkus, ali bo kaj iz njega ali ne bo nič, je bil tako opravljen, sicer nekoliko robato, a učinkovito.



Triglav s Turkovega rovta v Vratih

V Pallaviciniju mu je tudi Andrej tokrat nekoliko začuden sledil čez široko krajno poč. Mislil si je, da se bosta navezala potem, toda Milan je brez besed plezal dalje. Sredi smeri, kjer žleb zadobi spoštljivo naklonino, je vendarle vprašal, kdaj se bosta navezala. »Preblizu je že zgornji rob ozebnika,« je dejal Milan, »ne izplača se več.«

Naslednja, toda žal zadnja skupna tura nesojene ekipe za Walkerjev steber, je bil prekrasni, Andreju zelo ljubi raz Jalovca. Plezal ga je že v prejšnjem letu, toda ne tako kot tokrat, v prvomajskih dneh. Kamin pod »Kegljiščem« je bil še zabit s snegom. Z Milanom sta plezala spredaj. Kot vodja bodoče odprave je ta seveda z vsemi štirimi zagrabil priložnost in vsem skupaj demonstriral mojstrstvo v kombiniranem plezanju. Kljub temu, da je bil med vsemi najstarejši, je plezal kot maček. Hiter je bil in gibčen. V kasnejših raztežajih sta se menjavala v vodstvu in Andreju je bil po naključju namenjen izjemni zaključek z nekdanjim »previsom«.

Tine je svoje prvo plezanje v »Komičiju« zelo slikovito opisal. Padec, kot ga je takrat doživel, mora biti na tistem mestu zares nekaj posebnega, ker se smer »preseli« na desno stran raza, kjer je močno zračno. Andrej seveda ni vedel za takratni bratov padec, saj knjiga Klic gora še ni bila napisana. Toda tistega raztežaja se je vselej lotil z neko posebno energijo. V naslednjih letih ga je plezal še petkrat, toda na takratni prvomajski turi je moral odriniti in počistiti s poličke nad previsom velikanski hlebec snega, da je lahko izplezal. Žal se je tisti mali previs, ki je bil kot pika na i na koncu čudovito lepe smeri, kasneje odlomil in zrušil v prod pod steno.

Med vzponom na vrh po strmem snegu Jalovčeve strehe so potem držali pesti, da se ne bi splazilo, toda nekaj zelo posebnega je čakalo nanje med sestopom z gore. Skozi Ozebnik se je, ves čas po sredini, izoblikoval dober meter globok »tobogan«. Kot otroci so se po zadnjicah zapeljali v vratolomno strmino. Andrej je bil dovolj mlad, da je »tobogan« ponovil.

Po prvih turah, bile so lepe in z lahkoto so jih opravili, je nastalo v skupini prijetno, optimistično vzdušje. Toda nesreča je hotela, da se je po vzponu v Jalovcu Milan Valant polomil, tako močno, da je bilo konec upov o Walkerjevem stebru, s katerim je želel zaključiti svojo bogato alpinistično kariero. Toda skupina, ki jo je ustvaril, ni razpadla.

Bilo je leta 1966, dan po tem, ko sta v Obrazu Sfinge uspela Ante Mahkota in Peter Ščetinin. Petrova navzočnost je v legendarni smeri prekinila dolgi niz prejšnjih poizkusov.

Iztok in Andrej sta se takrat namenila v Čopov steber, na prvo skupno turo, toda v smeri nista bila sama. Pred njima sta se znašli Ljubljančanka Barbka Lipovšek, ki takrat s Petrom, svojim kasnejšim možem, še ni bila poročena, in Nuška Purkeljc s Koroške. Bila je druga povsem ženska naveza v slovitem »Čopu«. Iztok in Andrej sta plezala hitro, navezana na izposojeno rdečo Milanovo plezalno vrv, ki je bila precej daljša od takrat običajnih. Toda tista vrv je imela velikansko napako. Krotovičila se je tako močno, da se je pred drugim plezalcem vselej nabrala v cel klopčič, ki bi se ob morebitnem padcu zagotovo raztegnil za seženj ali dva. Kmalu sta dohitela in prehitela simpatični dekleti. Toda na koncu slovite Čopove prečke, kjer je tako zračno, da se kamenček, če ga spustiš, dolgo dolgo ne dotakne stene, sta se kavalirsko izkazala. Na poličko nad najbolj zračnim mestom v naših stenah sta dekletoma nastavila dve medeni, zlatorumeni hruški. Dunajska šola!

Na Plemenicah je čakal Peter. Kako tudi ne, saj z Barbko še nista bila poročena. Vredno se je bilo potruditi, čeprav se prejšnji dan v Sfingi ni »šparal«. Prinesel je veliko plastenko vode, da sta se odžejala tudi Iztok in Andrej. Ko sta izplezali še Barbka in Nuša, so skupaj posedli. Peter, ki sicer ni bil nikoli prav gostobeseden, se je takrat razgovoril o vzponu prejšnjega dne. Andrej si je zapomnil predvsem pripoved o »mesarju«, dolgem klinu z obročkom, ki je odlično prijel v sam rob strehe. Kako se ga je Peter razveselil in se obesil vanj! Toda ob prvi prosti ponovitvi slavne smeri sta morala novodobna plezalca klin izbiti, ker je bil edino na tistem mestu dovolj dober oprimek za napredovanje. Da, časi se spreminjajo, v stenah še prav posebno. Kasneje je bil o tistem plezanju posnet zelo dober film. Vrhunec je dosegel ravno pri klinu »mesarju« na robu strehe.

»Čop« je bil tistega dne po njuni meri! Morda zato, ker sta Iztok in Andrej tistikrat prvič plezala skupaj ter skušala drug drugemu dokazati, koliko veljata? Toda to ni bil le začetek neke skupne alpinistične poti. Bil je tudi začetek velikega prijateljstva, v katerem se je ohranil spomin na čas, ko duša prekipeva. Zagotovo sta bila tudi ena prvih slovenskih navez, ki je za svoje vzpone začela resno trenirati. Pred drugo skupno sezono sta opravila nekaj nenavadnih treningov na Turncu pod Grmado. Tja sta se sleherni dan pripeljala s kolesi, Iztok iz Kranja, Andrej iz Ljubljane. Z uro štoparico v roki sta potem merila čas plezanja v »Dvojnem previsu« in podobnih smereh ter tekmovala med seboj. Andrej je poleg tega vsako jutro pred predavanji plezal na grajskih Šancah, kjer je navadno srečal Nadjo Fajdigo, ki je v damski torbici vselej prinesla s seboj lahke gojzerje. Andrej je trmasto vztrajal in začel prihajati na grad še bolj zgodaj, kajti slavna plezalka ga je v začetku močno prekašala.

Iztok ni bil takrat le Andrejev soplezalec, temveč tudi vzornik, učitelj. Njegove šale so bile vselej le podlaga za sicer resno in odgovorno delo. Po vseh tistih treningih sta najprej odšla pod Rumeno zajedo v Koglu. Andrej je to smer leto prej plezal z bratom, tokrat se mu je pa zdelo, da je vse drugače. Šlo je kot namazano in smer je bila kar prekratka. Nikjer se niti za trenutek ni zataknilo.

Dogodek v Tamarju v začetku tistega leta je bil značilen za njuno neugnanost. Prišla sta na vsakoletni VTK memorial. (VTK je organiziran turni smuk pod Jalovcem, ki ga v spomin na svoje tri člane, ki so 28. maja 1950 ob nenadni vremenski spremembi nesrečno umrli v Hornovi smeri v Jalovcu, vsako leto na zadnjo nedeljo v maju pripravi Akademski alpinistični odsek iz Ljubljane. Takratni AO Univerza, katerega obetavni člani so bili mladi alpinisti Igor Kovačič, Slavko Tominc in Franc Vavpotič, se je kasneje preimenoval v Akademski AO.)

Tistega dne se je zlivalo tako, kot da so popustile vse nebeške zapornice. Zbrana druščina si je v koči krajšala čas, z obveznim »rihtarjem« seveda in tudi kakšen litrček je prišel na mizo. Zato je Iztok, ki nikoli ni pil, Andreja hitro povabil ven, na igrišče za odbojko, posuto z grobim peskom. Razmočena mreža, težka od deževnice, ni bila dobro napeta, toda to ju ni motilo, saj sta se lotila igranja brez žoge. Navidezno sta servirala vsak s svoje polovice igrišča, sprejemala udarjene »žoge« in si podajala visoko na mrežo, kjer sta potem zabijala ter skakala v blok. Ker ni bilo sodnika, sta se glasno prepirala. Začudeni udeleženci memoriala so gledali skozi okno. Sčasoma so tudi njih zasrbeli prsti, posebno še, ko je vojak-graničar iz stražnice, ki stoji blizu koče, prinesel pravo, sicer močno zdelano nogometno žogo. Odslej ni šlo več tako zlahka kot prej brez žoge, toda nekako jima je uspevalo. Kljub dežju so začeli prihajati novi potencialni igralci, toda Iztok ni nikomur dovolil stopiti na igrišče. »Ko vas bo za ekipo, boste igrali proti nama,« je bil zelo jasen. Turnir se je začel.

Novo prijateljstvo je botrovalo tudi Andrejevi odločitvi o študiju. Če je bila Visoka šola za telesno kulturo, ki se je kasneje razvila v Fakulteto za šport, dovolj dobra za Iztoka, bo tudi zanj, si je dejal. V tedanjem času je bil edini alpinist med vsemi slušatelji. Da se izkaže, je dobil prvič priložnost med obvezno planinsko turo v četrtem semestru. Vodja skupine, v kateri je bil na obvezni turi tudi Andrej, je bil neki Mariborčan, ne preveč izkušen alpinist. Ture so bile v tistem času organizirane slabo. Oprema je bila le priporočena. V kratkih hlačah, športnih copatih in brez zaščitnih čelad so krenili drugega dne s Planike na Triglav. Nahrbtnike so pustili v koči. Toda razcefrani oblaki, ki so se prej lovili okoli vrha, so se na vsem lepem zlepili med seboj. Ohladilo se je. Zagrnila jih je megla in med sestopom po grebenu je završalo neurje. Začelo je snežiti. Vodja, ki je zaskrbljen sestopal na čelu, je sklenil, da se morajo čim hitreje umakniti na Kredarico.

Andreju, ki je hodil zadaj, se je zdelo, da je bila morda potegnjena napačna karta. V pol ure je zapadlo dvajset centimetrov snega in naraščajoči veter je ustvarjal visoke zamete. Veliko srečo so imeli, da ni med sestopom z Malega Triglava nihče zdrsnil, kajti gladki podplati športnih copat v snegu niso prijemali. Z Velega polja se je slišalo mukanje krav, ker je tudi planino zasnežilo. Brez opreme, ki je ostala na Planiki, so začeli prezebati v nezakurjeni koči. Takrat je vodja vprašal Andreja, če bi v megli in novem snegu našel pot na Planiko. Imel je srečo. Kljub megli, gosti kot vata in kljub močnemu vetru, ki je gradil vse višje zamete, v katere so se včasih vdirali do pasu, je našel pot. Sošolca iz Sarajeva je droben kamen zadel v glavo, da je pritekla kri, dekletom, mnoge so jokale, so se lasje dvigali v zrak od statične elektrike in v klinih je prasketalo. Kot dotolčena vojska so prispeli na Planiko. Sledila je takojšnja odločitev, da bo z naslednjim jutrom tura končana.

Glas o dogodku je dosegel profesorski zbor. Nemudoma so sklenili, da bo treba v bodoče ture organizirati drugače. Od takrat naprej je tudi Andrej, čeprav še študent, celih štirideset let vodil redne letne in zimske ture. Kdo ve, morda so bila prav tista vodenja najlepše od vsega, kar je naredil v svoji pedagoški karieri.

Ker je bilo slušateljev, ki so morali opraviti letno turo vedno veliko, v vsaki skupini jih je pa smelo biti le določeno število, se je na oglasni deski na fakulteti potem znašlo toliko lističev, kolikor je bilo treba, da se je skupno število izšlo. Na vsakem listu je pisalo, kdo turo vodi, ter kdaj, kje in kako bo potekala. Ko je bil neki list zapolnjen z imeni, so bile možne prijave le še na preostale ture.

Z leti so vedeli povedati, da je bil Andrejev list, ne glede na izbrano turo, navadno med prvimi izpolnjen. Razvedelo se je, da nikoli nikogar ne odslovil zaradi pomanjkljive opreme ali drugih, manj tehtnih razlogov. Vselej se je potrudil, da so opremo izpopolnili takoj, pred odhodom.



Iztok in Andrej v Aschenbrennerjevi smeri v Travniku (foto: Tine Mihelič)


Na turah raznovrstnih prigod ni manjkalo, toda dogajale se niso le dobre, vesele in prijetne stvari, temveč tudi neprijetne. Nekoč je v Vodnikovem domu na Velem polju ob pozni uri prišel k njemu neki študent, ki se je tresel po celem telesu. Depresija, v katero je zapadel, je bila tako močna, da je bil bled kot stena. Andreju je potožil, da si ne upa spati v temnem prostoru, ostali v sobi pa želijo, da se luč ugasne. Andrej je šel zbudit oskrbnico in jo prosit, naj fantu dovoli prespati v manjši prazni sobi, kjer je lahko ostala luč prižgana vso noč. Zjutraj je oni komaj še stal na nogah, zato mu na turo ni dovolil iti z njimi in osebju v koči je naročil, naj skrbijo zanj, dokler se s skupino ne vrne s Triglava. Ko so se vrnili, so izvedeli, da je fant ušel domov, čez Bohinjska vratca v Krmo. Depresije in prav bednega stanja, v katerem je bil, ni mogel zaigrati. Kje je bilo resnično ozadje njegovega stanja, se ni dalo kar tako ugotoviti. Andrej seveda ni bil zdravnik ali psiholog. Potem so se lahko le še pozanimali, če je prišel srečno v dolino. Več se ni dalo storiti, toda neprijeten občutek po takem dogodku ostane.


Takih, ki bi redno zahajali v gore, na Fakulteti za šport običajno ni veliko. Več ali manj ima vsak že svoj izbrani šport, zato običajno tudi ni veliko časa za druge dejavnosti, toda takoj se je dalo začutiti, pri kom se je vžgala iskrica zanimanja za gore. Na koncu ture so se vselej razšli kot prijatelji. Celo neko dekle, ki je nekoč sredi ture sklenilo, da ima vsega dovolj, rabil je kar nekaj časa, da jo je opogumil, je stopila k njemu, ko so se razhajali. Opravičila se je in vprašala, če je jezen nanjo.

V vseh tistih letih se mu ni primerila niti najmanjša nesreča. Vselej je užival v druženju s študenti in na tak način iz ture v turo vzdrževal stik z nekdanjo šolo.


Alpinizem mu je pomagal tudi pri nekaterih izpitih, najbolj pri »higieni«. Predaval je prof. dr. Bonač, ki je predaval isti predmet tudi na Medicinski fakulteti. Bil je resen, natančen in strog, zato so se študentje izpita pri njem bali. Andrej je rad prihajal na njegova predavanja, ker je prav vse spremljal z diapozitivi. Nobenega ni zamudil. Med predavanji je spoznal, da ugledni profesor dobesedno glorificira alpinizem.

Izpit se je začel s testom, ki so ga vsi prijavljeni pisali skupaj. Profesor je takrat pobral indekse, kajti zagovor je bil že naslednjega dne. Andrej se je domislil in za prozorni ovitek svojega zataknil ravno prav veliko, sicer zelo dobro črno-belo fotografijo iz slavne Aschenbrennerjeve smeri v Travniku. Dobro je bila vidna globina, prepadnost in, kar je bilo najbolj pomembno, tudi njega se je zelo dobro videlo sredi gladke plošče.

Ko so prišli na Higienski institut zagovarjat svoje naloge, je imel profesor vse zložene, lepo po vrsti od najslabših do najboljših. Na koncu je ostal na mizi en sam list. Andrej je ves napet čakal, kaj se bo zgodilo. Profesor je vstal in dal s tem znak, da bodo zapustili predavalnico, ter dejal: »Mihelič ste vi, kajne? Vaša naloga je bila najboljša. Ni vam treba zagovarjati!«

Spoštovanje do modrega moža in velika hvaležnost se mu je za vselej zapisala v dušo. Čutil je, da je bila njegova naloga sicer zares dobra, toda kar ji je manjkalo do desetke, je dr. Bonač dodal zaradi svojega odnosa do alpinizma. Lepa gesta, s katero je Andreju dvignil samozavest in utrdil njegovo spoznanje, da je bilo vse, kar je vložil v svoj alpinizem, tega tudi vredno.


Po duši Andrej ni bil čisto pravi športnik, vsaj ne v takem smislu, kakor se danes prikazuje in pojmuje šport. Pa ne le to. Kdor bi ga videl pri prvih urah gimnastike v osnovni šoli, bi le zmajal z glavo, če bi mu kdo dejal, da iz tega fanta še bo nekaj v športu. Niti do vrha debele konopljene vrvi, za katero danes le redki še vedo, da je nekoč v kakšnem kotu visela s stropa telovadnice, ni mogel splezati. Skok čez kozo mu je še nekako šel, na drogu in krogih je pa lahko le nemočno nihal sem in tja. Če bi ne bilo Konjarjevega kozolca, bi bil zagotovo najslabši učenec v razredu pri športni vzgoji, toda čez nekaj let se je vpisal na ljubljansko Fakulteto za šport, ki se ji je takrat reklo Visoka šola za telesno kulturo. Brez Iztoka še vedel ne bi, da omenjena šola sploh obstaja. A kar je najbolj pomembno, ta študij mu je ostal v zelo lepem spominu.

Iztok je postal učitelj športne vzgoje na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Študentje so imeli veliko od njega. Poleg strokovno in tudi prijazno vodenih ur v športni dvorani jim je organiziral poceni, toda odlično vodeno plavanje in smučanje, ter jih občasno, kar skupaj z zainteresiranimi profesorji, vodil tudi v gore. Tam je vselej povabil zraven tudi Andreja. Na vsako izbrano turo sta šla nekaj dni prej sama, da se na kasnejši turi ne bi kje opekla. Zgodilo se je tudi, da je bil Iztok nekoč nenadoma zadržan in potem je delo opravil Andrej sam. Izkušenj mu zaradi vsakoletnih zimskih in letnih tur, ki jih je vodil na Fakulteti za šport, ni manjkalo. Kot nalašč je bila takrat, bil je dekanov dan na Filozofski fakulteti, skupina namenjena v Rezijo in od tam na Kutzer, razgleden vrh pod dolgim grebenom Muzcev, ter nazaj skozi dolino Črnega potoka. Ker ni bilo Iztoka, je Andreju priskočila na pomoč psička Bela. Kot ovčarka je ves čas skrbela, da je skupina ostajala skupaj.

Njuno prijateljstvo se je nadaljevalo v nekakšnem polpoklicnem sodelovanju tudi potem, ko sta se nekdanjim alpinističnim turam že zdavnaj odpovedala. Gore so ju povezale, predvsem pa težka nesreča v Steni. Taki dogodki utrdijo medsebojno zaupanje. Brez dobrih prijateljstev bi bil naš svet pust. »Tisti, ki ni spoznal prave, velike vrednosti dobrega prijateljstva, se v življenju ni naučil ničesar,« je nekoč dejal veliki športnik in filozof Cassius Clay-Muhamad Ali.



Megleni slapovi čez Šite





TOMAŽ


Kakšno jutro v Tamarju! Jalovčeva »streha« je kot velikanska ulična luč zasvetila nad zidovi starega mesta. Ožarjena z rdečo jutranjo svetlobo je pregnala temo iz doline. Svetloba se je razlila do vznožja Ciprnika. Tomaž in Andrej sta prišla v Tamar prejšnji večer, od zadnjega vlaka. Njun cilj je bila dobro vidna zajeda v sivi steni Šit, ki para skalni zid kot bi ga prerezali z nožem. Zaradi zloveščega slovesa, ki si ga je elegantna plezalna smer nekoč odlične naveze Schara-Levstek pridobila, so si v tistem času le najboljše naveze upale vstopiti.

Ker so nekateri pred njima v smeri bivakirali, sta iz koče odrinila dokaj zgodaj. Nista se poskušala primerjati z nobeno od navez, ki so pred njima uspele, tudi z nikomer od prvih ponavljavcev nista govorila. Andrej je že imel izkušnje iz težkih smeri v Steni, v Travniku, Jalovcu, Frdamanih, toda Tomaž je alpinistično pot komaj začel. Razen manjših poskusov v skalah Rudnice in Šavnice (Krasa) v domačem Bohinju, je imel za seboj le Bavarsko smer v Steni, toda o tem kasneje. Njuna prednost je bila »nevednost« in neizmerna mladostna želja.

Tomaž je bil Andrejev najbližji sosed in prijatelj iz otroških let. Že njuna očeta Slavka in Egona je družilo veliko hribovsko prijateljstvo in Tomažev mlajši brat Lojz se je kasneje razvil v vrhunskega alpinista. Bil je člen v vseh pogledih izjemne alpinistične bratovščine, ki je uspela združiti različna hotenja in zgladiti prejšnja nesoglasja obeh planinskih društev Bohinja ter se okronala z neverjetnim plezalnim podvigom za tisti čas, s prvim zimskim prečenjem Zlatorogovih polic v Steni. In prav na Lojzovo pobudo so Bohinjci ponovno zgradili nekdanjo, med drugo svetovno vojno požgano Orožnovo kočo v planini Za Liscem pod Črno prstjo. Po duši je bil športnik. Rad in zares dobro je igral nogomet in tudi skriti vaški kotički so ga močneje pritegnili kot Tomaža, da ga je morala Rozka, sicer služkinja, v resnici pa enakopravna članica Budkovičeve družine, sleherni dan klicati domov s kuhinjskega okna.


Kakor njun oče Slavko in kasneje Lojz je tudi Tomaž svoj Bohinj obdaroval za vse čase. Po očetu je podedoval veliko strast do geologije, ljubezen do kamnov, katerih zgodbe so v njegovih rokah zaživele. Vsakomur, ki je imel kdaj priliko poslušati njegove pripovedi na sicer redkih predavanjih, se je zdel večer vselej prekratek.

V primerjavi z Lojzem ni nikoli kazal videza športnika ali neugnanega vaškega fantiča. Zelo velike, nadpovprečne sposobnosti in mnogostranska nadarjenost so bile skrite globoko v njegovi umirjeni, blagi, toda samozavestni pojavi. Uresničil je očetovo davno željo po študiju geologije in v njej dosegel visoko znanstveno raven. Toda ni ostal le geolog. Razvil se je tudi v odličnega zgodovinarja in arheologa. Že profesor Brodar, oče slovenske znanstvene arheologije in odkritelj slavne Potočke zijalke je z osebnostno avtoriteto izjavljal, da mora biti dober arheolog predvsem dobro podkovan v geologiji. Tako je Tomaž, čeprav amater, postal eden najboljših slovenskih arheologov. Odkril in javnosti predstavil je skrivnostno bohinjsko Ajdovsko luknjo in še marsikaj. Toda največ energije je poleg geologije in arheologije posvetil novejši zgodovini Bohinja. Od očeta, ki je bil prav tako odličen zbiratelj, je nasledil dragocene dokumente o Bohinju pred, med in po prvi svetovni vojni. Očetovo zbirko je dopolnil in zaokrožil, napisal štiri odlične knjige in z njimi zapolnil dotedanjo vrzel v celostni zgodovini Bohinja.


Andrej je bil tri leta starejši od Tomaža. Skupaj sta planinarila že v osnovnošolskih letih, toda v gimnazijskem času so se njuna stremljenja dvignila. Začela sta obiskovati skale v pobočjih Šavnice (Krasa) in Rudnice nad domačo vasjo. Bavarska smer v Steni je bila nekakšno logično nadaljevanje in pravi začetek njunega skupnega alpinizma.


Andrej je Tomaža navdušil za Zajedo Šit, ker je sam že dolgo sanjaril o njej. Že z Iztokom sta načrtovala vzpon, vendar je oni, predno sta se odločila, odšel v Volče služit domovini. (Ko se je vrnil, sta kajpak hitro nadoknadila zamujeno, toda to je že druga zgodba.)


Le vstopni raztežaj, ki je skupen z Belač-Zupanovo smerjo, jima je povzročil nekaj težav, ker se še nista ogrela. Potem je steklo kot namazano. Andrej ni dovolil Tomažu plezati naprej, čeprav se mu neizkušenost ni kaj prida poznala. Bila sta že nad sredino smeri, ko sta zagledala pod seboj edine tri planince, ki so tistega dne krenili proti Jalovcu. Zaukala sta jim, kakor da bi jim hotela sporočiti, da niso sami v dolini. Predaleč je bilo, da bi se dalo razumeti besede.



Stene nad Tamarjem (Mojstrovke, Travnik, Šite, Jalovec)

Uživala sta v izpostavljenem plezanju, toda temu, kar Zajeda ponuja kot stojišča (varovališča), bi se komaj smelo tako reči. Morda tiči prav tukaj največja težava smeri, ki je nekaterim zgodnjim navezam vzela veliko časa in jih prisilila v bivakiranje. Tomaž in Andrej si glede tega nista belila glave. Povsem sta zaupala vase in drug drugemu. V zadnje metre smeri sta zaplezala komaj šest ur po tem, ko sta vstopila. Z dotedanjo filozofijo plezanja in opremo verjetno nobena naveza ni opravila s smerjo hitreje.

Na grebenu, Šite pravzaprav nimajo izrazitega vrha, sta si vzela čas. Od veselja sta najprej poskakovala in se trepljala po ramah. Potem sta se zleknila in se prepustila soncu. Morda izgledajo tako plezalska nebesa, kdo ve? Celi dve uri popolnega brezdelja sta si privoščila in vase srkala okolico. Do kamor je segel pogled le gore!

Vrnila sta se v Tamar. Sedela sta v koči in si za naslednje jutro že risala novo plezalsko doživetje, ko so se vrata jedilnice sunkovito odprla. En sam pogled na mladega moža, ki je stal med vrati, je bil dovolj. Pod Jalovcem se je zgodilo nekaj strašnega.



Andrej v Zajedi Šit (foto: Tomaž Budkovič)

Hribovec, doma iz Splita, je bil eden od treh, ki sta jih videla pod seboj iz stene. Kaj se je zgodilo drugemu od njegovih dveh sopotnikov in kje je tretji, ki naj bi se mu nič ne zgodilo, se je komaj dalo razumeti iz razburjene pripovedi.

Tomaž in Andrej nista bila nikoli prej tako hitro v dnu Kuloarja. Ves čas sta tekla, s seboj sta imela le plezalno vrv. Medtem se je zmračilo in vznožja sten so se kazala le še v obrisih. Na vrhu ogromnega skalnega bloka v dnu Kuloarja je negibno ležal človek.

Svetilke nista imela s seboj, zato si ga nista mogla bolje ogledati. Nemudoma sta se začela truditi z oživljanjem. Roke so jima zadišale po krvi. Iz teme nad njima se je slišalo klicanje tretjega.

Čez čas so do njiju prispeli takratni tamarski graničarji, z njimi pa beograjski zdravnik Stojanović, ki je bil slučajno v Tamarju. Z baterijo v roki je pregledal nesrečnega človeka. Glava je bila razbita od udarca ob skalo.

Andrej se je povzpel do tretjega zgoraj, ki se je, povsem v šoku zaradi prijateljeve nesreče, zavlekel v krajno poč pod steno. Noge je že vtaknil v nahrbtnik in se pripravil na bivak. Andrej ga je navezal ter ga, hočeš-nočeš, na silo odrinil čez rob krajne poči. Na vprašanje, kaj je s prijateljem spodaj, ni hotel odgovoriti. Sneg je bil dovolj mehak, da se je dalo z lahkoto sekati stopinje tudi brez cepina. Žal oni trije tega niso znali, toda Jalovčev klic je bil zanje premočan. Pogrebni sprevod je počasi krenil v dolino.


Tomaž in Andrej nista več mislila na vzpon naslednjega dne. Dr. Stojanovič, njegovo ime je Andrej pozabil, je bil brat dr. Rastka Stojanoviča, vseučiliškega profesorja, ki je s skupino beograjskih alpinistov redno zahajal v Julijske Alpe, poleti v Vrata, pozimi na Vršič. Rastko in Andrej sta bila dobra prijatelja. Andreja je nekoč celo povabil v črnogorske Prokletije, v dolino Grbajo, iz katere sta potem prav skupaj s Tomažem obiskala izjemni Karanfil in druge vrhove v okolici.

V pogovorih so se vsi skupaj tisto noč prav počasi umirili, a spat so se spravili šele po drugi uri po polnoči. Ko so si umivali roke, na katerih se je posušila kri, je doktor pomirljivo dejal: »Malo je verovatno, da je imao sifilis«.


Toda zjutraj, vstali niso najbolj zgodaj, se je na vratih nenadoma pojavil »stric Lojz«, Lojze Šteblaj. Ni doživel nesreče, ki je udarila prejšnjega dne in veliko prezgodaj ugasnila mlado življenje, stremeče k visokemu, s soncem obsijanemu vrhu Jalovca. S svojo značilno, zdaj hudomušno, drugič sarkastično naravo, je prinesel v Tamar nov dan. Soplezalca ni imel. Tomaža in Andreja je hitro nagovoril za prvo ponovitev sicer njegove prvenstvene smeri v Kotovi špici, ki sta jo nekoč splezala v navezi z Ljubom Juvanom. Tako sta Tomaž in Andrej vstopila v drugo skupno tamarsko doživetje.

Lojze, ki je prišel v Tamar sam, je bil morda dogovorjen s kakšno damo, da bi šla skupaj plezat, pa ni prišla, zato si je spotoma pod Kotovo špico skoval pesem:


»Srce trdo kot macesen,

v prsih ti čepi,

prej bi pes požrl česen,

kot bi me ljubila ti«.



Toda njegovo razočaranje, ki ga je bilo moč čutiti iz pravkar skovanih verzov, ni bilo tako veliko, da bi se vrgel iz stene. Nasprotno, bil je židane volje in je celo opazil, da si je Andrej v nekem kočljivem trenutku malo pomagal s kolenom, ter hitro pripomnil, da bodo na jeseniškem odseku po novem začeli tudi na kolena lepiti vibram. Glede na morebitno neuslišano ljubezen, ki je najbrž peklila Lojza, je Andrej blagohotno preslišal pikro pripombo. Raje je vnesel v nadaljnje plezanje več elegance.


