LETO XIV. ST. 32 (660) / TRST, GORICA ČETRTEK, 10. SEPTEMBRA 2009
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY
NOVI
CENA 1 EVRO
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
Uvodnik
Andrej Bratuž
Zakaj vojna?
Prvi september 1939 je gotovo datum, ki je zelo tragično zapisan v moderni evropski in svetovni zgodovini, ki je dan napada Hitlerjeve Nemčije na Poljsko. Nekaj dni kasneje sta Francija in Velika Britanija v odgovor napovedali vojno Nemčiji. Tako se je začela druga svetovna vojna, ki se je nato zaključila leta 1945 z ameriškim atomskim bombardiranjem Japonske (v Evropi se je končala malo prej).
Nemški zgodovinar Fueter je zapisal, da je nemško rožljanje z orožjem povzročilo prvo svetovno vojno. Če to res velja za cesarsko Nemčijo, še v toliko večji meri velja za nacistično Nemčijo. Tu ni naš namen, da bi podrobno opisovali potek druge svetovne vojne. S Hitlerjevo Nemčijo je nato vstopila v vojno še Mussolinijeva Italija, zatem še razne druge države vse tja do Japonske. Zavezniški tabor sta predstavljali najprej Francija inVelika Britanija, kasneje še ZDA. Poseben položaj ima tu Sovjetska zveza. V začetku oz. še pred začetkom vojne je imela Stalinova Rusija nenapadalno pogodbo z Nemčijo znano kot pakt Molotov-Ribben-trop (imenovano po obeh zunanjih ministrih). Nato pa je Nemčija napadla tudi Sovjetsko zvezo in s tem se je vojno prizorišče dokončno ustalilo.
Letos so se 70-letnice začetka vojne v Gdansku na Poljskem spomnili številni evropski državniki. Tu je nemška kanclerka Angela Merkel spomnila na brezmejno zlo, ki ga je takratna Nemčija povzročila Evropi in svetu. Na spominski proslavi sta bila tudi slovenski premier Borut Pahor in italijanski predsednik vlade Silvio Berlusconi. Razmišljanje o vojni in o njeni naravi se lahko tu poglobi. Že zgodovinsko je vprašanje vojne zanimivo in kompleksno. Politiki in tudi misleci so že v stari Grčiji razmišljali o njej. Med filozofi je predsok-ratik Heraklit napisal, da je boj oz. vojna oče vseh stvari. Tu gre že za nekako dialektiko v naravi oz. zgodovini človeštva in bitij sploh. V tem lahko spomnimo na načelo naravnega izbora ali selekcije, kjer prevlada močnejši. To velja že v živalskem svetu, kjer prevlada močnejši nad šibkejšim. Angleški filozof Th. Hobbes v 17. stol. govori o človeku, ki je človeku volk (homo homini lupus). Modernejši je nemški mislec Fr. Nietzsche, ki odkrito govori o volji do moči in o nadčloveku. Od vsega tega do totalitarnih ideologij 20. stoletja pa je le korak. In tu je sodobna zgodovina zgovorna priča, saj je prav druga svetovna vojna izbruhnila po globoki zgodovinski krivdi teh ideologij.
Sam pojem svetovne vojne je tudi relativno mlad, saj se pojavlja šele v 20. stoletju. V pretekli zgodovini imamo vojne med državami, v začetku 19. stoletja imamo Napoleonove osvajalne vojne, ki pa so zadevale predvsem Evropo. Če se ozremo še na stari vek, imamo sicer velike spet osvajalne, danes bi rekli imperialistične vojne Aleksandra Velikega, ki je iz grške Makedonije šel predvsem na del Azije. Nemški filozof Hegel pa prav v Aleksandru Vellikem, Juliju Cezarju in Napoleonu in njih podvigih vidi uresničitev svetovnega duha v človeški zgodovini.
Ali svetovno zgodovino vodijo višje sile? Za nekatere je to že omenjeni svetovni duh, za druge pa je to božanstvo, ki se v krščanstvu javlja zlasti pri svetem Avguštinu kot Božja država na zemlji (Civitas Dei). Vsekakor pa ostaja druga svetovna vojna velikanski žrtvenik, na katerem je človeštvo dalo enega največjih krvnih davkov v zgodovini nasploh.
Opčine / Park Finžgar j evega doma
Draga ostaja zvesta svojemu izročilu
Občinstvo pod šotorom v Parku Finžgarj evega doma na Opčinah je bilo v petek, 4. septembra, dobro razpoloženo, v skladu namreč s tradicionalnim vzdušjem, ki spremlja vsakoletni začetek Študijskih dni Draga. Ozračje je skazila novica, ki jo je prinesla gostja srečanja, senatorka Tamara Blažina, saj je prisotnim navedla zadnje novice, po katerih naj bi Italija preklicala bilateralno medministrsko srečanje s Slovenijo, po vsej verjetnosti zaradi nedavnihjarotestov RS v zvezi z izgradnjo uplinjevalnika v Zavljah pri Trstu. Slovenska senatorka je vest označila za zelo negativno, ker bi na medministrskem srečanju morda lahko zgladili nekatere spore med sosednjima državama in bi s tem lahko prispevali k bolj konstruktivnemu odnosu, "kar bi nedvomno koristilo tudi slovenski manjšini v Italiji in italijanski v Sloveniji". Blažinova je obenem zaželela, da bi se toni umirili, slovensko in italijansko vlado pa je pozvala k nadaljevanju pozitivnih pogovorov. Predsednik Sveta slovenskih organizacij Drago Štoka je bil mnenja, da "Italija doživlja globoko moralno in etično krizo, ki pogojuje politično delovanje rimske vlade". Štoka je obenem dejal, da na podlagi te slike vsekakor nastrada slovenska manjšina, "ki nikakor ni igračka na ramenih državnih dejavnikov, a je zaščitena skupnost na podlagi mednarodnih določil". Deželni svetnik SSk Igor Gabrovec je glede odpovedi srečanja izrazil pričakovanje, da se določena vprašanja izkristalizirajo, italijanska stran pa se zaradi slovenskih pomislekov ne sme čutiti užaljena, "saj vprašanje plinskega terminala zaradi geografske bližine neposredno zadeva tudi sosednjo Slovenijo in Hrvaško.
Omenjeni gosti pa so kljub negativni vesti soglasno čestitali prirediteljem Drage in potrdili vlogo, ki so jo v vseh teh desetletjih odigrali Študijski dnevi kot demokratični forum, v katerem gre nedvomno iskati tudi genezo demokratičnega razmišljanja, ki je privedel do osamosvojitve matične domovine. Sorodnega mnenja je bil tudi predsednik komisije Državnega zbora za odnose s Slovenci v zamejstvu
in po svetu Miro Petek, ki je med drugim poudaril, kako je Draga skozi desetletja odpirala Slovencem nova obzorja. Izrazil je tudi prepričanje, da je intelektualni in kulturni potencial zamejskih Slovencev tak, da se nam prihodnosti ni treba bati, vendar si je treba zanj prizadevati, "pri čemer skuša po svojih močeh pomagati tudi komisija za Slovence v zamejstvu in po svetu".
Po uvodnih pozdravih je predsednik Društva slovenskih izobražencev Sergij Pahor povabil na oder prvega predavatelja letošnjih študijskih dni, profesorja na novogoriški univerzi Davida Bandlja. David Bandelj
Prof. Bandelj se je v predavanju z naslovom... Mi se imamo radi..., ki ga je uvedla pisateljica in literarna kritičarka Vilma Purič, dotaknil na videz preproste, a v resnici precej zapletene palete odnosov med Slovenci, ki prebivamo v Italiji, t. i. zamejstvu, in Slovenci, ki jim je od začetka življenja dano prebivati v matični domovini. Na podlagi pregleda medosebnih izkustvenih odnosov, medkulturnih delovanj in prepleta literarnega ustvarjanja je predavatelj analiziral sedanje stanje in poskusil nakazati, kakšna prihodnost se nam obeta.
David Bandelj je najprej izhajal iz osebnih spominov na obdobje, ko se je iz realno socialistične jugoslovanske federacije skorajda čez noč rodila realna slovenska demokratična država, kar je bilo tudi za vse nas zamejce velika pridobitev. Ko je Bandelj zaradi študijskih obveznosti začel snovati tesnejše stike z osrednjim slovenskim prostorom, se je pa zavedal, da je bil pretok informacij in odnosov med vrstniki v Sloveniji in zamejstvu preskromen. "Ni še (ali vsaj ni še zaznavna) neke idealne povezanosti enotnega slovenskega kulturnega prostora na ravni družbe". Drugače pa je - meni Bandelj - na področju kulture, kjer so "stiki med Slovenci v Italiji in Slovenci v Sloveniji na srečo zelo plodni. Stalno pretakanje osebnih stikov je namreč rodilo bogat teren, kjer se glasba, literatura, filmska umetnost, gledališče, in vse ostale veje človekove umetnosti, prepletajo v tistem, kar so bile sanje vseh Slo-
vencev: enotni slovenski kulturni prostor. Če je ta v osebnih stikih še daleč, je v kulturnih stikih dejansko že realnost", na primer na glasbenem področju (z umetniki, kot so Hrabroslav Volarič, Karol Pahor, Marij Kogoj, Ubald Vrabec, Pavle Merku1, Patrick Quaggiato idr., Marko Feri, Stojan Kuret, Črtomir Šiškovič idr.), na filmskem (dovolj je pomisliti na povezovalno funkcijo goriškega Kinoa-teljeja) in gledališkem (Bandelj je v zvezi s SSG poudaril sedanjo krizo zamejske gledališke ustanove in podčrtal, da SSG zaradi svojega poslanstva "ne sme nikakor podleči političnim interesom") ter na področju bogate ljubiteljske kulture. Predavatelj je poudaril tudi povezovalno vlogo taborništva in skavtizma ("ki močno sodelujeta s svojimi matičnimi sorodnimi združenji in omogočata mladim predvsem osebno spoznavanje prostora in ljudi na 'drugi strani meje' "), ne nazadnje pa tudi Študijskih dni Draga.
/stran 16 Igor Gregori
ali v uradih
Združenja
;kih športnih društev v Italiji rone 8, tel: 040 6356""
51/int., tel: 0481 33029
v Trstu, ul.
in Gorici, C
izvedba študijskih dnevov Draga
H ne more
Famil n
—
Foto Slomedia
44. STUDIJSKI DNEVI
DRAGA 2009
7. neudeležbo nikoli ne
CEHl Okrogla miza
Ustvarjalnost mladih v zamejskem prostoru
Tf oliko možnosti imajo mla-1^ di v zame j stvu, da izraža j o A. X5vojo inovativnost in ustvarjalnost? Koliko so jim pri tem na uslugo tukajšnje organizacije in inštituti? Ali je mladina sploh dovolj ambiciozna, da udejanji svoje projekte, in koliko so le-tem naklonjene starejše generacije? Kakšno vlogo igra pri spodbujanju k ustvarjalnosti šola in ali se ključ za uspeh resnično nahaja v tujini, za katero se čedalje več mladih odloča? Na teh in še marsikaterih vprašanjih je bil poudarek na okrogli mizi, ki je stekla v soboto, 5. septembra, pod šotorom v parku Finžarjevega doma na Opčinah. Društvo Mladi v odkrivanju skupnih poti (MOSP) že vrsto let organizira okrogle mi-
misija razglasila to temo za temo leta 2009. Organizatorji so si okroglo mizo zamislili v obliki talk-showa, na katerega so povabili predstavnike nekaterih zamejskih ustanov, ki skrbijo za udejstvovanje in razvoj kreativnosti mladih na različnih področjih, pa tudi nekatere predstavnike zamejske mladine. Ravnateljica Slovenskega raziskovalnega inštituta SLORI Maja Mezgec, odgovorni urednik spletnega portala Slovencev v Italiji SloMedia. it Darko Bradassi, predsednik sekcije prostih poklicev pri Slovenskem deželnem združenju Alan Ober-dan in režiser, igralec in mentor gledališke šole Studio art Boris Kobal so se s predstavniki zamejske mladine Julijo Berdon (društ-
re je bilo razvidno, da mladi čutijo potrebo po večjem spodbujanju k ustvarjalnosti in inovativnosti mladih, tako s strani države kot samih organizacij, izobraževalnih ustanov in podjetij. Po vneti debati, ki jo je vodila moderatorka Patrizia Jurinčič, je privrela na površje skupna misel, s katero sta se zedinila oba pola: da imajo mladi zamejci sicer veliko priložnosti, da dajo duška svojemu ustvarjalnemu čutu, ampak da imajo največkrat premalo poguma ali volje, da bi jih izkoristili, velikokrat pa sploh ne pridejo do želenih informacij, ker jih organizacije neučinkovito širijo. Da je ugotovitev pravilna, je pričalo tudi število udeležencev na okrogli mizi, ki je bilo- glede na priv-
ze na aktualne tematike na vsakoletnem Festivalu mladinske ustvarjalnosti; na le-teh se srečujejo glasovi in mnenja mlajše in starejše generacije. Letos so se pogovarjali o ustvarjalnosti in inovativnosti mladih v zamejstvu, temi, ki se navezuje na letošnjo Drago mladih, ki je potekala junija v Kopru, hkrati pa je Evropska ko-
vo MOSP), Aljošo Jarcem (predsednik skupine Prihodnost - mladih Slovenske skupnosti) in Bojanom Mevljo (središče Rotunda) vprašali o možnostih potenciala, ki jih organizacije dejansko nudijo zamejski mladini. Štartna točka debate je bila Deklaracija Drage mladih, ki jo je podrobneje predstavil Bojan Mevlja in iz kate-
Foto Kroma
lačnost teme- nezadovoljivo. Debata pa se je v vsakem primeru izkazala za nadvse potrebno in učinkovito, saj so tako predstavniki organizacij kakor tudi mladi prisotni izrazili upanje in pripravljenost na uspešnejše sodelovanje v prihodnosti, kar je bil tudi glavni cilj okrogle mize.
Patrizia Jurinčič
Slovenska skupnost o spornih izjavah glede vidne dvojezičnosti
Izjave goriškega občinskega odbornika Del Sordija
Odbornik Del Sordi se preko Facebooka huduje nad dvojezičnimi tablami, češ da ni primerno v tem času
uporabljati denar, kot tudi da niso primerne za voznike, ki se pri tem lahko zmedejo. Pri tem pa še navaja, da se dvojezičnost na cestnih
Na dnu...
OPROSTITE, ALI J E TA LAŽ RESNIČNA?
RESNIČNA ALI NE, VAŽNO JE, DA JI VERJAMETE!
1. september 1939
Začetek druge svetovne vojne
K
Po prvi svetovni vojni (1914-1918) se temeljito spremeni politični zemljevid srednje in vzhodne Evrope. Med novonastalimi državami je poleg treh baltskih držav in Finske ter Češkoslovaške in Države SHS tudi Poljska, ki je v svoji zgodovini doživela štiri delitve, zadnjo za krajše obdobje med ________________
drugo sve-	.9
tovno vojno.
Ob zedinjenju po prvi svetovni vojni je pridobila vsa tista ozemlja, ki so dotlej pripadala carski Rusiji,
Avstrijski monarhiji in Nemčiji. Na osnovi določil versajskega miru je namreč na zahodu pridobila del Pomeranije z dostopom na Baltsko morje pri Gdansku (t. i. "gdanski" ali "poljski" koridor), od Avstrije del Galicije in od Rusije oz. Sovjetske zveze del Ukrajine in Belorusije s pretežno poljskim prebivalstvom.
Določila versajske mirovne pogodbe iz leta 1919 so najbolj prizadela poraženo Nemčijo, ki je morala odstopiti Franciji Alzacijo in Loreno, plačati visoko vojno odškodnino in močno omejiti svoje vojaške sile. To nam pomaga razumeti nekatere razloge za nastop nacionalistično prežetega nacizma v tridesetih letih prejšnjega stoletja pod Hitlerjevim vodstvom, ki je zasnoval načrt za ponovno oborožitev Nemčije in ozemeljsko povečanje "življenjskega prostora" predvsem proti vzhodu. Takratne politične razmere v Evropi so namreč omogočile, da je Hitlerjev režim začel uresničevati omenjeni načrt. Pri tem mu je bila na poti predvsem Poljska.
Toda pojdimo po vrsti. Prva žrtev Hitlerjevih zahtev je bila sosednja Avstrija, ki jo je Hitler brez pravega nasprotovanja Avstrijcev in ob
pasivnosti Anglije in Francije zasedel 13. marca 1938. Sledila je zasedba in priključitev Reichu področja Sudetov v okviru češkoslovaške države, pri čemer se je Hitler skliceval na večinsko nemško prebivalstvo. Pred tem je dobil predhodni pristanek Anglije in Francije na znani konferenci v Miin-
chnu marca 1939. Opogumljena zaradi popustljivosti Anglije in Francije je kmalu zatem nemška vojska - brez strela - zasedla še preostali del Češkoslovaške republike in nad njenim češkim delom razglasila protektorat, Slovaško pa spremenila v "neodvisno" državo. Sele ob teh nezaslišanih kršitvah mednarodnega pravnega reda so angleška, francoska in sovjetska vlada samo izjavile, da ne bodo priznale obstoječega stanja. Isto je storila tudi vlada ZDA. Po teh dogodkih je na Poljskem zavladala velika zaskrbljenost, to zlasti potem, ko je nemški zunanji minister Ribbentrop zadnje dni marca poklical poljskega ambasadorja ter mu svetoval, naj Poljska odstopi Nemčiji Gdansk in ji dovoli gradnjo avtomobilske ceste pod nemško suverenostjo za povezavo z Vzhodno Prusijo. Istočasno je Hitler usmeril svojo propagando proti Poljski. Šele sedaj sta se Anglija in Francija nasproti Poljski obvezali, da bosta Poljsko branili pred vsakim zunanjim napadom. Poljska je omenjene Hitlerjeve zahteve odbila. Nemčija je skladno s
Povejmo na glas
svojimi načrti 1. septembra 1939 napadla Poljsko. S tem se je začela druga svetovna vojna. Dne 3. septembra sta Anglija in Francija napovedali vojno Hitlerjevi Nemčiji. V zvezi z začetkom druge svetovne vojne je treba poudariti dejstvo, da sta Hitler in Stalin tik pred napadom na Poljsko sklenila "pakt o nenapadanju in prijateljstvu", ki sta ga v noči med 23. in 24. avgustom 1939 v Moskvi podpisala zunanja ministra Ribbentrop in Molotov. Ta pakt je vseboval tudi dodatna tajna določila o razdelitvi ozemlja likvidirane Poljske ter priključitev štirih baltskih držav (Finske, Estonske, Letonske in Litve) Sovjetski zvezi. Za ta tajna določila je javnost izvedela šele po končani vojni in so bila predmet obravnave na velikem sodnem procesu v Niirenbergu leta 1946 proti največjim nacističnim vojnim zločincem. Minulega 1. septembra so na polotoku blizu Gdanska slovesno obeležili 70-letnico nemškega napada na Poljsko in obenem začetka druge svetovne vojne. Glavne popoldanske slovesnosti se je udeležilo okoli 20 predsednikov vlad držav, vpletenih v vojno, med njimi nemška kanclerka Angela Merkel in ruski predsednik Vladimir Putin. Slovesnosti sta se med drugim udeležila slovenski premier Borut Pahor in predsednik italijanske vlade Berlusconi. Naj v oklepaju povemo, da je fašistična Italija 22. maja 1939 podpisala "jekleni pakt" s Hitlerjevo Nemčijo, ki je obvezoval Italijo, da sodeluje z Nemčijo tudi v njenih vojnih spopadih. Le z diplomatsko zvijačnostjo se je izognila sodelovanju v vojni proti Poljski. Merklova je pred odhodom v Gdansk priznala odgovornost svo-je države za začetek druge svetovne vojne in označila izgon 12 milijonov ljudi z območij nekdanje Nemčije in Poljske za neupravičenega. Ruski predsednik Putin pa je v odprtem pismu Poljakom obsodil pakt Ribbentrop-Molotov in ga označil za nemoralnega.
Kdaj bomo podobne besede slišali iz ust italijanskih državnikov?
Alojz Tul
tablah ne uporablja v drugih državah.
Res je težko karkoli komentirati, saj se fraze odbornika razlagajo same. Kaj lahko reče predstavnik občine Gorica, ki je moral prositi Ljubljano, da podaljša termine za predstavitev ugovorov glede Livarne, potem ko je rimsko ministrstvo na to popolnoma pozabilo, nato je moral nemo spremljati slovesnosti v spomin na brate Rusjan, kjer si občina Gorica ni upala dati niti ficka in je pripravila vse občina Nova Gorica. Sprašujem se, ali je sploh mogoče razlagati, kje vse so predvidene pravice narodnih manjšin in kakšna demokratična vrednota je to. Bojim se, da bi bilo kaj takega preveč zahtevno za goriškega odbornika. Obžalovanja vredno pa je dejstvo, da gredo taka nizkotna sporočila med mlade, ki so glavni koristniki Facebooka in podobnih internetnih spletišč.
Julijan Čavdek
Pokrajinski tajnik SSk
PraznikMestne	obč
Kot je znano, praznuje občina Nova Gorica v mesecu septembru svoj praznik, in to s številnimi prireditvami, dogodki in slavnostmi. Letos je praznik premišljeno in učinkovito uokvirjen s počastitvijo spomina na Edvarda in Josipa Rusjana, enkratna pionirja letalstva, na katera smo lahko upravičeno ponosni - med drugim s svojim življenjem in delom nazorno zaobsegata celoten goriški prostor, v katerega je kasneje zarezala oster delež po svoji naravi zaviralna meja. Brata Rusjan gotovo zaslužita širši prostor obravnave, vendar se tukajšnji zapis želi posvetiti misli, ki se je ob slavnostni seji novogoriškega Mestnega sveta porodila tako rekoč sama od sebe in povsem samodejno: kako je z razvojem sodelovanja med Gorico in Novo Gorico in kje se pravzaprav nahajamo? Živimo dmg ob drugem vsaksebi ali vse bolj povezano, kaj je z uresničevanjem nove Evrope v teh krajih, in podobno? Se je kaj in koliko spremenilo od osamosvojitve Slovenije ter nastanka cele vrste drugih osamosvojenih držav, s čimer so bili postavljeni temelji za današnjo Evropsko unijo, ki vse hitreje odpravlja notranje meje, potem ko je uvedla skupno denarno enoto ter cel kup drugih povezovalnih dejanj? Kaj je torej z Gorico in Novo Gorico, s tem enkratnim prostorom, na katerem je želel Romano Prodi proslaviti vstop mlade Slovenije v družbo osrednjih zahodnoevropskih držav? Tudi tu so meje odpravljene, na obeh straneh je denarna enota evro, gradijo se ceste in avtoceste, načrtujejo hitre in posodo-
bljene železniške povezave. In kljub temu se ni mogoče iznebiti občutka, da je sodelovanja med mestoma premalo, oziroma da bi ga bilo lahko dosti večin bi ga z ozirom na vse našteto več tudi moralo biti, še posebej, ker razdalje v zemljepisnem smislu praktično ni in ni več nikakršnih razlogov, da bi sploh še, čeprav v najmanjšem obsegu, obstajale. Seveda vse skupaj nikakor ni dramatično in značilno le za tukajšnji prostor, saj ne smemo pozabiti, kako npr. potekajo volitve v Evropski parlament, kjer v vseh državah Unije, v nekaterih nekoliko manj in v drugih nekoliko bolj, evropske volitve pomenijo le notranji politični obračun in skoraj nič drugega. Pa vendar, če se povrnemo na Gorico in Novo Gorico, občutka, da zamujamo in se zbližujemo počasi ali kar prepočasi, ni mogoče izbrisati. Koristi in nemajhne dobrine medsebojnega sodelovanja so na dlani in te dobrine so še kako primerne za ustvarjanje kar najvišje ravni temeljno pomembnih medčloveških odnosov, da ne govorimo o ekonomsko razvojnih možnostih, ki jih v času krize gotovo ne gre zametavati. In ker je to tako, se postavlja vprašanje, zakaj bližnji mesti za medsebojno sodelovanje ne kažeta enake vneme. Verjetno je res, ali pa tudi ne, da Nova Gorica in Gorica v teh nelahkih časih lahko preživita sami in ena brez druge, toda, ali ne bi bilo neskončno bolje, lepše in bolj smiselno skupaj in prepričano upreti pogled vprihodnostin jo skupaj graditi.
Janez Povše
Prof. Alojz Rebula
"Ali bomo Slovenci za mejo obstali, nikakor ni prvenstveno odvisno od matice, ampak od nas samih"!
Foto DPD
Pisatelj, esejist in verski mislec prof. Alojz Rebula je pred nedavnim slavil visok življenjski jubilej. Rodil se je namreč pred 85 leti v Šempolaju pri Trstu. Vse življenje je gojil ljubezen do antike, v svojih spisih pa je posvetil veliko pozornosti tudi usodi slovenskega človeka. Po slogu realistični pisatelj filozofsko navdahnjene proze s simboličnimi in ekspresionističnimi prvinami je svojo pripoved prepletal z esejističnim razpravljanjem in s premišljevanjem o narodnostnih, nravstvenih, ljubezenskih, umetniško-ustvarjalnih in političnih vprašanjih. Za literarne dosežke je prejel številne nagrade: naj omenimo le Prešernovo nagrado za literarni opus leta 1995 in nagrado Kresnik leta 2005 za roman Nokturno za Primorsko.
Spoštovani prof. Rebula! Tako visok življenjski jubilej narekuje že sam na sebi prvo vprašanje tega pogovora. Da bi obšli patetiko in se raje poglobili v bolj tvorne tematike, Vas ne bomo vprašali za goli obračun Vašega življenja. Radi bi pa izvedeli, kaj Vam je življenje najdražjega podarilo. Kaj mi je življenje najdražjega podarilo? To vprašanje mi je bilo doslej postavljeno prvič. Odgovoril bom z nekim zaporedjem. To se ne bo zvrstilo po nekem vrednostnem kriteriju, ampak kronološkem, sledeč raznim obdobjem v mojem življenju.
Ti najdražji darovi, ki jih seveda ne pripisujem nekemu Slučaju, ampak nekemu Darovalcu, so bili po mojem današnjem čutenju naslednji: mladostno doživetje kraške narave, zaljubljenost v antično kulturo (mislil sem na "Certamen Hoeftianum" v Amsterdamu...) in sploh v besedno umetnost, prijateljevanje s človekom, mojim življenjskim Rafaelom, ki me je uvajal v skrivnost slovenstva in krščanstva, srečanje s prezvesto in preblago življenjsko družico, ki mi je postala tudi kulturna sopotnica, srečanje z vero, s Kristusom, doživetje skrivnosti Cerkve, srečanje z Jacquesom Maritai-nom, doživetje Amerike, namreč njene narave, od Quebeca do Kolorada, udeležba na sinodi evropskih škofov v Rimu...
Ko je nekdo - menda predsednik Društva slovenskih izobražencev, Sergij Pahor - ob Vaši prisotnosti na večeru v Peterlinovi dvorani v Trstu dejal, da so Vam teološka vprašanja bližja kot literatura sama, mu niste nikakor oporekali; prej obratno. Z zagnanostjo ste se namreč poglobili v versko razsežnost Vaše biti in še enkrat poudarili zvestobo krščanstvu in Cerkvi, ki pa ni nikdar predpostavljala pasivnega doživljanja svetega, ampak dejavno intelektualno poglabljanje in nadgrajevanje verskega čutenja.
Ja, bolj kot literatura me je zanimala ne toliko teologija kot širše vprašanje o smislu življenja in zgodovine. Teologija človeka zanima šele potem, ko se je odločil za krščanski svetovni nazor. Dejansko sem prebiral tudi teologijo, čeprav v glavnem nepo-tešen, ob rastočem občutku prepada, ki je med njo in misterijem, katerega obravnava. Znano je, kaj je glede tega rekel pred smrtjo veliki Tomaž Akvinstki: da se mu je zdelo vse njegovo dotedanje pisanje slama. Nekatera
glavna dejstva v krščanski arhitekturi (na primer človek pred padcem, posmrtno življenje, stanje v večnosti) ostajajo tudi za še tako genialno teologijo (Von Balthasar...) skrivnost. To je tudi razumljivo, saj v teh primerih imamo opraviti z misterijem. Ce misterija, skrivnosti, ne bi bilo, ne bi imeli opraviti z vero, ampak z znanostjo.
Po katerih koordinatah se bo v prihodnje razvijal Vaš čredo?
Kako naj to vem, če niti tega ne vem, ali bom to vero obdržal, ampak to samo upam? Zaenkrat absolutno ne vidim iz nje kam drugam. V ugasli marksizem? V neki jalov ateistični humanizem? Ko sem pred dnevi bral zadnjo encikliko Benedikta XVI., me je posebno v svojem drugem delu navdušila, da ne rečem opoji-la. Spet imamo velikega papeža, sem si rekel, sicer drugačnega od prejšnjega, a intelektualno in srčno velikega. Kakšna velikopoteznost zabijati sredi moderne duhovne Sahare dva glavna stebra krščanstva, Ljubezen in Resnico, in to v zajetju celotnega človeškega obzorja, od ekonomije in tehnike do seksualnosti in ekologije. In to v perspektivi absolutnega smisla človeka in zgodovine... Kakšna ohrabrujoča vizija sredi puščave sodobnega nihilizma! Kakšna poštenost tudi v stilu, ki je brez vsakršne totalitaristične ali metaforične retorike!
Pred časom je kard. dr. Franc Rode dejal, da Evropa potrebuje "novo evangelizacijo", saj je njen odmik od krščanstva škodljiv za njeno prihodnost. Ali menite, da je Zahodni svet še sposoben sprejemati krščanstvo kot del svoje kulture in etičnega izročila, ali je laičnost evropskega človeka -ne glede, kateri zemljepisni legi pripada - dokončno prerasla v nepovratni laidzem?
Da je odmik od krščanstva Evropi v škodo, kakor je rekel kardinal Rode, je samo na sebi evidentno. Saj tu gre za odmik od dekaloga, tega temelja človeške etike. Saj tu gre za odmik od evangelija, od dveh stebrov etike, ki ju je vsadil v evropsko zavest, ljubezni in resnice. Vzemite načela nekega protie-vangelija, ki je hvala Bogu zdaj v zatonu, Marxovega evangelija, ki namesto omenjenih stebrov postavlja Laž (zadnja, neumna, da je bilo v Sloveniji konec komunizma 1. 1953) in razredni boj. Razkristjaniti Evropo je toliko, kot jo izročiti islamu ali še raje nihilizmu, novodobnemu barbarstvu.
