38^06 JS M <

MLADENIČEM

DRUGI ZVEZEK:

ŽIVLJENJE PO VERI

SPISAL

f ANTON BONAVENTURA

Škof ljubljanski

V LJUBLJANI, 1910

TISK KATOLIŠKE TISKARNE.

MLADENIČEM

DRUGI ZVEZEK:

ŽIVLJENJE PO VERI

SPISAL

f ANTON BONAVENTURA

ŠKOF LJUBLJANSKI

V LJUBLJANI, 1910

TISK KATOLIŠKE TISKARNE.


Vsebina

Mladeničem.

Stran

I. Popolna sreča ,.1

1. Sreča je Tvoj zadnji namen.1

2. Na zemlji te sreče ni.2

3. Taka sreča je v Bogu.4

4. Boga moraš spoznati.5

5. Šele  v večnosti se umiriš.7

6. Kaj pa na zemlji.9

II. Dolžnosti . 10

1.  Dolžnosti do Boga.11

a) Verstvo sploh (religija).11

b) Božje čednosti.13

c) Češčenje Boga.15

d) Daritev.17

e) Molitev.19

f) Sredstva zveličanja . 20

2.  Dolžnosti do samega sebe .21

a) Ljubezen do sebe . .  22

b) Skrb za telo.22

c) Skrb za razum in spoznanje.25

d) Skrb za voljo in čednost.27

Gnus do hudega.28

Ljubezen do čednosti.30

e) Skrb za sveto čistost .31

Sveta čistost je mogoča.33

Naravno plačilo čistosti.36

Nadnaravno plačilo čistosti.38

Stran

f) Skrb za nekatere naravne pravice ....  41

Osebnost.41

Osebna prostost.42

Osebna enakoveljavnost.44

Vsestranski razvitek.45

Dobro ime in čast.46

g) Skrb za nadnaravno življenje.46

3. Dolžnosti do bližnjega .47

a) Vir dolžnosti.47

b) Ljubezen.48

c) Premoženje.50

d) Dobro ime.52

e) Telo.54

f) Volja in čednost.55

g) Um in znanje.56

4. Dolžnosti do stvari.57

III. Sovražniki .58

1. Strasti sploh.58

2. Samoi jubnost.61

3. Nezmernost .62

a) Sv. pismo o opojnih pijačah.63

b) Pijanstvo samoposebi .65

c) Pijanstvo in telesno zdravje.70

d) Pijanstvo, in krščansko življenje ....  76

e) Pijanstvo in družina.81

f) Pijanstvo in družba ..84

g) Varuj se pijanstva.86

4. Nečistost .89

a) Izkušnjave.  90

b) Greh.93

c) Posledice.96

za naravno življenje .98

za nadnaravno življenje.103

d) Gnusoba.109

IV. Nevarnosti .110

1. Nevarne tovarišije .111

a) Po hišah.111

b) Po gostilnah.112

Stran

c) Pri plesu.113

d) Pri ponočevanju.113

e) Pri grešnem znanju.114

f) Pri pivskih razvadah.115

2. Razne veselice.116

3. Tisk.116

4. Satan.118

V. Boj .119

1. Beg.  119

a) Proč od nevarnih tovarišij.119

b) Proč od nevarnih veselic.122

c) Proč od nevarnega tiska.122

d) Proč od satana.123

2. Odpor  ..124

a) Odpor počutnosti sploh.125

b) Odpor počutkom.127

c) Odpor razbrzdani domišljiji.130

d) Odpor nevarnostim razuma.132

e) Odpor razuzdani volji.133

f) Odpor razbrzdanim strastem.133

VI. Bojno orožje .134

1. Spoznanje.135

2 .  Trd en sklep.136

3. Molitev .137

a) Prošnja molitev.137

b) Molitev k presv. Srcu Jezusovemu . . . 139

c) Molitev k Devici Mariji.139

d) Molitev k sv. patronom.141

4. Sv. maša . . ..141

5. Sv. Zakramenti .142

a) Sveta pokora.143

b) Sveto obhajilo.146

6. Strah pred grehom .149

a) Sodba.149

b) Večnost.150

c) Križani.151

Stran

7. Skupen boj.151

8. V e s e 1 j e . ..152

VII. Družina.154

1. Začetek in namen družine.154

2. Želja po družini.156

a) Vir te želje.157

b) Čas za izpolnitev.160

Telesna priprava.160

Dušna priprava.161

Premoženjska priprava.164

3. Snubitev .165

a) Lastnosti neveste.166

b) Izbor neveste.168

4. Samski stan .170

VIII. Društva.174

1. Temelj združevanja.174

2. Razna društva .176

a) Društva za večje blagostanje.176

b) Društva za izobrazbo.. . 177

c) Društva za krščansko življenje.180

IX. Domovina. 182

1. Slovenska domovina.182

2. Avstrijska domovina.187

3. Nebeška domovina.189


Dragi krščanski mladenič!

Znan Ti je prvi zvezek, za Te spisan v obrambo
svete vere. Glavne verske resnice sem Ti tako raz¬
ložil, da moreš prav temeljito zavrniti razne zmote,
ki jih med vas širijo laži-svobodomiselci.

Sedaj Ti pa pošiljam še drugi zvezek. V tem
zvezku Ti razvijam vse dolžnosti Tvojega življenja,
opozarjam Te na razne sovražnike in nevarnosti, ki
Ti prete, podajam Ti zmagovavno bojno orožje, go¬
vorim Ti o družini, o društvu in o domovini.

Ta zvezek naj Ti pomaga za pošteno in srečno
življenje, naj Te navduši za vse dolžnosti, katere imaš,
naj Te okrepi zoper vse težave in nasprotnosti, da
srečno dosežeš Svoj zadnji namen v nebeški domovini.

Pokaže naj Ti pa tudi, kako pogubonosno je
prizadevanje naprednjakov in svobodomiselcev, ki se
z neosnovanimi izgovori odtegujejo dolžnostim krščan¬
skega življenja, ali celo zagovarjajo življenje, ki kr¬
ščanski čednosti nasprotuje, in vabijo na polžka pota
vsakovrstnega, posebno nečistega telesnega uživanja.

Začniva razgovor v Imenu"Božjem!

Mladeničem

I. Popolna sreča.

Mladenič, ali že kaj poznaš Svoje srce? Po¬
vej mi, kaj je njegovo temeljno hrepenenje? Kaj
iščeš, kaj želiš Ti, želi Tvoj tovariš in žele vsi
ljudje, žele najbolj vroče in neprestano? Odgo¬
vor je lahak: srečo, stalno, popolno srečo iščeš
Ti, iščemo vsi.

Zato Ti bo gotovo všeč, ako izpregovoriva
najpoprej o sreči, po kateri tako hrepenimo in
za katero smo namenjeni. Ko se o tem sporaz¬
umeva, se bova prav lahko pomenila o vseh
drugih straneh Tvojega življenja.

1. Sreča je Tvoj zadnji namen.

O, kako tolažijiva in vesela je trditev, da je
sreča Tvoj zadnji, Tvoj naj viši namen! Ta trdi¬
tev je svetla zvezda, ki Ti razsvetljuje temne
steze vsakdanjega življenja. Skoraj ne moreš
verjeti. In vendar je res, saj je ta trditev glas
Tvoje narave.

Le poglej na nagibe za vse Svoje delovanje.
Saj zato delaš, počivaš, ješ, piješ in iščeš tovar -
šij, da bi bil srečen. Da, z navadno srečo nisi za¬
dovoljen; hrepeniš po vedno večji sreči, in še ne
miruješ, ampak vsa Tvoja narava Te žene, da bi
dosegel največo srečo, stalno srečo, katere ni¬
kdar več ne bi mogel izgubiti. Enako hrepenenje

Mladeničem, II. 1

je v srcu Tvojega prijatelja, v srcu vseh ljudi,
vseh stanov, vseh rodov od početka sveta.

Klic po največi sreči je torej glas narave.
Ta glas Te pa ne more varati. Ako pa po naravi
koprniš do največe sreče in le njo iščeš v vsem
Svojem prizadevanju, je pač jasno, da je ta
sreča, na katero nujno meri vse Tvoje življenje,
zares zadnji namen Tvojega življenja in mogoče
mora biti, da ga dosežeš.

Pomisli, mora li biti lažnivo to koprnenje
naiših src? Ne! V. tem, slučaju bi bil človek
najnesrečnejša stvar na zemlji. Edino on ne bi
mogel doseči namena, h kateremu ga goni vsaka
žilica njegovega srca; moral bi izgubiti vse ve¬
selje do življenja, moral bi obupati. Ali ni grozna
misel: nikoli ne bom dosegel namena, po kate¬
rem edino hrepenim, za katerega edino se tru¬
dim in naprezam vse dni svojega življenja! Je
li vse naše prizadevanje ena sama velika golju¬
fija? Ne, to ne more biti, saj se ne bi vjemalo
z resničnostjo in dobroto našega Stvarnika.

2. Na zemlji te sreče ni.

Prepričan si, dragi mladenič, da je popolna,
stalna sreča Tvoj zadnji namen in da ga tudi
doseči moreš. Toda ne samo Ti, ampak tudi
vsak človek na zemlji; saj imamo vsi enako
naravo, enako srčno koprnenje.

Sedaj pa pride važno vprašanje: v čem je
ta sreča? kje in kako jo morem doseči. Ozriva
se nekoliko po zemlji in poglejva, ali je tukaj
kako dobro, ki bi našim željam tako ustrezalo,
da bi jih popolnoma nasitilo.

3

Je li tako dobro zunaj nas? Blagostanje,
premoženje, čast, slava, moč, visoka služba? Ali
nas te stvari morejo nasititi? Ne! Ali jili mo¬
remo doseči vse in vsi? Ne! Le malo je boga¬
tašev, veliko več je revežev in s težkim delom
pridobivajo komaj vsakdanjega kruha; le malo
ljudi je v časti in slavi; ogromna večina je ne¬
poznana, zanemarjena; Ti sam imaš skoraj go¬
tovo žulje na rokah in malokdo Te pozna. Pa
tudi kako dolgo traja blagostanje, čast, veljava?
Od danes do jutri. In ali so srečni milijonarji,
srečni oni, ki jih vse časti? Vprašaj jih in po¬
glej v njihovo srce, pa boš opazil, da niso srečni,
da mnogi zdihujejo, obupujejo, ali so vsaj v ved-
nem strahu, da se jim zvezda sreče prav kmalu
Skrilje.

Ako ni zunaj nas onih dobrin, ki bi nas po¬
polnoma osrečile, morda jih najdemo sami v
sebi?

Poglejmo naše telo, telesno zdravje in te¬
lesno uživanje. Varali bi se, ko bi v telesni moči
in v telesnem uživanju iskali popolno srečo. Saj
je vendar duša visoko nad telesom; zato samo
telesno uživanje ni primerno razumni človeški
naravi, ki hrepeni po viših dobrinah in je za¬
nje tudi sposobna. V telesnem uživanju more
iskati svojo srečo in svoj najviši namen edino
oni človek, ki taji dušo in Boga, ki se poniža do
neumne živali. Zraven nas uči vsakdanja izkuš¬
nja, da se telesno uživanje človeku kmalu pri-
studi, da mu izpodkopuje telesno zdravje, ga
privede v bolnišnico in telebi v prezgodnji grob.

Stopiva više, oglejva si dušo. Kaj pa čednost
in čednostim življenje? Ali je ona Tvoj zadnji

l*

4

namen, ali je ona tista dobrina, ki Te popolnoma
osreči, ako jo dosežeš? Ne, čednost ni moj naj-
viši namen. Le pomisliva, za kaj nama čednost
služi? Ali ne za to, da obrzdavam svoje strasti,
s kratkostjo jezo, s ponižnostjo oholost, s trez¬
nostjo nezmernost, s pravičnostjo krivičnost? in
da morem svoje življenje uravnavati po zapo¬
vedih Božjih, saj sem ubogljiv, krotak, čist, pra¬
vičen, resničen, da zadostim četrti, peti, šesti,
sedmi in osmi zapovedi Božji. Torej čednost ni
moj zadnji namen, v katerem nahajam svojo
popolno srečo, ampak je le pot do njega. Pa tudi
koliko moram trpeti, koliko se premagovati, da
čednostno živim! Da, pripravljen moram biti, še
celo življenje darovati, ako bi bilo potrebno, da
obvarujem čednost.

Popniva se še više in poglejva, da li ni naš
zadnji preblaženi namen v sadovih našega uma,
v učenosti in umetnosti? Oh, ne! Kdo pa izna
vse? Nihče! Ako še toliko veš in znaš, pre¬
ostaja Ti še več, česar ne veš in ne znaš. In
more li biti učen vsakdo? more li uživati umet¬
nost vsakdo? Ne! Torej tudi v učenosti in
umetnosti ne more biti naš zadnji namen!

Dragi mladenič! kaj pa sedaj? Preiskala
sva vse dobrine, kar jih ima svet, pa nobena
nama ne more dati tiste popolne, stalne sreče,
po kateri koprni najino srce, koprni vsa člo¬
veška narava.

3. Taka sreča je v Bogu.

Ne obupajva! Le kvišku povzdigniva srce in
oči in roke! Nad nama je Bog, ki je neskončna
dobrota. Da, Bog je neskončna dobrota, vse

dobro ima v Sebi v največi meri, vse dobro pri¬
haja le od Njega.

Sedaj se pa lahko oddahneva, našla sva, kar
sva iskala. Bog ima vse tiste lastnosti, ki so
potrebne in zadostne, da se naše srce popolnoma
nasiti in zadovolji. Ker je Bog neskončna do¬
brota, ni v Njem nobene pomanjkljivosti, ampak
v neizmernem obsegu vse, kar bi le poželeti
mogli; ker je neskončna dobrota, ima vse dobro
v najviši meri, da ni nič višjega nad Nijim, kar
bi si mogli poželeti; ker je neskončna dobrota,
se nikoli in nikdar ne more iztrošiti, da bi one¬
mogel in ne bi mogel nas zadovoljevati. Bog je
duhovno, razumno bitje, primerno torej za naše
višje moči, za naš um in našo voljo, da more po¬
polnoma v neskončni meri zadostiti našemu
umu in naši volji, ter biti neusahljiv vir sreče,
primerne naši razumni naravi. iPa tudi vsak
človek more priti do Boga, neusahljivega vira
neskončne sreče, ako le hodi po poti, ki pelje do
Boga. In ker je večen, ni strahu, da bi ga izgu¬
bili, ko smo ga dosegli.

Dragi mladenič! Kajne, razumel si me in
mogel si mi slediti v mojem dokazovanju! Saj
sva razmišljevala edino to, kar čutiš v globočini
Svojega srca. Veseli se, ko vidiš, kako Te Tvoje
srce samo pripelje k Bogu ter poprej ne miruje,
se poprej ne zadovolji, dokler ni našlo Boga kot
vir one popolne in stalne sreče, po kateri nujno
hrepeni.

4. Boga moraš spoznati!

Nehote se Ti je vzbudilo vprašanje, kako bi
mogel priti do tega vira popolne sreče, ki je Tvoj

zadnji namen? Kaj mi pomaga studenec, ako
ne morem do njega, da iz njega pijem in si uga¬
sim pekočo žejo? Torej moraš do Boga priti in
se ,z Njim združiti, ker drugače ga ne moreš uži¬
vati, pa biti srečen, blažen, zadovoljen.

Pa kako se moreš združiti z Bogom, ki je
čist duh? Telesno ne, pač pa z duhom, namreč
z razumom, s katerim moreš Boga spoznati. Naš
urn si želi resnice. Kako veseli smo, ko se učimo
in spoznavamo razne resnice; kako veselo je
Tvoje srce sedaj, ko slediš meni, ki Te vodim k
tako važnim resnicam, važnim za vse Tvoje miš¬
ljenje, za vse Tvoje življenje! Ako pa Ti zaigra
srce od veselja, ko spoznavaš te drobtinice res¬
nic, kako Ti ko srce .zaigralo v neizrekljivi ra¬
dosti, ko boš spoznal Boga, ki je čista, neskončna
Besnica, vir vse resnice!

Toda v duhu ni le razum, ampak tudi volja.
Volja pa hoče in ljubi vse, kar je dobro in lepo.
Saj sam čutiš, kako Ti volja hrepeni po vsem,
kar je dobro, po znanju, po sreči, po blagostanju,
po raznih užitkih; saj sam čutiš, kako želiš gle¬
dati in v gledanju uživati vse, kar je lepo, lepe
podobe, lepe travnike, lepe pokrajine, lepe
stavbe. In ako si dosegel, po čemer je Tvoja
volja koprnela, kak užitek, kolika radost, kolika
blaženost! Iz 'te blaženosti pa sklepaj na ono
blaženost, ki jo boš užival, ako se Tvoja volja
oklene Boga, ki je sama dobrota in vir vse do¬
brote, ki je sama neskončna lepota in vir vse
lepote.

Dragi mladenič! Kajne, kako hrepeniš, da
Boga spoznaš in ga ljubiš, pa v tem spoznanju
in v tej ljubezni dosežeš ono popolno, stalno, ne-

izgubljivo srečo, za katero živiš in ki je Tvoj
zadnji, Tvoj najviši namen!

5. Šele v večnosti se umiriš.

Spoznala sva, da naš zadnji namen je po¬
polna sreča, ki jo dosežemo, ako se v spoznanju
in ljubezni združimo z Bogom. No, nadleguje
naju vprašanje, kako in kje pa moremo Boga
tako spoznati, ljubiti in uživati, da bomo v tem
uživanju popolnoma srečni, zadovoljni, umir¬
jeni in ne borno ničesar več poželeli?

Ali morda na zemlji? Ne! Na zemlji mo¬
remo sicer spoznati Boga; spoznati moremo iz
stvari Njegovo mogočnost, modrost in lepoto.
Toda to spoznanje je nepopolno, pomanjkljivo,
težko si ga pridobimo. Večina ljudi pozna Boga
prav slabo, saj premnogi ljudje nimajo sposob¬
nosti, še manj pa časa, da bi Boga premišljevali
in vedno bolj spoznavali.

Pa tudi naša ljubezen do Boga je pomanj¬
kljiva. Ivdo more trditi, da Boga tako ljubi, ka¬
kor On zasluži? In koliko zatajevanja je po¬
trebno, koliko mučnih bojev zoper razne strasti,
ako hočemo, da si ohranimo še to nepopolno
ljubezen!

Na zemlji torej ni mogoče Boga tako popol¬
noma spoznati, tako prisrčno ljubiti in blaženo
uživati, kakor je potrebno za ono srečo, po ka¬
teri koprnimo. Pa ko bi tukaj tudi mogli Boga
popolnoma spoznati in ljubiti, namena vendarle
ne bi dosegli, saj na zemlji ni neskaljene sreče,
na 'zemlji so bridkosti in tuge in bolezni, ki nam
razjedajo srce, in nazadnje pride še smrt, ki
nam vse zagreni.

8

Česar pa ni na zemlji, nas čaka v večnosti.
Omenila sva že, da zadnji namen mora biti do¬
segljiv, ker drugače bi bila vsa naša narava
grda prevara, vse naše življenje ničevno,
obupno, brez vrednosti, Stvarnik sam goljufen
in krut. To pa ne more biti, ampak mora biti
večnost, kjer bomo dosegli popolno, stalno srečo,
ki ne bo nikoli več minula. Ko se duša loči od
telesa, mora priti v okolnosti, da more Boga
tako spoznati, tako ljubiti in uživati, da svojemu
naravnemu hrepenenju prav popolnoma zadosti
in doseže največo srečo in v njej popoln mir.

Tako zahteva naše srce, tako zahteva ne¬
zmotljiv glas človeške narave. Kako se bo pa vse
to v večnosti godilo, tega pa naš razum ne more
razvozljati. Toda, dragi mladenič, veseli se in
od veselja poskakuj! Česar mi ne moremo spo¬
znati, pa bi vendarle radi vedeli, o tem nas je
poučil sam Stvarnik naš. Od Njega vemo, da
nam je v večnosti pripraVil spoznanje, ljubezen,
uživanje in torej srečo, ki celo presega zahteve
naše narave, kakršne nam torej ni dolžan dati
in kakršne ne bi mogli nikdar doseči z lastnimi
močmi.

Razodel nam je Bog, da Ga bomo v večnosti
gledali v obličje, gledali vso neskončno resnico,
vso neskončno dobroto, vso neskončno lepoto,
gledali in ljubili in z Njim združeni po svoji
sposobnosti uživali ono neskončno blaženost, ka¬
tero uživa On sam. Da nam bo pa to mogoče, bo
dodal naši duši novih moči, katerih sama nima,
novih moči, ki jo bodo usposobile za ta nad¬
naravni namen. O, skrivnosti Božje dobrote in
Božje ljubezni! Molče in k tlom pripognjeni jo

9

molimo in poveličujemo, pa se radujemo in
željno pričakujemo onega trenutka, ko se vse to
uresniči nad nami.

6. Kaj pa na zemlji?

Popolna sreča torej na zemlji ni mogoča;
pač pa mora biti mogoča nepopolna sreča. Saj
Tvoje srce išče sreče že tukaj, torej jo mora vsaj
deloma tudi doseči. Pa kako?

Kak pomen ima življenje na sebi? Nič dru¬
gega ni, kakor priprava >za večnost. Človek sem,
in svoj določeni poklic imam. Stvarnik hoče, naj
izpolnjujem splošne dolžnosti kot človek in po¬
sebne dolžnosti svojega poklica, kakor sem za¬
vezan; ako to storim pokoren Stvarniku, mi On
to zvestobo poplača po smrti z večno srečo, z
večnim blaženstvom.

V izpolnjevanju teh dolžnosti obstoji že na
zemlji sreča, akoravno nepopolna.

Na zemlji spoznam in ljubim Boga; iz lju¬
bezni do Njega izpolnjujem vse svoje dolžnosti:
odtod mi izvira mir, vsaj precejšen mir srca in
neka blažilna zadovoljnost. In kako ne, ker vem,
da sem združen z Bogom in na pravem potu v
srečno večnost. To notranjo srečo doseže lahko
vsakdo. Bridkosti, težave in .muke življenja mu
je ne morejo uničiti; saj ve, da nad ji m  vlada
dobri Bog, ki zna obrniti njemu v korist vse,
karkoli ga zadene na zemlji.

Kazen te notranje sreče si moreš iskati tudi
zunanje sreče. Srečen je človek, ako je zdrav,
ako je v priličnem blagostanju in uživa veljavo
pri ljudeh. Zdravje, blagostanje, ugled so prave
dobrine, po njih smeš hrepeneti, smeš si jih pri-

10

dobivati: toda le v toliko, kolikor Te ne motijo
doseči večno srečo. Vsaka sreča na zemlji, ki ni
v zvezi z večno srečo, ki Te morda od te odvrača,
ni prava sreča, je le dozdevna sreča.

Te zunanje sreče pa na zemlji ne more do¬
seči vsakdo. Pride bolezen in Ti poruši zdravje,
pride nesreča in Ti uniči blagostanje, pride hu¬
doben jezik in Ti vzame ugled in pokončana je
zunanja sreča. Nič ne maraj! Ta zunanja sreča
ni potrebna v dosego večne sreče in uničiti ne
more Tvoje notranje sreče in notranjega miru,
ki izvira iz zavesti, da si z Bogom združen in na
pravem potu k Njemu, da boš dosegel srečno
večnost, akoravno bolehaš, si siromak in pohab¬
ljen in da vse te bridkosti na zemlji ne bodo tra¬
jale dolgo, le nekoliko let, ali morda le nekoliko
mesecev, pa Te bo rešila smrt ter Te preselila
tja, kjer Te čaka blaženost, kakršne nobeno oko
ni videlo, nobeno uho slišalo in nobeno srce ob¬
čutilo.

II. Dolžnosti.

Dragi mladenič! Postavila sva temelj, sedaj
moreva dalje graditi. Spoznala sva, da je živ¬
ljenje priprava za večnost. Kako naj torej živ¬
ljenje uravnamo, da dosežemo srečno večnost?
to je prvo vprašanje, na katero si moramo točno
odgovoriti. Ker nama sveti luč vere, bova pravo
pot prav lahko dobila.

Ti veš, da je nad nami Bog, naš Stvarnik;
okoli nas je naš bližnji; sami sebi smo pa naj-
bližnji; pod nami pa so razne žive in nežive
stvari. Po naravi imamo razmere do Boga, sami
do sebe, do bližnjega in do nižjih stvari. Pravim,

11

da imamo te razmere po mara vi; lahko pa tudi
rečemo, da jih imamo po Stvarniku, ker od
Njega prihaja narava in vse naravne razmere
posameznih stvari.

Naša dolžnost je, da te razmere spoznamo,
priznamo in po njih svoje življenje uravnamo.
Ako mi po teh od Boga danih razmerah uredimo
svoje življenje, izpolnimo voljo Božjo, izpolnimo
svojo dolžnost na zemlji in se pripravimo za
srečno večnost.

Katere so torej dolžnosti do Boga, do nas
samih, do bližnjega in do drugih stvari. O teh
dolžnostih se bova sedaj pomenkovala.

1. Dolžnosti do Boga.

Bog je večen; On ima v sebi življenje, pol¬
nost življenja; kar je zunaj Njega, je On ustva¬
ril; od Njega izvira vse, kar biva in živi. Tudi
človeka je ustvaril Bog; človek ima vse od Boga.
Bog ni odvisen od nikogar, saj ima vse sam od
sebe; človek pa ima vse od Boga, zato je od Boga
odvisen. Odtod pa izvira prva naloga človekova,
da prizna to Božjo neodvisnost in to svojo po¬
polno odvisnost od Njega ter po njej uravnava
vse svoje mišljenje in življenje. To je naša prva
in bitna dolžnost, ki se razcepi v razne dolž¬
nosti. Dragi mladenič! Ne bo odveč in mislim,
da tudi ne dolgočasno, ako te dolžnosti do Boga
točno premisliva in jih bistro razjasniva.

a) Verstvo sploh (religija).

Kajne, ne moremo dvomiti o dolžnosti, da
priznamo svoje razmerje do Boga. Vemo, da
nam je Bog razodel večne resnice, da nam je

12

razglasil svoje zapovedi in nam dal sredstva v
dosego zveličanja. To je storil Bog. Iz tega
Božjega dejanja izvira naša dolžnost, da veru¬
jemo resnice, ki jih je Bog razodel, da izpol¬
njujemo zapovedi, ki nam jih je Bog razglasil,
in da rabimo dana sredstva za zveličanje.

Bog se pa ni razodel samo po naravi, iz ka¬
tere nam odseva Njegova vsemogočnost, modrost
in lepota, ampak zgodovina nam pripoveduje,
da se je Bog tudi kar naravnost razodel. Poučil
je naše prve starše, govoril je k nam po očakih
in prerokih in nazadnje po Svojem Sinu, našem
Gospodu in Zveličarju, ki je ustanovil svojo Cer¬
kev, da nadaljuje Njegovo delo med vsemi na¬
rodi do konca sveta. V tej od Boga ustanovljeni
Cerkvi in edino v njej dobimo resnice, ki jih mo¬
ramo verovati, zapovedi, ki jih moramo izpol¬
njevati, in sredstva zveličanja, ki jih moramo
rabiti, ako hočemo doseči večno srečo.

Odtod sledi, da le tedaj zadostimo svoji prvi
dolžnosti do Boga, ako sprejmemo vse to, kar
nas uči sveta katoliška Cerkev, in po teh naukih
uravnamo vse svoje mišljenje in življenje. Te
dolžnosti Te ne oprosti nobeno zvijanje, nobeno
zavijanje. Bog nam 1  govori po Cerkvi, mi pa
moramo ta govor spoštljivo poslušati.

No, dragi mladenič! ali se boš Ti temu upi¬
ral? Ne, hvaležen bodi Bogu, ki v svoji neraz¬
umljivi dobroti in ljubezni tako očetovsko za
nas skrbi. Iz ljubezni Te je ustvaril; iz ljubezni
Ti odločil tako vzvišen namen samega rajskega
uživanja; iz ljubezni je poslal Svojega Sina na
svet, da nam pokaže pot življenja in resnice; iz
ljubezni je ustanovil nezmotljivo Cerkev; iz lju-

13

'bežni je od Svoje strani storil vse, da bi pre¬
srečni in preblaženi zadnji namen mogli spo¬
znati in gotovo doseči.

Zares, prost si; Bog Te ne sili, da se Mu pod-.
vržeš, da Ga ljubiš, da ponujano srečo sprejmeš.
Prost si, toda, dragi mladenič, kam se boš pa
obrnil, ako ne poslušaš Boga, kakor Ti govori
po Cerkvi in Te vabi na pot do večne sreče ? Ako
ne poslušaš Cerkve, ne poslušaš Boga, boš za¬
bredel v zmote, na napačna pota, na pota, ki ne
vodijo v srečno večnost. Prost si! ker Bog noče
hlapcev, ki se Ga oklepajo iz strahu, ampak želi
otrok, ki se Ga oklepajo iz ljubezni ter radi
store, kar On hoče. Zato se kot dober in hva¬
ležen otrok proste volje okleni Njega in stori
vse, kar Ti po Cerkvi govori.

iSedaj pa pomisli, kako nesrečni so oni
ljudje, ki Kristusovo Cerkev zaničujejo, ki se
bahajo s svobodomiselnostjo, se Bogu upirajo in
napenjajo vse sile, da ,bi tudi Tebe odtrgali od
Boga, zvabili s pota resnice na pot usodepolnih
zmot. Mladenič! kolika norost, ne poslušati
Boga, večno resnico, pač pa poslušati siromašne,
zmotljive, strastne ljudi! To je sramota!

b) Božje čednosti.

Tri Božje čednosti so Ti poznane. Da, dolžni
smo v Boga verovati, v Njega upati in Njega
ljubiti. O, kako sladka, kako našim potrebam
primerna je ta dolžnost!

O veri sva že govorila. Kajne, rad veruješ
vse, karkoli je Bog razodel in Ti Cerkev zapove¬
duje verovati? Veruješ ne le one resnice, katere
bi mogel spoznati s svojim razumom, ako bi bil

14

dosti učen in bi imel dovolj časa, ampak prav
rad, da, še nekako bolj rad veruješ one resnice,
katere imenujemo skrivnosti, katerih naš um ne
more spoznati in bi tudi sam ne mogel nikdar
priti do njih. Pravim, te skrivnosti še bolj rad
veruješ, ker se pri njih nič ne naslanjaš na Svoj
razum, ampak edino na besedo Božjo. Ko se
znanstveno dokaže, da je Bog res kako skrivnost
razodel, potem o njeni resničnosti prav nič ne
dvomiš, saj je govoril Bog, večna resnica, Ti se
Mu popolnoma podvržeš in se v srcu raduješ, da
imaš priložnost, podvreči Mu tudi svojo najvišo
dušno moč, svoj um.

V Boga veruješ, pa tudi upaš v Njega. Upaš
namreč, da Ti bo zares dal vse pripomočke, ki so
Ti potrebni, da dosežeš svoj zadnji namen v zdru¬
žitvi z Njim. Saj Te je Bog za tako združitev
namenil, pa je zato dolžan, da od Svoje strani
stori vse, da Te do tega namena pripelje. In ali
ni On od Svoje strani zares vsega stori? Poglej
Betlehem, Nazaret, Kalvarijo, tabernakelj! Vse
to premisli natanko in globoko, in zaupanje Ti
bo raslo.

Rasla Ti bo pa tudi ljubezen. Boga boš ljubil,
ker je zares neskončna dobrota in popolnost, pa
je Tvoje srčne ljubezni vreden. Ljubil Ga boš nad
vse stvari in pripravljen boš izgubiti prav vse,
tudi svoje življenje poprej, kakor pa izgubiti
Boga, Svojo edino srečo. Iz te ljubezni boš Ti sam
Boga častil in želel boš iz dna srca, da bi Ga vsi
ljudje spoznali, hvalili, molili in častili. Kako Te
bo bolelo srce, kadarkoli boš opazil, da se žali
Bog, da se prestopa Njegova sveta volja, da se
ne priznava kot najviši Gospodar in Kralj! Poiz-

15

kušal boš, da bi mu zadostil s Svojo zvestobo, s
Svojo ljubeznijo do Njega.

Glej, kako Te vera, upanje in ljubezen vežejo
z Bogom in pripravljajo za srečno večnost.

c) češčenje Boga.

Vera, upanje in ljubezen Te pa kar naravnost
sili, da Boga častiš, moliš, poveličuješ. Ako tega
ne bi storil, bi dokazal, da je Tvoja vera mrtva,
mrtvo upanje, mrtva ljubezen.

Tako češčenje zahteva od Tebe tudi Božje
veličastvo in Njegovo gospostvo nad Teboj. Ako
je Bog neizmerno veličasten in Tvoj Gospodar,
moraš pač to priznati s tem, da se Mu pokloniš
da Ga počastiš, da Ga poveličuješ in ubogaš.

Torej, oastiti, poveličevati moraš Boga, pa
tudi prositi Ga moraš. Saj imaš vse od Njega;
v prosti ljubezni Te je ustvaril in Ti odločil tako
vzvišen namen v večnosti, h kateremu Te želi
pripeljati. To prosto ljubezen Božjo moraš pri¬
znati. Kako? S tem, da Boga vedno prosiš za
potrebno pomoč; ker Ga prosiš, priznaš, da Ti ni
ničesar dolžan, ampak da pričakuješ vse le od
proste volje Njegove. Kajne, dolžan si prositi in
obračati se edino na neizmerno Božjo dobroto.

K češčenju Boga spada tudi zahvaljevanje,
saj Ti Bog izkazuje dobrote, zato se mu moraš
zahvaljevati. Hvaležnost sploh je posebna dolž¬
nost. Ako moramo pa že na zemlji biti hvaležni
svojim dobrotnikom, kako hvaležni moramo biti
šele Bogu, od katerega nam prihaja vse, karkoli
imamo, in ki v Svoji neskončno modri previd¬
nosti vse naše življenje tako vodi, da se prav
lahko zveličamo.

16

In če grešiš in pretrgaš zvezo z Bogom? Kaj
potem? Skesati se moraš in želeti, da se povrneš
k Bogu. Zato pa moraš storiti vse to, kar je Bog
za spravo določil in zapovedal. Tako storiti, je
Tvoja verska dolžnost. Kdor ne bi maral za pri¬
pomočke, ki so določeni za spravo z Bogom, pa
bi se usmiljenju Božjemu odtegoval, bi ostal v
upornosti proti Bogu in nadaljeval bi svoj greh,
kar bi bilo zoper versko dolžnost Boga častiti in
slaviti.

Kajne, dragi mladenič, jasno Ti je, da dolž-
nostnemu češčenju Božjemu, za katero si kot
človek zavezan, pripada molitev. Hvaležnost,
prošnja in sprava; to so obvezna verska dejanja,
katerim se ne bi smel nihče odtegovati, ker bi
s tem zanemarjal bitno versko dolžnost.

Ni dvoma, da se mora to češčenje vršiti v
srcu, da mora molitev, prošnja, hvaležnost in
spravnost izvirati iz dna Tvoje duše. Toda to ni
dovolj, ampak kar je v srcu, mora se pokazati
tudi nazunaj. Saj nismo čist duh, ampak imamo
tudi telo, zato se mora tudi telo udeleževati
češčenja Božjega. Zraven ima naša narava to
lastnost, da ne more pridržati v sebi, kar ima v
srcu, ampak ne miruje, ako tega ne pove in na¬
zunaj ne pokaže. Kdor Boga ne časti z zunanjimi
dejanji, Ga tudi v srcu ne časti, versko življenje
mu bo kmalu zamrlo, ako mu že ni.

Mi smo pa tudi udje človeške družbe; kar
je dolžan posamezen človek, dolžna je tudi člo¬
veška družba, saj mora tudi ona Boga priznavati
in Ga poveličevati. Iz tega sledi, da moramo
častiti Boga in opravljati razna verska dejanja
ne le zasebno, ampak tudi skupno, tudi združeni,

17

zbrani na prostorih, namenjenih skupni Božji
službi.