Da bi bila njuna tamarska doživetja popolna, je v poslednjega vstopil še sam véliki alpinist Ljubo Juvan, omenjen v prejšnjem dejanju.

Na zimski večer se je v koči zbrala zanimiva druščina, dve navezi plezalcev iz takratne Vzhodne Nemčije, namenili so se v Peharja, kakor je slavno smer vselej imenoval Tine, z njimi odličen ljubljanski alpinist Ljubo Juvan ter Tomaž in Andrej. Ljubo je prisedel k njima in načel pogovor o zimskih Poncah. Da je tam še neponovljena Uroševa grapa jima je na hitro razložil in že so bili dogovorjeni.


Odrinili so zgodaj, da bi bil sneg še nekaj časa trd. Spotoma so pogledovali čez dolino, kako gre Nemcem, ki so že pred njimi krenili iz koče. Vse je potekalo hitro in brez zapletov, nekaj nenavadnega, zelo žalostnega se je pa vendarle zgodilo. Pod vstopom v grapo so zagledali velikega, krasnega gamsa z zlomljeno prednjo tačko. Nesrečna žival, ki ni mogla narediti koraka v snegu, ker se je začel vdirati, jih je gledala z žalostnimi očmi. Dogodek bi jih skoraj odvrnil od nameravane ture, vendar so se morali sprijazniti s tem, da pomagati ne morejo in ne znajo, da bo Narava sama, sicer kruto, vendar vseeno kmalu rešila muk prekrasno žival, ki je postala del njihovega takratnega dneva.

Ko so priplezali na vrh, so Nemci v prvi zimski ponovitvi veličastne plezalne smeri končali komaj drugi raztežaj, oni trije pa so se obrnili proti Veliki Ponci.

Na začetku spusta v dolino po sosednji grapi so Tomažu popustile vezi na derezah. Ljubo, ki je bil neprimerno bolje opremljen in zelo izkušen, je nekaj zagodel o mladih alpinistih. Morali so se pač ustaviti, toda v naslednjih trenutkih se je izkazalo, da so jih srečno rešile prav Tomaževe dereze. Ko so se dvignili, da bodo nadaljevali s spustom, so jih z zloveščim vršenjem preletele ogromne skale, ki so kot velikanski topovski izstrelki čez njihove glave odletele v grapo, prav tja, kjer bi se znašli, če bi spust nemoteno nadaljevali. Bila je še ena srečna, rešilna zgodba od mnogih podobnih v gorah, za katere nihče ne ve, kako se rojevajo.

Žal se takšna sreča mladih Nemcev iz Peharja ni dolgo držala. Andrej jih je srečal še enkrat, takrat pod smerjo bratov Schmidt v Matterhornu. Preplezali so jo v idealnih razmerah, potem ko so nekaj dni prej uspeli v slovitem Walkerjevem stebru v Grandes Jorasses. Odpravili so se še pod Eiger, da zaključijo véliko trilogijo, toda to je postal in ostal zadnji vzpon v njihovem mladem življenju. Kakšna žalostna krivica!



Prijatelja, Tomaž in Andrej (arhiv družine Mihelič)


Tamarsko zimsko doživetje je bilo zadnje skupno alpinistično dejanje naveze Budkovič-Mihelič, kajti Tomaž se je kot geolog v naslednjem obdobju zapisal jamam in postal zelo uspešen jamar. Toda leto skupnega plezanja je obema do vrha napolnilo vreči plezalskih doživetij. Na prvi obisk v Zahodnih Julijcih ju je nekega dne v tistem letu povabil s seboj njun profesor Stanko Klinar. Kako so prestopili strogo varovano mejo iz tistega časa, se je že pozabilo. Odpravili so se v dolino Belega potoka v skupini Viša, proti Visoki Beli špici. Prijatelj in profesor jima je zaupal kot mladima alpinistoma, saj se niso poznali le iz šole, temveč tudi z alpinističnega odseka na Jesenicah in s planinskih tur, ki jih je Stanko tu in tam organiziral za svojo neformalno planinsko skupino na Gimnaziji Jesenice. Pokazal jima je vstop v prekrasni raz Bele špice, eno najlepših plezalnih smeri v celotnih Julijcih, in sam priplezal na vrh po prvotni smeri Kugyja in Komaca-Pavra. Kakšno doživetje! Izpostavljen, strm, oster raz z odličnimi prijemi in možnostmi varovanja. Andrej se je kasneje še in še vračal tja.



V razu Visoke Bele špice nad dolino Belega potoka


Toda alpinistični podvigi, ki sta se jih lotevala, so včasih, tako se je primerilo, na vsem lepem postali čisto nealpinistični. Tomaževa široka narava je to blagohotno dopuščala. Neki vroč bohinjski poletni dan sta izbrala za plezanje na Sedmerih. Zanimala ju je stena Velike Tičarice, v kateri je še bilo prostora za kaj novega, toda že v začetku sta imela smolo. Andreju se je pokvarilo kolo, tako starodobno, očetovo, brez prestav. Gospod Slavko Budkovič je za svojega, na katerem je tistega dne sedel Tomaž, najbrž bolje skrbel. Zaradi popravljanja brez ustreznega orodja sta pozno prikolesarila k Savici in jo ubrala proti Komarči. Dan je bil jasen in ozračje čisto, ker je v prejšnjih dneh deževalo. Pri vstopu v Komarčo je čez gladek skalni zid pršel bleščeč bel pramen drobnih kapljic, kot prha v najuglednejšem termalnem kopališču. Zaslutila in tudi začutila sta prijetno toploto, ki se je vsipala malodane z neba, in začelo se je prhanje. Takoj sta ugotovila, da je stvar edinstvena, da česa takega zlepa ne bosta več doživela. Obenem sta se spogledala s strmo Komarčo nad seboj, v katero se je neusmiljeno upiralo poletno sonce in alpinistična vnema za tisti dan ju je minila. Po prhi je čakalo še kopanje v jezeru, do katerega se je bilo treba le spustiti s kolesi.


V plezalnem vodniku »Plezalni vzponi, Vzhodne Julijske Alpe« iz leta 1970 je pod številko 711 objavljen opis smeri Budkovič-Mihelič v južni steni Hribaric. Goro, ki z vzhodne strani podpira velikanski vršni masiv Kanjavca sta Tomaž in Andrej kar sama imenovala tako, ker na nobeni karti Julijskih Alp nista našla zapisanega imena. Z Mišeljskim koncem na drugi strani Velske doline si stojita nasproti. Med njima se strmo dvigne planinska pot z Doliča ali z Velega polja na Hribarice.


Gora, ki sta jo sama poimenovala, je v resnici en sam monoliten skalnat blok ogromnih dimenzij. Do tistega dne v njeni steni še ni bilo nobene plezalne smeri. Zgodba smeri št. 711 je nastala nekega jesenskega dne, natančneje 11. oktobra 1967. Na Velo polje sta prišla z namenom, da poleg Tinetove in Andrejeve plezalne smeri v Toscu poizkusita izpeljati še nekaj, ponovno novega. Ker je bilo vreme nestabilno, sta si izbrala tudi rezervni cilj v precej nižjem ostenju Mišelj vrha.

Ko se jutranja megla ni in ni hotela razkaditi, sta se odločila za slednjo možnost. Toda pod steno Mišelj vrha se je zgodilo, da je moral iti Tomaž »lisjakom nastavit«. Andrej se je med tem usedel na nahrbtnik k zajtrku in takrat se je zgodilo. V megli se je nenadoma pojavilo eno samo okno. Sredi njega se je kot privid zableščala gladka, monolitna stena Hribarice. Bilo je, kakor da bi pred tem na tistem mestu ne bilo ničesar, da je stena zrasla iz svetle pene, ki je napolnjevala ves prostor. Lotil se ju je drget vročične ihte. Zbala sta se, da bo privid izginil, da bo bleščavo vabeče stene ponovno zagrnila megla, da bo nepričakovana, skoraj pravljična lepota izpuhtela tako, kakor se je pojavila. Bila sta kakor Hessejev Sidharta, kateremu se je nekoč zazdelo, da je na koncu dolge poti in iskanj vendarle zagledal podobo popolne lepote. Stekla sta navzgor po dolini, ne da bi se mogla upreti klicu. Stena ju je čakala. Bila je kot nevesta, nedotaknjena v bleščeči belini.

Zdaj sta se lahko oddahnila in se v miru navezala. Andrej je vedel, da je tokrat na vrsti Tomaž. V enem samem letu je dozorel v odličnega alpinista. Prepustil mu je vodenje naveze in zlepa se mu ni kakšno plezalno doživetje tako močno vtisnilo v spomin. Skala je bila odlična, zato sta uživala v plezanju in krasni okolici. Toda na vrhu ju je čakalo presenečenje. V Bohinju zlepa ni gore, s katere bi se vsaj na eno stran ne dalo zložno sestopiti, toda tokrat sta si morala pomagati z vrvjo in se spustiti čez velik balvan, ukleščen med njun vrh in masiv Kanjavca.



Zob Kanjavca in Mišeljski konec iz Velske doline (Andrejeva skupina študentov)

Kasneje je mlajša generacija bohinjskih alpinistov opravila precej novih vzponov v tej steni. Spremenili so ji tudi ime, ki je sedaj povsem drugačno in tudi boljše od tistega, ki sta si ga izmislila Tomaž in Andrej. Novo ime je Zob Kanjavca. V resnici gre za nekakšen »zob«, ki morda celo nekoliko spominja na Babji zob v masivu Jelovice nad Kupljenikom in dolino Save Bohinjke. Toda Babji zob nikakor ne ustvarja vtisa samostojne gore kakor njun dostojanstveni vrh. Kdor hodi tam mimo po planinski poti, ki je del močno obiskane »triglavske magistrale,« zagotovo občuti težo te stene, predvsem pa njeno lepoto in čar, če se ji le zna prepustiti.

Sedanje ime gore je seveda dokaj primerno, ker opisuje njeno značilno obliko, toda za Andreja samega se bo za vse čase imenovala le Hribarica, kakor sta v opisu smeri nekoč napisala s Tomažem. S tem imenom je postala del njegovega spomina. V imenoslovju tistega dela Julijskih Alp se pravzaprav od nekdaj dogajajo čudne reči. Zelo visoka in lepa gora na koncu Mišeljskega grebena se imenuje le »Mišeljski konec«, torej nekakšen manjši del, zgolj podaljšek, repek sicer nižjega, toda uglednejšega Mišelj vrha. Krivica, toda kaj more uboga gora, ki pozna čisto drugačno govorico od človeške.


Tomaž po prvenstvenem vzponu v »Hribarici« in kasnejšem zimskem vzponu v Tamarju ni več zahajal v stene, toda v Bohinju je v tistem času začela rasti mlajša alpinistična generacija. Njen član je bil tudi Tomažev mlajši brat Lojze. Mnogi med njimi so se razvili v odlične alpiniste, žal pa sta se jim zgodili kar dve tragični nesreči. Med samostojnim zimskim vzponom v Steni se je smrtno ponesrečil Marko Šurc iz Srednje vasi, ki je bil nekakšen idejni vodja tiste generacije, pol leta kasneje pa v Draškem vrhu še obetavni Franci Arh z Bohinjske Bistrice, ki je le nekaj dni pred nesrečo diplomiral na Strojni fakulteti v Ljubljani in se oženil. Toda, ko so bili vsi skupaj še v polnem zagonu, je nekajkrat plezal z njimi tudi Andrej. Po ponovitvah nekaterih lepih plezalnih smeri v Srebrnjaku, Mali Tičarici in Triglavu, so skupaj opravili tudi prvo zimsko ponovitev njegove prvenstvene smeri v Toscu, ki sta jo leta 1967 preplezala s Tinetom. Toda krona njihovega skupnega udejstvovanja je bila nova »Bohinjska smer« v Vzhodni steni Luknje peči, ki so jo sredi neke zime v dveh dnevih »potegnili« iz doline Krme. Ker sta takrat z njimi plezala oba s Tinetom, je bil vzpon zelo podoben predaji štafetne palice mlajši generaciji. Bohinjska smer v Vratih je v Krmi dobila soimenjakinjo.


Opisanih je le nekaj najlepših alpinističnih doživetij takrat zelo mlade alpinistične naveze, ki sta jo kratek čas tvorila Tomaž in Andrej. Vsega se ne more in tudi ne sme zapisati, kajti le spomin lahko ohrani vse dobro, slabo pa prizanesljivo odrine v pozabo. Tako sta, denimo, v študentskih letih skupaj reševala, pravzaprav nosila izpod vrha Mt. Blanca predsednika domačega planinskega društva, ki zaradi močne sončarice ter posledične driske in mrzlice ni več mogel stati na nogah, malo kasneje pa še planinko iz takratne skupine, ki si je med skokom čez ledeniško razpoko zlomila golen.


Veliko medsebojno zaupanje, ki se je izkazalo v letu, ko sta bila naveza, je nastalo že mnogo let prej, v otroštvu, v dobrem sosedstvu in nikoli skaljenem družinskem prijateljstvu.

Oba, Tomaž in Andrej, sta imela celo to srečo, da so se vsakemu od njiju rodili po štirje krasni sinovi. Vsako družinsko srečanje je bilo poslej praznik. Tomaž je celo držal krstno svečo Andrejevemu Tomažu. Alpinizem je bil torej le zelo majhen del vsega, kar sta skupaj doživela, ter še veliko manjši del tistega, kar je ta izjemni človek dobrega in vrednega ustvarjal in tudi ustvaril na tem svetu. Toda, veliko prezgodaj, ko je bil ves v zagonu dela za novejšo bohinjsko zgodovino, je težko zbolel. Niso mu mogli pomagati. Ko je Andrej stal ob odprtem grobu poleg bohinjske pisateljice Marije Cvetek, mu je ta prišepnila: »Zdi se, da ni Tomaž niti enega trenutka v svojem življenju preživel tja v en dan.« Andrej se ni mogel zbrati za svoje besede slovesa, le prikimal ji je. Vse se je sproti zatikalo v grlu. Njegov sin, tretje rojeni Tomaž, je ostal brez dobrega botra, ki zdaj iz vsem nam neznane oddaljene bližine bdi nad njim, kajti najmočnejših vezi, ki nas med seboj povezujejo, smrt ne pretrga.



Kotova špica



Triglav s Pihavca





TINE


Po dolgih pomladnih dnevih v vseučiliškem mestu, kjer se je pripravljal na bodoči poklic, je Andreja z vedno večjo močjo vleklo domov, v Bohinjsko Bistrico, ki je bila zanj veliko vrednejši in mnogo bolj privlačen kraj za poletno sprostitev od bivanja v kateremkoli drugem kraju drugje po svetu. V ljubeči materini oskrbi, med kopanjem v priljubljenem vaškem kopališču Pri lipci ob Savi Bohinjki ter sem in tja s turami po domačih hribih je hitro pozabil na zgode in nezgode izpitnega študentovskega časa ter se preselil nazaj v brezskrbna najstniška leta. Nekdanjih prijateljev in znancev mu ni ostalo veliko, ker je za večji del leta zamenjal okolje in način življenja, še vedno pa se je tem raje s kolesom zapeljal do očeta Čudna na Bitnje. Tam se ni nič spremenilo. Kot vedno sta se našla pri kakšnem poslu, da je lahko poprijel tudi Andrej, v kolarski delavnici, na jezu za hišo ali na vrtu, se pogovarjala kot nekoč, kar je pomenilo, da je lahko znova prisluhnil Francetovim bohinjskim zgodbam.

Ta ali oni konec tedna sta se z Iztokom, s katerim sta postala dokaj stalna soplezalca, našla kje v Zgornjesavski, oče ga je tu in tam »žical« za kakšen lep visok vrh v Zahodnih Alpah, za katerega je prihranil nekaj denarja ali pa je opravil kakšno obveznost na Mladinski komisiji PZS, kjer se je takrat udinjal kot inštruktor plezanja.

Domov na Bistrico je v tistem času pogosto prihajal tudi Tine in nekega dne načel pogovor o novi smeri v Steni. Vsi prejšnji načrti so se nemudoma znašli v drugem planu. Hitro sta bila dogovorjena.


Ker so Tineta v njegovem zrelem alpinističnem obdobju začele vleči prvenstvene smeri, si je izdelal nekakšen nenapisan seznam novih plezalnih možnosti v domačih stenah, ki bi jih rad uresničil, kajti v njegovem času ni nihče drug tako dobro poznal dogajanja na alpinistični sceni Julijcev. Na vrhu njegovega »seznama« je kajpak čakala na uresničitev razčlemba v steni Plemenic, ki jo je opazil že sam Bog ve kdaj in z njo njegova velika želja, da bi ustvaril svojo, Tinetovo prvenstveno smer v veliki Steni.

Čeprav brata, sta se Tine in Andrej po plezalsko prav naključno našla šele v Cmiru leto poprej. Ko je Andrej končal osemletko, ga je Tine sicer navezal, takrat še na konopljeno vrv, in ga popeljal skozi Bavarsko v Steni, potem pa sta šla vsak svojo pot. Tako je bil Tine leta 1966 že spoštovan, zgrajen alpinist z renomejem umetnika, ki verjame v svetost gora, Andrej pa najstniškim letom odrasel zagnan debitant v težkih smereh. Takrat je prav v Cmiru nastala njuna prva prvenstvena smer. Zakaj ravno v Cmiru ne ve več nihče. Velikega pompa okrog nje nista ustvarjala, čeprav je bila smer zelo lepa, z dobro vidno vodilno linijo, kakršno imajo tako imenovane direktne smeri. Tudi skala nad Kozjo dnino je odlična, zato je bilo plezanje en sam užitek, smeri pa kljub temu nista niti imenovala. Namesto njiju so ji dali ime ponavljavci smeri, zato se sedaj imenuje Smer bratov Mihelič. Naključje je hotelo, da je v imenu veliko simbolike. Bratovskih navez je med slovenskimi alpinisti kar precej, s smerjo v Cmiru pa se je začelo zelo lepo obdobje njunih skupnih prvenstvenih smeri, ki se je nadaljevalo v Triglavu, nato v Toscu in kasneje v stenah nad dolino Soče. Pravzaprav je večina njunih najlepših plezalnih smeri nastala v mogočnem Lukenjskem tektonskem prelomu, ki preči Vzhodne Julijske Alpe kot velikanski kamenit val, kot dolga, zelo izrazita in lepa veriga grebenov, ki poteka od Cmira čez Triglav in sedlo Luknja do Kanjavca z Vršacem in čez Lepo Špičje (Veliko Špičje), Plaski Vogel in Čelo.

V tem masivu, zaradi kraljevskega Triglava, korenjaškega Kanjavca in čarno lepega grebena Lepega špičja najmogočnejšem v Julijcih, se med Luknjo in vršno kupolo Triglava dviga oster greben, pravzaprav samostojen vrh, prepaden na sever in na jug. Bog ve, koliko časa že nosi ime Plemenice. Mnogi, tudi Andrej je bil nekoč med njimi, si razlagajo nastanek imena v prispodobi čarobnega, v vseh odtenkih rožnate barve »plamenečega« grebena, kadar se budi jasen poletni dan. V resnici pa so Plemenicam dali ime Trentarji, ki so menda v njihova prepadna, ponekod s strmimi cvetnimi travišči ozaljšana južna pobočja zaganjali plemenske ovce, da se pasma ne bi mešala z drugimi. Zaradi nedostopnosti se ni bilo bati, da bi si, denimo z gorenjske strani, poiskale tam pašo ovce drugih pasem. Kdo ve, morda se je ravno zaradi Plemenic ohranila avtohtona bovška ovca?

Z Luknje vodi po grebenu Plemenic izpostavljena razgledna pot na Zaplano in proti Triglavu. Nekoliko zanesenjaško se da reči, da si na tej poti lahko hribovec privošči počitek tako, da mu ena noga binglja na gorenjsko in druga na primorsko stran. Ob poti je spominska plošča. Neke oktobrske sobote so prijatelji ali morda sorodniki nesrečnega dekleta, ki ga je na tistem mestu do smrti zadel kamen, bojda so ga sprožili gamsi, prižgali svečko. Proti polnoči tistega dne se je tam Andrej sam vzpenjal v polni luni. Pod Luknjo, v dnu prepadov Triglava in Cmira, so bile sence neprosojne in črne kot žamet, zgoraj je bila po skalah razlita hladna, srebrna svetloba. Nad seboj je Andrej nenadoma opazil migljajočo luč sveče in postalo mu je tesno, čeprav neprijetnega srečanja v visoki nočni tihoti ni bilo pričakovati. Zdrznil se je in za hip ustavil korak, kot da bi se bal, da svetloba tam zgoraj uhaja iz pekla. Ob plošči se je ustavil, počastil spomin v premišljevanju, kot da bi se želel nesrečnemu dekletu opravičiti za poprejšnjo tesnobo in nelagodje.



Bohinjska smer v Plemenicah; vidna je vodilna razčlemba smeri.

Po tej poti se je vselej vračal v Vrata, kadar je plezal v zahodnem delu Stene. Tako plezalci navadno imenujejo Plemenice. V resnici je ta del velike Stene zelo drugačen od osrednjega in vzhodnega. Značilni zanj so številni previsi pod zglajenimi ploščami ter tu in tam pokončne zajede. Plezalec se s Plemenicami navadno prvič sreča v klasičnih smereh, v Jugovem stebru Pavle Jesihove in Milana Gostiše ali pa v Sandiju Wisiaku Uroša Župančiča in Franceta Ogrina iz časa pred drugo svetovno vojno. Ker je postal osrednji del Stene v velikem razmahu alpinizma po drugi svetovni vojni čez in čez prepreden z mnogimi plezalnimi smermi, so se v novejšem času mnogi plezalci usmerili prav v Plemenice. Andrejev brat Tine je ravno še o pravem času dal znak, da bi skupaj poskusila tam z novo plezalno smerjo. Dobro vidna razčlemba med zglajenimi belimi ploščami v desnem delu stene je kazala na lepo možnost prehoda, kjer bi se še dalo plezati v maniri skalašev, torej primerno težko, vendar po vidnem naravnem prehodu.

Uroš Župančič in France Ogrin sta prva zaplezala v steno Plemenic zahodno od Jugovega stebra. Ker je tam stena strma in gladka, je nastala najtežja predvojna smer v Steni. Toda Uroš, ki je kot prvi zmogel nekaj takrat najbolj težavnih in hkrati zelo lepih plezalnih smeri, je vendarle vselej živel v senci vélikega Joža Čopa. Zaradi tega je nekam postrani gledal nanj, kar je v romanu Stena izrabil njen avtor Tone Svetina. Upodobil ga je kot Slokega, Andrejev brat Tine pa, ki je oba, Uroša in Joža kot alpinista zelo spoštoval in imel rad, je nekoč šaljivo izjavil, da je v Svetinovi »Steni« Sloki tako negativno opisan, da je zaradi tega od vseh likov v knjigi pravzaprav ravno on najbolj pozitiven. Minus na minus da plus! Značilna Tinetova domislica in odlična kritika hkrati, ki bi se je ne sramoval noben šolan kritik.

Ko se je Andrej kot zelen prvošolček vključil v Alpinistični odsek na Jesenicah, je Uroš Župančič kot ugleden starosta še zahajal tja. Pri smrkolinih, kot je bil Andrej, ni skoparil z nasveti, ki so bili največkrat precej grobo izrečeni, pa vendar dobronamerni. Sicer pogostih srečanj z njim v tistih zgodnjih plezalskih letih se je vselej nekako preplašeno razveselil. Uroš se je zanj najverjetneje močneje zavzel zaradi njegovega brata Tineta. Nekoč mu je namreč dejal, da pomeni Tine svoji alpinistični generaciji natanko to, kar je njim v skalaških časih pomenil Marjan Lipovšek, to je visok ugled razgledanega, pišočega, odličnega alpinista, ki goji svoj alpinizem kot izrazito kulturno poslanstvo, kot vzvišeno dejavnost.

Čas, v katerem sta Tine in Andrej plezala Bohinjsko smer v Plemenicah, se je že močno odmaknil.

Ko sta se Andrej in Uroš že tikala, ga je po preplezani Bohinjski, katere vstop je blizu njegovega Sandija Wisiaka, nekega dne vzel v precep. Z njemu lastno strogostjo in hreščečim glasom, pa vendar z veliko mero dobrohotnega odobravanja, ker mu je bil »bohinjski« podvig všeč, je vprašal: »A gre kaj po Wisiaku?« Ponosen je bil na svojo smer, vesel je bil pa tudi njene »sosede.«

Uroševa sodba glede Tinetovega vpliva na takratni rod slovenskih plezalcev ni bila iz trte zvita. Mnogi so s pridom uporabljali njegove »mini« plezalne vodnike za razne gorske skupine. Kdor je imel možnost, jih je množil na takratnem ciklostilu. Tine je rad pisal in dobro je, da je bilo tako, kajti gorà ni le ljubil, temveč jih je tudi zelo dobro poznal. Močan interes in prav neverjeten spomin sta mu omogočala, da je v zvezi s sleherno steno do podrobnosti poznal tudi njeno alpinistično zgodovino, od Kamniško-Savinjskih Alp do Dolomitov.


Za nameravani vzpon v Plemenicah sta šla prenočit v Bivak pod Luknjo, nekdanje graničarsko zavetišče pod rapalsko mejo, zgrajeno za kraljevo vojsko SHS. Ko sta odprla vrata bivaka, sta našla vedro za vodo prazno. Seveda bi tisti vodi najbrž ne zaupala najbolj, tudi če bi je kaj bilo. Treba se je bilo vrniti do studenca, precejšen del poti, po kateri sta prišla od Aljaževega doma.

Do kraja, kjer se navzgor odcepi strma pot v Sovatno in na Kriške pode, ostaja pot nad zgornjo gozdno mejo. Kar sam od sebe se ponuja pogled v ostenje Plemenic, pa vendar takrat Andrej ni mislil na vzpon naslednjega dne, kot da bi vse to prepuščal Tinetu. Okolica je nenavadna. Popotnika posrka vase. Nad potjo je s travo in pritlikavim grmičjem poraščeno melišče, ki se izgublja v skalovitem pobočju Bovškega Gamsovca in Stenarja, kjer se radi držijo gamsi. Pred popotniki se hitro in neopazno umaknejo v nedostopen, razbit svet. Na drugi strani doline pa, tik pod Luknjo, siva stena Plemenic. Tako je kot marsikje na podobnih krajih v gorah, pa vendar drugače. Morda se je tako začelo dozdevati Andreju šele mnogo let pozneje? Morda, kajti Bohinjska plezalna smer je zdaj tam, čeprav se ni v steni Plemenic nič spremenilo. Tu ali tam le neopazen klin v razpoki, ki pripoveduje njuno zgodbo, zdavnaj pozabljeno. Navidez je vse, kot je bilo, pa je vendar drugače. Morda se ta drugačnost skriva v nekdanji želji in nameri, kdo ve, toda njuno takratno plezalsko početje je bilo za oba zelo pomembno. Zaradi tega je zdaj občutek na tistem delu poti drugačen? Ni le spomin ali celo zanos po uspelem plezanju v nedotaknjenem svetu, ki je oba zvabil tja. Dobro delo je, ki je bilo ustvarjeno na ljubo globokemu notranjemu klicu, za katerega je nekje v duši čutil in vedel, da se mu mora odzvati, zato da bi zaživel z gorami.



V steni Cmira sta Tine in Andrej leta 1966 opravila svoj prvi bratski prvenstveni vzpon.

Dunajski filozof in alpinist Viktor Frankl je dejal, da so take pomembne reči del tvoje minulosti, ne preteklosti, nekaj, kar ti je ostalo in te oblikovalo. Preteklosti ni več in pripada vsem in vsemu, minulost pa je in ostaja, je nekaj, česar ti ne more vzeti nobena moč, pravi Frankl. Skala, katere si se tam dotikal, je postala in ostala del tvoje notranjosti in minulosti. Vse je drugače, ker si ti drugačen.


Nadležno je, kadar voda pljuskne čez rob posode, s katero se spotikaš po skalovju, pa že v naslednjih korakih pozabiš na drobno, nepomembno nevšečnost. Dovolj je bo ostalo za tisto malo, kar je bosta potrebovala. Morda je bilo vedro na bivaku prazno, ker sta oba potrebovala nekaj trenutkov samote, vznesene trenutke, v katerih se ne pripravljaš in ne misliš na vzpon naslednjega dne, ko ne šteješ klinov in vponk, ko ne zlagaš v nahrbtnik vseh tistih reči, ki jih boš potreboval med vzponom naslednjega dne in, ko čisto na koncu dodaš vrv, ki jo boš pod steno prvo izvlekel. Ko sta se France Avčin in Daro Dolar nekoč z motorjem pripeljala v Vrata, da bi naslednjega dne opravila prvo ponovitev Centralnega stebra v Steni, sta iz nahrbtnika pozabila vzeti orodje za popravljanje starega motocikla. Danes bi težo tistih nekaj zamaščenih kovinskih ključev, pa kakšne klešče in izvijač morda vrgel čez steno, takrat pa je bil čas drugačen. In od tistih dni je tudi steber drugačen. Ne imenuje se več Centralni, pač pa Čopov steber. Tako sta ga preimenovala iz spoštovanja do Joževega dela, ki sta ga občutila, občudovala in doživljala med dvodnevnim vzponom. Takrat je, v poklon Čopovemu odločilnemu plezanju v sloviti zračni prečki in nad njo, sicer izjemni plezalec Daro šaljivo dejal, da se mu zdi, da Triglavska Bistrica, ki priteka iz skritih triglavskih brezen globoko spodaj, v resnici izvira v njegovih hlačah.



Tine v Nemški smeri v Steni (foto: Egon Mihelič)


Učinek teže velikanske Stene, ki stoji tik pred teboj, je občuten. Nelagodni občutek pritajenega strahu pred vzponom je bil za Andreja vselej nekaj običajnega, toda nikoli enako močan, vselej malo podoben tremi pred nastopom v športu ali na prireditvi, pa vendar zelo drugačen. Škrebljanje dežja po strehi, ki ga je kakšen dan odvrnilo od nameravanega vzpona, je vselej najprej delovalo kot blago olajšanje, ker se je lahko ponovno zavil v toplo odejo, kasneje pa kot neprijeten, nelagoden občutek nekakšne nezadostnosti po neuresničenem načrtu. V trenutku, ko se dotakneš skale in začneš plezati, nelagodje vselej izpuhti, izgine. Nova smer je pa vendarle neznanka, ne veš, kaj te v njej čaka. Morebitna nelagodnost in pritajen strah se nimata kam opreti. Pred prvenstvenimi smermi nelagodja Andrej nikoli ni občutil.