Ali je dialog med krščanstvom in laičnostjo države sploh mogoč?
Dialog med Cerkvijo in laično državo je pač dialog med dvema družbenima kompetencama in je kot tak seveda mogoč, kot je mogoč med političnimi ali diplomatskimi partnerji.
Okvir Vašega literarnega ustvarjanja je zelo širok: poezija, črtice, novele, razmišljanja, radijske igre, ocene, eseji. Svojo izrazno moč pa ste lahko sprožili z romanom. Kdaj in kako ste dojeli, da Vam ta literarna zvrst omogoča tako umetniško suverenost? Roman je res tista literarna zvrst, v kateri sem se največ preizkušal vse do besedila, ki sem ga pravkar izročil celjski Mohorjevi
družbi. Kdaj sem občutil, da se v tej literarni zvrsti počutim najbolj doma? Mislim, da v svojem najobsežnejšem proznem tekstu, v romanu V Sibilinem vetru. Saj sem ga pisal celih sedem let, kar pomeni, da se mi iz njega ni mudilo in da sem se torej v njegovi tematski širjavi dobro počutil. Tudi danes se najbolje počutim, če mi izpod rok prihaja kaj romanesknega. To je pač dihanje na široko. To je stalen boj s snovjo. To je težnja po njenem preseganju v globlji smisel, kot je čista pripoved. Obenem je tu tudi tehnični moment, kako komponirati, kako povedati nekaj, kar ne bo stilno in metaforično zguljeno, čeprav naj ne bi bilo iskano in eksperimentalno. Obenem v neki evropski spodobnosti. To kljub temu da je danes slovensko literarno vreme povsem drugačno, predprešernovsko, čefur-sko...
Pri srcu so Vam tudi dnevniški zapisi. V dnevniku Pod vrhom tisočletja. Dnevniški zapisi (Mladika) beremo v spremni besedi: "Dnevnik: to so orgle. Iz katerih lahko privabiš vsakršno muziko; lirično razpoloženje, epski razgled, meditacijo, kulturen, verski, estetski, politični problem, vse". Katere so najbolj trpke izkušnje, ki ste jih zaupali tovrstnemu pisanju?
Dnevnik zahteva od pisca posebno diskrecijo. Če hoče biti dnevnik, ne more biti brezoseben. A postane moreč, če zasebnost prekrije pokrajino onkraj sebe. Skratka, gre za uravnovešenost med osebnim in neosebnim, med jazom in nejazom. Sicer pa je ta literarna zvrst med Slovenci še nedomača in kulturno še premalo uveljavljena. Zadnja leta so sicer začeli segati po njej časopisi, a z objavami brez teže in kulturno etične drže. V glavnem je šlo za ležerno družabno klepetanje.
Katere so najbolj trpke izkušnje, ki sem jih zaupal dnevniku? Tiste, ki so se dale zapisati vanj. Saj so v življenju stvari, ki so za pero prehude. Lahko jih nakažeš, a
analizirati nekatere rane bi bilo v muko piscu in bralcu. Pisateljevanje je seganje po vrhovih oziroma globinah lastnega jaza. Ali bi nam lahko predstavili oziroma opredelili samoto, ki jo pisatelj doživlja med svojim delom? Ali ste je bili kdaj do skrajnosti siti, ali je ta skozi izžarevala v Vas s fascinantno svetlobo? Omenjate samoto, ki da jo pisatelj doživlja med svojim delom. Toda med samim delom je ne občuti. Pisanje je zaposlitev, včasih tudi muka, včasih opoj, samota pa ne. Samota je zunaj njegovega dela, je v svetu, med ljudmi, dogodki in časopisi. Šele tu lahko občuti, kako je lahko sredi hrupa sveta strahotno sam. Tembolj občuti to samoto, če je kristjan. V sedanjem svetu se bo kot kristjan počutil kot morska riba v sladkovodnem oceanu. Sicer pa to ni izključno samota umet-nika-kristjana, ampak samota kristjana sploh. Pa obstaja še neka samota, ki bi jo imenoval kozmično; samota na poti v misterij, kamor gremo. "Ne vemo, kam gremo", mi je nekoč rekel v vzdihom dr. Jakob Ukmar, ki je vendar še kako verjel v posmrtno življenje. Fascinantne svetlobe, kakor pravite, pa človek po mojem ne more izžarevati iz neke svoje samote, ampak prej iz neke svoje polnosti.
Ljubezen do antike in vpetost v sodobna dogajanja sta ekstrema, ki sta se v Vašem življenju zrcalila tako v službeni kot literarni sferi. Italijanski kantavtor Fabrizio De Andre' je nekoč dejal, da človek lahko tudi seže do lune, njegova bistvena vprašanja pa bodo ostala bolj ali manj ista. Ali se s to trditvijo strinjate? Ko sem se včeraj vrnil iz Slovenije, sem med pošto našel revijo “Keria", glasilo slovenskih klasičnih filologov. Radovedneje me je pritegnila njena vsebina kakor vsebina revije iz iste pošiljke "30 Giorni", ki je, kot že naslov pove, publikacija z aktualno tematiko. Toda spet: če bi naletel na nov zanimiv sestavek o slovenski re-
voluciji, bi najprej segel po njem. To se pravi, da sta mi obe tematiki, antična in sodobna, enako pri srcu. To mi ne more pomeniti drugega, ko da srečujem v obeh dobah, pa naj bosta še tako civilizacijsko in tehnično oddaljeni, isti bistveno neizpremenjeni človeški subjekt. Podobno istost na psihološki ravni najdeš, če bereš neko drugo knjigo iz tistega časa, Evangelij. V človeški duši med antiko in moderno ni bistvenih razlik. V bistvu nas ločuje samo tehnika. Vaša življenjska sopotnica, gospa Zora Tavčar, je ljubezen do slovenstva pomnožila preko izkušenj, ki so jo od gorenjskih družinskih korenin prek štajerskega obdobja popeljale na Primorsko, v Trst, kjer je okusila drugačen, bolj sočen odnos do življenja. Vi pa ste Vaše popotovanje do slovenske zemlje opravili v nasprotni smeri, ki Vas je od rojstnega Krasa popeljala do osrednje slovenske krajine, kjer ste odkrili gozdove, vodovje in planine ter ljudi, ki so Vam razkrili obzorje na slovensko preteklost in kulturo. Kakšno je bilo doživljanje kraškega človeka v njemu povsem drugačnem okolju? Katere so bile osebe in osebnosti pa tudi dogodki, ki so Vas vodile do "triglava" slovenstva?
Leta 1944, torej še med vojno, je med pismi bralcev italijanskega dnevnika II Piccolo bilo objavljeno vprašanje, ali na ljubljanski univerzi obstaja študij klasične filologije. Odgovor je bil seveda pozitiven, vprašanje pa je bilo moje. Tako je po vojni zame obstajala ena sama univerza na svetu: ljubljanska. V nasprotju s to svojo težnjo v osrednjo Slovenijo - in sprva se v njej zaradi osamljenosti in pomanjkanja vsakega sorodstva nisem najbolje počutil - je moja žena napravila nasprotno pot, iz osrednje Slovenije v zamejsko periferijo, v katero se je zelo hitro vživela. Po ljubljanskih študentskih letih sem se vrnil v Trst, na ženin dom v "Lokopri Radečah", kot bi rekel Trubar, pa smo zahajali v poletnih počitnicah. Pokrajina me je očarala z dvema elementoma, ki ju moj rodni Kras ni imel, z visokim gozdom in s tekočimi vodami, da ne omenim Save pod vasjo. V uti pod jablano na vrtu sem v jutrih literaril, po kosilu pa sem se odpravljal v gozd na borovnice, gobe ali kostanj. Sredi poletja sem si s prijateljem Stanetom privoščil daljša romanja, pa tudi Kamniške in Julijske Alpe. V 800 let stari loški cerkvi Leopolda Slavnega sem lahko še doživljal množično obiskane maše.
V soseščini so bile gasilske veselice, poldrugo uro daleč v hribih sem imel nepozabnega prijatelja Rudija, šolskega upravitelja, povratnika iz Dachaua in Titovega mita, s katerim se je dalo govoriti o večnem in romati vMedžu-gorje.
Moja žena se je prav tako, kakor sem se jaz vživel v deželo ob Savi, vživela v našo zamejsko stvarnost, postala bolj Openka kot jaz Openc. Angažirala se je v šoli, pri radiu, z literarnim krožkov za mlade pri Slovenski prosveti, bila predsednica Združenja književnikov Primorske.
Z vašim literarnim in publicističnim opusom ste vedno pozorno spremljali usodo slovenskega človeka, njegove radostne trenutke, zlasti pa
muke in trpljenja. Vaša soproga in Vi sta okusila nasilje jugoslovanskega režima, kar je v Vajino doživljanje slovenstva zarezalo hudo rano. V kolikšni meri bo polpretekla zgodovina slovenskega naroda pogojevala prihodnost slovenstva bodisi v matični domovini bodisi v zamejstvu?
Nečesa ne morem razumeti in mi je etično odbijajoče: da nekdo, ki je utrpel kaj hudega od sonarodnjakov, zasovraži svoj lastni narod. Pred kratkim sem bral v "Reporterju", kako se je iz Hude jame izvleklo dekle, ki je bilo tja vrženo med mrtve in umirajoče, in se obrnilo na partizana, ta pa ji je izkopal oči in jo spet vrgel vJamo. Nesrečnica danes živi v Buenos Airesu in noče več biti Slovenka. V tem strašnem primeru takšen psihološki revolt razumem. A kako naj razumem človeka, ki noče biti več Slovenec, potem ko so mu komunisti vzeli trgovino?
S Titovo tajno policijo sva imela z ženo bridko opraviti. Sicer pa se sprašujem, ali bi bil brez nje, UDBE, kdaj prišel do svojega največjega življenjskega dosežka, do srečanja s Kristusom. A da bi bila ta mračna izkušnja zarezala v najin odnos do slovenstva, o tem ni govora. Pa ne zato, ker bi bila v udbovcih spoznala kakšne narodno zavedne subjekte...
Do kdaj in v kakšni meri bo slovenska polpreteklost pogojevala slovensko prihodnost? Tu sem pesimist. Bojim se, da temu pogojevanju ne bo konca do sodnega dne. Kdove, če to prekletstvo ni bilo spočeto, nadnaravno spočeto, že v vzroku, ki ga je sprožil.
Ali je v Vaši krščanski duši pripravljenost na odpuščanje deležna osebnih, strogih meril, ki zahtevajo najprej od grešnika priznanje lastne krivde, ali ste pripravljeni grešniku odpustiti na podlagi zasebne sprave, do katere se samovoljno in svobodno približate v Svoji zavesti?
Tu sta po mojem v igri dva elementa: na eni strani suha zgodovinska resnica (dogodki, dejstva, imena krajev in storilcev, datumi), na drugi pa moralna presoja. Kako sam na to gledam, sem morda odgovoril v že omenjenem romanu, ki sem ga izročil celjski Mohorjevi družbi ("Skrivnost kostanjevega gozda "). Kar se tiče odpuščanja, se mu krščanstvo lahko odpove samo za ceno, da preneha biti krščanstvo.
Kakšne misli se vam porajajo vsakič, ko se iz Loke pri Zidanem mostu (kjer preživljate večji del leta) vračate v domači kraj. Drugače rečeno: kaj vam pojem zamejstva pomeni danes?
Kot vsakemu Slovencu tudi meni pojem zamejstva zbuja vprašanja: bo zdržalo? Karprera-di očitamo matični Sloveniji, da se za zamejstvo ne zanima. Toda če zamejci ne bomo hoteli biti Slovenci, nas matica k temu ne bo mogla prisiliti. Slovenci pa ne bomo ostali s folklornimi ohcet-mi, kakor kdo misli, ampak najprej z rojevanjem otrok. Cene bo otrok, ne bo Slovencev, o tem pa praktično nihče ne govori. Slovenski tržaški dnevnik je pred leti reklamiral kontracepcijo... Skratka: ali bomo Slovenci za mejo obstali, nikakor ni prvenstveno odvisno od matice, ampak od nas samih. Od naše zavesti in samozavesti.
IgorGregori
10. septembra 2009
Kristjani in družba
Goriško-tržaško romanje v Marijino svetišče na Barbano
Poziv k vztrajni molitvi za duhovne poklice
raja, preplašeni, nagi in sami. In vendar nas občutek skritega Boga ne sme odvračati od njega. Kot Marija moramo biti polni pričakovanja. "Čakamo nove duhovne poklice in dočakali jih bomo, a ne brez našega sodelovanja". Poklicani smo, da molimo k Odrešeniku in "držimo od-
Po odstopu znanega časnikarja
Zadeve se umirjajo
Škandal, ki je pretresel Italijo in smo o njem minuli teden pisali na prvi strani, je dobil epilog, vsaj začasnega, saj je odgovorni urednik dnevnika Avvenire Dino Boffo odstopil in tako vsaj delno pripomogel, da senca ne pada na vso Italijansko škofovsko konferenco, pa čeprav ne moremo mimo dejstva, da gre za prvovrstno blamažo vseh vpletenih, tudi njega, ki se je vedno razglašal za žrtev anonimnih in zlonamernih natolcevanj. Predvsem pa je nedavni škandal pokazal, kdo je kdo sedaj v Italiji in ponovno dokazal, kako potrebno bi bilo imeti tak zakon, ki bi političnim veljakom dejansko onemogočil imeti v posesti medije, o čemer seveda lahko na glas govorimo, ko vidimo, kako je sedanji italijanski premier dejansko največji lastnik in predvsem pa kot predsednik vlade posredno "kontrolor" medijskega prostora. Zakona, ki ga poznamo pod imenom "blind trust", s katerim bi politikom onemogočili imeti nadzor nad mediji!, seveda v Italiji še dolgo ne bo in bomo tudi zato v prihodnje imeli še take in podobne škandale, predvsem
pa bo tisti, ki je lastnik večine medijev, lahko zase zahteval čisto drugačno medijsko obravnavanje kot za druge, nas, navadne smrtnike.
Zadeve se umirjajo, vsi vpleteni sedaj na glas oznanjajo, "da ni šlo za to, ampak za nekaj drugega", a dejstvo je, da je prav "primer Boffo" pokazal, kaj lahko naredi moč medijev. Obenem je postalo tudi jasno, kako ni bilo prav, da je omenjeni urednik imel v okviru Italijanske škofovske konference tako moč, kakršne doslej ni imel še nihče. Kot je tudi vprašljivo zadržanje odgovornih v vrhu italijanske Cerkve, ki da so anonimno pismo o "primeru Boffo" prejeli že pred meseci, a niso ukrepali, pa čeprav je še vedno možno, da je šlo samo za lažniva natolcevanja.
Plutarh v enem svojih znamenitih spisov slavi Cezarja, ki je zavrgel in izgnal svojo ženo, o kateri se je govorilo, da ga vara, češ da Cezarjeva žena ne samo, da ne sme biti prešuštnica, ampak o njej se ne sme niti na tiho govoriti, da moža vara. A Plutarh je živel pred dva tisoč leti. Kaj bi pisal šele danes, ko bi gledal na nas!
JUP
Umetniki za karitas
Daj nam danes naš vsakdanji kruh!
Od 17. do 21. avgusta je na Sinjem vrhu nad Ajdovščino potekala 15. mednarodna likovna kolonija Umetniki za karitas. Geslo letošnje kolonije in potujočih prodajnih razstav 2009/2010 je: Daj nam danes naš vsakdanji kruh. 17 udeležencev in posebnih gostov ter 72 darovalcev je ustvarilo 136 likovnih del, katerih ocenjena vrednost znaša preko 40.000 evrov. Kolikšen bo izkupiček, je odvisno od kupcev, namenjen pa bo otrokom, katerih starši so zaradi gospodarske krize izgubili zaposlitev.
Za pet dni so se kolonije udeležili: Jože Bartolj, Lucijan Bratuš, Primož Brecelj, Vesna Čadež, Sil-
va Čopič, Tea Curk Sorta, Silva Karim, Azad Karim, Janez Medvešček, Lenče Mitevska, Tone Seifert, Jana Vizjak, Edi Žerjal in Franko Žerjal. Imeli smo tudi dva posebna gosta Marto Jakopič Kunaver in Marjana Skumavca. Častni gost jubilejne 15. kolonije je bil kipar Mirsad Begič. Gospod Begič ni bil častni gost samo zaradi akademskih naslovov, pač pa predvsem zaradi spomina; pred devetimi leti je bil namreč udeleženec kolonije in takrat ga je za oblikovanje gline nagovoril prav otrok.
V sredo zvečer je bil že tradicionalni kulturni večer: Pogovor o umetnosti in dobrodelnosti, ki ga je vodil urednik kulturnega
programa Radia Ognjišče Jože Bartolj. Posnetek večera bomo slišali tudi na radiu Ognjišče. Veliko je bilo zanimivih misli udeležencev, skupna misel vseh pa je bila: sodelovanje v koloniji Umetniki za karitas ni žrtvovanje, pač pa čast ali bolje privilegij izbranih umetnikov. Pogovor je obogatil udeleženec, slikar Janez Medvešček, ki je tudi pesnik. Njegova razmišljujoča poezija je nagovorila vse prisotne.
V četrtek je potekal Dan odprtih vrat, na katerega so vsako leto vabljeni tudi drugi likovni ustvarjalci, ki bi želeli svoj likovni zapis narediti ta dan ali ga darovati za namen kolonije. Prišlo jih je 72, bodisi tistih stalnih ali novih. Druženje lepega in dobrega v eni sami besedi: darovanje. Poleg prvih kupcev so prišli tudi nekateri galeristi in ponudili svoje prostore za razstave.
Dan smo sklenili s postavitvijo priložnostne razstave in kulturnim programom. Poučen, da ne
rečem provokativen skeč o odnosih v družini, ko oče izgubi delo, so uprizorili Mladi z Gore, glasbeno sta večer obogatila baritonist Marko Kobal in citrar Tomaž Plahutnik. Prisotne so nagovorili: koprski škof Metod Pirih, ajdovski župan Marijan Poljšak in ravnatelj Matej Kobal. Nastala in darovana dela bodo postavljena na priložnostni razstavi, ki je od leta 1995 do danes 150. po vrsti. Projekt Umetniki za karitas, udeležence in nastala likovna dela sva predstavili skupaj z likovno kritičarko Anamarijo Stibilj Šajn.
Pogovor z udeleženci si lahko ogledate na spletni strani RADIO OGNJIŠČe, fotografije pa v galeriji RKC. SI.
Tako je prvi del 15. kolonije za nami, v obliki slik
in kipov so dela rojena, sedaj pa bodo začela potovati iz kraja v kraj in prenašati sporočila. Do oktobra si jih lahko še ogledate na Sinjem vrhu, v novembru bo-
do na Zemonu, potem pa v Gorici, Ljubljani, Mariboru, Mengšu, Trstu, Mozirju, Portorožu, Bovcu....
Jožica Ličen
PAVEL IN NJEGOVO DUHOVNIŠTVO
Trojna služba, ki se trajno opravlja v vesoljni Cerkvi, to je učiteljska in pastirska ter svečeniška služba, se je skrbno opravljala že v izvoljeni judovski skupnosti Stare zaveze: učiteljsko službo so izvrševali zlasti preroki in pismouki, pastirsko službo so izvajali predvsem kralji in oskrbniki, posvečevalno službo so opravljali v prvi vrsti duhovniki in leviti. Prvi so skrbeli za oznanjevanje resnice, drugi za človekoljubje pravice, tretji za bogoslužje svetosti.
Kristus ni prišel, da bi te dejavnosti odpravil, temveč je prišel, da bi jih dopolnil (Mt 5,17). Njegovo zadnje naročilo učencem v evangeliju po Luku lepo povzema vse tri službe: "Pojdite in naredite za moje učence vse narode (učiteljska služba), krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha (posvečevalna služba) in učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal (pastirska služba) "! (Lk 28,19-20).
Prvotna Cerkev se je rojevala iz judovske skupnosti in rasla iz njenih korenin. VApd beremo, da so učenci 'bili stanovitni v nauku apostolov (učiteljska služba), v bratski skupnosti (pastirska služba), v lomljenju kruha in molitvah (posvečevalna služba) " (Apd 2,42). Tako so izpolnjevali naročila vseh treh služb, ki jih je Kristus prevzel iz Stare zaveze: "Kdor ima ušesa za poslušanje, najposluša"! (5Mz6,4;Mt 11,15); “ljubisvoje-ga bližnjega kakor samega sebe"! (3 Mz 19,18; Mt 22,39); “ljubi Gospoda, svojega Boga"! (5 Mz 6,5; Mt 22,37).
Kristus je s svojo žrtvijo in vstajenjem vse starozavezne dejavnosti dopolnil zlasti s tem, da jim je vdihnil svojega Svetega Duha in jih tako napolnil z novo vsebino. To resnico najlepše razodeva obred judovske velikonočne večerje, ki ga je Kristus iz zahvale za rešitev ljudstva iz Egipta predelal v zahvalo za rešitev ljudstva iz sužnosti greha. Tako so tudi apostoli polnili z novo vero poučevanje v templju (Apd 5,21); tako so učenci, prežeti z novim upanjem, izročali svoje imetje bratski skupnosti (Apd 2,45); in tako so se polni nove ljubezni vsi shajali k prenovljeni velikonočni večerji in zahvali pri lomljenju kruha (Apd 2,46).
Ni težko verjeti in razumeti, da so se nove skupnosti rojevale s hudimi porodnimi krči in da so ti premiki povzročali številne žgoče bolečine. Samo najbolj predani in Božjemu Duhu najbolj poslušni možje so znali povleči pravilne poteze in reševati oba, materin otroka, judinjo in kristjana. Največji mojster in izvedenec v teh vprašanjih pa je bil vsekakor apostol Pavel, čigar rojstno leto slavimo, farizej in cestninar, goreč za postavo in učitelj narodov. V berilih iz pisma Hebrejcem spoznavamo predvsem, kako se je z novo vsebi-
no napolnila duhovniška in svečeniška služba, kako so daritve Stare zaveze prešle v datitev Nove zaveze.
Kristus, žrtvovano jagnje, je osvetlil vse dejavnosti Stare zaveze s popolnoma novimi spoznanji. Hitro so se na vso moč zaostrila zlasti vprašanja glede postave, glede obreze, glede daritev. Vpričo Kristusove izpolnitve postave, vpričo Kristusovega znamenja obreze, vpričo Kristusove daritve, so vse judovske dejavnosti zbledele in izvoljeno ljudstvo, ki je do Kristusa imelo vodilno vlogo, je pred veličino Kristusove žrtve postalo skoraj izenačeno s pogani. Judovska postava in obreza in daritve so imeli in lahko še vedno imajo svojo vlogo in svoj smisel, vendar ga imajo samo, če se izvajajo po Kristusu in v njegovem Svetem Duhu. Slepa zagledanost v postavo, v obrezo, v daritve, pa pelje v magijo in samo-reševanje. Ce pa se človek lahko reši sam od sebe, čemu potem sploh Kristusova strašna žrtev?
Tako imamo v Pavlovih pismih in v pismih njegovih naslednikov številne ocene, ki se med seboj zelo razlikujejo in na prvi pogled celo nasprotujejo. Na eni strani imamo ostre trditve, ki povsem izničujejo vrednost judovske postave
(Rim 7,6) in obreze (1 Kor 7,19) in daritev (Heb 10,11), na drugi strani pa blažje razlage, s katerimi se vsem trem dejavnostim priznavata ustrezna vrednost in veljava, predvsem če so znamenja in podobe prihajajočih Kristusovih dobrin. Nekaj primerov: Rimljanom Pavel pojasnjuje razliko med pravičnostjo po delih postave in po postavi vere (Rim 3,27), Galačane svari, naj jim svoboda od postave ne postane pretveza za me-senost (Gal 5,13-14), in Timoteju priznava, da je postava dobra, če se je kdo prav drži (1 Tim 1,8); Pavel sam obreže Timoteja (Apd 16,3) in priznava veljavnost obreze Rimljanom (Rim 2,25) in Korinčanom (1 Kor 7,18); Hebrejcem priznava, da imajo judovske daritve določeno posvetilno (Heb 9,13) in očiščevalno moč (Heb 9,23). Kakor Kristus tudi apostol Pavel ničesar ne razveljavlja, temveč vse samo dopolnjuje in nadomešča z boljšim in bolj popolnim.
Vprašanje obreze nam prebuja vest, koliko smo tudi sami le otopeli pripadniki svoje vere in koliko se resnično odzivamo na Gospodove zahteve in navdihe. Vprašanje rešitve po delih postave postavlja na tehtnico, koliko se zanašamo le na svoje delo in zasluge in koliko v resnici zaupamo v Božjo pomoč in njegovo dobroto. Vprašanje daritev terja od nas odgovor, v kolikšni meri so naše daritve pristne zahvale Gospodu in koliko je v njih preračunljivosti in skoposti. Prosimo Gospoda, naj obrezuje naša srca, da bomo občutljivi za njegova vabila. Naj svoje postave položi vnaša srca, da bomo sprejemali njegovo besedo. Naj nam da spoznati veličino in vrednost daritve in žrtve, da bomo hvaležno jemali nase njegov jarem in našli pokoj svoji duši.
Čudovit poletni dan je v ponedeljek, 31. avgusta, na otoku Barbana v gra-deški laguni sprejel številne vernike tržaške škofije in goriške nadškofije, pa tudi z Novogoriškega in Koprskega, ki so se zbrali na tradicionalnem romanju v priljubljenem Marijinem svetišču. Ko so se zbirali pred 10. uro, so tam imeli priložnost za sveto spoved, molitev in petje. Iz Gorice se je s kombijem pripeljala tudi lepa skupina mladih strežnikov. Ob 10. uri so vsi
prisotni pod vodstvom dekana Karla Bolčine imeli molitveno uro za duhovne poklice, nato pa slovesno somaševanje, ki ga je v prisotnosti desetih duhovnikov iz obeh škofij vodil goriški nadškof msgr. Dino De Antoni. Nazvoče je pozdravil v tem "kraju večnosti", kjer verniki lahko iščejo novih moči, kjer odkrivajo zaklade evangelija, kjer v duhovniškem letu molijo za nove pastirje. V homiliji, v kateri je pohvalil pobudo slovenskih duhovnikov, ki so si pred leti za-
mislili romanje na Barbano kot obliko povezovanja slovenskih vernikov iz omenjenih škofij, je poudaril prav skrb zaradi slovenskih duhovnikov, ki jih je danes malo in so "v zrelih letih". Gospoda je vprašal, "kdo bo med tvojimi verniki sejal seme Božje besede? Kdo bo blagoslavljal njihove poroke in krstil njihove otroke"? Življenje Cerkve danes je trdo, "kruh Božje besede mora lomiti z velikim naporom in v potu svojega obraza". Čutimo se kot Adam in Eva po izgonu iz
prt prehod milosti od Boga k ljudem". Marija naj nas uči spregovoriti naš "da". Zato je pozval prisotne, naj srčno molijo za "dekleta in fante, ki jih Bog kliče v svojo službo, a so vklenjeni v past siromaštva tega sveta".
Slovesno mašo je spremljalo ljudsko petje pod vodstvom s. Karmen, na orgle pa je igral Herman Srebrnič. Ob koncu daritve je veroučiteljica Elena Agostini s toplimi besedami izrazila nejlepše želje nadškofu, ki v septembru praznuje deseto obletnico svoje službe na Goriškem. Zahvalila se mu je, ker goriškim vernikom od prvega dne dalje izkazuje svojo bližino, ker jim je oče, "pripravljen na kakršnokoli pomoč, iskren v pogovoru, občutljiv za naše skrbi". Otroci so ganjenemu nadškofu poklonili v dar uokvirjeno sliko bi. Antona Martina Slomška.
Prijetno druženje vernikov se je v popoldanskih urah nadaljevalo z blagoslovom in petimi litanijami, ki jih je vodil škofov vikar za Slovence tržaške škofije msgr. Franc Vončina.
NOVI	~w--pr • •	•	•	-i y-|
glas	Kristi am m družba
nmftniiiM Dr. Edvard Kovač o postkrščanski eri	umiimim	Nedeljska	maša
Cas velike možnosti za O krščanskih koreninah novo svežino krščanstva moramo pogumno pričevati
Schumanu
Foto DPD
Po sedemnajstih letih je letos kot predavatelj na študijskih dnevih Draga 2009 na Opčinah spet nastopil frančiškan, teolog in filozof dr. Edvard Kovač. Znani strokovnjak za filozofsko antropologijo in etiko, postmoderno družbo in sodobno filozofijo je 6. septembra izpostavil nekatere izjemno zanimive vidike med našimi verniki morda premalo poznane teme: Postkrščanska era ali vek novega krščanstva?
Da bi Draga še naprej uspevala, "vzdržala svojo kvaliteto in krščansko sled na Slovenskem", je v svoji pozdravni misli zaželel pobudnikom Andrej Capuder, ki je kot veleposlanik RS v Rimu ob izteku svojega mandata podal strnjen obračun odnosov med Italijo in Slovenijo. Predavatelja prof. Kovača kot profesorja, pisatelja in filozofa, ki v sebi združuje različne tokove evropske misli, je nato predstavil Martin Brecelj, ki je uvodoma tudi nazorno spregovoril o razmerju med krščanstvom in postkrščanstvom. Ali 21. stoletje sploh obstaja, se je v začetku vprašal dr. Kovač. Znamenit je namreč stavek politika in humanista Andreja Malrauxa, ki je dejal, da bo 21. stol. religiozno ali pa ga ne bo.