Da zares že naša narava samaposebi zah¬
teva ne le sploh češčenje Boga, našega Stvar¬
nika in Gospoda, ampak tudi zunanje in skupno
Češčenje, nam dokazuje zgodovina vseh narodov,
ker prav povsod nahajamo zunanje, skupno
češčenje.

Sedaj pa lahko presodiš, kako se pregreši
zoper prve in bitne dolžnosti do Boga, kdor se
odteguje skupni Božji službi, ne prihaja v cerkev
in kdor je morda tudi že v domačem zasebnem
življenju opustil češčenje Božje! Ali ta nemar¬
nost ne dokazuje, da je tudi v srcu pretrgal zvezo
z Bogom in Ga morda že sploh taji? Oh, kako so
taki ljudje nesrečni, pa naj prebivajo tudi v mar¬
mornatih palačah, naj plavajo v bogastu in uži¬
vanju, naj jih ves svet kuje v zvezde! Življenje
je kratko; kaj pa potem v večnosti?

d) Daritev.

Kajne, dragi mladenič, Ti pa tako nespame¬
ten, tako nesrečen nočeš biti. Ne, Ti želiš, naj bi
Ti še bolj natanko obrazložil, kako bi mogel tej
prvi dolžnosti zadoščevati vsestransko. Poslušaj
torej še nekoliko navodil.

Svojo odvisnost od Boga pokažemo prav po¬
sebno s tem, da se kake lastne stvari odrečemo
in jo darujemo Bogu kot svojemu Gospodu v
znak, da je vse Njegovo. To je daritev.

Velike vrednosti je daritev, ako si odtrgamo,
kar je z nami v zvezi, in damo za svete namene,
za cerkev, za večno luč, za opravo oltarjev, za
mašno obleko. Pri daritvi imamo lahko razne

2

Mladeničem, II.

18

namene, da Boga počastimo, da Ga prosimo.,, da
se Mu zahvalimo, da si pripravimo pot za spravo,
ko smo Ga razžalili.

Taka daritev, ki prihaja iz Bogu vdanega
srca, je dejanje češčenja Božjega, vendar pa še
ni strogo versko dejanje. Daritev pa postane
strogo versko dejanje, ako se dotična stvar da¬
ruje Bogu po predpisanem cerkvenem obredu in
po osebi, ki je določena za javno službo Božjo.
Take daritve najdemo pri: vseh narodih, pri j udih
pa jih je vpeljal sam Bog. Darovale so se razne
živali, kruh, vino, kadilo. Kar se je darovalo, se
je uničilo, da ni bilo več porabno in se je spo¬
znalo, kako je Bog najviši Gospodar nad življe¬
njem in smrtjo; daritve so opravljali duhovni po
natančno določenih obredih.

Takih daritev v počeščenje, prošnjo, zahvalo
in zadoščevanje sedaj nimamo, odpravljene so.
Imamo pa drugo neskončno vrednejšo daritev,
namreč daritev svete maše. Tu se za nas in
namesto nas daruje sam Zveličal’, Jezus Kristus.
Najpoprej se je daroval na križu; tu je dal za nas
Svoje življenje, da se podvrže Boigu, Gospodarju
življenja in smrti, da zadosti za naše razžalitve,,
da nam izprosi milost Božjo in se namesto nas
zahvali za vse prejete dobrote. Ravno to daritev
pa ponavlja skrivnostno vsak dan na naših
oltarjih.

Dragi mladenič! ali boš sedaj spoznal pomen
sv. maše, te neskončno vredne daritve, po kateri
moreš najbolj popolnoma zadostiti svoji prvi
dolžnosti, da izkazuješ Bogu dolžno čast, da Mu
zadostuješ za svoje grehe, da Ga prosiš in se Mu
zahvaljuješ? In ali se boš čudil, ako Ti Cerkev

19

zapoveduje, da greš k sveti maši vsako nedeljo
in na vsak zapovedan praznik? Ne, čudil se boš
le, da je za tako udeležitev treba še zapovedi, in
sicer tako stroge zapovedi, da Te veže pod smrt¬
nim grehom.

Spoznal boš pa tudi neumnost onih, ki za
sveto mašo ne marajo ali gredo k sveti maši le
prisiljeno, pa nič ne molijo, se le pri vratih dre¬
njajo, akoravno je po cerkvi dovolj prostora, ali
pa ostajajo celo zunaj cerkve. Dragi mladenič,
ali boš tudi Ti tako nespameten? Ne! Saj veš,
kaj je sveta maša; šel boš rad v cerkev k sveti
maši, šel boš na pripraven prostor, kjer boš lahko
opazoval, kar se godi pri oltarju, ter boš lahko
molil in tako častil Boga, kakor se spodobi.

e) Molitev.

Molitev je pobožno povzdigovanje duha k
Bogu. Z molitvijo izkazujemo Bogu dolžno češče-
nje. Saj priznamo, da je On nad nami in da smo
popolnoma od Njega odvisni, kadar molimo, naj
bo že molitev hvalna, zahvalna, prosilna ali
spravna.

Dragi mladenič! iz tega že spoznaš, da smo
dolžni moliti, ker je molitev versko, bogoslužno
dejanje, s katerim priznavamo ono razmerje,
katero imamo do Boga po svoji naravi, ki smo jo
prejeli od Boga. Kdor ne moli, tega razmerja ne
priznava, taji torej Boga nad seboj, tepta svojo
prvo dolžnost, ki jo ima kot človek. Kdor moli,
je še z Bogom zvezan, je še z Bogom združen;
molitev je most, ki veže časnost z večnostjo; kdor
ne moli, podre ta most in pretrga zvezo z Bogom,
ne zaveda se več svojega zadnjega namena, za-

2 *

20

topi sc v časnost, išče sreče edino na zemlji, v
raznem uživanju, pri glasbi, pri petju, po plani¬
nah, po glediščih, v tovarišijah, po gostilnah, pri
spolnem uživanju: poživini sei.

O, kako srečen si, dragi moj mladenič! da si
rojen in živiš v hiši, kjer se moli, kjer je sveta
zveza z Bogom, kjer se Bog po dolžnosti hvali in
časti, kjer se ta prva dolžnost do Boga izvršuje
tako točno, tako vestno, tako stalno!

f) Sredstva zveličanja.

V Svoji dobroti je dal Bog razna sredstva za
zveličanje, in sicer primerna naši počutni naravi.
Ustanovil je vidna in podelivna znamenja ne¬
vidne milosti: svete Zakramente. Po teh nam
podaja ono notranjo pomoč, ki nam je potrebna,
da moremo živeti primerno svojemu časnemu in
večnemu poklicu.

Ako Ti pa Bog ta sredstva ponuja, ali nisi
dolžan, da jih porabljaš? Bog Ti jih ponuja, za¬
služil Ti jih je Kristus s Svojim življenjem, s
Svojim trpljenjem in s Svojo smrtjo, po njih do¬
bivaš milosti in se udeležuješ zaslug, potrebnih
za zveličanje. Brez teh sredstev se ne moreš
zveličati, ne moreš doseči večne sreče pri Bogu.
Kristus je tako določil; mogel bi bil določiti dru¬
gače, pa ni. Ako hočeš priti v srečno večnost,
moraš se poprijeti ponujanih sredstev, moraš
prejemati svete Zakramente. To je Tvoja verska
dolžnost. Ako hi jo zanemarjal, se ne bi mogel
zveličati, zaničeval bi samega Kristusa, Svojega
Gospoda in Boga, odrekel bi mu dolžno pokor¬
ščino.

21

Toda, dragi mladenič, tako nespameten Ti
ne boš! Ker koprniš po večni, neskaljeni sreči, ki
se more dobiti edino pri Bogu, zato se Ti veseliš,
ko veš, katera sredstva moraš uporabljati, da
dosežeš to srečo; Ti si hvaležen Jezusu, da Ti je
zaslužil ta sredstva s Svojo krvjo; Ti jih boš rad
uporabljal in tudi s to uporabo rad in veselo
priznal, da si v vsem le na Boga navezan, od
Njega popolnoma odvisen.

Kako nesrečni, kako neumno ošabni so torej
oni, ki svete Zakramente od sebe odbijajo; živ¬
ljenja ne bodo imeli, oni so pravi samomorilci.

Naj zadostuje. Verska dejanja so tudi pri¬
sega in obljuba; ker pa ta niso zapovedana, ne
bova o njih govorila. Naj zadostuje, kar sva se
dosedaj pomenila o dolžnostih, ki jih imamo
naravnost do Boga. Sedaj dobro spoznaš, kako
so te dolžnosti utemeljene v Tvoji naravi, kolika
sreča za Te, ako jih veselo izpolnjuješ, in kolika
nesreča, ko bi jih zanemarjal!

2. Dolžnosti do samega sebe.

Kaj si pa sam Sebi dolžan? To je tudi pre-
važno vprašanje. Dolžnosti do Sebe Ti niso ne¬
poznane, vendar je Tvoje znanje bolj megleno,
Pa jih zato premalo uvažuješ, se jih dosti ne za¬
vedaš, jih včasih celo zanemarjaš.

Dragi mladenič, kajne, da je to res? Ker bi
se pa take pomanjkljivosti rad iznebil, zato želiš
in komaj čakaš, da tudi te dolžnosti nekoliko
Prerešetava. Čuj torej!

22

a) Ljubezen do sebe.

Ali je treba dokazovati, da moramo sebe lju¬
biti? Ne, saj nam je ta ljubezen prirojena! Sebe
ljubiti se pravi, sebi vse dobro želeti in dobro pri¬
dobiti, da ga nemoteno uživam; ta želja je pa
temeljna želja našega srca, popolnoma ga pre-
šinja. O tem sva že govorila in se prepričala, da
je ta želja po največi in stalni sreči glas naše
človeške narave. Zato po pravici trdiva, da je
ljubezen do sebe človeku prirojena.

Ljubiti se torej smeš, da, moraš. Pač pa
moraš na to paziti, da se prav ljubiš, da si zares
pravo srečo želiš in pripravljaš, ne pa napačne
sreče, ki je pravzaprav nesreča. V tem oziru se
pa prav mnogi varajo, pa dirjajo in se pehajo za
napačno srečo in ni čuda, da se ponesrečijo za
vekomaj. Tega naj Tebe, dragi mladenič, obva¬
ruje dobri Bog! Zato si pa oglejva bolj natančno
vse Tvoje življenje, da boš spoznal, kaj si dolžan
sam Sebi zato, ker si se dolžan ljubiti.

b) Skrb za telo.

Telo je važen del naše človeške narave. V
njem je duša, ki ga rabi za vse svoje delovanje.
Telo potrebujemo za izpolnjevanje svojih dolžno¬
sti. Telo je pa tudi posvečeno po svetih Zakra¬
mentih, posebno po sv. Rešnjem Telesu. Telo bo
sicer po smrti razpadlo, toda .zopet bo vstalo iz
groba, se združilo z dušo, izpremenilo in v nebe¬
škem raju z njo vred uživalo večno srečo.

Kaj ne, imenitno je Tvoje telo, pa je tudi naj¬
lepše od vseh ostalih vidljivih stvari. Hodimo
pokoncu; iz našega obraza, posebno iz oči nam

23

odseva neko više, nadtelesno življenje; kako
umetne so naše roke; kako imeniten dar govora!

Zato moraš za telo skrbeti. Naj bo zdravo,
ker le zdravo telo je zmožno nalog, ki so mu dane
od Boga, pripravno za vsakovrstna dela. Da pa
ostane zdravo in močno, mora imeti obleko,
hrano, stanovanje. Za vse to Ti; skrbe dobri starši,
pa morda tudi že sam skrbiš, ali vsaj pomagaš
staršem.

Le poskrbi, da bo stanovanje čisto in zračno,
ha Ti bo obleka primerna v vročini in mrazu, da
bo hrana zdrava in izdatna. Varuj se nesnažnih
in zaduhlih stanovanj, varuj se posebno hrane in
pijače, ki bi Ti pokvarila živce in želodec in kri
Po telesu. Oh, kako bi grešil zoper ljubezen do
Sebe, ako bi kar natešče pil žganje, morda žganje
iz »špirita«, ako bi za zajutrek imel čaj z rumom
namesto tečne hrane, kakor je bila v dobrih
kmečkih hišah vedno v navadi, telo bi pešalo,
ne bi se moglo zdatno ustavljati trudu, pa tudi
ne boleznim.

Uživaj dobro hrano, skrbi za obleko in stano¬
vanje. Za to je potrebno delo. Le z delom si pri¬
dobiš in prislužiš za vse potrebe. Delati si dolžan,
ha se moreš vzdrževati. Nikar ne pasi lenobe in
ne zanašaj se na dobroto staršev ali drugih ljudi;
to bi bilo naravnost greh. Ako Sebe ljubiš, moraš
delati, ako ne delaš, Sebe sovražiš. Delo je pa
raznovrstno, nekatero bolj telesno, drugo bolj
duševno; eno ali drugo moraš opravljati. Kdor
ne dela, naj ne je, trdi sv. apostol Pavel. Sam
Bog pa je napovedal prvim staršem in nam
vsem, da bomo svoj kruh jedli v potu svojega
obraza.

24

Lenoba je mati' vseh pregreh, posebno raz¬
uzdanosti, zato pa tudi škodljiva telesu in zoper
ljubezen, ki smo jo dolžni sami sebi. Saj razuz¬
danost izpodkopava telesno lepoto, telesno
zdravje; razuzdanost oskrunja in slabi telo in
poriva pred časom v grob onega, ki je njej vdan
in ji služi z udi svojega telesa.

Lenariti ne smeš, pač pa si smeš privoščiti
dovoljnega počitka. Niti telesno, niti duševno
delo naj ne bo prenapeto; škodovalo bi zdravju
in celo življenju. Ljubezen do- Sebe samega za¬
hteva, da si po napornem, morda že dolgotrajnem
delu odpočiješ, si privoščiš zdrave hrane, da dobi
telo potrošene moči nazaj in moreš zopet veselo
delati.

Ako oboliš, ljubezen do Sebe zahteva, da se
skušaš pozdraviti. Za kako malo rano ali bole¬
zen bodo morda zadostovala domača zdravila.
Ako je bolezen bolj huda, morda nevarna, pošlji
koj po izvedenega zdravnika. Ne poslušaj raznih
boter in tet, ki Ti bodo prip-oročevale raznih pri¬
pomočkov, vsaka p-osvoje, včasih še praznover¬
nih. Torej zdravnika povprašaj in ne brani se
zdravil, dokler je le še iskrica upanja, da
ozdraviš.

Da boš pa mogel poskrbeti za Svoje telo,
moraš biti varčen. Dobro shrani, kar zaslužiš; saj
imamo »čebelice« in »hranilnice«. Ne zapravljaj,
ne nosi krvavo zasluženih vinarjev v gostilne, ne
troši, jih za preobilno pijačo, po kateri glava boli,
se želodec kvari in zdravje peša. Oh nespameti,
trdo bi delal, zaslužek pa porabil, da si telo
zastrupljaš! Torej varčen bodi!

25

Ako boš varčen, mogel boš naročiti dober
časopis, kupiti kako dobro knjigo, iti na kako
veselo prireditev poštenih mladeničev, odpeljati
se na kako Božjo pot, da se izobraziš, odpočiješ
in razveseliš, pa ostaneš zdrav in čvrst.

Dragi mladenič! ali ni taka skrb za telo
pametna skrb, kakor jo zahteva krščanska lju¬
bezen do sebe?

c) Skrb za razum in spoznanje.

V telesu prebiva duša, ki telesu daje vse nje¬
govo življenje, ki rabi' telo za svoje delovanje, ki
je neumrjoč duh in je torej nad telo visoko
povzdignjena. Ako Te ljubezen žene, da skrbiš
za telo, kako Te bo šele gnala, da skrbiš za Svojo
dušo.

Duša ima pa dvojno naravno moč, namreč
razum, s katerim spoznava resnico, in voljo, s
katero hoče in ljubi dobro ter zapoveduje dobra
dejanja. Poglejva najpoprej, kako si dolžan
skrbeti za pravo in zadostno spoznanje onih res¬
nic, ki jih potrebuješ.

Česa se moraš naučiti? Gotovo najpoprej
vsega, kar Ti je potrebno za večno srečo. Znati
moraš večne resnice o Bogu, o sveti Trojici, o
sodbi, o duši, o odrešenju, o rnilosti Božji; znati
moraš navadne molitve, zapovedi Božje in cer¬
kvene; vedeti moraš, katere svete Zakramente
moraš prejemati in kako; poznani Ti morajo biti
grehi, katerih se moraš ogibati, in čednosti, za
katere se moraš potruditi.

Ako se tega ne naučiš, ne moreš krščansko
živeti; ako pa krščansko ne živiš, ne moreš doseči
Svojega 'zadnjega namena, popolne in stalne

26

sreče v večnosti: oh, zgrešil boš Svoj zadnji
namen. Kajne, to bi bila prevelika nesreča. Zato
se uči katekizma; hodi k pridigam in jih paz¬
ljivo poslušaj; pojdi v cerkev tudi ob nedeljah
popoldne, ko se Ti katekizem razlaga; dobro se
nauči onega dela iz katekizma, ki je namenjen
za velikonočno izpraševanje. Dragi mladenič,
vprašam Te, ali nisi dolžan tega storiti, ali ne
zahteva tega od Tebe ljubezen, ki si jo dolžan
sam Sebi?

Radi nevarnosti, ki Ti prete od strani na¬
prednih in svobodomiselnih strank, Te prosim,
da uvažuješ prav posebno nauke o Cerkvi, o
Gospodu Jezusu, o Bogu, o stvarjenju. V svojih
pastirskih listih govorim najrajši o teh resnicah;
sedaj sem pa ravno za Te spisal drobno knjižico , 1
ki razlaga vse te nauke z ozirom na nasprotne
zmote. Ali si boš omislil to knjižico in jo prečital,
morda večkrat?

Te besede veljajo Tebi, ki na kmetih živiš,
ali se učiš kakega rokodelstva. Ako si pa morda
dijak, Te veže še večja dolžnost, da točno preštu¬
diraš knjige, določene za veronauk, posebno one
na višji gimnaziji. Ne uči se le površno, samo
zato, da ugodiš gospodu veroučitelju; uči se za
življenje in za večnost. Ne bodi lahkomišljen, ne
segaj po knjigah in listih, v katerih se sramoti
vera, Cerkev, Kristus: vzbudili bi se Ti neosno-
vani dvomi, vnela bi se Ti v srcu težka vojska in
morda podležeš. Kaj pa tedaj . . .?

Dragi mladenič, veže Te še druga dolžnost.
Izbral si si že svoj poklic. Morda ostaneš v častit-

i Obramba vere.

27

ljivem kmečkem stanu, morda si se poprijel
kakega rokodelstva ali si izbral trgovski stan;
morda hočeš postati duhovnik, uradnik, profe¬
sor, zdravnik, umetnik. Dobro, kar si izbral, to
drži, vsak stan ima svojo veljavo pred Bogom in
pred ljudmi. Izbranemu stanu ne smeš biti na
sramoto. To pa ne boš, ako se naučiš vsega onega,
kar je za Tvoj stan potrebno. To storiti si dolžan
Sebi in Svojemu poklicu; pa tudi Bog tako hoče.
Bog je človeka tako ustvaril, da ima prav razne
potrebe, za katere mora biti več stanov, da se
jim ustreže; Bog torej hoče razne stanove; Bog
hoče, da mu v izbranem stanu služiš; saj Ti je
dal veselje in sposobnosti ravno za odbrani stan,
zato jih moraš uporabljati v tem stanu. Odtod pa
izvira dolžnost, da se za Svoj stan usposobiš in
se v njem Vedno izpopolnjuješ. Pa saj tako
zahteva tudi Tvoje dobro ime in Tvoja čast.

d) Skrb za voljo in čednost.

Um je najviša moč naše duše; vendar bi pa
trdil, da je volja bolj važna,. Um je luč, ki kaže
pot, za katero naj se odloči volja, ki je samapo-
sebi slepa; vendar pa volja zapoveduje vsem
močem, ki so v nas, zapoveduje tudi umu; saj je
od volje odvisno, kaj naj razmišljujemo, kako
dolgo in kako naporno; saj je od volje odvisno,
kaj hočemo delati, kaj govoriti in sploh kako
živeti.

Iz teh kratkih, toda razvidnih trditev Ti bo
jasno, dragi mladenič, kako važno je, da resno
poskrbiš, kako bi si; voljo prav uredil. Zares, volja
je prosta; toda te lastnosti nima zato, da bi
delala poljubno, ampak zato, da se prosto odlo-

28

čuje za vse, kar je dobro, kar je čednostno, kar
je Tvoja dolžnost.

Pomisli pa tudi, da se pripisuje Tebi v
zaslugo ali kazen, v čast ali sramoto vse, kar
misliš, govoriš in storiš, ravnozato, ker imaš
prosto voljo in ravnotako delaš, ker tako hočeš,
a mogel bi drugače, ko bi drugače hotel.

Potrebno je torej, da za voljo prav poskrbiš
in jo prav izobraziš. Pomeniva se o tej važni
zadevi bolj natanko.

Gnus do hudega.

Vera Te uči, pa tudi sam čutiš, da smo na
slabo nagnjeni. Silno je posebno poželenje mesa,
poželenje oči in napuh življenja. To poželenje
voljo kar nase vleče, da bi mu ustregla; ako se
razvije v strast, je tako močna, da volja svojo
prostost skoraj izgubi in postane sužnja strastem.

Mladenič! zoper to nevarnost se moraš zgo¬
daj oborožiti. Še si plemenit in se Ti strasti gnu¬
sijo. Tako je prav; prizadevaj si, da tak gnus v
sebi ohraniš in še bolj razviješ. Toda kako? Rekel
sem in sam v Sebi čutiš, da razum kaže volji pot.
Ako razum kako dejanje pokaže kot škodljivo,
kot nevarno, kot grdo in umazano, se volja
takega dejanja prestraši, se ji studi in gnusi in
se bo od njega odvrnila.

To razumeš, kajne? Kaj moraš torej storiti,
da voljo obvaruješ hudega? Večkrat si pokliči v
spomin, kar si o grehu čul v šoli, v cerkvi, čital
v katekizmu in kar tudi še sam opazuješ.

Poglej sedem glavnih grehov! Ali niso grdi,
škodljivi in nevarni za Tvojo srečo? Kako grda
je napuhnjenost, ki prezira bližnjega, lakomnost,

29

ki odira bližnjega, nečistost, ki oskrunja nedolž¬
nost, nevoščljivost, ki razdira ljubezen, požreš¬
nost, ki kvari zdravje in ruši srečo v družinah,
jeza, ki .razbija in vpije in žali, lenoba, ki zane¬
marja krščansko življenje!

Misli si človeka, ki ga je sama lakomnost,
sama nesramnost, sama nevoščljivost, sama
togota, sama požrešnost, sama nezmernost! Kake
so njegove oči, kako njegovo lice, kak njegov
glas, kako njegovo obnašanje! Iz zunanjosti pa
lahko sklepaš na njegovo srce. na njegovo dušo:
kako divje in sirovo srce, kako nakazna in uma¬
zana duša!

Ali bi bila mogoča človeška družba, ali bi
mogli živeti mirno v družini, v občini, v narodu,
v državi, ko bi med nami vladali glavni grehi?
Odkod toliko zmerjanja in kletve, odkod toliko
pretepov in pobojev, odkod toliko sovražnosti,
maščevanja, laži in obrekovanja, odkod toliko
zdihovanja, solza in obupa? Ali ne iz glavnih
grehov? ali ne iz ošabnosti in lakomnosti in
nevoščljivosti in nečistosti in pijanstva in togote?

Kajne, kako prav je, da jih Bog prepove¬
duje! Saj tudi Njega žalijo, ker razdirajo tiste
razmere v naših srcih in do bližnjega, katere je
On kot Stvarnik naše narave, kot Stvarnik vseh
ljudi, položil v nas, da se po njih ravnamo in
moremo mirno živeti sami in mirno živeti z bliž¬
njim. Kar te razmere trga in uničuje, je proti
naravnim postavam, proti volji Stvarnikovi in
greh, ki Boga žali.

Ako pa tako premišljuješ vse, kar je hudo,
kar je greh, ali si ne boš v duši vzbudil gnusa do
takih dejanj? Studila se Ti bodo, Tvoja volja jih

30

bo odbijala in pobijala; hudo je ne bo nadvladalo,
je ne bo premagalo, je ne bo zasužnilo: ostala
bo svobodna.

Ljubezen do čednosti.

Ljubezen je glavna moč naše volje. Kar lju¬
bimo, za tem hrepenimo in vse moči napnemo,
da bi to dosegli. Kolika radost, ko smo dosegli,
kolika žalost, ako nam je izpodletelo. To moč
ljubezni si že sam večkrat izkusil. Kajne, koliko
čuvstev izvira iz nje! Tudi gnus do hudega izvira
iz ljubezni, ako je vneta za dobro.

Sedaj pa pomisli, ako je ljubezen sveta, na
primer ljubezen do staršev, do čistosti, do trez¬
nosti, so sveta vsa čuvstva, ki se iz nje rode, sveto
hrepenenje, sveta radost in žalost. Ako je pa
ljubezen gnusna, na primer ljubezen do nezmer¬
ne pijače, do nespodobnega poželenja, do pre¬
vzetnosti, kako gnusno bi bilo tudi veselje, želja,
žalost, ki bi se rodila iz nje!

Ako torej Sebe ljubiš in Sebi hočeš dobro,
prizadevaj si, da si v srcu zbudiš in neguješ
sveto ljubezen, ljubezen do čednosti. Da ta na¬
men dosežeš, Ti mora zopet pomagati um. Le
premišljuj lepoto čednosti!

Poglej vendar čednosti, ki so glavnim gre¬
hom nasprotne! Kako mile, prikupljive so, kako
osrečujejo srce in družino, v kateri vladajo. Ali
ni prikupljiva ponižnost, radodarnost, čistost,
dobrohotnost, zmernost in treznost, krotkost in
gorečnost? Blagor srcu, v katerem cveto, blagor
družini, v kateri so se udomačile.

Predstavi si človeka, ki je v vsem svojem
obnašanju ponižen, ki je do bližnjega radodaren,

31

ki je čist in sramežljiv v besedi 1 , pogledu in živ¬
ljenju, ki je do vsakega dobrohoten, ki je popol¬
noma zmeren in trezen, ki je krotak v govoru in
obnašanju, ki je goreč za vse dobro. Kako se mu
svetijo oči od svetega ognja, kako privabljiv je
izraz njegovega lica, kako lepo uravnano vse nje¬
govo kretanje! To je pa le slab odsev lepote, ki
krasi njegovo srce, ki zaljša njegovo dušo. Ali ne
želiš tak biti?

Pa tudi kako srečno, .zadovoljno in mirno bi
bilo življenje v družini, v občini, v narodu, v
državi, ko bi tu povsod vladale te mile čednosti,
kot dične hčerke svete ljubezni!

Kaj ne vidiš, da so nam te čednosti zapisane
v našo naravo, v naše srce: to je storil naš Stvar¬
nik! Odtod sklepaj, da jih hoče On, da jih zapo¬
veduje On in se moramo mi zanje potruditi tudi
zavoljo Boga. Mlad si še, Tvoje srce še ni pokvar¬
jeno, še je plemenito, zato se pa sedaj prizadevaj,
da vse te krasne čednosti v njem vzgojiš in raz-
viješ. Tako Ti veleva ljubezen do Sebe samega.

e) Skrb za sveto čistost.

Iz prave ljubezni do samega Sebe si dolžan
negovati srčno ljubezen do vseh-čednosti. Za eno
od vseh bi Te rad prav posebno vnel. Dragi mla¬
denič, gotovo si že uganil, kaj mislim. Mislim na
sveto čistost. Tako je imenitna, pa tudi Tebi tako
potrebna, da se morava o njej posebej pomeniti.

Najpoprej naj Ti točno povem, kaj je sveta
čistost. Čistost je prav imenitna čednost, ki jo
obsega druga bolj splošna in glavna čednost,
namreč zmernost.

32

Dragi mladenič, sam čutiš, da je v človeku
razno, telesu jako ugodno poželenje, posebno po
jedi, po pijači in po spolnih stvareh. To poželenje
samoposebi ni napačno, marveč potrebno, in
sicer hrana in pijača, da si ohranimo telesne
moči; spolna zveza pa, da se ohrani človeški rod.
Ker je pa z jedjo in pijačo in s spolno zvezo Bog
v svoji modrosti združil neki poseben užitek, se
človek lahko spozabi in išče v teh opravilih edi¬
nole užitka in naslajevanja, ki ga le prevečkrat
premoti, da prekorači pravo mero v jedi, da je
nezmeren, v pijači, da se opije, v spolnem deja¬
nju, da ga išče zunaj zakona ali v zakonu na pre¬
povedan način.

Da pa človek v tem trojnem užitku ne pre¬
korači meja, je zanj potrebna posebna glavna
čednost, namreč zmernost, ki da 'človeku moč, da
je in pije le toliko, kolikor je potrebno za telesne
moči, in da spolno zvezo poželi edino v mejah
svetega zakona in tu na pravi način. Zmernost v
jedi je zmernost v ožjem zmislu, 'zmernost v
pijači je treznost, zmernost v spolnem uživanju
je čistost. Midva se bova sedaj pečala edino s
čednostjo svete čistosti.

Sveta čistost je torej ona čednost, katera
ureja v človeku spolno poželenje in z njim zdru¬
žen užitek. 'Po volji Stvarnikovi, ki* je tudi glo¬
boko zapisana v našo naravo, v naše srce, je
spolna zveza z vsemi okolnostmi omejena edino
na zakonski stan. Dokler si mladenič, smeš sicer
poželeti po svetem zakonu, toda ne smeš poželeti
spolne zveze in njene naslade zunaj zakona. Take
misli in želje se Ti bodo vzbujevale radi spolnega
nagona v Tebi, toda Ti ne smeš vanje privoliti,

33

zato se moraš pa tudi ogibati onih priložnosti, v
katerih bi se Ti vzbujala poželjivost, in smeš
z ženskim spolom občevati le toliko, kolikor je v
vsakdanjem življenju potrebno.

To pa ni lahko; da, ako se strast razbrzda,
se to omejevanje mladeniču dozdeva skoraj ne¬
mogoče. In vendar je mogoče, ako neguješ ljube¬
zen do svete čistosti in to ljubezen v sebi razvijaš.
Sveta čistost namreč je ravno ona čednost, ki Te
obvaruje ne le vsake zveze z drugim spolom,
dokler si mladenič, ampak tudi vsake radovoljne
misli in želje po takih zvezah, nedovoljenih zunaj
zakonskega stanu; sveta čistost Ti daje moč, da
bežiš od nevarnih tovaršij in govorov; ona Te
varuje, da nikoli nalašč ne vzbujaš kakih nespo¬
dobnih občutkov v telesu, da ne privoliš vanje,
ako se zbude, in da do samega Sebe nisi nespo¬
doben ne v pogledu, ne v dejanju.

(Kajne, težka, toda prevažna naloga za Tvoje
mlade dni. Spoznaš pa, da si dolžan v tem po¬
gledu Svojo voljo prav uravnati. O pripomočkih
bova govorila pozneje, sedaj pa samo pomisliva,
da je sveta čistost mogoča in da Ti prinaša naj¬
slajših sadov, ako jo obvaruješ nepokvarjeno.

Sveta eistost'"je mogoča.

Dragi mladenič, ako si še nepokvarjen, se boš
čudil, zakaj spravljam na dan trditev, da je sveta
čistost mogoča. Kajne, saj Ti živiš čisto in dosti
lahko obrzdavaš vse izkušnjave za prepovedane
nespodobne misli, želje, občutke in dejanja! Oh,
srečen si in bodi Bogu hvaležen, da si se obvaro¬
val. Toda, dragi mladenič, morda si Svojo čistost
že omadeževal v mislih, željah in delih, samotnih

3

Mladeničem, II.

34

ali celo skupnih, potem pa že zdihuješ in nekaj
Ti pravi v srcu, da sveta čistost, za Te ni mo¬
goča.

Ne ohupajl Zares, težko, jako težko je živeti
popolnoma zdržno, popolnoma čisto. Od vseh
nagonov je najbolj silen spolni nagon; odporna
moč je pa v sled greha zmanjšana; morda si bil
zgodaj pohujšan, slabo odrejen. Potem se ne
čudi, da se težko vojskuješ. To je izkusil že sveti
Avguštin, kit zdihuje: »od vseh vojska v življenju
je ni težje od one -za čistost«.

Težko je torej ohraniti sveto čistost; nemo¬
goče pa ni. In zakaj bi bilo nemogoče? Je li naša
človeška narava taka, da ne moremo ostati čisti
in zdržni? Ne, narava je na nečistost le nagnjena,
ne pa siljena. Saj to čutiš prav dobro tudi Ti, ki
si morda že pokvarjen. Ali so morda izkušnjave
premočne? Res, Tvoja volja je oslabljena, toda ne
toliko, da se ne bi mogla uspešno upreti poželji-
vosti v Tvojem telesu ali pa zapeljevanju hudob¬
nega sveta in hudobnega duha. Te moči nagibajo
in vabijo, siliti pa ne morejo. Naj se Ti strast
dozdeva kakor nepremagljiv Goljat; ne boj se,
na lončenih nogah stoji; zaleji se vanj s trdno
voljo in zrušil se bo. Pogum velja, pogum vodi k
zmagi.

Morda omaguješ, ker je nečistih napadov
brez broja in trajajo toliko let. Ne boj se, nisi sam
v borbi, s Teboj je Bog. On gleda za Te iz nebe¬
ških višin, pomagal Ti bo, kakor je obljubil in
»On ni kakor človek, ki laže, ali kakor sin člo¬
vekov, ki se menja. Rekel je in ne bi storil, go¬
voril je in ne bo držal?« Saj te poučuje po apo¬
stolu Pavlu: »Bog je zvest, ne bo Te izkušal nad

35

Tvoje moči, in v izkušnjavi Ti bo dal izid, da
vztrajaš.«

Ako bi torej ne mogel zmagati sam, se ven¬
dar ne bi mogel izpričati, ker Ti pomaga vse¬
mogočni Bog, ako Ga prosiš. Le zaupaj v Boga,
in sicer toliko bolj, kolikor si slabši; saj Ti mora
Bog še bolj pomagati ir£ zmaga je gotova.

Le ozri se po zgodovini in okoli Sebe; prepri¬
čal se boš, da so premnogi popolnoma čisto živeli
in še žive. Nedolžne slabotne device so si nepo¬
kvarjeno čistost obranile zoper poželjive trinoge,
obranile s svojo srčno krvjo, Ti pa, ki si krepak
mladenič, bi omagoval in obupaval!

Pa kako bi dobri Bog čistost zapovedal, ko
bi bila nemogoča! Kako bi mogel nečistnike kaz¬
novati z večnim ognjem? Kako bi ves rod člo¬
veški mogel nečistost prištevati pregreham in
hudobijam!

Dragi mladenič, ne le mogoča je sveta čistost,
ampak za telo naravnost zdrava; nečistost pa
pokvari telo, izpodkopava zdravje in je vzrok
groznim boleznim. Zdravniki trdijo, da ne pozna¬
jo nobene bolezni, ki bi izvirala iz popolne čisto¬
sti. Zdravnik Hufeland pripoveduje o mladeniču,
ki je trdil, da je nemogoče čisto živeti. Prepustil
se je nečistosti, in kaj se zgodi? Ko je bil star
šele dvajset let, je bil kakor kak starček, v petin¬
dvajsetem letu je že umrl, sit življenja. Profe¬
sorji na vseučilišču v Erlamgenu pišejo leta 1903.
visokošolcem v odprtem pismu: »Zdržnost je

mogoča, nikdar ne škoduje zdravju, marveč ko¬
risti duši in telesu.« Tudi zdravniški odsek na
vseučilišču v Kristijaniji je podal sledečo izjavo:
»Po naši izkušnji je popolnoma kriva in napačna

3 *

36

trditev, da čistost in zdržnost škodujeta zdravju.
Mi ne vemo za prav nobeno bolezen in za prav
nobeno slabost, ki bi' nastala iz deviško čistega
življenja.«

Naravno plačilo čistosti.