Skupaj sta nekajkrat plezala v Škrlatici, Rakovi špici in Rogljici.

Vstopila sta zgodaj. Dobro vidna zajeda Bohinjske se nad meliščem začne nad previsnim žlamborjem, ki napoveduje krušljivost. Že zvečer sta vedela, da bosta tiste metre obšla. Levo od vpadnice zajede so močno izražene trdne plasti v tisočletjih zglajenega apnenca, ki z nekaj ovinka privedejo v resnično, pravo dno najlepšega dela Bohinjske.

Takrat je bilo v tistem delu stene plezalnih smeri malo, zato o direktnem, očem nelepem začetku smeri nista razmišljala. Nekaj let kasneje se je Tine, da bi smer poravnal, tam preizkusil s prijateljem Janezom Kunstljem in zapisal, da ni bilo vredno truda. V zajedi pa, katero sta po lažjem spodnjem svetu hitro dosegla, se je njegova zamisel izkazala. Vrstili so se raztežaji v značilnem triglavskem vzdušju, na las podobni smerem, ki jih v Julijskih Alpah poznamo pod imeni »Skalaška«. Niti za meter nista nikoli zašla iz zamišljene linije. Bil je en sam užitek v zahtevnem, lepem plezanju.

Tistega dne sta v Plemenicah plezala tudi brata Krivic. Plezala sta sosednjo smer, Uroševega Sandija Wisiaka in nista vedela za Tineta in Andreja. Tine je dal svojemu mlajšemu bratu priložnost, da novo smer pleza kot prvi, tudi zato, ker je bil Andrej tisti čas v mnogo boljši formi, sam pa je na ta način vselej imel čas, da si je ogledal in ocenil naslednje metre nadaljevanja. V morda najlepšem raztežaju smeri, v gladki plošči nad previsom v zgornjem delu smeri, se je po Andreju usul plaz kamenja. Tineta je zakrival previs. Takrat so le redki plezalci že uporabljali zaščitne čelade, zato je nad glavo brž potegnil nahrbtnik. Čopov Joža se je njega dni celo ponorčeval iz redkih, ki so že v njegovem času uporabljali zaščitne čelade. Da imajo »kahle« s seboj je dejal, ker jih je morda strah. Brata Krivic tam zgoraj seveda nista vedela za Tineta in Andreja spodaj v steni, ko sta iz Wisiakove smeri prečila desno proti robu stene. Zato nista kaj prida pazila na »šoder« pod nogami.

Raztežaj nižje in plošča, v kateri je Andreja presenetilo padajoče kamenje, tvorita skupaj nekakšen ključ smeri. Pod Andrejem sta sedaj že bila dva zaobljena trebuha, čez katera si je bilo treba pomagati. Ne ponujata obilja razpok za varovalne kline, tudi dobrih oprijemov le malo, pač pa plezalca nadležno tiščita iz stene. Ko se je skobacal čez prvi trebuh, se niti dobro zravnati ni mogel, ker je bil nad njim že naslednji. V njunem času je večina plezalcev razmišljala in gledala na alpinizem precej drugače kot danes. Večje tveganje, ki ga plezalci v njunem času še niso sprejeli, je kasneje postalo običajno.

Ko se konča zadnji raztežaj in izplezaš, te vselej obide vesel, prijeten občutek razbremenitve, lahkotnosti. Tako ti je, kot da si odložil veliko težo z ramen in telo na mah postane sveže in lahko. Plezanje ni čas za razgledovanje. Plezalca preveč zaposluje sleherni trenutek v smeri, kajti čas teče v steni drugače. Ena ura ne pomeni veliko.



Steber Tosca, kjer sta Tine in Andrej leta 1967 preplezala novo smer.

Pravzaprav je bilo Andreju v kasnejših letih žal, da je plezal Bohinjsko le takrat. Tine je imel smer vnaprej tako »naštudirano«, da je bila orientacija med vzponom približno taka, kot da bi plezal v dobro znani smeri. Nečesa pa vendarle ni bilo. Bohinjska ni lahka smer, in če za kočljiv detajl pred seboj veš, da so ga že zmogli, gre lažje. Tako pa se stena z vsem, kar si v njej doživel med jutrom in popoldnevom, zaganja v skrivnost visoko zgoraj, skoraj na meji neba. Nihče ne ve, ali se ne bo morda od kod prikradla prepreka, ki je ne bo mogoče ukaniti. In prav to je čar prvenstvenega plezanja, »osvajanja nekoristnega« (Les Conquérants de l'Inutile), kakor je slavni francoski alpinist Lionel Terray naslovil svojo legendarno knjigo. Prav Tine je kasneje zapisal, da je véliki plezalec v tem naslovu z le dvema besedama o alpinizmu povedal več, kot povedo vse dolge razprave učenih filozofov. Tine je knjigo seveda bral že v originalu, v francoskem jeziku. Njen izvirni naslov »Osvajalci nekoristnega« ima namreč veliko več filozofske širine, kajti dodana beseda »svetá« v slovenskem prevodu pojem nekoliko zoži, morda celo zmaterializira v duhu današnje matematične znanosti, ki naravo obravnava in ocenjuje zgolj s stališča uporabnosti. No, prevod Tineta Orla je seveda odličen, v zvezi z naslovom je pa učeni mož najbrž razmišljal, da mnogi bralci ne bodo spoznali njegovega filozofskega ozadja, in je dodal besedico »svetá.«



Zadnje skupno plezanje (Tine v Hornovi smeri v Jalovcu)


Petdeset let po prvenstvenem vzponu v Bohinjski (2017) je Andrej na medmrežju objavil naslednji zapis:

»2. oktobra me prvo jutranje sonce najde visoko nad sedlom Luknja. Na nahrbtniku imam privezan majhen šopek jesenskih rož z domačega vrta. Kozorogi, tršati samci s težkim rogovjem, se grejejo na porjavelih travah pod vršnim skalovjem Pihavca, kjer se je zgodnji sneg že stalil. Le malo se zganejo, ko grem mimo. Pri spominski plošči je vse mirno, kot da se je ustavil čas. Zamet novega snega pod steno sega visoko, da se cvetje, ki ga zasadim vanj, skoraj dotakne svetle kovine. V ploščo je vrezan spomin na minule dni.

Zadnji sem iz družine, ki je onstran Triglava, v Bohinju, pustila za seboj prepoznavno sled. Veliko let smo živeli z ljudmi te doline in z njenimi gorami.

V globokem jesenskem mrču ležijo Vrata, za hladnimi, vlažnimi sencami prepadi Cmira in Triglava. Onstran Luknje zamišljeni bdijo nad Trento korenjaški Kanjavec, prepadni Vršac in dolgo ostenje Lepega špičja.

Na posušenih travah sedim v družbi z njim, čigar ime je vrezano na plošči. V minulosti bitja sva davnega leta 1967 skupaj zarisala navidezno črto prek zahodnega dela mogočne Stene, ki stoji od nekdaj, tukaj, pred nama.

Bilo je sredi poletja, konec meseca julija. Po vrnitvi z gore sva sedla na gladko skalno ploščo pod Steno in jo ponovno premerila s pogledom. Tine je iz žepa potegnil list papirja in majhen obrabljen svinčnik ter z izjemnim, v glasbi izurjenim spominom nanj, detajl za detajlom, napisal opis plezalne smeri, ki sva jo pravkar dokončala. Nazadnje je pod zgornji rob pomečkanega papirja zabeležil naslov: Bohinjska!

Nova plezalna smer je bila morda zadnja prava »klasika,« ki jo je bilo moč ustvariti v Steni. Dobila je ime po dolini, ki je postala najin dom, ko sta naju mati in oče kot dve mladi drevesci presadila vanjo. Že petdeset let je tam, s tem imenom, v elitni družbi Slovenske, Nemške, Bavarske, Gorenjske, Smeri Mojstranških veveric, Tržaške, Ljubljanske in še katere legendarne smeri, pri katerih so prvi plezalci poudarili svojo istovetnost, pripadnost domačim krajem in jih tako imenovali. V steni vseh slovenskih sten! Mnogo, premnogo plezalnih smeri je ostalo nekje daleč kot del najine minulosti v »iskanju nekoristnega«, tudi prvenstvenih. Toda »Bohinjska« ostaja za vselej najbolj zaželena, da jo poboža pogled, da se vrne spomin.«

Na Luknji pod Plemenicami vleče vselej vsaj lahen vetrič, da valovijo listi srebrnega pelina sredi gorskih trav. Z lahkim in veselim srcem sta Tine in Andrej sestopila. Dan je bil jasen, sončen. Le tu in tam se je zapeljal po nebu bel oblaček in Andreja se je loteval občutek, da vsa triglavska narava diha nekaj prazničnega. Bilo mu je, kakor da bi prešla njegova duša v sinjo okolico in trepetala v vetrcu skupaj s srebrnim pelinom, z vsako cvetko. Ni bilo mogoče kar zdirjati v dolino.

Kdor se na Luknji, obrnjen proti Zadnjici, usede v travo k počitku, doživi nepopisno lep pogled. Iz resnobnih globin Zadnjice se dviga silna stena Kanjavca, ki jo na desni krasi prepadni Vršac. Prehodavci z Zasavsko kočo dajejo slutiti Dolino Triglavskih jezer tam zadaj. Ostenje Lepega špičja in Plaskega Vogla dopolni čarobno panoramo. Zadnjiški dol, kjer se, komaj opazna, vije steza proti planini Trebiščini in na Prehodavce, objame na zahodni strani izpostavljeni Zadnjiški Ozebnik. Pogledom proti Vršacu se ni mogoče ogniti.





VPRAŠAJ GORO


Ta zgodba je najtesneje povezana z zgodbo o Bohinjski smeri v Plemenicah. Pravzaprav je njeno nadaljevanje, čeprav se je začela leto dni kasneje, v soškem delu Julijcev, čisto blizu najzahodnejšega konca Kugyjevega kraljestva Triglava, v neposredni bližini kraja, kjer je na velikega mojstra čakal izziv: poiskati prehod na triglavski vrh iz Trente, ki so si ga v velikem pričakovanju želeli v tamkajšnji novi koči Zlatorog.

Tam, kjer se v najvišjem toku reke Soče začenja Zgornja Trenta, se na vzhodno stran odcepi še ena globoka dolina. Kakor v Zapodnem, to je staro domače ime Zadnje Trente, kjer se hitro dviganje globoko zarezane doline Trente nenadoma ustavi pod neuklonljivimi pobočji Mojstrovk in še zadnjikrat, daleč okoli Pelca in Srebrnjaka, zavije proti čarobno lepi planini Zapotok ter Bavškemu Grintavcu nad njo, je bila tudi ta dolina za Trentarje vselej odmaknjena nekam daleč, tja, kjer je skoraj konec sveta. Zato je dobila nenavadno ime, Zadnjica. Če leži Zapodnem v vznožju velikanov, ki jim kraljuje postavni Bavški Grintavec, leži Zadnjica v vznožju orjakov, Triglava, Kanjavca, Pihavca in Razorja. Andrejev starejši brat Tine je nekoč zapisal, da je prav v Zadnjici vzdušje najbolj resnobno med vsemi triglavskimi dolinami. Nikjer drugje ne padajo pobočja Triglava v enem zamahu v tako silno globino, kakor da bi se ne želela ustaviti, in zdi se, da ni nikjer drugje iz dna doline pogled usmerjen le gor, kakor v strahospoštovanju do čarnega kraljestva Zlatoroga, ki je tudi tukaj, v goro, katere skrivnost varujejo vetrovi, v Pihavec, skril svoje bajno bogastvo, svoj zaklad. Dolina skoraj nima nič ravnega dna. Z vseh strani padajo vanjo le stene. Najmogočnejša med njimi je stena Kanjavca, razglednega soseda kraljevskega Triglava.

Komaj sta Tine in Andrej po prvenstvenem plezanju v Bohinjski smeri sedla k počitku v trave na Luknji, tik nad nekdanjo, zdaj že pozabljeno ovčjo planino Zajavor, že sta se spogledala z novim plezalskim ciljem. Bila sta še v zanosu, ker jima je uspelo nekaj velikega, vsaj tako se jima je zdelo, nekaj, na kar sta dolgo čakala in si zares srčno želela. Toda bilo je, kakor da sta pri vsem tem pozabila, da sta v veličastnem svetu nagrmadenega sivo belega skalovja neopazno majhna, kot droben prah na steklu, ki ga ne opaziš, dokler ga ne obrišeš. Njuni pogledi so kar sami od sebe uhajali k novi omami onstran Zadnjice, kajti plezanje je mamilo, o tem ni moč dvomiti. Kaj ni nekoč France Avčin zapisal, da se mu zdi alpinizem veliko bolj nagnjenje kot šport, nagnjenje do vznesenih čustev in strasti. Vso pravico je imel, da je lahko tako sodil, saj si je prvi za Čopovim Jožo upal v njegov steber. Tako je takrat, sicer povsem nezavedno, čutil tudi Andrej. Komaj je našel nove prehode in se izvil iz objema veličastne Stene, že so se mu porajali novi načrti. To je najbrž takrat zanj pomenilo zares »živeti z gorami,« kakor pravijo nekateri. Ali morda bolje - »živeti za gore.«



Vodnikov Vršac nad Zadnjico

Z Luknje se lepo vidi, kako masiv Kanjavca, ki se s svojega dvojnega vrha zložno spušča proti širokim Prehodavcem, nenadoma še enkrat zastane in se dvigne v ostro izrezan vrh. Zaradi kiklopskega masiva Kanjavca, iz katerega se je vzpel, bi mu človek komaj upal reči samostojen vrh, pa vendar je, zelo samosvoj, z visoko, prepadno, najbolj gladko in navpično steno nad dolinami Soče. Pogled je še mikavnejši z nekdanje ovčje planine Zajavor. Tja, v njena strma travnata pobočja pod Malim Pihavcem je treba stopiti, da se dolina Zadnjica zares odpre pred teboj. Ropot motorjev s ceste čez Vršič ne seže tja. Nekdanja pot z Utra čez Zajavor na Luknjo je že davno pozabljena. To je pravi kraj, če hočeš biti sam s seboj.

Od tam je Vršac zares pravi vršac, možat, zastaven korenjak. Globoko spodaj se na Utru, kot tanka bela nit, položena v Zadnjiški dol, začne strma steza, ki vodi na planino Trebiščino in naprej na Prehodavce. Pesnik Valentin Vodnik naj bi nekoč kot prvi stopil na njegov vrh in zapel pesem s tem imenom.

Za Andreja je bil kakor ljubezen na prvi pogled. Oči plezalca, tako se zdi, si prav kmalu nadenejo posebne naočnike, skozi katere so gorske stene videti drugačne. V njih naenkrat ni več vidna le lepota ali morda celo pretnja, grožnja mogočnih skladov, stolpov, poči in zajed. Skrita želja vabi in polaga v raztrgane robove plezalčevo željo, da bi se jih dotaknil, da bi jim prišel čisto blizu, da bi si z njihovim privoljenjem in pomočjo poiskal pot proti vrhu visoko zgoraj, blizu neba. Andrej se je v tistem trenutku iz sopotnika, ki ubira stopinje po bratovih sledeh, spremenil v priganjača. Toda takrat še ni vedel, da stoji pred njim stena njegovega življenja.

Takoj ko je zapadel prvi sneg, je skoval načrt. Podal se je v Vrata in od tam čez Luknjo v Zadnjico ter skozi Zadnjiški dol na Ozebnik. S seboj je vzel fotografski aparat s črno-belim filmom. Sneg se bo usedel na police, tudi tiste najbolj drobne, ki še omogočajo plezanje, si je dejal. Na sliki se bo videlo, kje bo prehod mogoč, kajti kakor Sfinga pada stena z vrha sprva povsem navpično proti Zadnjici globoko spodaj. Na pot je povabil s seboj prijatelja Emila, kolega s fakultete. Prvi sneg na poti čez Luknjo, na Utro in v Zadnjiški dol ju ni ustavil. Izmenoma sta gazila.

V resnici ni fotografija, ki jo je posnel z Ozebnika, Tinetu in Andreju prav nič pomagala pri odločitvi, saj sta jo, odločitev seveda, za trdno skovala že prej. Pot na Ozebnik ni bila v resnici nič drugega kot le nov pobožen korak bliže k visokemu cilju, ki je vabil vse močneje. Veličastna, kot plošča gladka stena se je spremenila v magnet. Njeni privlačni sili se ni več dalo upreti ali se ji izviti.

Deset ali morda dvanajst let prej sta na sončen poletni dan z materjo prilezla na vrh Vršaca. Bila je najdaljša tura, kar sta jih kdaj skupaj naredila. Da sta tja gor »prilezla,« je čisto pravi izraz, ker si je nad sedlom pod vrhom, čez katerega vodi slovita pot Mire Marko, ki potem preči Kanjavčevo steno proti Doliču, hočeš nočeš treba pomagati tudi z rokami. Andreju se takrat še sanjalo ni, da bo nekoč postal plezalec, alpinist. Na vrhu sta se nenadoma znašla nad brezdanjim prepadom, kakršnega še nista doživela. Nikoli prej še ni stal v bližini tako globokega brezna, ki se je odpiral pred njim. Še deček je po vseh štirih zlezel čisto na rob in se zazrl dol, na tisti mali travnik na Utru v dnu Zadnjice, s košato bukvijo ob robu, kjer se ločuje mulatjera nad Koriti v smeri proti Luknji in Doliču, od steze skozi Zadnjiški dol. Globina ga je s prej neznano močjo vlekla vase kot vrtinec sredi morja. Stena je izginjala v dno zanj neznane doline. Le za hip je pogledal tja dol in se takoj nato splazil nazaj, stran od prepadnega roba, nekam, kjer se je lahko ponovno dvignil s tal, ne da bi se mu zavrtelo v glavi. V resnici je zadostoval le trenutek, da je predstava o kraljestvu višin nad Zadnjico neminljivo ostala v njegovi duši, za vselej.

Ko sta s Tinetom prvič skupaj stopila na vrh, se je Andrej, kakor nekoč Čopov Joža na Špiku, po vrvi spustil za slab raztežaj daleč v zajedo. Joža je, tako pravijo, takrat tisto reč storil na ljubo Miri Marko, ki ga je prosila, naj pogleda v resnično globino »nepreplezljive« Špikove stene. Veliko vzpodbudnega ji najbrž ni mogel povedati in tudi z Andrejevim podvigom je bilo tako. Le brezdanja globina pod nogami.

Svojo prvo turo proti Vršacu sta začela kar v domačem Bohinju, čez Komarčo in skozi Dolino Triglavskih jezer. Pričakovala sta težavno plezanje, zato njuna nahrbtnika nista bila lahka. Toda bila sta mlada. Andrej ni bil ne prej in ne kasneje tako močan. Imel je 22 let.

Ker sta se imela vselej za Bohinjca, sta s plezanjem v Vršacu nehote izpolnila nekakšno »državljansko dolžnost,« kajti visoka stena Vršaca od samega začetka pripada Bohinjcem. France Ceklin, eden prvih bohinjskih plezalcev, je iz dna Zadnjice potegnil prvi dve plezalni smeri skozi lažji svet in se zgornjemu, gladkemu in navpičnemu delu stene izognil, enkrat levo, drugič desno. Takrat je že živel in delal v Tolminu. Kot vesten organizator je za svoje nove hribovske prijatelje organiziral plezalni tabor v Zadnjici. Tine in Andrej sta po njegovi levi smeri, ki se konča v policah Kanjavca, sestopila pod zgornji, prepadni in gladki del stene Vršaca, ki je nekakšna samostojna stena v steni, tako kot Sfinga nad Jugovo grapo in Amfiteatrom v Steni. Nad njima je bilo 400 m navpične bele skale, ki jo po sredini reže od daleč vidna poč. Tja sta bila namenjena. Gora se je, tako izgleda, nekoč v zemeljski zgodovini razčesnila, razpočila, kajti tista poč se nadaljuje čez vrh proti prvemu jezeru v Dolini Triglavskih jezer, proti Jezeru pod Vršacem.



Vršac in Lepo Špičje, kjer sta s Tinetom leta 1973 opravila prvenstveno prečenje stene, podobno Zlatorogovim policam v Steni.

Sreče pa nista imela. Ko sta priplezala do prvega zares težavnega mesta, kjer Vršac pokaže zobe, je zobe pokazalo tudi vreme. Ulilo se je kot iz škafa. Če bi se to dogajalo nekaj let kasneje, denimo v navzočnosti Frančka Kneza, bi nihče ne razmišljal o umiku, ker je oni zaupal večni resnici, da po vsakem dežju posije sonce. Toda njima ni bilo žal energije, ki sta jo vložila v dolgo pot in tovorjenje pod steno. Le vrvi in »železnino« sta pustila v koči na Prehodavcih, ki je tako postala njuna baza.

Tisto poletje dežja ni manjkalo. Enaka zgodba se je ponovila še dvakrat, ker gre pač v tretje rado. Tudi v četrto bi se, prav kmalu, ker je bilo še vedno leto 1968, toda dež je prišel z zamudo. Verjetno je boljše vreme prinesel s seboj Iztok, ki se jima je takrat pridružil. »Potovanje« po Dolini Triglavskih jezer so plezalsko popestrili. Ker je poletni dan dolg, so mimogrede preplezali novo smer v vabljivi steni Velike Tičarice. Velika Tičarica je mogočen skalnat stolp nad dolino. Sosednja Mala Tičarica je vsa razbita in rjavo-rdeča, kakor obe Zelnarici višje v dolini, kar kaže na veliko krušljivost, toda njena velika sestra je kakor izklesana iz enega kosa. Toda plezanje v teh stenah ni kakor drugod. Obrnjene so k soncu, na jug, zato je erozija v njih zelo močna. Razlike med najvišjo dnevno in najnižjo nočno temperaturo so zelo velike. Skala je v celoti drobljiva.

Andreja je razganjalo. Že v vstopnem raztežaju, takoj nad meliščem, je čakal previs. Lepo se je videlo skozenj, ker je bil počen. Nad njim so imeli namen nadaljevati naravnost po stebru, toda tako kot nekateri pred njimi so spoznali, da ne bo šlo. Hočeš nočeš so se morali umakniti v lažji svet na levi in tam dokončati novo smer, ker si večjih težav tudi želeli niso. Moči so morali prihraniti za naslednji dan v Vršacu.

Zvečer so šli skupaj še enkrat pogledat v police poti Mire Marko, od koder je stena Vršaca vidna le v profilu. Proti njim so ravno takrat, z Doliča sem, prihajali trije »nepridipravi.« Zakaj nepridipravi? Tam, kjer je slovita pot najbolj zračna, so začeli valiti v dolino skale, kolikor se je dalo velike. Grmelo je kot ob nevihti. Fantje so se očitno močno zabavali.

Andrej je imel tisti dan s seboj stari očetov znak varuha obnovljenega Narodnega parka v Dolini Triglavskih jezer in Iztok je vedel za to. Ko so se oni trije približali, jim ga je v strumni drži pomolil pod nos. Zagrozil je, da bodo za svoje nepremišljeno početje odgovarjali in to takoj, kar tukaj. In kakor se je pridiga stopnjevala, tako so se oni trije manjšali in lezli v dve gubi, kajti Iztoku, Tinetu in Andreju se je dalo z nosa prebrati njihovo izkušenost. Tudi moč, telesna in moralna, sta bili na njihovi strani.

Iztok je svoj nastop čez čas nekoliko omehčal in omilil, da so si fantje spet upali dihati, toda zagotovo so zadnjikrat valili skale po gorah.

Andrej je z leti, ko sta vse več plezala v navezi, spoznal, kako vešče tke Iztok šale v svoje pedagoške metode. Veliko bolje kakor z mrzlim, uradnim opozorilom se je veselo lotil onih treh, zato so se lahko malo kasneje prijazno razšli. Toda opozorilo je vendarle delovalo. Z njihovih obrazov se je dalo prebrati, da je tako.


Vstali so zgodaj, čeprav je vstop v steno blizu. Drugega za drugim so premagovali raztežaje do tja, kjer sta Tine in Andrej že bila ob prejšnjih poskusih. Ko so od tam zaplezali v neznan svet, se je nad njimi, kot privid, nenadoma odprl pogled v globok kamin, ki se ga celo iz doline lepo vidi. Andreju se je zdelo vse skupaj zelo podobno značilnemu mestu v steni Špika, kjer se plezalec znajde pod elegantno, kot uganka zavito zajedo v Direktni smeri Mire Marko.



Zasavska koča na Prehodavcih

Toda že so se zbrali črni oblaki, iz katerih je začelo narahlo pršeti. Leto 1968 je vztrajalo pri svojem. V takem vzdušju je postal kamin nad njimi milo rečeno oduren, skoraj grozljiv. Zdelo se je, da ponujajo vidne razčlembe proti desni prijaznejšo možnost prehoda čez steno. Predvsem je bilo tam več svetlobe in zaplezali so tja. Pravijo, da je alpinist človek, ki išče težave, vendar je vesel, če jih ne najde. Spomnili so se na pogled z roba stene v kamin, ki zaradi velike naklonine stene prav kmalu izginja pod robom, in spoznali, da je najtežavnejši del stene, zaradi katerega so pravzaprav prišli, zdaj nad njimi. Toda v resnici ni bilo desno od izrazitega kamina, kamor so se napotili, nič manj težav. Obetalo se je zračno plezanje v najbolj brezdanjem prepadu nad dolino Soče. Skala je tam dobra. Od daleč je moč videti njeno monolitnost, toda ta je v Vršacu varljiva. Tu ali tam se iz na videz povsem kompaktne, gladke in trdne stene odtrga večji skalni blok in zgrmi v dolino. Za njim ostane le rumenkasta lisa odloma, ki šele z leti posivi.

V troje gre plezanje počasi. Nove težave so se kazale druga za drugo. Varovanje je bilo ponekod slabo, brez izrazitejših polic, kamor bi se oprli in zasidrali. Dan se je polagoma začel nagibati v večer.


Izrazita lepota alpinizma so nenadna presenečenja. V na videz gladkem zidu se je nenadoma pojavila manjša kotanja. Nastala je pred mnogimi leti zaradi velikega odloma, ki je nad njenim dnom izoblikoval previsno, lepo izraženo zajedo. Zdelo se je, da z njenega vrha ne bo več daleč do zgornjega roba stene, kajti nad njo ni bilo videti ničesar. Kazalo je, da je svet zgoraj nekoliko položnejši. Preplavilo jih je optimistično vzdušje in Andrej je zaplezal tja. Ko se je previs in raztežaj iztekel in se je že videl na vrhu, sta Tine in Iztok pod njim, sede v udobni kotanji, večinsko ugotovila, da je za tisti dan plezanja čez in čez dovolj, ter da bo njun prostorček zelo primeren za bivak. Hočeš nočeš se je moral Andrej spustiti nazaj po vrvi, ki jo je pustil zgoraj vpeto v zadnji klin, ki ga je zabil.

Pršeti iz oblaka še ni prenehalo, toda narobe je bilo tudi nekaj drugega. Skoraj vsa hrana, kar so je imeli s seboj, je pošla. Ostala jim je le konzerva jagodovega kompota, ki pa ni prava reč, da bi z njo nasitil tri možakarje, ki so cel dan garali. Iztok je, kaj bo drugega, takoj naredil celo predavanje o izdatni večerji, ki jih je čakala, kajti kljub ponovnemu pregledu nahrbtnikov so ostali le pri mrzli konzervi.

Oblačnost tistega dne se ni razvila v poletno nevihto. Tik pod ostrim robom stene bi jim trda predla, toda nastopila je mirna noč, ki jo je, tako sta zjutraj trdila Tine in Iztok, kalilo le Andrejevo smrčanje. Bilo je prvikrat, da mu je nekdo očital smrčanje, zato se je odločno uprl. Tudi nadaljevanje razprave o smrčanju, češ da bi se Vršac lahko podrl, je zavrnil kot nesramno natolcevanje, toda v naslednjih letih je spoznal, da vse skupaj ni bilo čisto iz trte izvito.

Zjutraj so bili hitro iz stene. Res je, da se na trdi, mrzli skali ne da dobro spati, toda to je le majhna cena za doživetje noči v steni nad Trento. Lepote bivaka v visokih gorah ni mogoče doživljati z očmi. Včasih je treba tudi srcu pustiti do besede. Ko se oziraš za bledimi zvezdami, za katere se ti je le zdelo, da so se tu in tam pokazale skozi megleni zastor, je privid popolnejši. Bogastvo izkušnje bivaka tam zgoraj neminljivo podarja mlademu človeku moralno trdnost ter v njem utrjuje prepričanje o resničnosti njegovih sanj. Le kako bi tako mlad brez svojih sanj, ki mu pomagajo živeti?

Andrej je spoznal, da je Tine, ki je prvi začel »navijati« za bivak, pametno razmišljal. Res da mu je bilo predvsem veliko do nočnega sanjarjenja v steni Vršaca, ker se je morda domislil svojega vélikega vzornika, ki je tako rad prihajal v Trento, toda razmišljal je tudi praktično. Če bi izplezali istega dne, bi ne bili le revnejši za izkušnjo bivaka v Vršacu. Najkasneje pri Ledvičnem jezeru bi jih ujela trda noč. Takrat še ni bilo lahkih čelnih svetilk, ki so kasneje postale obvezni del opreme. Dolgo v noč bi se spotikali skozi Dolino Triglavskih jezer in navzdol čez Komarčo. Namesto tega so doživeli pot po romantični dolini Sedmerih kot jutranjo nagrado za veličastni vzpon.



Vodnikov Vršac »visi« nad Zadnjiškim dolom, v ozadju Triglav.

Vreme je postajalo iz ure v uro lepše. Ponovila se je radost in z njo občutek breztežnosti, tako kot po lanskoletni Bohinjski v Steni. Vračali so se v dolino, toda Andrej je ves čas čutil, da privlačna moč Vršaca v njem ne popušča, čeprav se je oddaljeval z vsakim korakom in ostajal vedno bolj daleč za njimi. Prevelika je bila moč, s katero se je zasidral v njegovi duši. Toda tisto leto ni bilo mogoče vstopiti še enkrat.