Ob velikem upadanju verske prakse, ko se po nekaterih evropskih državah odstotek nedeljskih vernikov giblje okoli 3%, ko večina Evropejcev postaja nekatehiziranih, ko se ukinjajo župnije, cerkve postajajo razstavni prostori, se praznijo semenišča in ko tudi po tradicionalno katoliških državah zmaguje sekularizacija, se lahko res vprašamo, ali sploh še obstaja 21. stol. in, če še, kako dolgo še. Evropske raziskave o vernosti kažejo na to, da v Sloveniji poznamo podoben proces, le da je ta v časovnem zamiku. Skoraj imamo občutek, da se uresničujejo apokaliptične napovedi. "Preroki nesreče imajo lahko delo, ko nam razkrivajo našo duhovno bedo in moralno uboštvo, saj se je vendarle podrl stari svet vrednot in nove vrednote se še niso razjasnile, kaj šele uveljavile''. Slutnjam groze in strahu pred jutrišnjim dnem zapadajo številne verske ločine, pa tudi določena duhovna gibanja, ki se potrjujejo s privatnimi razodetji in kvazi-mi-stičnimi pojavi. V tradicionalnih krogih krščanskih Cerkva "apokaliptična literatura ne zmaguje, toda tema o izginotju vere in krščanstva ni nadomeščena z novim zanosom nove verske kulture, temveč s pojmom male črede, ki pristaja na getoizacijo". Ti krogi so blizu fundamentalističnemu občutju in zahtevajo ostro izoblikovano doktrino ter strog moralni nauk. Ne zanimajo se za 21. stoletje, ki je v moralnem, kulturnem in ekonomskem razkroju. Ta getoizacija ne priznava profani kulturi nikakršne vrednosti, ni dialoška. Gre za intimistično duhovno držo, za duhovnost, ki odklanja razumsko obravnavo verskih tem in gre v novi pieti-zem, v čustveno-duhovno razpoloženj skost, ki naj bi bila edina pristna duhovnost.
Široka zasidranost krščanstva v javno-političnem, kultumo-ust-varjalnem in duhovno-družin-skem življenju se zmanjšuje. Zakramentalnega življenja je vedno manj, občutek pripadnosti Cerkvi se zmanjšuje. Zato nekateri napovedujejo ne le usahnitev evropskega krščanstva, ampak tudi dokončen propad evropske civilizacije in njene duhovne kulture.
Ali se začenja Evropa novodobnih neevropskih barbarskih narodov? Govori se o krizi evropske zavesti, upehanosti. Dobivamo občutek, da se na višji ravni znova odvija 4. in 5. stol. po Kr., ko se je svet antične kulture sesul in so Evropo preplavili novi narodi. Populacija, ki danes prihaja na staro celino, je veliko bolj trdoživa, družine so številčnejše, a njihove življenjske navade se težko spajajo z našim načinom življenja. Nova ljudstva niso brez kulture, ta je le drugačna, zato niso več barbari. Do prejšnjega stoletja je bila Evropa sposobna vključiti vase vse prišleke; položaj se je nato nadvse spremenil. Sprejela je tolikšen naval ljudstev, da jih enostavno ni zmožna več vključiti v svoj utrip
življenja. To pa zato, ker ni sposobna medkulturnega dialoga, kajti ta pomeni predvsem medverski dialog. Stik z drugače ali drugovernimi sili k verski prebuditvi in morda k notranjemu prebujenju lastne vernosti; vse to pa nikakor ne more biti množični pojav. Če je ob koncu antike krščanstvo nastopalo kot nova religijska kultura z zdravo moralnostjo, ki je ponesla antiko novim ljudstvom, je danes krščanstvo na družbeni in kulturni ravni tako šibko, da ne zmore predati novim narodom dosežkov naše civilizacije (človekove pravice, demokracija itd.). Z druge strani samozavest novih ljudstev ne izhaja iz njihove vojaške moči, ampak iz visoke podobe o lastni moralnosti. V Evropo stopajo kot moralni rešitelji, ki dekadenci prinašajo novega duha in novo vero. "Našo strpnost, sekularnost in laičnost razumejo muslimanski narodi kot hibo, odsotnost duhovne in moralne kulture".
Je torej krščanska vera steza, po kateri zapuščamo religijo? Z našo tehnološko civilizacijo je svet postal odčaran, zato potrebuje novo tolažbo in duhovne razsežnosti. Odtod želja po transcendentalni meditaciji, spoznavanju globin samega sebe preko dojemanja duhovnih energij itd. Nova duhovnost ni veroizpovedna, ampak nastopa kot življenjska modrost, s katero se mora spoprijeti vsak sam. "Danes se nasproti krščanstva ne postavlja več ateizem, ampak duhovnost, ki krščanstva in monoteizma ne potrebuje več". Moderni subjekt je prišel do zrelosti, ko zavrača duhovni svet in hoče stopati naprej sam. Krščanska religija je omogočila postmodernemu človeku, da živi svojo duhovnost tudi brez religije.
Temeljne vrednote krščanstva je civilna družba sprejela; tudi najbolj laična evropska družba je še vedno krščanska, sicer pa na anonimen način. Krščansko obzorje duha nima več izključujočnosti. Z druge strani nova duhovnost nima nikakršne zadrege pojavljati se v javnosti. Vernik 21. stol. je "iskalec in romar", ki ne roma po sve-
tih krajih, ampak od vere do vere, od tradicije do tradicije.
Kakšen je odgovor Cerkve na pojave take vernosti? Ena pot bi bila uveljavljanje lastnega geta z močno doktrino ali strogimi etičnimi zahtevami, kar pa bi pomenilo odreči se razumu, iti v pieti-zem ali v smer fundamentalizma. Obstaja tudi rešitev resignacije, češ da je krščanstvo predalo antične vrednote Evropi in jo obogatilo z biblično etiko; zdaj pa je čas, da umre in prepusti mesto drugačni vernosti. "Osebno menim", je povedal dr. Kovač, da "vse te rešitve vodijo v samoukinjanje krščanstva". Sam se odloča za novo hipotezo, ki se ponuja kot najbolj dosledna s krščanskim izročilom: "današnji čas je obdobje ve-
like možnosti za novo svežino krščanstva". To ne bo izključujoče, ampak bo sobivalo z ostalimi oblikami krščanstva.
Kakšna praksa, kakšna duhovnost se predstavlja današnjemu kristjanu? Postmoderni trenutek pomeni ponovno ovrednotenje duhovnosti, več kot sentimentalizem, mišljenje, ki človeka bogati, ga odpira drugemu in sili na pot iskanja, pustolovščine misli in duha. Verska praksa se ne zmanjšuje, ampak se spreminja. V Franciji npr. upada število nedeljnikov, veča pa se število obiskovalcev duhovnih vaj. Poleg kontempla-tivnih samostanov so vitalni deli Cerkve duhovno-prenoviteljske in karizmatične molitvene skupine. Krščanska duhovnost se tudi v postmodernem občutju odpira drugemu, s tem pa tudi etičnim zahtevam. Pristno verovanje vodi v prijateljski odnos, v radostno odrešenje. "Kristus je oznanjal evangelij, ne morale". Razodel pa se je kot globoko etična osebnost, ki je imel velik smisel za uboge in zatirane, za odpuščanje in ljubezen. Krščanstvo omogoča svobodo novodobnega subjekta, ki bo etično tako visok, da bo lahko kritiziral moralnost in vrednote današnje družbe, jih postavljal na glavo in prekucnil. Krščanska etika ni strategija do lastne sreče, ampak zahteva po sreči drugega; "v tem je lepota krščanske etike in morale". Postmodernemu kristjanu zato etičnost ni odvratna uzda, pač pa klic svobode od sebe samega, svobode, ki ga bo pripeljala k sreči drugega in z drugim. Večina mladih danes doživlja zadovoljstvo, ko so med prijatelji. Prijateljevanje jim pomeni iskreno besedo, iskrivost, pristnost in domiselnost. "Generacija, ki prihaja za nami, ni nesrečna ali neverna". Želi si duhovnih pustolovščin, ne želi si biti sama. Želi si prijateljstva. Tudi z Bogom. Svežina novega krščanstva jim lahko pomaga, da se ne srečujejo samo z neosebnimi energijami, ampak z lepotami, ki presegajo njihovo domišljijo, z Nekom, ki jim je intimnejši, kot so oni sami, in jih bo peljal, kamor jih ne more nobena tehnika. / DD
Nedeljsko mašo je 6. septembra za udeležence študijskih dni Draga 2009 tudi letos daroval tržaški škof msgr. Evgen Ravignani, velik prijatelj Slovencev. Pri mašni daritvi pred prvim jutranjim predavanjem v velikem šotoru v parku Finž-garjevega doma na Opčinah so z njim somaševali g. Stanko Janežič, p. Edvard Kovač in izseljenski duhovnik Pavel Uršič.
Številnim navzočim je v homiliji najprej izrazil svoj pozdrav miru. Mir je namreč tisti, ki ustvarja eno samo družino, povezano v ljubezni, je rekel. Nato je spregovoril o sporočilu beril, povzetih po preroku Izaiji in evangeliju po Marku, ter ju aktualiziral v zvezi s stvarnostjo, v kateri živimo. Izaija je pozival ljudstvo, ki je doživljalo trenutke globoke politične, verske in moralne krize, zaskrbljenosti in zbeganosti, naj zaupa v prihodnost. "Ljudstvo lahko še vedno računa na zavezo svojega Gospoda". Bodite močni, nikar se ne bojte, glejte, vaš Bog prihaja, da vas reši! Bog ne pozabi svojega ljudstva; tisti, ki hodi v temi, bo zagledal veliko luč. To resnično upanje potrjuje Jezusova gesta, o kateri govori evangelij po Marku. Ne smemo zanikati, da živimo v času zatemnitve velikih vrednot, zasidranih v veri, ki je stavila svoje zaupanje v Boga in je od Boga sprejemala navdihe in moč. Omenil je judovsko-krščanske korenine evropske civilizacije in kulture, ki sicer niso našle dolžnega in pravičnega posluha pri osnutku evropske ustave, predvsem zato, da bi poudaril, kako je kultura brez duše osnovana na šibki misli in življenjskih navadah, ki se vedno bolj širijo in nasprotujejo verskim in kulturnim tradicijam naših držav. Resno nas zaskrblja, ko ugotavljamo, da se sprejemajo navade, ki npr. zanikajo vrednoto življenja od spočetja do naravne smrti, dostojanstvo človeške osebe, edinost družine itd. Papež Benedikt XVI. je več kot enkrat odkrival vzrok tega delikatnega stanja v Evropi v tem, da se odklanja Bog in posledično etična osnova človeškega življenja. V to nevarnost se podajamo vsi skupaj. Prevzeti si moramo odgovornost; "ni, da moramo braniti neko versko vrednoto, ampak duhovno in kulturno tradicijo narodov, ki so v njej našli svoj navdih in sedaj tvorijo Evropsko unijo". Tvegamo namreč, da bodo različne narodne identitete, namesto da bi ustvarile neko soudeleženo bogastvo po sprejemanju medsebojne izmenjave, končale tako, da bodo izginile v neki splošni evropski kulturi. Papež tudi pravi, da kulturni eklekti-zem, kjer se kulture imajo za enakovredne, pospešuje relativizem, kulturno homologacijo in plitvino. Moralne in kulturne vrednote posameznih ljudstev se posredujejo preko narodnih jezikov. Ce bo Evropa poplitvila različne kulture in jih ne bo priznala ter ovrednotila kot tudi dopustila zameglitev, če ne celo izginotje krščanskih korenin, bo to Evropa brez duše. Četudi bi bila Evropa gluha glede lastne zgodovine in stare krščanske tradicije, "ne moremo in ne smemo molčati". Nasprotno, o naših krščanskih koreninah moramo
pogumno in jasno pričevati. Nekdanji britanski premier Tony Blair, ki se je nedavno spreobrnil v katoliško vero, je izjavil, da moramo biti ponosni na kulturno preteklost svojih krščanskih korenin. To je tudi dolžnost kristjanov in vseh, ki imamo dar vere ter ljubimo duhovno tradicijo svojega ljudstva, ki je iz te vere
zajemalo in še vedno zajema smisel in lepoto življenja.
Med mašo, ki jo je obogatilo ljudsko petje ob orglanju Iztoka Cergola, se je Sergij Pahor v imenu prirediteljev Drage prisrčno zahvalil škofu Ravignaniju, ki se bo kmalu upokojil, za njegovo večletno podporo in prijateljstvo.
Predstavitev pobud ob 10-letnici škofovskega posvečenja msgr. Dina De Antonija
V petek, 4. septembra, so v prostorih goriške nadškofije predstavili sklop pobud ob desetletnici škofovskega posvečenja goriškega nadškofa Dina De Antonija. Tiskovno konferenco je uvedel Mauro Ungaro, urednik tednika Voce Isontina, pobude pa sta predstavila nadškofijski generalni vikar msgr. Adelchi Cabass in oglejski duhovnik g. Michele Centomo.
Prva od treh pobud bo na vrsti v petek, 18. septembra, v goriški stolnici. Ob 19.30 bodo slovesne večernice. Vodil jih bo kardinal
Ennio Antonelli, ki bo imel ob 20.30 v goriškem avditoriju Lectio ma-gistralis “Škofijsko delovanje v krajevni Cerkvi po Drugem vatikanskem koncilu”. V torek, 22. septembra, se bodo v nadškofijski palači s škofom srečale krajevne politične, civilne in vojaške oblasti. Sklep praznovanj bo v nedeljo, 27. septembra, s sv. mašo v oglejski baziliki ob 17.00. Sv. mašo bo daroval nadškof Dino De Antoni ob prisotnosti škofov iz naše dežele in bližnje Slovenije. Homilijo bo ob tej priložnosti imel tržaški škof Evgen Ravignani.
Ob desetletnici škofovskega posvečenja bo nadškof msgr. Dino De Antoni odgovarjal na novinarska vprašanja na tiskovni konferenci v petek, 11. septembra, ob 11.30. / AČ
Osrednje vseslovensko Slomškovo slavje
Osrednje vseslovensko slavje ob 150. obletnici Slomškovega prihoda v Maribor (4.9.1859) in 10. obletnici Slomškove beatifikacije (19.9.1999) bo 26. septembra 2009 ob 12. uri na nogometnem stadionu Ljudski vrt v Mariboru. Somaševaje škofov in duhovnikov bo vodil msgr. dr. Santos Abril y Castello, apostolski nuncij v Sloveniji. Program: od 9. do 11.30 ure v stolnici na Slomškovem grobu in pred Najsvetejšim molitev za Slomškovo kanonizacijo, ki jo vodi Prenova v Duhu v sodelovanju z drugimi duhovnimi gibanji. Podobno molitveno srečanje bo tudi v frančiškanski baziliki od 9. do 11.30 ure si bodo romarji lahko ogledali posebno razstavo o Slomšku, ki jo pripravi Nadškofijski arhiv v Ars Sakra, ob 9. in 10. uri bodo v Slomškovi dvorani vrteli dokumentarni film o Slomšku. Ob 11. uri bo pripravljalni duhovni program na stadionu. Poseben program Radia Ognjišče se bo začel ob 11. uri. Slomškova založba bo skupaj z drugimi založbami pripravila stojnice s knjigami o Slomšku in s spominki za romarje. Spremljevalni program bo potekal tudi v stolnici, pri frančiškanih in v Slomškovi dvorani. Ob 12. uri bo sveta maša na stadionu. Od 15. do 18. ure ponovno molitev za Slomškovo kanonizacijo v stolnici, na Slomškovem grobu, pred Najsvetejšim. Ob 15. uri ponovno možen ogled dokumentarnega filma o Slomšku v Slomškovi dvorani.
Martin Brecelj in predavatelj Edvard Kovač (foto DPD)
^ • v^l	NOVI
Gonska	glas
Kratki
Devinski birmanci na Sveti Gori
V nedeljo, 30. avgusta, je bilo v devinski cerkvi spet polno ljudi, tako da se nam je zdelo, da smo že sredi šolskega leta, ko je pri maši veliko otrok s svojimi starši. Tudi zapeli smo za uvod, saj smo se zbrali birmanci, ki smo se s svojimi starši in nekaterimi botri odpravljali na Sveto Goro. Naš župnik g. Giorgio Giannini in katehistinja Olga sta namreč želela s tem začeti ta zadnji mesec, ki nas ločuje do prejetja svete birme. Z njima smo prehodili dolgo pot od tretjega razreda osnovne šole, ko sta nas pripravljala na sprejetje zakramenta sprave, do priprav na sprejetje svetega obhajila in sedaj še zakramenta potrditve, sv.
birme. V tem smislu nas je g. Giannini med mašo tudi nagovoril, saj je v svoji pridigi izrecno govoril prav o tem zakramentu, o pomenu prihoda Svetega Duha in o tem, da Bog od nas pričakuje določen odgovor. Tako je govoril o težavah in milosti verovanja, ki nam pomaga, da razumemo, kaj je prav in resnično, da skušamo razumeti, kaj pomeni ljubiti Boga in bližnjega in da ne delamo razlilk med ljudmi, da ob tem pomislimo tudi, kdo so naši bližnji, tudi starši in drugi, ki so ob nas, ter da je važno, da imamo radi tudi sebe, v smislu, da bomo delali vse, kar lahko koristi naši duši in našemu telesu. Pa smo se nato odpravili proti Sveti Gori. Avtomobile smo pustili pri prvem križu in se po stezi odpravili na goro. Hoja je bila prijetna, na Goriškem je tisti večer prej deževalo inje kar hladno pihalo. Gozd pa nam je ponujal tudi robidnice in drnjule, pa čeprav so še malo vezale po ustih. Ko smo prišli na vrh, smo se najprej lepo razgledali naokrog, saj je s Svete Gore res enkraten razgled. Videli smo morje, izliv Soče, Grmado, pod njo zaslutili naše vasi. Proti zahodu in severu pa smo občudovali Brda in Matajur, Kobariški Stol, Krn in vse ostale gore, ki jim niti odrasli niso znali imena. Pod nami še zelena Banjška planota, v dolini pa Grgar. Lepo je bilo pomalicati in se razgledovati. Čakal nas je še delovni del romanja. Tako smo si ogledali pretresljivo razstavo o preganjanju Cerkve na Slovenskem po drugi svetovni vojni, od seznama umorjenih duhovnikov, do v povoje zavitega škofa Volka, ki so ga zažgali v Novem mestu ter slike uničenih cerkva. Razdelili smo se nato na dve skupini. Starši in tisti botri, ki so prišli z nami, so se zbrali posebej, da so se seznanili z organizacijskimi vidiki in da so pripravili nekaj prošenj za zaključno molitev, mi pa smo v svoji skupini govorili o tem, kaj nam pomeni sveta birma, in prav tako pripravili nekaj prošenj. Nato smo se odpravili v cerkev in končno v kapelo prikazovanja za glavnim oltarjem, kjer smo se, ob petju in branju odlomkov iz Apostolskih del, zamislili o pomenu sedmih darov Svetega duha. Ob vsakem je eden izmed nas prižgal svečko na oltarju, da je s svojim plamečkom simbolizirala modrost, ustrežljivost, blagost, potrpežljivost, stanovitnost, veselje in mir. Z molitvijo prošenj in pesmijo smo se nato poslovili od Svetogorske Matere božje in se z lepimi občutki vrnili domov. Vsi smo si na koncu od slovesu želeli, da bi se taka človeško lepa in duhovno bogata srečanja še nadaljevala tudi po birmi. / NA-NI
Obisk pri goriškem kvestorju
Goriški kvestor Antonio Truzzi, ki je gotovo človek, s katerim se je potrebno pogovoriti, če želimo vsaj približno poznati dejansko stanje v Gorici, je odgovorna urednika tednikov Voce Isontina in Novi glas, Maura Ungara in Jurija Paljka, minuli teden zadržal na prijateljskem klepetu, med katerim je prikazal svoje in napore goriške kvesture, da bi predvsem mlade ljudi, dijake in
Foto JMP
študente, a tudi mlajše šolarje, poučili o raznih nevarnostih, predvsem o izjemni škodljivosti mamil. Kvestor Truzzi je mnenja, da bi se morali o vseh težavah pogovarjati na odprt in prijazen način, svet je namreč eden in isti za vse, ki v njem živimo.
Ob 50-letnici Zveze slovenske katoliške prosvete
Z mladostnim zanosom se snuje nova opereta
Kot veleva že dokaj trdno za-koreninjena tradicija, bo Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice ob proslavljanju pol stoletja dolge, z živahno ustvarjalnostjo zaznamovane poti postavila na oder opereto Grofica Marica madžarskega glasbenika Emmericha Kalmana. Kot so ob 40-letnici Zveze pevski, gledališki in glasbeni navdušenci, člani raznih društev, ki sestavljajo bohotno krošnjo Zvezinega, v slovenski humus trdno vraščenega "viharnika", in z ljubiteljsko zagnanostjo razdajajo svoje znanje, predvsem pa proste ure v pevskih zborih, dramskih in glasbenih skupinah, s svežim ustvarjalnim nabojem, v režiji Adrijana Rustje in dirigenta Hilarija Lavrenčiča, oživili opereto Hmeljska princesa in jo uspešno prestavili v naš prostor, tako se tudi za letošnji okrogli jubilej mladi pa tudi že zreli odrski ustvarjalci vneto pripravljajo na odru Kulturnega centra Lojze Bratuž. Tudi tokrat je upravljanje taktirske paličice vodstvo Zveze prepustilo Hi-lariju Lavrenčiču, ki si je v več kot dvajsetletni izkušnji v tržaškem gledališču Verdi nabral veliko dragocenih izkušenj kot korepetitor in asistent tudi pri postavitvah te zelo priljubljene glasbene zvrsti, ki jo še posebno širša publika vse-
lej sprejema z velikim odobravanjem. Za režijske vajeti je prijel Emil Aberšek, naš "stari" gledališki znanec, ki je vidno sled pustil s svojim dolgoletnim režijskim de-
lom v dramskem odseku PD Štan-drež, z operetnim žanrom pa se je zelo uspešno soočil L 1996, ko je ob odprtju Kulturnega centra Lojze Bratuž v njegovi režiji na prenovljenem odru iskrivo zaživel operetni splet Pri belem konjičku.
Po dveh junijskih srečanjih so se intenzivne vaje za to novo odrsko preizkušnjo začele konec avgusta. In prav na eni izmed prvih vaj smo zmotili glavne ustvarjalce predstave, ki so nam prijazno naklonili nekaj dragocenih minut. Dirigent Hilarij Lavrenčič je
povedal, da so šele na začetku študija te operete, ki jo sam zelo dobro pozna, saj se je z njo že srečal kot baletni pianist in kot asistent nemškega dirigenta. Z zasedbo je zelo zadovoljen, čeprav so morali prezasesti tenorista. Oba glavna protagonista sta mlada pevca iz profesionalnih vrst. Glavna vloga,
grofica Marica, zahteva barvan sopranski glas, Tassilo pa lirični tenor. Kot vse operete se tudi ta srečno konča. V njej je seveda tudi zbor, saj pevci v vlogah domačinov, vaščanov sooblikujejo praznik, zaroko grofice Marice, ki si jo sama izmisli, da bi pregnala nadležne snubce. Žal pa se na izmišljeno ime zaročenca odzove realna oseba, prodajalec prašičev, in zgodba se začne humorno zapletati. V glasbeno partituro, ki jo je napisal Kalman, skupaj z Leharjem, velikan te zvrsti na
Madžarskem, Lavrenčič ni veliko posegel, le nekatere dele je malce skrajšal, saj je opereta v treh dejanjih kar dolga. Kljub krajšanju bo trajala okrog dve uri. Po prvem dejanju bo kratek odmor, med drugim in in tretjim pa bo le premor za bliskovito menjavo scene. Lavrenčič je naglasil, da je v delu veliko ljudskega melosa s ciganskim poudarkom. Prav zaradi tega mora opereta zadihati v ljudskem duhu. Prisotnost ciganov in vina tokaj - po mnenju dirigenta - obarva njeno tematiko v sodobne tone. Čeprav v določenih trenutkih preha-ja skoro v opero, bo poudarek na njenih komičnih tonih, tako da bo celota izzvenela humorno. Lavrenčič je še podčrtal, da so za glasbo Kalmana, ki je zelo vešč pisec tovrstnega glasbenega žanra - pri njegovih delih je vse jasno, točno zapisano -, tipični dolgi finali, v katerih se spletajo vse teme. Glasba pa je napisana tako, da zahteva popoln orkestrski zven. Da bo tako, bo poskrbel orkester ArsAtelier, ki združuje različne glasbenike iz naše dežele. Režiser Emil Abeišek je navdušeno dejal, da se je lotil dela z velikim veseljem, prav takim, kot veje iz operete, kjer se v folklornem vzdušju pretaka ciganska kri, pa tudi z zavestjo, da je opereta kar zahtevna. Ob glavni zgodbi je še veliko drugega dogajanja. Aberšek se je v sozvočju z dirigentom odločil v postavitvi poudariti komično stran, zato upa, da bo celota kar zabavna. Zasedba je po njegovem vrhunska.
/dalje str. 9 Iva Koršič
Pilonova galerija v Ajdovščini
Razstava Goriški likovni krog
Pilonova galerija Ajdovščina je ob 30. obletnici Kogojevih dni pripravila dve razstavi pod skupnim naslovom Goriški likovni krog. Likovna razstava Goriški krog se osredotoča na glavne protagoniste goriške likovne umetnosti v času med obema vojnama, razstava Slovenski tisk v Gorici 1918-1940 pa je usmerjena v bogato ilustra-torsko in grafično ter oblikoval-
sko dejavnost tega časa in ima poleg ožjega likovnega tudi zgodovinsko-dokumentarni odtenek.
Goriški krog je v strokovni literaturi pojem, ki se vrti okrog vodilne trojice slovenskih likovnih umetnikov v tem prostoru: Veno Pilon, Lojze Spazza-pan in Ivan Čargo. Likovna razstava je posvečena prav trem pomembnim avantgardistom, razstavljena pa bodo njihova dela iz zbirke Pilonove galerije in zasebne zbirke dr. Vanje Lokar iz Trsta. Posebna pozornost je na-
menjena Ivanu Čargu, saj bo na ogled nekaj njegovih stvaritev, ki doslej še niso bile predstavljene javnosti; za to priložnost so še posebej pomembni veduta Kanala ter dve deli, v enem Čargo koketira s futurizmom, saj je bil prav on tisti slovenski umetnik, ki se je temu avantgardnemu toku najbolj približal. Med razstavljenimi deli prevladujejo portreti, ki so svojevrsten dokument tistega časa, umetniki so se namreč pogosto medsebojno portretirali in v podobo ujeli tudi svojo širšo družbo, ostale kulturnike, skratka Goriški krog. Na ogled bo tudi nekaj krajin naštetih umetnikov. Goriški kulturni krog so poleg treh naj večjih tvorili še ostali, med njimi prefinjeni portretist Avgust Bucik, ilustratorji Milko Bambič,
Jože Srebrnič, Julče Božič ter tudi mlajši Rudolf Saksida, skratka generacija, ki se šola v različnih evropskih mestih, žal pa le peščica njih ostane v Gorici, večina se ob naraščajoči politični zaostritvi odloči za dokončen odhod iz rojstnih krajev. Ti umetniki so zastopani na razstavi knjižne ilustracije in opreme.
Poseben pregled je usmer-
jen v obravnavo letnih koledarjev dveh izstopajočih založb, Goriške Mohorjeve družbe (GMD) in Goriške matice (GM), nosilk osrednjega kulturnega, izobraževalnega ter narodno-zavednega pomena v medvojnem obdobju na Goriškem. V našem primeru pa predvsem eno redkih, če ne edinih vitalnih področij goriškega likovnega življenja takratnega časa. Te publikacije najbolj splošne narave so bile tudi nosilke pomembnih likovnih novosti in najbolj kvalitetnega oblikovanja svojega časa. Napredni uredniki in opremljevalci primorskih koledarjev so se zavedali pomena uvajanja novosti in redne menjave grafične podobe. Za opremo koledarjev so zaposlili najboljše iz domačega, primorskega okolja ali rodu; Tržačana Avgusta Bucika in Milka Bambiča, goriške umetnike Julče-ta Božiča, Lojzeta Spazzapana, Jožeta Srebrniča, Sašo Šantla ter v Sežani rojeno Ksenijo Prunko-vo. Ozrli so se tudi čez mejo, v središče Slovenije, kjer so delovali že uveljavljeni ilustratorji, kot so
Anton Koželj in Maksim Gaspari ali France Gorše, Mara in Tone Kralj, ki jih je Primorska v času med obema vojnama z veseljem posvojila; predvsem k slednjim se je bolj nagibala GMD. Petnajst lokalnih, gostujočih avtorjev ter tistih, za krajši čas prisotnih na Goriškem, ki je v 20. in 30. letih skrbelo za grafično in likovno opremo koledarjev GM in GMD, je odslikavalo prerez tedanje pluralne umetniške atmosfere in raznolikih usmeritev. Njihov slogovni lok se namreč pne od preverjenih realističnih, "vesnan-skih" temeljev s pridihom secesije in impresionizma, ki jih zastopajo starejše generacije z Gasparijem, Šantlom, Koželjem in Bucikom na čelu, do modernejših ekspresionističnih in "novostvarnostnih" tendenc, ki so v naše kraje prodrle preko gostujočih zakoncev Kralj in Goršeta, ter čiste avantgarde, izhajajoče iz živahnega vrenja mladih umetniških talentov v samem osrčju Gorice, ki jo v koledarsko opremo vnese Spazzapan.
Ob razstavi bo izšel tudi obsežen katalog Slovenski tisk v Gorici/La stampa slovena a Gorizia 1918-1940 s tekstoma dr. Irene Mislej in Maje Marinkovske in barvnimi reprodukcijami. Likovno razstavo pa spremlja zloženka Goriški likovni krog.
S-rifiji r "if.ir i' -" .!.
Slovesnosti ob 100-letnici prvega poleta Ede 5
Novogoričani in Goričani so bratoma Rusjan izkazali zasluženo pozornost
Obvestila
Pri sv. Ivanu v Gorici bo v nedeljo, 13. septembra, ob 16.30 praznik sv. birme. Jutranja maša ob 10. uri zato odpade. Spoved za starše, botre in vse druge bo v petek, 11. t. m., po večerni maši ob 19.30.
Slovenski center za glasbeno vzgojo EMIL KOMEL obvešča, da se na sedežu v Gorici pouk začne v ponedeljek, 14. septembra. Prvo srečanje s starši in učenci na podružnicah bo po naslednjem koledarju, kjer sprejemamo še nove vpise: Devin, četrtek 17. septembra, ob 17. uri; Doberdob, torek, 15. septembra, ob 15. uri; Plešivo (osnovna šola), petek, 18. septembra, ob 18.30. Zamudniki se lahko še vpišejo na sedežu v Gorici, Drevored XX. septembra 85, tel. 0481 532163, 0481 547569, od pon. do pet. od 10. do 12. in od 15. do 18. ure.