Kako se veseliš, dragi mladenič, ker zatrdno
veš, da ni le mogoče čisto živeti, ampak je čistost
še za telo jako koristna.

In zares, telo čistega mladeniča se nekako
bolj lepo razvija, postane nekako bolj živahno in
krepko. Na obrazu čistega mladeniča se pokazuje
neka posebna ljubeznivost in milina in dostoj¬
nost in prikupljivost. Spomni se na nedolžnega
egiptovskega Jožefa, kako hitro se je prikupil
novemu gospodarju. Celo pogani so to spoznali.
Slavni Cicero trdi: »nič ni bolj ljubeznivega od
čednosti«. Odkod pa pride to, da se nam nepo¬
kvarjeni otročiči tako hitro priljubijo? Ali ne iz
neomadeževane nedolžnosti in čistosti, ki sije iz
njihovih oči?

Se veči blagoslov pa se iz čistosti izliva na
našo dušo. Spomin ni napolnjen z grdobijami,
zato je v njem prostora za vse, kar je plemenito;
domišljija se ne valja po blatu, zato se more
povzdigniti do naj višjih, najkrasnejših idealov:
razum ni oslabljen in vtopljen po živinskih nago¬
nih, zato se lahko peča z duhovnimi, plemenitimi
mislimi, mladenič ne sanjari, pa je nagel in pri¬
praven za vsako delo. Prav ima pobožni Suzo, ki
trdi: »čistost in zdržnost pomaga do znanja bolj
kot učenje«.

Tudi volja čistega mladeniča ostane prožna
in živahna. Čist moreš ostati le, ako se prema-

37

guješ; premagovanje pa utrdi značaj in okrepi
voljo, da zdrži še tam, kjer slabič omaga; da
doseže namen, ko je oslabljeni nečistnik že davno
prenehal hrepeneti; da stoji srčno, če se tudi svet
pod nogami ruši. Ponašaš se s Svojo telesno
močjo: z zdravnikom Hufelandom Ti odgovorim:
»Ne verjamem Ti, dokler ne vidim, da premagu¬
ješ strasti in živiš popolnoma zdržno, ker to je
zmagoslavje in edini znak prave duševne moči
in tukaj je šola, v kateri naj se mladenič vadi,
da se vzgoji za krepkega moža.«

Čisto življenje Ti zagotovi prostost duha.
Kajne, po prostosti hrepeniš? Ali veš, kaj je pro¬
stost? Morda, prostost, da storiš vse, kar se Ti
zljubi? No, to ni prostost, ampak razbrzdanost.
Ni prost oni, ki stori vse, kar se mu poljubi. Prost
je človek, ki ima svojo voljo tako v svoji oblasti,
da se lahko varuje hudega, pa odločno in veselo
izbira in dela dobro. Ako vlada v Tebi strast in
zasužnjen po navadi tožiš, da ne moreš drugače,
Ti je že prostost uničena. Ako pa premaguješ
strasti, posebno ako premaguješ spolni nagon,
premaguješ poželjivost mesa tudi v najsilnejših
izkušnjavah, dokazuješ, da imaš voljo v Svoji
oblasti in da si zares prost, svoboden v najbolj
plemenitem pomenu besede.

Iz te moči in iz te prostosti duha pa Ti izvira
še nova zaželjena sreča, namreč mir duha in
veselje duha. Tomaž Kempčanski trdi: »ako je
še kje veselje na svetu, potem prebiva ono v čisti
duši«. Saj nas je Bog ustvaril zase in nemirno je
naše srce, dokler ne počiva v Bogu; čistost pa
nas najbolj približa Bogu, ki je neizčrpljiv vir
veselja in miru. »Mir ljudem na zemlji, ki so

38

dobre volje,« so peli angeli. Ali pa nima dobre,
najboljše volje ravno čist mladenič, ki tako zve¬
sto sodeluje z milostjo Božjo in tudi v najhujših
izkušnjavah ostane Bogu popolnoma zvest?

Dobra vest ohrani notranji mir; čistost ima
pa vedno dolmo vest. Naj kaka druga stvar vzne¬
mirja srce, to bo naglo minulo in prešlo kakor
oblaček na nebu, dokler duše ne obtežuje pre¬
greha nečistosti. Grešna radost traja nekoliko
trenutkov in napaja srce, toda hitro mine in
zapusti v srcu stud in nemir pekoče vesti. Pri
čednosti je pa ravno narobe: najpoprej trud in
borba, potem pa stalno veselje in sladka zado¬
voljnost radi dobrega dejanja. To je mir, ki ga
svet ne jiozna, mir otrok Božjih.

Dragi mladenič! Kako neumna bi bila misel,
da je v grehu sladkost in radost, v čistosti pa
tmina in hlad in strogost. Ne, ravno oni svetniki,
ki so se odlikovali s posebno čistostjo, so živeli
izredno mirno in blaženo ter so bili v družbi
najbolj radostni in šaljivi. Sv. Stanislava niso
njegovi součenci nikdar videli drugačnega, kakor
veselega; sv. Ivana Berhmansa so součenci vedno
imenovali: »brat veseljak«. »Pridobi si čisto vest,
pa boš zmeraj vesel, ker nič ni bolj sladkega,
kakor izpolnjevanje zapovedi Božjih,« trdi To¬
maž Kempčan.

Nadnaravno plačilo čistosti.

Dragi mladenič, ali nisi navdušen za sveto
čistost? Kako sladke sadove Ti rodi za telo in za
dušo! Pa to še ni vse: prinaša Ti tudi nadnarav¬
nih darov in sadov.

39

Nečistost je nizkoten greh mesenosti in po¬
tegne celega človeka v mesenost, v nizkotnost in
ga otopi, da je nezmožen za vsak višji polet.
Čistost pa podari duhu oblast nad mesenostjo, ga
osvobodi od tvarine, pa se osvobojen more dvig¬
niti do nebeških visočin, do Boga samega. Psal¬
mist poje: »Kdo se bo popel na goro Gospodovo,
in kdo bo stal na svetem mestu? Kdor je nedolž¬
nih rok in čistega srca.«

Sin Božji si je odbral za mater prečisto
Devico Marijo; za rednika je hotel imeti devi¬
škega Jožefa, v njegovem naročju, na njegovem
srcu je hotel počivati, kruh njegovih rok je hotel
uživati, le njega je hotel spoštovati kot namest¬
nika nebeškega Očeta. Pot Mu je pripravljal
Janez Krstnik, ki je že kot otrok zbežal v pu¬
ščavo, da bi mogel daleč proč od zapeljivih ljudi
s pomočjo molitve in zatajevanja čisto živeti.
Najljubši apostol Mu je bil evangelist Janez, ki
je slonel na Njegovih prsih ob slovesni uri zad¬
nje večerje in je stal pod križem ob žalostni uri,
ko je On visel na križu in so Ga vsi zapustili.
Nedolžne otročiče je najbolj ljubil, da, rekel je
apostolom, da ne pridejo v nebeško kraljestvo,
ako ne bodo kakor otročiči.

Čista duša je Bogu tako všeč, da si jo na
poseben način izbere za svoje stanovanje. »Ali ne
veste,« vprašuje sv. Pavel, »ali ne veste, da so
vaša telesa tempelj Svetega Duha? Bežite od ne¬
čistosti! Vsak greh, ki ga človek stori, je zunaj
telesa; kdor pa uganja nečistost, greši zoper svoje
lastno telo.« Ker je telo tempelj Svetega Duha,
zato je mučenec Leonidas pogostokrat poljubljal
prsi svojega spečega sina, da bi s tem počastil

40

hram Božji. Ali moreš še kaj več želeti kakor
tako tesno združitev s Svetim Duhom?

Ker je pa čist človek tako tesno združen z
Bogom, ni čuda, da prav lahko dobi od Njega
vse, česar potrebuje na duši in na telesu. Ne
trepeta pred Božjo pravičnostjo, ampak se zateka
k Bogu kot k svojemu najboljšemu Očetu.

Dobro porabljene milosti pa si pridobe zopet
novih. Spomni se na priliko o talentih; oni
hlapci, ki so jih prav uporabili, so dobili še novih.
Moreš li Tebi dane talente uparabljati bolje,
kakor v vojski za sveto čistost? v vojski zoper
nečiste strasti, kjer so izkušnjave skoraj nepre¬
stane in nevarnosti tako grozne in mnogobrojne?
Zato pa se v dušo čistega mladeniča izlivajo
vedno nove milosti in more z njihovo pomočjo
hiteti od zmage do zmage na potu krščanske
popolnosti.

Iz te vestne porabe danih milosti pa sledi to,
da čisti mladenič prav nič ne izgubi od časa, ki
mu ga je dal Bog v dosego njegovega zadnjega
namena, kakor ga izgublja mladenič, živeč v
smrtnem grehu, in da v enem letu več časa pre¬
živi, kakor grešnik v desetletju.

Po čistem življenju pa pride večno blažen-
stvo, ona stalna in popolna sreča v Bogu, za
katero smo ustvarjeni in po kateri koprnimo, saj
»so blaženi, ki so čistega srca, ker bodo Boga gle¬
dali«. Ravno čiste duše pridejo najbolj gotovo v
nebesa, čisti Bog jih hoče imeti pri Sebi in ne bo
dopustil, da bi se pogubile.

Da, v nebesa pride čista duša. Tam pa ne
uživa le navadnega blaženstva, ampak priprav¬
ljeno ji je nenavadno, izredno blaženstvo kot

41

plača za toliko vojskovanja, za težke boje, za
vedno zvestobo, saj bodo v nebesih posebno
pesem peli oni, ki so na zemlji ostali neomadeže-
vani, čisti, deviški.

Dragi mladenič, opisal sem Ti lepoto čistosti,
da zanjo vzplamtiš in skleneš srčno premagovati
vse misli, vse želje, vsa dejanja, ki bi sveto čistost
oskrunila, in bežati od vsake nevarnosti zoper ta
biser med čednostmi.

f) Skrb za nekatere naravne pra¬
vice.

Naj Ti prav kratko omenim še nekaj narav¬
nih pravic, za katere moraš prav skrbeti.

Osebnost.

Ti si lastna oseba; to osebnost Ti mora
vsakdo priznati, ker si prosto, razumno bitje, nisi
kot drevo, kot žival, ki je le stvar za našo porabo
in nima nobenih pravic. Nihče Ti ne sme braniti,
da kot oseba živiš in se Sebi primerno razvijaš;
nihče Te ne sme zlorabljati kot stvar, ki nima
nobenih pravic. Tako so v starih časih zlorabljali
človeka, ki so ga rabili za sužnja; suženj ni imel
nobenih pravic, še celo do življenja ne; gospodar
je poljubno z njim ravnal. Suženj ni nič veljal.
Krščanska vera pa je odkrila človekovo vrednost
in imenitnost, odkrila njegovo notranjo vrednost
in povzdignila našo samozavest. Zato pa tudi
suženjstvo ni več moglo obstajati, kjerkoli se je
krščanstvo ukoreninilo in razvilo. Pa tudi sam
Sebi si dolžan, da se ceniš in ne gaziš z nogami
Svoje osebne vrednosti.

42

Osebna prostost.

Iz osebnosti Ti raste pravica na osebno pro¬
stost, da moreš samozavest uveljaviti in samo¬
stojno nastopati. Samostojnost je znak osebnosti.
Kdor ima pravico do osebnosti, ima tudi pravico
do samostojnega nastopa, do osebne prostosti.

Iz te osebne prostosti in samostojnosti pa
izvira pravica, da si sam določuješ vse Svoje
dejanje in nehanje; saj se le v takem določevanju
kaže samostojnost in prostost.

In zares, kajne, dragi mladenič, je v Tebi
silno nagnenje na samostojnost in prostost. To
nagnenje je samoposebi opravičeno, vendar pa
ne boš mogel izhajati v življenju, ako tega nag-
nenja po samostojnosti in prostosti ne omejuješ.
Ali bi mogli živeti skupno v družini, v občini, v
državi, ko bi bil vsak popolnoma samostojen in
bi v svoji! pravici do prostosti delal, kar bi se mu
poljubilo? Nikakor ne, vse bi se razcepilo.

Razumeš, da si boš samostojnost in prostost
moral omejevati. Kdor stopi v kako društvo,
recimo v pevsko društvo, telovadno društvo, v
Marijino družbo, si samovoljno omeji svojo samo¬
stojnost in svojo prostost, saj se zaveže, da bo
točno izpolnjeval pravila dotičnega društva.
Kadar telovadiš, moraš se natanko tako gibati,
kakor se Ti 'zapove; kadar poješ, moraš se držati
skladbe in znakov vodje; ako si vojak, moraš vse
kretanje uravnavati po višem povelju. In kolikor
bolj natanko se ravnaš po zapovedi, toliko boljši
telovadec, pevec, vojak si; ako pa ne bi poslušal,
češ da si samostojen, prost, kaznovali bi Te,
zasmehovali in razglasili za nevredneža.

43

V teh društvih si sam prostovoljno omejiš
svojo samostojnost in prostost. Živiš pa še v dru¬
gih okolnostili, v katerih moraš biti in se jih ne
moreš iznebiti, zato moraš pa te okolnosti vpo-
števati in njim primerno omejevati svojo samo¬
stojnost, ako hočeš pametno živeti,

Najpoprej ne moreš biti samostojen in prost,
dokler telesno in duševno nisi popolnoma dozorel
in si še pod oblastjo staršev ali njihovih namest¬
nikov, kar traja do polnoletnosti. Do tega časa
si odvisen od svojih staršev ali njihovih namest¬
nikov, ki naj Te vodijo tako, kakor zahteva Tvoja
časna in večna sreča. Kolikor bolj se omejuješ,
priznaš vodstvo dobrih staršev in se ravnaš po
njihovi volji, toliko lepše se razvijaš, toliko laglje
živiš in toliko bolje se pripravljaš za čas samo¬
stojnosti. Omejevanje in pokorščina zahteva
neprestano zatajevanje samega sebe, v tem na¬
pornem zatajevanju se volja krepi, značaj razvija
in dozoreva.

Na svetu si kot član Cerkve in države. Boga,
papeža in cesarja moraš priznati; zato moraš pa
tudi izpolnjevati vse Božje, cerkvene in državne
postave. V tem oziru ni samostojnosti in neome¬
jene prostosti; kdor bi se upiral, bi bil upornik
in kot tak kaznovan tu in tam.

Na svetu nisi sam. Ti živiš z drugimi ljudmi
skupaj; zato moraš Svoje dejanje in nehanje
tako uravnavati, da ne prekršiš pravic svojega
bližnjega; ako se nanje ne bi oziral ne Ti, ne
Tvoji bližnji, bi živeli v vednem prepiru, v vedni
vojski.

Sploh se moraš ozirati na vse razne zveze, v
katerih živiš ali boš živel, kot kmet, kot delavec,

44

kot obrtnik, kot učitelj, kot uradnik, kot du¬
hovnik.

Dragi mladenič, ali razumeš, kako važen je
ta nauk? ali boš znal sedaj prav ceniti zamam-
ljive klice po samostojnosti, po svobodi?

Osebna enakoveljavnost.

Imeniten je tudi nauk o enakoveljavnosti, o
enakopravnosti vseh ljudi. In zares, ne da se
tajiti, da smo kot ljudje prav vsi enakoveljavni
in enakopravni. Saj imamo vsi ljudje enako člo¬
veško naravo; v tem oziru sta si cesar in berač
popolnoma enaka; ni ljudi nižje in višje vrste.
Nihče ne sme ravnati s Teboj, kakor da si bolj v
nižini ali da nimaiš vseh pravic, ki izhajajo iz
človeške narave.

Tako naravno enakost je ki’ščanstvo vedno
in vedno oznanjevalo. Sedaj jo priznajo tudi
državne postave: saj je v ustanovnih postavah
izrečeno, da smo pred postavo vsi enaki; imamo
tudi vsi enako volilno pravico.

Po naravi smo si vsi enaki, imamo vsi enake
pravice. Vendar pa ne moremo biti enaki glede
na pridobljene pravice. V družini je oče nad
sinom, ker ima sin življenje od njega; sosed je
bolj premožen od Tebe in ima pravico do te pre¬
moženjske razlike; učitelj je nad Teboj, ker več
zna, kakor Ti in ker Te vzgaja namesto in v
imenu staršev; cerkvenim in državnim uslužben¬
cem moraš biti pokoren, ker imajo kot taki oblast
nad Teboj. Akoravno smo si po naravi: vsi enaki,
si pa vendar v človeški družbi ne moremo biti
enaki, ampak je med nami 'družabna razlika,

45

katero moramo vpoštevati in priznavati vkljub
osebni enakosti, katere nam ne sme nihče opo¬
rekati.

Vsestranski razvitek.

Dragi mladenič, dolžan si, da napreduješ v
znanju in čednosti in v verskem življenju; toda
ne le dolžan si, ampak tudi pravico imaš do
takega razvitka.

Razvijati se moraš umno; saj se moraš uspo¬
sobiti za pametno življenje, kakor je razumnemu
bitju primerno. Tudi za Svoj stan in poklic se
moraš usposobiti; to je Tvoja dolžnost in Tvoja
pravica. Razvijati se moraš nravno in versko,
ker edino ta razvitek Te usposobi, da moreš Svoj
zadnji namen doseči. Za tak razvitek imaš pra¬
vico; ker je pa za to potrebna Božja služba, imaš
do nje ne le dolžnost, ampak tudi pravico.

Teh pravic Ti ne sme nihče kratiti. Kolik
greh torej, ko bi Te silili v šole brez Boga ali v
šole, kjer se nravnoversko življenje ne neguje,
marveč zanemarja ali celo ubija. Grešili bi starši,
ko bi Te v take šole pošiljali, grešil bi Ti, ko bi
jih vedoma oibiskaval. Kolika sreča pa so za Te
šole in zavodi, kjer se Ti ponuja vsa znanost,
kakor jo zahteva današnji raizvitek, kjer si Ti
razlaga čista verska resnica, kjer se navajaš na
pobožno, čisto, sramežljivo življenje! Kako bi
grešile zoper Tebe že domače šole, ki bi omeje¬
vale ali celo zatirale verske vaje!

Premišljuj tudi to svojo dolžnost in pravico
ter se po njej ravnaj, kjerkoli živiš.

46

Dobro ime in čast.

Dolžan si skrbeti za dobro ime in za Svojo
čast. Čast se naslanja na Tvoje osebne dobre
lastnosti, posebno na pošteno, čisto življenje. Res,
časti se človek, ki je učen, ki je umeten in spre¬
ten, ki je bogat in mogočen; toda ta čast je pi¬
škava, ako dotičnik ni nravnega, čednostnega,
poštenega, čistega življenja.

Iz poštenega življenja izvira dobro ime. To
Ti je potrebno, da se glede na dobro ime obvaru¬
ješ marsikakih podlosti in da moreš Svoj stan
primerno izpolnjevati. Pošteno življenje in dobro
ime pa pridobiva čast pri ljudeh. Ako si zares
pošten in vzoren, imaš do te časti pravico, nihče
Ti je ne more in ne sme odrekati.

Kako bi grešil zoper to Tvojo pravico, kdor
bi Te opravljal, obrekoval, zaničeval, zlorabil in
bi grdo postopal s Teboj!

Vidiš, dragi mladenič, tudi to je Tvoja dolž¬
nost, da skrbiš za dobro ime in čast. Le v pravih
mejah se drži, da ne boš častihlepen in da zoper
nasprotnike ne divjaš in ne besniš, ampak raz¬
žalitev mirno prenašaš in si čast z mirnim nasto¬
pom pri sodniji zopet pridobiš.

g) Skrb za nadnaravno življenje.

Izrečno naj Ti še naglasim, da si dolžan
skrbeti ,za nadnaravno življenje Vse dosedaj
naštete dolžnosti moraš izpolnjevati, ker je tako
volja Božja, ker tako zahteva Bog, ne pa samo
zato, ker tako odobrava in terja Tvoj naravni
razum. Na vestno izpolnjevanje vseh teh dolž¬
nosti do Boga in do Sebe naj Te uspešno priga-

47

n ja tudi misel, da drugače razžališ Boga, morda
smrtno grešiš, izgubiš posvečujočo milost in z njo
pravico do večne sreče. Kaj bi Ti pomagalo vse
bogastvo in vse uživanje, ko bi izgubil večno
srečo, izgubil Svojo dušo, izgubil Boiga!

Ako bi bil torej Ti tako nesrečen, da bi grešil
smrtno, ljubezen do Sebe samega zahteva, da ne
ostaneš v grehu, ampak koj hitro storiš vse, kar
je potrebno, da se spraviš z Bogom, se Ti odpusti
greh in dobiš nazaj nadnaravno življenje, posve¬
čujočo milost Božjo.

Sedaj veš prav natanko, katere glavne dolž¬
nosti imaš do samega Sebe in kako vse te za¬
hteva Tvoj razum, pa tudi Bog! Dragi mladenič,
ali jih boš izpolnjeval!

3. Dolžnosti do bližnjega.

Dolžnosti do Boga in do sebe sva že premi¬
slila. Ti pa nisi sam na svetu, s Teboj živi mnogo
ljudi. Potruditi se moraš, da boš z njimi izhajal,
da živite med seboj lepo v miru. Tako zahteva
■od Tebe že ljubezen do Sebe samega.

Lahko razumeš, kako važno je, da točno veš,
kaj smo) si med seboj dolžni, da bomo v miru, ne
pa v prepiru. Premisliva glavne dolžnosti.

a). Vir dolžnosti.

Preden se pomeniva o posameznih dolžno¬
stih, poprašajva, kje je vir, iz katerega vse pri¬
tekajo. Odgovor se glasi, da vir vsem dolžnostim
je pravičnost in ljubezen do bližnjega.

Kakor si Ti lastna osebnost in imaš pravico,
da sam določuješ svoje dejanje in nehanje, ima

48

tudi Tvoj bližnji kot človek isto pravico, ker tudi
on je lastna osebnost. Pravico ima do dejanj, ki
so potrebna, da si pridobi časno blagostanje in
večno srečo. V tem prizadevanju ga ne smeš
ovirati, kakor tudi on Tebe ne sme. Njegove pra¬
vice moraš Ti priznati; Ti mu moraš biti pra¬
vičen.

Akoravno smo pa vsi nekako sami svoji in v
gotovih mejah samostalni, vendar živimo skupno,
navezani smo drug na drugega, potrebujemo se
med seboj. Ta skupnost zahteva od nas, da si
radi pomagamo, da si med seboj dobro hočemo,
privoščimo in želimo: mi se moramo med seboj
ljubiti.

Vidiš, dragi mladenič, kako že naša narava
od nas zahteva, da smo si pravični in se med
seboj ljubimo; drugače ne bi mogli skupaj mirno
živeti, marveč bi bila med nami vedna srdita
vojska. Ker pa narava naša prihaja od Stvarnika,
lahko trdimo, da medsebojno ljubezen in pravič¬
nost hoče tudi Bog.

b) Ljubezen.

Dragi mladenič, premisliva nekoliko ljubezen
sploh, kakor smo jo bližnjemu dolžni.

Bližnjega moramo ljubiti, ker je človek,
kakor mi, in ker smo kristjani. Že narava sama
nas nagiba, da bodimo do bližnjega dobri in
dobrohotni, saj ima isto človeško naravo, kakor
mi. Krščanska vera pa to ljubezen še bolj utrjuje.
Pravi nam, da smo vsi otroci enega Očeta, da smo
vsi odkupljeni ,z dragoceno krvjo Jezusovo na
križu, da smo vsi: namenjeni za večno srečo pri
skupnem Očetu v nebesih in da je Gospod ljube-

49

zen do bližnjega zapovedal vsem, ki hočejo biti
Njegovi učenci.

Sedaj šele je ljubezen do bližnjega utrjena,
vsem zagotovljena. Naravna ljubezen nekako
hitro ugasne; ako nam bližnji ni prav všeč, ako
se nam kaj zameri, ako nimamo koristi od njega,
nič več ne maramo zanj, morda se nam vzbuja
celo sovraštvo do njega. Taka medsebojna sovraž¬
nost bi nam pa življenje silno zagrenila. Že iz
ljubezni do sebe jo moramo premagovati.

Pomaga nam pa krščanska vera, ki nam
zapoveduje bližnjega ljubiti, saj ga ljubi naš Oče
nebeški, saj ga ljubi naš milostni Odrešenik, ki
je Svojo kri prelil tudi zanj: kako bi mogel Ti
sovražiti bližnjega, ki je Tvojemu Bogu tako mil
in drag!

Krščanstvo gre še dalje, poseže še čeiz vse
meje, ki jih ljubezni do bližnjega odkazuje naša
slaba narava. Kajne, one, ki Tebe ljubijo, Tebi
dobro hočejo in store, te bi že ljubil? Toda, ali se
ne bi v jezi odvrnil od onih, ki zate ne marajo, ki
so Te kaj razžalili ali Ti napravili kako škodo?
Vse to se pa kaj lahko zgodi in kako pretužno
hi bilo naše življenje, ko bi se taka sovražnost
razširjevala in u korenin, j e vala!

Glej, v tej potrebi Ti prihiti na pomoč krščan¬
ska vera. Ona Ti zapoveduje, da moraš ljubiti
tudi sovražnika. In kako temeljito podpre to
svojo zahtevo! Kaže Ti na zgled Očeta v nebesih,
ki daje dež in solnce in sploh vse dobro pravičnim
in krivičnim; kaže Ti na Gospoda Jezusa, ki je
prišel na svet, je trpel in umrl sramotne smrti na
križu za nas, ki smo bili Njegovi sovražniki, in
ki po vsej pravici zahteva, da naj odpustimo

Mladeničem, II. 4

50

svojim sovražnikom mi, ako hočemo, da On od¬
pusti nam.

Vendar se pa Boig pri tej zapovedi ozira na
našo slabost in nič ne zapoveduje, kar bi prese¬
galo naše moči. Ne prepoveduje, da ne bi smeli
iskati pravice zoper bližnjega, ki nas bi bil oško¬
doval na dobrem imenu, na zdravju, na premo¬
ženju; tudi ne zahteva, da moramo razžaljivca
tako srčno ljubiti, kakor ljubimo svojega prija¬
telja; le maščevati se ne smemo nad njim, le
hudega mu ne smemo ne želeti, ne storiti, le pre-
klinjevati ga ne smemo in ne izključiti ga iz
molitev, ki jih opravljamo za vse ljudi, in od
dobrot, ki se izkazujejo splošno vsem; tudi mu
navadno ne smemo odreči onih znamenj prijaz¬
nosti, ki jih skazujemo vsem ljudem; zahteva
se še, da moramo biti pripravljeni sprijazniti se
z bližnjim, ako hoče po možnosti popraviti zlo,
ki nam ga je storil.

Kajne, kako lep je nauk ljubezni do bliž¬
njega. Ta ljubezen pa mora biti odkritosrčna in
dejanska; ljubiti moramo ne le z besedo, ampak
tudi z dejanji. To pa izpolnimo, ako izkazujemo
bližnjemu telesna in dušna dobra dela usmilje¬
nja, kakor jih od nas zahteva ne le Bog, ampak
tudi naša človeška narava sama.

c) Premožen  j e.

Bližnji ima pravico do premoženja. Kar si je
pridobil z lastnim trudom ali na druge pravične
načine, je njegovo; edino on more s tem razpo¬
lagati. Ima pa tudi pravico, da si premoženje
množi z delom, kupčijo in na druge načine.

51

Glej, dragi mladenič, te pravice moramo med
seboj priznati in čuvati. Kako bi Te zapeklo, ko
bi bližnji Tebe goljufal, Tvoj imetek poškodoval.
Tebi kradel, kar imaš! Prav je, da zahtevaš pra¬
vico; priznaj jo pa tudi bližnjemu. Tako zahteva
narava sama. Ali bi mogli skupno živeti, ko bi se
goljufovali pri kupčijah in pogodbah, ko bi si
smeli delati škodo, ko bi se smelo krasti? 'Pa tudi
Beg tako zahteva in naravno postavo še izrečno
potrjuje. Dragi mladenič, vadi se od mladega, da
boš strogo pravičen in ne boš nikdar bližnjega
oškodoval ali prevaril vedoma in namenoma.

No, bližnjemu pa nisi dolžan le pravičnost,
ampak tudi ljubezen. Kaj boš storil, ako je bliž¬
nji v potrebi, morda v veliki nesreči? Ali Te ne
bo gnala ljubezen, da mu pomagaš? da mu poso¬
diš ali podariš od svojega premoženja in gia rešiš,
pa razveseliš? Nauči se te ljubezni že koj sedaj!

Kako greši zoper ljubezen do bližnjega, ki mu
noče pomagati, noče posoditi, ali pa zahteva
velike obresti, da jih bližnji ne more zmagati. To
K gnusno, to ni ljubezen, to je sebičnost. Zaničuj
tako ravnanje in nikdar se ga ne udeleži.

Da boš v tem oziru plemenit, Ti pomaga
krščanska vera. Ona brani pravico do lastnega
premoženja, toda pravi Ti, da pravi Gospodar je
Bog, Ti pa nekako Njegov upravitelj. On pa za¬
hteva, da pomagaš bližnjemu, ako je v potrebi,
Ti pa imaš več, kakor potrebuješ za Sebe in za
svojo družino. O, ko bi le vsi v tej luči gledali
svoj imetek! Ne bi le na to gledali, kako bi si ga
mnogo nakopičili; ne bi bližnjega zatirali in
izrabljevali njegovih moči, da bi le oni sami boga¬
teli; dajali bi delavcem zasluženo plačilo, ne bilo

4 *

52

bi med bogatini in siromaki onega prepada,
kakor obstoji sedaj; radi bi si med seboj po¬
magali.

Iz ljubezni izvirajo tudi razne zadruge, na¬
menjene za to, da si s skupnimi močmi prizade¬
vamo zboljšati premoženjske zadeve. Liberalizem
je raztrgal skupnost, proglasil neomejeno brez¬
obzirno medsebojno tekmovanje in tako podkuril
vse zoper vse. Tako je storil liberalizem v svoji
sebičnosti; sebičnost gleda le nase, za bližnjega
ji ni mar, naj tudi poginja. Toda sedaj zmaguje
krščanska ljubezen; zopet se zavedamo skup¬
nosti, združujemo se na skupno delo, da s skup¬
nimi močmi dosežemo boljše premoženjske raz¬
mere, kakor so potrebne za naše čase, da se dru¬
žine morejo preživeti in ohraniti.

Moj mladenič, s tako krščansko ljubeznijo in
pravičnostjo napolnjuj tudi Svoje srce, priprav¬
ljaj se na skupno delo v medsebojno pomoč!

d) Dobro  im  e.

Dobro ime je več vredno kakor premoženje.
Ti skrbiš, da si dobro ime ohraniš. Kako bi Te
zaskelelo, ko bi Ti kdo jemal dobro ime. Kar pa
Ti nočeš, da Ti stori drugi, tudi Ti drugemu ne
stori. Glej, kako Te že naravna postava veže, da
spoštuješ in varuješ dobro ime svojega bližnjega.
Ravno to pa zahteva tudi Bog sam.

Da to sveto dolžnost izpolniš, nikar bližnjega
prehitro ne obsojaj, nikar ga ne natolcuj. Ali
vidiš Ti njegovo srce in veš, kaj on misli, zakaj
je storil to, kar se opaža? znaš li za gotovo-, da je
bližnji to ali ono storil namenoma, popolno

53

vedoč, iz hudobije, ne pa v prenagljenosti, v
nevednosti, morda iz najboljšega namena? Po¬
sebno raznih slabih namenov bližnjemu ne pod¬
tikaj! Mi smo nagnjeni podtikati slabe namene,
preostro soditi in obsojati; to je pa nevarno, saj
je bližnji mogel imeti razne namene, morda pi*a.v
dobre, za katere Ti ne veš, zakaj pa Ti izbiraš
ravno naj slabše?

Tudi ine veruj vsega in ko j, kar se o bliž¬
njem govori po vasi! Ali je vselej res, kar se go¬
vori? Ali ni navadno zadeva zasukana in presu-
kana? To se lahko nehote dogodi, ko človek kaj
pripoveduje, pa posvoje sodi, kaj doda, kak na¬
men podtakne in vse je narobe. Kaj pa šele te¬
daj, ako kdo obira svojega sovražnika? Sovraž¬
nost pokaže dela bližnjega v napačni luči, pa se
krivo sodi. Torej ne veruj; izgovarjaj in opra¬
vičuj bližnjega, izpodbijaj sovražnost! Kakor Ti
želiš za Sebe, stori drage volje tudi drugim!

Še časopisom ne veruj vsega. Ne veruj so¬
vražnim časopisom, katerih uredniki se Boga ne
hoje. Ti pogostokrat vedoma lažejo, le da bi ne¬
ljubo osebo počrnili in ji izpodkopali veljavnost.
Pa tudi dobri časopisi se včasih nehote motijo;
urednik ne more vsega vedeti, zanese se na po-
ročevavce, ki večkrat le po nezanesljivih govo¬
ricah porotčajo, pa ni čuda, da večkrat nevede
poročajo, kar ni res. Zato bodi previden in bliž¬
njega ne obsojaj prehitro.

Dragi mladenič, že zdaj se vadi te obzirno¬
sti, da boš tudi v tem oziru izpolnjeval važno
dolžnost do bližnjega.

54

e) Tel o.

Bližnji ima pravico, da mu je telo zdravo,
nepokvarjeno, nepoškodovano. To pravico moraš
Ti priznati in se varovati vsega, kar bi moglo
biti kvarljivo za telo Tvojega {bližnjega.

In, oh, kolikokrat se čuje o bojih in pobojih
ravno med mladeniči! Mlad si, krepak si, poln
mladeniške moči! Pride pusta okolnost, vzkipi
kri in kar udaril hi. Stoj, premagaj se! Pretep je
že samnasebi sirov, pa tudi za telo bližnjega
nevaren. In kaj šele, ako v togoti zagrabiš kol,
potegneš nož!

Ne, tega Ti ne boš storil, plemenit hočeš biti;
bližnjega ne boš pretepal s pestjo, še manj s ko¬
lom, ali celo zabadal z nožem! To je zopet ozir,
ki si ga dolžan telesu bližnjega, to je zoper na¬
ravno in še izrečno Božjo zapoved.

V mladosti si vcepljaj v srce gnus do takih
sirovosti. Zato se pa ogibaj sirovih tovarišij,, po¬
sebno dolgotrajnega, ponočnega popivanja. Kar
studijo naj se Ti mladeniči, ki prisegajo sovraž¬
nost in maščevanje in se na pretepe dogovarjajo
in pripravljajo. Med take nespametne tovariše
ne hodi, beži proč od njih, da se ne ponesrečiš in
ne žališ Boga!

f) V od ij; a in č e d n o s t.

Bližnji ima pravico lepo čednostno živeti po
pravilih svete vere, da doseže večno zveličanje,
svoj zadnji namen. Kako nesrečen bi bil, ko bi
zgrešil ta zadnji namen; bil bi izgubljen in po¬
gubljen za vekomaj.

55

Ker ima bližnji to pravico, si dolžan, jo pri¬
znati in vpoštevati. Ljubezen do bližnjega naj Te
nagiba, da ga iz besedo in dejanjem nagibaš k
dobremu, k .čednosti, k pravemu verskemu živ¬
ljenju. Pomagaj mu, da bo stanovitno in lahko
hodil po potu krščanske pravičnosti.

Zgled je za bližnjega posebno važen in vpli¬
ven. Naša narava je že po sebi taka, da radi po¬
snemamo, kar vidimo. Žalibog, .da posebno lahko
posnemamo to, kar je zlo, kar je hudo in grešno.
Ako pride mladenič v tovaršijo izprijenih tova¬
rišev, se spočetka sramuje robate kletve, ne¬
sramnega govorjenja, nezmernega popivanja.
Toda tovariši ga dražijo, se iz njega norčujejo,
pa ga je sram svoje plemenitosti in čednosti in
prav kmalu je ravnotako hudoben in nesramen,
kakor so vsi drugi. Ako pa plemenit mladenič
zahaja v pošteno tovaršijo, se v dobrem še bolj
utrdi in izpopolni.