Minili sta jesen in zima. Ko se je na pomlad prebujala narava, so se ponovno prebudile tudi Andrejeve sanje o gori nad Zadnjico. Tinetu se je zdelo, tako je dejal, da je zanj zgodba v Vršacu zaključena. Uspelo jima je, kar si je želel, zato so bili njegovi načrti že usmerjeni drugam, tudi v sosednje ostenje Lepe špice, kjer sta leta 1970 opravila približno štiri kilometre dolgo prečenje stene. Andreju pa mogočni kamin, pod katerim so zaplezali desno iz predvidene smeri, ni dal več miru. Tisto pomlad je spoznal mladega plezalca Marjana Hutterja. Nekajkrat sta se našla na Turncu pod Grmado. Ko mu je Andrej opisal, kar je videl in doživel, se je tudi Marjan takoj ves vnel, kakor se to lahko zgodi le zelo mladim ljudem. Bil je odličen plezalec, prava veverica, odličen hribovski družabnik.

Kakor ob vseh poskusih v letu 1968 sta tudi tokrat, leto kasneje, odšla na pot iz Ukanca, čez Komarčo in skozi Dolino Triglavskih jezer. Andreja je ta pot vselej prevzela. Zares top, malo razmišljujoč mora biti, kogar ob prvem in tudi ob vsakem naslednjem obisku ne prevzame ostrina prehoda s prepadnega roba Komarče v zasanjano dolino Črnega jezera, ki se nenadoma prikaže za gozdom, pa skrivnostna okolica Bele skale v dolini Lopučnici in vstop v osrčje doline, kjer se na mah zablešči gladina Dvojnega jezera in Lepo Špičje nad njo.

Ker so prejšnje leto med pristopom splezali novo smer v Veliki Tičarici, sta se tudi onadva razgledovala po stenah, ki se vlečejo od obeh Zelnaric navzdol proti Dvojnemu jezeru pri koči. Kopica, staro kmečko ime nosi, ki proti Bohinjski Bistrici kaže svoj pošteno previsni, monolitni profil, je ustavila njun korak. Desno od previsa sta ugledala navpičen kamin. Poiskala sta prehod čez razbrazdano steno med Kopico in Tičarico in se znašla v njegovem vznožju. Ker sta bila namenjena v velikanski kamin v Vršacu, bo kamin v Kopici najboljše ogrevanje in trening, sta si dejala in preplezala zelo lepo, »moderno,« torej relativno kratko, razgledno novo smer v odlični pečini, ki sicer ni značilna za tisti greben.

Sreča je bila zdaj na njuni strani. Tisti in naslednji dan nista bila več v ničemer podobna deževnim dnevom leta 1968. Sonce se je smejalo na modrem nebu brez oblačka in grelo njuni mladi duši. Vsa velika razdalja, ki jo je bilo treba premagati do vstopa, jima je minevala v optimističnem, prazničnem zagonu. Bleščava svetlega skalovja na eni in drugi strani doline ju je razvnemala. Marjana, ki poprej Vršaca še ni videl iz bližine, je vse močneje vlekla zvedavost. Andrej se je tokrat, kljub zgolj triindvajsetim letom, korak za korakom bližal Vršacu v vlogi kapitana, ki vodi ladjo k njenemu cilju.

Gora je bila zanj, še bolj kot leto prej, kakor mogočen grad v pravljici, ki si jo je izmislil sam. Ker sta bila v dvoje, jima je šlo, sicer zelo lepo plezanje do dna kamina, hitro, kajti Andrej je tisti del stene znal že »na pamet.« Marjan pa, morda se tega niti zavedal ni, je bil predstavnik novega vala v alpinizmu. Bil je lahek in spreten, kot nalašč za zahtevne detajle v skali z malo oprimki. Ni si dovoljeval, da bi ga obremenjevali razvpiti »problemi« kjerkoli v stenah, o katerih se je govorilo. Razmišljal je nekako tako, kot nekoč pred njim sloviti tržaški plezalec Comici, ko je dejal Čopu za njegov Steber: »Oštja, Joža, ga moraš provare! Ga pridiš, ga vidiš, ga greš, ma ga ne greš.«

Kamin, ki je zagotovo najvišji v celotnih Julijskih Alpah, je tokrat ponujal povsem drugačen videz. Njegova resnobnost je sicer ostala, toda v samem vznožju je za lepši začetek, kot prijazno povabilo, postavil na polico ob vstopu dve veliki kladi stožčaste oblike. Ko je prvi priplezal do tja, je povsem varno varoval za eno od obeh klad, in ko je drugi plezalec začel z novim raztežajem, je sosednja klada zagotovila varno napredovanje. Kakšen začetek! Če bi bilo vsako varovališče v stenah tâko, bi se ne pojavljali zasvedrani moderni varovalni klini in ne bilo bi razprav, ali je to prav ali ni. Bilo je kot na kegljišču, kjer sta po dobrem metu ostala le dva nepodrta keglja, dva velika kamnita stožca, kakor menhirja, ki jih je kot za šalo premetaval Obelix in z njimi strašil Cezarjevo vojsko. (Obelix je izmišljeni lik iz francoske stripovske serije Asterix. Kot otrok je padel v kotel s čarobnim napojem in ohranil nadčloveško moč.) Zdelo se je, da napovedujeta nekaj posebnega, plezalski dan, ki se ga ne bo dalo pozabiti.



Košnja v Zadnjici, v ozadju Vršac in Kanjavec

Bolj slikovitega kamina ne more biti, kajti Vršac je pravljični začarani grad. Na vsem lepem se je pred njima pojavil ogromen prostor v gori, velika praznična sobana, toda onadva, oba v raztrganih hlačah, brez bele srajce in črnega metuljčka, nista vstopila vanjo. Plezala sta po obeh ostrih, skoraj sklenjenih razih, ki sta gosposki prostor zapirala z zunanje strani ter dovoljevala le posameznim žarkom svetlobe vstopiti v njeno razkošje in ga osvetliti. Toda že v naslednjem raztežaju sta se znašla globoko v steni, da je bilo znotraj temačno kot pri vstopu v tihoto in samoto jamskega sveta. Kot palčka iz pravljice o Sneguljčici sta se vzpenjala iz svojega zlatega rudnika proti svetlobi na vrhu, kjer ju bo pričakala »mizica pogrni se« z božanskimi razgledi, prostorček nad Dolino Triglavskih jezer, s Kanjavcem in Triglavom v ozadju, z grebenom Lepega špičja v bližnji soseščini in z vso plejado vrhov onstran Zadnjice, kjer se kot domači Matterhorn dviga Razor. V takem razpoloženju se je odvijalo njuno plezanje, zares pravljično.

Andrej je v tistih trenutkih razmišljal o nekdanjih pogledih na steno Vršaca z Luknje pod Triglavom. Kdo bi si od tam, ko sta s Tinetom sanjarila o Vršacu, predstavljal kaj takega! Šele sedaj je Andrej sproščeno in z užitkom doživel svoj Vršac in uresničil svoje sanje. Razum se je umaknil govorici srca. Domov se je tistega dne vračal po navidez povsem prenovljeni Dolini Triglavskih jezer. Zdelo se je, da ni bila lepša in prijaznejša nikoli prej. Gladina slehernega jezera ob poti se je bleščala v lahnem poletnem vetriču. Najbrž je nekoč davno o taki lepoti razmišljal Seattle, veliki poglavar Sujev, ko je napisal svoje legendarno vprašanje predsedniku Združenih držav: »Kako naj vam prodamo modrino neba, odblesk na gladini jezera, …« Beli cvetovi julijskega maka so se zibali v melišču nad »Ledvičko« in murke, skrite v travnatih livadah ob poti proti Dvojnemu jezeru, so dišale kot nikoli prej. Čeprav se je čez Črno jezero nad robom Komarče potem že razlila popoldanska senca in je malo prej le še Bela skala zažarela v zadnjem soncu, je bil občutek topel in opojen. Teže nahrbtnikov s plezalno ropotijo nista čutila, kajti v nogah se je ohranila lahkotnost, ki se ju je polastila. Dve leti vabečih klicev iz ostro začrtane zajede, ki se dviga proti nebu sredi mogočne stene Vršaca, med dvema gladkima, navpičnima ploščama pod robom neba, je bilo uslišanih. Le nekaj rjavečih jeklenih klinov je ostalo tam notri kot znak, da se je dvoje človeških bitij prvič dotaknilo njenih čarobnih skal in s tem izpolnilo svojo veliko željo v srcu, veliko, kot je velik Vršac.


Andrej je mislil, da je to sedaj vse, kajti več si skoraj ni želel. Pa ni bilo. Štiri leta pozneje, bilo je poletje leta 1973, je bil Andrej »tehnični vodja« na tečaju za mladinske vodnike PZS v Vratih. Bil je prekrasen teden z mladimi ljudmi, ki takrat tečajev še niso »mastno« plačevali, kot jih plačujejo danes in en teden bivanja pod mogočno Steno, v šotoru na robu livade pod Aljaževim domom.

Blanka Matičič, prijazno in prijetno dekle, Mariborčanka, ki je bila v Mladinski komisiji že domača, je bila njegova pomočnica na tistem taboru. Dan »teorije,« ko niso odšli z nadobudnimi vodniki nikamor v skale, je bil za njiju prosti dan. Še v temi sta se podala čez Luknjo, kajti Andreja je iznad Zadnjice v tretje čisto po tihem znova poklical Vršac. Blanka je že imela za seboj nekaj plezalnih smeri, on pa je bil tako poln zaupanja v svoje moči, da ni razmišljal o tem, koliko bo dekle zmoglo. In izkazalo se je, da veliko. Od vznožja sta zaplezala, najprej skozi z ruševjem porasli svet in nato med redkimi macesni v steni. Takrat sodobni alpinistični val še ni »pljusknil« v Vršac, ki je danes prepreden z mnogimi modernimi plezalnimi smermi. Andrej je vedel za dobro vidne razčlembe v desnem delu zgornjega dela stene, ki vodijo ob strani mogočne, pravzaprav ogromne gladke strehe. Tisto streho si je zaželel videti čisto od blizu. Skala je bila dokaj dobra in plezala sta kot za stavo. Nekaj več krušljivosti kot v osrednjem delu stene je bilo, tako da je soplezalki po nerodnosti spustil na nahrbtnik skalo, ki je sploščila konzervo paštete v njem, toda hujšega ni bilo. Desno ob strehi sta našla lep izhod. Mogočnost tistih skladov je izjemna. Streha, ki povsem vodoravno gleda nekaj metrov čez navpičnico, je s spodnje strani gladka kot strop v veliki sobani. Le siga, ki sta jo v mnogih letih tam odložila deževnica in snežnica, deluje kot fino izoblikovan okrasek iz sadre na stropu baročne palače.



Dolina Triglavskih jezer



Julijski mak (Papaver julicum) nad Velikim (Ledvičnim) jezerom v Dolini Triglavskih jezer

Ker sta se s težavami zgornjega, gladkega dela stene zaradi dolge poti čez Luknjo srečala šele popoldne, se je ime »Popoldanska« za novo plezalno smer ponudilo kar samo od sebe. Takrat nekoliko nenavadna imena plezalnih smeri še niso bila nekaj običajnega. Morda je slišati celo domišljavo, kot smer, ki se je lahko lotiš šele popoldne, toda kdor vidi in oceni višino stene, ter oddaljenost Vrat, kjer sta turo začela, postane na mah bolj prizanesljiv.

V poznem mraku sta se po poti Mire Marko vrnila na Luknjo in od tam v Vrata. Ker se je bližala noč, sta hitela. Morda bi koga na tečaju utegnilo skrbeti, da se jima ni kaj zgodilo.


Zamisel in uresničitev Popoldanske smeri v Vršacu je nastala v trenutnem navdihu, brez poprejšnjega ugibanja in načrtovanja. Ime, ki ga nosi, simbolizira drugi, večerni, že malo utrujeni del dneva, ko se sonce nagne v zaton. Je spomin na čas, v katerem je Andrej sanjal o svoji steni, o steni Vršaca. Bližal se je zaton nekega nepojmljivo lepega, kar dražestnega, mladostnega plezalskega obdobja, v katerem se je na obzorju njegovih upov, načrtov in velikih želja nenehno pojavljal obris veličastne gore. Na vsem lepem je začutil, da si je v vseh teh letih velikih načrtov in garanja zagotovil njeno trdno prijateljstvo in močno oporo v duši. V njegovem srcu je ostala kot ideal. Kljub odurnemu prepadu mrzle, sivo bele kamenine, v globino katere je nekoč ves plašen zrl še kot otrok, so se tam skrivale prej neznane poti k toplemu objemu sonca na visokogorskem nebu. Bil je vznesen pogovor in istočasno srečanje z goro, kakor ga je doživel le enkrat in za vselej.



Vršac



Triglav z Zagona nad Velim poljem





TRIGLAV

Morda zveni domišljavo, toda ena redkih Andrejevih tur v Triglavu leta 1976 je bila vendar le nekaj posebnega. Brez pretiravanja bi mogel reči, da je z njo dosegel višek svoje neumnosti, kajti vsega, kar si je naložil za tisti dan, je bilo preveč. Celo naporni tekmovalni triatloni nikoli ne trajajo od jutra do večera, brez minute predaha. Kje je potem čas za pogovore s samim seboj ali v prijetni družbi, ki polepšajo in dopolnijo doživetja v gorah, in kje so počitki, ko duša pije lepoto iz okolice? Ali ni celo slavni plezalec Joža Čop nekoč, ko so je znašel v druščini priganjačev, dejal, da so naše gore tako narejene, da se človek dol usede in naokoli pogleda. Toda, spomin na vsako ekstremno turo je vendarle, kljub vsemu, kar je v zvezi z njo močno pretiranega, zelo zanimiv. V resnici gre za neke vrste športno tekmovanje s samim seboj, čeprav izida nihče ne more meriti, ne z metri, ne s kilogrami in tudi s časom ne. Zaradi nečimrnosti, ki je ima najbrž sleherni vsaj malo v sebi, se po nenavadni in zahtevni turi oglasi samozadovoljstvo, povezano z neprikritim ponosom. Je postavljaško dejanje, značilno za mladost.

Tura je, čisto na kratko, potekala takole: do Dovjega se je od doma v Radovljici pripeljal z avtobusom, nato peš odhitel proti Vratom in mimogrede dvigal palec. Potem se je do Peričnika peljal, nato nekaj časa tekel, nekaj časa hodil, in se mimo Aljaževega doma pognal do vstopa v Slovensko in Nemško smer. Plezal je nekakšno kombinacijo Slovenske in Dolge Nemške smeri do vrha Triglava. Sestopil je na Planiko in Velo polje ter skozi dolino Voje do Stare Fužine in Bohinjskega jezera, se tam usedel v kajak in odveslal po Savi Bohinjki do sotočja pri Radovljici. Tam, že v mraku, je čoln odvlekel za seboj navzgor ob rečnem bregu Dolinke do Šobčevega bajerja. Kajak je pustil pri kmetu Rogaču, kamor so vsak dan hodili po mleko, in se odpravil domov v Radovljico.

Izgleda enostavno. Da se je ture lahko lotil, je moral obvladati plezanje do zgornje četrte težavnostne stopnje in prav toliko tudi kajakarjenje, z nekaj rezerve, zaradi morebitnih presenečenj, seveda. Najzahtevnejši del plezanja na tej poti je v zgornjem delu Dolge Nemške smeri, in najtežji del vožnje s kajakom na Savi Bohinjki od jezu v Soteski do mostu med Bohinjsko Belo in Kupljenikom.

S seboj je imel le vetrovko, zavezano okoli pasu. Obut je bil v športne tekaške copate. Jedel ni skoraj nič, le pil je, kadar je naletel na vodo. Čelade ni imel. V tedanjem času jo je še zelo malo uporabljal.


Pri tridesetih je imel prostega časa za v hribe malo. Po službi je bilo treba proste dni konec tedna nameniti predvsem mladi družini, in prav je tako. Otroci so rasli in vselej je bilo lepo z njimi, toda Andreja je še vedno vleklo v stene, ob tem pa tudi na deroče reke s kajakom. Ta šport je spoznal v času študija. Močno ga je pritegnil. Zlepa se kje drugje ne znajdeš v zgolj naravnem okolju, čeprav je cesta v bližini. Iz kajaka v strugi reke, torej iz žabje perspektive, je ni videti.


Spomin, ki mu je na celotni podvig ostal, ni nekaj posebnega, kajti vse dogajanje je bilo preveč zgoščeno. Celo samo plezanje v impozantni Steni do vrha Triglava, ki zahteva zbranost, odlično telesno pripravljenost in izkušenost, ter dolgi sestop do Bohinjskega jezera, sta skupaj velika tura. Celo spust po Savi Bohinjki, od Bohinjskega jezera do sotočja z Dolinko, je zalogaj za dolge ure veslanja, toda od vsega je v spominu najmočneje ostalo predvsem hitenje. Je bilo torej vredno? Da, bilo je! Ob vsem, kar prinaša starost, postaja spomin na mladostno neugnanost prijeten. Razen posebnega stanja duha, ki je Andrejev osebni odnos do gora in voda ter do narave nasploh spremenil v neke vrste ljubezensko razmerje, ni nikjer videti druge vzpodbude, ki bi bila dovolj velika in močna, da se je odločil za tako zahtevno pot.


Kajak z veslom in krovnico, »špric-deko« v kajakaškem žargonu, je nekaj dni pred turo spravil v bližini jezera v Bohinju. Potem se je bilo treba le še dovolj zgodaj odpraviti od doma. Ko je na poti v Vrata »štopal«, mu je ustavil češki par, ki je bil na poročnem potovanju. Eden od njiju je sicer nekoč prej že bil v Vratih, toda ne z lastnim avtomobilom. Na ozki cesti, v skrbi za novi avto, sta doživljala pravo moro. Bala sta se vsakega naslednjega ovinka, kakor da za slehernim čaka velika nevarnost. Zaradi tega so se prav po polževo pripeljali do Peričnika. Ko sta nato zagledala strmo Kredo nad seboj, sta se ustavila. Voznik je zmajal z glavo. Andrej, ki bi bil rad čim hitreje pri Aljaževem domu, jima je prijazno prigovarjal in ju hrabril, toda zaman. Obrnila sta se.

Naprej ni imel več sreče. Nihče ni hotel ustaviti, zato se je na odcepu poti v Galerije odločil in zavil tja. Morda je ta pot malo bližja, si je mislil. Na pol v teku je prišel do Aljaževega doma, toda ustaviti se ni utegnil. Razmišljal je le, kako in kje se bo lotil vzpona. Odločil se je, da bo v spodnjem delu Stene, do Zlatorogovih polic, plezal po Slovenski smeri. Tam je lahko zelo hitro napredoval.



Vršnji del Stene

V tem delu Stene je, v primeri z nekdanjimi leti, zavladala skoraj samota. Odlično pripravljeni plezalci tja komaj še pogledajo, večina pa tako in tako odhaja le še v plezalne vrtce. Ko je Andrej nekoč pripeljal v Vrata skupino Nemcev iz Baumbachovega mesta Kranichfeld, jim je med drugim spotoma povedal, da je velika Stena zgodovinska zibelka slovenskega alpinizma. »In kje so potem na lep dan, kot je današnji, plezalci, ki bi rožljali z vponkami in klini, medtem ko bi jim čez ramena visele vrvi?«, je nekoliko provokativno vprašal njihov vodnik. Da bi nekoliko ublažil zajedljivi ton svojega ciničnega vprašanja, je, resnično zamaknjen v veličastno Steno, zavzdihnil: »Brutal schön.«

Andrej mu je že prej odpustil zafrkljivo izjavo, ker plezalcev res ni bilo videti in ker je hkrati vedel, da se morajo vodniki vselej malo bahati pred vodenimi in se delati važne. Zamislil se je zaradi malo prej izgovorjene misli »brutal schön,« ki mu ni šla iz glave. Kako trd zna biti nemški jezik in kako dobro se je v tem primeru vse skupaj slišalo. Zares je Stena neznansko lepa v vsej neznanski globini, širini in višini ter divjini in robatosti hkrati. Zraven tega beseda »brutal«, kajpak z močnim poudarkom na glasu »r,« ki v nemškem jeziku deluje trdo kot kamen, ustvari vzdušje, ki je blizu temu, kakor bi človek včasih rad dejal, ko jo gleda in občuduje.

Nekaj težav med plezanjem si je nakopal s tekaškimi copati. Ponekod je skoraj do kosti ogulil členke na prstih, ko je z njimi drsal v sneg in ustvarjal opore. Pa se je izšlo, čeprav se na oprijemanje copatov v trdem snegu ni mogel zanesti!

Zgornji del Nemške smeri je plezal že velikokrat in zlepa ni kje drugje v stenah močneje užival. Tam si zares v visoki alpski steni. Tako blizu neba ne plezaš nikjer drugje v naših gorah. Težavnost je dokaj velika in poudarjena že zaradi kilometra stene, ki ga imaš za seboj, ter zaradi velike izpostavljenosti, ki naraste zaradi bližnje brezdanje Črne stene. Tine je v knjigi Slovenske stene o tej legendarni smeri vzneseno napisal stavek, ki se dotakne vsakega plezalca, ki je smer kdaj plezal in bral njegov opis: »Biti kos tej velikopotezni turi pomeni biti alpinist!«

Na Kugyjevi polici se je obrnil proti levi, ker se je odločil za smer Eitnerja in Pichla po severnem grebenu. Ko je dosegel krajno poč pod vstopom v vršno zgradbo gore, si je oddahnil. Od tam ni bilo več težav do vrha.

K Aljaževemu stolpu se niti usedel ni, toda najzahtevnejši del poti je bil za njim. Lahkotno sproščen, vesel ponovno lepega dneva v Steni je skoraj pozabil, da je komaj na polovici naloge, ki si jo je postavil. Stekel je dol po grebenu in z Malega Triglava proti Planiki. Še hitreje je nadaljeval do Vodnikovega doma, kjer imajo od izvira med Toscem in Vernarjem speljan vodovod. Vedel je, da do planine Grintovice potem vode ne bo nikjer, tod tudi ta del poti je minil bliskovito.

Neke pomladi je nad Jurjevčevo vrtačo v gozdu srečal prve alpske zvončke, soldanele. Ker se je takrat začel ukvarjati s fotografijo iz bližine, predvsem zaradi cvetja, je med objektiv in aparat vstavil vmesne obročke. Pravega makro objektiva še ni imel, toda fotografiranje z vmesnimi obročki ima omejitev. Izostriti na neskončno se potem, ko so nameščeni, ne da. Zaradi tega je nastopila težava, ki je ni mogel predvideti, kajti v tistem trenutku je začutil senco, ki se je potegnila čezenj. Med macesni, le nekaj metrov nad njim, je zajadral orel. Nikdar si ni mislil, da je možno doživeti kaj takega. Prizor te vrste se zgodi le enkrat v življenju, toda v rokah je držal aparat, s katerim je lahko fotografiral le bližnje, nekaj centimetrov oddaljeno cvetje. Zaradi razočaranja in jeze, ki sta ga obšla, bi najraje zagnal aparat ob tla. Neponovljivi prizor je lahko le opazoval. Zaradi tega se ni v kasnejših letih nikoli več ustavil pri soldaneli, da bi jo slikal. Zamerila se mu je, za vedno, čeprav nič kriva.



Tomaž Mihelič vesla na Savi Bohinjki pod Bohinjsko Belo.


Na robu Grintovice, nekateri domačini izgovarjajo njeno ime tudi »Grintojca«, ga je odneslo v gozd, kakor skakalca z mize v globino. Ves čas je tekel v rahlem drncu. Po klancu navzdol teža naredi svoje, toda hitenje po poti skozi Voje, kjer strmine nenadoma ni več, je postalo naporno. Noge so postale težke. Muke so se končale pri jezeru. Z velikim olajšanjem se je usedel v čoln. Niti toliko časa si ni vzel, da bi prej malo zaplaval. Nemudoma je odveslal.

Sava do Soteske je zelo lepa. Težav za kajakaša do tja ni veliko. Blizu Bohinjske Bistrice je prostorček, ki so mu rekli »Pri lipci«, kajti tam je v času njegovega otroštva, tik ob tolmunu, rasla visoka lipa, s katere so skakali v vodo. To ti je bilo vaško kopališče brez primere. Malo je takih, toda tistega dne se je odpeljal mimo.

Najnevarnejše mesto na celotni Savi Bohinjki je tako imenovana Češka skala. Tam je nesrečno končalo svoje življenje že nekaj kajakašev. Prvi med njimi je bil Čeh. Tok deroče reke se na tistem mestu nameri v ogromno skalo sredi struge, pod katero je spodmol. Vanj je vodni vrtinec povlekel nekaj nesrečnih kajakašev in jih globoko spodaj stisnil k skali, da se niso mogli izvleči. V njegovem času si večina netekmovalcev še ni upala prevoziti tako nevarnega mesta.



Noč na Kredarici

Ko je bil Andrej pri vojakih, prav v vojašnici na Bohinjski Beli, je o tej skali nekoč pripovedoval komandantu bataljona. Ker si je prej nabral pozitivne točke, vodil je namreč opremljanje plezalnega stolpa v vojašnici, ki je bil verjetno prva umetna plezalna stena v Sloveniji, ter dva tečaja plezanja za častnike, mu je komandant nemudoma ponudil, da bi skalo razstrelili. Andrej se je ustrašil za legendarno skalo, kajti komandant je v tem videl dobro vajo za svojo vojsko, zato se je začel hitro izmikati - in skala je ostala.

Iz čolna je kasneje zlezel le še tik pred koncem, na jezu pri Cajhnu pod Radovljico. Potem je ostalo le borih dvesto metrov do sotočja in velika tura je bila končana.

Ko je kajak privlekel navzgor ob bregu Save Dolinke do Rogačeve kmetije, že v poltemi, je srečal gospodarja Rogača. Kot vedno je izmenjal nekaj besed s prijaznim možem in se odpravil domov v Radovljico.

Naslednjega dne je šla po mleko Francka, Andrejeva žena. Tudi ona je na kmetiji srečala gospodarja, ki ji je rekel: »Andrej ga je pa včeraj zvečer malo imel, kajne«? Očitno je bilo, da je utrujenost naredila svoje.


Dvajset ali celo več let po tej veliki turi je imel Andrej običajen službeni sestanek v Trenti. Čeprav bi se na koncu lahko odpeljal čez Vršič in naprej domov v Mojstrano s svojimi kolegi, se je odločil, da bo šel peš čez Luknjo. Bila je pozna pomlad in sonce je bilo še visoko na nebu, toda visoko nad Utrom v Zadnjici je še ležal sneg. Ko je prišel že blizu sedla, je tik nad njim čez pol pobočja nenadoma potegnil plaz. Pravzaprav je imel veliko srečo, da ni že prej zagazil tja. V zgornjem delu pobočja je sneg še »čakal.« Obrnil se je in se vrnil v Zadnjico. Ni si upal prečiti pobočja. Sedaj mu ni preostalo drugega, kot da je na križišču, kjer se dolina Zadnjica konča, dvignil palec in poskusil srečo. In imel jo je! Prav kmalu mu je ustavila skupinica Avstrijcev. Prišli so po prijatelja, ki je tisto jutro s kolesom startal v Gradcu, vozil čez Jezerski vrh v Slovenijo, ter skozi Jesenice v Zgornjesavsko, ter nato v Vrata. Tja so se spremljevalci z avtom odpravili po kolo, on se je pa povzpel še na Triglav in pohitel z vrha v Trento.



Andrejeva sinova Gregor in Tomaž v Slovenski smeri Triglava

Mladi Avstrijec med potjo ni imel časa za nič drugega kot za hitenje v velikanskem naporu, če želiš tako veliko kolesarsko in planinsko turo narediti v enem samem dnevu.

Kateri vrag tiči v človeku, da počne take stvari, da tekmuje sam s seboj v kar prevelikih naporih in izziva nevarnosti. Toda, ali ni pri vseh nesmislih, ki jih je sodobno življenje polno, tak nesmisel celo najmanjši? Kaj je za nekoga nesmisel in kaj je za drugega smisel, seveda ni mogoče presoditi.



Pogled z vrha Krna na Mali Krn in Batognico.

Proti vrhu se vzpenjata Cveto Kemperle in Cveto Podlogar.





TURNO SMUČANJE


Mi Bohinjci sredi raja

radost sladko uživamo.

Trinajst mescov zima traja,

tu Savico pijemo.

In Bohinjka, ljuba Minka

je najzaljša deklica.

Bohinjska himna




(Žal je vrstica »Trinajst mescov zima traja« samo humorni dodatek, ki se rima s prvim verzom druge kitice himne. Toda šaljiva »novost« je postala veliko bolj znana in priljubljena od originalnega verza, ki se glasi: »Hladna sapica iz gaja,« in ne pove veliko. Trinajst mesecev dolga zima je kot nalašč za turno smučanje.)


Vas Bohinjska Bistrica, danes sedež Občine Bohinj, je dobila ime po svoji reki, kratki, toda zelo lepi Bistrici, ki se izliva v Savo Bohinjko kmalu za zadnjimi hišami v Spodnji vasi. Po vodnatosti je Bistrica najmočnejši pritok Save Bohinjke. V zgornjem toku, pod Reparjem, kjer izvira, se je izoblikovala stranska dolina, ki ločuje vzhodni del Dobrave, blagega gričevja v vznožju dolgega bohinjskega grebena, od strmih gozdnatih pobočij Črne prsti. Grebenu, ki je naravna meja med Gorenjsko in severno Primorsko, so na kartah dali ime Spodnje bohinjske gore.