Dekanija Štandrež vabi na vseslovensko Slomškovo proslavo, ki bo v soboto, 26. septembra, v Mariboru, in na Ptujsko Goro. Avtobus po pobiral romarje po vaseh. Vpisovanje pri Emi, tel. 0481-21361. Dekanija Štandrež obvešča, da se bo začel tečaj za slovenske bralce Božje besede (bralce mašnih beril) v sredo, 30. septembra, ob 20. uri v sejni sobi štandreškega župnišča. ACM iz Trsta vabi na Slomškovo slavje v Maribor ob 10-letnici Slomškove proglasitve za blaženega in 150-letnici škofijskega sedeža v soboto 26. t. m. Vpise sprejema g. Jože Markuža, župnik v Zgoniku, na tel. št. 040-229166. Vpišite se takoj. SDZPI obvešča, da poteka vpisovanje na tečaj po višješolski diplomi v sodelovanju s podjetji: Tehnike finančnega posredništva 580 ur (300 ur teorije, 280 ur work experience, štipendija 2,3 evrov za vsako uro prisotnosti na delovni praksi, tečaj brezplačen). Tečaj, ki je financiran s sredstvi Evropskega socialnega sklada, bo potekal na goriškem sedežu SDZPI, Verdijev Korzo 51 v prostorih KB Centra. Rok vpisovanja do 25. septembra 2009. Vpis in dodatne informacije na tel. št. +39 048181826 ali go@sdzpi-irsip. it. Več na spletni strani www. sdzpi-irsip. it.
SDZPI obvešča, da poteka vpisovanje na tečaje po univerzitetni diplomi: uporaba načinov in obvladovanje orodij komunikacije (80 ur), priprava turističnih paketov za čezmejno območje in njihova promocija (80 ur), upravljanje informacijske varnosti (60 ur). Brezplačni tečaji, ki so financirani s sredstvi Evropskega socialnega sklada, bodo potekali na goriškem sedežu SDZPI, Verdijev Korzo 51 v prostorih KB Centra. Rok vpisovanja
do 16. oktobra 2009. Vpis in dodatne informacije na tel. št. +39 0481 81826 ali go@sdzpi-irsip. it. Več na spletni strani www. sdzpi-irsip. it.
Združenje prostovoljnih krvodajalcev sekcije Sovodnje ob Soči vabi na baklado, ki bo v petek, 11. septembra, z zbirališčem ob 19.45 v Rupi na plošči, kjer poteka vsakoletni Praznik frtalje, od tod se bodo navzoči v prijateljskem vzdušju udeležili pohoda z baklami po vaških ulicah. Sledita večerja in družabnost. Nabrane prispevke bodo namenili izgradnji stavbe v Avianu Via di Natale 2. Organizatorji toplo vabijo v čim večjem številu.
Sožalje
Ob smrti dragega očeta Zdravka Terčiča izreka svojemu odborniku Marku Terčiču iskreno sožalje Kulturni center Lojze Bratuž.
Čestitke
Maji Jarc, ki je prejšnjo soboto v doberdobski cerkvi stopila na skupno življenjsko pot s svojim izvoljencem Denisom Devetakom, čestitata in voščita veliko sreče Katoliška knjigama in Katoliško tiskovno društvo.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje
(od 11.09.2009 do 17.09.2009)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob nedeljah, od 20.00 do 21.00. Spored:
Petelj 11. septembra (v studiu Andrej Baucon): Poletni večeri: najboljša domača narodno-zabavna in zabavna glasba turbo dance, vroče novice, zanimivosti in humor. Soboto, 12. septembra (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v beneškem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 14. septembra (v studiu Andrej Baucon): Poletni sodobni sound, najboljši svetovni in domači hiti (nekoč in danes), vroče novice, zanimivosti.
Torek, 15. septembra (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 16. septembra (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Brata Rusjan, pionirja letalstva - Izbor melodij.
Četrtek, 17. septembra (v studiu Niko Klanjšček): Poletje po domače.
O
O'
' %■ L y mo
Vljudno vabljeni na odprtje razstave
■č*.
GORIŠKI LIKOVNI KROG in SLOVENSKI TISK V GORICI med obema vojnama
Razstavo bo predstavila dr. Irene Mislej
Kulturni center Lojze Bratuž
četrtek, 24. septembra 2009, ob 18. uri
In memoriam / Diego Paoletti
V začetku tedna je na Goriškem odjeknila žalostna vest, da se je v nedeljo, 6. septembra, dopoldne na regionalni cesti med Bovcem in Kobaridom z motorjem tragično ponesrečil 40-letni domačin iz Rupe, Diego Paoletti. Na ovinku naj bi zapeljal na nasprotni vozni pas in usodno trčil v avtomobil. Zanj ni bilo pomoči, kmalu je umrl na kraju nesreče. Kdor ga je poznal, ve povedati, daje bil Diego fant umirjenega značaja in dobrega srca, veder in delaven. Motor je vozil že v časih, ko je obiskoval klasični licej Trubar v Gorici. Po opravljeni višji šoli je diplomiral iz biologije na univerzi v Trstu. Nekaj let je nato poučeval na slovenskih šolah, pred desetimi leti pa seje v Foljanu zaposlil kot občinski redar. V zadnjem letuje bil zaposlen na pokrajinskem sedežu zavoda INPS v Gorici. Še naprej je v rojstni Rupi živel s starši in babico, zapušča pa tudi mlajšega brata. Svojcem izražamo naše globoko sožalje. / Ured.
Grazia Rusjan in Tomaž Meze (foto DPD)
Obisk v društvu Sidro v Doberdobu
Deželni svetnik Gabrovec si je ogledal paludarij
Zagotovo so, a jih verjetno ni veliko, tisti, ki minuli konec tedna na območju obeh Goric niso vsaj enkrat slišali besede oziroma priimka Rusjan. Bratoma Rusjan in spominu na stoletnico prvega slovenskega poleta z motornim letalom, ki sta ga 25. novembra 1909 "zakrivila" prav Edvard, ki je postal kot pilot bolj znan, in starejši Josip, ki je bil vrsto let pomaknjen v bratovo senco, je bila posvečena cela vrsta dogodkov. Niz se je začel s petkovim slavnostnim sprejemom župana Mestne občine Nova Gorica ob občinskem prazniku in slovesnostjo ob 100-letnici velikega jubileja, ki je potekala v Slovenskem narodnem gledališču v Novi Gorici. Ob tej priložnosti je bil prikazan tudi film Leteča brata Rusjan v režiji Borisa Palčiča. Tudi sobotna slavnostna seja mestnega sveta ob občinskem prazniku v veliki dvorani novogoriške občine ni šla mimo brez omembe bratov Rusjan in njunega izjemnega dosežka. Župan Mirko Brulc je v slavnostnem govoru poudaril, da Mestna občina sledi poti znanja in napredka, novim idejam in drznim rešitvam. "V teh hotenjih se zgledujemo po pogumnih možeh iz naše preteklosti. Med njimi sta zagotovo tudi brata Rusjan, ki s svojo neprecenljivo tehnično in človeško dediščino navdihujeta mlade rodove, s svojo življenjsko filozofijo 'biti vizionar in biti pred časom' pa tudi vsem nam dajeta trdno izhodišče in močno motivacijo pri oblikovanju naših vrednot in postavljanju naših ciljev", je izpostavil Brulc, ki je v nadaljevanju seje podelil priznanja Mestne občine za leto 2009. Najvišje priznanje oz. naziv častnega občana leta 2009 je prejel igralec Aleksander Valič, rojen leta 1919 v Gorici, ki je v bogati karieri na odrskih deskah, pred kamero ali mikrofonom odigral več kot 120 najrazličnejših vlog. Ob zaključku seje je na brata Rusjan znova opozorilo svojevrstno presenečenje. Antonio Russo iz go-riškega aero-kluba, ki že od leta
Deželni svetnik SSk Igor Gabrovec je bil nedavno gost navtičnega društva Sidro, ki deluje v Doberdobu. Najprej se je sestal z nekaterimi odborniki društva, ki so mu orisali nastanek in namene delovanja, ki se je rodilo pred nekaj meseci. Glavna cilja društva sta pridobivanje privezov za svoje člane in primerno upravljanje ter spodobna ureditev parka presihajočega Doberdobskega jezera. Pri društvu namreč poudarjajo, da ima jezero izredno naravno veljavo, in so prepričani, da bi bilo treba to vodno gladino in njeno okolico ovrednotiti kot pomembno točko za druženje domačinov in za promocijo našega teritorija. Na tem območju je bila še v letih uprave župana Lavrenčiča dograjena posebna struktura, ki bi morala služiti v naravovarstvene in učne namene. Gabrovec si je to strukturo ogledal v spremstvu odbornikov in se lahko prepričal o njenem žalostnem stanju. Stavba je dokončana, a ni nikdar doživela
odprtja. Sameva zaprta, iz leta v leto jo vse bolj zakriva rastlinje. Okolica je že divje zaraščena, informativni panoji so se podrli, igrala za otroke so prav tako zanemarjena. Leseni pomol je že načel zob časa, kar deloma velja tudi za okna in vrata paludarija. Društvo Sidro, ki šteje že nad 150 članov, ponuja načrt, po katerem bi lahko ta lokacija končno pravilno zaživela. Društvo je naslovilo prošnjo na občinsko upravo, lastnika stavbe, da bi mu bila slednja dodeljena v začasno uporabo. S prostovoljnim delom članov in dobrovoljnih občanov bi za prvo silo počistili poslopje in okolico in jima povrnili dostojen videz, neuporabljene notranje prostore pa bi namenili dejavnostim društva, ki še nima primernega sedeža. Gabrovec je dejal, da je projekt vreden vse podpore. Zagotovil je pomoč društvu Sidro in vsem, ki bi sodelovali pri načrtu, ter napovedal, da bo zaprosil za nujno srečanje z županom, saj je Dežela svoj čas bistveno pripomogla k uresničitvi centra.
Društvo Mladinski dom je, kot napovedano, tudi ob koncu poletja priredilo prijeten in sproščen teden za otroke - Srečanja 2009. Od 24. avgusta do 4. septembra je 25 otrok iz vrtca in osnovne šole preživelo nekaj dni v lepi družbi v čudovitih prostorih Zavoda sv. Družine. V prvem delu jutra so se pod vodstvom animatorjev in pomočnikov pripravljali na skorajšnji začetek šolskega leta, nato pa so imeli še dovolj časa na razpolago za veselo in razposajeno igranje.
Od 31. avgusta do 4. septembra pa je v učilnicah bližnjega Mladinskega doma potekala priprava osmih petošolcev na vstop v srednjo šolo. Prof. Vanda Sever jih je uvajala v študij italijanščine, ob tem pa jim je posredovala kopico dragocenih nasvetov in navodil o tem,
kako naj se v novi šoli vedejo, kakšne so razlike med osnovno in srednjo šolo in pa o metodah učenja. David Bandelj je otrokom osvežil znanje slovenščine, Karmen Lemut matematike, Marianna Kosič angleščine, Simon Peter Leban pa zgodovine. Kot nam je povedal ravnatelj MD Mauro Leban, je namen pobude, ki se uspešno ponavlja že nekaj let, ta, da se otroci ne le pripravijo na vstop v šolo, ki bo od njih zahtevala kaj več, temveč tudi ta, da se postopoma naučijo večje samostojnosti in odgovornosti pri delu. V ponedeljek, 14. septembra, bo ob 18. uri v Mladinskem domu sestanek s starši, ki se ga lahko udeležijo tudi tisti, ki bi še radi vpisali otroke v Mladinski dom v šol. letu 2009-10, kajti prostih je še nekaj mest. Tel. št. 0481 546549 ali mobi 328 3155040.
1951 izdeluje miniaturna letala, je poskrbel za to, da je eno od njih, težko le 3,5 gramov, poletelo nad glavami svetnikov in svetnic ter povabljenih gostov. Za seboj je vlekel celo transparent z napisom "W sto let Rusjanov". Russo je bil tudi eden od protagonistov odprtja razstave "100 let brnenja na Goriškem nebu" av-
torja Srečka Gombača v avli mestne hiše. Tam je spustil še precej manjše, le 0,49 gramov težko letalo, ki je kljub majhnosti suvereno zakrožilo po prostoru. Gombač, dober poznavalec bratov Rusjan in njune zgodbe ter tudi avtor knjige o začetkih motornega letenja med Slovenci, je o razstavi povedal, da temelji predvsem na objavah slovenskih časopisov tistega časa. Nečakinjo bratov Rusjan, Grazio Rusjan, je prijetno presenetilo dejstvo, da je na razstavi odkrila dve fotografiji svojih stricev, ki ju ni še nikdar videla, ob tej priložnosti pa je pojasnila, da si je že pred desetimi leti zadala nalogo, da je treba v zgodovino pravičneje umestiti tudi Edvardovega starejšega brata Josipa. Da bi se stoletnica velikega dosežka bratov Rusjan usidrala tudi v spominu mlajših, so na občini poskrbeli s spuščanjem letalskih modelov z vrhnjega nadstropja občinske stavbe. Člani Kluba mladih tehnikov Goriške regije so skozi okna pognali lepo števi-
Dve pobudi Mladinskega doma
Še Srečanja 2009 in priprava na srednjo šolo
ski razstavi o bratih, ki sta ju pripravili krajevna skupnost Štandrež in ZSSDI. Premočan veter je žal onemogočil, da bi replika Ede 5 z letališča v Ajdovščini v spremstvu več kot dvajsetih letal aeroklubov z obeh strani meje poletela na Roje, kot je bilo sprva zamišljeno, kar je nekoliko pokvarilo dogodek. Repliko Ede 5 so tja sicer pripeljali, pred odkritjem in po odkritju obeležja pa je letalo, izdelano leta 2000 v Lescah, vendarle poletelo v zrak, resda le za kratek čas in na razdalji le nekaj deset metrov, a ravno toliko kot pred sto leti Edvard Rusjan. 42-letni Tomaž Meze iz Logatca, ki že 15 let pilotira helikopter letalske policijske enote, je bil na Rojah zvezda številnih udeležencev prireditve z obeh strani meje. Oblečen tako kot piloti v začetku 20. stoletja, je kljub burji osrečil marsikoga, ki se je z udeležbo na prireditvi poklonil velikima bratoma. "Izredno sem presenečen, da je Edvardu Rusjanu uspelo poleteti, saj je bil pravzaprav čisti laik na področju konstrukcije, aerodinamike in pilotaže. Ko sem sam prvič sedel v repliko Ede 5, sem imel za seboj okrog štiri tisoč ur letenja in precej izkušenj s področja gradnje in aerodinamike, pa sem imel kljub temu kar veliko težav ali pa vsaj 'rešpekt' do tega letala", je o pogumu bratov Rusjan tik pred drugim kratkim poletom povedal Meze in izrazil upanje, da bodo meteorološke razmere v soboto, 12. septembra, omogočile, da vendarle poleti z ajdovskega letališča proti Rojam in s tem Edo 5 na simboličen način pripelje domov.
Nace Novak
lo modelov letal, ki so jih otroci - zaneslo pa je tudi marsikaterega odraslega - lovili po travniku pred mestno hišo in jih kasneje metali nazaj v nebo.
Čezmejna prireditev Vrnitev domov bratov Rusjan je potekala v popoldanskih urah na goriških Rojah, kjer se je zbrala velika množica, ki je toplo sprejela odk-
ritje spomenika, ki so ga na pobudo društva sKultura 2001 izdelali dijaki šole mozaika iz Spilim-berga in likovne akademije iz Ljubljane. Navzoče sta nagovorila izvedenca Carlo D'Agostino in Sandi Škvarč, za njima še Grazia Rusjan, župan Mirko Brulc, predsednik pokrajinske uprave Enri-co Gherghetta, v imenu društva sKultura 2001, ki je odigralo odločilno vlogo pri uresničitvi spomenika, pa tudi Marjan Breščak, za njim goriški župan Ettore Ro-moli. Prisotni so si v bližnjem hangarju lahko ogledali fotograf-
Odziv na intervju z dr. Evgenom Bavčarjem v Večerovi prilogi V soboto
Pogrom proti slovenski državi
Včeraj (19.8) sem v Dnevniku in Večeru prebral dokumentacijo o tem, kakšen mon-struozni sodni proces se dogaja proti filozofu in umetniku Evgenu Bavčarju in kakšen je odnos do pisatelja Borisa Pahorja. Potoval sem, dogodke prezrl. Groza me je in ne morem spati.
Osebno izkaznico obeh povzemam iz člankov, ki ga je v Dnevnikovem Objektivu objavil Ervin Hladnik Milharčič 16. maja 2009 in v Večeru 4. julija 2009 Melita Forstnerič Hajnšek.
Evgen Bavčar Pri dvanajstih je popolnoma oslepel. Gimnazijo je končal v Novi Gorici, zgodovino na ljubljanski univerzi in filozofijo na Sorboni v Parizu. Literarni teoretik, umetnostni kritik, fotograf in filmar. V pariških intelektualnih pa tudi vladnih krogih izjemno znan in cenjen. Prijatelj pokojnega Zorana Mušiča, pokojnega najpomembnejšega francoskega pesnika Edmonda Ja-besa; prijatelja Milana Kun-dero je prepričal, da je napisal članek "Rešite Slovenijo v
Le Mondu”, ki je imel svetovni odziv za Slovenijo v najkrajšem času.
Berlinski pesnik Walter Ane ga je imenoval za četrtega izumitelja fotografije. O Bavčarjevem delu pišejo diplomske naloge in doktorate po vsem svetu. Je daleč najboljši slovenski kulturni
ataše, med drugim zaslužen, da je najprej Pariz, potem svet odkril Borisa Pahorja. Boris Pahor
Pozna ga vsak Slovenec, široko čaščeni avtor, zdaj se že mnogo Evropejcev zaveda njegove historične, politične in človeške dimenzije, naj-
prej od Francozov predlagani kandidat za Nobelovo nagrado, zdaj končno redni član SAZU, država Slovenija na njem gradi svoj ugled, soavtor filma, ki sta ga delala skupaj z Bavčarjem.
Potek dogodkov Bavčarjev in Pahorjev film se začne snemati, projekt teče. V proces se vključijo mi-norne figure, ljubljanski provincialni strdki, ki dopisujejo ali spreminjajo scenarij, si projekt prilaščajo, si odrejajo honorarje, oba avtorja odrinejo, ignorirajo in ponižujejo, itak je eden slep, drugi pa star, in naredijo zmazek, ki ga avtorja seveda ne moreta več priznati za svojega, zato iz projekta izstopita.
In tu se začne peklenska pomaranča. Ljubljanski provincialni strdki (imen namenoma ne navajam, ker upam, da bodo imeli še toliko prisebnosti in celo občutka za lastno preživetje, ker so pred totalnim osmešenjem in bodo sami zaustavili to kriminalno idejo, da bodo sami nemudoma skočili s tega voza) Evgena Bavčarja tožijo, sprožijo proces, češ da so utrpeli škodo. V kaosu nekate-
rih neumnih in človeško popolnoma poškodovanih sodnikov celo zmagajo. Ustavno sodišče sicer že razume, kako tempirano bombo ima na lastnem dvorišču, saj je zaradi tega procesa sprejelo nekatera dopolnila, ki vsaj za naprej omejujejo možnost, da bi pravice slepega bile lahko še kdaj tako brutalno kršene, ampak to ni dovolj, ne pomaga, še ni steklo, Bavčar je v sodni proces še vpleten. Je pod tožbo. V Pariz dobiva pisma s sodišča v slovenščini, ki jih kot slep seveda ne more prebirati, francoski pisatelji tudi ne znajo slovensko. Na vsako pismo je treba odgovoriti v kratkem roku. Skratka, Evgen Bavčar je sredi Pariza, pred očmi svetovne inteligence, kljub protestom slovenskega in svetovnega PEN-a, talec kriminalne provincialne slepote dela slovenskega sodstva, ne more se odzivati na povabila, ki jih dobiva iz sveta.
Spoštovani gospod minister Aleš Zalar! Nekdo mora osebno ustaviti to sramoto in katastrofo, stroj, ki tiktaka, je očitno sam ne more. Se sploh zavedate, kako svetovno dimenzijo ta "promocija Slovenije" doživlja? Prosim Vas, da urgirate nemudoma.
Tomaž Šalamun
Na večeru poezije v Celju
Veronikina nagrada Jožetu Snoju
a večeru poezije, ki so ga poimenovali po Minat-tijevih verzih iz zbirke Nekoga moraš imeti rad..., so v Celju podelili (25. avgusta) letošnjo Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko, izdano od junija 2008 do junija 2009 v Sloveniji.
Prejel jo je Jože Snoj (1934), in sicer za zbirko Kažipoti brezpotij (izšlo pri založbi Nova revija). Zlatnik poezije za življenjsko delo je tokrat prejel pesnik Ivan Minatti.
Žirija v sestavi Jelka Kernev Štrajn, kritičarka in prevajalka, tokrat predsednica žirije, Alenka Zor Simoniti, novinarka in urednica oddaje Pisave na TV Slovenija, ter pesnik Milan Vincetič, profesor slovenščine v Murski Soboti in dobitnik več nagrad za svojo poezijo, je pregledala kakš- Repki, avtorica Kristina Hočevar, nihtristo(!) pesniških zbirk, ki so Opuščanje vrta, avtor Peter izšle v navedenem obdobju. V ožji Kolšek, Rimska cesta, avtor Peter
Semolič, zbirko Otok, mesto in	osvetli, toda vselej tako, da nekaj
drugi pesnice Lucije Stupice, ter	zmeraj ostane v senci, kar poraja
na koncu nagrajeno zbirko Kaži-	sistematičen dvom o polnosti po-
poti brezpotij pesnika Jožeta	mena".
Veronikina nagrada, ki znaša 4000 evrov, je bila podeljena trinajstič, pripravlja jo celjsko podjetje Fit media, finančno pa pokriva občina Celje s sponozorji. Med nagrajenci so doslej bili tudi Ciril Zlobec, Milan Jesih, Tone Pavček in Milan Dekleva.
Letošnji prejemnik zlatnika za življenjsko delo je pesnik Ivan Minatti (1924). Njegova zbirka z naslovom Nekoga moraš imeti rad (prvič je izšla leta 1963) od izida naprej pomeni ne le vrh njegove intimistične poetike, pač pa tudi veliko prelomnico v slovenski liriki. Kakor je zapisal Aleksander Zorn ob izidu knjige Izbrana lirika, bi v slovenski poeziji takega prvinskega lirika, kot je Minatti, težko našli. Zlatnik poezije za življenjsko delo so podelili petič. Doslej so to posebno pesniško priznanje dobili Ci-matizira življenje na ozadju smrti ril Zlobec, Tone Pavček, Kajetan in ustvari vrsto vmesnih bivanj- Kovič in Miroslav Košuta, skih položaj ev, ki j ih zaporedoma	Peter	Kuhar
Snoja.
Snojeva zbirka, s katero je postal Veronikin nagrajenec, po mnenju žirije med drugim "učinkuje tako, izbor so uvrstili pet za nagrado no-	kot da se je v njej zjedrilo vse do-
mininarih knjig, in sicer zbirko	sedanje snovanje tega avtorja, te-
Kratki
Drago Jančar na Češkem najbolj prevajani živeči slovenski avtor
Glede na število prevodov v češki jezik lahko sklepamo, da Drago Jančar sodi na Češkem med doslej najbolj prevajane živeče slovenske avtorje. Pred nekaj dnevi je pri ugledni založbi H&H iz Prage v češkem jeziku izšel Jančarjev roman Severni sij (Polarni zare). To je že dvanajsta knjižna publikacija Draga Jančarja v češčini.
Delo je prevedel Libor Doležan, ki velja za enega od sicer dokaj številnih naslednikov znamenitega prevajalca in esejista Františka Benharta (1924-2008). Benhart je s svojim delom skozi več desetletij pripravil Čehom izvrsten prerez	slovenske
književnosti, samo iz Jančarjevega opusa pa je prevedel deset knjig, med drugim tudi dela Halštat (2000) ter Katarina, pav in jezuit (2003). Libor Doležan je že prevajal nekaj slovenskih avtorjev (npr. Žarko Petan in Dušan Čater), iz Jančarjevega opusa pa je poleg romana Severni sij sodeloval še pri izidu dela Klini z lestve Sv. Jakoba (Pričky z Jakoba žebrfku, 2006).
Roman Severni sij je sicer starejše Jančarjevo delo, saj je prvič izšel že Ietal984, pri čemer založba H&H kot predhodnico Severnega sija omenja roman Galjot, ki je v češčini izšel leta 1990, prevedel pa ga je František Benhart. / PK
Razstava ob 80-letnici Janeza Menarta
V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani je na ogled razstava, postavljena v spomin pokojnemu pesniku in prevajalcu Janezu Menartu ob bližnji osemdesetletnici. Razstava temelji na pesnikovi zapuščini, ki jo je osrednji slovenski knjižnici podarila pesnikova soproga prof. Tonka Menart. Dr. Mihael Glavan, avtor
postavitve, je gradivo razdelil na pet vsebinskih sklopov. Predstavlja Menartovo pesniško delo, njegove prevode, kritične članke in drugo javno delo. Razstavo je odprla Mateja Komel Snoj, ki je 1. septembra postala nova ravnateljica NUK.
Janez Menart (1929-2004) gotovo še vedno sodi med najbolj priljubljene slovenske pesnike, mnogi znajo njegove pesmi na pamet in radi citirajo verze, kot je tale o “ljubem kruhku’’
(ta, ki tu gnije, ni bil pek, / a, glej, preživel je svoj vek / za ljubi kruhek), ali pa poznajo popevke, ne da bi vedeli, da je besedila zanje napisal prav Menart (Majda Sepe npr. je pela Stihe mojega spomina in Ljubezen).
Ni dočakal osemdeset let, kakor nekateri njegovi sopesniki iz zbirke Pesmi štirih: Menart je bil rojen 29. septembra, Ciril Zlobec jih ima letos 84, Tone Pavček samo tri leta manj, le Kajetan Kovič (1931) je mlajši.
Za Pesmimi štirih, kije prvič izšla leta 1953, so sledile Menartove samostojne zbirke: Prva jesen (1955), Časopisni stihi (1960), Bela pravljica (1963), Semafori mladosti (izdatno pomnožen izbor, 1963, ponatis 1965), Srednjeveške balade (1973), Pod kužnim znamenjem (1977, dotis 1978), Srednjeveške pridige in balade (1990). Iz neverjetno obsežnega prevajalskega opusa velja omeniti dela Byrona, Grigorja Viteza, S. T. Coleridgea, Shakespearea (tudi vseh 154 sonetov!), Burnsa, Musseta, Preverta, Villona, Hugoja, Lamartinea in tri drame angleške renesanse (Jonson, Marlovve, Kyd).
Čeprav je pesnik dobil nekaj nagrad, tudi Prešernovo, pa za oblasti ni bil sprejemljiv, in tako je zaradi svojega javnega nastopanja bil večkrat celo ob službo.
Razstava, ki je doslej najpopolnejši pogled v Menartovo ustvarjalno delavnico, bo odprta do 4. oktobra. / PK
Janez Menart STIHI MOJIH DNI
7
*	^	•	'NBg'
■ n m. m m i
V muzejih v Milanu in Rimu
Italija se bo poklonila Hopperjevemu realizmu
Italija se pripravlja na veliko retrospektivo del ameriškega realističnega slikarja Edwarda Hopperja (1882-1967). Razstava, ki prinaša okoli 170 Hopperjevih oljnih slik, akvarelov in risb, bo od 15. oktobra najprej na ogled v milanskem Palazzo Reale, 16. februarja pa se bo preselila v rimski Museo del Corso, piše italijanska tiskovna agencija Ansa, po kateri je vest povzela STA.
Dela za razstavo so posodili nekateri večji ameriški muzeji, največ pa jih je v lasti newyorškega Whit-ney Museum of American Art, s katerim je bil Hopper za življenja
zelo povezan. Prav v muzeju Whitney so leta 1920 postavili njegovo prvo samostojno razstavo, ki sta ji sledili še dve znameniti postavitvi v letih 1950 in 1960. Po Hopperjevi smrti
je njegova vdova Josephine muzeju podarila okoli 2500 slikarjevih del.
Za razstavi v Italiji je pristojen kura tor muzeja Whitney Carter Fo-ster. Postavitev je razdelil v sedem sklopov, da bi zajel celotno Hop-perjevo umetniško pot - od mladih študijskih let v Parizu do vrhuncev njegovega ustvarjanja v tridesetih, štiridesetih in petdesetih letih. V sklopu razstave bodo na ogled tudi številne risbe in skice Hopperjevih slik, ki kažejo, da je bil njegov realizem pogosto sinteza podob iz različnih krajev in časov, prej kot zgolj preprost odsev resničnosti.
Hopper (1882) je bil rojen v zvezni državi New York. Slikati je začel že kot najstnik, nato je študij nadaljeval na newyorškem Inštitutu za umetnost in oblikovanje. Veliko je potoval po Evropi. Slovi tako po svojih krajinah kot po por-
tretih, ki se osredotočajo na tihe trenutke vsakdana. Pogosto je portretiral osamljene ali zdolgočasene ljudi v pisarnah, stanovanjih, motelih ali ob obedu. Med njegovimi najbolj znanimi deli, ki bodo na ogled na italijanskih postavit-
vah, so "Cape Cod Sunset”, "Se-cond Story Sunlight" in "A Wo-man in the Sun".