Dragi mladenič, kakšen zgled boš pa Ti
dajal svojim tovarišem? Kaj si dolžan? Dajati
dober zgled in pomagati, da tovariši ostanejo
verni, plemeniti, na potu k večni sreči. Varuj se,
da nedolžnega tovariša ne pohujišaš, ne zapelješ
v razne grehe in hudobije.

Oh, kako greši mladenič zoper ljubezen do
bližnjega, ako ga zapeljuje na robate kletve, na
nezmerno pijačo ali na nečistost! Kako greši
mladenič zoper ljubezen in pravičnost, ako v
svoji poželjivosti zalezuje dekleta, morda celo
ponoči, in želi, na njih se nasititi, oropati jih sra- j
mežljivosti, neomadeižnosti, čistosti devištva! Za - .
služil bi vislice!

56

Kaj ne, Ti boš na vse to pazil in ne boš zane¬
marjal težkih, dolžnosti, ki Te vežejo, da ne raz¬
diraš čednostnega življenja, ki diši Tvojega bliž¬
njega in mu je pot skozi časno srečo v večno ne¬
minljivo srečo:

g) U m in iz n a n j e.

Tvoj bližnji ima pravico, da si razvija um in
da si pridobiva znanje, ki mu je koristno in po¬
trebno za življenje na zemlji in za življenje v
večnosti. To je njegova naravna pravica; Ti je ne
smeš omejevati, marveč mu pomagaj z besedo in
z zgledom, da vsestransko napreduje.

To dolžnost boš izpolnil, ako vabiš tovariše
v katoliška izobraževalna društva, ako priporo¬
čaš dobre knjige, ako jih nagovarjaš k raznim
predavanjem, ki jih prirejajo zanesljivi možje.

Grdo bi pa zoper to dolžnost grešil, ko bi pri¬
poročal slabe knjige in časopise, vabil v liberal¬
na, svobodomiselna društva, vodil k predava¬
njem Cerkvi sovražnih mož. Grešil bi sam in bil
bi deležen tudi tujega greha. Prosim Te, ali je
pametno iti v nevarnost, da si napolniš um z
zmotami in z lažmi? in morda z zmotami, ki se
tičejo Boga, večnosti, duše, življenja na zemljit
Grozno, kajne!

Še na eno dolžnost naj Te opozorim, namreč
na vedno in popolno resničnost. Vselej govori
resnico, ne laži nikoli in nikdar! Bog nam je dal
dar govora, da se moremo med seboj pogovoriti
in poučiti. Ta namen bi pa Ti preprečil, ko bi
vedoma lagal, namreč vedoma drugače govoril,
kakor misliš, z namenom, da zapelješ bližnjega
v zmoto. Dar govora bi Ti zlorabil, in razdiral bi

57

skupno življenje, ki je mogoče le tedaj, če se
smem zanesti na to, kar mi bližnji pove, trdi,
obljubi.

Lagati nikoli ne smeš! To prepoveduje na¬
ravna in Božja zapoved. Pač pa ini treba vsa¬
kemu povedati vse resnice; včasih je treba komu
kaj prikriti. Lagati ne smeš, pač pa moreš dati
tak odgovor, da vsega ne poveš in vendar ne la-
žeš, kar je včasih jako težko.

Iz tega posnameš, kako si dolžan od mladih
nog v Sehi vzgajati duha resničnosti, da iz glo¬
bočine duše mrziš laž in hinavstvo.

4. Dolžnosti do stvari.

Stvari okoli nas so živali, gozdi, njive, trav¬
niki, zlato in srebro in sploh vse, kar je na zem¬
lji. Ker te stvari niso osebe, saj nimajo razuma
in proste volje, zato nimajo v sebi nobenih pra¬
vic, mi pa dosledno do njih nobenih dolžnosti,
marveč same pravice. Dane so nam, da jih uži¬
vamo, da se jih veselimo, da si z njimi ohranimo
življenje in polepšamo svoje dneve na svetu.

Le Bogu smo dolžni, da vse stvari uporab¬
ljamo v one namene, v katere nam jih je dal;
nobene stvari ne smemo zlorabiti. Hrana in pi¬
jača nam ni dana za samo naslajevanje, ampak
da si ohranimo zdravje in življenje; zlato in sre¬
bro nam ni dano za razkošnost in pohlep; žival
nam ni dana za trpinčenje in druge zlorabe. Ako
hi stvari tako zlorabili, bi grešili zoper Boga, ker
bi jih rabili v namene, za katere nam jih Bog
ni dal.

58

III. Sovražniki.

Pomenila sva se o Tvojem najvišem namenu
in o dolžnostih, ki jih imaš.do Boga, do Sebe, do
bližnjega in do stvari okoli Sebe. Te dolžnosti Ti
nalaga Tvoja človeška narava, po kateri se raz¬
odeva volja Stvarnikova. No, pa tudi izrečno
nam je Bog naštete dolžnosti zapovedal.

Dragi mladenič, ko si jih premišljeval, si se
prepričal, da so potrebne, da jih moraš izpolnje¬
vati. Toda, ko sedaj v Svoje srce pogledaš, koj
zapaziš, -da se to srce večkrat upira in bi rado
raz sebe vrglo jarem dolžnosti, ki se mu zdi pre-
težak in neznosen. Morda si se tega -jarma, tudi
že sam otresel ter grešil, grešil večkrat zoper
Boga, zoper Sebe in zoper bližnjega.

Z grehom pač nisi Sebi koristil, ampak ško¬
doval. Zato moraš priznati, da so dotična uporna
nagnjenja v Tvojem srcu Tvoji smrtni sovraž¬
niki. Ne smeš se jim vdati, moraš se boriti in
zmagati, da rešiš svojo dušo in boš vekomaj
srečen.

Poglejva te Tvoje sovražnike, ki Te v srcu
vzburjajo, da jih prav spoznava in se nama za-
studijo. Poglejva- jih najpoprej skupno, potem pa
tri najbolj silne, najbolj zagrizene, najbolj škod¬
ljive še posebej.

1. Strasti sploh.

Dragi mladenič! Kolikor bolj napreduješ v
letih, toliko več silnih, prej nepoznanih strasti
se Ti vzbuja v srcu.

Mlad si, dosti zdrav in močan: to moč v Sebi
čutiš, dobro se je zavedaš. Zato si na Sebe pono-

59

sen, da, ošaben postajaš; prekosil bi rad vse
Svoje tovariše, prekosil v telesni moči. V tovar-
šiji se s Svojo mladeniško močjo rad pobahaš;
celo prilike iščeš, da bi jo pokazal; naj bi se Te
vsi bali.

Ko si bil manjši, si v Svoji moči rad posko¬
čil, kak kamen vrgel, zapretil; sedaj pa. na »ko¬
rajžo« kličeš, v žepu nosiš nož, morda imaš pri¬
pravljena polena. Ko se razgreje kri Tebi in Tvo¬
jim tovarišem, pa ne morete več dobro preselje¬
vati posledic, se začnete prepirati, zbadati, ža¬
liti, groziti. Večkrat razgrajate po cestah; tu pre¬
žite na nasprotnike in vname se boj, strga, se
obleka, vihte se koli, poprijemajo se noži in iz
globokih ran teče kri . . .

V Tvojem telesu je polno živahne krvi, ki Ti
po žilah kar kipi. Vzbuja se Ti nagon po dru¬
štvu, po zabavi, po razveseljevanju, po razno¬
vrstnem uživanju. Komaj čakaš dneva, da Te
starejši fantje sprejmo v svojo družbo in Te pri¬
znajo sebi enakega, pravega fanta. Sprejem mora
biti slovesen; nabira se denar, določi se dan
sprejema in popivanja, katero včasih po več dni
in noči trpi. Ostanejo li fantje pri tej priliki
mirni, pametni, zmerni v veselju in v uživanju?
Navadno ne. Čuje se mnogo razgrajanja, mnogo
nespodobnega prepevanja, morda tudi kletvine
in včasih se slovesnost konča z divjim pre¬
tepom.

Tovaršijo imaš in zadovoljevati moreš na¬
gonu po družbi. Družba Ti pomaga, da zadostu¬
ješ tudi nagonu po uživanju. Ko se fantje zbero
ob sobotah, ob nedeljah, posedajo po gostilnah
do pozne noči in užavijo, ali ostanejo vselej

60

trezni? Oh, premnogi prekoračijo meje treznosti
in se grdo opijanijo.

No, to še ni dovolj. Vzbuja se Ti poželjivost,
žene Te, da bi ji zadostil. In koliko mladeničev
podleže. Iščejo prilike, kako bi zadostili poželji-
vosti; odtod vasovanje, skrivna iznanja, razni
shodi po hišah in plesi.

Doma starši pač niso zadovoljni, morajo sina
večkrat pokarati, kar so pred Bogom dolžni.
Sinu to ni všeč, staršem odgovarja, ljubezen in
spoštovanje do njih >se mu zmanjšuje. Oh, kako
pusto je sedaj v domači hiši!

Polagoma omrzi strastnemu mladeniču še
molitev, cerkev, pridiga, verski nauk, duhovni
pastir. Moli malo, raztreseno. V cerkev še gre,
ker javno mnenje tako zahteva; toda morda
ostane zunaj, ali se stisne v kak kot, kjer stoji
ves raztresen, ne sliši pridige, ne pazi na sveto
mašo, nič ne moli in ob koncu hiti vuin. Za pri¬
digo ne mara, preveč ga zadeva in mu vznemirja
vest. Tudi za duhovnega pastirja ne mara; boji
se ga, ker mu vest marsikaj očita in duhovni pa¬
stir bi ga mogel pokarati. Prilegajo pa se njego¬
vemu srcu opravljanja zoper duhovne in obtožbe
zoper Cerkev, ker se mu zdi, da tako govorjenje
nekako opravičuje njegovo življenje.

V srcu vsakega človeka, ki ne moli ali slabo
moli, ki se še ob nedeljah in praznikih nič ne
povzdigne nad zemeljske skrbi, ki si v srcu ne
vzbuja ljubezni do Boga, hrepenenja po nebesih,
skrbi za neumrjočo dušo, kesanja radi grehov,
trdnega sklepa im gnusa do grešnih strasti in do
greha samega, počasi zamro vsa boljša, pleme¬
nita čutila, zavzame ga pa le mesenost, poželenje

61

po uživanju, skrb za jed in pijačo in skrb za
časnost; srce nekako p osir o vi.

Sirov mladenič je oduren do staršev, oduren
do bratov in sestra; brž se raztogoti, preklinja,
se priduša, razgraja, pretepa živino. Blaga, ple¬
menita čuvstva ga minejo.

O moj Bog! kako škoda naših mladeničev,
ki se v opisanih nagonih in strasteh izgube,
sami v žalosti žive in tudi svoje domače žaloste.
Poloti se jih neka obupnost, neka divjost, samo
razgrajali bi in razsajali. Kaka razlika od po¬
prej. ko so bili mlajši, plemeniti, pokorni Bogu
in ljubim staršem!

Dragi mladenič! Povej mi odkritosrčno, ali
ni prav pogostokrat res tako, kakor sem opisal?
Ali nisi tudi Ti v nevarnosti, da Te premagajo ti
sovražniki Tvojega veselega, mirnega življenja?
Ne morava se pečati z vsemi strastmi, poglejva
bolj natanko samo tri, ki so za mladeniča najbolj
nevarne; poglejva njihovo ostudnost in škodlji¬
vost, da zatrepetaš pred njimi in jim napoveš
odločno vojsko, odločno premagovanje. Ti trije
sovražniki so: samoljubnost, nezmernost, ne¬
čistost.

2. Samoljubnost.

Samoljubnost je bolj duhovna, skrita, toda
izredno zagrizena strast. Imenuje se samoljuib-
nost, ker gleda edino nase, ne pa na Boga in Nje¬
govo voljo, na bližnjega in njegovo korist. Samo¬
ljuben človek le sebi vse privošči in hoče vedno
imeti svojo voljo, vedno ustrezati svojim strastem.

Samoljuben človek se nad druge povzdiguje;
sebe hvali, o sebi govori, le on vse najbolje ve in

62

zna, vsi drugi so nerodneži in nevedneži; le on
je najbolj močan, le on najbolj udari, le on bi
zapovedoval.

Samoljuben mladenič je svojeglav. Naj mu
starši le kaj zapovedo, kar ni po njegovi volji:
odgovarja jim, upira se jim, osoren je do njih,
žali jih in le po svoji glavi ravna.

Samoljuben mladenič je ne-strpljiv do bra¬
tov in sestra; z njimi ne potrpi, koj na nje za¬
vpije in zareži in zapreti in morda celo udari.

Samoljuben mladenič se hitro razjezi, raz¬
togoti na bližnjega, na delo, na živino. V jezi
vpije, razgraja, razbija, zmerja, psuje, preklinja,
da je groza.

Kaj ne, dragi mladenič, kako grda je samo-
Ijubnost, koliko grdobij in sirovosti izvira iz
nje! No, kdor je samoljuben, teh napak ne spo¬
zna in ne prizna, ampak jih zagovarja, polep¬
šava.

Pritrdil mi boš, dragi mladenič, da je samo-
Ijubnost velik Tvoj sovražnik, sovražnik srčnega
miru, sovražnik prijetnega, domačega življenja
in razdiravcc potrebne sporazumnosti v druži¬
nah. Ali se boš boril zoper tega sovražnika?

3. Nezmernost.

Dragi mladenič! Nezmeimost jb grozen so¬
vražnik Tvojemu mlademu življenju. Ne mislim
nezmernosti v jedi, ker ta ni pogosta in ne v
toliki meri škodljiva; pač pa mislim na nezmer¬
nost v pijači.

Ker je pri nas toliko pijanstva, ker se v pi¬
janstvu kršijo dolžnosti do Boga, do sebe, do
bližnjega in do stvari, in zato iz nezmernega po-

63

pivanja izvira toliko nesreč in žalosti in zdihova-
nja in solza, zato Ti bom podal kar največ na¬
ukov o opojnih pijačah, da boš mogel poučen
samostojno prav soditi, varovati samega sebe, pa-
tudi druge tega sovražnika. Prečitaj vse, kar Ti
bom povedal; prečitaj, premisli in v spominu
ohrani.

a) Sv e t o pismo o o p o j n i h pijača  h.

Sveto pismo pozna samo vino, ne pa piva,
žganja in špirita, ker teh strupenih pijač tedaj
še ni bilo. V svetem pismu se zmerno uživanje
vina ne obsoja. Že modri Sirah pravi: »Vino je
bilo od začetka ustvarjeno v razveseljevanje, ne
pa za pijanost. Vino dušo in srce obveseljuje, ako
se zmerno pije .« 1  Vino piti se torej dopusti, da
se človek poveseli in se odpočije, na skrbi po¬
zabi; toda naj se pije zmerno, ker vino ni dano
za pijanost.

Uživati se sme dobro vino tudi kot zdravilo,
kakor je sveti Pavel pisal Timoteju, ki je bolehal
na želodcu in je bil popoln abstinent, rekoč : 2  »Ne
pij dalje same vode, temuč pij malo vina zavoljo
svojega želodca in zavoljo svojega pogostnega
bolehanja.« Timotej naj pije vino, toda malo.
Vino je pil tudi sam Gospod; saj je šel večkrat
v gostije, kjer se je vino pilo; v Kani je celo vodo
izpremenil v vino. Da, odlbral je vino kot tvarino
za Zakrament sv. Rešnjega Telesa.

Akoravno pa se v svetem pismu ne zabra-
njuje prav zmerno uživanje vina, se vendar po-

' Eccli. 31, 35. 36.

2  1. Tim. 5, 23.

64

polna z drznost izredno visoko ceni in se prišteva
bogoljubnim delom. Kako se hvali sveti Janez
Krstnik, ki opojnih pijač ni nikdar užival, in
kako se v starem zakonu povzdigujejo Nazarejci,
to je Bogu posvečeni moški, ki so se zavezali
z obljubo, da ne bodo nikdar pokusili opojne
pijače.

In izares! Pijača ni hrana, ker nima nič ali
skoraj nič redilnih snovi v sebi; pijača je le za
uživanje, za naslajevanje. Naše srce hrepeni po
uživanju; da, ako si uživanje privoščimo, smo
tako slabi, da kaj radi uživamo čez mero in se
pregrešimo. Ako pa Ti nagnenje po uživanju
premagaš, samega sebe zatajiš, da ne bi grešil,
da bolj čednosten ostaneš, da se pokoriš, je to
premagovanje in zatajevanje Bogu všeč in po¬
maga Tebi, da napreduješ v krščanski čednosti
in bolj lahko premaguješ strasti.

Za čednostno življenje je tako premagovanje
samega sebe naravnost potrebno, kakor že Go¬
spod sam pravi, da naj zatajuje samega sebe,
kdor hoče biti Njegov učenec. To velja o zataje¬
vanju sploh, posebno pa še o zatajevanju glede
opojnih pijač, pri katerih se tako lahko mera
prekorači. Zato je popolna zdržnost od opojnih
pijač več vredna, kakor pa zmernost, ker Te ve¬
liko bolje oboroži zoper nezmernost in veliko
bolj gotovo ohrani v čednosti.

Popolna zdržnost se torej v svetem pismu
prav posebno ceni, neizmernost pa se graja in le
s studom omenja; da, nezmernost se prišteva
grehom, celo takim, ki izključujejo iz nebeškega
■kraljestva, torej smrtnim grehom. Saj veš, kaj
je Gospod povedal o bogatinu, ki je vsak dan

G5

dobro in slastno jedel in pil: v pekel je bil poko¬
pan. Zato svari Gospod vernike, rekoč: »Varujte
se, da vaša srca ne bodo preobložena v požreš¬
nosti in pijanosti in da sodnji dan ne pride na
nagloma na Vas.« 1  In kolikokrat prišteva sveti
Pavel pijanost najgršim grehom, ki zapirajo ne¬
besa.

Vidiš, dragi mladenič, nauk ,sv. pisma je
prav jasen. Tako si se tudi Ti vedno poučeval,
poučeval v šoli in v cerkvi. Torej zmerno piti je
dopuščeno, toda zmernost se zavoljo naše slabo¬
sti kaj lahko prekorači; popolna zdržnost je bo-
goljubno delo in Te najbolj gotovo obvaruje
greha; nezmernost je pa greh, da, celo smrten
greh utegne biti. Ali se ne boš ogibal nezmerno¬
sti in se ne boš nikdar opijanil? Da se zavežeš
za zmernost, morda dobiš poguma za popolno
zdržnost, bova sedaj nekoliko o pijanstvu go¬
vorila.

b) Pijanstvo  s a m o p o s e b i.

Dragi mladenič, naj Ti prav točno povem,
kako nastane pijanost. Rečem, po nesrečnem
vplivanju alkohola na možgane in odtod na vse
živce. Kaj pa je alkohol?

Alkohol je strup. V prirodi ga ni nikjer;
mora se šele proizvesti iz onih prirodnih pridel¬
kov, ki imajo v sebi sladkor. Sladkor pa imajo
v sebi mnogi pridelki, kakor grozdje, jabolka,
hruške, češplje, ječmen, krompir in drugi sa¬
deži. V prvotnem stanju nobeden teh pridelkov
nima alkohola; uživaj jih poljubno, opijanil se
ne boš. No, kako pa se pridobi alkohol?

1  Luk. 21, 34 .

Mladeničem, II.

5

66

Ako dotične pridelke stisneš in jih dalje časa
pustiš na zraku, nastanejo v njih neke glivice.
Te glivice vsesajo v selbe sladkor, vsa tvarina
začne vreti in v tem vretju se sladkor razstavi v
ogljeno kislino in alkohol; ogljena kislina iz¬
puhti, alkohol pa ostane. Ne pridobi se pa alko¬
hola pri vseh pridelkih enako; v vinu ga je na
100 litrov 5 do 12 litrov, v žganju 25 do 50 litrov,
v špiritu 60 do 70 litrov. Tako se pridobi alkohol,
ki je strup.

Ali ni strup? Saj Te opijani! Rajne, rad bi
vedel, kako pijanost nastane? Čuj! Tvoji mož¬
gani so najbolj važno živčevje. Do možganov mo¬
rajo po živcih priti zunanji vtisi, n. pr. vročine,
glasu, svetlobe in po svetlobi vtisi predmetov,
da zaznamo stvari, od katerih vtisi prihajajo;
po možganih deluje volja, ki zapoveduje teles¬
nim in dušnim močem, da delujejo, n. pr. umu,
da misli, jeziku, da govori, očem, da gledajo,
nogam, da hodijo; po možganih torej delujejo
tudi oni živci, od katerih pride gibanje našega
telesa. Iz tega izprevidiš, da le tedaj moreš spo¬
znavati, kaj je okoli Tebe, da le tedaj moreš mi¬
sliti,. govoriti, gledati, hoditi, ako so možgani
zdravi in v redu.

No, alkohol pa ravno na možgane vpliva.
Ako pride v Tvoje telo, deluje na možgane, in
sicer najpoprej, dokler ga je malo, delavnost
možganov poveča in pospeši; zato se misli hitro
razvijajo, jezik se razveže, noge so nekako lahke,
roke se neprestano gibljejo, kri se hitreje pre¬
taka, človeku je nekako lahko, ves vesel je in
srečen. Toda ko se zaužije več alkohola, je nje¬
gov vpliv na možgane škodljiv; možgani nekako

67

pešajo, onemagajo; delavnost zastaja, ker se
možganom moč izgulblja; zato oči več tako dobro
ne vidijo, misli se zaustavljajo, jezik se zapleta,
noge oslabe, dokler nazadnje vse ne opeša in je
človek brez zavesti.

Iz tega spoznaš, odkod pijanost in kako je
od treznosti do popolne pijanosti veliko stopinj.
Ako se pivcu v glavi nekoliko vrti, ako je jezik
pretežak, ako ga noge komaj še nosijo, to še ni
popolna pijanost. Popolna pijanost je takrat, ko
se pivec več ne zave in tudi potem ne ve, kaj je
govoril in delal, ko se je streznil.

Pijanost je greh. Greši namreč, kdor se ve¬
dama opije in pri pijači išče edino uživanja. Ve-
doma se opije, kdor ima ta namen, ko gre pit,
ali pa kdor ve, da se bo opil, ako začne piti. Kdor
pa pije ne radi užitka, ampak ker mu je zdrav¬
nik rekel, da mu je ta ali ona pijača za sedaj,
za enkrat, dvakrat, trikrat zoper kako nevarno
bolezen potrebna, ne greši, ako bi ga pijača
morda opijanila.

Torej pijanost je greh, in sicer, ako je po¬
polna, je gotovo smrten greh; ako je nepopolna,
je po sebi mal greh. Vendar pa more tudi nepo¬
polna pijanost biti smrten greh radi posebnih
okolnosti. Naj nekatere naštejem. Nepopolna pi¬
janost je smrten greh za človeka, kateremu na
zdravju močno škoduje, ali kateri tudi v nepo¬
polni pijanosti navadno grdo preklinja, razsaja,
razlbija, nesramno govori, nečistost uganja, ka¬
teri močno žali starše, ali ženo in otroke in bliž¬
njega sploh, kateri radi zapravljanja ne more
plačati dolgov, ine more preskrbovati svoje
družine.

5 *

68

In kako gnusno je pijanstvo! Človek zapravi
ono čast, do katere ga je Bog povzdignil, da stoji
visoko nad vsemi drugimi stvarmi, nad vsemi
živalmi. Bog Ti je dal razum, da spoznavaš do¬
bro in hudo, resnico in zmoto; dal Ti je prosto
voljo, da Se sam odločuješ za vse, kar je dobro;
dal Ti je dar govora, da moreš odkriti vse srce
Svoje; dal Ti je raznih nagonov, da jih lepo brz¬
daš in jih s spoznanjem uma prav uravnavaš.
Teh prednosti žival nima. Ona nima razuma,
nima proste volje, nima daru govora, ne more
nagonov obrzdavati.

Sedaj pa poglej pijanca. Ali je še človek? Da,
po zunanji obliki je še, toda naštetih prednosti
ne more več uporabljati, postal je kakor žival.
Um ne deluje več, ne ve, kaj je dobro in kaj
slabo; le pripoveduj mu kako resnico, ničesar ne
razume, s topim očesom Te gleda. Prosta volja
je izgubila svojo moč in grdi nagoni vladajo;
odtod nesramnost in nečistost, odtod maščeval¬
nost, sirovost, nasilnost. Pravega govora tudi
več nima; z jezika mu prihajajo neki glasovi, pa
vse je nekako nerazumljivo, brez razuma ponav¬
lja neprenehoma vedno iste besede; poizkuša za¬
peti, toda zatuli in zarjove, da je ljudi kar strah.
Tudi obnašanje njegovo ni več pametno in pri¬
merno, skače kakor nor, uganja neumnosti, be¬
daste šale, glupe nespodobnosti. Glej, do živali
se je ponižal! Groza!

Pa kaj pravim, do živali? Še pod žival! Saj
je zapravil še one sposobnosti, ki jih ima tudi
žival: mogel je lepo, mirno hoditi, kakor je hotel
in je bilo potrebno, kakor se tudi žival prosto
giblje, riba v vodi, ptica v zraku, živad na zemlji.

69

Toda, kaj je napravil alkohol, ko je prevzel mož¬
gane? Pijanec ne more več čvrsto stati, noge
omahujejo, ziblje se semtertja, komaj se še
lovi, nazadnje pade v prah ali blato ali jamo,
kakor je dolg in širok. Ali ni to izpod živali, ki
prostega gibanja ne izgubi?

Človek ima počutke, da vidi, sliši, duha,
okuša, tipa. Take počutke imajo tudi živali.
Toda poglej pijanca, ali mu ti počutki še kaj de¬
lujejo? Oh, oko mu je motno, vse predmete vidi
po dvoje, vse okoli njega se vrti; sluh mu je od¬
povedal, Tvojih besedi ne razume, le nekak šum
mu pride do ušes, tip mu je prenehal, ne čuti ne
vročine, ne mraza, ne udarcev, ne ran. Vprašam
Te, ali se pijanec ni pogreznil pod žival? Oh, ko
bi bil pri sebi, moral bi se samega sebe sramo¬
vati. Po Božji podobi je ustvarjen, da naj gospo¬
duje nad zemljo in nad vsemi vidnimi stvarmi
in naj bo nad nje povzdignjen kot njihov gospo¬
dar in kralj: toda kje je ta podobnost Božja, kje
to gospodstvo pri pijancu ?

Dragi mladenič, ali se Ti pijanstvo ne bo
gnusilo in studilo v dno Tvoje duše? Saj pijanca
po pravici zaničujejo vsi pošteni ljudje, ga obža¬
lujejo prijatelji, ga zasmehujejo sovražniki, se iz
njega norčujejo otroci, ki ga vidijo in krohotaje
za njim dirjajo. Ali boš tudi Ti pogazil Svojo
čast, Svoje človeško dostojanstvo? Ali ne boš
ubogal apostola Pavla, ki piše Rimljanom : 1  »Ka¬
kor podnevi pošteno hodimo, ne v požrešnosti
in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne
v kregu in nevoščljivosti, temuč oblecite Gospoda
Jezusa Kristusa in ne strezite mesu v poželjenju!«

Rom. 13, 13.

70

c) Pijanstvo in telesno zdravje.

Govorim o pijanstvu, ne pa o enkratni pija¬
nosti. Pijanstvo je namreč stalno nagnenje do
nezmernega uživanja opojnih pijač. Nezmeren
pa ni samo tisti, katerega pijača popolnoma
omoti, ampak tudi tisti, ki toliko pije, da mu pi¬
jača izdatno škoduje v kateremkoli oziru; saj se
v tem slučaju ne drži meja, ki mu jih predpisuje
razum.

Drevo se pozna po svojem sadu; dobro drevo
rodi dober sad, slabo pa rodi slab sad. Dragi
mladenič, poglejva sadove pijanstva, sadove za
telo, za dušo, za družino in za družbo. Ne pre¬
plaši se! le poguimno za menoj, da natančno pre-
iščeva, kaj alkohol napravi, da se prepričava, da
je alkohol grozen strup. Najpoprej poglejva,
kako vpliva alkohol na telo?

Alkohol kvari vse telesne organe; posebno
pogubno vpliva na one organe, ki služijo življe¬
nju; pokvari, pokaži jih in tako izpremeni, da ne
morejo več izpolnjevati one naloge, ki jo imajo
za telo, da ostane zdravo. Poglejva le najbolj
važne organe.

Prevažen organ za telo je želodec; on mora
hrano predelati in prebaviti, da se izpremeni v
kri. Zato mu je potreben želodčev sok, katerega
daje sluznata koža želodčeva. No, po alkoholu se
pa prenapolnijo krvne cevi v tej koži, vname se
in zato zastaja proizvajanje za prebavo potreb¬
nega soka; počasi se želodec razširi, v njem se
napravijo grdi čiri, nazadnje preplete kožo celo
rak, ki je smrtna bolezen. Vidiš, sedaj veš, zakaj
pijanec nima teka in ne mara jesti.

71

Važen organ za telesno zdravje so tudi jetra.
Jetra tehtajo okoli poldrugi kilogram in so
na desni strani telesa pod zadnjimi rebri. Jetra
izločujejo iz sebe žolč, ki je prepotreben, da pre¬
dela maščobo jedil, da prepreči gnilobo v črevih
in pospešuje odstranitev izrabljene hrane. Vidiš,
kako potrebna so zdrava jetra, da ostaneš zdrav
in se dobro počutiš. No, kaj pa napravi alkohol?
On napravi v jetrih raizne čire in stalna vnetja.
Vsled vnetij jetra najpoprej utečejo in dobe bu¬
laste izrastke, potem pa se skrčijo in z rumen¬
kastimi zrnci pokrijejo; odtod zlatenica in vode¬
nica, nazadnje zgodnja smrt.

Tretji organ so ledvice, ki so za telesno
zdravje jako važne. Vsak človek ima dve ledvici,
ki sta v trebušni votlini ob koncu hrbtenice. Led¬
vice imajo nalogo, da čistijo kri od strupenih
primesi in da te strupene primesi, pa telesu ne¬
potrebno vodo iz telesa odstranjujejo. Kajne,
kako je to za zdravje važno? No, preobilen alko¬
hol pa ledvice kvari; naijpoprej otečejo, da še
preveč delujejo; potem se pa skrčujcjo in za delo
pešajo. Posledica je, da telo izgubi potrebnega
beljaka, pa je človek ves slaboten in da se izrodi
vodenica.

Za življenje prevažno je srce. Glej, tudi to
pokvari alkohol. Srce je v prsih med pljučami
zadaj za prsnico in levimi rebri. Ima pa srce pre¬
važno nalogo; naj poganja kri po vsem telesu, da
tako raznim delom prinaša hrane in kisika, ki
jim je potreben. Kri se namreč v pljučih na¬
vzame svežega kisika, ki ga iz zraka posrka; ta
rdeča kri pride v srce, srce se stisne in tako po
žilah požene kri po vsem telesu do najmanjših

72

delov; tem delom odstopi kisik, pobere pa iz njih
nezdrave snovi, posebno dušik; ta kri, ki je sedaj
bolj višnjeva, se po žilab dovodnicah steka v
srce in iz srca nazaj v pljuča, kjer odda nepo¬
trebne snovi, se navzame zopet kisika in začne
iznova svoj tek po telesu. Kajne, sedaj veš, kako
važno za izdravje in življenje človekovo je srce!
Alkohol pa ravno na srce prav škodljivo vpliva.
Po alkoholu se srce razširi, začne neredno biti,
maščoba se mu napravi in ker radi alkohola žile
dovodnice zapnijo, je nevarnost za srčno kap in
torej za naglo smrt.

Oglejva si še najbolj nežne organe našega
telesa, to so možgani z  živčevjem. Živci preple¬
tajo vse telo od glave do nog; združijo se s hrb¬
tenico in po hrbtenici z možgani. Čuta sva že,
da živci služijo prvič spoznavanju, ker preje¬
majo zunanje vtise in jih vodijo v možgane, dru¬
gič telesnemu teženju in gibanju, ker prenašajo
iz možgan po telesu izapovedi volje. Kako ime¬
nitni so torej živci z  a vse dušno življenje! No,
alkohol jih zastrupi. Spočetka alkohol živce iz-
podbudi na bolj napeto in hitro delo, potem pa
jim uničuje moč, da pešajo, in človek vedno bolj
težko spoznava in se vedno bolj težko giblje,
dokler živci popolnoma ne opešajo. O škode!

To škodo pa alkohol zato napravi, ker ima
štiri škodljive lastnosti. Najpoprej se rad združi
s kisikom, ki ga odtegne telesu; ker ni kisika, se
maščoba jedil ne more skuhati in lega po najbolj
važnih organih, po srcu, po ledvicah, po jetrih
in jih zavira pri delovanju. Potem jemlje alko¬
hol moč živcem, da le slabo delujejo, ali pa vso
moč izgube; živci niso sposobni prejemati zona-

73

njih vtisov, odtod izvira, da pijanec slabo vidi
in sliši, ali pa se celo ničesar ne zave; odtod iz¬
vira, da se ne more gibati, ker so živci po alko¬
holu opešali; odtod izvira razširjenje srca, ker
so opešali živci, ki ga stisku j e jo in ga ne morejo
dosti stisniti. Zatem se radi alkohola vlega apno
po žilah; žile postanejo krhke, bolj ozke, da se
ne more kri po njih lahko in dosti hitro preta¬
kati; ako se vsled napora ali večjega čuvstva kri
bolj silno požene po telesu, žile krvi ne morejo
dosti hitro prepustiti, pa se more žila pretrgati,
kri se izlije po možganih ali po notranjih delih
telesa, nastala je kap (mrtvoud) in posledica je
dostikrat nagla smrt. Nazadnje alkohol žile raz¬
širi; zato se v krvnih ceveh več krvi nabere;
zato pordeči in se vname sluzna koža v želodcu;
zato navaljuje kri v možgane pijanca.

Kajne, sedaj boš razumel, da je alkohol v
resnici strup, ki kvari in pokvari vse prenežne
in za življenje potrebne telesne dele, organe. Ni
čuda, da si kvari zdravje, nakopava slabosti in
bolezni in prikrajšava življenje, kdor ima na¬
vado nezmerno piti.

Pa to še ni vsa telesna škoda, ki je povzroči
alkohol. Alkohol je kriv pretepov, ran, mnogih
nesreč, tudi samomorov. Ker je pijancu spozna¬
nje slabo in um potemnjen, zato ne vidi raznih
nevarnosti. Čita se, da je ta utonil, oni v brezno
padel, drugega da je vlak povozil; zakaj? Ker
je bil pijan. Čuje se o pretepih, pobojih. Zakaj?
Pijani so bili! Alkohol namreč poslabša s škod¬
ljivim vplivom na možgane moč presojevanja,
vzbuja pa zato v človeku prepirljivost, jezljivost,
razdražljivost, divjost, togoto; zato zadostuje

74

mala beseidica, že je prepir, jeza raste, pretep
nastane, poboj je tu. Nazadnje provizroči alkohol
tudi norost vsled pijanosti. Oh, koliko trpljenje!
Bolniku norcu se zdi, da gleda gnusne živali,
grozne strahove, same hudiče, ki prihajajo ponj;
dogodi se, da besen zgrabi vrv in se obesi, ali
zgrabi nož in se zakolje.

Dragi mladenič, točno sem Ti razložil, zakaj
je alkohol strup za telo. Ali ni torej nezmerno
uživanje alkohola greh, smrten greh? Ker je pa
alkohola v žganju mnogo več, kakor pa v vinu.,
v špiritu pa še več, ali se boš čudil, da žganjar,
ali kdor uživa špirit, še hitreje opeša, oboli,
znori? Ali ne boš obsojal onih nespametnih ma¬
ter in očetov, ki že malim otrokom silijo vino,
celo žganje in jih tako zastrupljajo? Ali se ne
boš žalostil radi navade, ki se vsak dan bolj
širi, da se zjutraj daje čaj z rumom ali žganjem,
ne pa redilna hrana, da delavec najpoprej in
zmeraj zahteva koj na tešče in podnevi večkrat
žganja, še več pa vina. Ni čuda, če mnogi pešajo
in so leni, pa tudi brezobzirni in nerazsodni.