Tinetu, Andrejevemu bratu, se je nekoč s tem v zvezi primerila nerodnost. Obletnico mature, obiskoval je Gimnazijo Jesenice, je tisto leto organizirala nekdanja sošolka, ki se je kasneje poročila v Tolmin. Njen soprog, ki je bil takrat tolminski župan, je tisti večer prijel Tineta pod roko in ga povedel na vrt pred hišo. »Gospod Mihelič, to so Peči«, je dejal in pomenljivo pokazal proti grebenu, ki je na tolminsko stran bolj strm in skalovit, kot so njegova zelena pobočja na severni, bohinjski strani. Tinetu je bilo seveda nerodno, kajti vedel je, kam meri ugledni gostitelj njihove zbrane druščine. V svojih vodnikih, katere je planinska javnost zelo lepo sprejela, je seveda zapisal ime grebena tako, kakor piše na kartah. »Julijske Alpe« so za časa njegovega življenja izšle sedemkrat. Vsako izdajo je dopolnil. Od »tolminske« obletnice mature naprej je v vodniku pisalo: »Spodnje bohinjske gore – Peči«. Zakaj bi prelepega, razglednega, po pisanem cvetju dišečega grebena, ki se strmo dviga nad Baško grapo, Tolminom in Kobaridom, ne imenovali tako, po tolminsko? Z gorenjske strani tako in tako nima imena, ki bi ga domačini uporabljali.


Na Dobravi, v vznožju »Peči,« se je začelo Andrejevo turno smučanje, ki mu je zavdalo za vse življenje. V njegovih mladih letih se je smučalo po gorah skoraj izključno spomladi in turnih smučarjev je bilo malo. Bolj ali manj so se vsi poznali med seboj. Danes je drugače. Prvi odrinejo v gore že s prvim snegom. Zanimanja je vse več, zato se je tudi oprema izpopolnila in, ne nazadnje, postala je zelo draga. Toda Andrej je svoje najlepše turne smuke opravil s takrat običajnimi, 205 cm in celo 210 cm dolgimi smučmi, na katerih so bile nameščene Markerjeve varnostne vezi. Prav tako je uporabljal navadne smučarske čevlje za urejena smučišča, brez »psov,« srenačev in nastavljivih palic. Bilo je tako, kakor je Pavle Kozjek napisal v svojem izjemnem uvodniku k Tinetovi knjigi »Klic gora«: »Nič zato, če v prvih letih njegove plezalske poti ni bilo pravih klinov in opreme, kaj šele denarja; močnejša sta bila volja in želja po doživetjih, ki ju takšne »malenkosti« ne ustavijo. Tine je vedel, da so velika dejanja dosegljiva tudi peš in v strganih hlačah in da so ranjene dlani in ledeno mrzli bivaki v stenah le majhna cena za veliko srečo – zares živeti z gorami …«

Za današnji čas »kamenodobno« opremljeni so, takrat že skupaj z ženo Francko in s prvimi tremi otroki, smučali celo s Kotovega sedla, Lanževice, Krna in Kanjavca. Andrej je vse smuči, kar jih je bilo pri hiši, v konici prevrtal. Potem so jih z vrvico privezali na nahrbtnik ali okoli pasu in jih vlekli za seboj, kajti na pomlad je sneg v zgodnjih jutrih zmrznjen kot beton. Zgodnjih uric, še v temi, pač niso smeli zamuditi. Med smučanjem z vrha jih je potem navadno čakal najboljši zrnati sneg ali »firn« v žargonu.


Bohinjskih zim svojega otroštva bi Andrej ne zamenjal za nič na svetu. Čim je padel sneg, so otroci Telečnico, prvi grič Dobrave za vasjo, spremenili v skakalni center, v Planico v malem. Med seboj so bili pomešani, mlajši in malo starejši. Staršev ni bilo nikoli zraven, zato tudi cmeranja ni bilo, ker se kaj takega med vrstniki ne spodobi. Ne moreš biti reva! Sneg na strmini so najprej potlačili s smučmi, jih nato sneli ter z njimi rezali bloke steptanega snega za gradnjo odskočne mize. Vse skakalnice brez razlike so bile zelo lepo izdelane, prave male mojstrovine. Na konec mize so vselej zasadili v sneg nekaj vejic z bližnjega grma, da se je videlo, kje je treba odriniti. Teren so znali izbrati tako, da je bil pod odskočno mizo dvignjen »pukelj«, ki ga je bilo treba preleteti. Tiste skakalnice so »nesle« tja do pet, največ sedem metrov, namerili so pa precej več, ker so bili prepričani, da so »skakalski metri« nekaj krajši od običajnih. Na državnih tekmah na stari Hansenovi skakalnici na Polah so se namreč od daleč videli metri zelo majhni. Prav tako se je zdelo, da bi skakalci na velikih tekmovanjih ne mogli leteti petdeset ali celo sto metrov daleč, če bi njihovi metri ne bili malo krajši.



Telečnica, prvi grič Dobrave za Bohinjsko Bistrico (foto: Egon Mihelič)



Dobrava

S takratnega tekmovanja na Polah si je Andrej dobro zapomnil legendarne skakalce Janeza Poldo in Rudija Finžgarja. Okrog slednjega se je hitro nabral cel venček, tako zgovoren, zanimiv in veder je bil s svojim kroparskim pogrkavanjem. Polda, sicer serijski zmagovalec, je bil resen in dostojanstven. Malo večjim fantom, kot je bil Andrejev brat Tine, so skakalci celo »dovolil«, da so jim nosili težke skakalne smuči na zaletišče. Potem so se tekmovalci v izteku pomešali med gledalce, se pogovarjali z njimi in jo nato peš mahnili nazaj na nalet. Toda bilo je vseeno državno prvenstvo, bolj ljudsko kot je danes, ko od blizu vidiš in spoznavaš skakalce le na televiziji.

Včasih, seveda ne vsak dan, le kadar so se naveličali skakalnic, ki so jih gradili na Telečnici in na Janezovem, so se v manjši druščini najraje odpravili daleč proti Žlanu, na kraj, ki so ga imenovali »Iz hriba v hrib«. Ime pove vse! Tam, blizu najvišjega dela Dobrave, si stojita nasproti dva griča s strmimi pobočji. Ko se smučar spusti z enega, ga veselo prinese na vrh drugega. To zabavno reč so vselej nekajkrat ponovili. Vzpon čez Dobravo do tja in spust nazaj domov, proti Bohinjski Bistrici, je bil pravi turni smuk, nekaj kilometrov dolg. Tedanja oprema je bila kot nalašč za ta namen. Spredaj kovinske vilice z jermenčkom počez, kamor je bilo treba zatakniti čevelj, zadaj čez peto pa jermen z vzmetjo ali brez nje in z napenjalcem. S tisto vezjo se je dalo lepo hoditi in skakati na smučeh, toda za zavijanje v snegu ni bila kaj prida, vendar je tudi šlo, če je bil le smučar dovolj spreten.


Redki starejši vaščani so radi smučali na Polani, blagi, enakomerni strmini nedaleč od Telečnice, za najboljše smučarje, mladeniče, pa je bilo Janezovo, strmo pobočje daleč naprej od Polane, kjer v vznožju tistih strmin izvira Beli potok. To je bil Andrejev otroški zimski svet, več ni potreboval. Njegova mati in oče, ki sta občasno smučala na Polani, sta se seveda med vsakim počitkom obračala proti Triglavu in sosednjim vrhovom. Dobrava je namreč sijajno triglavsko razgledišče. Včasih sta se jima pridružila Mimica in Miro Škarabot, ki sta se skupaj s tremi hčerami pripeljala z vlakom iz Solkana. Gospa Mimica je bila sestra znanega baletnika in koreografa Pina Mlakarja, mamina najboljša prijateljica in sošolka z učiteljišča v Mariboru. Otroci seveda gora niso gledali, vsaj zavestno ne. Skakalnice so jih povsem zaposlile.

Andrej ni bil ne vem kakšen skakalec, bil pa je zelo zagnan. Sčasoma je Telečnica postala premajhna, tudi Janezovo, kjer se je dalo preskočiti pravih deset metrov. Zanimiva je nenadoma postala stara, petindvajsetmetrska skakalnica v vznožju Črne prsti. Prav tam je bil nekoč davno zabeležen prvi državni rekord, devet metrov. Sleherni dan so, takrat že najstniki, skakali na njej in se močno približali rekordnim petindvajsetim metrom. Zdaj so merili dolžino skokov že s pravimi metri.

Eden od vaščanov, ki je bil v mladih letih tudi smučarski skakalec, je Andreju celo podaril prave skakalne smuči. Bile so široke in dolge, s tremi žlebički za boljšo smer. Bile so tako močno prepojene z voski, da se je drsna ploskev prav tako bleščala, kakor se danes sveti umetna obloga. Na smučeh so bile privite v Kropi izdelane vezi »Planica«.

Z velikim ponosom si je Andrej zadel tiste smuči na rame, si obesil stremena okoli vratu in se podal od doma proti skakalnici. Zdelo se mu je, da cela vas gleda za njim. Cela zima je minila tako. Če bi imeli v takratnem Bohinju skakalni klub, bi zagotovo postal skakalec.

Od izteka skakalnice je vodila daleč gor v pobočja stara »Smuk proga«. Pod tem imenom jo je poznal ves Bohinj. Njen začetek je bil visoko v rovtih, nekaj nad nekdanjo karavlo, kasneje Kočo dr. Janeza Mencingerja. Imela je veliko višinsko razliko in zelo strme odstavke. Govorili so, da je le slavni smučar Tine Mulej celotno progo uspel prevoziti v smuku.

Sčasoma je Andreja potegnilo tja in skoki so bili na mah pozabljeni. V takratnem Bohinju ni bilo bolj zagnanega smučarja od njega. Ko so zimske počitnice minile, je sleherni dan po šoli gazil s smučmi na ramah do vrha »Smuk proge« in jo še pred mrakom presmučal v zavidljivem tempu. Postal je eden najboljših bohinjskih smučarjev in pridobljeno znanje mu je kasneje v gorah in na fakulteti zelo prav prišlo. Obetala se mu je celo kariera tekmovalca. Lokalni smučarski klub je namreč nekoč organiziral prvenstvo takratne občine Radovljica. Za domači smučarski klub so ekipo nabrali kar tako, izmed fantov, za katere so vedeli, da smučajo. Na cilju so sodniki s štoparicami v rokah približno celo merili vmesne čase pri nekaterih vratcih na progi višje zgoraj. Andrejev vmesni čas je bil baje odličen, potem je pa padel troje vrat pred ciljem, se pobral in kljub temu zasedel najboljše mesto med domačimi tekmovalci. Opremili so ga s klubskimi smučmi ter ga poslali na republiško prvenstvo, ki so ga tisto leto organizirali v Trbovljah, visoko na pobočjih Kuma. Par »novih«, hitrejših smuči za Andreja so sestavili iz dveh prejšnjih parov, pri katerih so po eno smučko polomili. Bile so modre barve, ena temna, druga svetla in ena je bila pet centimetrov daljša od druge. Med sobotnim treningom je Andrej zelo hitro ugotovil, da so kolovozne poti, ki so prečkale pobočja Kuma, imenitne naravne skakalnice, in še kmečko so delovale, kakor doma na Selu pod Nemškim Rovtom. Vrnila se je nekdanja skakalska radost, toda žalosten rezultat so bile zlomljene smuči. Tako se je tekmovalna pot za Andreja končala, še preden se je zares začela.



Smiljana Škarabot, hči materine mladostne prijateljice Mimice Mlakar, poročene Škarabot, in Andrej na Dobravi (foto: Egon Mihelič)

Kasneje so mu nekateri znanci in prijatelji tu in tem dejali, da je zamudil lepo priložnost, ker ni postal smučar-tekmovalec. Morda so imeli prav? Toda s svojim znanjem je Andrej že med študijem postal pravi učitelj smučanja. In turno smučanje ga je zelo zgodaj za vselej potegnilo z največjo močjo. Začetek pravega turnega smučanja je čakal na Andreja v grebenu Peči.





Ravharska planina in Črna prst

S smučmi na ramah in s hruškastima nahrbtnikoma na hrbtu sta se neke majske nedelje z materjo, peš od doma na Bistrici, odpravila v planino Za Črno goro, ki se ji po domače reče Ravharska planina. Planina pripada pašni skupnosti vasi Ravne. Njenim prebivalcem v Bohinju rečejo Ravharji.

Bohinj takrat še ni premogel smučarskih žičnic. Veliko kasneje je tam blizu nastalo smučišče Kobla.

Po nekajurni hoji čez rovte in skozi gozd sta se znašla v beli prelesti pomladne bohinjske planine. Naprej, proti vrhu Koble ali proti Rušnemu vrhu in Črni prsti nista hodila. Mati si je poiskala osončeno leseno streho pastirskega stanu, s katere je sneg že zdrknil. Vse do roba napušča je segal sneg, kamor se je lahko oprla. Rada je imela sonce in potrebovala je nekaj počitka po tedenskem delu v šoli in doma, kajti v razredu je imela več kot petdeset učencev. Pozimi je tudi sama kurila po učilnicah. V največjem mrazu tudi ob štirih zjutraj.

Andrej se je tačas lotil klanca nad planino, ga nekaj desetkrat premeril in se v smuku, ker zavijati ni znal, vsakič spuščal po njem.

To je bilo vse, kar sta tistega dne doživela, pa si je zapomnil za vse življenje. Prvi čisto pravi turni smuk, seveda brez »psov«, turnih vezi in robničenih smuči, v usnjenih čevljih brez vibrama, za letno in zimsko rabo. Nič drugega, le še šipkov čaj iz nekoliko nerodne, velike termovke, zadnja jabolka z domačega vrta in kruh, ki ga je bilo treba pripraviti doma, ker ga takrat po trgovinah še niso prodajali, sta imela s seboj za malico. V planini sta bila čisto sama, toda občutka samote Andrej ni čutil. Materina bližina mu je povsem zadoščala. Poleti so takrat v Ravharski planini še pasli in dobro ohranjeni stanovi so bili kot manjša, nekoliko zaspana vas. Lesene strehe, iz katerih se je kadila sopara, so vzbujale prijeten občutek topline.


Andrejeva mati Frida je dočakala zelo visoko starost, le nekaj dni manj kot sto let. Ko jih je imela že okoli devetdeset, je šla pogosto na sprehod do smučišča Kozji hrbet pod Koblo. Tam se je vselej usedla na klop in se zagledala v smučarski vrvež, ter takole modrovala: »Smučarji, ki sem jih gledala, so bili oblečeni v sintetične hlače in jopiče. Tudi čepice in rokavice so bile sintetične, smučarski čevlji plastični, tudi smuči, palice pa kovinske in sneg … je bil umeten. V klanec jih je vsakič potegnila vlečnica. Mi smo pa nekoč imeli volnena oblačila, platnene vetrovke, volnene čepice in rokavice, usnjene čevlje ter lesene smuči in palice. In sneg? Ta je bil naraven! Navzgor smo vselej hodili le peš«! Natančno tako je bilo! Toda Andreju so se v spomin najmočneje vtisnili prav dogodki iz tedanjih gora. Proti vrhovom je bilo vselej treba odriniti iz dna doline, peš od doma, od vlaka ali avtobusa.

Tudi, ko je mnogo kasneje že imel svoj avtomobil ter sodobno, lažjo in priročno opremo za turno smučanje iz umetnih snovi, niso bile gore zaradi tega nič lepše. Celo fotografija, ki ji je bil od nekdaj predan, je začela svet prikazovati v močnejših, živahnejših, nekoliko zlaganih barvah, toda kljub vsemu temu je za vedno ostal najsvetlejši spomin le na nekdanja visokogorska pota. Tudi do zimske narave je bil tisti čas prizanesljivejši, kajti zima je čas, ko živi svet počiva in nabira moči za novo življenje. Živali in rastline morajo takrat zelo po malem trošiti svojo energijo, da bi preživele. Kakor so nekoč na gorskih kmetijah pazili na vsako bilko sena, na vsako živilo, da so se skupaj z živino pretolkli do prve trave, tako je tudi za živali pretirano, odvečno trošenje energije, ki ga lahko izzove nemir v gorah, največkrat usodno, da zime ne preživijo. Toda ljudje smo neizprosni. Prepričani smo, da smo čudež stvarstva, ki mu je dovoljeno vse. Čeprav gore niso naš dom, z vso silo pritiskamo tja tudi pozimi, da kmalu ne bo več mirnih kotičkov, kjer bi naši sopotniki na tem svetu lahko v miru preživeli. Že ta trenutek je na celem ljubem svetu več udomačenih kot divjih živali. To pomeni, da manjka le še malo in si bomo prisvojili vse, kar seveda pomeni, da bomo na tem svetu ostali sami, toda niti med seboj se ne maramo.



Cveto Kemperle

Celo na videz nedolžni turni smučar, ki ima rad naravo, v resnici ni tako zelo nedolžen. Dobro je vedeti, da je svoboda zelo zahteven pojem. Vselej je omejena s svobodo drugih, seveda ne le ljudi. Za turnega smučarja je pravkar povedano sicer neke vrste posipanje s pepelom, toda dobro je vedeti, da se je v dobro naravi, ki jo imamo radi, če nič drugega dobro držati ustaljenih poti, ki jih živali že poznajo. Skriti prostori, kamor nihče od nas ne vtakne svojega nosu, morajo ostati. O tem, kako razmišljajo rastline, žal ne vemo veliko, prej nič.


Mnogo let po prvem turnem smuku v Ravharski planini je začelo obratovati smučišče Kobla. Andrej se je nemalokrat, izpod Kravje črne gore, kjer je zgornja postaja sedežnice, zapeljal skozi redki gozd v planino. Od tam se je včasih vzpel čez Rušni vrh na Črno prst in po isti poti smučal nazaj. Ponekod je bilo vratolomno strmo.



Črna prst s Črno goro in ošiljenim Liscem

Toda nekoč je z vrha Črne prsti zagledal dva, verjetno Primorca, ki sta se zapeljala dol po bleščečem, zglajenem pobočju proti vasema Kal in Stražišče. Pobočje spominja na Krnsko ploščo. Začutil je, da ima nekaj kovancev v žepu. Dovolj bo za vlak iz Podbrda, si je dejal in jo je ubral za njima. Kakšno smučanje! Snega je zmanjkalo šele nad travniki v Stržišču, kjer so že pognali prvi zvončki. Posedel je pred cerkvijo sv. Ožbolta ter nato sestopil po nekdanji, že zaraščeni stezi skozi dolino Rovtarskega potoka. Spotoma je srečal razvaline starega mlina in se domislil fotografij Jaka Čopa, na katerih so pod vasjo z ene do druge strani sedanjih travnikov bile le njive, posejane z zlato pšenico. Zlato barvo si je seveda pobarval v domišljiji, kajti na črno-belih slikah je bila pšenica bleščeče srebrna, njive pa razpete v polkrogih, kot sledovi kose na pokošenem travniku.

Malo je bilo turnih smukov, ki jih je doživel, da bi bili tako lepi in nenavadni. Že naslednjega dne je smuk ponovil v ženini družbi in se nato pogosto vračal tja. Toda ko se je belo zasneženo pobočje Črne prsti sam Bog ve zakaj počasi umaknilo v pozabo, da se je le še tu in tam spomnil nanj, se je neke nedelje nenadoma zavilo v črnino. Najzvestejši častilec tiste lepote, Andrejev dobri prijatelj Cveto Kemperle z bližnje Bače, se je tam sredi vzpona s smučmi kar naenkrat in za vselej ustavil, sredi prelestnih belih strmin. Od mladih nog sta se poznala. Andrej je dolgo zahajal k njegovemu očetu Albinu po sir za svojo družino. Leto za letom ga je izdeloval v vaški sirarni na Bači, tudi potem, ko je bilo le še nekaj krav v vasi.



Vas Bača pri Podbrdu v pozni jeseni in zasnežena Črna prst

Angela, Cvetova mati, se je poročila z njim potem, ko si je po vojni opomogla od koncentracijskega taborišča. Iz Dachaua so jo z vlakom pripeljali do Podbrda in jo odnesli nazaj domov na Bačo, kajti sama ni mogla tja gor. Štiriindvajset kilogramov je tehtala, le kost in koža. V rodnem kraju, ki leži v strmem pobočju pod Koblo, kamor sonce navsezgodaj pogleda izza Porezna in »tišči jutranji mraz pred seboj«, so jo s preprosto domačo hrano in dišečimi zeliščnimi čaji vrnili v življenje. Štiri leta po vojni je rodila svojega edinca Cveta, ki se je razvil v krasnega mladeniča, izjemnega plezalca, alpinista širokega srca, skromnega in malobesednega. Vselej je z dušo in srcem ostal Bačar. Tudi tisto leto, že pri sedeminšestdesetih, takrat že osemnajstič po vrsti, je »soliral« slavno, prekrasno in zelo težavno Direktno smer Mire Marko v Špiku. Prav ste prebrali, v sedeminšestdesetem letu, osemnajstič. Smer je bila nekoč po izboru ugledne ameriške alpinistične revije uvrščena med deset najlepših plezalnih smeri na Zemlji. Toda prav tistega leta, ko je Direktno ponovil osemnajstič, je v zadnjih dneh prednovoletne zime sredi sončnega pobočja Črne prsti nenadoma prenehalo biti njegovo srce. Užaloščeni zbrani prijatelji so nekaj dni kasneje položili žaro z njegovim pepelom v koš, ga napolnili s cvetjem in ga izpred vežice v Podbrdu odnesli gor na Bačo, kjer zdaj za vselej spi pri sv. Lenartu, skupaj z materjo Angelo in očetom Albinom.



Angela Kemperle s pletenim košem. Take koše imajo pri vsaki hiši v Baški grapi.

Kaj boš zdaj, Črna prst, brez svojega Cveta?


Andrej je z leti spoznal sleherno ped grebena, vse do Bogatina, od koder se potem čez Bogatinsko sedlo nadaljuje proti Lanževici in Kalu. Na pol poti do tja, visoko nad bohinjskim Ribčevim Lazom, stoji gora, ki si je že v času skalašev utrdila sloves pravega turno-smučarskega vrha. Tam je Cveta srečal zadnjikrat.





Rodica

Njeno ime je privlačno in lepo. Andreja je od nekdaj spominjalo na »rod,« ki človeka povezuje s predniki in se nadaljuje v potomcih. Toda v resnici ga izvor imen nikoli ni posebej zanimal, bolj njihova lepota, zvočnost. Nekje je prebral, da se je ime Rodica razvilo iz »Gradica«, kajti daleč pod njo, v dnu doline Suhe, stojita ob nekdanji tovorni poti Mali in Veliki gradec. Nekdanja tovorniška pot iz Bohinja se je na dokaj visokem sedlu pod Rodico spustila na primorsko stran, v dolino reke Koritnice, ki je pritok Bače, kjer danes stojita vasi Rut in Grant. Čeprav je sedlo pod Rodico veliko višje od Baškega sedla nad Bohinjsko Bistrico, so se tovorniki s tem vseeno izognili težko prehodnim mestom v zgornjem delu Baške grape, nad današnjo vasjo Koritnica. Ustnega izročila o tem žal ni. Vse se zdi podobno tisoč in več let stari pripovedki, ki si jo pripovedujejo med seboj le duhovi tovornikov, ki še plavajo tod. Nihče zagotovo ne ve, od kod so prišli in kam so odšli, zato se v pripovedih, nekje za toplo zakurjeno pečjo, ni ohranila iz zime v zimo in iz roda v rod do današnjega dne.



Albin Kemperle v sirarni na Bači


Žičnica Vogel je Rodico spremenila v »žepni« turni smuk, ki ni brez pasti za nekoga, ki terena ne pozna. Z zadnje postaje sedežnice pod Šijo je prav lep spust po pobočjih pod grebenom, toda potem je treba vedeti, kje pot nadaljevati. Tako, malce zavito, je do roba nad prostrano snežno konto pod goro, ki jo omejujeta dva grebena. Eden ali drugi, oba sta dobra za vzpon. Toda med njima leži pobočje, ki preseže vsa pričakovanja. Tako je, kakor da bi človek stal pred slovesno in na stežaj odprtimi nebeškimi vrati. Seveda smejo v nebeško kraljestvo vstopiti le dobri, pridni in pošteni, zato bi si moral na tistem mestu najbrž vsak turni smučar izprašati vest, da se ni morda v življenju kdaj huje pregrešil. Če je morda kot otrok kradel materi smetano z mleka ali sladkor iz sladkornice ter kasneje, v zrelejših letih dvignil pogled za prepovedano lepoto, to še ni tako hudo, da bi ne smel vstopiti v svet tolike lepote.



Pogled proti Rodici z Orlovih glav

Na dan organiziranega turnega smuka z Rodice, je tura nekaj posebnega tudi iz čisto drugačnih razlogov, predvsem zaradi druženja. Na noben drug organiziran smuk ne prihaja toliko ljudi. Marljivi bohinjski organizatorji (AO Bohinj) se pri tem tako radodarno potrudijo, da razmišljujoči človek lahko podvomi v njihovo pregovorno skopost.

Toda vzpon na Rodico iz Spodnje Bohinjske doline, skozi dolino Suho in skozi planino z istim imenom, ter na vrh, ni tura kar tako, kajti višinska razlika je spoštovanja vredna. Vrh vendarle skoraj doseže magično višino dva tisoč metrov. Na poti iz doline je bilo nekoč dobro, če si na Suhi našel starega Franceta Anžlina v njegovem stanu, kamor se je občasno kar preselil, ko se je upokojil. Pa ne le zaradi toplega vzdušja in čaja, ki si ga dobil pri njem. Bil je izkušen mož, ki ga ni bilo le prijetno, temveč tudi poučno poslušati.

Andrej je nekoč, ko mu je v Mariboru umrl stric, ki je zelo rad zahajal v gore, prinesel tam mimo šopek planik, ki jih je želel položiti na grob. Ko jih je France zagledal, je dejal: »Kar dolgčas bo tam zgoraj brez njih.« In res je tako! Tudi če bi vprašal pokojnega strica, bi mu ta zanesljivo odgovoril, naj ostanejo planike kar tam zgoraj, da bo njegova duša tako in tako odplavala v vse tiste kraje, ki jih je kdaj imel rad. Tako razmišljanje nekoliko spominja na prigodo, ki jo je bohinjska pisateljica Marija Cvetek zapisala v knjigi Naš voča so čas zapodval, napisani v bohinjskem narečju. Nekega Bohinjca so, tako piše, mimoidoči turisti vprašali, če je že bil kdaj na Triglavu, ki se ga je lepo videlo s tistega mesta, toda odgovoril jim je, da ne, ker je žal preveč drugega dela. »Ko pa enkrat umrjem,« je dodal, »pa ne rečem, da ne bom mimogrede še gor pogledal.«



Turni smuk Rodica





Dolina Triglavskih jezer

Mraz je odšel v gore. Na jasen dan so ostala v dolini hladna le še jutra, toda Andreju je bilo pri duši tako, kakor da bi mu pravkar minula zima ne dovoljevala, da se ji na lepem odreče. Loteval se ga je neutolažljiv nemir, kot da bi se narava v njem in okoli njega veselo poigravala in mu postavljala uganke. Moral je v gore, da jo ujame za rep in darove prihajajoče pomladi podoživi, ko se ponovno vrne v dolino.

»Kam greš?« je vedro, z nasmeškom na obrazu vprašal možak, ki je pri Savici ustavil ob Andreju, ko je ta ravno lezel iz avta. »Na Komno,« je odvrnil začudeno in nekoliko provokativno pristavil: »Kam greš pa ti?« Pri tem je namenoma poudaril besedico »ti«, ker ga je presenetilo, da je simpatični tujec začel pogovor tako neposredno. »Na Sedmera,« je odgovoril oni in v isti sapi dodal: »Pejd‘ še ti.« Andrej, ki je bil sicer namenjen na Komno, je bil veselo presenečen in tudi nemalo začuden, toda v hipu ga je prešinilo, da ga na Komni nihče ne čaka in da tja vselej zavije kar iz navade. Zakaj bi se torej ne odzval povabilu?!

Mož se je predstavil kot Nac, Tržičan, ki sicer živi v Ljubljani. Na starejši, že dokaj zdelan nahrbtnik je privezoval kratke, krpljam podobne široke smuči. Njegovo gibanje in vedenje je kazalo, da si, kakor po dolgi abstinenci, na moč želi nekam v višine.



Greben Peči iz Doline Triglavskih jezer

Komarča jima je minila v živahnem pogovoru. Vzpenjala sta se dokaj hitro, ob Črnem jezeru je pa že ležal sneg. Do tja je Andrej prismučal nekaj let prej z bratom Tinetom. Bila sta na ogledih. Bohinjska smer v Steni je bila za njima in postala sta bratovska naveza. Andrej je bil ponosen na to. Iz najstnika, petnajstletnega začetnika, je v petih letih prerasel v alpinista, ki se je po plezalskih sposobnostih lahko enakovredno meril s starejšim, alpinistično izkušenim bratom, ki je v alpinistični srenji tedanjega časa užival ugled. Zdaj ju je vlekel Vršac nad Zadnjico, pa dolgo ostenje Lepega Špičja in tudi stene nad Sedmerimi. Vršac sta po sestopu na Luknjo skupaj ogledovala v preteklem letu. Vse te lepe in zanimive plezalske cilje sta v naslednjih nekaj letih uresničila. Takrat sta se čez Sedmera vračala z ogledov. Zato se je Andrej, tokrat na povsem svojem terenu, čutil nekako superiornega proti tokratnemu, sicer nekaj let starejšemu sopotniku Nacetu. Toda izkazalo se je, da bivšega Tržičana ni mogoče podcenjevati. Ne glede na razliko v letih je bil čvrst, hiter in okreten hodec ter še boljši smučar. Pri Dvojnem jezeru bi si vsakdo, ki bi ju srečal, dejal, da sta dolgoletna prijatelja.



Tomaž Mihelič pri Dvojnem jezeru


»Ko se vzpnemo od Črnega jezera mimo Bele skale, se odpre zasanjana pravljična pokrajina Zgornje Komne, neresnična in odmaknjena, kot da »ni od tega sveta«. Gore so tako daleč zadaj, da še misel nerada poleti tja. Raje prišepetava, da je kar dobro tu, kjer smo, pri Dvojnem jezeru, ob nogah prepadne Tičarice, naj si več ne želimo, ker nam sicer bajeslovni vladar lahko zavda. To je namreč Zlatorogovo kraljestvo, skrivnostno in čudno bajno, da se noga upira stopiti v njegovo prostrano neznanko, skorajda v strahu, da se je gospodar med tem vrnil in bo stresel sveti srd na človeka.« (Stanko Klinar)

V poletnih in zgodnjejesenskih dneh je dolina močno obiskana. Sloves o njeni izjemni lepoti, o velikih geoloških, hidroloških, botaničnih in drugih čudesih, sega daleč čez meje slovenskega prostora ter nenehno privablja stare in nove občudovalce, od nekdaj tudi raziskovalce. Zato imajo te gore veliko prijateljev in častilcev. Kdor jih je enkrat videl v najlepši luči, se tja rad vrača.