Retrospektiva Hopperjevih del bo po Milanu in Rimu prihodnje poletje na ogled še v švicarski Lau-sanni.
iAjioii
Zagrebški Maksimir je bil tokrat dobesedno premajhen za vse ljubitelje irske rock skupine. Zaradi velikega povpraševanja in ker so karte za koncert (približno 70 tisoč dragocenih vstopnic) pošle v pičlih dveh urah, so organizatorji na vrat na nos dodali še en datum. V dveh dneh torej 140 tisoč gledalcev samo v Zagrebu! Bono je taka zvezda, da lahko okoli sebe katalizira tako veliko množico ljudi. Nanj letijo seveda kritike, da se ukvarja z vsem drugim in ne z glasbo. Od obiskov pri predsednikih do konferenc za boljši svet, od humanitarnih akcij do podpore političnim zapornikom po svetu. Ampak, to je Bono in zaradi (ali po zaslugi) svoje transverzalnosti je postal tako markantna osebnost. Da
prenašal za vse, ki so bili od odra bolj oddaljeni. U2 postajajo vse bolj prepoznavni ne samo po zaslugi svoje glasbe, pač pa tudi zaradi scenskega Spektakla: to si kot najbolj uveljavljena rock skupina na svetu lahko privoščijo in morajo tudi izvesti. Sredi odra je stala velika raketa, kot bi jo morali vsak čas izstreliti v vesolje. Sestavljena je bila iz več desetin manjših ekranov, ki so oddajali celo paleto barv in odtenkov in ki je občasno služila tudi za predvajanje koncerta samega. Oder, ki se je premikal okoli svoje osi, je bila torej izstrelitvena ploščad za ogromno raketo na sredi.
Hrvaška neorganiziranost Lahko bi govorili o tem, ali je bil novodobni oder zgrajen v funkciji
tržišča. Koncerti postajajo eno od takih sredstev: če so nekoč bili napotnica za prodajo albumov, so danes dodana vrednost. In v ta kontekst gre umestiti tudi vrtljivi oder s pogledom na 360 stopinj, ki so si ga zamislili Bono in ostali.
Zagreb je na mojstre rock glasbe napeto čakal. V "svetem dvodnevju", ko so U2 bili na Hrvaškem, je pravzaprav pokal po šivih.
To se je (žal) poznalo tudi pri organizaciji samega dogodka. Številni
avtobusi, ki so oboževalce pripeljali v Zagreb iz celotne Srednje Evrope, niso imeli dostopa do stadiona in so morali parkirati na območju velesejma, ki je od prizorišča koncerta bil oddaljen kakih 15 tramvajskih postaj. Pa se potem znajdi, kot veš in znaš! V avgustovski opoldanski vročini je bila peš seveda razdalja nepremagljiva. Treba je bilo potrpeti in se stlačiti v pločevino na tirih. Pomislite, kako izgleda masa več deset tisoč ljudi, ki se skuša, jasno, na črno, pretihotapiti na tramvaju: vsi na isti progi, vsi na istih postajališčih. Norišnica! Še bolj zabavna je bila seveda vrnitev s stadiona do velesejma: če so namreč oboževalci do stadiona prihajali postopoma, so po koncertu odšli složno. 70 tisoč ljudi se je torej zgrnilo na ceste. In tramvajski promet je bil ustavljen. Pot pod noge torej, do kakega kilometra oddaljenega križišča, kjer se je stanje normaliziralo in so tramvaji vozili. In ponovno množično stiskanje vpločevini do izstopne postaje...
Še vedno modema osemdeseta Ampak, da bo jasno, U2 so namreč U2 in v Zagrebu na tako velike koncerte morda res niso vajeni. Zgovoren je že podatek, da je samo iz Slovenije v zasovraženo hrvaško prestolnico romalo, reci in piši, 30 tisoč Slovencev v obeh dneh. Biblična selitev in zgodovinska priložnost, v kateri bi lahko Slovenija mirno zavzela Zagreb (in ne samo spornih obmejnih zaselkov). U2 so po huronskem prihodu na oder začeli z izsekom iz novega albuma. No line on the
horizon in Get on your boots sta izzvenela v hitrem tempu in seve-
da s tipičnim zvokom, ki so ga preko Edgeve kitare v skoraj tridesetih letih pridobili U2. Gre za izrazito izstopanje kitare, ki ustvarja pravo podlago (in ne samo spremljavo) za Bonov glas. Polni in zelo zvočni akordi, ki zvenijo nekoliko, v metaforičnem smislu,
orgelsko in sami napolnijo še tako velik prostor, kakršen je nogometni stadion. Najdemo jih v številnih njihovih pesmih, tudi v uspešnicah. Večkrat v samem uvodu. Tovrstne pesmi so seveda množično odmevale tudi na Maksimirju: Beautiful day, City of blinding li-ghts, Where the streets have no name, Walk on in navsezadnje tudi njihova najbolj znana uspešnica, With or vvithout you. Gre za zvok, ki vseskozi ohranja glasbeno rdečo nit, ki so jo vpeljali v osemdesetih in je postala takrat ne samo njihov, ampak tudi zaščitni znak rocka iz tistega obdobja. Polna zvočnost, ki je bila v osemdesetih z roko v roki s takratnim scenografskim in stilskim iz-gledom družbe (pomislimo samo na goste skodrane pričeske, ki so spreminjale glave takratnih mladih v prave balone), seje pri U2, kljub žanrskim spremembam, še vedno ohranila uspešno in na visokem nivoju. Skratka, anomalijo oz. posebnost iz osemdesetih so irski glasbeniki
U2 v hrvaški prestolnici
Zagreeeeeeb... tukaj
smo!
Napovedovali so ga kot prototip novih koncertnih postavitev: oder s pogledom 360 stopinj naokoli. Vrteča se infrastruktura z mostovi, ki so velike irske glasbenike približali širši publiki. In seveda, pogled naokoli, na 360 stopinj.
U2 so spet na prizorišču. 9. avgusta so prvič stopili na območje nekdanje Jugoslavije, odkar so leta 1997 v Sarajevu bosanskim žrtvam vojne posvetili Miss Sarajevo.
je za vsem tem tudi veliko marketinga, pa ne gre dvomiti. Maksimir je vajen velikih koncertov, U2 so pa vseeno bili največji dogodek doslej. In poseben dogodek je bil tudi po zaslugi že omenjenega odra. Čeprav ni bil postavljen čisto na sredini, ampak na enem koncu nogometnega igrišča, so irski rockerji lahko svoje oboževalce gledali vsepovsod naokoli. Na vrhu odra je bil ob tem še vrtljiv ekran, ki je koncert
zadnjega CD-ja, NO line on the horizon, ali so U2 sam CD načrtovali v optiki novodobnega okroglega odra. Zdi se namreč, kot bi šlo za vzporeden projekt predstavitve novega dela in nove arhitektonske zamisli na glasbenem področju. Prodaja albumov postaja namreč vse manj donosen posel, skupine se morajo znajti nekoliko drugače. U2 in Bono pa sta že blagovna znamka: že zaradi imena se bo njihova zgoščenka prodajala. V času i-tu-neov in "piratskega" nalaganja glasbe na računalnik pa zadeva ni več tako preprosta. Da si na tržišču konkurenčen (in dobičkonosen), moraš biti iznajdljiv: če prodaja zgoščenk ni več "in", je treba drugače priti do
Bono na nekoliko slabšem glasu...
Ko so se na Maksimiru ponovno prižgali reflektorji, seje vsulo malo morje zahtevkov po bisu. Dve uri trajajoči koncert je res postregel z izvrstnim spektaklom, ki je sicer stalnica nastopov U2. Zabeležili pa smo lahko tudi nekaj nenavadnosti. Dobili smo namreč občutek, da Bono ni bil ravno v vrhunski formi. Natančneje rečeno, bil je na nekoliko “slabšem glasu” kot po navadi. Za njim je bila sicer res že dolga vrsta koncertov, med katerimi je težko ohraniti glas vselej na višku. Občutiti pa je bilo, da je imel pri petju nekaj težav: predvsem v visokih tonih balad. Uspešnico One je hotel povezati s pesmijo Unchained melody (znanim motivom iz filma Ghost), a mu teh nekaj akordov ni uspelo najbolje. Tudi With or without you je bila ob sklepu koncerta nekoliko pomanjkljiva v tem smislu: pogrešali smo prav nekaj tistih visokih tonov, ki zaznamujejo njihov najbolj poznani hit.
uspešno prenesli v nova desetletja in jo kljub "zastaranosti" ohranili moderno.
Prisotna tudi politika, kot vedno...
Magnificent, prvi single iz zadnjega albuma, so v Zagrebu U2 pripravili v nekoliko drugačni preobleki: vanj so, nalahko in nevsilji-
vo, vpletli Miss Sarajevo, pesem, ki najbolje simbolizira klanje na Balkanu v devetdesetih. Šlo je posebno darilo za vse, ki so zaradi bratomorne vojne hudo trpeli. Na koncertu seveda ni izostalo niti politično sporočilo skupine, ki je z dvema pesmima, pravima mirovniškima himnama, zajelo dve različni problematiki. Šunday, bloody Sunday je bila posvečena iranskim ljudem, ki se na cesti borijo za svobodnejši in pravičnejši Iran. Walk on, pesem, ki je nastala ob 11. septembru, pa je povzdignila figuro Aung San Su Či, mjanmarske opozicijske voditeljice, ki je že dvajset let v hišnem priporu (kazen je bila obnovljena ravno v dneh koncerta) zaradi zahtev po demokratizaciji svoje domovine.
Koncert je bil zaokrožen s komercialnima pop uspešnicama Eleva-tion in Vertigo. Prva spada v zvočno podlago filma Tomb rider z Angelino Jolie, druga pa je ena od nosilnih skladb predzadnjega albuma, How to dismantle an ato-mic bomb. Obe puščata za sabo priokus dance glasbe, čeprav prirejene v kanonih irske rock skupine. Pravi sladkorček za publiko je bila izvedba umirjene Stay v akustični verziji: šlo je za duet med Bo-novim vokalom in Edgevo akustično kitaro.
Andrej Čemic
S 6. strani
Z mladostnim zanosom
Znana in priljubljena "odrska" mačka Božidar Tabaj in Majda Zavadlav
sta tudi zadovoljna s svojima vlogama. On bo poosebil barona Kolomana, "izmišljenega" zaročenca grofice Marice; Tabaj je prepričan, da obstajajo pogoji za dobro predstavo, ki naj bo čim bolj zabavna. Skrbi ga sicer, kako bo izpeljal svojo vlogo, ki zahteva kar precej petja; ker ni pevec, pravi, "da bo, kar bo". Majda Zavadlav se kot princesa Božena pojavi proti koncu zgodbe in kot premetena spletkarka združi pravi par. Zavadlavova pravi, da je vlogo sprejela tudi zato, ker ima malo replik, a če ji bodo odmerili dovolj prostora, bo lik gotovo dobil pravi poudarek. Zahtevni vlogi protagonistov sta dodeljeni dvema mladima pevcema, profesionalcema, ki se še poglabljata v študij petja, a imata za seboj že nekaj pomembnih nastopov. Grofica Marica bo prikupna mlada pevka Elvira Hasanagič, doma iz Idrije. K sodelovanju jo je zvabila Franka Žgavec, ki jo pozna že iz časov, ko se je še učila solopetje. Povabilo je sprejela z veseljem, ker jo vlo-
ga zanima, pa tudi zato, ker je izvedela, da bo v slovenskem jeziku. Priznala je, da naš zamejski prostor pozna bolj malo, saj že pet let poje izven domovine, v miinchenski operni hiši. Ker postavlja ta teater na oder letno štiri produkcije, imajo tudi mladi pevci priložnost, da se izkažejo. Sama ima na svojem spisku kar nekaj večjih (Laureta, Vespina...in celo lik fantiča v Mozartovi Čarobni piščali) in vrsto manjših vlog. Prepričana je, "da bo opereta super in 'špa-sna'". Ločevanja med ljubitelji in profesionalci ne mara, ker pravi, da so vsi na pol profesionalci, ker se vsi trudijo. Isto mnenje ima o tem njen mladi partner, tenorist Sebastjan Podbregar, "ker vsak prinese svoje k projektu; vsekakor ljubitelji, s katerimi sicer nisem še sodeloval, prinesejo dušo, navdušenje; pri profesionalcih se namreč vse odvija bolj rutinsko". Vlogo Tassila je sprejel z velikim veseljem, tudi zato, ker tega dela prej ni poznal. Pravi, da so sodelavci zelo prijetni, vse je dobro organizirano, zato je prepričan, da bo rezultat zelo dober. Partnerico Elviro poz-
na že od začetka svoje pevske poti. Sam nastopa * * * tudi v ljubljanski Operi in ima kar precej izkušenj; na odru nastopa zadnji dve leti, a je že naštudiral šest opernih vlog. To je njegovo drugo srečanje z opereto. Pristop k študiju je bil zelo pozitiven, ker sta se z Elviro na prvih vajah zelo zabavala in uživala v glasbi. Poleg omenjenih pevcev bodo kot solisti nastopali še gostja s Tržaškega Mojca Milič v vlogi Lise, Alessandra Schetti-no (Manja), ki se je že izkazala v Kovačevem študentu in Hmeljski princesi, Nikolaj Pintar (knez Dragomir), ki se prvič "spopada" z operetnim žarom pod okriljem Zveze. Pisano skupino nastopajočih likov bodo izoblikovali še igralci Marko Čemic in Marko Brajnik, veterana iz vrst Odra 90 in dramskega odseka PD Štandrež, ki sta podarila že mnogo nepozabnih odrskih stvaritev, mlada Jasmin Kovic iz števerjanske dramske družine, in Nejc Cijan, ki je iz novogoriškega AMO prešel v štandreški dramski odsek, igra pa pa tudi v predstavi Gospa ministrica v postavitvi SNG Nova Gorica in režiji Dušana Jovanoviča, in Egon Cijan, ki je ustvaril eno izmed tipičnih figur ribičev v Goldonijevi ko-
mediji Primorske zdrahe v izvedbi štandreškega dramskega odseka in režiji Jožeta Hrovata.
Kot nam je povedala zapi-snikarka ZSKP Irena Ferlat, ki je zadolžena za nelahko delo koordinatorke (pri Kovačevem študentu je to vlogo izredno vestno in natančno opravljala Anka Černič, ki se je mnogo prezgodaj poslovila od nas), bo zbor sestavljalo okrog 45 pevcev iz raznih zborov, včlanjenih v Zvezo, pa tudi otroci zbora Veseljaki iz Doberdoba, ki jih vodi Lucija Lavrenčič. Radoživo plesno ozračje bodo ustvarjale plesalke skupine AŠKD Kremenjak iz Jamelj z vaditeljico Jelko Bogateč. Plesne korake vseh nastopajočih pa bo usmerjala koreografinja Carolina Bagna-ti, že tretjič gostja Zveze. Kore-petitorsko delo opravlja pianistka Beatrice Zonta.
Za scensko podobo bo poskrbel Aleksander Starc, pomagal pa mu bo Igor Devetak; oba delata v tržaškem gledališču Verdi.
Kostumi bodo iz fundusa ljubljanske Opere in Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. Zahteven izbor (v predstavi bosta vsaj dve zamenjavi kostumov) vsega potrebnega bo opravila Nevenka Tomaševič, vodja šiviljske delavnice SNG Nova Gorica. Pri
delu ji bo pomagala Irena Prinčič.
V temnem zakulisju bosta stali šepetalki Marinka Leban, ki
s predanostjo opravlja to nalogo že nad štirideset let, predvsem v dramskem odseku PD Štandrež, in mlada Katja Dorni, ki si nabira izkušnje pri dramski družini SKPD F. B. Sedej iz Števerjana. Energije in zavzetosti je veliko, zato uspeh ne bo izostal.
Premierni uprizoritvi v Kulturnem centru Lojze Bratuž, v petek, 2. oktobra 2009, bodo sledile ponovitve 4., 6., in 11. oktobra 2009 v isti dvorani. Ob praznovanju okroglega jubileja bo ZSKP izdala tudi CD s skladbami Patricka Quaggia-ta v izvedbi raznih zborov. Izšla pa bo tudi publikacija o 50-letnem delovanju Zveze slovenske katoliške prosvete v Gorici.
Emmerich Kalman
Emmerich (Imre) Kalman, njegovo pravo ime je Imre Koppstein, je madžarski skladatelj, ki se je rodil 24. oktobra 1882 v Siofoku na Madžarskem, umrl pa v Parizu 30. oktobra 1953. Študij glasbe je opravil v Budimpešti in bil sošolec Bele Bartoka in Zoltana Kodalyja. Živel je na Dunaju, kjer je dosegel prve uspehe. Leta 1940 se je odselil v Združene države Amerike. V NewYorku so mu podelili častni doktorat zaradi komponiranja tedaj popularne ameriške glasbe. L. 1949 se je vrnil na Dunaj, I. 1951 se je preselil v Pariz. Sloves je dosegel s svojimi operetami, v katerih večinoma prikazuje velikomestno življenje. Rad je vanje vpletal tudi madžarsko ljudsko glasbeno motiviko. Njegovi najbolj znani opereti sta Kneginja čardaša (1915) in Grofica Marica (1924). Kalman spada vt. i. srebrno obdobje operete, ki je dajala še vedno velik poudarek plesu; skladatelji so v svoja dela vnašali elemente ljudske glasbe, najbolj pa madžarsko cigansko glasbo. Valček je bil seveda še zmeraj častni gost, a je sčasom dobil bolj čutni prizvok. Prvo Kalmanovo opereto so izvajali I. 1908, velika uspešnica pa je bila Kneginja čardaša, ki je bila prvič uprizorjena na Dunaju in je doživela 500 ponovitev. Izvajali so jo tudi v Londonu, Parizu, Berlinu. L. 1927 je po tej predlogi nastal prvi nemi film. Najbolj popularna izmed kasnejših del je Grofica Marica, ki sojo v Ljubljanski operi uprizorili 1.1925.
Tokrat bo prvič v celoti izvedena v slovenskem jeziku. Besedilo je delno iz nemščine in delno iz italijanščine za to priložnost vslovenščino prevedel Ivan Tavčar iz Trsta, poznan po svojih zbirkah pesmi.
Kratki
Opčine / Vabilo na 61. Marijanski shod
"Vse duhovne, o Marija Mati, sprejmi v milostno srce! " je geslo letošnjega že 61. Marijanskega shoda, ki prvo nedeljo po malem šmarnu že desetletja privablja tržaške vernike na Opčine, da s skupno molitvijo in slovesnim bogoslužjem počastijo Božjo Mater, kije zgled čiste Ljubezni in predane Vere. Uvodni del tradicionalnega Marijinega slavja, ki bo 13. septembra, se bo začel ob 15. uri v cerkvi sv. Jerneja ap. s premišljevanjem o duhovništvu, molitvijo svetlega dela rožnega venca in petjem Marijinih pesmi. Od iste ure dalje bo tudi priložnost za sv. spoved. Ob 16. uri bo procesijo po openskih ulicah, do Nanoškega trga oz. Škavence in nazaj, vodil tržaški škof msgr. Evgen Ravignani, ki bo nato v župnijski cerkvi daroval slovesno sv. mašo. Sodelovali bodo duhovniki, redovniki in redovnice, Združeni zbor ZCPZ, skavtinje in skavti, mašni strežniki in narodne noše. S svojo prisotnostjo bomo spet potrdili navezanost slovenskih vernikov s Tržaškega na dolgo tradicijo Marijinih srečanj. / AL
SSk / O regulacijskem načrtu
Deželni tajnik SSk Damijan Terpin in deželni svetnik SSk Igor Gabrovec sta posredovala sledeče sporočilo:
"Izjava tržaškega župana Dipiazze, kije za tržaški dnevnik II Piccolo dejal: “če izplačamo račune Slovenskemu stalnemu gledališču, ki je v močni izgubi, potem tudi za regulacijski načrt ne bo težav”, je zgovoren dokaz njegove osebnosti, ki v vsakem družbenem kontekstu ne vidi drugega kot le trgovino in ničesar drugega. Sicer se zaradi tega ne bomo preveč razburjali, saj vemo, da vsakdo lahko zajema iz kulturnega zalogaja, s katerim razpolaga. V zvezi z izjavo deželne odbornice Seganti pa podčrtujeva z zadovoljstvom njeno razpoložljivost za resen pregled regulacijskega načrta, ko bo slednji priromal na deželno upravo. Ne moreva pa se strinjati z odbornico za načrtovanje, ko zatrjuje, da je tudi prejšnji regulacijski načrt - ki ga med drugim popolnoma neosnovano poimenuje kot “Močnikov načrt” - predvideval novogradnje. Prejšnji regulacijski načrt ni predvideval gradnje celih zaselkov in novih naselbin, temveč je dajal tistim, ki so imeli stalno bivališče, možnost za širitev lastnega doma ali nove gradnje v neposredni bližini. To je omogočalo družinskim članom, da so lahko ostajali na Krasu, si tam zgradili lasten dom ali da so lahko popravili stare, večkrat tudi že zapuščene hiše. Sedanji regulacijski načrt Dipiazze pa odvzema prebivalcem vse možnosti gradnje in vse možnosti novogradenj prenaša na popolnoma nove površine, ki bodo spremenjene v ogromna nova naselja. Politični cilj takega početja je jasno razviden: odvzeti Kraševcem - ki so večinoma Slovenci - možnost, da bi lahko ostali na teritoriju, in jim znižati vrednost nepremičnin. Istočasno daje tako ravnanje ogromno privilegijev in prednosti velikim gradbenim podjetjem, ki bodo na tem špekulirala. Zaradi tega si bova trdno prizadevala, da bodo pristojne oblasti nad zadevo izvrševale resni nadzor, saj obstaja sum, da je v tej gradbeni špekulaciji tudi politični namen prikrajšati kraško skupnost za njene tipične družbene, jezikovne, gospodarske in okoljske posebnosti.
44. jesenski seminar za slovenske šolnike
Slovenska šola se razvija in številčno raste
KULTURNI DOM
Velika dvorana Kulturnega doma je bila v sredo, 2. septembra, pretesna, da bi lahko sprejela množico vzgojiteljev, učiteljev in profesorjev slovenskih šol v Italiji, ki so se udeležili slavnostnega odprtja 44. jesenskega seminarja za slovenske šolnike.
Pomen seminarja, ki predstavlja v prvi vrsti tudi trdno navezo med zamejskim šolskim sistemom in osrednje slovenskim, je potrdila tudi prisotnost dveh predstavnikov slovenske vlade, in sicer ministra za šolstvo in šport Igorja Lukšiča in ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjana Žekša. Minister Lukšič je množico nagovoril s prepričanjem, da mora šola danes predvsem usklajevati in najbolje organizirati množico podatkov, ki so jih mladi deležni na podlagi sodobnih tehnologij. "Le tako bodo naši učenci in dijaki dobili prave koordinate za orientacijo v življenju". Minister Lukšič je poudaril tudi, da zamejsko šolstvo predstavlja najbolj vitalen del slovenske manjšine v Italiji, zato "bo slovenska vlada temeljito podpirala vaša prizadevanja". Po mnenju ministra Žekša pa je šola dejavnik, ki mora uskladiti v zavesti mladih družbenopolitične spremembe zadnjih dvajset let. Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu je šolnikom dejal, naj budno spremljajo reorganizacijo šolskega sistema v Italiji, da bodo kos novim izzivom, hkrati pa jim
obljubil popolno pomoč slovenske vlade.
Jesenski seminar spada že med tradicionalne pobude za slovenske šolnike v Italiji. Na podlagi mednarodnih dogovorov ponuja
izobraževalna srečanja slovensko ministrstvo za šolstvo in šport, oblikujejo pa ga na zavodu za šolstvo (ZRSS) v sodelovanju z uradom za slovenske šole pri deželnem šolskem uradu za FJK.
Vodja urada, prof. Tomaž Simčič, je prepričan, kljub težavam in negotovostim, ki so povezane s šolskimi vprašanji na vsedržavni ravni, da je treba v novo leto stopiti z optimizmom in veseljem. "Slovenska šola se razvija in številčno raste na Goriškem in tudi na Tržaškem, sicer v nekoliko manjši meri. Pozitivni trend beležimo tudi v Špetru, kjer bo
dvojezična šola imela vseh osem razredov". Prof. Tomaž Simčič si kljub temu ne zatiska oči pred problemi. "Varčevalni manevri in krčenje osebja so boleča vprašanja. Ne glede na to pa bomo težave
skušali čim bolj zajeziti". Vodja urada se je še enkrat zahvalil Republiki Sloveniji in Zavodu za šolstvo ter pedagoški svetovalki Andreji Duhovnik, "da nam vsako leto stojijo ob strani. Seminar je sicer le ena izmed izobraževalnih pobud, ki jih izvajamo skupno z Zavodom za šolstvo, je pa najbolj množična in odmevna. Seminar je pomemben zlasti zaradi kakovostne ponudbe, ki nam jo jamči RS. Matična domovina nam vsako leto ponuja v pomoč najboljše strokovnjake na vgojno-izobraže-valnem področju. Taka srečanja pa so hkrati pomembna tudi zato,
ker se zamejski šolniki vsaj enkrat letno srečamo in skupaj razmišljamo o reševanju strokovnih vprašanj, ki so povezana z našim poklicem".
Delo seminarja se je začelo v četrtek, 3. septembra, in trajalo do 8. septembra. Na raznih lokacijah na Tržaškem in Goriškem so potekali predavanja in delavnice za posamezna predmetna področja in stopnje šolanja, ki so bili namenjeni 18 ciljnim skupinam za približno 450 udeležencev. Smernice letošnjega seminarja je nakazala pedagoška svetovalka Andreja Duhovnik. "Letos je bil poudarek zlasti na procesu, s katerim se učitelj oziroma profesor more približati učencu in dijaku. Hoteli smo, da bi učitelj in profesor razmišljala o inovativnem pristopu dela, da bi se spraševala, katera je njuna motiviranost, in posredno nato da bi iskala tudi motiviranost v učencu".
Program v Kulturnem domu se je začel z uvodnim predavanjem psihologinje in profesorice na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani Gabi Čačinovič Vogrinčič na temo učenja kot pogovor iz etike udeleženosti in perspektive moči. Sledil pa je uradni del, ki ga je odprl pozdrav ravnatelja Glasbene matice Bogdana Kralja in nastop klavirskega kvarteta glasbene šole. Množico šolnikov so poleg predstavnikov slovenske vlade pozdravili še ravnatelj SSG Tomaž Ban, direktor zavoda RS za šolstvo Gregor Mohorčič in nova deželna šolska ravnateljica Daniela Beltrame.
Ob sklepu jutranjega programa je prof. Tomaž Simčič podelil priznanje dvema dolgoletnima ravnateljema, Igorju Sancinu in Zvonku Legiši, ki sta se s 1. septembrom upokojila.
IG
Obisk ministrov Lukšiča in Žekša
Šolska problematika v ospredju bilateralnih srečanj
GENERALNI KONZULAT RS V TRSTU
Slovenska vlada bo na prihodnjem bilateralnem srečanju z Italijo vstavila na dnevni red tematike, ki zadevajo slovensko manjšino v Italiji: med temi bo velik del pozornosti namenjen vprašanjem zamejskega šolstva.
Tako sta zagotovila minister za šolstvo Igor Lukšič in minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjan Žekš po sestanku, ki sta ga v sredo, 2. septembra, imela na generalnem konzulatu Republike Slovenije v Trstu s predstavniki slovenske manjšine in načelniki zamejskega šolstva. Predsednika krovnih organizacij SSO in SKGZ Drago Štoka in Ru-
di Pavšič sta predstavnikoma slovenske vlade izročila spomenico z najbolj perečimi vprašanji manjšine. "V dokumentu smo izpostavili nekatere prioritete naše skupnosti, zlasti prepočasno udejanjanje norm zaščitnega zakona. Pod vprašajem pa ostaja tudi financiranje vseh naših organizacij, vprašanje šolstva v luči napovedanih reform, medijev in uporabe vidne dvojezičnosti v naši deželi", je dejal Rudi Pavšič. Predsednik SSO Drago Štoka je prepričan, da je srečanje na generalnem konzulatu služilo za resno podlago pri obravnavi nekaterih temeljnih vprašanj, ki bodo tema pogovora na min-
istrskem bilateralnem srečanju. Ministra slovenske vlade sta se sestanka na slovenski diplomatski izpostavi v Trstu udeležila po slavnostnem odprtju Seminarja za slovenske šolnike v Italiji. Šolska tematika je bila zato v ospredju njunih komentarjev. "Slovensko šolstvo v Italiji deluje v skladu z zahtevami časa", je dejal šolski minister Igor Lukšič. Minister je šolo označil za pomemben dejavnik in oporo slovenske manjšine. "Na sestanku smo danes analizirali položaj in ugotovili, da ni bleščeč. Pričakujemo namreč večjo podporo italijanskih oblasti, ki so jo svojčas že zagotovile". Igor Lukšič je dodal,
"da slovensko šolstvo v Italiji deluje kvalitetno, ker ima zelo dobre učitelje in dobre ravnatelje. Prepričan sem, da sodelovanje, ki se je razvilo, lahko še nadgradimo".
Ministra Žekša pa je navdušila zlasti zavzetost učiteljev in profesorjev za njihovo delo in perspektive. "Stanje slovenskih šol je v danih okvirih dobro, kljub temu da obstaja neko pesimistično gledanje naprej, če bo prišlo do zmanjševanja in združevanja šol ter do krčenja učiteljskega kadra. Slovenija lahko še naprej posreduje pri italijanski vladi pričakovanja v zvezi z razvojem zamejskega šolstva". Minister Žekš je namreč prepričan, da gre za zadeve, "ki ustrezajo tudi mednarodnim normam, dogovorom in obveznostim, katerim se Italija ne more izogniti".
Senatorka Tamara Blažina je poudarila, da se bo morala celotna manjšina truditi, "da ji bo
kljub potrebni šolski reformi uspelo ohraniti obstoječi kakovostni nivo in specifiko zamejskega šolskega sistema. Manjšina bo lahko še naprej obstajala le preko svoje organiziranosti, ki pa hkrati rabi neko notranjo posodobi-
tev”.
Zaradi preklica medministrskega srečanja bodo dokument izročili predsedniku slovenske vlade Borutu Pahorju pred srečanjem, ki ga bo imel z italijanskim pre-mierom Silviom Berlusconijem.
Ob koncu slovite Kraške ohceti
Drugič spet in še kako!
Časopisje in medijski pomp sta Kraško ohcet, tradicionalno folkloris-tično-etnografsko prireditev, ki vsake dve leti preseneča, podira in gradi, že dodobra obdelali, prečesali in ubesedili. Pa vseeno, dovolite mi še kratko misel na njen mogočni račun, saj nosim zanjo bogato spoštovanje, a prav tako veliko zanimanje za to, kaj dejansko Kraška ohcet je.