Da, alkohol ubija zdravje in delavno moč.
Ubija zdravje, ki je vendar prepotrebno za našo
časno srečo. Kako je človek nekako vesel in do¬
bro razpoložen, dokler je zdrav! Kaj Ti pa ko¬
risti lepa hiša, obilno premoženje, zemeljska
čast, ako si bolan, pa moraš ležati, ali le po
sili vlačiš okoli svoje hromo telo? In to nepre¬
cenljivo zdravje si boš Ti vodoma kvaril? Kvaril
sedaj v mladih letih?

In delavna moč? Vzemiva najpoprej telesno
delo. Razširjena je misel, da alkohol daje moči
za delo. O kolika prevara! Da to ni res, lahko

75

spoznaš iz tega, kar sva že prerešetavala, kako
kvari alkohol vse živčevje in kri, da telo peša.
Pa tudi vsakdanja izkušnja uči, da se delavnost
zmanjšuje, če bi se tudi le malo alkohola uži¬
valo. Tako se je opazilo pri delavcih in vojakih,
pri katerih so učenjaki napravili poizkušnje, da
se še boilj prepričajo, ali je alkohol res tako škod¬
ljiv. Pokazalo se je, da se je storilo več dela in
bolj natančno, kadar se ni nič pilo, kakor pa
kadar se je kaj pilo, akoravno- le v mejah po¬
polne treznosti. Tudi uči izkušnja, da so ljudje
za posebno naporna dela tedaj najbolj sposobni,
ako se opojnih pijač zdržujejo več časa. To vedo
'borivci, telovadci, hribolazci. Za voditelje avto¬
mobilov se jemljo najrajši in skoraj izključno le
možje, ki so popolni abstinenti.

Pa tudi sposobnost za duhovno delo alkohol
zmanjšuje. Duša je sicer duh; toda navezana je
na telo; zato bolje deluje, ako je telo zdravo.
Posebno možgani z živci so tisti del telesa, ki ga
duša najbolj uporablja. Ako se pokvarijo mo¬
žgani in živci, duša ne more razvijati svoje de¬
lavnosti, nazadnje njena delavnost popolnoma
preneha. Videla sva pa, kako škoduje alkohol
možganom in živčevju. Pa tudi izkušnja uči, kako
peša v pijancu duhovno delo. Zmanjšuje se pi¬
jancu moč mišljenja, pojema mu spomin, slabi
mu volja in njen odpor zoper strasti, zmeša se
mu moč predstavljanja, da se mu nazadnje zblede
in dozori za blaznico.

Kajne, resje, daje  nezmerno uživanje alko¬
hola zdravju škodljivo! Že modri Sirah pravi : 1
»Zavoljo pijanosti jih je že veliko pomrlo. Kdor

1  Eccli. 37, 34.

76

je pa trezen, si življenje daljša.« In : 1  »Kdor greši
pred očmi svojega Stvarnika, bo prišel zdravniku
v roke.« Nazadnje : 2  »Kakšno življenje ima on,
ki si ga z vinom krajša!«

Dragi mladenič! ali se ne boš ogibal tega
strupa, da si ne pokvariš Svojega telesa? Tebi
se telo šele razvija, pa bi ti alkohol še bolj ško¬
doval in zamoril popoln razvitek raznih njego¬
vih delov, posebno možgan in živcev, da bi bil
Ti slabič, obžalovanja vreden slabič v telesnem
in dušnem življenju. Oh, kako izginjujejo čvrsti,
jaki mladeniči tam, kjer se mnogo alkohola uživa,
posebno tam, kjer se popiva žganje! Pa tudi, kako
zabiti so pijanci, kako zabiti njihovi otroci, vsaj
večinoma!

d) Pijanstvo in krščansko življenje.

Pregledala sva škodo, ki jo alkohol provzroči
na telesu; preglejva še škode, ki jih provzroči na
duši. Trdim, da ga ni greha, katerega ne bi storil
pijanec. V tem oziru je pijanost zato nevarna,
ker zapeljuje na glavne grehe, ki so vir tolikim
drugim grehom. Naštejva le nekatere.

Pijanstvo zapeljuje k lenobi. Pijanec kaj rad
opušča delo in lenari. Pijača je poseben užitek,
po katerem koprni telo. Za uživanje je pa treba
časa in ker je užitek tako prijeten, se čas na¬
menjen za delo porabi za uživanje; pijanec po¬
seda po gostilnah, kjer pije, igra, se glasno raz-
govarja, presoja in obsoja bližnjega, deželsko in
duhovno gosposko. To mu je bolj ugodno kot

> Eccli. 38, 15.

2  Eccli. 31, 33.

77

delo. Zraven pa pijancu tudi delavnost pojema.
Kdor hoče delati, mora imeti za delo veselje in
dobro voljo; tako veselje in voljo ima pa človek
le za ona dela, za katera čuti v sebi moč in spo¬
sobnost. Pijanstvo pa kvari živce, da telo za delo
ni več popolnoma sposobno, delavnost se zmanj¬
šuje, zmanjšuje pa tudi volja in veselje zadelo.
Ali veš, kaj je »plavi ponedeljek«? Vnedeljo se
je pilo mnogo in pozno v noč, odtod splošna
telesna opešanost in nerazpoložnost za delo v
ponedeljek.

Vidiš, lenoba je hčerka pijanosti. In ali ni
nesreča, ako človek začne lenariti, delo opuščati
ali samo površno opravljati? Pijanstvu vdan
delavec bo izgubil delo, uslužbenec bo izgubil
službo, kmet bo osiromašil: vedno velja Gospo¬
dova beseda »da si bomo morali v potu obraza
služiti kruh«.

Pijanstvo zapeljuje na nečistost in nesram¬
nost. Že sveto pismo trdi: 1  »Vino dela nečistost
in pijanost hrup; kdorkoli ima nad tem veselje,
ne bo nikdar moder.« To velja za vse ljudi, za
može, posebno pa za mladeniče. Nedolžen in
sramežljiv mladenič zabrede v gostilno k pijanim
tovarišem; tu se nesramno govori, nesramno pre¬
peva in za nesramna dejanja pripravlja; mladenič
greši, izgubi nedolžnost, strast vzplamti in grehi
se ponavljajo, pomnožujejo. Celo sicer zvesti za¬
konski možje so v nevarnosti, da v pijanosti po-
gazijo zakonsko zvestobo, kakor že sveto pismo
trdi;2 »Tvoje oči bodo po tujkah gledale in tvoje
srce bo spačeno govorilo.« Koliko zapeljevanj,

» Prov. 20, 1.

2  Prov. 13, 33.

78

koliko prešeštvovanj izvira iz pijanosti! To nam
izpričuje vsakdanje življenje, to zdravniki in
sodnije. Velja pregovor: »Kjer je pijanost, tam je
nesramnost.«

Pa to tudi čuda ni. Vino najpoprej posebno
močno vzbudi v telesu meseno poželenje; kri se
razburi, domišljija se zmeša, živci se razdražijo
in tako se vzbude in razvijejo naj nižji telesni
nagoni, mesenost, poželjivost. Potem pa vino
zmanjša moč volje, da se ne more uspešno upi¬
rati silno ojačenim strastem, posebno če se pri¬
druži nagovarjanje in zapeljevanje. Ako se me¬
senim nagonom komaj branimo, kadar smo trezni,
kako se boš branil, kadar si pijan in v oblasti
alkohola!

Dragi mladenič! ali se ne bojiš nesramnosti
in nečistosti? Saj je vedno smrtni greh in oropa
Te nedolžnosti, deviške čistosti, posvečujoče mi¬
losti Božje in strast vzbujena ne miruje več, ni¬
koli ni sita, še več in še več zahteva, podjarmi
te, nesrečen boš!

Pijanstvo vzbuja jezo. Sveto pismo trdi: 1
»Vino, če se nezmerno pije, napravi zdražbe in
jezo in veliko razdrtij.« Dokler je pivec le neko¬
liko vinjen, sedi s tovariši pri mizi v zabavnem
razgovoru, šali se in smeja. V razgovoru se mu
kaj oporeka; hipoma se razburi, razjezi in zabrusi
ostro besedo nazaj. Odgovor ne izostane, jeza
raste, vpitje se prične, poskoči se k.viško, nastane
pretep, poboj. Pogosto se čita o pobojih s poleni,
z nožem; prijatelj potolče prijatelja, brat pobije
brata. Kje je temu iskati vzroka? Od sto slučajev
jih je prav gotovo devetdeset provzročil alkohol.

i Eccli. 31, 38.

79

provzročilo vino, žganje. Poboju pa sledi ječa,
obsodba, kesanje, sramota.

Dragi mladenič! temu se ne boš čudil, ako
pomisliš, kar sva že govorila o vplivu alkohola
na telo. Alkohol razburi kri, razdraži živce, raz-
pali domišljijo; odtod nekak pogum, nekaka
bojevitost, ki se pokaže pri prvi priliki; in ker še
potemni pamet in razsodnost, ni čuda, da pija¬
nec nič ne misli na posledice divjih pretepov.

Pijanost ovira izpolnjevanje krščanskih dolž¬
nosti. Pijanec ne mara dosti za molitev, ne mara
za službo Božjo, ne mara za svete Zakramente.
Pijanstvu vdan mladenič lahko zamudi sv. mašo,
ali pa je pri sveti maši samo telesno, nič ne moli,
prepušča se drugim, morda grešnim, ali nesram¬
nim mislim. Pijanstvu vdan mladenič ne mara
za pridige, posebno ne za pridige proti pijanstvu;
pridig ne posluša, srca mu beseda Božja ne
ogreva, strasti ga vedno bolj prevzemajoi. Pijan¬
stvu vdan mladenič ne mara za sv. Zakramente;
dosti je v ietu enkrat, dvakrat; prejme jih po¬
vršno, kesanja in dobrega sklepa ni, ali pa ko¬
maj, komaj zadostno; prav kmalu, morda še tisti
dan gre nazaj v tovarišije, katere zapustiti je
obljubil, ostane stari pijanec; zato ga vest boli,
glas vesti zamori v sebi in mrzi na sv. Zakra¬
mente boji se domačega gospoda, izato gre v
adventu ali o veliki noči k tujemu izpovedniku,
meneč, da le odvezo dobi, ker tuji gopod iga tako
ne pozna, ne bo preveč zahteval, laglje bosta
opravila; tako svete Zakramente zlorabi!

Pijanstvu vdan mladenič nazadnje nekako
obupa, da bi se mogel popraviti; pogum izgubi;
ne zaupa več ne svoji moči, ne molitvi, ne svetim

80

Zakramentom, pa se prepusti alkoholu in pre¬
greham, ki so z njim združene, posebno ne¬
čistosti. Celo vera mu peša, dvomi o veri in kaj
ugodni so mu razgovori, kjer se govori proti
veri. Kajne, vest mu je obtežena, peče in skeli
ga, ker ga vera obsoja in ga straši s kaznimi po
smrti, z nesrečno večnostjo: oh, ko bi se mogel
teh muk iznebiti! Kaj pa, če vera ni nič? To mu
pride na misel in brezveren govor mu zato
izredno ugaja.

Dragi mladenič, kajne, kako bi bil Ti nesre¬
čen, ko ;bi se vdal pijanosti! Iz te nesreče pa
izhaja neka posebna nezadovoljnost srca, nič mu
ni všeč, življenje gleda le bolj od črne strani
brez upanja. Čuti, da je nesrečen, da nima nikjer
veselja, da se zdravje zmanjšuje, da ga moči za¬
puščajo, da se v siromaštvo pogreza, da nima
od nikoder tolaže, da je nekako zapuščen. Zato
je nezadovoljen s seboj, nezadovoljen z vsem sve¬
tom; pa toži in godrnja in še več pije. Krivdo
zvrača na druge, zvrača na Previdnost Božjo, na
Boga in se mu polagoma v srcu zaredi neka zo¬
prnost, da, celo neka sovražnost do Boga. In ali
je čudno, da se v tem razpoloženju od Boga še
bolj oddaljuje in opušča dolžnosti krščanskega
življenja?

Ni zmotno, ako trdimo, da ona posebna ne¬
zadovoljnost, ki je sedaj na svetu prevzela ne¬
kako vse kroge in stanove, izvira iz preobilo za¬
užitega alkohola, kakor se to dandanes po svetu
opaža.

Dragi mladenič! ali ne boš zatrepetal in
trdno sklenil, bežati od alkohola, varovati se
pijanstva?

81

e) Pijanstvo in družina.

Dragi mladenič! nisva naštela še vseh hudih
posledic, ki izhajajo iz pijanstva. Le pogum imej
in pojdi za menoj, da Ti pokažem še druge gro¬
zote, katere zakrivi pijanstvo. Pijanec ne škoduje
le sebi, ampak tudi svoji družini.

Pijanec uniči srečo družine. Družina je
srečna, ako se mož in žena, otroci in starši spo¬
štujejo in ljubijo; kjer je spoštovanje in ljubezen
tam je tudi mir in zadovoljnost, torej tiha, mirna
sreča. To pa razdere pijači vdan oče, gospodar.
Kako bi mogla spoštovati in ljubiti žena svojega
moža, kako otroci svojega očeta, ako po gostilnah
zapravlja premoženje, hodi vrtoglav domu, doma
vpije, razgraja, kolne, grdo ravna z ženo in z
otroci. Koliko žalostnih ur je v taki hiši, posebno
v sobotah, nedeljah in praznikih zvečer, torej v
najsvetejših časih, ker ravno te čase gospodar
poseda po krčmah in morda pozno prikolne do¬
mov! Kdo more prešteti solze, ki se pretočijo v
tako nesrečni hiši!

Pijanosti vdan oče pohujšuje otroke. Starši
so dolžni vzgojiti otroke ne le za časno, ampak
tudi za večno življenje. Bog bo zahteval otroke
iz rok staršev. Pijanski oče pa te dolžnosti ne
more izpolniti. Pač more otrokom zapovedati,
jih svariti in kaznovati, toda bo li njegov pouk
kaj zalegel? Saj z zgledom vse podere; zgledi
namreč vplivajo na otroke močneje, kakor pa
beseda. Oče daje otrokom slab zgled: saj ga
vidijo nezmernega, saj čujejo, kako vpije in pre¬
klinja, saj so priče njegove sirovosti! Tudi otroci
bodo bolj sirovi, bodo zmerjali in preklinjali,

Mladeničem, IT- 6

82

bodo morda kmalu nezmerno popivali kakor oče.
Kolika odgovornost pred Bogom! Ali ne bodo za
očeta veljale grozne besede Zvcličarjeve zoper
pohujšljivce, katerim grozi, da bi jim bilo bolje,
naj bi se jim mlinski kamen obesil na vrat in bi
se potopili v globočino morja?

Pijan gospodar pahne družino v siromaštvo.
On zapravlja premoženje za nepotrebno, škod¬
ljivo pijačo, večkrat zamuja delo in poseda po
gostilnah, polagoma postaja za delo nesposoben,
ker si je izpodkopal zdravje. Oče bi moral pode¬
dovano premoženje ohraniti, da, moral )bi ga
pomnožiti, da preskrbi družino, kakor je dolžan.
Premoženje je last vse družine; kolika krivica za
družino, ker ga zapravlja. Kmalu se opaža, da
pijančeva hiša propada, da so njive in travniki
zanemarjeni, gozdi izsekani, da žena in otroci
stradajo. Koliko posestev je uničil alkohol! V
vsaki župniji je dosti svarilnih zgledov. In ali ni
to greh za pijanskega očeta? Kaj trdi o takih
zanikarnežih sv. apostol? On pravi : 1  »Ako pa
kdo za svoje in zlasti za domače nima skrbi, je
vero zatajil in je hujši od nevernika.«

Potem se rado zgodi, da so potomci pijanca
slabih telesnih in dušnih moči. Kajne, saj sva
že čula, kako alkohol pijancu pokvari možgane,
živce in kri. Zdravje staršev pa prav mnogo
vpliva na zdravje otrok. Zato se večkrat dogodi,
da so otroci pijanca bolj slabotnega telesa, slabih
živcev, omotični, in za razne bolezni prav razpo¬
loženi, da se jih hitreje primejo.

No, ne samo telesno, ampak tudi duševno
otroci pijančevi pogostokrat zastajajo. Duša upo-

1  Tim. 5, 8.

83

rablja za delovanje telesne organe, posebno mož¬
gane in živčevje; ravno te organe pa alkohol
pokvarja in zato ni čuda, ako duša ne more delo¬
vati, kakor bi bilo potrebno. In ker slabost oče¬
tova rada preide na otroke, zato so otroci pijan-
čevi prav pogostokrat duševno manj vredni, slab
jim je razum, slab spomin in zaostajajo v šoli
za svojimi vrstniki. Da, dogodi se večkrat, da
otroci pijančevi postanejo topi, celo blazni. To
izpričujejo norišnice in zavodi za lope: velik del
stanovavcev prihaja po rojstvu od pijancev.

Še celo v čednostnem življenju zaostajajo
otroci pijanca. Za čednostno življenje je razen
milosti Božje potrebna prav čvrsta volja; milost
Božjo dobi vsakdo, čvrste volje pa ni v otroku, ki
je po pijanem očetu dobil le preslabo telo. Pa
tudi nagon do pijanstva se od očeta podeduje.
Ako zraven pomisliš, kako pomanjkljiva je
vzgoja v hiši pijanca, ne boš se čudil, da so otroci
Pijančevi tolikokrat pokvarjeni, malopridni.

Kes je, da se žalostne posledice za telo, za
dušo in za čednost ne pojavijo vselej in povsod,
vendar večinoma se uresničuje, kar sem povedal,
ako ne ravno v prvem, pa v drugem in tretjem
kolenu.

Nazadnje pa še sramota. Čast očetova obseva
Vso hišo, ženo in otroke, sramota očetova osra¬
moti vse njegove. Saj se pijanstvo smatra za
hekaj sramotnega, pijanca zasmehujejo že otroci
ha cesti; iz pijanosti se rodi siromaštvo, katero
sicer po sebi ni sramotno, pač pa ako je zadol¬
ženo, kar je pri pijancu; in ako se v pijanstvu
dogodi kak poboj, o sramote! In glej, na pijan-
eeve otroke kažejo s prstom, otroci poštenih,

6 *

84

treznih staršev se jih nekako ogibljejo: o siro¬
mašni otroci, siromašna žena!

Dragi mladenič! Ali ni vse to resnično? Ali
Ti ni poznana nobena siromašna družina, na
katero kažejo s prstom in o kateri šepetajo, kako
je bila premožna, pa radi pijanstva sedaj vse
razpada. Ali boš tudi Ti taka nesreča za družino,
kateri boš življenje dal?

f) Pijanstvo in družba.

Ali še ni konec, ali še nisva naštela dovolj
žalostnih posledic pijanstva? boš strme vprašal,
dragi mladenič, ko zagledaš novo točko. Ne, le
za menoj, da prideva do konca!

Pijanec je na škodo tudi skupnemu družal
nemu življenju v občini in v državi. Prva po ■
gubna posledica za občino in državo je splošno
zapravljanje. Pijanec, preračuni, koliko zapi-
ješ in zapraviš! Ako posameznik mnogo zapravi,
kaj šele občina, okraj, dežela, država. Nedavno
sem bil v okraju, v katerem iznaša samo davek
na žganje skoraj pol milijona kron. Ne samo na
Ruskem, na Angleškem, v Belgiji na Nemškem
je grdobno pijanstvo že nekako narodna pre¬
greha, tudi pri nas nismo nič boljši. Ali ne iznosi
samo davek na žganje več milijonov? Koliko šele
iznosi denar, zapravljen za popito žganje samo!
Koliko se pije, nam izpričujejo razne gostilne,
katerih je vedno več in katere večinoma dobro
izhajajo. Oh, na tisoče milijonov se zapravi za
pijačo po raznih državah! Mi živimo v času alko¬
hola, katerega se proizvaja vedno več. Koliko je
žganjarij po naših hribih, semtertja je vsaka

85

hiša žganjarna. In kdo pije žganje? Oče, mati,
sinovi, hčere, otroci, včasih celo dojenčki!

Zdravje in življenje so predragoceni darovi
Božji. Dragi mladenič, že sva se prepričala, kako
ruši telesno zdravje ravno alkohol. Kolika ne¬
sreča, ako se pijanstvo poloti večine prebival¬
stva! Ali ne bo ljudstvo pešalo, ali se mu ne bo
zmanjšala delavna moč, ali ne bo zaostajalo,
hiralo, polagoma izumrlo? In potomci? Saj so
potomci pijancev telesno in duševno manj vred¬
ni! No, kaj pa, če sta pijanca oče in mati in
morda že oslabela potomca pijanskih staršev!
Kakšen rod bo rod prihodnji! V pijanstvu se
Človek koj raztogoti, pa nastanejo poboji: koliko
krvi in ran v kraju, kjer je pijanstvo močno raz¬
širjeno. Odkod največ nesreč na železnicah, v to¬
varnah, v rudokopih, kjer se jih mnogo rani ali po¬
bije? ali ne od pijanstva, ker pijanec ves zmešan ni
pazil, kakor bi moral, pa se je zgodila nesreča.

Pijanstvo je nazadnje tudi krivo velikih dav¬
kov, Kdo napolnjuje ječe, bolnišnice, norišnice,
siromašnice? Ali ne v velikem številu ravno
pijanci in njihovi otroci? Z razširjevanjem pijan¬
stva se množe vse te naprave, ki pogoltnejo prav
mnogo denarja, da se davkoplačevavci vedno
huje pritiskajo. Za hudobneže morajo plačevati
in trpeti nedolžni!

Dragi mladenič! Kajne, kaka kuga je pijan¬
stvo! Nič nisem pretiral, vse je res, kar sem
Povedal. Ljubezen do Sebe, ljubezen do družine
in ljubezen do naroda naj Te zadržuje, da ne greš
na pot nezmernega uživanja opojnih pijač, mar¬
več sveto prisežeš, da boš ostal trezen in zmeren
vse dni Svojega življenja.

86

g) Varuj se pijanstva.

Ako premišljuješ vse posledice, ali ne boš
trdno sklenil, da se boš varoval pijanstva?
Dobro! Toda, kaj pa, če si že pijanec? če se
včasih opiješ, ali morda pogostokrat? Kaj pa
tedaj? Dragi mladenič! ne obupaj, poslušaj, kar
Ti bom sedaj povedal in ubogaj!

Morebiti si že popoln pijanec, da si pijan
prav pogostokrat in to že več časa. To bi bila
velika nesreča. Zloraba alkohola Te je znotraj že
zastrupila in Tvoje grlo je nekako izsušeno;
vedno si žejen, šiloma Te nekaj vleče k pijači,
da piješ in zopet piješ in se opiješ; nezmerno
uživanje alkohola Ti je že nekako potrebno.

Ako si tak, vedi, da si že telesno močno
bolan. Zato Ti molitev in sveti Zakramenti ne
morejo sami pomagati. Kaj Ti pomaga grenko
kesanje in še tako dober sklep, ker Ti je radi
pokvarjenih možgan in oslabelih živcev volja
onemogla in si sužen strasti. Ali ni pomoči?
.(e še; namreč zraven molitve in svetih Zakra¬
mentov moraš skleniti, da nobene opojne pijače
več ne pokusiš in ta sklep moraš tudi izvršiti. To
je edina pomoč. Ker ako vzameš kupico v roko
in si privoščiš le požirek, izgubljen si, vzbujena
strast Te bo premagala, pa boš pil in pil, dokler
nisi popolnoma pijan. Toda, kako boš mogel ta
sklep izpeljati? Ali bo mogoče doma? s pomočjo
dobrega prijatelja, kateremu daš oblast, da Te
s silo odvrne od gostilne, od pivske družbe, od
kupice? Poizkusi. Po nekaterih deželah imajo
take zavode, kamor se tak nesrečnik zateče. V
takem zavodu je strog red, ni prilike za pitje, vadi

87

se dotičnik v popolni zdržnosti. Mnogi okrevajo
in se pozdravijo; toda ko pridejo domov, morajo
tudi doma biti popolnoma zdržni, ker ako niso
popolnoma zdržni, pa mislijo, ena kupica mi ne
bo škodovala: izgubljeni so, strast se povrne s
poprejšnjo divjo silo.

No, upam, da tudi v najhujšem slučaju Ti
še nisi zabredel tako daleč. Malokdaj se močno
opiješ, toda do opojnih pijač si močno nagnjen
in večkrat jih potegneš čez mero. Morda opojne
pijače uživaš pogostokrat precej obilno, nisi
ravno močno pijan, vendar pa precej natrkan;
morda nisi ravno posebno pijan nikoli, vendar
pa piješ toliko, da že čutiš, kako Ti pijača ško¬
duje; morda toliko piješ, da si zares že postal
zapravljivec, kar zaslužiš in pridobiš, kaj rad vse
po grlu poženeš; morda v sobotah, ob nedeljah
in praznikih zvečer prav pozno v noč posedaš
po gostilnah in drugi dan nisi za nobeno rabo.

Dragi mladenič! Ako Te le eden teh slučajev
zadene: v nevarnosti si, kmalu boš popoln pija¬
nec. Na noge, koj si pomagaj in reši se nevar¬
nosti, premaguj strast, da ne postaneš njen ne¬
srečen sužen. Toda kako?

Svetoval bi Ti popolno zdržnost, svetoval, da
stopiš koj v družbo popolne abstinence in se s
tovariši zavežeš vsaj za eno leto, da opojne kap¬
ljice niti ne pokusiš. Molitev, sveti Zakramenti
in trdna volja, pa zgled tovarišev Ti bo pomagal.

Ako tega sveta ne ubogaš, pa naredi trojen
sklep. Najpoprej skleni, da ne boš nikoli pokusil
žganja. Ker ima žganje mnogo alkohola, zato hi¬
treje opijani; pa tudi bolj .zapeljivo je žganje,
ker žge in peče in suši, in zato le še več zahteva.

88

Ako hočeš biti zmeren, se mu moraš odpovedati
popolnoma! Saj nič ne koristi, pač pa mnogo
škoduje.

Potem si določi mero vina, katere ne boš ni¬
koli prekoračil. Tega sklepa ne prelomi nikoli.
Zato ne posedaj po krčmah; ko je mera dopol¬
njena, vstani pogumno in naravnost domu. Ako
pa te mere ne moreš držati, marveč jo večkrat
prekoračiš, in ga vsaj nekoliko v glavo dobiš, pa
za Te ni drugega pripomočka, kakor da se zave¬
žeš za popolno zdržnost in stopiš v cerkveno
družbo popolnih abstinentov. Ne pomaga nič, to
mora biti: ali hočeš postati najgrši pijanec, ne¬
sreča in sramota Sebi in družini, pa v nevarnosti
nagle smrti in večnega pogubljenja?

Nazadnje moraš skleniti, da se boš ogibal
bližnje priložnosti za nezmernost. Le izprašaj si
vest, Kje m kdaj se najbolj gotovo spozabiš. Ali
v tej gostilni? Ali v tem društvu? Ako se hočeš
popraviti in rešiti, v to gostilno, v to društvo ne
smeš po nobeni ceni nikdar in nikoli. Kaj pravi
sveto pismo? Cuj, v bukvah pregovorov se čita : 1
»Grehu pojdi daleč s pota in ne bližaj se dunm
njegove hiše!« Odločne so tudi besede Zveličar-
jeve, ki pravi : 2  »Ako Te pohujša Tvoje desno
oko, izderi ga in vrzi ga od Sebe; zakaj boljši Ti
je, da eden Tvojih udov pogine, kakor da bi bilo
v pekel vrženo Tvoje celo telo. In ako Te pohujša
Tvoja desna roka, odsekaj jo in vrzi jo od Sebe;
zakaj boljši Ti je, da eden Tvojih udov pogine,
kakor da bi bilo vrženo v pekel Tvoje ceio telo.«

1 Prov. 5, 8,

2  Mattii. 5, <29. 30.

89

Dragi mladenič! Ta trojni sklep moraš sto¬
riti in ga tudi stanovitno izvrševati. Uprlo se Ti
bo Tvoje telo in zahtevalo pijače, mamili Te bodo
pivski prijatelji z zasmehovanjem in zaničeva¬
njem, vzbujal Ti bo strast hudobni duh: borba
bo težka! Ne obupaj, moli, prejemaj svete Zakra¬
mente in stopi v družbo zmernosti, kjer boš dobil
vrlih tovarišev, ki Ti bodo pomagali z besedo in
z zgledom.

Srečen pa, dragi mladenič! ako si še popol¬
noma trezen, ker opojnih pijač sploh ne piješ, ali
pa le včasih prav zmerno. Srečen si; te sreče ni¬
kar ne zapravi! Zato se ogibaj pivskih tovarišij,
okleni se pametnih tovarišev in sklenite, daboste
ostali zmerni in da se boste posvarili ne več piti
kakor določeno mero, kadarkoli ste v kaki veseli
družbi v gostilni, v svatih ali doma; sklenite ne
posedati pri kozarcih, ampak iti o pravem času
domov k večerji, k večerni molitvi in k počitku,
Pa boste drugi dan zdravi, odpočiti, za vsako
delo pripravljeni. Bog daj tako!

4. Nečistost.

Sklenil si, dragi mladenič, da hočeš biti tre¬
zen. Prosim, žganja in drugih pijač ne pij nikoli,
r azen ko bi Ti v kaki posebni bolezni zdravnik
tako zdravilo zapisal; dobro bi bilo, ako se tudi
vina zdržiš; vsekakor pa, ako ne maraš ali ne
moreš biti popoln abstinent, pij tudi vino le red-
kokrat in le malo. Bodi zmeren!

Ako se boš varoval neizmernosti v pijači, ne
Ti težko varovati se tudi ostudne nečistosti,
ki je z nezmernostjo skoraj vedno združena. O
hečistosti nerad govorim, ker je vsak tak govor

90

nevaren, pa naj bi bil še tako obziren in sramež¬
ljiv. Nerad govorim, toda moram se tudi o tem
grehu s Teboj pogovoriti. Zakaj! Ker si v vedni
nevarnosti, da vanj zabredeš in ker si o tem
grehu sploh premalo poučen. Poučevanje v šoli
in cerkvi je le splošno, natančno ne more biti,
ne sme biti, ker tak pouk bi mogel mnoge le po-
liujšati. Ker si pa dorasel, ker trpiš nečiste iz-
kušnjave in si morda že grešil, je pač potrebno,
da točno veš, kaj je nečisti greth in kakšne so
njegove posledice.

a) I z k u š n j a v e.

Ko sva govorila o sveti čistosti, sem Ti tudi
že vsaj nekoliko razložil, kaj je nečistost. Sedaj
Ti bom pa to izadevo še bolj natanko razjasnil.
Gotovo mi boš hvaležen, saj se tiče Tebe, Tvo¬
jega telesnega in dušnega življenja. Pomeniva
se najpoprej o izkušnjavah.

(Dorasel si in nečiste izkušnjave Te silno
nadlegujejo, napadajo Te proti Tvoji volji. Ti
nespodobni občutki in to nespodobno poželenje
se je pričelo, ko si dovršil trinajst, štirinajst,
petnajst let Svoje starosti; sedaj pa rastejo od
leta do leta. Nehote Te nekaj vleče na kraje, kjer
se shajajo dekleta in mladeniči; komaj se ustav¬
ljaš.

Kajne, to so hude izkušnjave. Sam pred Se¬
boj se jih sramuješ. Še hujše pa so, ako si bil že
pohujšan, zapeljan v greh morda na paši, morda
pri kopanju, morda v šoli, ali celo doma. Pomiš-
1 j uješ, odkod te izkušnjave? Premišljuješ, da li
so greh? Naj Ti povem, da se pomiriš.

91

Spočetka je Bog ustvaril moža i;n ženo;
hotel je, da se po možu in ženi pomnožuje člo¬
veški rod, ki naj napolnjuje zemljo. Mož je torej
ustvarjen za ženo, žena pa za moža. Zato mo¬
ramo trditi, da medsebojno nagnjenje obojnega
spola izhaja iz volje Stvarnikove. Sledeč temu
nagnjenju se dorasli mladenič in dorasla dekle
zavežeta v zakonski stan, da se v skupnem živ¬
ljenju ljubita, da si pomagata v vseh potrebah
in da se iz njune izveze pomnoži človeški rod na
zemlji. To nagnjenje se pa začenja, ko mladenič
in dekle telesno nekako dozorita in se spolno po¬
polnoma ločita, kar se v naših krajih pri mla¬
deniču dogodi okoli trinajstega ali štirinajstega
leta. Potem se pa s telesom vedno bolj razvija.

Iz rečenega lahko posnameš, da je to nag¬
njenje samoposebi sveto in da mu je namen
sveti zakonski stan, v katerem se mu po volji
Stvarnikovi more in sme zadovoljevati, da se
dosežejo nameni svetega zakona. Zadovoljevati
pa mu zunaj svetega zakona je proti volji Stvar¬
nikovi, torej greh.

In zares, v zakonu vodi zadovoljevanje za¬
konska ljubezen in prevzviišen namen pomnožiti
otroke Božje na zemlji; zunaj’ zakona pa ni ne
tega namena, ne te od Boga dane ljubezni, am¬
pak edino le mesenost, edino le nizko poželenje.
Zato je zadovoljevanje imenovanega nagnjenja
zunaj zakona nizkotno, za človeka sramotno, ne¬
čisto; v zakonu pa po zahtevah narave, po volji
Božji, iz svete ljubezni in iz svetega namena,
torej plemenito, vzvišeno, čisto, sveto.

Ko bi ne bilo izvirnega greha in njegovih
prežalostnih posledic, bi bilo prav lahko spolno

92

nagnjenje obrzdavati in mu zadovoljevati edino
v mejah svetega zakona. Mladenič in dekle bi
se med seboj spoštovala, spolno nagnjenje bi se
do zakona popolnoma zadrževalo; mladenič bi
bil ponosen na svojo čistost in sramežljivost; bil
bi ponosen, da varuje dekliško nepokvarjenost
in nežno čistost; deviška bi stopila oba k oltarju
za poroko.

Toda izvirni greh je ravno v razmerju mo¬
škega in ženskega spola napravil največ škode.
Medsebojno nagnjenje je silno močno, da, kar
naravnost razbrzdano in hoče po sili, da se mu
zadosti tudi pred zakonom. Ko mladenič neko¬
liko dorase in morda celo v slabe tovarišije za¬
haja, se mu vzbujajo rado in hitro misli na drugi
spol, iz misli prihajajo želje, želje pa strastno
nagibajo na razna dejanja, ki so nespodobna,
nečista, grešna, kar bi pa ne bila, ko bi se zgo¬
dila po volji Božji v mejah zakonskega stanu.

Iz nagnjenja se nadalje porode v telesu težki
nespodobni občutki, po katerih se včasih telo
omadežuje. Ker so pa po živcih spolni deli telesa
zvezani z hrbtenico in po njej z možgani, zato
vzbujajo oni nespodobni občutki nespodobne
misli in predstave in želje; te pa zopet po isti
poti vzbujajo in povečujejo nespodobne občutke
do telesne omadežanosti. In pri teh dogodkih,
oh, kolika nevarnost za grde nespodobnosti na
svojem lastnem telesu, ki morda večkrat stor¬
jene telesno poželjivost silno povečajo.

Mladenič dragi! Upam, da si me razumel in
da boš razumel vse, kar se godi v Tvojem telesu,
ko rasteš in dozorevaš. Sedaj veš, kaj so izkuš-
njave, odkod izvirajo in kam zavajajo. Če vse to

93

premisliš, ne boš se čudil, da si tako izkušan in
da toliko trpiš. Toda nikar ne obupuj! Te izkuš-
njave sameposebi še niso greh; saj niso od¬
visne od Tvoje volje! Bile bi greh, ko bi vanje
privolil, ko bi se nespodobnih misli, želja, občut¬
kov veselil. Tudi ni greh misliti na zakon in po¬
želeti njegovih pravic. Zakaj ni greh? Saj je za¬
kon in uživanje njegovih pravic po volji Božji
in za človeški rod potrebno. Vendar pa bi bilo
radi naše slabosti jako nevarno, se muditi v
takih mislih; zbudile bi se hude izkušnjave, zbu¬
dili nevarni občutki, vzplamtela bi huda strast.

b) Greh.