Pozimi seveda nima veliko obiskovalcev, kar je dobro, saj si mora kraljestvo Zlatoroga odpočiti od poletnega navala. Takrat je njen svet, kakor da bi bil popolnoma nedotaknjen. Če se napotiš v Jezersko dolino pozimi, jo boš doživeli še močneje, kajti vrhovi in grebeni nad njo se zdijo pozimi nadzemski. Takrat se bajeslovna lepota čudežnih vrtov, pravljičnega domovanja belih žen in belih koz, spoji s celotno visokogorsko okolico v prostrano Zlatorogovo kraljestvo.


Sneg je bil še vedno zmrznjen, trd kot beton. Nace je s svojimi kratkimi smučmi na nahrbtniku zavil navzgor proti Štapcam in Mali Tičarici. Andrej, ki je imel daljše smuči, se je v drsalnem koraku zapodil v gladko zasnežena melišča proti vznožju Kopice in Zelnaric. Kot da bi ga vlekla neznana privlačna sila, je presmučal zgornji del doline. Vzpel se je do Zasavske koče, pogledal v Trento in čez proti Razorju in se zapeljal nazaj. Nac je medtem prismučal s Tičarice. Skupaj sta se vrnila na rob Komarče in sestopila v dolino.

Njuno srečanje je bilo za oba pomembno. Andrej je dobil odličnega hribovskega sopotnika za mnoge bodoče ture, predvsem pa velikega in dobrega prijatelja, medtem ko je Nac dobil nov zagon za turno smučanje, ki ga je že nameraval opustiti. Krpljam podobne smuči je ponovno zamenjal za običajne turne smuči in pse. Skupaj sta Julijce potem presmučala podolgem in počez. Vedrina in samozavest, ki jo je na vseh turah izžareval, je Andreja prevzela. Boljšega družabnika bi si v gorah težko predstavljal.





Veliki Draški vrh

V planinski koči na Uskovnici je imel potekati tedenski smučarski tečaj za izžrebance časopisa Zvitorepec. Janko, Andrejev sošolec s fakultete, krasila ga je žilica uspešnega organizatorja, je organizatorjem, časopisnemu podjetju Delo, nemudoma ponudil svoje usluge ter usluge svojih kolegov s fakultete in tako so se znašli zraven. Andrej je kot domačin Uskovnico kajpak dokaj dobro poznal in postal neke vrste tehnični vodja tečaja, Janko organizacijski.

Ko so krenili na pot, se je začel pravi študentovski in hkrati srednješolski smučarski tečaj, kakor so bili nekoč, v časih brez smučarskih žičnic, kar je pomenilo, da so iz doline, iz Srednje vasi v Zgornji Bohinjski dolini, krenili peš, z vso potrebno opremo na ramenih. Veselje ob prihodu v toplo kočo po uri in pol hoda je bilo zaradi vloženega napora zelo veliko in ves teden tam zgoraj kar se da lep. S smučmi so potlačili nekaj strmin blizu koče, da je tečaj lahko stekel.

Brez smučarskih vlečnic je izgledalo vse skupaj nekako tako, kakor so izgledale nekdanje, srednješolske Andrejeve počitnice na Erjavčevi koči na Vršiču. Nikogar ni bilo treba vzpodbujati. Vzdušje je bilo zares prijetno.



Francka Mihelič sredi pobočja Velikega Draškega vrha



Veliki Draški vrh s poti na Viševnik

Kdor se na smučarski tečaj pripelje z avtobusom ali osebnim avtomobilom in se potem sleherni dan smuča le ob žičnicah, kaj takega ne more doživeti. Z vsako stvarjo, ki jo pridobiš, pač vedno nekaj tudi izgubiš. Taki so zakoni narave. Kaj potem, če ni bilo kilometrov prevoženih s smučmi, kajti vsaka vožnja, ki jo prigaraš s hojo navkreber, je krepko prislužena. Smučati se na tak način sicer ne moreš naučiti tako dobro kakor ob žičnici, kjer po vsakem smučanju navzdol povsem brez truda ponovno dosežeš vrh smučišča, toda obvladanje smučanja ni vse, kar šteje. Vzgoja volje in srca ter polna pljuča imajo svojo ceno. Ozračje na takem tečaju govori, da jo ima.


Zgodilo se je, da je nekega večera med tečajem začelo snežiti. Ponoči se je ohladilo in namedlo je pršiča do kolen. Štirje prijatelji so si ukradli prost dopoldan. Kako se jim je uspelo izmuzniti, ni težko uganiti. Po študentsko, kako drugače. Svoje delo so podtaknili drugim, z obljubo, da bodo vse nadoknadili, čeprav vsakdo dobro ve, da to ne more biti čisto res. Razen Andreja ni med njimi prej še nihče smučal v visokih zimskih gorah, toda moči in zagnanosti nikomur ni manjkalo. S smučmi na ramenih so zagazili proti Konjščici in se menjavali v vodstvu. Tudi Andrej takrat še ni imel turnih vezi, »psov« in turnih čevljev. Pot čez Zgornjo Uskovnico in naprej skozi gozd je bila čarobna, čeprav se jim je tu in tam sneg vsipal za vrat s smrekovih vej. Razen smuči so s seboj nosili veliko dobre volje, drugega zelo malo, skoraj nič. Debelina novega snega k sreči ni naraščala tudi potem, ko so zagazili proti Jezercu. Praznično zasnežena okolica jih je očarala in začarala. Radost življenja, ki ni nikoli tako velika, kot je v letih okoli dvajsetega, jim je sijala z obrazov. Mehkoba in nežnost beline novega snega je ustvarila vzdušje nebeškega miru, ki je ležal nad pokrajino. Ne da bi se le za hip ustavili, so prigazili na Srenjski preval, od koder se letna pot obesi na drugo stran, proti Velemu polju. Andrej se je odločil za pot na vrh po grebenu, ki vodi od tam, ker je pričakoval, da bo greben »spihan«, očiščen snega. Bilo je tako. Veter je naredil svoje.

Kakšen čudovit dan. Štirje prijatelji so skupaj hiteli proti vrhu, ki sicer ni blizu, toda pot jim je minevala kot za šalo. Andrejevi trije sopotniki so se v hipu spremenili v prave hribovce, čeprav je bil eden nogometaš, drugi košarkar in tretji telovadec. Vdihavali so svežino visokogorskega jutra in se bližali prelesti razgledov z Velikega Draškega vrha. Zaradi tega je menda tudi Andrejev oče Egon tako pogosto zahajal tja gor. »Bohinjski« Triglav ni od nikoder tako impozanten. Njegov visoki vrh ter Mali Triglav in Rjavec so s tega mesta prave ojstrice, ošiljene kot lepo urejene barvice v šatulji. Pogled nanj z Velikega Draškega vrha nima para. Trije vrhovi se kot Pozejdonov trizob zabadajo v nebo.

Niso se dolgo zadrževali. Popoldan jih je čakala »služba« na Uskovnici. Oddolžiti se bo treba kolegicam, ki so zapolnile njihovo odsotnost.



Pobočja Velikega Draškega vrha

Andrej je prvi potegnil smučino z vrha, po pobočju, ki mu ni enakega v celotnih Julijskih Alpah. Stranica pravilne piramide je kakor v Egiptu. V vetru je vlekel za seboj »zastavo« pršiča in trije prijatelji za njim. Zelo veliko turnih smukov je opravil v življenju, toda takega pršiča ni doživel ne prej in ne kasneje. Vsi štirje so vriskali od sreče in smučali, smučali. V dolgih zavojih, z visokimi zastavami snega, ki so jih vlekli za seboj kakor na slavnostni paradi. Niso se ustavili prej kot na Jezercu. Janko, sicer resen in vzoren študent, kasneje celo nekajkrat dekan na Fakulteti za šport, se je na Jezercu od prekipevajočega veselja postavljal na glavo in z rokami metal pršič v zrak. Kako naj bi drugače izrazil navdušenje nad tem, kar je pravkar doživel. Vsi štirje so se trepljali po ramenih, iz ust so jim vreli vzkliki navdušenja in prijateljstva.

V kasnejšem življenju so se kot zreli možje še srečevali, toda nikoli, ampak zares nikoli se ni zgodilo, da bi ob srečanju beseda najprej ne stekla o tistem smučanju z Velikega Draškega vrha. Da, vsi trije Andrejevi prijatelji so na mah postali hribovci z dušo in telesom. Tako močan trenutek ni mogel mimo nikogar od njih, ne da bi pustil za seboj vidno, neizbrisno sled. Prijateljske vezi so se še okrepile in v slehernem srcu je na mah nastalo zelo veliko prostora za gore. Za vedno!





Komna

Prostrana Komna je nekaj posebnega. Tja se ne sme nikoli oditi le za en dan. Tako na hitro se ne da doživeti njenih skrivnosti. Prostranstva Komne se začnejo nad bohinjskim Ukancem. Ime Ukanc seveda izhaja iz bohinjskega dialekta, ki tako opisuje kraj čisto na koncu ali v koncu. S tem v zvezi nekateri šaljivo razlagajo tudi nastanek imena Bohinj. Ko je namreč neki Nemec prišel do konca doline, v sam Ukanc, je začudeno pogledal okrog sebe in v zadregi vprašal: »Wohin?«, po slovensko »Kam?« Pot po mulatjeri, ki so je med prvo svetovno vojno iz Ukanca na Komno zgradili ruski ujetniki, tako kot tudi cesto na Vršič, mineva v pričakovanju doživetja prostrane Komne. Šele pri Domu na Komni se človek zave, iz kakšnega kotla je prišel tja gor. Lega doma je v resnici impozantna. Okna jedilnice, ki je namenoma dvignjena nad vrhove dreves, so obrnjena tja dol ter čez Pokljuko in Jelovico proti Karavankam in Kamniško-Savinjskim Alpam. Toda to ni vse. S terase za domom je krasen pogled na jug proti Podrti gori in Kuku ter na sever proti Tičaricam nad Dolino Triglavskih jezer. Vse to so močni razlogi, da planinec prespi tukaj, ter s tega mesta doživlja večerne in jutranje poglede.

Andrej je celih štirideset let vodil skupine študentov ljubljanske Fakultete za šport na večdnevne letne in zimske ture. Zimske ture, ali bolje tečaji, so bili vedno na Komni. Prve tečaje so imeli sicer v Domu na Komni, toda kasneje se je izkazalo, da je koča na Planini na Kraju bolj prikladna iz več razlogov. Skupina je kočo vsakič napolnila »do roba« in jo imela tako le zase. Tudi najbližja okolica koče je za izvedbo tečaja zelo prikladna, ugodnejša kot v Domu na Komni.

Zimski tečaj je bil vsako leto organiziran tako, da so prišli Na Kraj hkrati vsi študentje, ki so morali tisto leto opraviti turo. Zato je bilo zraven vedno tudi toliko učiteljev, da je lahko vsak prevzel svojo skupino.



Lepa Komna

Program, ki se je iz leta v leto sicer dopolnjeval, kakor sta se razvijala turno smučanje in zimski alpinizem, je vendarle ves čas ohranil več ali manj isto shemo. Dopoldan se je hodilo na ture, popoldnevi so bili namenjeni vadbi v dolinici pod kočo. Andreju sta v vseh tistih letih najmočneje ostala v spominu prav dva tečaja.

Nekoč si je izbral skupino najslabših smučarjev. Glede na to, kdo se vpisuje na omenjeno šolo, je razumljivo, da so bila v tisti skupini skoraj sama dekleta. Močno je snežilo, zato so odšle vse skupine le na zelo kratke ture. Andrej se je usmeril proti Sedmerim in se s skupino spustil v prvo globel. Toda priti iz nje je bila prava kalvarija. Čeprav so bili dobro opremljeni, je šlo v breg le po polževo, toda ne le zato, ker se je novi sneg posipal. Nekatera dekleta so komaj znala stati na smučeh, v takem snegu so bile pa več na tleh kot pokonci. Vsakih nekaj metrov klanca je predstavljalo silen napor in Andrej je bil deležen pogledov, s katerimi bi ga vsaka posebej najraje prebodla in razčetverila.

Prihod nazaj v kočo je moral biti vedno zelo točen. Po eni strani je to zahtevala oskrbnica, da se kosilo ni ohladilo, po drugi strani pa program dela, ker je bilo točno kosilo povezano z nekaj počitka po turi. Andrejeva skupina je na kosilo seveda zamudila. Za tistih nekaj metrov so porabili prav toliko časa, kot bi ga v normalnih razmerah za pot na Lanževico in nazaj.

Andrej je postal najbolj osovražena oseba na tečaju. V koči mu nobena od deklet ni namenila niti pogleda in tudi vodstvo tečaja ga je gledalo malce postrani. Snežiti pa ni nehalo. Iz dneva v dan je sneg naletaval močneje in vse več ga je bilo. Tako se je zgodilo, da ni nobena skupina, tudi tista, v kateri so bili najboljši smučarji, naredila vse dni niti ene ture. Toda utrujenost, ki je prvega dne zlezla Andrejevim dekletom v noge, je počasi minevala. Slabim smučarkam je zelo prav prišlo, da ni bilo treba na nobeno turo več, toda istočasno je njihova »zahtevna« tura, ki so jo opravile prvega dne, iz minute v minuto pridobivala na vrednosti, kakor delnice uspešnega podjetja. Ko je postalo jasno, da ture ne bo več nobene, so postale one, sicer najslabše smučarke na tečaju, skupina z najboljšo turo v žepu. Na mah so postale zvezde tečaja in Andrej se je iz najbolj osovraženega učitelja spremenil v vsega spoštovanja vredno osebo, ki jim je omogočila, da so kaj takega postale.



Na Srednji vrh pod Lanževico


Na nekem drugem tečaju je izbral skupino najboljših smučarjev. Eden med njimi je bil celo odličen alpinist in turni smučar. V skupini je bilo le eno dekle. Vreme je bilo vse dni izjemno, sneg tudi. Niso hodili, leteli so po vrhovih nad Lepo Komno in smučali, da je bilo veselje gledati. Ker so se na turno-smučarski valovni dolžini lepo ujeli, je Andrej dal vsak dan vse od sebe. V prijateljskem vzdušju, ki je vladalo, jih je načrtno »zastrupljal« s svojimi zgodbami, s pripovedovanjem, v katerem so poleg strokovnih tem našli prostor tudi zanimivi dogodki iz zgodovine planinstva in alpinizma ter pogledi na gore in njihov pomen. Postali so prijatelji. Na povratku z zadnje ture s Kala in Lanževice se je vsa skupina družno ustavila na robu nad kočo in mu zaploskala.



Andrejeva skupina študentov Fakultete za šport iz Ljubljane po končani turi na Lanževico

Ker je sledil zadnji večer na tečaju, so študentje, kakor je bila navada, lahko ocenili tudi svoje učitelje. Andrejeva skupina je bila zadnja na vrsti. Vsi učitelji pred njim so dobili oceno deset. Andrejevo skupino je zastopalo edino dekle, ki je njihovo skupno oceno opisala tako: »Za našega profesorja je pa deset premalo, premalo iz enostavnega razloga, ker nam je dal veliko več, kot je zahteval program.« Tako lepega priznanja ni dobil Andrej nikoli prej in nikoli kasneje v svoji dolgi pedagoški karieri. Bolj je ponosen nanj kot na vse drugo, kar se mu je zgodilo med mladimi. Kdo ve, toda mogoče je bilo ravno tisto, kar je dal od sebe na letnih in zimskih turah s študenti Fakultete za šport, najboljše in najlepše, kar je kot učitelj v življenju naredil.





Drežnica in Krn

Čin, čin, čin Drežnica, kje so kozice?

Gori na skalici, kjer ni vodice.

Drežniško, z osrednjim krajem Drežnica, leži na zeleni, s soncem obsijani ledeniški terasi nad Sočo, nasproti Kobarida. Pogled s ceste, ki v nekaj serpentinah premaga strmino pod ostrim robom terase, se na vseh pet vasi, Drežnico, Jezerca, Magozd, Drežniške Ravne in Koseč, odpre iznenada. Kadar je lep, sončen dan, mora biti vsakdo, ki to prvič vidi, če le ni popolnoma otopel za gorsko lepoto, očaran, pravzaprav osupel. Okolico suvereno obvladuje ostro ošiljeni rog Krna, ki vse te kraje pod seboj drži v naročju. Visoko nad vasmi mu delajo družbo Krnčica in Krasji vrh na eni strani in Batognica (»Botog'nce« v narečju) na drugi. Drežniške vasi sredi nagnjenega pobočja delujejo prijazno, umirjeno, kot v pravljici.

Čeprav je bila v prvi svetovni vojni vsa Drežnica porušena do tal, cela je ostala le tedaj čisto nova cerkev, bazilika Srca Jezusovega, naredi kraj vtis, da stojijo kamnite primorske hiše tam od nekdaj. Tudi Drežničani so kakor od nekdaj. Trdno se držijo svojih krajev, zvesti tradiciji nekdanjih navad in običajev. Že sam obisk Drežnice je dovolj za lepo doživetje, čeprav gore nad njo vabijo. Kraj je znano planinsko izhodišče.

Ko so se na Tolminskem in Kobariškem drug za drugim vrstili potresni sunki, so Drežničani v strahu gledali svoj Krn. Kdo bi ne pomislil, da se mogočna gora lahko sesuje čez vasi pod njo, kakor se je to nekoč zgodilo v Ziljski dolini pod Dobračem. Jaka Čop, ki je bil na Posočje še močneje navezan kot na svojo gorenjsko stran, je takrat izbral najlepše fotografije, kar jih je kdaj naredil, jih nalepil na izbran podložni karton ter jih opremil z lično zeleno trikotno nalepko. Potem je prodajal tiste slike, izkupiček pa odnesel in ga brez posrednikov izročil tistim, ki so v potresu utrpeli največjo škodo. Kdo bi mu danes, v času davčnih blagajn, dovolil kaj takega? Toda kdor je Jaka poznal, je vedel, da niti centa ne bo obdržal zase. Raje je še kaj dodal iz svojega žepa. Ni zaupal institucijam, da bi se denar kje ne ustavil in odšel na napačen kraj. Tako je takrat ponovno obiskal tiste kraje, kajti povsod je imel prijatelje in znance.



Gradnja iglujev


Andrejev prijatelj Branko Biol, ki se je v Bohinj priselil z Bleda in nekaj časa plezal v navezi s Tinetom, je imel od nekdaj žilico raziskovalca. Z Andrejem, ki je bil takrat še zelo mlad, sta na poletni dan skupaj odrinila od Savice. Čez Komno in na Krnska jezera sta bila namenjena in od tam čez planino Polje na sedlo Čez Potoče, med Grivo v grebenu Krnčice in Voglom pod Velikim Lemežem. Celotna pot od Savice naprej je sicer lepa, pravzaprav zelo lepa, večinoma tudi razgledna, saj pri Domu na Komni pride iz gozda, le ostaline prve svetovne vojne ves čas ustvarjajo mračen vtis. Redka je slovenska družina, ki bi ne imela žalostnega ali vsaj neprijetnega spomina na tisti čas. Tudi Andrejev oče Egon je v tej vojni izgubil očeta. Takrat je bil še čisto majhen, star komaj tri leta, toda med drugo svetovno vojno mu je zaradi pljučnice, v revščini in brez vsake oskrbe, umrla še mati. Zaradi vojnih strahot ni Andrej nikoli videl staršev svojega očeta in tudi onadva se ga nista mogla razveseliti.


Cilj ture tistega dne so bile prav ostaline prve vojne na grebenu Krnčice. To je bil čas, ko je v odročnih krajih okrog Krna in Batognice še ležalo vsevprek; les vojaških barak, bodeča žica, ostanki oblačil in obutve, orožja in streliva. S sedla sta se napotila na greben, v celoti razkopan. Strelski jarki, kaverne, rovi in na dnu grobo, zelo na hitro grajenih objektov ostanki bojevanja. Tu in tam je ležal vojaški čevelj, ker se je debelo usnje ohranilo bolje od oblek, ki so preperele ter so ostanke raznosil veter, plazovi in deževnica. V enem od teh čevljev, ki je ostal skrit nekje med razmetanim skalovjem, so se belile kosti prstov in stopala. Brane in Andrej sta se zgrožena usedla. Ali je sploh res, da imata v tem trenutku, toliko let po vojni, pred seboj ta strašni prizor. Sam Bog ve, kdo je bil ubogi vojak, ki je na tistem mestu, v obupnem strahu zaradi bobnenja topov ter pokanja granat in pušk, dočakal svoj žalostni konec, namesto da bi preživel življenje v krogu svoje družine in se postaral v krajih svojih dedov. Andrej je črni čevelj držal v roki in pomislil na dedka Karla, ki ga med padlimi na reki Piavi niso več našli. Ravno tako kakor tega nesrečnika, za katerim so sam Bog ve kje jokali njegovi svojci, je pokopala zemlja sama.


Andrej je šel takrat prvič proti Krnu. Na primorski strani so se vrstili globoko spodaj njemu povsem neznani kraji. V vznožju grebena pašni planini Zaprikraj in Zapleč, kjer so se pasle krave, nižje Drežniške Ravne, Drežnica in ostale vasi Drežniškega. Nikoli prej ni bil v teh krajih.

Po grebenu, ki se konča s kratkim, strmim razom Krna nad njim, sta splezala na vrh. Tam so med vojno neke noči splezali na vrh italijanski alpini in zgoraj presenetili madžarsko vojaško enoto, ki je čuvala vrh. Avstrijsko poveljstvo je tam naredili usodno napako. Vrh so v bran zaupali madžarski četi, vajeni le širnih ravnic. Na prepadnem vrhu so se počutili povsem varne. Niti pomislili niso, da lahko nevarnost preti iz prepadne skalne stene.


Na Drežniškem se je ohranilo slikovito pustovanje. Strokovnjaki mu rečejo starosvetno pustovanje. Glavna, najbolj sloveča drežniška maska groteskne podobe, je maska »ta grdih«, v narečju »ta hrdih«. Da tiči v ozadju davnega nastanka te osupljive maske drežniška koza, prava avtohtona slovenska domača žival, se takoj vidi. Sicer je pa lesena in vselej pobarvana le z rdečo, belo in črno barvo. Po starem običaju jo mora vsakdo, ki jo bo nosil, izdelati sam.



Tomaž Mihelič na Krnskih podih pod Vrhom nad Peski



Andrejev sin Tomaž in Božo Koren nad Lepočami (Krnski smuk)


Drežniški pust pripada mladim. Vsako leto ga pripravi vaška fantovska druščina sama, v katero ob vsakem novem letu sprejmejo vse, ki so tisto let dopolnili osemnajst let. Člani druščine seveda potem ostanejo le do poroke.

Na novoletnem sestanku, ki poteka v najstrožji tajnosti, si razdelijo vloge. »Ta grdi« bodo morali veliko teči, zato izberejo izmed njih samo najboljše vaške tekače. Njim nasprotna skupina so »ta lepi«. »Ta lepi« in »ta grdi« so torej glavni igralci drežniškega pusta. Če skušajo grdi črni vragi zimo zadržati, jo lepi odganjajo. Zato so si slednji nadeli vlogo kolednikov, ki drugo za drugo obiščejo vse vaške hiše. Bog ne daj, da bi pri kateri ne darovali v skupni koš, ki ga nosita »ta stara dva« na koncu sprevoda. Nesreča bi prišla nad hišo, kajti njihov dar je darilo za k večerni skupni mizi. Tega dne ne sme biti nihče osamljen, žalosten in lačen. »Ta lepi«, razporejeni po dva in dva, zastrti in oblečeni v moža in ženo, stopajo v taktu nenehno se ponavljajoče viže harmonike. Harmonikar namreč stopa tesno za vodjo, ki strumno koraka spredaj z okrašeno palico in daje takt. Koledniške skupinice se držita še »petelinar«, ki v kletki nosi živega petelina, ki v hiše prinaša rodovitnost pomladi, ter »rezjan«. Kmalu čez Sočo, na drugi strani mogočnega grebena Kanina, leži dolina Rezija. Rezjani so bili od nekdaj znani brusači, ki so prepotovali ves svet. Zraven so pokrpali še stare posode in popravili vse tiste reči pri hiši, ki so se čez zimo pokvarile. Kajpak so brusači iz Rezije obiskovali tudi Drežniško. »Rezjan« v koledniški povorki je spomin nanje.

Kje hodijo »ta lepi«, ni težko ugotoviti. Takoj ko opravijo pri eni od hiš, se oglasi hrmonika, ki potem igra ves čas, dokler ne vstopijo v naslednjo hišo. Ko obiščejo vse do zadnje, je vas pripravljena na prihod pomladi in pustovanje je končano.

Medtem ko »ta lepi« koledujejo, »ta grdi« tekajo po vasi in lovijo otroke. Z glave čez pleča in do pasu jim sega ovčje krzno z volno navzven, roke imajo gole in namazane s sajami, okrog pasu pa kravje zvonce, ki med tekom glasno pozvanjajo. Tako se tudi za njih dobro ve, v katerem delu vasi se zadržujejo. Mladež jim seveda nagaja, ta grdi jih pa tepejo z nogavicami, v katere so natresli pepela, da se vse kadi kot v peklu. Zgago v vasi dodatno ustvarjajo še »cigojnarji«, ki kradejo po hišah, zato pa imajo tega dne v Drežnici tudi strogega policaja, ki jih nato polovi in jim vse ukradeno pobere in vrne tja, kamor spada.


Tako mineva drežniški pust v norčijah mlade generacije, v katerih uživa cela vas. Med »cigojnarji« se v sedanjem času rada pojavi tudi kakšna nova maska, denimo zdravnik in z njim bolniška sestra, ki dajeta navzočim obvezno transfuzijo z rdečim vinom ter kratkovidnim in daljnovidnim pomerjata očala.



Proti vrhu Batognice



Maska »ta grdih« (starosvetno pustovanje v Drežnici)


Ker je vzdušje na tem pustovanju odlično, in ker je tako posebno, se je zanj pač razvedelo daleč na okoli. Vsako leto prihaja več obiskovalcev, toda drežniški fantje se ne dajo. Še vedno uprizarjajo svoje starodavno pustovanje le za vas in svojih »ta grdih« ne pustijo oditi po svetu, kakor so to žal storili kurenti, ki so jim precej podobni.

Andrej se je navadil, da vsakič, ko v pustnem času obišče Drežnico, pogleda še malo naokrog. V sosednjem Koseču imajo cerkev sv. Justa, najstarejšo na Tolminskem. Cerkev, pravzaprav cerkvica z zelo lepo poslikavo, stoji nad globokimi Koseškimi koriti, ki jih je vredno prehoditi, ker se takrat po gozdu že belijo zvončki v družbi nebesno modrega žafrana. Prav tako nad Kosečem ustvarja potok Sušec visok slap. V njegov tolmun se hodi poleti kopat vaška mladež, zato pravijo v šali, da znajo vsi Drežničani plavati samo v krogu. Na povratku iz vasi je, nekako obredno, treba stopiti še k slapu Kozjaku, ki je tako poseben in lep, kakor Drežnica. Ves svetel od kipeče vode pada v temačno, slavnostno dvorano. Malo je tako skrivnostnih prostorov.


Ko je Andrej kdaj pa kdaj gledal dol v Drežnico z zasneženega Krna, še ni vedel za njena čuda, toda z leti je našel tam prijatelje. Nekoč je za revijo Gea celo napisal članek o pustovanju v Drežnici in bil nato pohvaljen od same drežniške fantovske druščine. Celo posebnega privilegija je bil deležen zaradi tega. Ko se fantje v vaški gostilni preoblačijo, ne sme biti notri nikogar drugega. Vsakogar, ki bi takrat želel vdreti, ročno vržejo ven. Toda Andrej je smel sedeti tam in dobro se mu je zdelo.


Preden je prvič prišel v Drežnico, je bil še velikokrat na Krnu, vselej s smučmi s Komne. Ta turni smuk se mu je med vsemi dolgimi smuki v Julijskih Alpah najbolj prikupil. Eno samo potovanje gor in dol, ki ga je treba na pomlad opraviti kar se da hitro, da se sneg na povratku čez Lepoče in proti Bogatinskemu sedlu preveč ne zmehča. Zato je pa zgodaj zjutraj prav tam še vse trdo, da robniki smuči zarežejo v grobe kristale. Le nekaj minut in že je vožnje s sedla do jezera konec.

Tudi vzpon čez široke, mehko zasnežene krnske pode nad jezerom mu je vselej minil tako hitro, da se snežna površina še ni spremenila v pomladanski firn. Zato je bilo pa tem težje zabijati konice čevljev v kratko strmino pod sedlom. Zgoraj se potem odprejo pogledi proti morju, čez Benečijo za prostranimi pobočji Matajurja. Med vzponom s sedla na vrh se je navadno sneg že malo zmehčal. Tja že seže topel val Mediterana. Spust z vrha Krna čez Mali Krn na Krnsko škrbino in nazaj dol proti jezeru je nekaj najlepšega v naših gorah.

To turo je najbolje začeti na Komni, ker jutranji spust z Bogatinskega sedla v skupnem doživetju ne sme manjkati. Andrej je, brez turnih vezi in »psov«, razvil posebno »tehniko« za to turo. Čim je bilo malo klanca navzdol in tudi po ravnem, denimo od Doma na Komni, je nataknil smuči. V jutranjem zmrznjenem snegu je šlo na ta način zelo hitro. Pred vsakim, tudi krajšim vzponom, je potem hitro snel smuči, jih vrgel na ramo in se zapodil v breg. Ker je svet razgiban, je na tak način zelo hitro premagoval razdalje, hitreje kot gre to sedaj z nalepljenimi »psi.« S prijateljem Franjom Krpačem sta bila nekoč, tako opremljena, že ob enajstih nazaj na Komni. Med povratkom je na Bogatinskem sedlu rad zavil na Srednji vrh pod Lanževico, ker se od tam po zelo lepih terenih zapelješ vse do planine Na Kraju in na ta način zaključiš turo.