Izvedeli naj bi že vse: rekordno število noš, široka medijska pokritost (da ne rečem invazija fotografov) zaradi brez dvoma potrebnega oglaševanja in mikavnosti za širšo medkulturno javnost, napisana in poslikana biografija Deana in Ivane, slavnostnih mladoporočencev, ki sta uspešno prebrodila to težko preiz-
kušnjo itd. A vendarle mi v dnevnem tisku nekaj manjka. Faktografija, puhle informacije, neinventivno navajanje niso dovolj za tovrstno slavje. Zdi se mi, da primanjkuje vsebine, jedra, sredice tega redkega praznika, kar odvzema "teoretično" ozadje enotedenskega dogajanja. Strinjam se, prekrasne knjige in publikacije (npr. o nošah) so že izdane in prav je, da se odpravimo v knjižnico, jih preberemo ali vsaj prelistamo. Zadovoljen sem, da je veliko mladih začutilo kompleksen pomen te slovesnosti, pa čeprav jo vsak seveda doživlja po svoje. Kot humanist pa ne morem mimo kopice dejavnikov, ki so ob "Naši" ohceti spregledani in neartikulirani, čeprav po mojem mnenju bistveno vplivajo na njen
Gre za dinamičen, odprt in spremenljiv prostor, ki večkrat deluje kot gledališče (v starem antičnem pomenu), v katerem stojijo igralci in publika.
Na tej točki bi predstavil sporočilo teh vrstic: sloves Kraške ohceti je letos bil že tolikšen, da bo do naslednje izvedbe potrebno bistveno konceptualno in teoretično delo, brez katerega bo prireditev zlahka zdrsnila izpod kontrole. Potrebno bo resno snovati želj ene cilje varovanja dediščine in tradicije ter, na drugi strani, promocije, brez pomisleka, v evropski prostor. V vsakem primeru bo nastopil kompromis, ki pa mora upoštevati obe plati: skrb za tradicijo in za prihodnost.
Hvala vsem, ki v Kraško ohcet vlagajo moči, in verjamem, da bo v prihodnosti ne le ohranila, temveč okrepila svojo konsistentnost in idiličnost. Za vsakega drugače, a vendarle skupno!
Jernej Šček
Foto Kroma
mladim poročnim parom?
Gre predvsem za priznavanje in upoštevanje specifične zamejske situacije, ki je (kakor v mnogih
potek, prepoznavnost in, če si lahko drznem, modnost. Kdo smo Mi? Zamejci, Kraševci, tisti, ki se oblačimo v repensko, kriško
ali istrsko nošo? Tisti, ki na ohcet pridemo na večerjo, ali tisti, ki ob 9. zjutraj stopicamo v sprevodu za
obmejnih območjih) podvržena odnosu večina-manjšina, ki pa zaradi spremenjene evropske situ-
acije postaja izgovor za "vikti-mizacijo" in pasivizacijo. Prav zato je tovrstni dogodek kot kolektivna manifestacija trenutek, ko se oblikuje identiteta, krepita povezanost in samozavedanje družbene skupine, ohranjata in obnavljata pokončnost in samozavest. Kot lepilo, vsaki dve leti, prav zato pa toliko močneje. Lahko bi šel dalje: za katero identiteto sploh tu gre? Gre za Zamejca, gre za slovenstvo ali kampanilistično pripadnost sosednji vasi? Skupnega odgovora ni in ne bo, vprašanja pa so potrebna, da razumemo vsaj domet dogodka, ki daleč presega "feš-to".
Kraška ohcet ni le praznik. Pravijo ji etnografska prireditev, po mojem mnenju je bolj folklorna.
NOVI
BAZOVICA 2009
| Osrednja proslava pred spomenikom
Simbolni pomen gmajne je vedno živ v naši zavesti
Bazovska gmajna je bila tudi letos, ob petju združenih zborov pod vodstvom Marka Sancina in glasbeni kulisi nabrežinske godbe na pihala, prizorišče zelo dobro obiskane osrednje spominske svečanosti v čast štirih bazoviških junakov, Ferda Bidovca, Franja Marušiča, Alojza Valenčiča in Zvonimirja Miloša, ki so 6. septembra pred 79 leti padli pod streli fašističnega režima.
Poleg množice iz zamejstva in rojakov iz matične domovine se je letošnje proslave udeležila tudi številna reprezentanca slovenske vlade, kar je dodatno potrdilo bližino, ki jo matična domovina izkazuje do rojakov izven meja. Ob političnih in izvoljenih predstavnikih iz zamejstva so bili namreč prisotni še obrambna ministrica Ljubica Jelušič, minister za šolstvo in šport Igor Lukšič in državni sekretar Boris Jesih; v zasebni obliki pa je bil prisoten tudi minister za visoko šolstvo, znanost tehnologijo Gregor Golobič.
Ko so udeleženci tradicionalnega pohoda na Kokoš dospeli do kraja svečanosti, je predsednik odbora za proslavo bazoviških junakov Milan Pahor v uvodnem pozdravu nagovoril množico s prepričanjem, da je bazoviška gmajna kraj združevanja z močnim simbolnim nabojem za celotno zamejstvo in za slovenski prostor nasploh. Pahor je obenem poudaril, da "se simbolnega pomena tega kraja dobro zavedajo tudi naši nasprotniki", ki so marca meseca ponovno oskrunili spomenik junakov.
Po polaganju vencev je na oder stopila ministrica Ljuba Jelušič, ki je najprej izpostavila dejstvo, da 79 let po ustrelitvi bazoviških junakov "stojimo na kraju njihove smrti združeni v EU in Natu. Združujeta nas skupna usoda in skupna odgovornost, medtem ko sta se v preteklosti tu trčili dve ve-
liki kulturi, romanska in slovanska, in dve veliki ideji, fašizem in domoljubje, ki se je bojevalo proti fašističnim raznarodovalnim težnjam". Ministrica je še poudarila, da je strpnost temelj demokracije in napredka, zato se je treba upreti in obsoditi vsako obliko totalitarizma. Volje do svobode in ljubezni do svojega naroda ne more izkoreniniti nihče, za spoštovanje miru človeštva pa smo odgovorni vsi.
Prireditelji so letos zaupali osrednje govore poslancu v DZ Francu Juriju in kulturni delavki iz Rezije Luigi Negro.
Juri, ki je kot pripadnik italijanske
manjšine v Sloveniji govoril v italijanščini, je dejal, da so bili bazoviški junaki plemeniti možje, pravi antifašisti in prepričani domoljubi, ki so se uprli fašizmu, s katerim se je uveljavljala nestrpna diktatura oziroma režim, osnovan na institucionaliziranem umoru in sloneč na državnem
terorizmu. "Prav je, da se opozarjajo na vse to tisti, ki se spogledujejo z zanikanjem in relativiziran-jem fašizma ali celo z demonizaci-jo odporništva", je dejal Juri in opozoril na nezadostno osveščenost in površnost, ki nedvomno lahko postaneta podlaga za neofašistične ideje. Jurij je bil mnenja, da je obsodba totalitarizmov pravična in nujna, a obenem je govornik zavrnil poskuse, da bi enačili politično idejo nacifašiz-ma z idejo tistih, ki so mu nasprotovali. Luigia Negro pa se je osredotočila na pomen zaščitnih zakonov, ki ščitijo slovensko manjšino v Italiji s posebnim ozirom na
videmsko pokrajino. Govornica iz Rezije je poudarila, da so Slovenci z zakonsko podlago priznana manjšina, ki mora biti deležna zaščite. Luigia Negro je zlasti obsodila poskuse, da bi slovenskim narečjem v Beneški Sloveniji in Reziji odrekli dejstvo, da spadajo v sklop slovenskega jezika. "Ti poskusi odvračajo namreč ljudi od realnih problemov".
Niz prireditev Bazovica 2009 se je začel že v petek, 4. septembra, s tradicionalno svečanostjo v Prešernovem gaju v Kranju, nadaljeval se je v soboto, 5. septembra, s pevsko-glasbenim večerom v centru Zarja pri Bazovici in s prižigom tabornega ognja na gmajni. Po osrednji nedeljski svečanosti	pred
spomenikom padlim je bila v večernih urah maša zadušnica, ki jo je župnik Žarko Škerlj daroval v bazovski župni cerkvi: govornica Tamara Ražem je v svojem razmišljanju obžalovala preveliko družbenopolitično razce-plejnost slovenske manjšine v Italiji: "Slovenci bi se morali poenotiti na osnovi tega, kar nam je vsem skupno: slovenstvo. Ta duh slovenstva bi moral biti vodilna nit in moč vseh nas".
Prireditve v spomin bazoviških junakov se bodo nadaljevale v bazovski cerkvi v četrtek, 10. septembra, ko bosta pevska sestava MePZ Lipa iz Bazovice in MoPZ Igo Gruden iz Nabrežine bosta pod vodstvom Tamare Ražem izvajala peto mašo, ki jo je skladatelj Fran Venturini sestavil v spomin na štiri bazoviške junake. Sklepni del prireditev Bazovica 2009 pa bo v soboto, 12., in nedeljo, 13. septembra, z mednarodnim odbojkarskim turnirjem za 36. Pokal Bazoviških junakov v moški in ženski konkurenci.
IgoiGiegoii
Obvestilo
ACM iz Trsta vabi na Slomškovo slavje v Maribor ob 10-letnici Slomškove proglasitve za blaženega in 150-letn ici škofijskega sedeža v soboto, 26. t. m. Vpise sprejema g. Jože Markuža, župnik v Zgoniku, na tel. št. 040-229166. Vpišite se takoj
Darovi
Za cerkev v Bazovici daruje Neva Grgič z družino 30. oo v spomin na Marijo Križmančič por. Grgič. Za cerkev v Bazovici daruje domača družina daruje 50 evrov v spomin na pokojno ženo, mamo in nono Marijo Križmančič por. Grgič, 50 evrov pa za cerkveni mešani pevski zbor Lipa.
SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ vabi na simpozij o problematiki financiranja slovenske šole v Italiji
Kaj ovira slovensko šolo na poti do finančnih sredstev in drugi problemi v zvezi z zakonom 38/01
moderator: dr. Drago Štoka
četrtek, 10. septembra 2009, ob 17. uri dvorana Tiziano Tessitori na deželnem sedežu FJK,
Trg Oberdan 5
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - TRST vabi na
priložnostni koncert v okviru zborovske revije
PRIMORSKA POJE 2009
v soboto, 12. septembra, ob 20. uri v cerkvi sv. Marije Magdalene v Bazovici
Nastopili bodo: Združeni zbor ZCPZ - Trst pod vodstvom Edija Raceta, MoPZ župnije sv. Stefan - Vipava pod vodstvom Marka Fabčiča, MePZ Angelski spev - Otlica (Predmeja) pod vodstvom Katarine Vidmar in CMePZ Zvon - Podbeže (Ilirska Bistrica) pod vodstvom Damjane Kinkela.
Zbori bodo izvedli lasten nabožni program, skupno pa bodo zapeli Venturinijevo Slovensko mašo v čast Bazoviškim junakom v priredbi skladatelja Ivana Arha.
Odšla je naša draga
LOJZKA BARBIŠ
naj pri Bogu in pri Mariji milostljivi uživa zasluženo plačilo
Žalujoča Marijina družba iz ul. Risorta 3 - Trst
POKRAJINSKO TAJNIŠTVO SSK
] 0 regulacijskem načrtu
Diskriminacija!
C e tržaška občina ne bo upoštevala ugovorov v zvezi z varianto regulacijskega načrta in bo še naprej trmasto nadaljevala na poti samovoljnega načrtovanja prihodnosti občinskega teritorija, bo stranka Slovenska skupnost vložila pritožbo na deželno upravno sodišče.
"Regulacijski načrt, kot je danes nastavljen, krši osnovna načela zaščitnega zakona 38, ki se obenem sklicuje na 16. člen okvirne
konvencije Sveta Evrope", je dejal pokrajinski tajnik SSk med tiskovno konferenco, ki je bila na sedežu stranke v ponedeljek, 7. septembra. Povod za novinarsko srečanje izhaja iz potrebe, da bi SSk enkrat za vselej razčistila svoj položaj v zvezi z dvomljivimi stališči in izjavami nekaterih političnih predstavnikov.
Morebitna pritožba je po mnenju Petra Močnika primer samozaščite slovenske narodne skuposti in krajanov nasploh pred ner-
Z leve: Sergij Mahnič, Marko Milkovič, Peter Močnik in Igor Švab (foto IG)
azumljivimi posegi tržaške občine, ki utegnejo korenito spremeniti podobo kraških vasi (zlasti Banov, pa tudi Padrič in Gropade). Varianta regulacijskega
načrta predvideva namreč gradnjo velikih rezidenčnih naselij na vzhodnem Krasu (za okrog 1.300 novih prebivalcev):	etnična
podoba naših vasi bi se globoko
spremenila, hkrati tudi volilna podoba volilnega okrožja...
"Stališče SSk je naravno stališče stranke, ki zagovarja obstoj in razvoj slovenske narodne skupnosti in potrebe teritorija, na kateri manjšina živi": Močnik si zato težko razlaga dejstvo, da so ostali slovenski izvoljeni predstavniki v drugih strankah negativno pre-dosili varianto regulacijskega načrta zgolj v luči gospodarske prizme. SSk je namreč mnenja, da je gospodarstvo del manjšinskega življa, nova urbanistična ureditev, pa bi zadala
velik udarec krajevnim gospodarskim dejavnikom: rezidenčna naselja ne bi nikakor spodbujala krajevnega razvoja, regulacijski načrt pa hkrati onemogoča minimalne gradnje domačinov za družinske potrebe. "Ta načrt zavira zato kakršno koli gospodarsko rast (predvsem kmetijskega in obrtniškega sektorja) vzhod-nokraškega področja, kar lahko pomeni le eno: diskriminacija do naših ljudi! " Kritike nekaterih desničarskih predstavnikov na račun prizadevanja RS do tega vprašanja so nerazumljiva, saj je naloga matične domovine, da spremlja usodo svojih rojakov zunaj meja.
IG
Zborovsko petje
Vesela pomlad na gostovanju v Stuttgartu
Ko se je končalo šolsko leto, pevsko društvo Vesela pomlad, ni šlo na dopust, ampak je cel junij in polovico julija nadaljevalo svoje redno delovanje. Pevci otroškega zbora in mlajše dekliške skupine Vesela pomlad so v nedeljo, 21. junija, oblikovali sv. mašo v župnijski cerkvi v Rojanu; v torek, 23. junija, je mlajša dekliška skupina s pesmijo sodelovala na kresovanju na Opčinah. V nedeljo, 5. julija, sta otroški zbor in mlajša dekliška skupina sodelovala pri prazniku sv. birme na Opčinah, svojo uspešno sezono pa so mladi pevci zaključili z gostovanjem v Stuttgartu.
Pevke mlajše dekliške skupine, predstavniki otroškega zbora, njihova zborovodkinja Mira Fabjan, openski župnik g. Franc Pohajač ter nekateri starši in prijatelji so se odpravili na pot v petek, 10. julija. V Stuttgart je skupina prispela v zgodnjih večernih urah, kjer jo je v Slovenskem domu pričakal tamkajšnji župnik g. Zvone Štrubelj. Pevci in njihovi spremljevalci so bili deležni res toplega sprejema, kuharice tamkajšnje zdomske skupnosti so jim pripravile okusno večerjo, mladi pevci pa so se jim oddolžili s svojo pesmijo in z melodijo harmonike mladega Erika Puriča, ki je bil z njimi.
Pevci Vesele pomladi so imeli v Stuttgartu dva nastopa: v soboto popoldne so s skupino mladih instrumentalistov oblikovali kulturni program na pikniku, s katerim je slovenska skupnost v Stuttgartu proslavila konec šolskega leta za tamkajšnji slovenski vrtec in osnovno šolo.
Naslednjega dne so mladi pevci s petjem sodelovali pri nedeljski sveti maši v tamkajšnji cerkvi sv. Konrada. Po sv. maši pa je mlajša dekliška pevska skupina pod vodstvom dirigentke Mire Fabjan imela še krajši koncert. Njihovo ubrano petje je navdušilo občinstvo, ki je mlade pevke nagradilo z dolgim aplavzom. Programu je sledila družabnost v dvorani, ki je ob cerkvi. Tu je še dolgo zvenela slovenska pesem, saj so se tako gostje kot gostitelji kar razživeli, veselo prepevali, igrali in plesali v enkratnem vzdušju.
Mladi pevci in njihovi spremlje-
valci pa so v petih dneh bivanja v Stuttgartu imeli tudi priložnost, da so spoznali nekatere znamenitosti mesta in okolice. Ogledali so si zanimivi muzej Mercedes-Benza, ki so ga odprli leta 2006, nato so se povzpeli na 217 metrov visoki televizijski stolp, ki nudi prekrasen razgled. V nedeljo dopoldne je bil na sporedu ogled parka VVilhelma, kjer sta zoološki in botanični vrt.
Ponedeljek pa je bil namenjen ogledu krajev, povezanih s Primožem Trubarjem: g. Zvone Štrubelj, ki je gotovo eden najboljših poznavalcev tega velikega slovenskega moža, je pospremil skupino pevcev in spremljevalcev do Derendinge-
na, kjer je Trubar preživel zadnja leta svojega življenja in kjer je tudi pokopan. Sledil je ogled prekrasnega univerzitetnega mesteca Tiibingena, kjer sta bili med drugim tiskani prvi slovenski knjigi, Abecednik in Katek-
izem.
Čas je hitro mineval in vsem je bilo žal, ko so v torek morali spet pospraviti svojo prtljago v kovčke in sesti v avtobus za vožnjo proti
Trstu. Na poti nazaj je bil le še kratek obisk Ulma in njegove znamenite katedrale, ki se baje ponaša z najvišjim zvonikom na svetu. Pevci in ostali udeleženci gostovanja so se vrnili domov utrujeni, a navdušeni nad preži-
velimi dnevi v Nemčiji. Doživetja s tega gostovanja bodo mlade pevce spremljala še dolgo in jim vlila še več volje do petja v novi sezoni, ki se bo začela jeseni.
Ob letošnjem romanju treh Slovenij na Svete Višarje itaiijo s potnim ustom, je bilo v stranki sklenjeno, da me
VIDA VALENČIČ
KO SE DOTAKNEŠ OSEBE
Spomin na dr. Lamberta Ehrlicha
Osrednji govornik na letošnjem romanju treh Slovenij je bil etnolog Silvester Gaberšček s predavanjem Kje so meje, ko meje ni več. V razgovoru po predavanju je bil omenjen tudi dr. Lambert Ehrlich. Ta veliki Slovenec, doma iz Žabnic pod Višarjami (podpisani sem njegov sovaščan), je še posebno vezan na Koroško in Kanalsko dolino (dolino od Trbiža do Ta-blje), saj se je po prvi svetovni vojni udeležil Pariške mirovne konference leta 1919, ki naj bi določila meje razpadle avstro-ogrske monarhije in nove Avstrije. (Bil je kot izvedenec za Koroško član jugoslovanske delegacije za slovensko narodno mejo in je s svojimi posegi pripomogel, da je bil za Koroško določen plebiscit, ki naj bi odločil, ali naj Koroška pripade Avstriji ali kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev). Po prvi svetovni vojni je več let poleti pomagal pri dušnopastirski oskrbi romarjev na Sv. Višarjah.
Ko je v tridesetih letih začel v Ljubljani zbirati akademike (slušatelje) ljubljanske univerze, je nekajkrat poleti imel zanje na Sv. Višarjah ideološke tečaje. Na tistem iz leta 1933 je stražarjem, članom akademskega kluba Straža - bil je njihov duhovni vodja - razvil misel o "slovenskem poslanstvu Viša-rij". (... Božj a volj a nam tukaj, na Svetih Višarjah, razodeva, kaj je naloga Slovencev na zemlji, kjer živimo. Ob temeljih te svete gore se stikajo tri poglavitna evropska plemena... Romani, Germani in Slovani bi prav tukaj skušali riniti drug drugemu mejnike nazaj. A naši očetje so bili modrejši od vojskovodij in politikov. Namesto mejnika so postavili na ta otok med tremi narodi cerkev. To je edini mejnik v Evropi, ki narodov ne loči, marveč jih združuje. Danes je tak mejnik vsa naša domovina. Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže... Ostati mora mejnik, ki druži kakor Svete Višarje. To je božja volja. To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali severu, na vzhodu ali zahodu. Božja volja je, da mi vsi za to svobodo delamo...") Bila je to ideja slovenske države!
Med razgovorom o Ehrlichu je govornik pripomnil: "Ehrlich je imel brata, ki je bil Nemec". Po predavanju so mi nekateri - vedoč, da sem Ehrlichov sovaščan - izrazili začudenje nad to pripombo, ki pa sem jo potrdil.
Prav v zvezi z "nemštvom" Ehrlichovega brata Jožefa naj navedem nekaj dejstev, ki sem jim edina še živa priča in se tičejo Erhli-cha. Po njem se imenuje stavba "Ehrlichov dom". Ime za stavbo sva izbrala podpisani in pokojni izseljeniški duhovnik Vinko Žakelj, ki je za "dom na Sv. Višarjah" zbiral denar pri izseljencih in zdomcih - in mnogo dodal iz svojega -, da je mogel stavbo kupiti in uresničiti misel, da "bodo mogli Slovenci imeti na Višarjah svoj prostor, kjer bi se zbirali". Stavba je prepisana kot last na papeški zavod Slovenik v Rimu). Dne 23. junija 1939 sta Hitler in Mussolini v Berlinu podpisala "berlinski dogovor" in določila
preselitev nemških državljanov in pat. i. "folksdojčerjev" iz Južne Tirolske v domovino - Nemški Reich. Dogovor ni bil takoj javno objavljen, zlasti pa ne klavzula, da bo preseljen v Nemčijo, kdor bo optiral za nemško državljanstvo. Šele pozneje so bila objavljena "Pravila za vrnitev nemških državljanov in preselitev "folk-sdojčarjev" (Volksdeutscher) iz Južne Tirolske v Nemški Reich", ki sta jih nemška in italijanska vlada podpisali v Rimu 21. oktobra 1939. Med v "Pravilih" navedena območja za možnost opcije za nemško državljanstvo pa je poleg Južne Tirolske bila vključena tudi Kanalska dolina, kar so dosegli
nemškutarji in Nemci s Trbiža! (Ehrlichov brat Jožef - Nemec po prepričanju - je bil trgovec na Trbižu.)
Ko je Ehrlich po svojem poznanstvu še s Pariške mirovne konference zvedel za "berlinski dogovor", je takoj ukrepal. Z Ehrlichom sem bil večkrat v stiku, deloma ker sva bila sovaščana in sva si izmenjavala novice iz Žabnic, deloma zaradi delovanja v katoliških akademskih društvih. Oba pa sva imela sorodnike, ki so imeli dano možnost opcije. Prav zaradi tega mi je že septembra 1939 predlagal, naj se čim prej podam v Žab-nice, naj Žabničanom razložim in razkrijem vsebino "dogovora" in jih skušam prepričati, naj ne opti-rajo. Res sem vse to napravil. Seveda pa to moje delovanje ni ostalo skrito nemškutarjem in italijanski
f
■ANCT ■MARIA.
EXCELfl3
fašistični stranki, ki je napeljava-la, naj ljudje optirajo. Imela je ves interes, ker bi tako optante preselili, se znebili neitalijanskega prebivalstva - Nemcev in Slovencev -in naselili italijanske prebivalce. Ker sem še ohranil italijansko državljanstvo - imel pa sem že tudi jugoslovansko in sem prihajal v
primejo, spravijo k vojakom in pošljejo na fronto, ker sem kot letnik 1918 bil vojaški obvezanec. Na srečo pa je bila na seji s tem sklepom navzoča Žabničanka, načelnica mladinske organizacije "Giovani Italiane" - sicer pa iz družine, ki se je edina imela za nemško. Ker sva si bila prijatelja, me je še isto noč prišla obvestit o sklepu in mi svetovala, naj takoj odpotujem; to sem tudi storil.
Še nekaj je Erhlich napravil. Dal je natisniti letake v nemščini in slovenščini s pozivom ljudem, naj ne optirajo. Letake je izročil Žabniča-nu Hanziju Moschitzu, ki se je na Ehrlichove stroške v Ljubljani šolal za organista, da naj jih razdeljuje med ljudi. Hanzi je letake pokazal tedanjemu župniku Rafku Premrlu. Čeprav je Premrl osebno ljudem ustno in celo z prižnice svetoval, naj dobro premislijo kakršnokoli odločitev glede opcije, je Hanziju odsvetoval razdeljevanje letakov, ker bi ga oblast gotovo zaprla. Hanzi je letake uničil. Umrl je lansko leto.
Nemškutarji so dosegli pri cerkveni oblasti, da je župnik Premrl, ki je skrb za žabniško faro prevzel leta 1932 in jo je moral leta 1940 zapustiti, bil prestavljen v Istro v župnijo Poljane. Žab-niški nemčurji, proti katerim je Premrl nastopal, niso tega pozabili, in ko so Nemci po 8. septembru 1943 zasedli tudi Istro, so Žab-ničani-nemčurji dosegli, da so ga Nemci aretirali in odpeljali v taborišče Dachau. Taborišče je preživel in prišel v Gorico. Po diplomi na tržaški univerzi je poučeval na gimnaziji v Vidmu in nato na slovenski gimnaziji v Gorici. Istočasno je kot župnik upravljal faro Št-maver pri Gorici. Umrl je leta 1983.
Naj navedem še en dogodek, vezan na moj stik z dr. Ehrlichom. Smrt Ehrlichovega brata Jožefa maja meseca leta 1942 bi lahko bila usodna zame. Prav takrat sem bil v Žabnicah. Ker sem Ehrlichovim v Žabnicah prinesel novice in sporočila od dr. Ehrlicha iz Ljubljane, sem se šel od njih poslovit in pa po novice in sporočila zanj v Ljubljano. Prosili so me zlasti, naj mu sporočim bratovo smrt. Spominjam se dobro: 25. maja pozno zvečer sem se ob prihodu v Ljubljano najavil v njegovem stanovanju. Zaradi pozne ure me njegova gospodinja Urša ni hotela najaviti, da "gospod molijo brevir", je rekla, in da naj pridem naslednje jutro. Ker sem vedel, da ima Ehrlich vsako jutro mašo v Cirilovem domu (danes Ljudska kuhinja v Streliški ulici), sem nameraval iti k maši in ga po maši spremiti na njegov dom. Ker pa sem bil pozen za mašo, sem se ustavil v sobi, ki so jo imeli mladci (Dijaška katoliška akcija) v Alojzijevišču (bil sem mladec tudi jaz), in sem nameraval poiskati dr. Lamberta po maši. Stavba Alojzijevišča je (bila) v neposredni bližini Cirilovega doma. Še danes mi je v spominu: nenadoma priteče v sobo neki mladec, ki je bil pri maši, in zakriči: "Ehrlicha so ubili". Hitro sem stekel na ulico in videl Ehrlicha ležati mrtvega in poleg njega tudi spremljevalca akademika Rojica. Ehrlicha je po maši vedno kdo spremljal, da se je z njim pogovarjal. Ko bi tisto jutro šel k maši in po maši z Ehrlichom, bi bil ubit tudi jaz! Slučaj? Ne! Trdno sem prepričan: varstvo višarske Matere Božje me je rešilo.
Martin Kianner
Prvi korak na poti tisočih milj
Danes sem v bolnišnici govorila s temnopolto zdravnico. V drugih zahodnoevropskih državah bi to seveda ne bilo omembe vredno, niti v očeh osebe, ki je to doživela, torej mojih. V Trstu je drugače. Misli me takoj vodijo k hipotezi, da je bilo prelepo dekle morda posvojeno, morda je pa prišlo sem na specializacijo, kdo ve. Hip zatem mi tok misli takoj obrne v drugo, pomembnejšo smer ravno zdravnica sama in način, kako govori s pacienti. Takrat postane drugorazredno vsako drugo vprašanje o izvoru, jeziku, karkoli drugega od čiste predanosti in vere v to, kar dela. Včasih se zgodi, da zdravnika/učitelja/mehanika, kogarkoli že, sprašuješ za razlago nečesa, kar ti ni jasno; ne zadošča ti nekaj številk na papirju, skupaj postavljenih črk v besede, ki ti nič ne pomenijo, ker jih ne obvladaš. In odgovora ni, enostavno, ker ni časa, ni volje ne pripravljenosti.
Celo v tako ekstremnih primerih, kot je lahko posredovanje novice o raku v telesu.
Znanec onkolog je priznal, da mu ni med študijem nihče niti omenil, kako naj spregovori z obolelimi pacienti. Za vso humanost, ki jo lahko danes izkazuje, so zaslužni geni in žena, psihologinja.
Včasih imaš v življenju srečo, da spoznaš osebe, ki resnično verjamejo v pomen poklica, ki ga opravljajo. Učiteljice, ki se med sabo pogovarjajo, kako valorizirati to ali ono, kateri so aduti enega ali drugega otroka in kako pomagati pri težavah, ekonomsko raziskovalko, ki je za ljubezen do svojega poklica sprejela mizerno plačo in neplačana predavanja v univerzitetnih avlah ter odklonila veliko bolje plačano zaposlitev na področju logistike.
Marsikateri glas mi bo rekel, da je bila predanost določeni nalogi, poklicu, misiji, skupna bolj
*
4
prejšnjim generacijam. Za nekaj si se moral boriti, brez prizadevanja je karkoli propadlo. Morda pa je vse stvar osebnega značaja. Bolničark, ki morda v skupinici posedajo pred minitelevi-zorjem v dimnem oblačku za priprtimi durmi, drugih, ki jim v pacientih uspe videti potrebo, vključno z zbeganostjo.
Spominjam se dni, ko je čez osemdesetletna no-na stoje čakala tistih deset minut, ki jo je ločevalo od uradnega urnika obiskov. Večkrat sem prišla kasneje in jo našla vedno tam, dostojanstveno v tistem komajda metru šestdeset, z vsemi osmimi križi na grbi, stoje, negibno v čakanju na uradno uro, ko naj bi se obiski pričeli. Vedno sem pomislila na to nehumano rigidnost do stare ženičke, ki je v torbi prinašala nekaj toplega za moža v tisti beli bolniški postelji. Buljila sem v tista priprta vrata in plavo luč prižganega televizorja. In si žal ne upala glasno izreči, da tako ni prav.