Ako izkušnjav ne bi premagoval, bi padel v
raznovrstne nečiste grehe. O, zaplakal bi bridko,
ako pomislim, kako mnogovrstni so nečisti
grehi, ki si jih je izmislila grozna in gnusna člo¬
veška strast! Dragi mladenič, prav hitro se po¬
meniva le o onih, katere bi mogel storiti Ti.

Naj Ti povem najpoprej splošno pravilo, po
katerem se nečisti greh presoja. To pravilo se
glasi: smrtno greši, kdor kar naravnost in zunaj
zakona hoče spolno uživanje. Tako uživanje je
zoper naravni red, ki ga dopušča edino v svetem
zakonu in bilo bi na veliko škodo človeškega
rodu, ker zakona premnogi ne bi sklenili, ko bi
bilo to uživanje dovoljeno tudi zunaj zakona. To
je tudi iz svetega pisma razvidno, ki trdi : 1  »Dela
mesa pa so znana, in ta so: priležništvo, neči¬
stost, nesramnost, razuzdanost..., kateri take
reči delajo, ne bodo kraljestva božjega dosegli.«

1 Gal. 5, 19. 21.

94

Greši tudi, kdor brez zadostnega razloga kaj
stori, kar navadno vzbudi nespodobne občutke,
posebno če je v nevarnosti, da vanje privoli. In
sicer bi grešil smrtno, ko bi dejanje samoposebi
močno vplivalo na občutke in bi bila velika ne¬
varnost, da se privoli; drugače je majhen greh.
Ako je pa zadosten razlog in ni nevarnosti, da bi
privolil, ni nobenega greha.

Ta načela imej pred očmi, pa boš precej
lahko presodil, kdaj bi grešil zoper sveto čistost,
kdaj pa ne. Sedaj pa poglejva nekoliko sluča¬
jev, kateri se največkrat dogajajo.

Misel ali predstava nespodobne stvari sama-
posebi ni greh, toda kaj lahko v greh pripelje.
Vzbudi namreč prav lahko nespodobne občutke
in prav nevarno je, da vanje privoliš. Smrten
greh bi bil, ako bi nespodobne misli in predstave
negoval radi takih občutkov, ali ako bi vanje
privolil, namreč ako bi se Ti stvar dopadla, ali
bi se Ti vzbudila želja, da jo storiš.

Želja po nečistem dejanju je ravnotako
smrten greh, kakor dejanje samo, katerega na¬
ravnost želiš.

Nespodobni občutki bi bili greh, ako bi jih
nalašč vzbujal, ali ako bi vanje privolil, kadar
bi nastali samiposebi.

Iz strastnih občutkov more slediti omadeža-
nost telesa. Kdor z nespodobnim dotikovanjem
to namerava, gotovo smrtno greši. Nespodoben
dotikljaj svojega telesa pa ni greh, ako je potre¬
ben, na primer, ako se umivaš ali izkoplješ, kar
je zdravo, in se dotakneš le sramežljivo, v strahu
Božjem in kolikor je potrebno, ter ne privoliš v
občutke in naslado, ko bi se morda proti Tvoji

95

volji vzbudila. Tak dotikljaj tudi ni greh, ali
vsaj smrten ne, ako je dotikljaj edino iz rado¬
vednosti ali morda iz lahkoumnosti, toda rahel,
površen, nagel in se naslada ne namerava, ali se
ji vsaj ne privoli, ako bi se slučajno vzbudila.

Isto velja o nespodobnih pogledih na sebe
samega. Taki pogledi so nevarni, ker se lahko
zbudi poželjivost, nespodoben občutek, se celo
telo omadežuje in v domišljiji ostane nespo¬
dobna predstava. Kdor je zares sramežljiv, se ne¬
spodobnih pogledov popolnoma ogiba, Greišnost
Pogleda pa lahko presodiš po zgoraj povedanih
načelih. Nagel, površen pogled iz radovednosti
ali iz lahkoumnosti ni smrten greh, razen ko bi
se morda vendarle vzbudil nespodoben občutek
in bi vanj privolil. Trajen pogled in poželjivosti
je pa smrten greh. Pogled iz potrebe ali koristi ni
greh, ako ni zraven kake poželjivosti.

Citati iz radovednosti knjige, ki niso poseb¬
no pohujšljive, je mali greh, ker ni velike nevar¬
nosti za poželenje; citati močno pohujšljive
knjige, ali manj pohujšljive citati iz poželjivosti
je smrten greh, ker vzbudi nespodobne občutke
in je bližnja nevarnost, da se vanje tudi privoli.
Citati jih iz potrebe ni greh, razen ko bi se v
vzbujeno poželjivost privolilo.

Isto velja o petju nespodobnih, zaljubljenih
Pesem. Greli se razsoja po pohujšljivosti in po
nevarnosti, da se vzbudi poželjivost, ali da se
vanjo privoli.

Važno je pravo presojevanje nesramnega go¬
vorjenja. Ako govor ni posebno nespodoben in je
i e  za šalo in zabavo, kakor se večkrat pri delu
godi, ni smrten greh; ako je pa tak razgovor iz

96

poželjivosti in tudi vzbuja poželjivost, ali če po¬
hujšuje navzoče mladeniče in deklice, je smrten
greh; smrten greh je tudi 'zelo nespodoben go¬
vor, akoravno bi se govorilo edino iz lahkomiš-
Ijenosti, ker je nevarnost za poželenje prevelika.

Pogled bolj površen in iz  radovednosti na
golo osebo istega spola, na primer pri kopanju,
ni smrten greh, ker ni posebna nevarnost za po¬
želenje; toda pogled trajen, premišljen, pozoren
bi bil radi nevarnosti smrten greh.

Pogled na nespodobne kraje drugega spola
je vselej smrten greh, ker je največja nevarnost,
da, ne zhudi poželenje; kvečjemu kak hiter, povr¬
šen pogled od daleč bi ne bil smrten greh.

Isto velja o resnem, trajnem gledanju nagih
slik, ako ni zato kako posebna potreba; pogled
nagel, površen pa ni smrten greh.

iDotikovanje osebe istega spola na nespodob¬
nih krajih je smrten greh, razen ako je za to
poseben razlog, na primer pri zdravniku, ali za
pomoč bolniku. Kako velik greh mora biti šele
nespodobno dotikovanje drugega spola! Saj se
dogodi le iz poželenja in vzbuja zopet nove silne
strasti in poželenja.

Strasten, posebno ponavljan poljub med ose¬
bami obojega spola je i>z ravnoistih razlogov
smrten greh; kaj šele nespodoben poljub! Ako
spodoben poljub ne bi bil ravno strasten, bolj iz
šale. norčavosti, hiter, bi ne bil ravno smrten
greh, vendar iz imenovanih razlogov vselej ne¬
varen.

Telesna združitev zunaj zakona je vselej
smrten greh; razne iz neobrzdane strasti izvira¬
joče okolnosti tak greh še povečajo. Tako dejanje

97

s sorodno osebo je krvoskrunstvo in posebno te¬
žak greh; z osebo istega spola je mutasti ali so-
domski greh, ki v nebo vpije; z zakonsko osebo
je prešestvovanje in dvojen smrten greh, nam¬
reč greh nečistosti in greh zakonske zvestobe;
posebno težak greh zoper čistost, ljubezen in pra¬
vičnost naredi, kdor drugo osebo, ki se brani, s
silo v greh potegne.

Dragi mladenič! prestrašil, pretresel si se,
ko si čital o raznih nečistih grehih; sam nisi
mislil, da jih je toliko; vendar pa pritrjuješ, da
se vsi ti raznovrstni grehi zares gode in da je
ravno v mladih letih nevarnost izredno velika.
Premišljuješ, ali se jih boš mogel obvarovati, da
vanje ne vgrezneš. V tem svetem strahu bi Te
rad podprl, zato Ti bom naslikal še razne škod¬
ljive posledice tega greha.

c) Posledice.

Nečist greh je jako zapeljiv, in sicer ravno
zavoljo obetanega uživanja. Grešnik sanja o
največji sreči, katero misli doseči, ako se poželji-
vosti prepusti. Toda zgodi se mu, kakor se je
zgodilo izgubljenem,u sinu. Doma mn 'je bilo
Pretesno, prežalostno; daleč proč od očeta se mu
je sreča smehljala; toda ko je zapustil dom in
očeta, ni prišel do sreče, marveč do prevelike
sramote. Da, nečisti greh ima nekaj sladkega,
Preden se stori; toda po dejanju nobene slad¬
kosti več ni, marveč 'žalost in sramota. Dragi
mladenič, poglejva nekatere posledice nečistega
greha!

Mladeničem, II.

7

98

Posledice za naravno življenje.

Slabe posledice nečistega greha zadenejo
telo in dušo, torej celega človeka.

1. Poglejva najpoprej slabe posledice za telo.
Že sv. apostel Pavel piše: 1  »Bežite od nečistosti!«
Vsak greh, ki ga človek stori, je zunaj telesa;
kdor pa nečistuje, se pregreši nad svojim last¬
nim telesom.« In zares, rop škoduje oropanemu,
obrekovanje obrekovanemu, uboj ubitemu, ne¬
čistost pa telesu samega nečistnika.

Res je, da se posledice nečistega greha ne
pokažejo koj, posebno ako ima mladenič zdravo,
močno telo; res je, da se posledice izgube, ako
se navada odpravi v pravem času; toda ali ni
škodljiv tudi tak strup, ki deluje polagoma in
ali se more zastarana navada lahko odpraviti?

Zdravniki trdijo in vsakdanja izkušnja uči,
da po nečistem grehu hira življenska moč člo¬
veškega telesa. Po nečistem dejanju se nezmerno
uporabijo in razburijo dotični živci, ki so po
hrbtenici zvezani z možgani, pa zato trpi tudi
hrbtenica in trpe možgani. Tako večkratno, po¬
gostno nezmerno razburjanje živcev jih oslabi,
da niso več tako čili, živahni, marveč nekako
oprimejo in izgube svojo prožnost. Že Cicero
trdi: »Res, starost stroši in oslabi telesne moči;
toda slabost v starosti je le prevečkrat posledica
grehov v mladih dneh; pohotna in razbrzdana
mladost namreč privleče v starost onemoglo
telo.«

Ta posledica se sama izda, ker nečistnik
izgublja čvrstost in krepkost volje, nekako utru-

i l/Kor. 6, 18.

99

jen postaja, telo rad kam naslanja, len postane
in nedelaven, ne mara za večje napore, pa za¬
ostaja v svojih delih. Oslabeli in izkvarili so se
po tem grehu celi narodi, kakor nam izpričuje
zgodovina grškega in rimskega cesarstva. In
dandanes? Nenravnost se razširja med narodi,
pa jim tudi razjeda njihovo moč. Vsi, ki narod
ljubijo, zdihujejo in jadikujejo. O Nemcih toži
neki pisatelj 1 : »Največja nevarnost, ki preti nem¬
štvu in moči ljudstva, je vedno naraščajoča ne¬
nravnost, katero pospešuje okolnost, da ljudje
vedno bolj in v večjem številu zapuščajo ravno
pot verskega svetovnega naziranja in verstva
sploh.«

Po nečistosti torej slabi življenska moč, pa
tudi kri-.se izpridi. V knjigi P. Rista o jezuitih
na bojnem polju se čita sledeči dogodek: »Vo¬
jaški zdravnik mi je namignil, naj nekega ra¬
njenega častnika opozorim, da bo moral umreti;
rana se mu namreč ne bo zacelila, ker mu je kri
radi poprejšnjega razuzdanega življenja pokvar¬
jena. S častnikom sem začel razgovor in ga
vprašal, če ve, da je zanj kaj slabo. »Da, da,« od¬
govori žalosten, »rana se ne celi, povečava se od
dne do dne.« Vprašam ga, če "ve, odkod to pri¬
haja? Solznih oči mi odgovori: »O da, .dobro
vem; razuzdano sem živel.« V spravo za grehe
je Bogu rad daroval svoje življenje.«

Še hitreje pa razjeda nečistost živce, ki so
za telesno moč in zdravje tako važni. Sloveči
profesor Krafft-Ebing, ki ni veren mož, trdi, da
se iz razuzdanosti razvije cela vrsta živčnih bo¬
lezni; kdor že iz navade greši, oškoduje si po-

1  Otto v. Erlbach v Deutsche Rundschau, 1906.

7 *


100

sebno delovanje hrbtenice in odtod ona živčna
slabost, ki dandanes zastrupuje življensko ve¬
selje in življensko moč premnogih ljudi. Res,
živčne slabosti in bolehavosti izvirajo tudi iz
raznih drugih vzrokov, vendar je razuzdanost
najnevarnejši.

Kdor ima mirno vest, mirno živi; kdor je
pa razuzdan, se pogostokrat vzburja; vsaka
vzburjenost je silen udarec na živce; ako se tak
udarec pogostokrat ponavlja, ni čuda, da ti
važni ideli našega telesa pešajo, pa ne morejo
več popolnoma delovati. Živčno oslabljen človek
je čmeren, siten, potlačen, raizburljiv, razdraž¬
ljiv, sebi in bližnjim za veliko nadlogo.

Ako pa razuzdanec svoje moči prehitro troši
in najbolj važne dele svojega telesa oškoduje, je
gotovo, da si tudi življenje prikrajšuje. Zdrav¬
nik Hufeland trdi, da od vseh vzrokov, ki pri-
krajšujejo človeško življenje, je prav posebno
nevaren ravno razuzdanost.

2. Po tem prežalostnem pogledu na telesne
posledice razuzdanega življenja, poglejva iše po¬
sledice na dušne moči.

V knjigi »Modrosti« 1  stoji zapisano: »S či¬
mer kdo greši, s tem je tudi pokorjen.« Ne¬
čistost je greh mesenosti, zato se nečistnik ugre¬
zava v mesenost, v nizkotnost, v živinstvo.
Izpred oči se mu izgublja vse, kar je bolj du¬
hovno, vzvišeno, idealno. Po prahu in blatu se
plazi, ker so mu polomljena krila, s katerimi
bi se dvignil v višave; dušne moči, nargreč do¬
mišljija, spomin, razum, volja, čuvstvo, poje¬
majo, popuščajo in se izgubljajo.

1  Sap. 11, 17.

101

Po razuzdanem življenju se pokvari najpo-
prej domišljija. Pri mladeniču je domišljija jako
živahna in sprejemljiva za razne vtise kakor
mehak vosek. Ako je mladenič razuzdan, se
'vzbujajo v domišljiji nespodobne predstave; kar
čita, kar pogleduje, česar se dotiku j e sam ali z
drugimi, vse to odseva v domišljiji; živahne
predstave se v domišljijo globoko .zarijejo in se
sameposebi rade ponavljajo; predstave večkrat
ponovljene pa domišljijo še bolj podjarmijo, da
se jih kar iznebiti ne more; karkoli vidi in po¬
gleda, že mu domišljija kako nespodobnost pri¬
takne. Po živi domišljiji se pa še vzburijo ne¬
spodobni telesni deli, ker so z njo po možganih,
hrbtenici in živcih združeni; ako pa to pride v
navado, se vzburijo pri najmanjšem povodu,
vplivajo na domišljijo, da se tudi v njej zbude
grde predstave. Dragi mladenič! to je slika no¬
tranjega življenja v mladeniču, ki je postal ne¬
čistnik. More li tak nesrečen mladenič imeti
'Zmisel za to, kar je lepo, čisto, čednostno, vzvi¬
šeno, idealno?

Razuzdanemu mladeniču se pokvari spomin.
V spomin se vtisnejo predstave, za katere se
človek prav izanima, pa zato 'na dotične stvari
bolj pazi in so zato predstave bolj živahne in
močne. Razuzdanca pa ravno nespodobnosti naj¬
bolj zanimajo; izato so predstave nespodobnih
stvari bolj močne in žive in se v spomin bolj glo¬
boko vtisnejo. Nespodobnež se za plemenite in
čednostne stvari ne zanima dovolj, zato so tudi
predstave bolj meglene, v spomin se ne vtisnejo
globoko, tudi prostora nimajo, pa hitro potemne.
Ni čuda, ako razuzdanca le nečiste misli nadle-

102

gujejo in je teh skoraj vedno vsa glava
polna. Spomin se torej pokvari, pa tudi opešati
bi mogel. Ker razuzdana dejanja razburijo mo¬
žgane in jih preveč napno, možgani oslabe in
po možganih tudi spomin, ki je na nje na¬
vezan.

Iz tega je razvidno, zakaj se tudi razum
oškoduje. Zdravnik Hufeland trdi iz izkušnje,
da razuzdanost otopi najlepše dušne moči. Ži¬
vahnost duha se zamori; dečki daroviti in še-
gavi postanejo srednje nadarjeni, celo zabiti. Že
poganski modrijan Cicero piše: »Narava ali Bog
ni dal človeku nič bolj plemenitega od razuma;
no, temu božjemu daru je najhujši sovražnik
po čutnost. Ako se počutnosti in pohotnosti
streže vedno in dolgo časa, izgublja se luč raz¬
uma, ki more vsled tega popolnoma ugasniti.«
Še vedno velja, kar je pridigoval prerok Ozej 1 2 :
»Nečistost, vino in pijanost Te oropajo pameti.«

Z razumom je tesno sklenjena volja, ki je
preimenitna moč duše. Volja posebno opeša. Da
se ustreza razbrzdani pohotnosti, zato ni treba
nobenega napora volje; narava kar samaposebi
v strast vleče in sili; ker pa volja ne deluje, raz¬
vadi se in peiša. Pa tudi zato peša, ker opešajo
živci, s katerimi volja deluje v telesu in izvaja
svoje namene. Razuzdanec nazadnje nima od¬
ločne, močne volje. Hotel bi biti boljši, hotel bi
zopet čisto živeti: da, hotel bi, ne stori pa ne,
volja je omagala. Nazadnje postane popoln su-
žen strasti. Saj nam je že Jezus 1  sam povedal,
da postane sužen greha, kdor greši. Ako to

1 Oz. 4, ll.

2  Jan. 8, 34.

103

velja o vsakem grehu, kaj šele o nečistem, ki za¬
strupi celo telo v vseh njegovih delih!

Iz tega pa sledi nekaka nestalnost in nezna-
čajnost. »Govori se dandanes,« piše zdravnik
Hufeland, »toliko o moči in močnih ljudeh. Jaz
tega ne verjamem, dokler ne vidim, da dotičniki
premagujejo strasti in zdržno žive; le to je
zmaga in edino znamenje prave dušne moči in
le v tem obrzdavanju je šola za mladeniča, da
se razvije v močnega moža.«

Razuzdanec si pokvari tudi čuvstvenost; za
pravo veselje ni več sposoben. Strupena naslada
hiesenosti ga je tako pokvarila, da za nedolžna,
dopuščena razvedrila nima nobenega zmisla,
kar nič ga ne zanimajo. Tovariši veselo skačejo
in se zabavajo z mladeniškimi, nedolžnimi ša¬
lami, njega to ne vleče, ne mika, ne veseli, on
je klavern, dolgočasi se, le skritih krajev išče
za nesramne pogovore in morda tudi za ne¬
sramna dela. S psalmistom bi moral klicati 1 : »Ni
ga miru v mojih kosteh zavoljo mojih grehov;
ker moje hudobije so mi čez glavo zrasle in me
tlačijo kakor težko breme; beden sem in ves
Potrt in celi dan žalosten pohajam.«

Posledice za nadnaravno življenje.

Dragi mladenič, Ti trepetaš, ko si prečital
in premišljuješ o posledicah nečistosti, ki raz¬
dira dušne in telesne moči. Toda, še Ti nisem
naslikal vseh groznih posledic nečistega greha.
Zraven naravnega življenja je v Tebi tudi nad¬
naravno življenje, po katerem naravno šele

i Ps. 37. 4—7.

104

pravo vrednost dobiva. Glej, tudi to poruši ne¬
čistost. Čuj!

»Ako Te obvzame duh nečistosti, pokrije
Tvojo dušo tema, da nič več ne vidiš ne prepada,
ne strahu, ne pekla,« trdi sv. Krizostom. Da,
nečistnik ne misli ne na Boga, ne na večnost, ne
na lepoto čednosti; vse to mu je nekako prikrito.
Sv. Hieronim piše: »Nečiste oči ne znajo pre¬
mišljevati dušne lepote, ampak le telesno.« To
potrjuje sv. Avguštin iz lastne izkušnje: »Megle
so se dvigale iz močvirja poželjivosti in so za-
temnjevale moje srce, da svetlobe čistosti nisem
več razločeval od tmin mesenih naslad. Živeti
v pohotnosti se pravi, hoditi po tminah, hoditi
daleč od Boga.« O nečistnikih veljajo besede
prerokove: »Svojih misli ne obračajo k Bogu, da
bi se k Njemu povrnili, ker je med njimi duh
nečistosti in Gospoda ne spoznajo več .« 1  In kaj
pravi Daniel o onih dveh starcih, ki sta zapelje¬
vala čisto Suzano? »Vzplamtela sta od mesene
poželjivosti in spačena sta svoje oči obrnila
proč, da ne bi videla nebes in se ne spominjala
pravičnega Boga.«

Ta nesrečna zaslepljenost se še pohujša, ker
nečistost uniči veselje do molitve in do verskih
vaj. Nečistnik ne more, pa tudi ne mara moliti.
Rado se dogodi, da nečist mladenič sicer moli,
ker mora, ker ga starši silijo, toda moli le z je-
izikom, ne pa pobožno, zbrano, srčno. In kako
rad molitev opusti, jutranjo, večerno molitev!
Ko bi presrčno molil, bi dobil od Boga milosti,
da bi spoznal nesrečno stanje, pekla bi ga vest
in klicala nazaj k Bogu. Toda za to ne mara,

1  Oz. 5, 4.

105

veseli .ga le nečisti greh in mesena naslada na
sebi ali pri nesrečni deklici, ki se mora pre¬
pustiti njegovemu poželenju.

Nečistega mladeniča ne veseli Božja služba
ob nedeljah in praznikih; posebno pridiga mu
ni všeč. Pridiga o sveti čistosti in gnusni ne¬
čistosti ga kar raztogoti. Ali ni res, da se du¬
hovni, posebno misijonarji zasramujejo očitno
po brezbožnih časopisih najbolj sirovo ravno ta¬
krat, kadar se predrznejo išibati razuzdanost?
In kdaj so brezbožniki, pisatelji in čitatelji ne¬
sramnih knjig in časopisov mene najbolj grdili
in z blatom ometavali po vsej Evropi, v vseh
jezikih, v slovenskem, hrvaškem, češkem, nem¬
škem, laškem, francoskem jeziku? Ravno takrat,
ko sem bičal javno nesramnost v Ljubljani in
sem branil neomadeževanost zakonskega življe¬
nja. Nečisti mladenič ne mara v cerkev, zamudi
se v gostilni, ostane zunaj cerkve, ali pa si izbere
v cerkvi zadnji kot, kamor se stisne ter ne sliši
pridige in ne sledi sveti maši.

Za svete Zakramente nečisti mladenič tudi
ne mara. Nečisti greh se težko izpove. No, pa
Če se tudi izpove, ali se ga nesrečni mladenič
kesa, ali sklene trdno, da ga‘opusti, da ne bo
več oskrunjal svojega telesa, da bo strgal grešno
zvezo, da ne bo več ponočeval, da ne bo več
zahajal k nesrečni žrtvi svoje pohotnosti? Oh,
ali je vredna njegova velikonočna in morda še
adventna izpoved? Dvomiti se mora, saj se ne¬
srečnež nič ne poboljša, enako ali še vedno grše
igrelši od leta do leta.

Dragi mladenič! ki si zabredel v nečistost in
Te je podjarmila strast, rečem Ti, ako se pri-

106

zadevaš za molitev, ako se premagaš in poslušaš
pridigo, si pobožno pri sveti maši, ne obupaj!
Da, ne obupaj, še si pristopen za milost Božjo,
ki Ti bo vzbujala vest, Te napolnjevala s svetim
strahom in te vedno močneje nagibala, da se
otreseš sramotnega jarma strasti. Toda, ako ne
maraš ne za molitev, ne za pridigo, ne za sveto
mašo, pogrezal se boš vedno bolj globoko v blato,
padal iz greha v greh. Čuj in strepetaj!

Nečistnik greši zoper četrto Božjo zapoved.
Saj postane nepokoren do staršev, osoren, raz-
žaljiv, sirov; ne mara za opomine dobrega očeta,
ne ganejo ga grenke solze skrbne matere.

On greši zoper peto zapoved. Razuzdanec
škoduje svojemu lastnemu zdravju, škoduje
zdravju nesrečnice, katero v neobrzdani strasti
neusmiljeno oskrunja. Pa, koliko jeze, sovra¬
štva, kletve, pobojev, umorov zaradi nesramne
ljubosumnosti! In kaj naj rečem o pohujšanju,
ki ga napravi Inečisti mladenič, ko nesramno
govori, ostudno prepeva, k pohotnosti vabi, za¬
peljuje in sili?

Nečistnik greši zoper osmo Božjo zapoved.
Kako se prilizuje in hlini deklici, da bi se mu
vdala; kako laže, da jo bo vzel v zakon, kako
laže, da nečisto delo ni nič greh; kako hinavsko
prikriva svojo nesramnost staršem in drugim,
da ga ne bi zasačili in spoznali! O pregrdega,
prepodlega značaja! Da celo po krivem prisega,
samo da dobi svoj plen in ga uživa.

Nečistnik je na potu v nevero. Oglaša se mu
vest, zbuja se mu strah pred večnostjo, trese se
pred pravičnim Bogom in zgraža se pred pe¬
klom: pravega miru nima. V tem nemiru mu

107

kaj ugaja trditev: »Kaj se treseš, saj ni večnosti,
saj ni Boga, saj ni pekla! Omikanec teh bajk
>več ne verjame; ta vera je le še za kako staro
mamico in za kakega kozjega pastirja.« O tak
glas je /za nečistnika pravi balzam! Upa, da si
umiri vest, upa, da bo mogel nemoteno dalje
"uživati. O, dokler si nedolžen, kako srečen si v
veri, koliko blagega veselja iz nje zajemaš! Tudi
starček ljubi vero, ki mu je sedaj edina tolažba.
Vera postane neznosna najbolj v letih divjih
strasti, v letih pohotnosti, katere se z vero ne
vjemajo, pa bi jo rade odpahnile.

Res je, kar pravi sv. Avguštin: »Nihče ne
taji Boga, razen onega, ki bi rad iimel, da bi Boga
ne bilo.« Celo brezverni Rousseau piše: »Moj sin,
ohrani svojo dušo vedno v takem stanju, da boš
želel, naj bo Bog, in nikdar ne boš o njem dvo¬
mil.« Duhoviti Pascal opominja: »Raztrgaj vezi
svojih strasti in koj boš veren.«

Isto uči zgodovina. Henrik VIII., kralj angle¬
ški, je katoliško vero tako vneto in uspešno bra¬
nil, da ga je papež odlikoval z naslovom: »Bra¬
nitelj vere.« Toda kmalu odpade in kruto prega¬
nja katoliško Cerkev. Zakaj? Postal je prešest-
nik. Ali Giordano Bruno? Poprej redovnik je od¬
padel od reda in vere in je pisal tako nesramne
knjige, da so ga zato marsikatera mesta prepo¬
dila iz svojega ozidja. Ali pa Voltaire, oče brez-
verstva? Že v svoji mladosti je bil tako razuz¬
dan, da je oče hotel naprositi sodnijo, naj ga
kam prežene. O ko pride sodni dan in bo padla
krinka z obraza naših odpadnikov, tedaj se bo vi¬
delo, kako so vsaj večinoma odpadli od vere radi
svoje pohotnosti in nečistosti, ne pa iz znanstve-

108

nih razlogov, kakor da bi bili prepričani, da ka¬
toliška vera nima pravega temelja.

Ako mladenič vedno in vedno odbija glas
vesti in se upira milosti Božji, ki ga kliče nazaj
na pravo pot, se mu utegne dogoditi, da mera
njegovih hudobij postane polna, da obupa nad
seboj in nad milostjo Božjo in ostane trdovra¬
ten, nepoboljšljiv in nespokoren do konca. V
knjigi Jobovi se čitajo grozne besede: »Brezbož-
niki govore k Bogu: pojdi proč od nas, spozna¬
nja Tvojih potov ne maramo.« Grešniku se vča¬
sih razsvetli in s strahom spozna svoj preža-
lostni stan, toda s silo zapre svoje oči in noče
se popraviti. Ker je le prepogosto odbil od sebe
ponujano rešitev, zaprl srce za opomine staršev,
za svarilo duhovnega pastirja, za navodilo do¬
brih knjig in ker Bog noče, da se sveto daje
psom in se biseri mečejo pred svinje, je čas mi¬
losti zanj potekel. O gorje!

Res, vse te posledice ne zadenejo nečistega
mladeniča koj in ne vse obenem, vendar pa se
počasi razvijajo in ako mu je greh prišel v na¬
vado, ki ga šiloma vleče v grešna dejanja, na¬
zadnje vendarle mera postane polna. Zato, mla¬
denič, prosim Te, ako si zagazil, hitro se izpre-
obrni!

Ako se ne izpreobrneš, zadene Te najstraš¬
nejša posledica v večnosti. Sveti Duh trdi: »Pot.
grešnika je potlakana s kamenjem, nazadnje
pride v pekel.« Dragi mladenič, še je čas, nazaj
na pravo pot po Zakramentih svete pokore in
svetega Rešnjega Telesa!

109

d) Gnusoba.

Začudil se boš, dragi mladenič, da Ti o gnu¬
sobi nečistega greha hočem govoriti še posebej.
Saj se Ti že sedaj gnusi v dno duiše. Res je, kar
govoriš, vendar potrpi in sprejmi še nekoliko
besedi, da se Ti ta greh še bolj zastudi.

Trdim, da je nečistost največja norost. Užitek
je kratek, posledice so pa grozne za dušo in za
telo, kakor sva jih že premišljevala. Ali ni torej
nor, kdor se prepušča takemu uživanju?

Nečistost je velika slabost in onemoglost.
Nečistnik greši, ker nima poguma in ne čuti
moči začeti boj s to gnusno strastjo.

Nečistost je sramota, saj nečistnik potepta
z nogami vso svojo plemenitost, da zadostuje
nagonu, ki ga ima skupno z živaljo, nečistnik se
poniža do živali in zavrže samega sebe; da on
zamaže v sebi podobo Božjo, saj smo videli, kako
si uničuje telo in vse lepe dušne moči.

Nečistost oskruni tempelj Božji; po svetem
krstu smo postali tempelj Božji in Sveti Duh pre¬
biva v nas; po nečistosti se pa ta tempelj oskru¬
ni, Sveti Duh se prežene iz njega.

Zato pa ni čuda, da se nečistost sploh obsoja.
Obsojajo ta greh celo pogani. Ljudstvo', na¬
vadno ljudstvo pa svojo sodbo izreka že v bese¬
dah, ki jih za ta greh uporablja: nečistost, ne¬
sramnost, nespodobnost, gnusoba, grdobija, svi¬
njarija. In nečistnikom samim se ta greh studi,
sram jih je, skrivajo ga v samoto ali v nočne
tmine. Ako se pa kdo baha, vedi, da dela to le iz
zadrege, ali naj je že skrajno hudoben.

110

In Bog? Kaj pa pravi On? Njegovo sodbo
nam oznanja vesoljni potop, ki je po Božji volji
uničil ves tedanji rod zavoljo nečistosti! Ozna¬
nja nam jo tudi Sodoma in Gomora, saj je ravno
radi tega gnusnega greha Bog Sodomo in Gomoro
kaznoval z ognjem in žveplom izpod neba. V no¬
vem testamentu pa nas svari pred to gnusobo
posebno sveti Apostel Pavel; prosi nas, »naj se
nečistost in nesramnost med nami niti ne ime¬
nuje, ker nečistnik ne bo imel deleža v nebesih«.

Dragi mladenič, da si še nedolžen in sra¬
mežljiv, skleni, da se boš nečistega greha vedno
varoval; ako si pa vanj že zabredel, na noge,
izpreobrni se, in sicer koj, nikar ne odlašaj.

IV. Nevarnosti.

Pomenila sva se O’ krutih sovražnikih Tvoje
časne in večne sreče. Sedaj pa še poglejva, kje ti
sovražniki na Te preže, da bi Te vjeli, ranili,
ubili.

Res, najhujši sovražniki so v Tvojem srcu;
v njem spe razne strasti, huda nagnjenja, mesena
poželjivost. Zunanji sovražniki so le zato ne¬
varni, ker ti notranje vzbude, razvnamejo in jim
moči dajo, da se na Te dvignejo in Te pobijejo.
Ko Tvoje notranje strasti ne bi imele teh zu¬
nanjih zaveznikov, ne bi bilo ravno preveč težko
jih premagati. Toda po zunanjih vzbujene se z
njimi zvežejo, da Te podjarmijo in zasužnijo.

Oglejva si zato nekoliko zunanjih nevarno¬
sti, kjer ti sovražniki na Te preže.

111

1. Nevarne tovarišije.

Dragi mladenič! Ti ne moreš biti sam; Tvoja
narava sama Te vleče v tovarišije, kjer si najdeš
prijateljev, <da se malo pomenite in razveselite.
V tovarišijo posebno ob nedeljah, praznikih in
dolgih zimskih večerih rad zahajaš, da se raz¬
treseš in od truda odpočiješ.

Tako je prav. Vendar, oh, koliko tovarišij je
nevarnih in Tebi v pogubo! In glej, ravno v take
nevarne tovarišije Te Tvoja izprijena narava naj¬
bolj vleče, ker tam dobi zaželjene hrane, katero
slastno uživa in je potem še bolj poželi.

Povabim Te, moj mladenič, spremi me, da si
te nevarnosti ogledava in skleneva ogibati se jih!

a) P o hišah.

Iti nekoliko v vas, kadar imaš čas, ni nič
hudega. Toda kam Te pa v nedeljo ali praznik
najbolj vleče? Ali ne v hiše, kjer niste mlade¬
niči sami, marveč kjer se Vam pridružijo še
dekleta morda še precej gizdavo in komaj prav
spodobno oblečena.

In jesenske, ali dolge zimske večere, kam Te
srce najbolj vleče? Ali ne tj d, kamor so se de¬
kleta h kakemu delu zbrala: da predejo, šivajo
ali kaj pletejo? In ali Te nočno delo v vasi ne
mika najbolj: kadar se proso mane, lan tare,
koruza veže, češplje gulijo, ali kaj drugega dela
in so dekleta zraven?

Glej. tukaj je nevarnost! Spolni nagon se
Ti je vzbudil, pa Te vleče tja, kjer lahko občuješ
z drugim spolom. In kaj se tu dogodi? Kaj se
pa zgodi, ako se približa slama k ognju? Vname

112

se. Slično se v srcu dekleta in mladeniča vname
in silno vzplamti hud ogenj poželjivosti, ako so
skupaj v tovarišiji, posebno zvečer o luči, o petju,
o muziki, o popivanju.

Dragi mladenič, povej imi, ali si bil že kdaj
v taki tovarišiji. Ako si bil, ali še veš, kake so
bile Tvoje misli? kaj ste govorili? kako ste se
šalili in kako tudi dejansko zabavali? Ali je
bilo vse pošteno, sramežljivo, čisto? In ali ni
od onega časa strast v Tebi bolj močna, bolj po¬
gosta, pa Te muči noč in dan?

b) P o gostilnah.

Tudi v gostilne Te nekaj vleče. Res, spočetka
se nekako sramuješ; dozdeva se Ti, da v gostil¬
nah ni vse v redu, da bi Te morala marsikdaj
rdečica obliti; pa tudi veš, da iz gostilen priha¬
jajo mladeniči pozno domov, da le prevečkrat
vpijejo in razgrajajo, da se ne sramujejo kvan-
tarskih pesmi, da se večkrat celo pretepajo in
pobijajo.