Današnji obiskovalci zimskega Krna prihajajo večinoma s planine Kuhinje nad vasjo Krn. Ta tura ima seveda povsem drug obraz, kakor da bi to ne bila ista gora. Tudi Andrej je šel nekajkrat tisto pot, ki je sicer lepa, toda zanj je pravi smučarski Krn ostal le Krn s Komne.





Kanjavec

Kanjavec je Grossvenediger Julijskih Alp, velika tura v vseh pogledih. Primerjavo si je Andrej zamislil, ker uživa tirolski velikan sloves visokega vrha v Avstriji, ki od nekdaj privablja turne smučarje. Res je Kanjavec približno tisoč metrov nižji, toda dolžina vzpona na njegov odmaknjeni, razgledni vrh ter smučanje nazaj v dolino sta po dolžini primerljiva z Venedigerjem. Oba vrhova omogočata smučanje vsakemu dobremu smučarju, toda istočasno zahtevata veliko od njega, predvsem dobro telesno pripravljenost in veliko hribovskih izkušenj. Tine ga je v svoji poslednji knjigi imenoval slovenski smučarski Olimp.



Andrejev sin Gregor na Kanjavcu, v ozadju Triglav

V nečem pa Kanjavec vendarle prednjači, in to ne le v primerjavi z Grossvenedigerjem. Razen čez sicer najvišjo steno Vzhodnih Julijskih Alp, ki pada na severno stran v globine Zadnjice, se je nanj mogoče povzpeti z vseh strani, s Prehodavcev med Dolino Triglavskih jezer in Zadnjico, z Dednega polja, Krstenice, Velega polja ter z Doliča. Na vse strani se zato lahko tudi smuča z njegovega vrha. Od nekdaj so sloveli predvsem turni smuki z bohinjske strani. Toda ravno pri tem so okusi tako različni, da bi se turni smučarji zagotovo skregali med seboj, če bi kdo organiziral simpozij o naj smučanju s Kanjavca.



Gregor Mihelič pod Debelim vrhom nad Ogradi med smučanjem s Kanjavca

Andrej je imel, kar se tega tiče, izrazita obdobja. V zgodnjih letih je začenjal turo izključno na Vojah in čez Velo polje. Potem je sledilo obdobje pristopov s planine V Lazu in s Krstenice, ter na koncu iz Krme, ponovno čez Velo polje.

Daleč najbolj prešerni so bili začetki, torej iz doline Voje. Ko je bil še srednješolec, je nekega dne zasledil v časopisu, da organizira Planinsko društvo Ljubljana-Matica turni smuk s Kanjavca. Rekel si je, da bo to zanimivo, zato jo je mahnil na pot. Sumljiva mu je sicer postala samotnost poti tistega dne, posebno še, ko je opazil, da je bohinjska gorska reševalna, ki bi morala skrbeti za varnost udeležencev, dan prej uredila nekaj prehodov v gozdu nad Jurjevčevo vrtačo. Dobesedno odkidali so jih. Tudi na Velem polju je ostal sam. To ga je nekoliko motilo, ker je pričakoval druščino, a je ni bilo. Turo je opravil v enem dnevu in se popoldan, ponovno sam, vračal na Voje in domov. Na neki način se je seveda čutil počaščenega, ker se je zdelo, da so samo za njega odkidali tisti del poti pod Velim poljem.

No, kasneje je zvedel, da so turni smuk prestavili za en teden, verjetno zaradi vremena, ki se sicer tudi na prvi napovedani dan ni najslabše izkazalo. Sonca na turi res ni imel veliko, toda namesto tega je bil deležen popolne samote in velike odmaknjenosti. V času brez prenosnih telefonov je bila tura sicer mladeniško zanesenjaška, toda človek začne o dolgosti življenja in njegovi minljivosti razmišljati šele v kasnejših letih.



Pod Mišelj vrhom v Velski dolini

Tak je Kanjavec pozimi. Poleti nima veliko obiska, čeprav je razglednik prve vrste, toda tik pod njegovim vrhom, čez široke Hribarice, nenehno prehajajo kolone s Triglava na Sedmera in obratno. Prostranosti Julijskih Alp se zlepa kje ne da močneje začutiti.

Kanjavca ni Andrej nikoli lepše doživel kot v nekih študentskih prvomajskih počitnicah. S svojo druščino, ki se je leto prej zares dobro izkazala v pršiču na Uskovnici in na Draškem vrhu, so napravili »smučarski tabor« na Vodnikovi. Niso lenarili. Povzpeli so se na Triglav in potem smučali s Planike, se vzpeli na Morbegno in seveda smučali tudi s Kanjavca. V strmini pod Hribaricami so takrat sprožili manjši plaz in enemu od kolegov je vzelo smučarsko palico. Prekopali so celoten kup snega, ki je nastal spodaj, toda palice nikjer. Hočeš nočeš so se morali vrniti na Velo polje brez nje.

Popoldne istega dne je šel Andrej dol na Voje, pospremit okrepitve, ki so prišle iz Ljubljane, in je mimogrede za prijatelja v leskovem grmu odrezal novo palico, toda rabili so jo malo časa. Naslednje jutro so turo na Kanjavec ponovili. Palica je čakala na tistem mestu, kjer se je plaz utrgal.





Turni smuki nad Zgornjesavsko dolino

Kanjavec ni nikoli stal čisto sam na vrhu Andrejevih bohinjskih turno smučarskih želja, čeprav bi najraje pisal o njem le v presežnikih. Poleg Draškega vrha, ki ga je imel vedno zelo rad zaradi bajnega pogleda na Triglav in prav tako zaradi lepih spominov na očeta Egona, ter poleg Krna s pristopi na njegov vrh s Komne seveda, je bil turni smuk s Kanjavca zanj vselej le član opisanega trojčka, na katerega so ga vezali najlepši spomini.

Ko je Andrej daljši čas živel s svojo družino v Radovljici in kasneje v Mojstrani, so ga sicer pritegnili turni smuki nad Dolino in nastalo je novo, zares lepo obdobje, toda mladost je mladost. Spomini na tisti čas so najlepši. V novem kraju, kamor se preseliš, če le ni veliko, brezosebno mesto, kjer se ljudje izgubijo v množici kakor voda med peskom, nikoli ne postaneš pravi domačin. Da je pravi Mojstrančan, je prvič začutil šele nekega dne na vrhu Ueberlaercherspitze v masivu Hochalmspitze nad dolino Malte. Ker je veliko sam kolovratil po svetu, se je tudi takrat na tem vrhu znašel brez druščine, toda gori je bila večja skupina Avstrijcev, ki so imeli gorskega vodnika. Ta je Andreja vprašal, od kod prihaja, in ko je dobil odgovor, da iz Mojstrane, je v maniri nekakšne pohvale pristavil: »Dasi st aber ein Bergsteigerdorf.« Da, Mojstrana je zelo lepa vas, od nekdaj najtesneje povezana z visokimi gorami. Pod neko Andrejevo fotografijo, ki jo kaže s Triglavom in drugimi najvišjimi gorami Julijcev v ozadju, je Tine nekoč šaljivo in hkrati pomenljivo zapisal: »Mojstranški nebotičniki.« Mojstrana ni le vas odličnih alpinistov, nekdanjih Aljaževih graditeljev visokogorskih koč in poti, lovcev in pastirjev. Je tudi vas z največ olimpijci v Sloveniji, torej vas odličnih smučarjev.

Andreju se je zdela zanimiva ena od razlag o nastanku njenega imena. Ker je vas Dovje, ki leži na levem bregu Save, starejša, je nekoč prvi, ki se je od tam preselil na desno stran Dolinke, menda dejal: »To je zdaj moja stran.« Po tej razlagi so bili prvi vaški prebivalci kmetje, toda zelo zgodaj je v Mojstrani nastala tudi železarna in kasneje razmeroma velika cementarna.


Za nekoga, ki rad turno smuča, je Mojstrana pravi kraj; ko prideš v leta celo predober, kajti klic gora se ne meni za starost. Zaradi tega zna biti za dušo včasih naporno, če iz bližine nenehno vabijo vrhovi. Telo se z leti njihovemu klicu vedno težje odzove.


Znamenita Triglavska smuka skozi Krmo in Za Cmirom je spoznal že kot srednješolec in študent, torej v bohinjskem obdobju, prav tako smučanje z Mojstrovke. Toda povsem na novo so vstopili v njegovo življenje turni smuki skozi Kot izpod grebena Rži, z Luknje, ki se ga prav lepo podaljša visoko gor pod Bovški Gamsovec, izpod Kriške stene v Krnico, s Kotovega sedla in seveda s Stola, z Vošce in Trupejevega poldneva ter z Dovške Babe v Karavankah. Zgodilo se je celo, da je v nezmernosti napravil kar po dva smuka na en dan, denimo s Križa v Vrata in s Kotovega sedla v Tamar. Takrat je nekdo med smučarji, ki so po turi že pili pivo pri koči v Tamarju, vprašal, kam tako pozno. Nac Kuhar, ki ni smel manjkati na tisti turi, je takrat šaljivo odgovoril: »Popoldanske karte imava.«



Triglav izpod Bovškega Gamsovca

Odgovor je bil na nek način celo simboličen. Popoldan je drugi, že malo utrujeni del dneva. Nace in Andrej sta imela takrat skupaj že precej čez sto let.


V Mojstrani, kamor se je preselil, je Andrej na mah postal sosed svojega učitelja in prijatelja Stanka Klinarja. Ker je bil Stanko njegov profesor v gimnaziji, je imel seveda še vedno nekaj strahu pred njim, ker taka reč zleze pod kožo. Toda skupne ture v gore take občutke kmalu preženejo. Pravzaprav sta že v davnem, še Andrejevem študentskem obdobju, celo plezala skupaj, kajti nekega mrzlega zimskega dne so Stanko, Tine, Boris Gruden in Andrej vstopili v Potočnikovo smer v Rokavih. Med plezanjem, predvsem pri medsebojnih klicih zaradi uporabe varovalne vrvi, se ljudje seveda ne morejo vikati. Pri plezanju pač ne gre, da bi soplezalec ukazoval: »Potegnite, popustite vrv, dobro držite« in podobno. Besede so pri vikanju preveč dolge, izgovorjene kot prošnja in ne dovolj ukazovalne. Mnogo natančnejša so povelja: »Potegni, popusti, drži … .« Zato sta s Stankom že davno prešla na »ti«, nekaj je pa vendarle ostalo. Nikoli ni prenehal biti Andrejev učitelj. Tega najbrž niti sam ne ve, toda v Andrejevi gorniški šoli, le-ta se nobenemu hribovcu nikoli ne konča, je z leti stopil na mesto brata Tineta. Prav vse ture z njim so bile vedno zelo lepe in vesele, tudi zaradi odličnega humorja, ki ga premore. Toliko znanja ni premogel nihče med mnogimi, s katerimi je hodil po hribih. Toda Stanko zna biti tudi strog sodnik, posebno kadar pričakuje, da mora ta ali oni sogovornik vedeti oziroma dobro poznati nekaj takega, kar pritiče njegovi poziciji na sicer navidezni, a vendarle stvarni gorniški hierarhični lestvici.



Nac Kuhar pod Bovškim Gamsovcem


Izkazalo se je, da se tudi Stanko in Nac Kuhar dobro poznata, kajti po študiju sta nekaj časa skupaj delala v Nemčiji. Nekega dne so se vsi trije znašli na Križu. Seveda niso bili sami. S Stankom je prišel njegov, takrat še mladoletni sin Tomaž, z Andrejem pa še en hribovski prijatelj, Jože Brezavšček. Kakšen dan so imeli takrat! Če si na turi sam, kaj takega ne moreš doživeti. Pogled, ki z vrha Križa seže čez Sovatno proti Triglavu, jim je ostal zapisan na skupni fotografiji. Malo pod vrhom, ko se vzpenjaš proti širokemu grebenu, začne iz ozadja vstajati Razor. Pod njim se odpre Krnica in v ozadju stopi z vso silo na plan Suhi plaz.



Joško Brezavšček med smučanjem s Križa v Vrata

Prijateljske vezi so kot nevidna tančica, ki plava med vsemi na skupni turi in jih povezuje v celoto, znotraj katere posameznik preneha biti le to, kar on je, temveč postane delček nečesa višjega, v kar je sleherni iz druščine daroval del sebe. Kdo ve, morda je prav zaradi tistega dne postal Križ Andrejev najljubši turni smuk v Vratih. Vsako leto ga obišče vsaj enkrat.


Kot študent je bil Andrej neke zime sodelavec, nekakšen tehnični vodja na tečaju za mladinske vodnike na Vršiču, v Tičarjevem domu. Takrat je bilo med tečajniki nekaj zelo zanimivih ljudi. Iz Beltincev je prišel na tečaj bradat mož, ki se je predstavil kot Dimek. Pisal se je Baligač. Njegova brada je bila dolga, bela in skodrana. Končal je sicer gimnazijo, toda oklenil se je kmetijstva. V pogovoru s prijatelji, ki so se zbirali okrog njega, se je vselej zadržal pozno v noč. Alkohola pri tem ni niti poskusil. Bil je neutruden pripovedovalec o lepotah Prekmurja. Če mu je bil sogovornik všeč, ga je povabil, naj obišče njegovo domačijo, kajti zelo idilično je opisoval kmečko življenje. V hribovskih krogih je bil znan predvsem po dveh stvareh, najbolj po tem, da sta, skupaj z ženo, s kolesi prišla v Mojstrano iz daljnega Prekmurja in da je pri tem nosil hčerkico v košu. Tudi na Triglav jo je menda odnesel tako. Kjer so na dolgi poti spali, je družini spanje prislužil z delom. Druga stvar, zaradi katere je Dimek zaslovel, je bila Pomurska planinska pot, ki je nastala na njegovo pobudo. Na Baligačevi kmetiji v Beltincih stoji smerokaz, ki opozarja na najznačilnejše in najlepše točke te poti.

Tudi Andreja je povabil na obisk v Prekmurje in ga navdušil s svojim pripovedovanjem, toda zgodilo se je nekaj strašnega. Poleti istega leta je šel med kopanjem v Muri reševat svoje otroke, toda utonil je v vrtincih. Andrej bi tega ne vedel, toda nekega dne je zagledal njegovo sliko v časopisu. Bilo je vabilo na skupni spust s kajaki v Dimekov spomin. Odšel je na tisti spust.



Prijatelji na Križu (Stanko in Tomaž Klinar, Nac Kuhar, Joško Brezavšček in neznani turni smučar)


Na takratnem tečaju je bil tudi simpatično zgovorni mladenič precej visoke rasti, doma iz Ormoža, takrat še gimnazijec. Ime mu je bilo Božo. Kakor Dimek, je bil tudi on, kljub mladosti, izredno zanimiv sogovornik. Ker kri ni voda, sta z Andrejem postala dobra prijatelja, bržčas pod skritim navdihom Andrejeve matere, ki je ves čas življenja v Bohinju nosila globoko v srcu svojo Štajersko. Zaradi tega so mu bili prav ljudje iz njenih krajev vedno zanimivi.

Božo, ki je po gimnaziji študiral kemijo v Ljubljani, se tja preselil in zelo hitro tudi doktoriral, se je razvil v pravega hribovca. Kakor Andreja je tudi njega vabilo turno smučanje. In tako sta opravila skupaj veliko število smukov, med drugim tudi s Komne na Krn. Takrat je vzel Andrej s seboj komaj enajstletnega sina Tomaža. Kasneje bi svojim otrokom, ko so odrasli, zameril, če bi tako zgodaj jemali na dolge ture njegove vnuke, toda Tomaž je tisto turo opravil brez težav in z veseljem.


Božo je Andreju nemalokrat osvežil spomin na to ali ono stvar ali dogodek, kajti njegov spomin je bil vselej briljanten. Ker mu nenavadni možgani skoraj niso dovoljevali pozabljanja, je bilo Andreja marsikdaj strah, da bo prijateljevo glavo razneslo. Žal se je v prirojeni nagajivosti ta nesrečni spomin največkrat najbolje izkazal ravno tam, kjer bi ne bilo treba, pri obujanju spomina na kakšno nerodnost, ki jo je imel na vesti Andrej. Kljub temu je z le malo prijatelji opravil toliko skupnih tur, čeprav se Božo nikoli ni želel udejstvovati v alpinizmu. Toda ravno v alpinizmu je naredil nekaj zelo dobrega in pomembnega. Svojemu prijatelju Romanu Benetu, edinemu Slovencu, ki je stal na vseh štirinajstih osemtisočakih, je tlakoval pot do slovenskega državljanstva. Na Jesenicah so skupaj praznovali ta veseli dogodek. Roman je seveda pravi Slovenec, sin slovenskih staršev, po rodu iz Rateč v Dolini, toda zaradi spremembe meja po prvi svetovni vojni so se znašli v Italiji.



V Nockbergih. V ozadju Osojščica, Julijske Alpe in Karavanke (Majda in Stanko Klinar, Francka Mihelič)


Turno smučanje je tako lep način obiskovanja gora, da bi si težko mislil lepšega, saj pravijo, da si je Bog izmislil sneg, ko je bil najboljše volje. Čeprav je Andrej kar preveč turnih smukov opravil sam, so mu v najlepšem spominu ostali predvsem tisti, na katerih je bil v družbi s prijatelji. Iz pripovedi ni težko razbrati, da so bili to največkrat Stanko, Nac in Božo. V družbi s Stankom je v nekaj letih po dolgem in počez presmučal koroški del sosednjih Nockbergov, z Nacem mnoge smuke po Zgornjesavski dolini in z Božom že nekdanje ture v svojem bohinjskem obdobju.





STARA FOTOGRAFIJA


Na fotografiji, posneti v učilnici nekdanje osnovne šole na Bohinjski Bistrici, stoji Andrejev oče ob teleskopu, ki ga je izdelal sam. S prijateljem Pavlom Kunaverjem sta tistega dne stopila tja iz domačega stanovanja. Skozi velika okna učilnice, obrnjene proti šolskemu vrtu, ki ga je pred drugo svetovno vojno parkovno uredil nadučitelj Martin Humek (1870-1943) je padalo dovolj svetlobe, da je Pavel lahko fotografiral. (Fotografijo je v arhivu očeta Pavla našel njegov sin, dr. Jurij Kunaver, in jo poslal prijatelju Andreju.)

Oče je na sliki oblečen v suknjič, kakršne so v tistem času možakarji navadno nosili, ter v hlače brez roba. Pod suknjičem nosi karirasto srajco iz flanele. Take srajce so bile takrat obvezen del obleke za v gore. Obut je v volnene copate na zaponko, ki so imele debel usnjen podplat, da so bile tople in da bi se dolgo ne obrabile. Desno roko ima mehko položeno na cev teleskopa. Pri izdelavi kovinskega ohišja so mu radi priskočili na pomoč varilci iz mehanične delavnice v bistriški lesni tovarni. Zrcalo iz debelega stekla, ki je bilo pritrjeno na dnu cevi, je zbrusil v nekaj mesecih. Pod ogledalo je namestil mehanizem za usmerjanje žarišča, ki ga je tudi izdelal sam. Prizmo in okular za opazovanje, pritrjen na cev, je nabral iz starih daljnogledov, binokularjev.

S profesorjem Pavlom Kunaverjem nista bila le dobra prijatelja. Ob vsakem srečanju sta izmenjavala astronomske izkušnje in oče mu je pomagal voditi njegove tabornike po hribih. Andrejeva mati Frida je, ker sta se nekoč z možem oglasila pri družini Kunaver v Ljubljani, takrat uživala ob klavirskih sanjarjenjih gospe Kunaver. Doma je potem rada pripovedovala, kako lépo je bilo tisto igranje.





Miheličeva zvezda

Kadar pade na Zemljo jasna noč in zasvetijo zvezde na nebu, je nekje med njimi, skrita pogledom brez daljnogleda, tudi U Kefeja, dvojna zvezda spremenljivka v ozvezdju Kefej. Obe zvezdi, ki jo tvorita, sta večji od našega Sonca. Večja med njima je manj svetla, zato se jakost njune svetlobe spreminja, ker nenehno krožita v začaranem krogu in občasno prekrijeta druga drugo. Od Zemlje sta oddaljeni približno 825 svetlobnih let.

Astronom Majo Prosen iz Kranja je dne 11. februarja 2018 objavil na medmrežju prispevek o astronomskih opazovanjih Andrejevega očeta Egona. Najprej ga je predstavil kot učitelja, izumitelja učil, fotografa, glasbenika, zborovodjo, planinca, alpinista in nato še kot amaterskega astronoma. Napisal je, kako je svoje učence navduševal za lepote in pomen zvezdnega neba, zapisoval stare astronomske izraze, imena zvezd in zgodbe o njih iz okoliških bohinjskih vasi. V jedru članka je sledil natančen opis, kako je oče Egon opazoval in fotografiral spremembe sija prekrivalne zvezde spremenljivke U Kefeja. Bralcu, posebno če mu je astronomija španska vas, prejšnji stavek ne pove veliko, toda kdor je članek prebral, je že v nadaljevanju izvedel, da je Andrejev oče izdelal posebno metodo, s pomočjo katere je zvezdo našel, opazoval, fotografiral in ugotovil spremembo njenega sija. Ker je bilo te vrste opazovanje v njegovem času zavidanja vreden dosežek za amaterskega astronoma, zvezdo je opazoval leta 1980 in 1981, je astronom Prosen predlagal, naj v spomin na tako močân entuziazem postane ta zvezda za nas Slovence kar »Miheličeva zvezda.« Svet se zato ne bo podrl, je pristavil na koncu.

Vzornika, kako živeti, je torej imel Andrej v domači hiši, le da tega še ni vedel, ko je bil mlajši. Očeta je velikokrat tudi peljal na nočna opazovanja neba v kraje, manj onesnažene s svetlobo večjih naselij. Pred tem je hodil oni opazovat nebo tudi na Vogel, toda neki sprevodnik na gondoli si je lepega dne privoščil vulgarno opazko v zvezi z njegovo astronomsko opremo. Od takrat ni nikoli več šel tja gor. Tudi na sestanke in predavanja Astronomskega društva ga je Andrej vozil v Ljubljano. Od takrat mu je ostala v spominu prav neverjetna gostota zvezd na nebu, posnetem z veliko povečavo. Astronomi so se takrat pogovarjali o, denimo, posamezni zvezdi v tisti množici, kakor botaniki, ki se na bogatem cvetnem travniku lotijo enega samega cveta. Oče je znal zares lepo povezati med seboj svoje ljubezni, gore, zvezde in glasbo.



Andrejev oče Egon ob teleskopu, ki ga je sam izdelal. (foto: Pavel Kunaver)

Toda Andreju se je, kakor mnogim mladim alpinistom, nekoč zdelo, da je alpinizem najpomembnejša stvar na svetu. Verjetno je tako razmišljal tudi zaradi tega, ker so doma vsak konec tedna namenili goram. Oče Egon je prav trpel, ker so šli vsako leto z družino tudi na morje, kamor je šla mati zelo rada. Tam je navadno kljub poletni vročini obiskal vse okoliške vzpetine.

Družinski prosti čas je bil torej posvečen naravi, zato niso popolnoma nič vlagali v hišni standard. Razen starega kolesa ni bilo pri hiši nobenega prevoznega sredstva. Edini »nadstandard« sta bila radijski sprejemnik in očetov gramofon. (Tudi njegova oprema za razvijanje filmov in črno-belih fotografij, seveda. Celo povečevalnik je izdelal sam.)

Po mnogih letih udejstvovanja v gorah je začel Andrej nekoliko filozofsko razmišljati, da je bil njegov takratni alpinizem, čeprav so se v Bohinj priselili, čisto pravi bohinjski alpinizem, kajti bil je popoln samorastnik. Do kasnejših obveznih izpopolnjevanj na fakulteti ni imel za seboj niti enega samega tečaja. Tineta so pred njim sicer poslali v Vrata, najprej na planinski in naslednje leto še na alpinistični tečaj, na Andreja so pa malo pozabili. Kar se je o alpinizmu naučil, se je naučil sproti na turah, toda, kasneje je bil sam velikokrat instruktor na raznih tečajih. Narobe svet! No, pridobil si je celo naziv visokošolskega predavatelja, da je lahko občasno predaval na matični fakulteti.



Mali Egon, kakor ga je mati Angela oblekla za k birmi (arhiv družine Mihelič)

Bohinjski alpinizem ima prastare korenine. Nekateri utemeljitelji te lepe dejavnosti celo trdijo, da se je začel z Baltazarjem (Belsazarjem) Hacquetom in njegovimi triglavskimi vodniki. Kakor se je nekdanje meščanstvo večinoma balo gora, je bil to za domačine enostavno življenjski prostor. Toda Bohinj je pri tem nekaj posebnega. Podoben je trdnjavi, na ven obdani s prepadnimi stenami, znotraj pa prijaznejši, z vsem potrebnim za preživetje, če njegovo naravo razumeš in se naučiš v njej živeti. Zato je modri baron Žiga Zois vrlemu Hacquetu izbral za spremljevalce le najbolj izkušene izmed svojih visokogorskih rudarjev in lovcev. Toda njihova izkušenost ni bila grajena iz nič. Dedovali so jo, sam Bog ve koliko rodov nazaj, kajti niso bili le rudarji, lovci in pastirji, kakor radi rečemo. Bili so tudi nosači, kajti vse, kar je Bohinj zapuščalo, denimo proizvedeno železo, in kar je vanj prihajalo, je potovalo le na njihovih ramenih. Kot nosači so iskali najboljše prehode čez grebene in zraven tudi kaj videli in doživeli, kajti povsem napak si predstavljamo, da so se izurili le ob delu. Želja po »nečem več« je v človeku prisotna od nekdaj, tudi želja po odkrivanju t. i. »nekoristnega«, kakor je zapisal Terray. In še to! Zakaj bi bil človek zelo drugačen od živali? Mar srečaš kozoroga sredi Stene le zato, ker tam išče hrano? Zelo malo verjetno in, predvsem, podcenjevalno za naše sopotnike na tem svetu.





Bohinjska planinska pot

Planinsko-alpinistična druščina, ki se je v Bohinju nabrala okoli Andrejevega očeta, je bila zelo podobna nekdanjim Hacquetovim vodnikom. Ko je minilo okroglih 40 let od dneva, ko so dokončali Bohinjsko planinsko pot, je bila pri novi Orožnovi koči v planini Za Liscem pod Črno prstjo lepa slovesnost. Andreja so povabili, da zbranim ob tem nekaj pove. Brez uvodnega nagovora in drugih obveznih vljudnosti, je bil njegov govor približno tak:

»Povabljen sem bil, da na tem zgodovinskem mestu, pred prvo planinsko kočo SPD, spregovorim ob 40 - letnem jubileju Bohinjske planinske poti (BPP). Taka povabila ne prihajajo pogosto, zato se jim ne smeš odreči, čeprav sam ne morem spregovoriti kot ustvarjalec poti, temveč kot sin njenega idejnega ustanovitelja.

Leta 1977 je bil moj oče star 63 let. To je starost, pri kateri hribovci največkrat poiščemo razlago za povišan srčni utrip in močnejšo sapo v nespornem dejstvu, da so se hribi nenavadno »povišali« in postali tudi »bolj strmi.« (Naj povem, da namesto besede »gore« zelo rad uporabljam besedo »hribi«. Pri nas doma nismo nikoli šli v gore ali v planine, vselej v hribe. To seveda izgleda nekoliko staromodno ali celo staroselsko, saj Slovenci v tem delu Evrope poleg Makedoncev edini uporabljamo besedo »hrib« za vzpetino, pač pa se »hrib« kot »krib« pojavlja v jeziku Valežanov, ki so na precej oddaljenem otoku direktni potomci Keltov.) Če se zdaj vrnem k višjim in bolj strmim hribom mojega očeta, se moram spomniti še na svojega učitelja in vzornika, izjemnega zgornjesavskega alpinista Uroša Župančiča, ki je nekoč dejal: »Kaj bi midva s prijateljem Vodebom takrat, ko so stene in zasnežene grape naenkrat postale prestrme in previsoke, če bi ne bilo najine PP!« (Plezalna pot Planica – Pokljuka, ki sta jo skupaj ustvarila.) Zato se sprašujem, kaj bi moj oče in njegov dobri prijatelj Slavko Budkovič brez njune BPP, kajti trdno sem prepričan, da je bil gospod Budkovič tihi, neimenovani soustnovitelj te poti.

V navedbah o BPP beremo, da je posvečena štirim srčnim možem, kakor nekoliko osladno radi rečemo prvim osvajalcem Triglava, (ker imamo pač Slovenci radi kič), ki bodo imeli manjšo okroglo obletnico legendarnega vzpona prihodnje leto. To se lepo bere in daje poti BPP dodaten lesk ter veljavo, vendar sem prepričan, pa naj to ostane med nami, da v resnici ni čisto tako. Pot je kot zamisel zagotovo nastala v maniri spomina na slehernega posameznika iz enkratne, izjemne hribovske druščine, ki je nastala, ker je bila ljubezen do gora, ki sta jo gojila gospod Slavko in moj oče, močno nalezljiva. Druščino so sestavljali sami izjemni ljudje, Janez Ložan, Stanko Perše, Franci Lavdan, Martin in Janez Štokala in drugi, predvsem mlajši, ki so jim sledili. Društvo, ki so ga skupaj uradno ustanovili, zato še danes izžareva njihov zanos in popolno predanost veličastju gorske podobe Bohinja, ki se prepleta z zgodovino in bitjem njegovih prebivalcev.



Tine Mihelič z očetom Egonom na Velikem Draškem vrhu (foto: Egon Mihelič)

Vezne poti kot je BPP imajo v času, ko tudi v hribih razpadajo nekdanje etične norme, v katerih se je nekoč dalo občutiti nekaj nujne bogaboječnosti, izrazit vzgojni pomen. Potrebne so tudi zaradi možnosti usmerjanja obiskovalcev naših višin in kot motiv tistim, katerih cilji še niso povsem izdelani.

Udejanjenja poti so se seveda lotili oni iz mlajše generacije, le za finančni del je še vedno neutrudno skrbel gospod Slavko Budkovič, za promocijo pa prof. France Mazi iz stare generacije. Moj dobri prijatelj in soplezalec Tomaž Budkovič je kot geolog in odličen poznavalec prispeval zemljevid in besedilo ter označevanje z oznakami kontrolnih točk. Za dnevnike in njihovo pravilno izpolnjevanje so poskrbeli Janko Lapajne, Zdravko Sodja in Janez Čuden.