Neštetokrat sem se v življenju vprašala, kdaj nastopi tisti trenutek, ko se človek uleže, ko se odloči (ker dejansko gre za odločitev), da bo njegovo delo postalo "opravljanje dolžnosti in nič več", zato si bo moral omisliti načine, da bodo te dolžnosti čim lažje in kratkotrajne. V življenju sem srečala več takih primerov, od "zabušantov" do drugih, ki ne verjamejo več v moč, tudi malenkostno moč, naloge, ki jo opravljajo. Srečala sem blagajničarje v supermarketu, ki jim ni bilo po godu, da bi moja petletna nečakinja zlagala blago na tekoči trak, upravitelje mestnih barov, ki ne pozdravljajo, izšolane uslužbence na različnih mestih, ki so pozabili na kakršnokoli sanje o možnosti spremembe družbe. Ki se začenja ravno z eno samo - drugačno - kapljo v morje. Taoistični pregovor pravi, da se potovanje tisočih milj pričenja z enim samim korakom.
Razstava Anice Pahor na Gradini
Srečanje z ministrico Majdo Širca
O težavah in pobudah zamejskih kulturnih zvez
Dne 2. septembra 2009 je ministrica za kulturo Majda Širca sprejela predstavnike Krščanske kulturne
zveze iz Celovca, Slovenske prosvetne zveze iz Celovca, Slovenske prosvete iz Trsta, Zveze slovenske katoliške prosvete iz Gorice, Zveze slovenskih kulturnih društev Gorica-Trst-Videm in Zve-
ze Slovencev na Madžarskem. Na delovnem sestanku, ki je bil sklican na pobudo omenjenih organizacij, je Janko Malle v imenu
vseh predstavil problematiko in neke vrste odrinjenosti iz enotnega slovenskega kulturnega prostora, ki je nastala po novi uredbi leta 2004, ko so bile na Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po
svetu z ministrstva za kulturo (MK) prenesene vse kulturne vsebine, s tem pa je bil prekinjen dolgoletni, utečeni način delovanja na kulturnem področju. Marij Maver je omenil težaven položaj nekaterih profesionalnih zavodov s področja kulture in opozoril na težji položaj, ki je nastal po odpravi meje. Med predstavitvami raznih zagat in pobud je bila tudi zelo zanimiva pobuda predstavnika Zveze Slovencev na Madžarskem g. Jožefa, da bi se zaradi vse večjega zanimanja za Slovence v Porabju in za Slovenijo na splošno v Budimpešti odprla "Slovenska hiša".
Na srečanju se je izoblikoval predlog o vzpostavitvi stalne komunikacijske vezi med MK in Slovenci v zamejstvu v obliki nekega 'foruma', ki se bo sestajal vsake tri mesece.
MK se je zavzelo za krepitev aktivne kulturne politike z umestitvijo teh tem znotraj novega direktorata na MK.
Minulo nedeljo so v centru Gradina nad Doberdobom odprli likovno razstavo Anice Pahor, ki se prestavlja s slikami v tehniki olje na platno in skulpturami iz keramike ter žgane gline. Vodja centra Ana Černič je pozdravila lepo število prisotnih, Jurij Paljk je v slovenščini in italijanščini izrekel nekaj toplih misli o kriški umetnici in njenem delu, pozdravila je tudi podžupanja Luisa Gergolet, dekleta skupine Bodeča neža, ki jo vodi Mateja Černič, pa so prijetnemu kulturnemu dopoldnevu dale mladosten in radoživ ton.
Sloveniia
	^	M-
Še o zgodovinski resnici
Različno o tem, kakšen komunizem je bil v Sloveniji
Zdaj je že očitno, da se vlada in politične stranke bolj ukvarjajo s polemikami in spori kot pa z gospodarsko in finančno krizo. Pri tem stranke ponavljajo in utemeljujejo "svoje resnice", pri čemer je čedalje bolj zaznati težnjo koalicije, da bi politiko in usmeritev Slovenije potisnila na območje levice. V takem ozračju je potekala tudi izredna seja državnega zbora, na kateri bi sprejeli resolucijo, ki bi podprla resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu. Slednjo je evropski parlament sprejel 2. aprila lani in jo je podprlo tudi vseh pet poslancev iz Slovenije. Izredno zasedanje parlamenta sta zahtevali opozicijski stranki SDS in SLS predvsem zato, ker so v Sloveniji zamolčali 23. avgust, ki je bil po sklepu evropskega parlamenta razglašen za dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Takšni režimi pa so bili tudi v Sloveniji v preteklih desetletjih fašizem, nacizem in komunizem. Tako se je zgodilo, da je molčal tudi predsednik državnega zbora dr. Pavel Gantar, ki pa je prej ostro obsodil poboj v Srebrnici.
V parlamentarni razpravi sta se soočili dve tezi, ki pa vsebujeta nekaj dejstev s procesov, ki so se že zgodili ali pa še potekajo. Največji zagovornik komunizma ostaja podpredsednik državnega zbora Miran Potrč s svojo razvpito oceno, da po letu 1953 komunizma v Sloveniji dejansko ni bilo več, dodal pa je trditev, "da režim v obdobju 1945-1990 ni bil v
celoti totalitaren". S takimi naziranji je povzročil velik odziv bralcev katoliškega tednika Družina, javno pa ga ni podprl noben član njegove Socialno demokratske stranke. Potrču je odgovorila poslanka SDS in predsednica parlamentarne komisije za človekove pravice, Eva Irgl. Dejala je, "da je prav komunizem, ki je bil najdlje prisoten na slovenskih tleh, s svojo krutostjo, nečloveškostjo in teptanjem
osnovnih človekovih pravic pustil globoko rano na narodovem telesu, katere posledice so v naši družbi vidne še danes". Na trditev, "da je Slovenija že veliko storila pri popravi krivic političnim zapornikom, obsodbi povojnih pobojev, odkrivanju in urejanju grobišč protipravno pobitih in vračanju po vojni odvzetega premoženja", pa je odgovoril predsednik notranjepolitičnega odbora parlamenta,
Vinko Gorenak iz SDS. Po njegovem mnenju vse evropske države, ki so bile med oblastjo komunizma, "niso doživele tako trdnega stalinizma, kot je bil najmanj do leta 1950 v Sloveniji".
V parlamentarni postopek so bile predložene tudi spremembe zakonov o žrtvah vojnega nasilja oz. vojnih grobiščih. Po novem bo pravica do statusa žrtev priznana tudi otrokom žrtev partizanskega boja oz.
medvojnega ali povojnega nasilja. Do odškodnine bodo upravičeni tudi	tisti
Slovenci z okupirane Primorske, ki so služili v italijanski vojski, pozneje pa so	bili
odpeljani bodisi na prisilno delo v Nemčijo ali pa v tamkajšnja koncentracijska taborišča. Pričakovane
razsežnosti je dobilo imenovanje Aleša Guliča za novega direktorja Urada vlade za verske skupnosti. Bil je poslanec iz LDS in je sedaj predsednik Sveta te stranke. Premier je ob imenovanju dejal, da je bil zadovoljen z delom prejšnjega direktorja dr. Draga Čeparja, ki bi po njegovem lahko ostal na mestu direktorja. Zakaj se to ni zgodilo, premier ni povedal. V izjavi tiskovnega urada Slovenske
škofovske konference so zapisali, "da smo v katoliški cerkvi skupaj z drugimi krščanskimi cerkvami v Sloveniji že pred časom izrazili podporo za ponovno imenovanje dosedanjega direktorja dr. Draga Čeparja na mesto direktorja Urada. Od novega direktorja pa želimo, da bi gojil korektne odnose s Cerkvami in drugimi verskimi skupnostmi v Sloveniji, v duhu okrepljenega sodelovanja in nadaljevanja prenosa opravljanja javnih služb na civilno družbo, predvsem na področjih sociale, kulture in šolstva".
V Sloveniji poteka polemika med politiki in tožilci. Spodbudila jo je poslanka stranke Zares Cveta Zalokar-Oražem, ki je od generalne državne tožilke Barbare Brezigar zahtevala pojasnilo, zakaj je tožilstvo odredilo preiskavo zoper finskega časnikarja Magnusa Berglunda. Ta je v oddaji finske TV nekdanjega slovenskega premiera Janeza Janšo obtožil, da je prejel podkupnino pri nakupih oklepnih vozil vrste Patria. Tožilstvo je zavrnilo preiskavo o delovanju, ki jo je odredil pravosodni minister Aleš Zalar.
Primera sposobnosti in ustvarjalnosti Slovencev v Gorici
V Novi Gorici so obeležili 100-letnico zgodovinskega poleta Edvarda Rusjana z motornim letalom, ki sta ga zasnovala in izdelala z bratom Josipom. Letalo je tedaj obkrožilo Gorico, brata Rusjan pa sta potrdila svoje znanje in ustvarjalnost, kar je tudi vrednota Slovencev v Gorici in drugod po Italiji. Posebno vrednoto je pomenil tudi slovenski tisk v Gorici, ki je izhajal med obema svetovnima vojnama. V posebnem katalogu, ki je izšel te dni, je delovanje slovenskega tiska v Gorici v omenjenem obdobju razčlenila in opisala dr. Irene Mislej, direktorica Pilonove galerije v Ajdovščini. V katalogu je namenila skrb tudi vlogi Goriške Mohorjeve družbe. Besedilo je prevedeno tudi v italijanski jezik.
Marijan Drobež
Kratke
V SNG Nova Gorica zadnja premiera sezone 2008/09
V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica bo v četrtek, 10. septembra 2009, premiera zadnje uprizoritve gledališke sezone 2008/09, Eda - Zgodba bratov Rusjan, ki je izšla izpod peresa Novogoričanke Nede Rusjan Bric; avtorica je podpisala tudi režijo. Predstava je nastala v koprodukciji s Slovenskim mladinskim gledališčem iz Ljubljane in v njej bodo gledalci sledili dekletu, ki v iskanju svojih korenin naleti na zgodbo bratov Rusjan, skozi katero se ji razprejo vprašanja o lastnem življenju: koliko smo pripravljeni tvegati pri življenjskih odločitvah in koliko opustiti zaradi okoliščin, strahu, odgovornosti? V predstavi igrajo Ivan Peternelj, Robert Prebil, Daša Doberšek, Jožica Avbelj k. g. in Ivo Barišič.
V Sloveniji bodo tudi letos obeležili vse za državo pomembne obletnice
Vlada je sklenila, da bodo v Sloveniji tudi letos počastili vse obletnice dogodkov v preteklosti, ki so pomembni za državo. Gre za osem takih obletnic. Koordinacijski odbor za državne proslave, ki ga vodi ministrica za kulturo Majda Širca, je najprej predlagal, naj bi število proslav zaradi pomanjkanja denarnih sredstev oz. splošne krize v Sloveniji zmanjšali. Domnevno naj bi odbor predlagal odpoved proslav ob dnevu reformacije in ob dnevu generala in pesnika Rudolfa Maistra. Proslave obletnic velikih dogodkov iz preteklosti, pomembnih za Slovenijo, torej za letos ostajajo oz. bodo. Med njimi je tudi 15. september, praznik ob obletnici združitve Primorske z matično državo Slovenijo. Je pa že zdaj gotovo, da bodo število proslav v Sloveniji prihodnje leto zmanjšali.
Folklorne pripovedi iz Brd in okolice Gorice
Celjska Mohorjeva družba je v svoji zbirki Glasovi izdala novo delo z naslovom Zlata koza pod razvalinami. V njej so zbrane folklorne pripovedi iz Brd in okolice Gorice. Strokovna urednica dr. Marija Stanonik je v uvodu v knjigo zapisala, “da seje dela prvi resno lotil prof. Peter Stres iz osnovne šole na Dobrovem, ki je svoj prispevek končal nekako v dveh letih, pri tem pa pridobil še Janeza Dolenca, slavista, svojega nekdanjega profesorja na učiteljišču v Tolminu, ter grafika in etnografa Pavla Medveščka iz Nove Gorice. Odstopila sta že prej zbrano gradivo iz Brd. Njim seje s svojim nakjučno nabranim gradivom pridružila dr. Danila Zuljan-Kumar iz Brd. Njena največja pozornost je sicer namenjena znanstvenemu raziskovanju briškega narečja, kar se vidi tudi iz omenjene nove knjige. Pomemben je prispevek Viljene Devetak, slavistke oz. študentke lil. stopnje Filozofske fakultete v Ljubljani, doma z Vrha Sv. Mihaela pri Doberdobu. Zbrala je namreč slovenske folklorne pripovedi iz italijanskega dela Brd. Zaradi tega je na zemljevid slovenskih folklornih pripovedi lahko vključeno celotno območje Brd, torej na slovenski in italijanski strani. Knjiga je naslovljena po folklorni pripovedi, ki jo je povedala ljudska pravljičarka Dora Obljubek iz Drnovka v slovenskem delu Brd. Naslov novega dela, že omenjeni Zlata koza pod razvalinami, nima nič opraviti z znano pripovedko o Zlatorogu, čeprav prvi vtis utegne biti tak. Toda iz nekaterih zgodb je očitno, da gre za nov tip zgodbe o zlatem teletu. Gre za izjemen prispevek Brd slovenski slovstveni folklori. Zdaj objavljene pripovedi so v Brdih zapisovali kar petdeset let, v knjigi pa so navedeni vsi pripovedovalci iz obeh delov Brd in tudi z območja Gorice.
Pahor: Slomšek velika osebnost slovenske državotvorne zgodovine
Slomšek je zaradi čvrstosti v sebi znal živeti z ljudmi drugačnega mišljenja in ne glede na naš osebni odnos do njega, naj se z njim strinjamo ali ne, naj bo enoznačna ali za mnoge kontroverzna osebnost, je osebnost slovenske nacionalne, državotvorne zgodovine, je minuli teden na slovesnosti v čast Slomškovega leta v Mariboru dejal premier Borut Pahor.
Kot je na slovesnosti v počastitev velikega škofa, kulturnika in narodnega buditelja, blaženega Antona Martina Slomška v veliki dvorani SNG Maribor, s katero so hkrati odprli letošnji drugi Festival Maribor, dejal Pahor, zgodovina pozna različne oblikovalce časa. Tako so po njegovih besedah eni pozneje rojenim navdih, drugi zgled, tretji svarilo, nekateri tudi vse to hkrati, zgolj posameznikom pa je dano, da so njihova dejanja in načrti ljudem prihodnosti ne le nasledstvo, temveč tudi živa dediščina.
Premierje po poročanju STA tudi poudaril, daje Slomšek ob skrbi za širjenje in poglabljanje vere prispeval tudi k višji izobrazbeni in vzgojni ravni prebivalstva, zlasti ko je z moralno in finančno pomočjo sodeloval pri ustanavljanju Mohorjeve družbe. Ta je slovensko ozemlje preplavila z ne le nabožnimi, pač pa tudi leposlovnimi in strokovnimi knjigami, rezultat tovrstnih Slomškovih naporov pa je tudi slovenska emancipacija in preobrazba v moderen evropski narod. Posebna Slomškova pozornost je po Pahorjevih besedah s spodbujanjem ustanavljanja rednih in nedeljskih šol veljala tudi šolstvu, zavedal pa seje tudi pomena socialne povezanosti ljudi za dvig družbene in narodne zavesti. "Največja Slomškova zasluga nacionalnega pomena pa je bilo preoblikovanje lavantinske škofije v pretežno slovensko škofijo na južnem Štajerskem. Slomšek si je prizadeval, za novo razmejitev škofij. Prizadeval sije, da bi nove meje med škofijami potekale po narodnostni meji, vendar mu to ni uspelo. Uspel pa je doseči novo razmejitev po mejah okrožij in tako je leta 1859 prenesel sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor, "je dejal Pahor in ob tem opomnil, da je prav s prenosom škofije Slomšek zavrl ponemčevanje slovenskega prebivalstva slovenske Štajerske.
Zlata koza pod razvalinami
I
m MJ[
. l’
Lara P. Jankovič
Maribor
40. Festival narečnih popevk
V nedeljo, 13. septembra 2009, bo ob 19.45 v Slovenskem narodnem gledališču Maribor 40., jubilejni Festival narečnih popevk, ki je, kot pravita organizatorja, RTV Slovenija, Regionalni RTV - center Maribor, skromni prispevek k ohranjanju narečij, »ki so pravo bogastvo in smo jih dolžni ohranjati«. Festival narečnih popevk je najstarejša tovrstna prireditev. Na osnovi razpisa je strokovna komisija letos spomladi izmed petdesetih prispelih skladb izbrala 15 popevk z besedili v narečjih slovenskih pokrajin in izvajalce ter aranžerje. Soliste in ansamble bo spremljal Big band RTV Slovenija, ki ga bo vodil dirigent Lojze Krajnčan. Zborovsko spremljavo pa bodo pri večini skladb sestavljali člani Mariborske opere, Dada Kladenik, Marjana Šef, Jaka Feguš in Robert Feguš. Prireditev bo vodila gledališka igralka Lara P. Jankovič, zelo uspešna voditeljica treh izvedb narečnega festivala, do pred nekaj leti članica Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica; tudi sama je izvrstna pevka. Scenarij je podpisal Tomaž Letnar, sceno pa Mojca Vilhar. Med vokalnimi solisti bo tudi »legen-
darni« pevec Tomaž Domicelj, ki bo izvajal popevko Misisipi, pri kateri je tudi avtor glasbe in besedila; aranžma zanjo pa je spisal Grega Forjanič.
Po predstavitvi vseh 15 tekmovalnih skladb bodo najboljšo popevko izbirali poslušalci pred ra-
lefonskim glasovanjem, ki so ga uvedli pred sedmimi leti. Popevke pa bosta ocenjevali tudi strokovni žiriji za glasbo in besedila.
Na festivalu bodo podelili: festivalski kipec in nagrado v vrednosti 1500 evrov za najboljšo skladbo po izboru gledalcev in poslušalcev; nagrado 1500 evrov za najboljšo skladbo po izboru strokovne žirije, tri nagrade za najboljša narečna besedila v vred-dijskimi sprejemniki in gledalci nosti 500, 300 in 200 evrov, pred televizijskimi ekrani s te- Zgodovina tega festivala se je
začela 17. aprila 1962, ko je bil v organizaciji časopisa Katedra v mariborski Unionski dvorani prvič na sporedu popevkarski festival Katedra 62, ki je bil predhodnik Vesele jeseni in Festivala narečnih popevk. Festivala zaradi menjave organizatorjev nekajkrat niso priredili. Na njem so nastopili tudi Lado Leskovar, New swing kvartet, Tatjana Gros, Bra-co Koren, Edvin Fliser, Alfi Nipič, Lidija Kodrič, prva zmagovalka festivala, Alenka Pinterič in še mnogi drugi znani slovenski popevkarski glasovi. Skladbe sta prispevala tudi Bojan Adamič in Borut Lesjak. Orkester je med drugim v živo vodil Jože Privšek. Najpomembnejši pisci narečnih besedil, tudi dobitniki nagrad, so Miroslav Slana, Metka Ravnjak jauk in Feri Lainšček.
ne
NOVI
Trst/Vilenica 2009
"Če bo Trst nadaljeval na poti sožitja, lahko ponovno postane zgled za Evropo!
N/
"C
//
le bo Trst nadaljeval na poti sožitja, /lahko ponovno postane zgled za Evropo"!, je glavno sporočilo izjemno dobro obiskanega kulturnega večera v tržaškem muzeju Re-voltella, kjer so na literarnem festivalu Vilenica v četrtek, 3. septembra, govorili pisatelji Claudio Magris, Boris Pahor in Drago Jančar.
V avditoriju muzeja Revoltella je bil prejšnji teden eden odmevnejših dogodkov letošnje Vilenice. Tržaška pisatelja Magris in Pahor sta se ob moderatorju srečanja, kolegu Jančarju, soočala s kulturnim izročilom zalivskega mesta, segla pa sta tudi v problematiko sobivanja italijanskega in slovenskega Trsta, pri čemer sta poudarila, da bo Trst postal za Evropo mesto središčnega pomena, če bo v prihodnosti nadaljeval na poti večkulturnega in večetničnega dialoga.
Srečanje je uvedel predsednik Društva slovenskih pisateljev Slavko Pregl, ki se je zahvalil Skupini 85, Skladu Zora in Li-bero Polojaz, Uradu vlade RS za Slovence v zamejstvu in po sve-
lečim izkušnjam je bil človek, ki je v drugačnih časih že presegal zgodovinske konflikte in ideološke pregrade", je dejal Jančar.
Pisatelj Pahor je Tomizzi priznal zaslugo, da je v oholost italijanskega Trsta vnesel pravičnejši zgodovinski spomin in tako prispeval k psihološkemu preobratu večinskega naroda. Magris, letošnji dobitnik nagrade Vilenica, je Tomizzo označil za pisatelja, ki v tržaškem okolju ni obravnaval tematike etnične pripadnosti zgolj v luči enega samega narodnega izročila, saj je dobro vedel, da predpostavlja vsakršno obmejno območje - kakršno je bilo tudi njegovo tržaško-istrsko -seštevek različnih kulturnih identitet.
Jančarjevo vodenje večera je dalje obravnavalo literarne in družbene tematike. Na njegovo vprašanje "kateri demoni vstopajo v vajino književno snovanje" je Magris odvrnil, da so njegove pošasti tiste pošasti, ki izhajajo iz zgodovinskega doživljanja.
"Nikakor pa ne smemo dopustiti, da nas strahovi preteklosti
.
Drago Jančar in Boris Pahor (foto IG)
tu ter Generalnemu konzulatu RS v Trstu. Goste večera in občinstvo avditorija je nagovoril tudi tržaški župan Roberto Dipiazza. Po slovenskem pozdravu je župan Dipiazza v svojem izvajanju poudaril željo, ki jo Trst ima pri preseganju nekdanjih pregrad: "Današnji večer je namreč dodatni kamenček v mozaiku sobivanja slovenske in italijanske duše našega mesta".
Pisatelj Jančar je uvodno misel namenil prvemu dobitniku nagrade Vilenica, tržaškemu italijanskemu pisatelju istrskega rodu Fulviu Tomizzi, ob deseti obletnici njegove smrti. "Bil je Istran, po vojni pa optant v Trstu: kljub vsem bo-
danes pogojujejo. Obračunati moramo enkrat za vselej z resnico negativnega, da lahko neobremenjeno stopimo v prihodnost", je dejal Magris. Boris Pahor pa je spričo neposrednih doživljanj v času naci-fašizma in jugoslovanskega režima razmišljal o tem, da je morda človek šele na začetku svojega razvoja: "Po vojnih izkušnjah sem se prepričal, da je človek sam na svetu, da ni Boga, ki bi ga lahko usmerjal. Svet moramo zato oblikovati zgolj na podlagi lastnih moči". Glede vprašanja literarnega estetiziranja pa je bil Magris jasen: "Velika literatura nas uči, da je življenje veliko bolj nenavadno od same fikcije". Knjige
pomembnih pisateljev kakršen je Boris Pahor in kakršen je bil na primer Primo Levi - nas prizadenejo zato, ker zgoščajo življenjske dogodke in na podlagi "umirjenosti besede same" povečajo grozoto same zgodbe, je še dodal Magris. Pahor pa je vseskozi sledil načelu, ki si ga je zadal med vojno: "Vedno bom pisal o ponižanih in razžaljenih, saj sem bil jaz sam med njimi".
Zadnji sklop Jančarjevih vprašanj pa je zadeval srednjeevropsko kulturo in prihodnost Trsta. Za Magrisa je pojem slavne Srednje Evrope še vedno prisoten, danes pa ima po njegovem mnenju majave temelje. "Skupen substrat še obstaja, ker ga zavestno skušamo ohraniti, ne smemo pa ga umetno mitizirati. Nekdanji avstro-ogr-ski svet je bil svojčas zmožen subtilne analize samega sebe in svoje kulture. Zrcalo le-tega je bil Trst, kjer se je nekoč že zgodila združena Evropa v malem", je poudaril Magris.
"Če bo Trst postal večkratnik samega sebe, bo lahko še enkrat postal zgled za celotno staro celino", je bil mnenja Pahor. Večer v Revoltelli je bil izjemno dobro obiskan, saj je bila dvorana muzeja premajhna, da bi sprejela vse tiste, ki so hoteli slišati in videti tri pisatelje.
Drago Jančar
"Claudio Magris razlaga skupaj z Angelom Aro v knjigi Trst, obmejna identiteta zalivsko mesto ravno preko literature. V zadnjem času se je Trst začel zavedati tudi svoje slovenske literarne komponente in to ravno zaradi Borisa Pahorja in njegovega prodora v italijanski kulturni prostor. Ne bom rekel, da današnji pogovor odpira neko novo poglavje, gotovo pa potrjuje to, kar se v zadnjem času dogaja: odpiranje tržaškega prostora do zaledja, ki je bilo zalivskemu mestu dolga desetletja neupravičeno tuje. Trst se končno začenja pogovarjati s slovenstvom na evropski način. K temu je pripomogel tudi Claudio Magris, ki je nedvomno eden najpomembnejših evropskih intelektualcev današnjega časa tudi zato, ker je subtilen in občutljiv pripovedovalec, ki je razvil čisto oseben literarni in pripovedni slog. Poleg tega je Magris v tem prostoru glasnik odpiranja in sodelovanja: globoko razume tržaške dinamike in obmejna dogajanja ter do-
NOVI
GLAS
GLAVNI UREDNIK Andrej Bratuž - ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 8. septembra, ob 14. uri.
bro pozna kulture, ki niso samo sobivale, a so tudi gradile neko skupno ustvarjalnost: ne mislim zgolj na Slovence, ampak tudi na Žide, Hrvate, Srbe. Magris s svojim pisanjem in javnim nastopanjem ponovno odpira Trst njegovemu nekdanjemu kozmopolitskemu izročilu".
takrat, ko ga je takega hotela ohola politična volja. Trst je bil v času av-stro-ogr-skega cesarstva kozmopolitsko mesto, v času fašizma je postal leglo nacionalizma, po drugi svetovni vojni ga je rimska politika še naprej odtujevala od njegovega zaledja. Šele z Illyjevim županovanjem je Trst prestal nov preporod in kaže - vsaj tako upam -, da se bo ta težnja nadgrajevala. Današnje srečanje najbrž potrjuje
I,
P
■ŠIV- V;;.
Z leve Claudio Magris, Drago Jančar in Boris Pahor (foto IG)
Boris Pahor
"Tokrat ni prvič, ko se slovenska in italijanska kultura Trsta srečata. Res pa je, da je še danes v našem mestu mnogo ljudi, ki ne bi radi, da bi Trst izgubil italijanski predznak. Tudi ljudje, ki navzven kažejo neko pripravljenost za kulturno sodelovanje, se nato izkažejo za zagovornike zgolj svojega vr-tiča. Dobro vemo pa, da Trst ni nikoli bil italianissimo: bil je le
te moje zadnje besede. Veliko pričakujem tudi od naše matične domovine, kaže pa, da se Slovenija bore malo zanima za svojo manjšino v Italiji, ker je za njen gospodarski interes pomembnejši Koper. Ko bo Slovenija začela z drugačnim odnosom jemati v poštev 'tržaško vprašanje', no, šele takrat bomo postali zanimivi za našo domovino".
Claudio Magris
"Nocoj se srečata dve veliki in pomembni literaturi: dejal bi celo, da se srečata tri književna izročila. Jaz sem italijanski pisec, Drago Jančar in Boris Pahor sta slovenska pisatelja. Boris Pahor in jaz obenem pripadava tržaški književnosti, kar daje najinim knjigam poseben pečat, ki je odvisen od kraja, zaledja in točno določene specifike okolja, v katerem ustvarjava. Boris Pahor je potemtakem tudi naš pisatelj, ni samo slovenski! To oznako bi lahko razširili še na druge tržaške ustvarjalce, na Tomizzo, na Sveva, na Rebulo, na Sabo. Po istem principu se veselim tudi dejstva, da sem bil letos prejemnik nagrade Vilenica, nagrade, ki iz osrednjeslovenskega prostora sega tudi do ozemlja slovenske manjšine in posledično tudi do kraja zamejske kulture, ki jo tudi čutim za svojo. Zadovoljen sem, da se bom nocoj lahko soočil z Borisom Pahorjem, ki ga cenim zlasti zato, ker v svojem delu
 J združuje umirjenost
in lucidnost pisanja s trdoto obravnavanih tem, ki jih je neposredno doživel na svoji koži. Menim, da je njegovo vrhunsko delo Nekropola izredna knjiga zato, ker je v njej znal ravno na podlagi skromnosti in zadržanja v bralcu povečati občutek grozote. Veselim se dejstva, da je knjigo in njegovega avtorja končno spoznal tudi širši italijanski kulturni prostor".
Igor Gregori
Pomembna novost pri SDZPI
Odslej bo socialno podjetje Ad formandum
Slovenski deželni zavod za poklicno izobraževanje (SDZPI) je - potem ko se je v pravkar minulem obdobju znašel v težkem ekonomskem položaju - na pragu novega začetka. Za ustanovo, ki že trideset let deluje znotraj sistema poklicnega izobraževanja dežele Furlanije Julijske krajine, je bilo potrebno poiskati rešitve, ki bi omogočile razvoj njenega delovanja. S tem namenom je v članstvo zavoda vstopil Slovenski izobraževalni konzorcij (Slov. I. K.).
V luči novih izzivov je prišlo tudi do preimenovanja in preoblikovanja zavoda v Ad formandum - socialno podjetje. Slovik in zavod Ad formandum bosta v prihodnje tvorila izobraževalno navezo, ki bo delovala sinergič-no in koordinirano.
Izredna skupščina zavoda, ki se je sestala v torek, 1. septembra 2009, je sprejela nov statut in imenovala nov upravni odbor, ki ga sestavljajo predsednik Štefan Semen, podpredsednik Mitja Bauzon in članica Matejka Grgič.
V sredo, 2. septembra, je upravni odbor z novostmi seznanil uslužbence zavoda in potrdil zaupanje ravnatelju Branku Jazbecu.
Za dodatne informacije vas vabimo, da nas pokličete na telefonsko številko 0039/347.12.55.921.
Izjave predstavnikov obeh ustanov in povzetek iz poslovnega načrta
Štefan Semen, predsednik UO zavoda:
"Iz krize, v kateri se je znašel zavod, nam je z oblikovanjem izobraževalne naveze in s posegi v strukturo zavoda uspelo postaviti temelje za uspešen nadaljnji razvoj. Opravili smo pomemben korak v smeri kakovostne rasti zavoda in posodabljanja izo-
braževalne ponudbe v našem okolju. Čaka nas še veliko dela, a najtežje obdobje je vendarle za nami".