Ker si še plemenit, se spočetka braniš. No,
tovariši ne mirujejo, vabijo, zbadajo Te, tudi
zasramujejo Te in Ti groze. Kmalu Te zvabijo.
Tudi Ti začneš opuščati popoldansko službo
Božjo in jo s tovarišijo mahneš v gostilno. Tu
se pije in kadi, pa zopet pije. Poštenih govorov
je kmalu konec. Kri se razgreje in slišijo se
kletve, slišijo nesramne šale, zadone nespodobne
pesmi. Gorje, ako so še nora dekleta v gostilno
zabredla! Nesrečne so tudi natakarice, ker mla¬
deniči na sramežljivost in 'dostojnost hitro po¬
zabijo.

!

113

Poželenje mesa je vzplamtelo! Koliko pija¬
nosti, koliko nečistosti! Kake so Tvoje misli,
Tvoje želje, Tvoje domišljije! In v telesu tudi
razne nespodobnosti! Tvoj najhujši sovražnik je
vzbujen, raste, dobiva moč, podjarmil Te bo, če
Te že ni. Siromašni mladenič! Ne sramuješ se
več, rdečica Te več ne obliva, za opomine staršev
ne maraš, ugrezavaš se v sirovost.

c) Pri plesu.

Kako Te v razne hiše in gostilne šele vleče,
ako je napovedan ples! Kako težko pričakuješ
nedelje, praznika, žegnanja, zimskega večera,
ako veš, da bo lep ples!

Zakaj pa je ples tako mikaven, tako zamam-
Ijiv? Spolni nagon je temu kriv. Pri plesu so
mladeniči in dekleta, pije, gode in poje se, z
rokami okoli teles se mladenič in deklica na
razne načine po muziki vrtita, sučeta in skačeta!
Kako žare lica, kako plamte oči, kako utriplje
srce, kako se razvnema poželjivost, kako nasla-
jujejo telesa! In kako vleče mladeniča neka
tajna sila do bolj tesnega objema, pritiska in
dotikljaja!

Mladenič! sovražnik v Tebi je vzbujen,
spolni užitek Te zamamljuje. In ravno ta užitek
je ona čarovna sila, ki najbolj na ples vleče in
mladeniča popolnoma zaslepi, da ne vidi groz¬
nih posledic za čednostno življenje.

d) Pri ponočevanju.

Mladeniči, ki radi dolgo časa po gostilnah
posedajo iin popivajo, radi tudi ponočujejo.
Združeni razgrajajo po vasi sredi tihe noči, raz-

8

Mladeničem, II.

114

grajajo in navadno grde, nesramne pesmi pojo.
Morda se klatijo od vasi do vasi. Gorje pošte¬
njaku, ki bi jih posvaril; nažgali bi ga s klet¬
vami, tudi s polenom, morda še z nožem.

Dragi mladenič, ali ni tako ponočevanje
skrajno sirovo, neomikano, brezobzirno? Kaj pa
nesramno petje? Ali ne vzbuja v mladeniču ne¬
čistih misli in želja in grde mesenosti? Ker je
to poželjivost vnela tudi nezmerna pijača,, ni
čuda, da postane močna in žene mladeniča na
kraje, kjer bi ji zadostil.

Kdaj pa je največ zapeljanih, oskrunjenih,
nesrečnih deklet? Ali ne ravno v onih nočeh,
ko mladeniči v sirovi strasti prirejajo po vaseh
svoje ponočne obiske? In kaj se tu godi, ako
nespametno dekle obisk dopusti in sprejme?

Oh, strast se je vnela, prevzela je vse Tvoje
telo, pa ne maraš ne za poštenost, ne za sramež¬
ljivost, ne za zdravje, ne za Boga, ne za večnost,
da le strasti zadostiš. Najhujši sovražnik Te je
premagal!

č) Pri grešnem znanju.

Ali veš, kaj je grešno znanje? Čutiš, da Ti
raste in se razvija telo, z njim pa tudi spolni
nagon: zato Ti misli uhajajo na drugi spol, muči
Te želja, da z dekleti občuješ, se z njimi šališ,
igraš, vzbuja se Ti hrepenenje, da se z njimi še
bolj tesno združiš.

Glej, sovražnik se vzbuja, dobiva moči, in
gorje Tebi, ako se ga v pravem času ne otreseš!
Srce Ti bo vzplamtelo v posebnem nagnjenju do
ene od deklet in Te silno vleklo k njej. Sam
ne veš, kaj Ti je, toda le nanjo misliš, le njo

115

poželiš; iščeš prilike, da jo vidiš, da z njo go¬
voriš, da jo kam spremiš, da jo obiščeš doma,
obiščeš zvečer, poiščeš ponoči pod njenim
oknom, v njeni spalnici. Želje so od dne do dne
bolj nespodobne, domišljija veidno bolj umazana,
telo omadeževano, občevanje bolj in bolj prosto,
nesramno, pohotno, dokler se ne pride do skraj¬
nosti. j

Mladenič, Ti si se ustrašil, ko si to prečital
in v Sebi si zavpil: ne, tako daleč ne, tako podel
jaz ne bom; ne, nikdar ne bom sužen strasti,
nikdar nesramen zapeljivec! Dobro, ostani mož
beseda in ne začenjaj grešnega znanja, zatri ga
koj v početku: ako tega ne storiš, boš izgubljen
Ti in izgubljena s Teboj dosedaj še nedolžna
deklica; preden se boš zavedel, boš ležal v blatu.

f) Pri pivskih razvadah.

Tvoji sovražniki, namreč najgrše strasti, se
vzbujajo in moči /dobivajo pri raznih pivskih
razvadah. In teh razvad, oh, koliko jih je, saj
se mora skoraj vsak korak našega življenja s
Pijačo namočiti!

Ali se ne pije, le prevečkrat čez mero pije
o priliki svetega krsta, svete birme, pri mrličih,
Po pogrebu, pri ženitovanju, pri cerkvenem žeg-
nanju, o pustnih norostih? Ali se ne pije in še
kako, ko se kako delo dovrši, ako se kaka kup¬
čija sklene, ako se iz kateregakoli vzroka kaka
gostija priredi, ako se kak sestanek dogovori,
morda na izletu ali v dolgih zimskih večerih!

Kajne, v take tovarišije Te mika, vleče Te
hudo poželenje, priti v društvo in tam uživati.

8 *

116

O dragi mladenič, poglej vendar udeležence!
Ali ostanejo vselej trezni, pametni, sramežljivi?
Kajne, že čutiš, da so za Te velika nevarnost
vse take in enake pivske razvade?

2. Razne veselice.

Razne veselice! Kaj pa to, se boš začudil,
dragi mladenič, kaj pa to, ali so veselice in za¬
bave tudi nevarne? Ali naj nikdar ne bom vesel,
poskočen? To bi bilo vendar preveč!

Stoj! Le ne prenagli se! Veselja in zabave
moraš in smeš tudi Ti imeti, toda le one, pri
katerih ni nevarnosti, da se prekorači meja spo¬
dobnosti, sramežljivosti, treznosti, zmernosti.

Nevarne so razne veselice, kjer se skupno
zabavajo mladeniči in dekliči, kjer se mnogo
pije, morda dolgo v noč, kjer se h koncu priredi
ples v kaki dvorani ali morda pod milim nebom
do pozne noči, ali kjer se pripravi kaka zaljub¬
ljena igra z mešanimi vlogami, s poljubi in
objemi.

Ali si se že udeležil take veselice? Povej mi,
kaj si slišal, kaj mislil, kaj poželel, kaj delal
Ti ali vsaj nekateri udeležencev? Ali se ni raz¬
plamtela poželjivost mesa in se je naslajevala v
nezmernosti, naslajevala v nečistosti!?

3. Tisk.

Tisk je krasna in prekoristna iznajdba.
Toda je kakor oster nož. Oster nož je potreben
pri raznih opravilih, toda ako pride v roke
norcu, divjaku, koliko ran, koliko krvi, koliko
nesreče!

117

Ravnotako je tisk prava umetnost in sred¬
stvo za omiko, ako je v poštenih rokah. Kaj pa,
ako ga uporablja strasten brezverec, nesramen
Pohotnež? Oh, dragi mladenič, koliko škode za
Časnost in za večnost!

Kaki so spisi naših in drugih svobodomisel-
cev, naprednjakov, socialnih demokratov! Zmot
in laži kar mrgole; resnica in zmota sta v nji¬
hovih spisih tako pomešani, da jih je težko raz¬
ločiti; in koliko trditev znanstvenih, posebno
zgodovinskih brez dokazov! In kako prekanjeno
je vse pisano, kako ugodno za naše strasti, da
bi se zbudile in se zmot poprijele.

In dragi mladenič! Koliko je pa tako učenih
ljudi, ki bi znali vse zmote zavrniti? Koliko?
Skoraj nič! In to ne le v stanu kmečkem, delav¬
skem, ampak tudi v drugih stanovih: pri trgov¬
cih, pri uradnikih, pri profesorjih, pri velikaših!
Kdo pa more vse sam preiskati? Ni mogoče, ker
ni ne časa, ne prilike. Vsi so navezani na pisa¬
telja, ki piše in trdi, da je vse preiskal.

Kako nevarne so take prekanjeno pisane
knjige, pisane od sovražnikov Cerkve, od so¬
vražnikov Kristusovih, od sovražnikov Božjih!
Sovraštvo jim vodi roko, zato vidijo le to, kar
sovraštvu ugaja.

Kaj pa, ako spisi, knjige ali časniki priha¬
jajo iz nesramnega srca in nameravajo tudi v
čitatelju vzbujevati slične nevarne strasti in
poželjivosti? Pravim nevarne, ker ugajajo te¬
lesu, kateremu podajajo opojne omame. Vem za
mladeniče, katere so izpridile nesramne knjige;
vem za deklice, katerim so najhujše strasti vnele
nesramne podobe in slike. Zakaj pa sovražniki

L

118

svete vere tako radi širijo med ljudi nesramne
knjige, zakaj tako radi v podlistkih časopisov
razpravljajo ostudne stvari? Oh, dobro vedo, da
vzbujena in razvneta strast je huda in zmago¬
valna sovražnica ne le verskemu življenju, am¬
pak tudi verskemu prepričanju.

Kolika nevarnost torej za Te slab tisk! Vse
strasti bi Ti vzbudil, posebno neomejeno pre¬
vzetnost, sovražnost do svete vere, nesramno po¬
hotnost.

4. Satan.

Tudi satan je za Te skrajno nevaren. On je
zavržen angel, ki je pa ohranil svoje izredne na¬
ravne moči uma in volje.

Satan sovraži Boga, besno sovraži Gospoda
Jezusa, zato pa tudi Tebe, ki nosiš v sebi podobo
Božjo in si opran, očiščen in polepšan po krvi
samega Božjega Sina.

Ker Te sovraži, hoče Ti hudo, hoče večno
pogubljenje v peklu, kjer je on sam. Pa tudi ne¬
voščljiv Ti je, ker je Tebi v nebesih pripravljeno
ono blaženo mesto, katero je on sam izgubil.
Zraven je pa še prevzeten in hoče imeti na zem¬
lji svojih častivcev, kakor jih ima Bog.

Zato Te satan napada. Kako? Kvari Ti do¬
mišljijo; napolnjuje jo z raznimi nespodobnimi
slikami, da se Ti vzbudi poželenje, zapelje volja
in potemni razum. Ali pa Ti izpodbode v telesu
razne živce in se zato rode v Tebi raznovrstne
hude misli: sovražne, prevzetne, nevoščljive, po¬
sebno nesramne, nečiste, da Ti vse telo v neči¬
stosti kar gori.

Kako nevaren Ti je torej satan, ki je povrhu
še neizrečeno prekanjen in ima za seboj večtisoč-


119

letne izkušnje, ter ve, kako Te najlaglje zruši
na tla.

Dragi mladenič, kajne, naštete dolžnosti do
Boga, do Sebe in do bližnjega hočeš izpolnjevati;
toda trepetaš pred tolikimi sovražniki, ki Te ho¬
čejo odtrgati od izpolnjevanja dolžnosti, in še
bolj se treseš, ko premišljuješ, kolike nevarnosti
Preže na Te na potu Tvojega življenja: nehote
kličeš: ali se je mogoče rešiti, ali je mogoče do¬
seči ono srečo v večnosti, za katero sem pokli¬
can? Ne boj se! Vstani in pogumno v boj!

V. Boj.

Da, dragi mladenič, v boj Te kličem. Kajne,
ta bojni klic je pa Tebi jako drag; saj si močan
in pogumen, strahu ne poznaš. Tako je prav; le
za menoj do gotove zmage!

Naj Ti povem, kako se moraš bojevati, da
zmagaš. Čuj! Nevarnosti se moraš ogibati, zbu¬
jenim strastem se moraš pa upirati. Torej: beg
in odpor, to je najin boj.

1. Beg.

Naštel sem Ti razne nevarnosti, v katerih se
zbuja, vnema in krepi strast tako, da bi Te na¬
zadnje popolnoma podjarmila. Da se Ti to ne do¬
godi, moraš se varovati in ogibati onih nevar¬
nosti, bežati moraš od njih.

a) Proč od nevarnih tovarišij!

Zato Te prosim, nikar ne hodi v razne ne¬
varne tovarišije; marveč poišči si poštenih, pri¬
mernih.

120

Ne hodi v hiše, kjer se shajajo mladeniči in
dekleta, ter se prosto zabavajo; pojdi rajši k do¬
brim, plemenitim mlaJdeničem, da se porazgovo-
rite in poveselite, da se kaj poigrate ali greste
na skupen izprehod.

Ne posedaj po gostilnah, kjer se nezmerno
popiva, grdo govori, napeljuje na ples in pono¬
čevanje. Strasti se Ti bodo vzbudile, oskrunil si
boš dušo in telo. Beži! Smeš pa v nedeljo ali
praznikih popoldne po krščanskem nauku iti z
dobrimi tovariši v pošteno gostilno; popijte čašo
vina in zapojte veselo, zapojte kako navdušeno
slovensko pesem, ne pa grdo kvanto; potem pa
trezni še o pravem času vstanite in odidite domu
k večerji, večerni molitvi in spat: pa boste ostali
čisti, trezni, zdravi, veseli, zadovoljni.

Ne hodi na plese! Vedi, da so celo pogani
zaničevali plese, kakršni so pri nas v navadi.
Sveto pismo nikdar plesa ne hvali. Po plesu še
nikdo ni bil boljši. Po izpreobrnitvi trdijo ple-
savci sami, kako ples vzburja poželjivost in daje
priložnost za nečistost. Torej beži, da se ne uma¬
žeš! Izberi si rajši dobrih tovarišev in priredite
pametno, zabavno igro! Čas nedeljskega počitka
Vam bo naglo, veselo minul i.n drugega dne boste
šli spočiti k delu.

Ne sklepaj grešnega znanja. Spolni nagon Te
vleče najpoprej sploh v družbo deklet, potem pa
v družbo enega dekleta, ki Ti je ranila srce, sam
ne veš kako. Ako nagonu slediš, bo vzplamtela
strast, zmotila bo Tebe in deklico, in bosta prav
gotovo grešila, izgubila sveto sramežljivost, za¬
pravila krstno nedolžnost, uničila sveto devi-
štvo svojo naj večjo lepoto. Torej beži! Le reci

121

sam Sebi, da sedaj te ljubezni ne smeš v srcu do¬
pustiti, ker Te vleče na grda dejanja; le potolaži
se, da pride čas, ko si boš odbral nevesto za za¬
kon in bosta v zakonu mirno, veselo, sramežljivo
opravljala zakonske naloge; le beži in prosi Boga
za pomoč.

Ogibaj se raznih pivskih priložnosti. Ako si
boter pri svetem krstu, ne hodi z otrokom in z
družbo v gostilno; ko j naj se nese otrok domov,
kjer se sme radi veselja kaj boljšega užiti, tudi
čaša vina popiti, ako nisi popoln abstinent. Ako
si boter pri sveti birmi, ne vodi otroka v go¬
stilno, kjer je otroku dolgčas, Ti pa brez potrebe
veliko zapraviš, posebno ako bi dolgo ostal v
gostilni; morda celo otroka opijaniš in ožalostiš
Svetega Duha, ki ga je prejel. Zakaj ne bi rajši
na domu napravili male gostije in se mirno,
trezno, zmerno prijateljsko poveselili?

Ko se boš poročil in imel svate, že sedaj
skleni, da godcev, muzike in plesa, pa dolgotraj¬
nega popivanja in posedanja čez noč in še drugi
dan ne bo; oh, koliko strasti se vzbudi pri takih
svatbah, koliko svatov nezmerno pije, koliko ne¬
sramno kvanta, koliko posebno pri plesu nečisto
greši, ali se vsaj pohujša. Ne, Ti pa svetega dneva
poroke ne boš tako oskrunil! Napravila bosta z
mlado ženico domačo veselo gostijo, da mlada
žena vzame slovo od staršev, od bratov in sestra,
slovo od dragih tovarišic; ta gostija ne bo dolgo
trajala, kmalu popoldne, vsaj zgodaj zvečer se
bodo svatje razšli trezni, zdravi, zares veseli, Vi¬
dva bosta pa sama ostala in mirna, trezna začela
novo življenje.

122

Beži -od raznih popivanj pri drugih mnogo-
brojnih pivskih priložnostih; le denar se zapravi,
čez mero se pije, pa glava boli in prepogostokrat
se še vinjeni pivci začnejo prepirati, zmerjati,
kleti.

b) Proč od nevarnih veselic!

Nevarne so vse one veselice, pri katerih se za¬
dostuje poželjivosti mesa. Dragi mladenič! Saj
sva se že pomenila, kako nevarna je ta poželji-
vost, katera je v Tvojem srcu, pa želi po telesnih
ugodnostih in nasladah, hrepeni po vkupnih pi¬
jačah in po spolnih zabavah, pa le prehitro in
skoraj vselej prekorači meje postavljene po Božji
in naravni postavi.

Ali ne strepetaš pred temi posledicami? Ali
se Ti ne gnusijo? Da Te ne zadenejo, zato beži
od takih veselic, naj jih priredi kdorkoli. Prire¬
jajo jih pa navadno le liberalna, svobodomiselna
društva, dobro vedoč, da bodo s takimi užitki
svoje člane najbolj nase privezala in še kaj dru¬
gih vjela in jih pridobila ne le za svoje naslad-
nosti, ampak tudi za svoja načela. Torej dvojna
nevarnost, da si namreč okužiš srce, pa tudi za¬
strupiš razum. Dragi mladenič, beži, beži: le v
begu Ti je rešitev!

c) Proč od nevarnega tiska!

Kajne, čitaš prav rad? Dobro, toda pazi, kaj
čitaš! Je kakor pri jedi. Rad ješ, tudi moraš, da
ne opešaš, toda Ti ne ješ vsega, ne maraš neza¬
beljenih, neokusnih, škodljivih, strupenih jedi.
Enako je s knjigami in s časopisi.

123

Vedi, da ni dobro in resnično in pošteno vse,
kar se tiska. Žalibog so sovražniki Božji naredili
take državne postave, da se skoraj vse prosto
tiska: naj bo laž ali resnica, naj bo čisto in sra¬
mežljivo, ali pa gnusno in nesramno. Zoper vla¬
darja se ne sme nič tiskati, tudi ne zoper državo,
da bi se hujskalo na prekucijo; in to je tudi po¬
polnoma prav, da bi se le na to vselej in povsod
točno pazilo! Toda tiskati se pa smejo nauki zo¬
per Boga in večne resnice, zoper Cerkev in njene
poglavarje; tiskati se smejo največje laži in
gnusne podlosti in nesramne umazanosti: to se
sme tiskati in razpečavati med ljudi! Moj Bog,
koliko grehov, koliko zapeljavanja, koliko vzbu¬
jenih strasti, koliko sovraštva, nesramnosti in
hudobij!

Dragi mladenič, beži od takega tiska! Obrni
hrbet časopisom in knjigam, ki Ti jih ponujajo
liberalci, naprednjaki, svobodomiselci, socialni
demokrat je! Vrzi proč knjige, proč časopis, ki
hujska zoper vero, zoper Cerkev, zoper duhovne,
ki zagovarja razporoko, svobodno šolo, grozote
po Francoskem in Španskem, ki ima nesramne
in umazane povesti! Vrzi proč vse, kar se ne
ujema z nauki Tvojega katekizma! Saj vendar
ne boš sreče iskal v tem, da si um napolniš z
zmotami, da si srce napolniš s strastmi, pohoto
in poželjivostjo! Beži torej, beži!

d) P r o č o d satana.

Sveti Peter uči, da satan hodi okoli kakor
rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Strašna podoba!
Kdo se ne bi bal divjega leva, ki išče plena, da
ga raztrga in požre, pa strašno rjove, da se zem-

124

lja stresa? To je medla podoba satana, ki išče
Tebe, da Te popolnoma uniči.

Satan napada po hudobnih, izprijenih, pre¬
kanjenih ljudeh, ki bi Te s sladkimi besedami
in priliznjenim obnašanjem zapeljali s pota vere
in čednosti. Zato beži, beži od ljudi, ki se
Ti sladkajo, Ti obetajo prostost, neodvisnost,
razsvetljenost, razkošno uživanje; beži od ljudi,
ki Te vabijo v nevarno tovarišijo, veselice in za¬
bave; beži od ljudi, ki Ti vsiljujejo nevarnih
knjig in časopisov. Pravim, beži od njih, saj ču¬
tiš, da so apostoli satana, pa rušeč kraljestvo
Božje razširjajo kraljestvo satanovo.

Pa ne samo po ljudeh, tudi kar naravnost
napada satan: vzbuja Ti in podžiga vse hude
strasti v Tvojem srcu, podžiga Ti prevzetnost,
sovražnost, togoto, svojeglavnost, pohoto, pože-
ljivost. Kaj pa sedaj ? Oh, sam od Sebe bežati ne
moreš, zato se moraš pa postaviti v bran in se
navalom upreti z mladeniško silo in z vso mla¬
deniško navdušenostjo. To je že drugi način bo¬
jevanja: oglejva si ga!

2. Odpor.

Kajne, beseda odpor in poziv na odpor Ti
ugaja bolje, kakor pa beseda beg in poziv k begu.
Toda prepričal si se, da je v vojski zoper sovraž¬
nike Tvojega zveličanja tudi za beg treba mnogo
poguma in moške moči, da več, kakor pa iti v
omenjene in opisane nevarnosti. Enako je v tej
sveti vojski tudi odpor nekaj prav posebnega.

Upirati se moraš samemu Sebi, upirati hu¬
dim nagnjenjem in silnim strastem Svojega last-

125

nega srca, upirati Svojim lastnim počutkom. Tak
odpor zoper sebe je pa veliko bolj težak, kakor
pa odpor proti zunanjim sovražnikom. Imamo
mnogo junakov, ki so se pogumno upirali sovraž¬
nikom, jih zapodili v beg in si osvojili trdnjave
in dežele, ki pa sebe niso premagali, marveč so
bili sužni svojih strasti.

Akoravno je tak odpor silno težak, je vendar
neizogiben. Saj tudi Ti zdihuješ z apostolom
Pavlom: »Vidim drugo postavo v mojih udih, ki
se upira postavi mojega razuma in me daje v
jetništvo postavi greha, ki je v mojih udih .« 1
Tej drugi postavi se moraš torej upirati, da ne
boš sužen greha. Čuj še en izrek istega apostola:
»Bratje, nismo obvezani mesu, da bi živeli po
mesu; ker ako boste živeli po mesu, boste umrli;
ako pa po duhu obrzdate dela mesa, boste
živeli .« 2

Dragi mladenič, vidiš torej, da se boš moral
Upirati samemu Sebi, da boš moral zatajevati
samega Sebe, ako nočeš postati podel sužen Svo¬
jih strasti, Svoje mesenosti. Sedaj moraš pa še
bolj natanko spoznati sovražnike, zoper katere
se boš boril.

a) Odpor počutno sti sploh.

Ko sva govorila o raznih sovražnikih, sva se
prepričala, da imajo svoj sedež v telesu, pa tudi
telesu mnogo škodujejo, kakor nezmernost, ne¬
čistost. Po telesu deluje počutnost in nas silno
napada.

1 Rim 7, 20.

2 Rim. 8, 12. 13.

126

Kristjan spoštuje svoje telo. Ve namreč,
kako mu je Stvarnik dal telo za to, da služi duši
v dosego večne blaženosti; ve, da ga je posvetil
sam Sin Božji, ki je človeško telo nase vzel; ve,
da po telesu sam Sveti Duh deluje, ki namreč po
vidnih Zakramentih posvečuje samo dušo; ve, da
bo telo kdaj iz groba vstalo, se zopet združilo z
dušo in vseh poželenj očiščeno v nebesih uživalo
posebno blaženstvo.

Da, to je naš vzor: telo poveličano, ki ne
vzbuja nobene poželjivosti več. No, tako telo bo
plača za boje, prestane na zemlji zoper poželji-
vost mesa. V kolikor mi tukaj zatiramo požel j i-
vost in poželjnemu telesu ne strežemo-, toliko se
približujemo onemu vzornemu stanju.

Vidiš, kako potreben je odpor telesu, odpor
njegovi počutnosti. Zato, dragi mladenič, se na¬
vadi, da ravnaš s telesom bolj strogo. Ne boj se
težkega dela, ne boj se ne vročine, ne mraza,
marveč vkljub temu izpolnjuj veselo Svoje dolž¬
nosti. Upiraj se želji telesa po obilni hrani, še
bolj oni po obilni, izbrani pijači. Ubogaj Cerkev,
ki Ti zapoveduje razne bolj ali manj stroge poste.
Tudi ne poželi preveč počitka; zjutraj vstani zgo¬
daj in hajd na delo, pa prav pridno delaj, ako
tudi telo nekoliko zdihuje.

Tako boš krotil svojo počutnost in Te strasti
ne bodo mogle lahko premagati. V Tvojem telesu
bo gospodoval duh, ne pa poželjivost, kakor pri
živalih, od katerih se moraš vendar razlikovati
in odlikovati.

127

b) O d p o r p o g u t k o m .

Gotovo si že izkusil, kako nevarni so počutki.
Po počutkih spoznavamo svet zunaj nas. Kar pa
mi po počutkih zunaj sebe opazimo, to naše srce
kaj rado poželi. Saj se po počutkih v nas ustvar¬
jajo razne predstave, ustvarjajo razne podobe v
domišljiji, in odtod se zaneti vsa poželjivost
srca; poželjivost nam pa zmanjšuje moč za čed-
nostno življenje in nas poriva v vsakovrstne
umazanosti.

Prav posebno nevarne so oči, ker so v naj¬
bolj tesni zvezi s srcem,. Kar se gleda, se koj v
duši predstavlja in v istem hipu tudi zaželi. Ko¬
lika nevarnost, da se vzbudi poželjivost, ki
v Tvojem srcu kakor pod pepelom tli! Spomni se
na kralja Davida, ki je videl Betzabejo, ko se je
kopala: koj jo je poželel, pozval k sebi in preše-
stoval. Kdo je premotil Samsona? Ali ne lepa
Dalila? In modrega Salomona? Ali ne krasota
poganskih žensk? Pazi torej na oči. Posnemaj
Joba , 1  ki je s svojimi ogrni sklenil zvezo, da še
pomislil ne bi na devico. Ubogaj modrega Sira-
ha, ki Te svari: »Ne upiraj oči na dekle, da Ti
njena lepota ne bo povod padca !« 2

!Res, v svetu živiš, pa ne moreš imeti zaveza¬
nih oči. Toda drugo je, ženski spol videti in ž
njim obgevati, v kolikor je potrebno, pa previdno
in obzirno; drugo pa je v ženske oči upirati, po¬
željivo jih od vseh strani ogledavati in njihove
lepote občudovati. Ako žensko pogledaš, kolikor
je potrebno in si previden, ne bodo se Ti vzbu-

1 Job. 31, l.

2 Sir. 9, 5.

128

dile hudobne želje, vsaj prehude, prenevarne ne;
lahko se jih boš otresel. Ako bi pa v ženske oči
upiral, morda kar naravnost iz poželjivosti in
nespodobno, ne čudi se, ako ogenj vzplamti in
Ti od poželjivosti kar goriš in jo poizkušaš tudi
nasititi Sebi in dekletu v nesrečo in sramoto.

Nevarna so tudi ušesa. Ako poslušaš lastno
hvalo, kako naglo Ti bo ponarasla samoljubnost,
kako naglo prezir do bližnjega! Kaj pa nesramno
govorjenje, umazane šale, nespodobne pesmi?
Vzbude Ti nesramne misli, ognusijo Ti domiš¬
ljijo; po domišljiji in po mislih se predrami v
telesu mesena poželjivost, da se morda celo telo
samo omadežuje. In kako silne bodo nečiste iz-
kušnjave, kako poželjivo telo, ako bi nespodob¬
nosti poslušal ali celo govoril rad, pogostokrat!
Odpor torej sluhu, zatajuj željo vse videti in vse
vedeti, premaguj se.

Vonj ni posebno nevaren; vendar pa bi bil
dokaz velike mehkužnosti, ko bi po dišavah hre¬
penel. Najbolje storiš, ako rečeš s sv. Avgušti¬
nom: »Za ugodne dišave se dosti ne zmenim. Ne
pogrešam jih, ako jih ni, ne odbijam jih, ako so
tu, pripravljen sem, jih nikdar ne uživati «

Bolj nevaren je okus, ki strastno hlepi po
hrani in pijači, in sicer po ugodni in obilni.
Hrano uživamo, da moremo živeti in svoje dolž¬
nosti izpolnjevati. Pri dušnem in telesnem delu
se iztrošijo naše moči. Treba jih je nadomestiti
s počitkom in hrano. Hrani je pa modri Bog do¬
dal poseben užitek, neko slast, ker ta užitek člo¬
veka nagiba, da si z delom hrano pripravi in da
jo zares uživa. Toda nikoli ne jesti in piti edino
radi slasti in užitka, ampak glavni namen naj

129

Ti bo vedno ta, da si ohraniš dovoljnih moči in
moreš izpolnjevati Svoje dolžnosti.

Užitek, slast pa utegne človeka zapeljati, da
je in pije požrešno, prehlastno, preveč, nezmerno
in da išče izbranih jedil in izbranih pijač. Tukaj
se moraš upreti in se zatajevati. Bodi zadovoljen
z navadno hrano; nikar ne misli, da so tam ne¬
besa, kjer se na mizo nosijo izredno pripravljene
jedi. Tvoja navadna hrana je veliko bolj zdrava
in tečna, saj ima v sebi zadostno ravno onih
snovi, katere Tvoje telo potrebuje, da ne opeša.
Izredno okusno pripravljene jedi. pečenke, sla¬
ščice kaj lahko pokvarijo želodec, kar se pri taki
gospodi opaža, pa tudi mehkužnost pospešujejo
in meseno poželjivost, moč odpora pa zmanjšu¬
jejo. Kaka sirota je človek, ki je razvadil okus
in z nobeno hrano ni zadovoljen! Ali ni veliko
bolj srečen in svoboden človek, ki okusa ni raz¬
vadil, pa mu ide v tek vsaka hrana?

Še bolj se varuj opojne pijače; na njo bi se
želodec, bi se vsa Tvoja narava hitreje privadila.
Kako hitro se prekorači zmernost, ako ne ravno
prav mnogo, pa vsaj nekoliko; kako naglo zavre
kri; kako pogostokrat se vname poželjivost! Ni¬
kar ne misli, da je srečen ki ima vsak dan po¬
ljubno najboljših vin in drugih pijač! Ali ne veš,
da take pijače prezgodaj pokvarijo telo, da se
pojavi protin, vodenica in milijon drugih boleh¬
nosti? Najbolj tekne kozarec dobre, hladne vode!
Kako škodljivo je tisto žganje po dvakrat, tri¬
krat na dan pri delu, in morda še špirit, ki ima
toliko alkohola v sebi! In gorje mu, ki se privadi
žganju! No, o tem sva že govorila.

Mladeničem, II* 9

k

130

Dragi mladenič, tu Ti je potreben odločen
odpor. Ako nisi popoln abstinent, skleni, žganja,
posebno onega od špirita, nikdar ne pokusiti,
vina pa za razvedrilo v veseli tovarišiji in za od-
počitek v gotovih dneh popiti le prav umerjeno
merico. To Ti ne bo škodovalo; tudi kak požirek
pravega žganja včasih, kadar si prav utrujen in
razgret, bi se utegnil prileči, ne pa piti ga vsak
dan in navadno. Ali se boš teh meja držal, jih ne
prekoračil? Ali imaš toliko moči in odporne sile?
In ako je nimaš, ali boš postal popoln abstinent?

Najbolj nevaren je pa tip. Živci za tip so raz¬
širjeni po celem telesu; povsod čutiš, kaj je hra¬
pavo ali gladko, trdo ali mehko, toplo ali hladno.
Tip je zato nevaren, ker je v tesni zvezi s poželji-
vostjo, katero more hitro vžgati; posebno neka¬
teri deli telesa so za poželjivost nevarni, ko bi
se jih dotikoval. In zbujena poželjivost silno hre¬
peni po gotovem dotikovanju svojega ali tujega
telesa, hrepeni po dotični nasladi, ki prešinja
vse telo.

Dragi mladenič, ali se boš vojskoval zoper
ta prenevaimi in prezamamljivi počutek? Zato
premaguj preprosto obnašanje do samega Sebe,
še bolj se upiraj preprostemu vedenju do oseb
drugega spola, ne daj telesu predolgega počitka,
ne premehke postelje, da se Ti čutdipa preveč ne
razvije in ne postaneš nečistnik.

c) Odpor razbrzdani domišljiji.

Kar s počutki spoznamo, pretvori naša duša
v notranje predstave, katere hrani spomin. Te
predstave pa zajema domišljija, pa jih po svoje
združuje, razdružuje in izpreminja. Na domišljijo

131

pa marsikaj močno vpliva. Domišljija, bolj de¬
luje, kadar so živci razgreti, slabše pa, kadar je
Človek pobit in potlačen; najbolj pa vpliva na
domišljijo huda strast in mesena poželjivost, pa
tudi zbujena domišljija povečava strasti, pove¬
čava poželjivost.

Domišljija vzdržuje in povečuje jezo, sovraž¬
nost, žalost, nevoljo, strah, bojazen; ona podžiga
razne nagone, posebno spolni nagon; ona nagiba
na užitke, na čast, na gospodovavstvo, na do¬
bičke; ona deluje celo na višje dušne moči; ako
jo zavzame strast, poizkuša pridobiti za to strast
tudi razum, ker mu jo le od ugodne strani pri¬
kazuje; um pa vpliva na voljo, da se odloči za
to, kar hoče strast

Dragi mladenič, ali spoznaš, kako nevarna
bi bila za Te izprijena, pokvarjena, umazana do¬
mišljija? Ako ne bi pazil na Svoje počutke, am¬
pak bi gledal polžke, nespodobne stvari, poslu¬
šal umazane govore, nespodobno Sebe ali druge
dotikaval, bi predstave vseh teh nespodobnosti
ostale v spominu, kjer bi jih našla domišljija, pa
bi si jih osvojila, bi jih še olepšala, lepoto in okus
in slast še povečala. Kaj bi sledilo* odtod? Telo
bi plamtelo od poželjivosti, vse "nečistosti bi se v
domišljiji pri vsaki priliki ponavljale, hrepene¬
nje po dotičnih dejanjih bi raslo, celo um bi jih
začel odobravati in volja bi jim privolila.

Ali čutiš potrebo odpora zoper vse, kar bi Ti
domišljijo pokvarilo, umazalo in zoper domiš¬
ljijo samo, ako je morda že razbrzdana? Pazi na
Svoje oči, da ne bodo gledale nespodobnosti, pazi
na ušesa, da ne bodo poslušala umazanih govo¬
rov, pazi na Svojo počutnost, da Ti ne vzplamti

9 *

132

mesena poželjivost, pazi na knjige in liste, ki jih
čitaš, da li niso ostudni, nesramni: pazi, zatajuj
se, da ne umažeš domišljije! Pazi na domišljijo
samo, ne pusti, da bi kar po svoje sanjarila; ako
se začne pečati z nevarnimi podobami, izkušaj jo
od teh podob odvrniti, obrniti jo na bolj pleme¬
nite stvari, na delo, na razgovor, na plemenito
čitanje, na molitev! Le prizadevaj se, vojskuj se,
da se ne izgubiš.

d) Odpor nevarnostim razuma.