Po tem uvodu želim predstaviti predvsem duha časa pred štiridesetimi leti, kakor ga je doživljal moj oče. Stanovali smo v stavbi osnovne šole v bistriški Spodnji vasi, najbližji sosedje pa so bili Pukovnikovi, Marodnovi, Konjarjevi, Rodarjevi, in seveda Budkovičevi. Pukovnikovemu očku Petru je izpod košatih belih brkov vselej visela čedra, pri Marodnovih smo sleherni dan skozi mnoga leta jemali po tri litre mleka, pri Konjarjevih sem našel svoj drugi dom v varstvu in zavetju izjemne mame Mince, pri Rodarjevih so bile narejene naše prve in za vselej najboljše smuči in pri Budkovičevih je oče našel svojega najboljšega prijatelja. Morda vse, o čemer bom govoril, tudi ni čisto res. O tem boste sodili sami, prava, neizbrisna resnica pa se nahaja v polnih kaščah bohinjske hribovske minulosti, ne preteklosti. O pozitivnem duhu tedanjega časa govori tudi dejstvo, da ni bilo med vsemi omenjenimi sosedi v tistem času niti najmanjšega spora, pač pa izjemno sobivanje.



Oče Egon z Andrejevo družino na planini Krstenici (arhiv družine Mihelič)

Sosedstvo z gospodom Budkovičem je imelo za mojega očeta velik pomen. Oba sta bila nekoliko vase obrnjena, zato so se v njunih notranjostih dogajale zanimive reči, ki sta jih prav lepo prenašala na svet okoli sebe. Moj oče je bil, denimo, odličen astronom. Na šolskem vrtu se je v takratnih še temnih nočeh nabirala vrsta čakajočih vaščanov za pogled na Luno.

Gospod Slavko Budkovič se je za razliko od oddaljenih nebesnih teles mojega očeta zanimal za mater Zemljo pod nogami, kot amaterski geolog. Želel si je študirati geologijo, toda moral je prevzeti trgovino za očetom. Zato pa je celo življenje ustvarjal svojo zbirko mineralov ter ljubezen do kamnov prenesel na sina Tomaža, ki je postal odličen geolog. Toda gospod Slavko je imel še eno ljubezen - zgodovino. Sistematično je zbiral dokumentarno in materialno gradivo za novejšo bohinjsko zgodovino, ki jo je za njim v knjigah o Bohinju pred, med in po prvi svetovni vojni napisal sin Tomaž. Izročilo sedaj z veliko uspeha nadaljuje mlajši Lojz. Kakor gospoda Slavka zgodovina, je mojega očeta na kulturnem področju privlačila glasba. Bohinj se še spominja njegovih tamburaških zborov, nihče pa ne ve, da je mnogokrat pozno v noč pri gramofonu poslušal glasbo Čajkovskega, Beethovna, Mahlerja, … In kakor pri gospodu Budkoviču geologija, se je pri mojem očetu želja po študiju violine udejanjila v njegovem sinu, mojem bratu Tinetu.

Obema, Slavku in Egonu, pa je bila skupna neizmerljiva ljubezen do gorskega sveta, domačega in tistega onkraj bohinjskih meja. Ob prostem času sta skupaj zahajala v gore in prepričan sem, da danes povsem natančno občutim, kako je to bilo, kajti s Slavkovim prvorojencem Tomažem, ki mu je bil na las podoben, imava za seboj izjemno prijateljsko in hribovsko preteklost, ki je do vrha napolnila najine kašče minulosti, ki je seveda tudi eden od načinov bivanja, morda prav najbolj zanesljiv med njimi, kakor je dejal meni najljubši filozof Viktor Frankl.

Viktor Frankl, filozof in humanist, dunajski žid, ki je preživel taborišče smrti, alpinist še v poznih letih življenja, je zapisal, da ga je v alpinizem pritegnila kljubovalna moč duha do lastne šibkosti. Boljšega razloga za vstop v svet alpinizma ne morem najti, kajti alpinizem, posebno klasični, ki ne bo nikoli umrl, ker je osnova vsem oblikam dejavnosti v brezpotju, je pot do samega sebe. BPP pa ustvarjajo tudi plezalni detajli, ki so natančno to, v kar so se v zgodnjih začetkih svojega delovanja namenili moj oče in njegova izjemna druščina. Bili so enkratni v svoji romantiki in hkratni možatosti, v zanosu in skromnosti, v najžlahtnejšem prijateljstvu in skupnih hribovskih dosežkih, ki se jih da oceniti s strogimi, visoko postavljenimi merili alpinizma. BPP je njihova velika prvenstvena smer.«



Egon Mihelič s svojim planinskim krožkom na Triglavu (arhiv družine Mihelič)

S temi besedami se je Andrej poklonil planinski zapuščini svojega očeta in njegove druščine. Po proslavi se je vrnil domov in se naslednjega dne podal na Pihavec. Na proslavi ni povedal, da ima v istem letu (2017) bohinjski alpinizem še eno obletnico, 50 let Bohinjske smeri v Steni. Morda je to povedal Pihavcu?

Z leti je Andreja življenje obtesalo in prepričalo o tem, da alpinizem ni alfa in omega vsega, kar je na svetu vredno početi. (No, Andrejeva profesorica slovenščine, gospa Šranc, ki jo je zelo spoštoval, je nekoč pomenljivo dejala, da je ob vseh nesmislih današnjega življenja alpinizem zagotovo najmanjši nesmisel med njimi.) Toda pravkar povedano ne pomeni, da bi po Vršacu opustil plezanje. Alpinizem je zelo intenziven način doživljanja gora. Kdor okusi njegovo draž, mu navadno ostane zvest. Z leti se je skoraj vedno spremenil le način, kako se udejstvovati v gorah. Družina, služba in čas, ki teče, zahtevajo svoje. Poleg tega je nekdanji soplezalec in prijatelj Iztok po hudi nesreči prenehal s plezanjem, Tomaž se je pa zapisal jamarstvu. Stalnega soplezalca ni več iskal. Zaradi naglice je vse več zahajal sam v gore. Pri tem je navadno izbiral brezpotja, kjer je dobro, če znaš plezati, in kakor mnogi je tudi on začel obiskovati plezalne vrtce. Imel je tudi srečo, da ga je službena pot privedla med sotrudnike Triglavskega narodnega parka. Čeprav so se takrat obvezni skeptiki spraševali, zavist namreč v Sloveniji uspeva prav tako dobro kot drugod po svetu, kaj bo tam počel s svojo izobrazbo, je pustil za seboj prepoznavno sled. Varstvo narave namreč ni problem narave same, ampak naše kulture. Zaradi tega ni prav, da se na njenem področju zaposlujejo predvsem naravoslovci, ki dobro poznajo le procese v naravi, in ne družboslovci, ki kaj vedo o odnosih med ljudmi. Andrej je tam pustil za seboj knjigo o dr. Albinu Belarju, očetu ideje o nastanku Triglavskega parka, ki sta jo skupaj napisala s prijateljem Renatom Vidrihom, žal prezgodaj umrlim odličnim geologom in seizmologom, in knjigo Dober dan, Triglavski narodni park. Urejal je parkovni časopis in mu dal naslov Svet pod Triglavom, ki ga je skoval iz naslovov Čopovih dveh knjig Svet med vrhovi in Raj pod Triglavom. Ustvaril je poseben tip naravoslovnega dneva za šolsko mladino, ki se vsa leta kot stalnica nadaljuje na Triglavskem parku in ga imenoval po Albinu Belarju, ustvaril stalno razstavo o njem, vodil zanimive etnološke delavnice, kjer so z otroki izdelovali uporabne predmete iz lesa, tudi lepe in uporabne grablje ter celo maslo. Prav tako je dosegel, da so vsi parkovni nadzorniki in ostali uslužbenci parka, ki so hodili tudi na teren, vsako leto dobili brezplačne gorniške čevlje iz tovarne Planika. To je trajalo celih dvanajst let, dokler tovarna ni šla v nesrečni stečaj. Ustvaril in prodal je tudi na tisoče stenskih koledarjev in s tem popravljal finančno stanje v parku, po vzoru Jaka Čopa pa je tudi zelo veliko predaval in s tem širil spoznanja o pomenu varovanja narave Julijskih Alp. Zaradi vsega tega ni odšel v pokoj s slabim občutkom. V varstvu narave je namreč poleg strokovnosti nujen prav entuziazem, osebno prepričanje, da je to nujno potrebno.

Franceta Čudna, p. d. Čučkovega očeta, že dolgo ni več. Andrej se rad ustavi na njegovem grobu poleg Marijine cerkve na Bitnjah v Bohinju, Minka pa še živi na Krucmanovi kmetiji v Zgornjem Podjelju. Kadar koli jo obišče, je to poseben dogodek zanj. Nedavno je praznovala devetdeseti rojstni dan. Takrat vedno stopi še na Javorjev vrh, ki je bil eden od izbranih vrhov njegovega očeta. Poleg tega ga, iz sedaj domače Mojstrane, vsako leto v začetku oktobra odnese na Pihavec, trentarsko zakladno goro s prekrasnimi razgledi. Pod kaminom, kjer se začne plezanje v brezpotju, je na skalo pritrjena majhna spominska plošča, ki so jo tja ponesli Tinetovi prijatelji in sodelavci iz orkestra Slovenske Filharmonije.



Egon Mihelič na Montažu

Še kratka razlaga. Ta knjiga se začne s prihodom družine v Bohinj. Taka je bila očetova volja, zato je dal Andrej uvodnemu poglavju naslov Očetova odločitev. Da bi imela knjiga svojo glavo in tudi rep, je poslednje poglavje posvečeno predvsem njemu.





ZAZRTI V SVET VEČNE LEPOTE …


V Bohinju se nam je spet nasmehnila sreča. Bogatejši smo za knjigo slavospevov bohinjskim goram, planinam, dolinam, dolinicam, vasicam, slapovom, jezerom in vodnim izvirom, ki pošiljajo žuboreče studence, potoke in reko po dolini in v širni svet. Pred nami je knjiga Joža Miheliča, ki je seveda hkrati poklon bohinjskemu človeku in ljudem iz »okol‘šne« bohinjskega raja, če se izrazimo po Prešernovo. To je žlahtna pripoved o skromnih in poštenih ljudeh, ki so v bližnji preteklosti živeli – in nekateri še živijo – predani svojemu rodu in domu in svoji zemlji … Joža je ob njih spoznal, da take vrste zvestoba ustvarja izjemne posameznike, ki jim zemlja domača ni prazna beseda, kakor je zapisal Ivan Tavčar, temveč je del njihovega življenja. V knjigi zaživijo stara hišna in ledinska imena z nenavadnimi in skritimi kotički, saj avtor pozna tako rekoč vsako ped bohinjskega sveta od sosedovega travnika pa tja do gozdnatih pobočij in gorskih grebenov.

V tej avtobiografski pripovedi spoznamo ganljivo pripadnost Bohinju, kajti Miheličeva družina se je po vojni priselila v našo »deželico« in v njej pognala zdrave korenine za vse življenje. Tako je zapisal starejši sin Tine, izjemen alpinist, neprekosljiv pisec planinskih vodnikov in tenkočuten planinski pisatelj. Kot glasbenik pa je iz svoje violine izvabljal neizrekljivo radost bivanja, ki mu jo je nudil svet večne lepote, kot je sam povedal v Klicu gora. Prav kakor Cankarjev Kurent, glasnik slovenske dežele, je bil Tine glasnik čarnega hrepenenja po gorskem veličastju, ki ga je še poslednjo uro njegovega zemeljskega bivanja sprejelo v svoje naročje.

Miheličeva mama Frida je večkrat povedala, da je hvaležna svojemu možu Egonu, ki si je za službeno mesto izbral vznožje bohinjskih gora. Kako hvaležni pa jim moramo biti šele mi, domačini, saj sta v svoji pedagoški predanosti vzgojila mnogo generacij bohinjskih otrok v ljubezni do vsega lepega, dobrega in plemenitega. V sozvočju teh vrednot je potekalo tudi njuno dolgo življenje. Bila sta zaljubljena v gore; gorništvo je bilo zanju način življenja in temu primerne so bile njune »vzgojne metode«. Šolarje sta prepričevala, da življenje ni samo koristoljubje in pehanje za denarjem. Kje so dandanašnji ti večno veljavni zlati nauki?! Daleč in visoko so nad obiljem populističnih puhlic, ki jih tudi v Bohinju ne zmanjka!

»Ta pravi« Bohinjci smo zelo prvinsko navezani na gore, pa naj se soočamo z njimi od blizu ali ob vznožju očaka Triglava. Posebno vanj se oziramo z velikim spoštovanjem, kakor nas je že zdavnaj »pogruntal« Pavel Kunaver: Da je to res, vem, ker noben slovenski pevski zbor ni zapel pesem Oj, Triglav, moj dom, tako prisrčno, tako iz toplega srca kakor nekega dne fantje in možje v Srednji vasi! Triglav je tu res del naseljene pokrajine, saj gleda nekaterim hišam prav skozi okna na mizo in ognjišče. (Neizčrpni Bohinj) Zares smo veseli tega »privilegija« in po tihem si celo mislimo, kot sem nekoč že zapisala, da je Triglav nekoliko bolj naš kot pa od drugih sosedov. Pavel Kunaver je trdil za Bohinjce, da se je temu ljudstvu vredno približati. Saj je po svoji veliki naravi in trdem delu na planinah, v visokih gozdovih, na žgočem soncu ob senu in na polju postalo po svoje modro.

In Joža se mu je znal približati s spoštovanjem. Tako kot se spoštljivo bliža gori, se z njo pogovarja, jo sprašuje in ji zna prisluhniti. Prisluhnil je Krucmanovi Minki in Čučkovemu atu in še mnogim drugim, ki so nas bogatili in nas še bogatijo s svojo človeško pristnostjo, poštenjem in z dragocenimi življenjskimi modrostmi. Te so že našle svoje mesto v duhovni zakladnici slovenske kulturne dediščine. Joža pripoveduje o ljudeh, ki jim ni bilo treba iskati izgubljene identitete, ker je niso nikoli izgubili. Vsak izmed njih je vseskozi živel v ravnovesju z naravo in s samim seboj.

Tak je bil tudi naš stari oče Jožef, gorski vodnik in nosač; pri nošnji je »postavil« celo pravi »rekord,« saj je nesel na svoji ogromni krošnji dva kilograma več, kot je tehtal sam. Ko je imel na stara leta težave s hrbtenico in nogami, mu je najmlajši sin Matevž vedno govoril: »To imate zaradi nošnje v gore.« Ded pa je bil hud; preveč je imel rad gore, da bi to priznal. Rekel je, da je to vse zaradi vojske, na starost najbrž niti pomislil ni. In ko sem mu nekoč še kot šolarka v neki knjigi pokazala fotografijo planik, so mu solze stopile v oči. Razumela sem ga, saj ga je prav gotovo prešinila misel: »Tja gor pa ne morem več.«

Prav tako je bil nosač njegov sin Franc, naš oče. Celo deske je nosil na Kredarico, da ga je kar zanašalo na strmih pobočjih. Pozneje pa je še ponoči in po službi tovoril težka bremena na hrbtu in tipal čez Komarčo, da bi zaslužil kakšen dinar za obnovo hiše in gospodarskega poslopja. Oboje je leta 1949 uničil ogenj; takrat je v Srednji vasi pogorelo mnogo domov. Najbolj pa me zaboli, kadar se spomnim njegovih poslednjih dni v jeseniški bolnišnici. Bila sem ob njegovi postelji, ko je v bolniško sobo »prišla vizita«. Preden so zdravniki povedali, kako je z njegovim zdravstvenim stanjem, je on pomenljivo dejal: »Gospodje, na Pšinc pridte, tam je lepo!« In čez čas še: »Pa na Šeh tudə.« Najbrž ga niso razumeli, mene pa je stisnilo pri srcu, ker sem vedela, koliko mu je pomenila planina Pšinc nad Uskovnico. Za njihovo družino je bila to oaza miru in veselja. O njej je naš oče vseskozi govoril z veliko ljubeznijo. In še na predsmrtnem obzorju se mu je prikazal ta najlepši košček sveta iz njegovega otroštva in mladosti. Planina Ši pa spada k naši hiši, kamor se je oče priženil po vojni.

Očetov brat Martin, pokončen devetdesetletnik, prav tako rad pripoveduje, kako je nosil v gore kar celih pet desetletij in morda še kako leto več. Po vojni je najprej na hrbtu nosil na Kredarico, potem pa je z mulo in s konji tovoril k Jezérom, na Komno in še kam drugam. Z nostalgijo se spominja, koliko so jim pomenile gore: »Pa nam šə zdej vəlik pomenjo, samo na mormo več gorə.«

Spominjam se tudi planšarice Čavove Anjce, ki je najmanj štiri desetletja »pvanvava« (planovala, planšarila) na planini Praprotnica. Ob večerih je raztegnila svojo harmoniko, da so se vesele ali pa otožne melodije razlegale po vsej planini. Ko so ji na starost amputirali nogo, je preživljala svoje dneve v radovljiškem domu počitka. Etnologinji Anki Novak je povedala marsikaj pomembnega iz planšarskega življenja. Novakova jo je nekega dne z avtom odpeljala v Praprotnico. Za Anjco je bilo to izjemno doživetje. Vzkliknila je: »Zavriskov b od vəselja pa še v ljəft poskočov, čə b imov obe nôjə!« (Zavriskal bi od veselja pa še poskočil v zrak, če bi imel obe nogi!) V Zgornji Bohinjski dolini ženske govorijo na moškega.

Pri nas radi uporabljamo primero: Tako sem vesel, da bi kar zavriskal. Z vriskanjem privrejo na dan prekipevajoča čustva veselega srca, ki segajo do korenin človekove biti. Spomnim se očeta, kako je prešerno zavriskal, da je odmevalo od gora. Iz prsi se mu je naravnost iztrgalo neko neizmerno veselje, ki je doma samo v planinah in gorah. Pa ni bil veseljak, bil je resen in tih človek, a velik občudovalec naravnih lepot. Še posebno gore človeka vabijo z neznansko močjo, ki ni od tega sveta; v njih se sreča z drugačno resničnostjo, v njih začuti radost, ki skoraj presega njegovo bivanje.

Avtor je v knjigi tako živo in prepoznavno izklesal svoje like, da nam ob njih prihajajo naproti še drugi žlahtni posamezniki iz njegovega posvečenega sveta. Eden izmed njih je bil bohinjski duhovnik in alpinist Janez Sodja, Skalovčov Ivan z Bohinjske Bistrice. Na smrt bolan je prišel iz Münchna, ker je želel umreti v bohinjskih planinah. Jurčov Ivan ga je s konjem odpeljal na Krstenico, kjer se je poslovil od tega sveta. Njegov starejši brat Franc, prav tako duhovnik, pa tudi pisatelj in pesnik, je zapisal, da Janez tudi na svoji zadnji turi ni mogel mimo Bohinja in njegovih planin. Franc v knjigi Pisma mrtvemu bratu, posvečeni Janezu, obuja spomine na mlada leta, ko sta skupaj planšarila na Voglu in skupaj doživljala milino in divjino planinskega raja: Naju so oblikovale naše planine /…/ Znala sva uživati veličastni mir naših planin, znala vsrkavati vase njih milino, naučila pa sva se živeti tudi sredi groze viharjev /…/ Še danes jih nosim v sebi. Nepozabno jih nosim: te tihe večere, to tiho molitev bohinjske katedrale, ki si jo je v svojo proslavo ustvaril Bog sam. Raj pod Triglavom, je zapisal Cankar. Če bi bil Bohinjc, bi morda zapisal še lepše. V svojih mogočnih hvalnicah Bogu v bohinjskih gorah je sredi veličastja nebes in zemlje razmikal meje »tuzemske« stvarnosti in prestopal prag k mogočnejši Skrivnosti. Napovedal je, da zadnje knjige ne bo pisal s črnilom, ampak z duhom živega Boga: Takrat bomo zapeli himno, ki so nas je učile peti naše gore, naši gozdovi, tihi večeri, divji viharji /…/ Bodo peli naši macesni? Bodo še kakor menihi v koru? /…/ resni in utrjeni /…/ okleščeni macesni. Te sem imel najraje.

Tudi Franc je v sebi nosil bohinjske planine do zadnjega dne svojega življenja. Nazadnje je živel v slovenskem domu Lipa v Torontu. Njegovo sobo je krasila ogromna fotografija z bohinjskimi vršaci. Za fotografije bistriškega rojaka Janka Ravnika je zapisal, da mu pripomorejo k doživljanju gora. Ravnikova knjiga Lepa si zemlja slovenska pa je bila zanj kot domač molitvenik.

Franc Sodja je zapisal, da ne najde dovolj primernih besed, ki bi lahko izrazile vso neizmerno lepoto božjih skladov, v katere je bil zamaknjen tudi letošnji slavljenec Valentin Vodnik v svojem Vršacu in drugih pesmih. Prav Vodnik in Žiga Zois sta zaslužna, da je Triglav postal simbol slovenstva. Mimo pesnikove himne božjemu stvarstvu ni mogel niti Tine v Klicu gora in niti Joža v svoji knjigi. Pa tudi ne Janez Mencinger, bard naše bohinjske doline.

Jožu se zdi plehko vsako govorjenje o človekovi premoči in osvajanju gora. »Gora je premogočna v primerjavi s človekom,« kot pravi, »da bi si ta smel dovoliti tako izražanje o njej.«

Z Jožem sva se pogovarjala o bohinjskem silaku Kofčarjovem Štefanu, ki je gradil občudovanja vredne kamnite ograde in škarpe in je vse svoje življenje najraje živel s kamnom. Imel je poseben odnos do njega, v njem je »materializiral« svojo nadpovprečno moč.

Pa sem Joža kot alpinista vprašala, kaj pa njemu pomeni kamen, skala, ki ima v vseh kulturah in religijah človeštva simbolno vrednost. In Joža mi je v pismu pojasnil, kakšen je njegov odnos do kamnitega sveta: Alpinisti skal ne prestavljamo tako, kot jih je prestavljal Kofčarjov Štefan. V nasprotju z vsemi, ki skale uporabljajo kot gradbeni ali umetniški material, jih oblikujejo, premikajo, alpinisti radi vidimo, da ostanejo tam, kjer so, da se nobena ne premakne, ko iščemo oprimke ali lovimo ravnotežje, ko gledamo arhitekturo gora kot nekaj popolnega. Za ene in za druge trdim, da jim kamen predstavlja živo snov, brez katere bi bil svet reven, ubog.

O simbolnem pomenu žive skale je teolog Reinhold Stecher v svoji knjigi Sporočilo gora zapisal : Ker skala izžareva trdnost, zanesljivost, in varen oprijem, je postala pratip, prapodoba človeštva, da, celo simbol Neskončnega. Več desetkrat pravi Sveto pismo: Bog je skala.

Poseben odnos do te žive snovi se izraža v mnogih literarnih delih. Franček Knez ga je metaforično izrazil v svojem delu Ožarjeni kamen: Vsi, ki imamo kamen silno radi, ga imamo radi že od nekdaj, in to zato, ker nam je blizu. V njem uzremo svojo lastno podobo.

Najbrž jo je uzrl tudi Kofčarjov Štefan. Drugače se je sporazumeval s kamnom, kot nam je to znano dandanes in prav gotovo je poznal njegove skrivnostne moči. Bohinjci so nekoč znali zdraviti s kamni, z njimi so uničevali »coprnije«, ali celo povzročali bolezen, kajti v kamnih so bili skriti uroki. Še prav posebno pa so bohinjskega človeka nagovarjali balvani; v njih je prepoznaval mitične kraje, kjer je lahko izvedel za svojo usodo. V gore se še dandanašnji oziramo s strahospoštovanjem, pa čeprav si več ne obetamo, da bi se tam gori srečali z bajeslovnimi bitji.

Nekoč je bilo bohinjsko življenje v gorah vedno povezano z napornim delom. A kljub temu so Bohinjci zmogli prisluhniti gori in videti njene večne lepote, ki so jih navduševale in sprejemale, kot bi rekel Tavčar, z istim obrazom od otroških let pa do pozne starosti.

Vaški pastir Brnjekov Gustelj je že od mladih nog pasel vole tam gori pod Toscem. Svojega klobuka ni nikoli snel pred kakšno damo, kajti ta čast je pripadala samo očaku Triglavu. Vsako jutro se mu je obredno priklonil, se mu odkril in mu veselo pomahal z vegastim klobukom. Gustelj že zdavnaj počiva pri Sv. Martinu v Srednji vasi. A če bi mu prišla v roke knjiga Joža Miheliča, ga že kar vidim, kako bi se mu odkril in veselo zavriskal. Kajti knjiga ni namenjena samo gorskim zaljubljencem in ponižnim obiskovalcem planinskega raja. Napisana je tudi za vse tiste, ki mislijo le nase in jih opozarja, da naj ne hodijo z zaprtimi očmi in gluhimi ušesi. Ta žlahtni »učbenik« je odziv na klic gora, ki mu odzvanja v srcu, kakor je zase zapisal njegov brat Tine. In Mali princ pritrjuje tej večno veljavni resnici: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.


Marija Cvetek





OB JOŽETOVI KNJIGI


Gorska doživetja »Šolskega« Joža (učiteljska družina je stanovala v šoli) so napisana z izbranimi besedami spoštljivega občudovalca gora in njihovih sten. Zbrana so v knjigi, ki prihaja ob pravem času. Bohinjski alpinizem, v katerem imata vidno mesto z bratom Tinetom, bo leta 2022 praznoval 100 - letnico. Leta 1922 je bila namreč v gostišču »Pri Becu« na Bohinjski Bistrici na pobudo prof. Janka Ravnika ustanovljena prva podružnica Turistovskega kluba Skala. Takrat smo Bohinjci dobili prvo alpinistično društvo.

Prijateljeve občuteno napisane gorske zgodbe so nepozabna pot v čase našega otroštva in odraščanja v Bohinju. Ta čudoviti svet skrivnostnih gora, brezmejnih gozdov in zanimivih domačinov nas je trajno povezal z nepozabnim družinskim prijateljstvom naših staršev, ki se prenaša na naslednike.

Bohinj je neizbrisno zapisan v naših srcih. Hvaležen sem mu za bogato popotnico. Dobri volji prijatelja gre zahvala, da bodo spomini trajno živeli še v knjižni obliki.


Lojze Budkovič, soplezalec





GORAM VEDNO ZVEST


Jože nas v knjigi na svojevrsten način seznanja s svojo družino, z Bohinjem, kjer je odraščal, in s tamkajšnjimi domačini. Njegovi zgodnji obiski gora so postajali vedno zanimivejši in zahtevnejši. Planinske poti so kmalu zamenjale stene. V njih je skupaj s starejšim bratom Tinetom in sovrstniki zelo mlad spoznal, kaj je alpinizem. Aktivno plezanje ga je hitro pripeljalo pod visoke stene in do ponovitev številnih zahtevnih smeri, ki so jim kmalu sledile nove – prvenstvene. Na Luknji pod Plemenicami sta s Tinetom po preplezani prvenstveni Bohinjski smeri v Steni začarana gledala proti Trenti, proti Kanjavcu in Vršacu nad globoko Zadnjico in naprej proti Lepim špicam. Poseben izziv jima je bila vršna, še deviška stena Vršaca, v njej sta leto pozneje med muhastim poletjem v družbi prijatelja Iztoka preplezala zelo lepo in zahtevno novo smer. Jožeta je stena Vršaca docela prevzela. V njej je naslednje poletje s soplezalcem Marjanom poravnal njihovo Centralno smer z izstopno varianto skozi najvišji kamin v Julijskih Alpah. Tri leta pozneje je v družbi soplezalke Blanke v desnem delu stene Vršaca speljal še eno novo smer in tako steno Vršaca ohranil kot posebno svetinjo na svoji alpinistični poti.

Čeprav so zaradi življenjskih obveznosti stene počasi drsele v globine spominov, je ostal goram vedno zvest; v njih je dolga leta preživljal svoj čas kot odličen pedagog, turni smučar, izvrsten fotograf … V pričujoči knjigi je veliko človeških resnic, povezanih z družino in prijatelji, veliko je tudi zgodovinskih dejstev, ki se žal v sedanjem modernem času ne zdijo več pomembna, kot da se je svet danes začel.


Peter Podgornik, vrhunski alpinist





UVOD

OČETOVA ODLOČITEV

PRI KONJARJU

ČRNA PRST

MOJSTROVKA

MIŠELJ VRH

BAVARSKA V STENI

FRANCE

MINKA

BELA

MARTULJEK

AKADEMSKA

IZTOK

TOMAŽ

TINE

VPRAŠAJ GORO

TRIGLAV

TURNO SMUČANJE

Ravharska planina in Črna prst

Rodica

Dolina Triglavskih jezer

Veliki Draški vrh

Komna

Drežnica in Krn

Kanjavec

Turni smuki nad Zgornjesavsko dolino

STARA FOTOGRAFIJA

Miheličeva zvezda

Bohinjska planinska pot

ZAZRTI V SVET VEČNE LEPOTE …

OB JOŽETOVI KNJIGI

GORAM VEDNO ZVEST





Joža Mihelič

VPRAŠAJ GORO



UREDILA

Stanko Klinar, Vladimir Habjan

LEKTORIRAL

Stanko Klinar

UREDNIK PLANINSKE ZALOŽBE

Vladimir Habjan

TEHNIČNI UREDNIK

Emil Pevec

OBLIKOVANJE IN PRELOM

Mojca Kumar

Vse fotografije so iz osebnega arhiva Joža Miheliča.

IZDALA IN ZALOŽILA

Planinska zveza Slovenije

Ob železnici 30 a | SI-1001 Ljubljana | www.pzs.si | info@pzs.si

Ljubljana, 2020

EVIDENČNA ŠTEVILKA ZALOŽBE

507

ZA PLANINSKO ZVEZO SLOVENIJE

Jože Rovan





Elektronska izdaja





Dostopno na: https://www.biblos.si/

Brez pisnega dovoljenja Planinske zveze Slovenije so prepovedani reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obse-gu ali postopku, tudi fotokopiranje, tiskanje ali shranitev v elektronski obliki. Tako ravnanje pomeni, razen v primerih od 46. do 57. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, kršitev avtorske pravice.





Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=304016640

ISBN 978-961-6870-47-4 (epub)