Branko Jazbec, ravnatelj zavoda:
"Zavod se je z leti spremenil. Nastal je v funkciji izobraževalnih potreb slovenske narodne skupnosti, toda že dolgo njegovi uporabniki niso bili niti zgolj niti pretežno Slovenci. Naveza s Slovikom omogoča, da se izvorno poslanstvo ohrani, saj zanj skrbi konzorcij. Zavod pa se v tej navezi lahko preoblikuje in bolj dinamično posveti svojim sedanjim nalogam s široko ponudbo izobraževalnih storitev, ki so namenjene celotnemu prebivalstvu in podjetjem na Tržaškem, Goriškem in Videmskem".
Boris Peric, predsednik Slov. I. K. -a
"Ustvariti izobraževalno navezo
A
Boris Peric
pomeni vlagati v znanje, v razvoj kompetenc in v prenos vsega tega v prakso. Taka naveza nam bo omogočila, da bomo oblikovali široko izobraževalno ponudbo, ki bo dovolj pestra, da bo zadostila potrebam različnih ciljnih skupin. S tem pa bomo bo-
gatili celoten prostor ob sloven-sko-italijanskem kulturnem stičišču".
Matejka Grgič, znanstvena direktorica Slov. I. K. -a in članica uprave zavoda:
"Verjamemo v pomen izobraževanja, kulturne in kadrovske rasti. Zato smo vsi na Slov. I. K. -u z velikim navdušenjem pristopili k projektu. Zavedamo se seveda, da obdobje reorganizacije ne bo enostavno. A s skupnimi močmi bomo kmalu premostili težave in postavili temelje za kvalitetno, konkurenčno in prepoznavno izobraževalno ponudbo". Povzetek iz poslovnega načrta: "Programski zasnovi Slov. I. K. -a in dosedanjega SDZPI-ja se prej dopolnjujeta, kot pa prekrivata. Projekt, imenovan Izobraževalna naveza, vzpostavlja integrirano izobraževalno ponudbo ustanov, ki se bosta še vidneje specializirali vsaka na svojem področju delovanja. Projekt predvideva vrsto pravnih in organizacijskih postopkov, ki vodijo k oblikovanju lastniške povezave med subjektoma.
Slov. I. K. in SDZPI bosta v navezi ponujala integrirane storitve poklicnega izobraževanja in usposabljanja, dodatnega in dopolnilnega izobraževanja, višjega strokovnega usposabljanja ter vseživljenjskega učenja. Z Izobraževalno navezo bodo sinergije, ki se bodo razvile prek skupne promocije izobraževalnih ponudb, prispevale k večji konkurenčni prednosti obeh institucij, za kateri je možnost dvojezičnega obratovanja dodatna točka prednosti.
Ciljna publika obeh ustanov je in bo sicer različna, obe ustanovi skupaj pa krijeta celotno produktivno populacijo, od bodočih kvalificiranih delavcev do najvišjih vodilnih. Zato se potreba po njuni povezavi postavlja kot konkurenčna prednost obeh slovenskih izobraževalnih institucij".
Razgleden vrh na hribovitem obrobju Bele krajine
Tiha prostranost Mirne gore
Mirna gora je s 1047 metri nadmorske višine najvišji in najbolj razgleden vrh na hribovitem obrobju Bele krajine, čisto na kraju obširne planote Kočevskega roga. Čeprav gosta vegetacija in visoka drevesa popolnoma zastirajo zahodno pobočje in se pogled odpira le na vzhodno stran, je z vrha razgled prečudovit. Pred nami se odpira prostrana Belokranjska ravnica, z vinorodnimi griči, brezami, pa s Črnomljem in Semičem ter Kolpo na meji s Hrvaško. Pogled sega dalje do Gorjancev in Karlovca vse tja do Gorskega kotarja. Gozdovi se polni skrivnostnega čara razprostirajo v nedogled.
Izhodišč, iz katerih lahko skozi tišino gozdov pripešačimo na vrh, je veliko, mi pa smo izbrali Rodine nad Črnomljem. Raztresen zaselek, kjer se skromne hiše skrivajo v vinogradih in kjer se je na začetku prejšnjega stoletja rodil nam tržaškim Slovencem dobro znan pesnik in prevajalec Vinko Beličič. Z Rodin je pogled na dolino in na Črnomelj enkraten, tako da bi kar tu ostali in posedeli, predvsem ko nam domačinka, namesto vode, po kateri povprašujemo, ponudi steklenico šmarnice.
Pogled na dosežke svetovnega prvenstva v atletiki
Bolt izstopajoča zvezda, Kozmus prvo slovensko zlato
Tako kot smo pred nekaj tedni zašli na mednarodno prizorišče s plavanjem, je tokrat na vrsti skok v svet vrhunske atletike, kraljice športov. Svetovni prvenstvi v vodnih športih (Rim) in v lahki atletiki (Berlin) sta bili nedvomno športna vrhunca tega sušnega poletja, v katerem pa smo brez nogometa vendarle preživeli... Nemško SP je ponudilo kar nekaj zanimivih ugotovitev, izstopajoča zvezda pa je bil daleč pred vsemi ostalimi jamaj-ski sprinter Usain Bolt, ki je osvojil tri zlate kolajne in, kot znano, dobesedno porušil svetovna rekorda v teku na 100 in 200 metrov. Vedno nasmejani 23-letni atlet je celo v tolikšni meri usmeril pozornost nase, da je preostalo dogajanje ostalo nekako v senci. Resnici na ljubo prvenstvo drugače ni obdarilo navdušencev z rekordi ali drugimi izjemnimi tekmovalnimi dosežki, kot j e bilo na primer zaradi revolucionarnih materialov na plavalnem tekmovanju v večnem mestu. Res pa je
tudi, da je Bolt v Berlinu naredil nekaj izjemnega, kar ga najbrž postavlja na prvo mesto vseh športnikov te najnovejše dobe. Za 11 stotink sekunde je popravil obe tekaški znamki v najbolj fascinantnih disciplinah, to pa s tako lahkoto, da kaže še dodatne rezerve in lahko torej od njega pričakujemo v prihodnje še nove epohalne dosežke. Vselej sproščeni in neobremenjeni Usain je hkrati izrazita medijska osebnost, s sotekmovalci in publiko se na pri-
mer smeji in norčuje tudi v najbolj napetih sekundah pred samim startom velikega finala. Nadvse originalno pa je tudi njegovo proslavljanje uspehov v družbi navijačev - veseljakov s Karibskega otoka. Ni torej antipatičen zmagovalni stroj, pač pa mogoče malce "trčen", toda preprost mladenič, ki ljubi življenje in zabavo. Da pa ne bo pomote, zaverovan je v delo svojega trenerja, s katerim se je pripravljen usmeriti tudi v skok v daljino ali tek na 400 metrov, če bi bilo potrebno in donosno. Ob tem, da je fizično neverjeten atlet, visok, eksploziven, usklajen, koordiniran, eleganten, prava gazela.
Drugo mesto med velikimi protagonisti prvenstva je brez dvoma zasedel sijajni etiopski dolgopro-
Kozmus
gaš Kenenisa Bekele, ki je premočno zmagal tako na 5 kot na 10 kilometrov na stezi. Drugače med državami ni bilo reprezentance, ki bi prednjačila. Rusi so najverjetneje na koncu rahlo bolj zadovoljni kot Američani, črna Afrika v tekih na dolge proge nima para, Jamajka pa stopa odločno korak pred ostalimi v hitrosti. Slovensko atletiko in vso državo nasploh je razveselil Brežičan Primož Kozmus, ki je republiki na sončni strani Alp podaril prvo zlato ko-
lajno v zgodovini svetovnih prvenstev v tem fantastičnem športu. V zelo specialistični panogi, kakršen je met kladiva, pa tudi z dokaj normalnim, prav gotovo ne vrhunskim rezultatom. Pa vendar, orjaški in hkrati skromni 30-letnik je po navdušujočem olimpijskem zlatu iz Pekinga še enkrat potrdil, da je v svoji disciplini zanesljivo številka ena na svetu. Nobene kolajne ni na SP zbrala Italija, kar je prava blamaža za az-zurre in za celotno atletsko gibanje. Na dolgih progah (vključno z maratonom in hitro hojo, kjer so vedno nabirali odličja) so povsem izginili, nekaj so pokazali v štafetah, kar tudi pomeni, da med posamezniki pravih zvezd ne premorejo. Skratka, pravo razočaranje prvenstva.
Da sklenemo krog, tako kot pri plavanju še pogled na zamejsko sceno. Po slovesu dvakratne olimpijke (kopje) Claudie Coslo-vich in mrku Margaret Mac-chiut (110 metrov z ovirami), pa tudi sekcije pri Boru, je žal z atletiko pri nas bolj ali manj konec. Gre sicer za panogo, kjer navadno pridejo navdušene in nadarjene generacije na površje ciklično, pa vendar je brez določene kontinuitete težko pričakovati srednjeročno uveljavitev kakega solidnega atleta. Od berlinskega prvenstva nam zato ostane edinole natančno, argumentirano in vedno nekonvencionalno-pikro pisanje izvedenca Bruna Križmana na stolpcih Primorskega dnevnika, ki nam je bralcem zelo približal dogajanje na stezah.
HC
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ?
Vsako poletje znova se sprašujem, kako kristjani živimo svoje krščanstvo med raznimi potovanji in počitnicami, saj sem sam prepričan, da imajo prav tisti, ki pravijo, “da Bog ne gre nikdar na počitnice’’. Seveda govorim o tem, kako živeti krščanstvo v praktičnem smislu, kam in kdaj iti k maši in podobne, praktične, a za vsakega kristjana pomembne stvari.
Če mi kaj danes ni všeč, in to ni všeč nikomur, ki kaj na svoje versko prepričanje zares da!, mi je ta pretirana ohlapnost, ki jo na žalost prepogosto širijo tudi nekateri “moderni” duhovniki, ko lahkoverno sprejemajo za normalo dejstvo, da najprej sami ne berejo več vsak dan brevirja, da najprej sami ne molijo vsak dan, da pa tudi z lahkoto opravičujejo izostanke verni kov pri nedeljskih mašah. Začelo se je pred veliko leti, ko so uvedli sobotne večerne maše, z dobrim namenom seveda, ki pa so sčasoma postale prvi korak od vsesplošnega opuščanja službe Božje, če seveda grobo
poenostavim.
Nobena statistika ni potrebna, da se poleti pri nedeljski maši zaveš, kako veliko ljudi manjka, dopusti so, počitnice, letovanja. Nekateri seveda med počitnicami ne gredo nikdar k maši, ne ob nedeljah in ne ob sobotah, kaj šele ob delavnikih, drugi si pomagamo, kolikor si moremo, dejstvo pa je, da kristjan ob nedeljah in praznikih mora k maši. Ne gre za nekak sodoben “optional”, modni ali kakšen drugačen dodatek, kakor bi nekateri radi nedeljsko mašo videli, ampak za dolžnost. Če hočeš biti kristjan, seveda! Krščanske vere si namreč ne moreš narediti po meri, kakor bi si jo nekateri radi, kot tudi ne moreš vedno reči, da k nedeljski maši zaradi tega ali onega razloga ne moreš.
Letos poleti sem v Črnem lesu v Nemčiji prisostvoval nedeljski maši z družino in se spraševal: “Kaj sploh počnem tukaj’’?
Cerkev je bila sicer veličastna, odločno prevelika za župnijo, kaj šele za tistih nekaj starčkov, ki so se udeležili nedeljske slovesne maše. 0 kakšni skupnosti seveda ni bilo govora, prej sem lahko razmišljal o veliki veri župnika, kije vztrajal tam, kjer bi drugi že prej omagali, kot o čem drugem! Ob izhodu iz cerkve sem poparjenim otrokom povedal, da nemška Cerkev prodaja cerkvene zgradbe, kijih ne rabi več in nimajo velike umetniške vrednosti, to počne zaradi davkov in nezmožnosti vzdrževanja. Preprosto pa zato, ker ljudje ne hodijo več k maši. Ko
te cerkve proda, v kupo-prodajno pogodbo doda samo še klavzulo-obvezo kupcu, da le-ta ne sme iz nekdanje cerkve narediti ne bordela ne casinoja in ne mošeje, džamije.
Od cerkve smo v Lahru imeli nekaj sto metrov do hotela, ki smo jih naredili med množico telovadcev, tekačev, “joggerjev” in kolesarjev, ki so vsi po vrsti zgledno skrbeli za svoje zdravje; občutek sem imel, da so dobesedno ponoreli za tem.
Ko v nedeljo zamenjaš mašno obleko za trenirko, takrat se vse začne. In konča seveda. In se pri pisanju zavem, da bodo samo starejši vedeli, kaj pomeni mašna obleka. A pustim, da ta pridevnik ostane. Ker govori o odnosu do nedelje in o drugih časih. 0 tistih časih, iz katerih sam prihajam.
V Londonu pa sem poleti, spet z družino, doživel samoto cerkve brez Svetega, posvečenega kraja	brez
svetega, Najsvetejšega. Osemletnemu sinu Luki sem v drugi največji cerkvi na svetu, v katedrali sv. Pavla,	moral
razložiti, zakaj ni tabernaklja z Najsvetejšim, sam pa sem razmišljal, kako si sam ne morem predstavljati cerkve brez Skrivnosti, Misterija, Boga. In sem se seveda spomnil garažam podobnih objektov, za katere bi nekateri danes radi, da bi postale cerkve, kar pa nikdar ne bodo, tudi zato ne, ker jih niso načrtovali in ne zgradili verni ljudje.
In boste zato tudi razumeli, kako smo bili vsi člani naše družine zares šokirani v bližini Covent Gardena, v Londonu, poleti, ko seje v množici, zares biblični množici, zbrani s celega sveta, ki seje odpravljala na zabavo, pojavila neke vrste procesija z zvočnikom in glasno glasbo. Šlo je za procesijo z Najsvetejšim, bil je praznik Sv. Rešnjega Telesa, a tega sem se zavedel samo zato, ker sem sredi petdesetčlanske procesije uzrl duhovnika z moštranco.
Strinjal sem se s člani svoje družine, da bi bilo boljše, če te procesije ne bi bilo, ker smo bili na drugi strani ceste, kjer smo lahko spremljali od blizu posmeh vseh ostalih, ki sploh niso razumeli, kaj se dogaja, kaj šele, da bi vedeli, da gre za duhovnika z moštranco in Najsvetejšim. Večina se je namreč spraševala, kaj sploh ti protestniki hočejo.
In sem pred dnevi še kako razumel sedemdesetletnega župnika, ki mi je zaupal, da bi sam najraje ukinil zvonjenje, v kraju, kjer deluje. “Kot znak, simbol, kot opozorilo”, mi je bolj dahnil, kot dejal.
A sem ga samo vprašal, ali bi kdo sploh razumel.
Kljub vsemu se odločimo za izlet in gremo po široki, lepo označeni makadamski poti skozi gozd do osamljenega zaselka Planina. Gre za kočevarsko, sedaj opuščeno vas, za katero bi komaj verjeli, da je konec 19. stoletja štela čez 30 hiš in skoraj 180 prebivalcev, ki so izdelova-
seveda vse spremenilo, konec leta 1941 so se Kočevarji po večini izselili, vas je začela izumirati in sedaj so tu le hlev s kravami, pa stavba v lasti Gozdnega gospodarstva, nekaj napisnih tabel ter gozdna učna pot. Do opuščene vasi Planina hodimo dobro uro, do vrha pa je
je v nižini dozorela pšenica, je hudobni zmaj začel kopičiti črne oblake in toča je leto za letom uničevala Belokranjcem pridelek.
Pripovedujejo, da je nekoč toča klestila nepretrgoma sedem let zapovrstjo in uničevala ves pridelek. Zavladala je lakota in kmetje so bili obupani. Ljudje so se v hudi stiski zatekli po pomoč k sv. Frančišku Ksaveriju in točno nad zmajevo votlino postavili romarsko cerkev. Hude ure so ponehale, gore se je prijelo ime Mirna gora, cerkev, katere razvaline so vidne še danes, pa je postala pomembna božja pot proti vremenskim ne-prilikam, obiskovali pa so jo kmetje iz Kočevja, Bele krajine in sosednjih hrvaških vasi. Leta 1942 so cerkev požgali in po vojni dokončno porušili, ka-
menje pa uporabili za izgradnjo planinskega doma. Leta 1993 so cerkev delno obnovili, na zvonik, ki je bil dotlej razgledni stolp, so ponovno obesili zvon, prezbiterij so pozidali in od zunaj prekrili z lesom.
Prvotno cerkev naj bi domačini postavili že okoli leta 1743, nekje v tistem času se je gore oprijelo nemško ime Frieden-sberg. K svetemu Frančišku so se do druge svetovne vojne romarji zatekali zlasti spomladi. V mesecu maju so v Križevem tednu na goro prihajale procesije iz črnomeljske in semiške župnije ter molile za lepo vreme in dobro letino. V zadnjih letih je ponovno oživelo že-gnanje 3. decembra, oživlja pa se tudi darovanje poljskih, žitnih in vinskih maš.
SuziPertot
li suho robo in gospodarili z gozdom. Tu, na skoraj 1000 metrih nadmorske višine, so Kočevarji imeli šolo, ob nedeljah pa so se zbirali v župnijski cerkvi sv. Elije. Z vojno se je
od tu manj kot pol ure prijetne hoje skozi gozd, brez prenapornih vzponov.
Kmalu smo na vrhu, pravzaprav pri koči, ki je kakih štirideset metrov pod njim. Na sam
vrh pa planinci ne zahajajo več, ker so tu oddajniki, razgleda pa ni. Koča je prijetna, kuharico je treba tudi pohvaliti, kljub prijetnemu posedanju na terasi pa si vzemimo čas, da se povzpnemo še na zvonik deloma obnovljene cerkve, ki služi predvsem kot razgledni stolp. Na njem se lahko v miru predamo sanjavim lepotam Bele krajine.
O Mirni gori ljudsko izročilo pripoveduje, da ni bila vedno tako tiha in prijetna. Pravzaprav sploh ni bila mirna gora, saj je tu v preteklosti prebival hudoben zmaj, ki je bruhal uničevalne nevihtne oblake. Vsakič, ko je na pravljičnih gričih rumenelo grozdje in
S1. strani
Draga ostaja zvesta...
Minister Žekš in sociolog Makarovič na Dragi
Slovenci in globalizacija
Spekter Bandljeve analize se je nato zožil na strogo literarno področje. Kljub temu da je slovenska književnost v Italiji močan sistem, ki se sicer opira na slovensko književnost, se vendar "le redki njegovi pisci (na primer Alojz Rebula in Boris Pahor, Miroslav Košuta in Marko Kravos) lahko prepoznajo kot polnopravni člani slovenskega
literarnega kanona", mlajši avtorji pa so od kanona še daleč. Konkurenca slovenskih založb je namreč zelo velika in naše zamejske založbe in posledično tudi njihove knjige ter avtorji le težko dohajajo vseslovenski trend. To pa nikakor ne pomeni, da smo zamejci v stiku z matico na ravni knjigotrštva bolj revni:
morda smo le "malo manj drzni, ker so založbe pri nas pod stalnim udarom ne najbolj poštenega pretoka kupcev. Avtorji pišejo, bralci pa ne berejo, to je tavtologija, ki je žal zelo prisotna". Zadnji trendi pa vendar kažejo, da je predvsem v sodobni poeziji zaznati željo po relativizaciji narodnega trenutka". Bandelj je mnenja, da je končno prišel čas
novega razumevanja socialnega, kulturnega in umetnostnega medprostora med Italijo in Slovenijo. Meja ne straši več, kvečjemu postaja primerna literarna snov, podobno kot tudi odnosi med narodoma. Sodobna poezija Slovencev v Italiji nazorno prikazuje, kako se narodnost od leta 1945 kot tema razblinja in
razširja v pojem "srečevanja z drugim", kar pomeni lahko le eno: "Ne, da je prišlo do tihe asimilacije, temveč da so se korenine globoko zarasle in ni več čutiti ogroženosti". Komplicirani odnosi med manjšino in večino niso sami na sebi komplicirani, ampak so taki, "ker je vsaka niansa odnosa odvisna od števila ljudi, ki so vanj vključeni". Odnosi so namreč podvrženi splošnemu globalizacij skemu procesu, ki po eni strani spodbuja medkulturne stike, obuboža pa medčloveške odnose.
Izobraževanje in predvsem razumevanje potekata prek kanalov hitre in površne komunikacije, kar omogoča po eni strani razblinjanje dejstva, da se Slovenci v Italiji čutimo tudi pripadnike slovenskega naroda, po drugi pa, "da slovenska kultura izgublja stik s tistim, kar je bilo njeno zaledje". Predavatelj je smernice za naprej strnil v ekološkem reku 'razmišljati je treba globalno, delovati pa lokalno': voditi nas mora torej prepričanje, da smo "prebivalci sveta, povezani v eno, in delujemo na področju dveh (in več) kultur, narodnosti, narodov, kar nas bo zagotovo obogatilo, ne bomo pa pozabili svojih specifik".
Sobotno, drugo predavanje na Dragi, je oblikoval minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, dr. Boštjan Žekš. Pred samim predavanjem so bili na vrsti uvodni pozdravi posameznih gostov. Najprej je k mikrofonu stopil generalni konzul RS v Trstu, dr. Božidar Humar, ki je pozdravil vse udeležence in čestital organizatorjem. Za njim se je oglasil deželni tajnik SSk, Damijan Terpin, ki je podčrtal nasprotovanje SSk tržaškemu regulacijskemu načrtu ter se zavzel za srečanje s samim ministrom Žekšem.
Zmerno zaostrovanje za pravice manjšin!
Besedo je zatem prevzel minister Žekš. Slovence v svetu je Žekš razdelil v dve kategoriji: "nekdaj so se Slovenci izseljevali s trebuhom za kruhom, danes se izseljujejo, ker jim tujina nudi boljše možnosti kot domovina", je dejal Žekš. Pri ekonomskih migrantih je značilno to, da so ohranili močno narodno zavest. Zbirali so se v društvih in vzdrževali slovenske tradicije in navade. Kljub temu da danes mnogi ne znajo več slovenščine, pa so jim slovenske tradicije, ki so jih podedovali od prednikov, še vedno zelo blizu. Današnji migranti se iz Slovenije selijo, ker jim tujina nudi več priložnosti: gre za svojevrsten beg možganov. Današnji izseljenci se namreč ne zbirajo po društvih, tudi ne čutijo take potrebe. So samozadostni. Za Slovenijo pa je to velika škoda, ker izgublja inteligenco. RS bi si morala bolj prizadevati, da te migrante spet privabi v domovino".
Poglavje zamejstva je Žekš začel s Slovenci na Hrvaškem. Gre za Slovence, ki so delno avtohtoni, delno pa priseljeni v času Jugoslavije. Na Hrvaškem ustanavljajo društva in imajo sosvete. Posredno je slovenska manjšina zastopana v parlamentu: vse manjšine na Hrvaškem namreč izvolijo enega poslanca, ki je v tem trenutku bošnjaške narodnosti. V zadnjih letih je sicer prišlo tudi do nekaj neljubih dogodkov: ob zadnji spremembi ustave je bila omemba slovenske manjšine črtana iz nje. Slovenska manjšina kot subjekt tudi nima kolektivnih pravic, ki bi jih bilo treba po Žekševem mnenju pridobiti. Zelo slabo je po ministrovem mnenju tudi stanje
ne sklepe, a se slednji ne izvajajo. Tak primer je cestna povezava med slovenskimi vasmi, ki še danes ni dokončana. Postavljen je bil temeljni kamen, zgodilo pa se ni nič.
Med koroškimi Slovenci v Avstriji so najbolj žgoč problem postavljanje dvojezičnih tabel ter uveljavljanje in spoštovanje Avstrijske državne pogodbe iz leta 1955. Avstrija priznava Slovenijo kot zaščitnico manjšine, ne priznava pa ji pravice nasledništva v Avstrijski državni pogodbi. Slovenija bi morala za to priznanje poseči po ustreznih pravnih sredstvih, a uspeh ne bi bil avtomatično zagotovljem (Češka npr. v tem postopku ni uspela). Bežno se je minister Žekš dotaknil tudi problema razdeljenosti v samih komponentah slovenske manjšine v Avstriji. Kljub vsemu temu vidi Žekš tudi pozitivne plati stanja slovenske manjšine v Avstriji: "konkretno mislim na naraščanje števila otrok na dvojezičnih šolah. Slovenščine se učijo številni otroci iz povsem nemških družin.
Nazadnje je Žekš predstavil še stanje v naši manjšini: tudi v našem primeru je podčrtal pomembnost naraščanja otrok v slovenskih šolah, tudi takih, ki izhajajo iz popolnoma italijanskih družin. Popolnoma drugačen je po njegovem mnenju primer SSG: primarno gre za neizpolnjevanje finančnih obveznosti s strani italijanskih oblasti. Omenil je še težave z vidljivostjo slovenskega TV programa v Benečiji (možna rešitev je digitalizacija programov na TV). Ob tem je vsekakor izrekel pohvalne besede, da je naša manjšina najbolje organizirana in najbolje delujoča med vsemi slovenskimi manjšinami.
dah, pa tudi v Sloveniji. Najprej je opredelil štiri razsežnosti globalizacije: konvergenca, osamosvajanje, odvisnost in koordinacija. Konvergenca je težnja po uniformnosti. Predavatelj je izpostavil, da ne gre samo za t. i. amerikanizacijo ali vesternizacijo. Standardizacija se namreč pojavlja tudi v zvezi z vzhodnjaškimi new age gibanji. Pravzaprav torej ne gre za dominacijo ene same kulture (ameriške) nad drugimi, ampak prej za "dominacijo niča", kjer nobena kultura ne izstopa, ampak se jemljejo določeni vidiki posameznih kultur in se banalizirajo. Ob tem se je Makarovič tudi vprašal, ali je demokracija res idealna globalna rešitev in ali se lahko vzpostavi kot globalni standard. Makarovič je v zagovor svoji tezi navedel nekaj razlogov v prid demokraciji kot političnemu sistemu. Po njegovem mnenju pa je treba še dobro zakoličiti pojem večnivoj-ske demokracije, ki so ga uvedle novodobne politične tvorbe, kakršna je npr. EU. Evropska unija vsebuje vse štiri elemente globalizacije. Gre tudi za primer ustvarjanja (so) odvisnosti: konec av-tarkičnosti (samozadostnosti) je pripeljalo do nujnosti po odprto-
sti in izpostavljenosti entropiji. Rešitev teh problemov vidi Makarovič v superiorni notranji koordinaciji in v povezovanju v večje sisteme.
Makarovič je ob sklepu ponudil tudi tri praktične primere slovenskih mitologij, ki so se ustvarile kot posledica vpletanja v globalizi-rane vode ali kot odpor nanje. Najprej je mit o plemenitih tajkunih, vroč problem današnje slovenske politike. Z receptom o "nacionalnem interesu" so se namreč zgradili "slovenski monopoli", ki pa niso po svoje nič boljši od tujih monopolov. Vera v "lastniški patriotizem" je napačna, ker je ekonomska logika primarno racional-
44. ŠTUDIJSK^
DRAGA 2009
dati smeri
tienne o R. Schumanu
Z neudeležbo nikoli ne
Svete Višarje.
Odkrijte čarobni svet. kjer se narava in duh stapljata v čudovito doživetje. Spoznajte, kako enostavno je priti semkaj, dovolj je stopiti v kabino žičnice.
Ob državni cesti št.13
lo 13. septembra.
september-,
lelavniki 9.00 -17.15
ROMARSKO SVETIŠČE SVETE VIŠARJE J
Urnik Svetih Maš Delavniki: 10.00 - 11.00-12.00 Nedelje in prazniki: 10.00-11.00 12.00-15.00
HFRIULI VENEZl^ GIULIA
Ospiti di gente unica
L4. junij,
slovenske manjšine na Madžarskem. Porabje je namreč že samo po sebi zelo reven predel: madžarska zakonodaja pa določa, da manjšine finančno podpirajo lokalne skupnosti in ne osrednja vlada. "V tem se postavlja glavna težava, ker je v Porabju sama madžarska lokalna skupnost zelo revna in zato ne more ustrezno finančno podpirati tamkajšnjih Slovencev", je minister Žekš predstavil manjšinsko situacijo. Monošter, središče Slovencev na Madžarskem, je tudi sedež slovenskih organizacij. Ob tem je Slovenija od EU pridobila tudi dva milijona evrov za postavitev Kulturno - informacijskega centra Lipa. Za pravni okvir manjšinskih pravic na Madžarskem skrbi mešana komisija, ki sicer sprejema ustrez-
Končna Žekševa ocena je bila optimistična: v zadnjih 40 letih se je po njegovem mnenju splošno gledano stanje manjšin izboljšalo. Ko gre za zahtevanje pravic za svoje manjšine, pa mora Slovenija uporabljati "zmerno zaostrovanje", ki naj ne preide v skrajne vode. Globalizacija v Evropi in v Sloveniji
Nedeljsko popoldne je uvedla predstavitev nove dvojezične foto-monografije, posvečene pisatelju Alojzu Rebuli ob njeogvi 85-letni-ci, ki jo je pripravila publicistka Aliče Zen. Popoldansko predavanje je oblikoval sociolog Matej Makarovič, zaposlen na novogoriški Fakulteti za uporabne družbene študije. Makarovič je spregovoril na temo globalizacije in njene prepletenosti v evropskih vo-
na in egoistična. Primerna rešitev bi bila v tem primeru za Makaroviča ustreznejša regulacija. Drugi mit govori o plemenitem totalitarizmu: Makarovič je tukaj podčrtal "vztrajanje pri malikovanju nekdanjega komunističnega režima", predvsem še Titov kult osebnosti. Zadnji mit v slovenski omaki je po predavateljevem mnenju t. i. "domača vsevednost" oz. prepričanje v lastno samozadostnost. Primer za ta mit izhaja iz visokošolskega okolja, ki je po Makarovičevem mnenju pripeljal do poloma bolonjske reforme, do težav pri nostrifikacijah in domačih habilitacijah ter k težnjam po zapiranju visokošolskega prostora, predvsem na področju domače konkurence (zasebne univerze).
Andrej Čemic