Razum je najvišja moč Tvoje duše. Razum
hrepeni po resnici, po večni resnici. Toda tudi
razumu prete razne nevarnosti. Dandanes je ne¬
varnost za preveliko radovednost, pa se čita vse,
čita veliko, čita brez preudarka, da li je varno
ali pogubno, kar misliš čitati. Iz te radovednosti
prihaja, da so ljudje površni, ker ne utegnejo
vsega dobro premisliti, da si napolnijo razum z
mnogimi zmotami, večkrat z mnogimi za čas-
nost in večnost pogubnimi zmotami. Silno ne¬
varno je, ako nad razumom zavlada kaka strast,
ier ji razum služi in samo to išče, kar je strasti
v korist, samo to vidi, kar strasti ugaja. Kolika
škoda! Zraven pa površen in strasten človek
svoj e mnenj e drži za edino pravo, kaj nasprotnega
ne pusti veljati, le svojo trdi, nasprotnike grdi in
blati, in tako nastajajo prepiri, kletve, sovraštva.

Kajne, koliko nevarnosti za Tvoj razum in
njegovo delo! Dragi mladenič, ali se ne boš uprl
tem nevarnostim in ne boš brzdal Svoje rado¬
vednosti, brzdal Svojih strasti, brzdal Svojega
mnenja? Potrebno Ti je za ta odpor in za te
brzdanje vednega premagovanja, vedne borbe.

133

e) Odpor razuzdani volji.

Prevažna dušna moč je tudi Tvoja volja:
volja v Tebi vlada, kakor hočeš misliš, govoriš,
delaš, hodiš, gledaš, počivaš, ješ, piješ. Volja je
prosta; zato se Tebi šteje v greh ali zaslugo,
za kar si se prosto odločil. Moral bi se odločevati
le za dobro; toda koliko je vplivov na voljo, da
se odločuje za to, kar je zlo, kar je škodljivo,
kar je prepovedano in grešno.

Že po rojstvu je volja bolj k slabemu, kakor
pa k dobremu nagnjena. Zraven pride telesna
počutnost, v katero je volja po duši nekako vko-
reninjena, pa je od te počutnosti jako odvisna,
da jo počutnost potegne za seboj in ji volja hitro
pritrdi. Razum bi moral voljo voditi; toda če
je razum podlegel strasti in ji služi, vpliva na
voljo, da se tudi ona poda strasti in se odločuje
za njena dela. Vidiš, kako lahko postane Tvoja
volja razbrzdana, sužnja strasti, da one v Tebi
vladajo.

Kaj Ti je storiti? V boj zoper huda nagnje¬
nja, v boj zoper meseno počutnost, v boj zoper
razum zapeljan po strasteh, da Ti bo volja pro¬
sta in boš svobodno le to hotel in želel, kar je
resnično, dobro, plemenito, kar Te vodi k Tvoji
večni sreči.

f) Odpor razbrzdanim strastem.

Oh, koliko je v Tebi strasti; kako hitro se
Ti vzbujajo, kako so mogočne in nasilne! Lju¬
bezen, sovraštvo, jeza, lakomnost, obupnost, ne¬
voščljivost, oholost, lažnivost, obrekljivost, kri¬
vičnost, posebno samoljubnost, požrešnost in

134

nečistost in še marsikatere druge. Kolika ne¬
sreča, kjer vladajo te strasti! Ali naj vladajo
tudi v Tebi, dragi mladenič?

Ne, ne smejo! Zato se jim moraš upreti, da
jih obvladaš in obrzdaš. Ne čakaj, da porasejo
in postanejo močne: upri se koj spočetka, nič se
ne pogajaj z njimi, obrzdavaj jih! Ako čakaš,
premišljuješ, se bodo razvile, obvzele Ti srce,
dušo in telo, pa boš izgubljen. Zato beži in
upiraj se!

VI. Bojno orožje.

Prečital si navodilo, kako se moraš bojevati.
Bežati moraš od vseh nevarnosti, kjer se vne¬
majo strasti in upirati se vzbujenim strastem,
upirati Svoji počutnosti, Svojim počutkom, Svoji
razbrzdani domišljiji, nevarnostim razuma in
razbrzdani volji. Spoznaš, da moraš; ako ne be¬
žiš in se ne upiraš vedno, neprestano, na vse
strani, se strasti razvijajo, posebno samovolj¬
nost, nezmernost in nečistost, ter Te s silo po¬
tegnejo do dejanj, ki so zoper Tvoje dolžnosti do
Boga, do Sebe, do bližnjega in do stvari, škodu¬
jejo Ti na duši in na telesu, da ne dosežeš Sebi
namenjene sreče ne na zemlji, ne v večnosti.

Ko vse to premišljuješ in čutiš Svoje slabosti
in vidiš toliko nevarnosti v Sebi in zunaj Sebe,
se prestrašiš, pogum Ti upade, skoraj že obupuješ
in vriva se Ti misel, da tak boj ni mogoč.

Toda, zakličem Ti: ne obupuj! Ampak zgrabi
za bojno orožje, dobro ga sukaj in prav kmalu
Svoje sovražnike popolnoma uničiš, ali vsaj tako
ukrotiš, da opešajo in Ti ne bodo več nevarni.

135

■Pa kje je to bojno orožje? Kako naj ga
suče,m in vihtim? povprašuješ. Čuj točen in
zanesljiv odgovor!

1. Spoznanje.

Najpoprej moraš prav točno znati in globoko
umevati, kaj je Tvoj namen, kake so Tvoje
raznovrstne dolžnosti, kje in kateri so sovraž¬
niki Tvoje časne in večne sreče in kako se moraš
zoper nje vojskovati.

O tem so Te učili že Tvoja dobra mati; o
tem si se poučeval v šoli; o tem čuješ pri pri¬
digah; o tem se govori po izobraževalnih dru¬
štvih in telovadnih odsekih; o tem se piše po
naših časopisih in knjigah, posebno po onih, ki
so namenjene naši mladini.

Isti namen ima tudi ta knjižica, katero čitaš
sedaj. Hotel sem Ti, dragi moj mladenič, stare
in vendar vedno nove resnice podati v novi
obleki in v drugi zvezi; posebno točno sem Te
hotel poučiti o Tvojih najhujših sovražnikih in
o nesreči za dušo in telo, ako bi Te premagali.
Ravno zato sem pa obsežno razpravljal o čistosti
in nečistosti, o treznosti in pijanstvu, pa o pri¬
ložnostih, katere bi Te odvrnile od čistosti in
treznosti, ter Te kar treščile v blato nesramnosti
in pijanstva. Pozval sem Te na boj.

Kajne, sedaj vse bolj točno spoznaš Sebe
samega, Svoje srce in vse, kar se v Tebi godi? Ti
spoznaš, da se moraš vojskovati, saj čutiš in
bridko obžaluješ, da si iz pomanjkanja dovolj-
nega spoznanja sovražnikom podlegel, podlegel v
Svojo nesrečo in sramoto. Spoznaš, da se moraš

136

teh sovražnikov otresti, da si jih moraš pod¬
jarmiti.

Hvala Bogu, glej, to spoznanje je bojna
obleka, bojna priprava in prvi korak za boj, ki
Ti je neizogiben.

2. Trden sklep.

Iz tega spoznanja se pa rodi trden sklep, da
se boš vojskoval in se nikoli podlo, lahkoumno
izdal in vdal grdim, neusmiljenim sovražnikom,
divjim, umazanim strastem. Sramuješ se sa¬
mega Sebe, da si bil do sedaj tako slaboten, ne¬
kako zaslepljen in si sam drl v brlog Tvojih
smrtnih sovražnikov, šel v razne že omenjene ne¬
varnosti; da, strmiš sam nad Seboj, ker sedaj
spoznaš, da si se celo veselil, ko so Te na tla po¬
drli, pa si se oskrunjeval z nečistostjo in kvaril
s pijanostjo in ponašal s ponočno sirovostjo.

Seaaj se pa zavedaš Svoje nesreče in sramote;
ne, v teh groznih verigah nečeš ostati, raztrgal
jih boš, napadel sovraga in se osvobodil, da boš
mogel svobouno izpolnjevati Svoje dolžnosti in
utemeljevati Svojo časno in večno srečo, za ka¬
tero Te je dobri Bog ustvaril.

Sklep je storjen, vojskovati se hočeš; pogum
Ti raste, premagal se boš in bežal boš od zamam-
ljivih nevarnosti, od krajev, kjer Ti je sovrag
položil zanjke, premagal se boš in se odločno
brez strahu uprl in upiral naskoku raznih
strasti.

Toda, ako pregleduješ Svojo slabost, Svoje
strasti, vse nevarnosti, Ti začne pogum upadati
in bojiš se, da sklepa ne izpelješ, da boš omagal.
In zares, sam bi omagal, tako silne so nekatere

137

strasti, posebno strast mesene poželjivosti. Toda
ne boj se; Bog Ti je pomoč obljubil, ako ga boš
za njo prosil.

3. Molitev.

O molitvi sva pa že govorila, kajne? In sicer
sva se prepričala, da je molitev prva dolžnost,
ki izvira iz dolžnosti častiti Boga. Sedaj pa po¬
glejva prošnjo molitev sploh in pomočnike pri
molitvi, da bomo bolj gotovo uslišani.

a) Prošnja molitev.

Dragi mladenič, iz katekizma veš, da se brez
milosti Božje ne moremo zveličati; navadno nam
pa Bog milost podeli le tedaj, ako ga prosimo.

Izkušnjave v nas in strasti naše so tako na¬
silne, da jih sami ne moremo premagati. To uči
vsakdanja izkušnja. Vzrok temu je pa ta, ker na
našo prosto voljo huda nagnjenja in strasti silno
vplivajo in jo nase nagibajo. Te strasti delujejo
pa tudi na razum, ki našo voljo vodi, pa ga po¬
tentne, da ne spozna jasno, kaj je prav in čed-
nostno, ampak le bolj kakor v megli in da pri¬
trdi strasti, ki ga moti. Da je tako res, si Ti v
strasteh že mnogokrat izkusil; saj se Ti je prav
zdelo le to, kar je strast želela, neumno pa se Ti
je zdelo, ko so Te svarili starši ali duhovni.
Tako zaslepljen um je pa voditelj volje. Ako je
um tako zapeljan in pritisne strast, ni čuda, da
tudi volja strasti popusti in človek pade.

Kaj je sedaj treba storiti, da Ti Tvoj sklep
ostane trden in ga ne prelomiš? S sv. pismom
Ti rečem : 1  »Ker ne vemo, kaj naj bi storili, nam
ne preostane nič drugega, kakor da svoje oči po-

i 2. Paralip. 20, 12,-

138

vzdignemo k nebu« in prosimo pomoči. Spomni
se tudi na besede Gospodove, da bo dobil le oni,
ki prosi, in na poziv, naj molimo, da v izkuš-
njavo ne pademo.

Moli torej in prosi, Bog se Te bo usmilil, pa
boš govoril s psalmistom : 1  »Hvaljen bodi Bog, ki
ni odbil moje molitve, pa tudi ne Svojega usmi¬
ljenja od mene.« Ako prosiš, Ti bo Gospod pode¬
lil dejanske milosti, ki bo razsvetlila Tvoj razum
in dala moči Tvoji volji, da boš grdobo strasti
in greha še bolj spoznal, in boš dovolj močan, da
strast premagaš in vanjo ne privoliš.

Pomisli pa še nekatere resnice. Bog Ti bo
dal milost, da boš mogel zmagati, ako se tudi
sam prizadevaš. Sam ne smeš rok križem držati;
odločno si moraš prizadevati, da bežiš od nevar¬
nosti in se strastem upreš; ako se prizadevaš, Ti
bo dejanska milost Božja pomagala, da zares be¬
žiš in se zmagovalno upreš; brez te pomoči bi Ti
v nevarnosti ostal in v odporu podlegel. Ali nisi
tega večkrat že sam čutil? Hotel si bežati in
upreti se, sramoval si se grde strasti, pa si ven¬
dar padel. Zakaj: molil nisi, ali pa se nisi resno
prizadeval. Vedi pa tudi, da ni mogoče priti do
tega, da bi poželjivost v Tebi popolnoma ugas¬
nila. Poželjivost je v Tvojem telesu; dokler imaš
telo, Te bo nadlegovala; pač pa jo boš imel pod
nogami in ne boš vanjo privolil, ako boš iz srca
molil in se vojskoval.

Dragi mladenič, moli torej zjutraj, moli zve¬
čer, moli ob času izkušnjave za pomoč; toda moli
presrčno, moli resno in dobil boš pomoči in ne
boš grešil.

1 P s. 65, 20.

139

b) Molitev k preš v. Srcu Jezuso¬
vemu.

V Gospoda Jezusa pa prav posebno zaupaj!
Zakaj je pa Gospod prišel na svet, zakaj je umrl
na križu, zakaj je ustanovil Svojo Cerkev, zakaj
ji je dal svete Zakramente, zakaj je pričujoč v
presv. Režnjem Telesu? Saj veš, da za nas ljudi,
za nas uboge grešnike. On je vse za nas storil,
samo to želi, da bi mi bili srečni, da se zveli¬
čamo. Ako si v nevarnosti in Ga prosiš, ali Te ne
bo uslišal in Ti pomagal, saj Ga prosiš ravno za
to, kar On sam želi in za kar je Svojo kri prelil:
da zmagaš in ne grešiš.

In poglej Njegovo ljubezen! Da bi Vanj bolj
zaupali, nam je odkril Svoje Božje Srce in nam
razodel vso Svojo ljubezen; kako silno gori in
plamti. Obljubil je celo, da bo dal grešnikom mi¬
lost izpreobrnjenja, ako časte Njegovo Srce.

Dragi mladenič, ako si silno izkušan, ako.
Tvoje telo gori poželjivosti, ako Te zapeljivci za
seboj vabijo in mamijo, ako si morda že globoko
padel, ako morda že več časa v grehu ležiš in se
ga celo še nikdar nisi izpovedal: le teci pred sliko
Srca Jezusovega, le hiti, ako. moreš, pred taber¬
nakelj, kjer gori za Te živo Srce Jezusovo, prosi
za pomoč, zdihuj in moli: razsvetlilo se bo v Tebi,
novo moč boš čutil v Svoji duši, pa boš razdrobil
verige starih, grdih navad, pa se boš odtrgal od
zapeljivih tovarišev in boš pomandral Svoje
strasti.

c) Molitev k Devici Mariji.

Glej, dobrote presv. Srca Jezusovega! Še Ma¬
ter nam je dal, da se moremo k Njej prav za-

140

upno obračati. O naša Mati Marija ljubi Boga in
zato ljubi tudi nas. Poglej jo pod križem!.Radi
nas je privolila, da se Njen Sin za nas na križu
daruje, da za nas na križu umrje, da na križu
prelije za nas zadnjo kapljico krvi. Da, želela je
z Njim za nas trpeti in umreti. Kako nas ljubi!

Ona pa tudi ve, koliko je naša duša vredna.
Saj ve, zakaj se je Sin Božji učlovečil, zakaj je
33 let na svetu živel, zakaj je hotel tako grozno
trpeti in tako sramotno umreti. Oh, za nas, da
plača pravici Božji naše dolgove, da zadosti za
naša razžaljenja, da nas spravi z Bogom, da nam
omogoči večno zveličanje.

To ona ve; ve torej, kaj je Tvoja duša vred¬
na. Ker Te pa ljubi in je Tvoja Mati, Ti hoče po¬
magati in Ti preskrbeti vsako potrebno pomoč,
vsako mogočno dejansko milost, da zmagaš, da
se vzdigneš, da se rešiš. Pomagati pa more, saj
je Mati Jezusova, in Ji Njen Sin in naš Gospod
ne more ničesar odreči. In kako tolažljiv je go¬
tovi in resnični nauk, da je ona varihinja in za¬
kladnica vseh zasluženj in milosti, ki nam jih je
pridobil Gospod s Svojim trpljenjem in s Svojo
smrtjo!

Dragi mladenič, ali ne boš v Mater Marijo
zaupal in se k Njej zatekal? Ali pa morda hočeš
ostati v strasteh, ki so Tvoji telesnosti tako slad¬
ke? Morda nimaš prave volje se osvoboditi nji¬
hovega omamljivega objema, akoravno vso sra¬
moto čutiš? Oh, zateci se k Mariji, da Ti da dobre
in močne volje, da boš resnično želel odpovedati
se strastem, pa naj bodo še tako omamljive. Le
moli in zdihuj, kmalu pride ura rešitve.

141

d) Molitev k sv. patronom.

V nebesih imamo še brate, ki nas ljubijo in
žele, da bi zmagali in prišli k njim v večno bla-
ženstvo. Tudi oni so živeli na zemlji, občutili
strasti kakor mi; toda vojskovali so se in zma¬
gali s pomočjo milosti Božje.

Sedaj pa gledajo na nas v naših nevarnostih
in izkušnjavah. Kako nam žele popolne zmage!
Pa ne samo žele, tudi prosijo za nas. Bog jih bo
uslišal, saj so Njegovi prijatelji, saj so Njegovi
presrčno ljubljeni otroci. Le zateci se k njim in
moli, ker molitev hoče Bog.

Zateci se najpoprej k Svojemu patronu, ki
Ti je bil dan pri svetem krstu. Pod njegovim
varstvom si, priporočaj se mu! Moli tudi k sve¬
temu Alojziju, ki se radi posebne sramežljivosti
in čistosti imenuje angelski mladenič in ki ima
ravno zato pri Bogu prav posebno moč, varovati
v čistosti mladeniče, ki ga prosijo. Tudi sv. Sta¬
nislav je mogočen priprošnjik izkušanih mlade-
ničev-

4. Sveta maša.

Kaj je sveta maša, to veš. Pri sveti maši se
Jezus nekrvavo daruje nebeškemu Očetu za nas,
za Tebe. Kri Jezusova teče skrivnostno na oltarju
in kliče k Bogu za usmiljenje. Ali misliš, da bo
ta klic zastonj, brezuspešen? Ne, vselej je uspe¬
šen. Zaradi te svete daritve Bog ne kaznuje greš¬
nikov, kakor bi zaslužili, marveč jim odpre Svoje
očetovsko Srce in jim podeli dejanskih milosti,
ki grešniku um prav posebno razsvetle, da spo¬
zna svoj prežalostni stan in se ga prestraši, ki
mu pa tudi voljo vžgejo, da začne greh, tudi

142

omami ji vi greh, sovražiti, in voljo okrepe, da
more res greh premagati in vredno prejeti Za¬
krament svete pokore.

Dragi mladenič, glej, to je sad svete maše.
No, Ti pa tega sadu dosedaj še nisi občutil. Toda,
odgovori mi, ali greš rad k sveti maši vsaj ob ne¬
deljah in praznikih? Ali pri sveti maši kaj moliš?
Ali ne stojiš tam pri vratih, ali v kakem kotu,
pa na sveto mašo in na molitev še ne misliš ne?
Kako Ti bo potem ta daritev koristila, ko jo ven¬
dar Ti zaničuješ in Gospoda Jezusa žališ v onem
trenutku, ko On iz ljubezni do Tebe Svojo kri pre¬
liva. Ako si bil pa kdaj pri sveti maši pobožno,
oh, ali se Ti ni oglasila vest, ali Te ni obšel ne¬
kak strah, ali se Ti ni zastudil greh, ali Te ni
nekaj gnalo k izpovedi?

Hodi torej k sveti maši, udeležuj se je po¬
božno, iz srca moli in čutil boš pomoč Božjo, ter
se otresel ali pa obvaroval sramotnega suženjstva
grdih strasti.

5. Sveti Zakramenti.

Sveti Zakramenti so za to, da nam milost in
pomoč Božjo podeljujejo, in sicer primerno po¬
sameznim našim potrebam. Ni Ti treba praviti,
da nam sveti Zakramenti podele ali pomnože
posvečujočo milost Božjo, pa tudi pravico do po¬
sebnih dejanskih milosti -za razne potrebe.

Pri svetem krstu postanemo otroci Božji in
dobimo pravico do dejanske pomoči, da moremo
živeti kot otroci Božji. Pri sveti birmi postanemo
vojščaki Kristusovi in dobimo pravico do potreb¬
nih dejanskih pomoči v borbah za življenje po
veri, za kar prav posebno pomagajo darovi Sve¬
tega Duha. Pri sveti pokori dobimo zraven po-

143

svečujoče milosti Božje pravico do dejanske po¬
moči v izkušnjavah, da se ne povrnemo v greh.
Pri Zakramentu sv. Rešnjega Telesa se nam vne¬
ma posebno ljubezen Božja. Pri svetem posled¬
njem olju dobimo zraven posvečujoče milosti
Božje pravico do posebne pomoči v bolečinah, v
smrti in zoper hudobnega duha. Pri svetem za¬
konu in mašnikovem posvečevanju dobe dotič-
niki pravico do posebne pomoči za izpolnjevanje
svojih stanovskih dolžnosti.

Vidiš torej, da so sveti Zakramenti za naše
življenje, za čas in za večnost posebno važni in
odločilni. Midva se bova sedaj pečala samo z
dvema: z Zakramentom svete pokore in sv. Reš-
njega Telesa.

a) S v e t a pok o r a.

Grozno je, ako grešiš. Po smrtnem grehu iz¬
gubiš posvečujočo milost Božjo in z njo pravico
do onih posebnih dejanskih pomoči v raznih po¬
trebah življenja; izgubiš tudi darove Sv. Duha,
in nimaš ne strahu Božjega, ne pobožnosti, ne
moči, ne sveta, ne uma, ne učenosti in ne mo¬
drosti. Prepuščen si Svojim strastem, padaš od
greha v greh in v največji nevarnosti si, da v
grehu umrješ in prideš v peklenski ogenj.

Kajne, to je strašno! Ako imaš le še neko¬
liko navadne pameti, ako je le še iskrica lju¬
bezni do Sebe samega v Tvojem srcu, boš iz
vsega srca želel, da se rešiš tega nesrečnega po¬
ložaja, da se rešiš nevarnosti. Iskal boš in po¬
vpraševal boš, je-li in kako je rešitev mogoča.

No, Tebi, ki si katoliški kristjan, ne bo treba
šele iskati pomočkov za rešitev, Ti za ta pomo-

144

ček dobro veš: prejeti moraš Zakrament svete
pokore, izpovedati se moraš.

O ljubezni Srca Jezusovega, ki nam je za
spravo z Bogom ustanovil tako lahko in našemu
srcu primerno sredstvo! Dragi mladenič, po¬
misli to-le.

Ako otrok kaj napačnega stori, starši hočejo,
naj hudobijo pove, in ako pove, ga manj kaznu¬
jejo ali pa mu kazen celo odpuste. Tako ravna
tudi sodnik s hudodelcem: ako hudobijo odkrito
pove, je to priznanje okolnost, ki kazen zmanjša.

Pa tudi srce naše je tako, da moramo pove¬
dati, kar nam je v srcu. Ako si vesel, iščeš pri¬
jatelja, da mu veselje razodeneš; in ko* se sku¬
paj veselita, je veselje še bolj sladko. Ako Ti
tuga mori srce, sedaj šele iščeš sočutnega člo¬
veka, da se mu iztožiš, pa si' srce olajšaš in laglje
trpiš. Kolikokrat čitamo o hudodelcih, katere
skrivna hudobija tako peče, da ne morejo miro¬
vati, marveč gredo sami k sodniku, se izdajo in
kazni podvržejo.

In glej! ravno to potrebo našega srca je Je¬
zus uporabil za spravo z Bogom. Kar Ti vest teži,
povej Božjemu namestniku in pokesaj se, in vse
bo pozabljeno. Sam čutiš, ko izpoveš greh, pa naj
bo še tako grozen, gnusen in sramoten, že s tem
se Ti srce olajša, kakor da se ti je težak kamen od
srca odvalil. Poveš pa Svoj greh samo Svojemu
duhovnemu očetu tiho, da nikdo ne sliši; izpoved-
nik je pa pod smrtnim grehom in pod težkimi cer¬
kvenimi kaznimi zavezan, da molči kot grob. Da,
izpovednik Te lepo pouči, da Ti novega poguma,
odveže Te in Ti samo malo pokorico naloži.

145

Ko si pa to storil, Ti Bog sam odpusti greh,
odpusti večne kazni, vrne posvečujočo milost
Božjo, vrne darove Sv. Duha, vrne pravico do po¬
sebnih dejanskih pomoči v raznih potrebah Tvo¬
jega življenja. Ti si zopet v ljubezni Božji, zopet
otrok Božji, zopet so Ti nebesa odprta.

Dragi mladenič, ali se tega sredstva ne boš
rad posluževal? O kolika škoda za Te, ko bi Ti
hodil k izpovedi samo o veliki noči ali morda še
v adventu. Strasti Te napadajo vsak dan, po iz¬
povedi se nekoliko časa boriš, potem pa omagaš,
grešiš in vse milosti izgubiš. Strast raste, slabost
Tvoja je od dne do dne večja, pogostokrat grešiš,
strast se Ti razvije v navado; sedaj si pa njen
suženj. Ko greš o veliki noči ali adventu k iz¬
povedi, oh koliko greha, oh kaka slabost, in Tvoj
sklep, da se boš poboljšal, kako je slab, sam Sebi
ne verjameš; veš, da boš kmalu zopet padel, ker
ne čutiš moči, da bi strgal grešne zveze, da bi
premagal navado, ne čutiš moči ne za beg, ne za
odpor. O sirota!

Ne bi pa Ti tako opešal ,"ko bi bil koj od mla¬
dih nog po večkrat k izpovedi bodil. Saj bi dobil
več pouka, saj bi prejemal pogosto milost Božjo
in pravico za pomoč v izkušnjavi, pa ne bi padel;
ako bi pa padel, hitro bi se vzdignil, dokler še
nisi suženj svoje strasti, in mogel bi se zopet
boriti, in sicer zmagovalno. To velja posebno za
nezmernost in za nečistost.

Pa še je čas. Ako si še tako globoko padel
in Te je strast popolnoma zasužnjila in ječiš v
njenih verigah, ne boj se; skleni, da boš šel k
izpovedi pogostokrat, vsaj mesečno, spočetka pa

Mladeničem, II.

10

146

še večkrat in preden mine leto dni, boš prost
verig, boš lahko in veselo živel.

Dragi mladenič! Ako sebe ljubiš, ako Ti je
mar lepo življenje in srečna večnost, Ti veš, kaj
moraš storiti. Prosim Te, rotim Te, skleni in
delaj.

b) Sveto obhajilo.

Da zmaguješ stanovitno, potrebno Ti je sveto
obhajilo. Tako Ti Zveličar sam kar naravnost
govori : 1  »Resnično Vam povem, ako ne boste
jedli mesa Sinu človekovega, ne boste imeli živ¬
ljenja v sebi. Kdor pa je moje meso in pije mojo
kri, bo imel življenje in jaz ga bom obudil po¬
slednji -dan.«

Življenja, namreč življenja milosti Božje ne
boš imel, ako ne uživaš telesa Gospodovega. Kdo
pa nima življenja? Edino tisti, ki je v smrtnem
grehu. Kaj iz tega sledi? Brez svetega obhajila
boš padel v smrten greh, ker boš preslab, preone-
mogel, da bi zmagal strasti, ampak bodo strasti
zmagale Tebe.

To je kar naravno. Kjer je življenje, mora biti
tudi temu življenju primerna hrana, drugače
življenje zamrje. Življenje je v rastlinah, zato
morajo imeti hrano; življenje je v živalih, zato
morajo imeti hrano; življenje je v človeku, zato
mora tudi on imeti hrano; življenje je v duši,
zato mora tudi ona imeti hrano.

V duši je naravno življenje; za to življenje
je hrana resnica in ljubezen. Je pa v duši še nad¬
naravno življenje, namreč življenje posvečujoče
milosti Božje; to življenje potrebuje hrane, in
sicer primerne nebeške hrane. Ali jo imamo?

i Jan. 6, 54, 55.

147

Da, imamo jo, namreč presveto Rešuje Telo Go¬
spodovo, katero zauživamo pri svetem obhajilu.
Tako je zaukazal sam Gospod.

Iz tega pač lahko sklepaš, da brez te nebe¬
ške hrane ne boš mogel ohraniti dušnega življe¬
nja. Kakor namreč telesna hrana telesno življe¬
nje ohranjuje, mu izgubljene moči nadomeščuje,
življenje še bolj razvija in neko slast daje, ravno
tako tudi ta nebeška hrana življenje milosti
Božje ohranjuje, moči, v vsakdanji borbi zmanj¬
šane, nadomeščuje, življenje milosti še pomno-
žuje in pa tudi neko veselje v srcu vzbuja. Ako
pa te hrane ne bi zaužival, bi v vsakdanjem
trudu zoper tako divje strasti, zoper tolike izkuš-
njave polagoma opešal, nazadnje zadobil smrt¬
no rano in življenje izgubil.

Zakrament sv. Rešnjega Telesa vžiga prav
posebno sveto ljubezen do Boga, sveto ljubezen
do krščanskega življenja, posebno navdušenost
in moč za sveto čistost; zmanjšuje nam huda
nagnjenja in krepi nam dobro voljo. Res, poželji-
vosti in mesenosti nam ne zaduši, ne izkorenini,
toda sveti ogenj čiste ljubezni odvzame poželji¬
vemu ognju moč, da nam ne more škodovati.

Kako dolgo pa zadostuje enkratni užitek? Za
telo dobro veš, da se moraš hraniti vsak dan po
dvakrat, trikrat; ako prav težko delaš, še po
večkrat; brez hrane bi mogel prestati le nekoliko
dni, od dne do dne bi pešal in nazadnje umrl.
Kaj pa hrana sv. obhajila? Ako povprašamo sveto
Cerkev, sodili bi, da bi mogla zadostovati celo
leto, Ti ohraniti življenje milosti Božje in Te ob¬
varovati smrtnega greha. Saj četrta cerkvena za¬
poved zapoveduje le enkratni prejem v letu.

10 *

148

In zares, dogodi se, da ta ali oni ne greši
smrtno, akoravno gre k sv. obhajilu samo enkrat
v letu: morda kaka ženica, ali kak mož, ki je bolj
star, nima več posebnih strasti in živi mirno,
tiho pri svojem delu. Toda tak nisi Ti. Mlad si,
polno iskre krvi se pretaka po Tvojih žilah, po-
željivost in mesenost v Tebi kar gori, priložnosti
za pohotno uživanje se ne manjka, vabijo, da,
celo silijo Te vanje: v hiše, v gostilne, na pono¬
čevanje, na plese, na pijače. Koliko napora bo
treba, da se dobro bojuješ, da bežiš od nevarno¬
sti in se upiraš sovražnikom! Ali imaš toliko
moči? Oh poglej na naše mladeniče, na one, ki
pristopajo k mizi Gospodovi samo po enkrat, ali
dvakrat v letu! Koliko greha, koliko razuzda¬
nosti, koliko nečistosti, koliko zapeljevanja, ko¬
liko nezmernega uživanja, koliko sirovosti: si¬
rote so, premagani, sami sebe se sramujejo, toda
nadalje greše.

Kaj sledi iz tega? Da moraš pristopati k mizi
Gospodovi večkrat v letu, ako hočeš ostati po¬
šten, sramežljiv, čist, trezen, ako si hočeš ohra¬
niti življenje milosti Božje. Na to namiguje Go¬
spod sam, ko to hrano imenuje kruh ali mano.
Kolikokrat se pa uživa kruh? Kolikokrat so pa
Izraelci uživali mano? Ali ne vsak dan? Vedi
torej, da moraš tudi Ti sveto obhajilo prejemati
vsaj večkrat v letu, morda na dva meseca, še
bolje, ako vsak mesec ali vsako nedeljo in vsak
praznik.

Ali je to preveč? Ako veš, kaj je Tvoja duša,
kaj je Tvoja večnost, ako si spoznal Svoje strasti
in strašne dušne nevarnosti, ako si spoznal gnu¬
sobo greha in škodljivost za dušo in telo, ali ne

149

boš želel izdatnega pripomočka, da strasti pre¬
magaš, da se obvaruješ smrtnega greha, da rešiš
Svojo neumrjočo dušo? Gotovo boš želel. In glej,
kako sladko in lahko sredstvo Ti je pripravil
Gospod v ljubezni Svojega Srca: sveto obhajilo.
Zjutraj vstani, pojdi k sveti maši in med sveto
mašo pristopi k mizi Gospodovi!

To vendar ni težko! Oh, to je težko samo za
mladeniča, ki se ne spozna, ki je že vso dušno
moč izgubil, ki ne ve ceniti ne duše, ne večnosti.
Ti se med take ne boš prišteval, zato se pre¬
drami, zaničuj dosedanjo razvado enkratnega
ali dvakratnega obhajila v letu, pa hodi k sve¬
temu obhajilu če ne vsako nedeljo in vsak praz¬
nik, če ne vsak mesec, vsaj na dva meseca. Dragi
mladenič, ali me boš ubogal, ali boš poslušal
milo prošnjo Svojega duhovnega očeta?

6. Strah pred grehom.

Dragi mladenič, da se boš bolj predramil in
se bolj zavedel in dosedaj naštete pripomočke
uporabljal, naj Te še opozorim na nekatere groz¬
ne resnice. V luči teh resnic boš zatrepetal pred
grehom in storil vse, kar je treba, da se ne ugrez¬
neš vanj.

a) Sodba.

Umrl boš. Kdaj in kje?  Ne vem. To pa vem,
da moreš umreti še mlad, da Ti starost ni zago¬
tovljena, da moreš umreti tudi nagloma. In po
smrti? Sodba.

Da, sodba. Sodil Te bo Bog, ki je vseveden in
mu ne boš mogel ničesar prikriti; Bog, ki je ne¬
skončno svet in greh nezmerno sovraži in le do¬
bro ljubi; Bog, ki je neskončno pravičen, in greh

150

strašno kaznuje, čednost pa poplačuje; Bog, ki je
vsemogočen in se Mu nikdo ne more upreti.

Glej. pred tega Boga prideš; koj po smrti. Kaj
pa, ako živiš v grehih, živiš po Svojih strasteh,
živiš, kakor Bog prepoveduje? Oh, kako boš ob¬
stal pred Njegovo sodbo! Trepet in strah in jok
in stok! Toda zastonj! Pretekel je čas Božjega
usmiljenja, po smrti napoči čas neupogljive
Božje pravice.

b) V e č n o s t.

Pri sodbi se Ti določi večnost. Za presrečno
večnost si ustvarjen, za nebesa Te je dobri Bog
določil: toda le, ako si jili zaslužil s pokorščino
do Njega, ter s pokorščino spoznavaš, da je On
Tvoj Gospod in Tvoj Bog. Blagor Ti, ako si izpol¬
njeval zapovedi Božje in cerkvene in dolžnosti
Svojega stanu: blagor Ti, večna sreča Ti je go¬
tova, in sicer koj po sodbi.

Kaj pa, ako v življenju za Boga nisi maral?
Ako mu nisi bil pokoren in si živel po Svojih
strasteh ter si služil poželenju oči, poželenju
mesa, napuhu življenja? Za večno srečo se nisi
pripravil, večni Sodnik Te bo po Svoji ostri pra¬
vici zavrgel, pahnil proč od Sebe v kraj, ki je
pripravljen in kjer večne muke trpi hudobni duh
z vsemi svojimi privrženci.

Dragi mladenič, kaj si boš izbral? Pomisli,
kamor prideš po sodbi, tam boš ostal vekomaj:
vekomaj v nebesih in v nebeški blaženosti, ali
pa vekomaj v peklu in peklenskem ognju!
Izberi! Bog Ti bo dal, kar si sam izbereš s Svo¬
jim življenjem; torej: izberi! Ali boš še grešil?
strastem služil? Ali ne boš uporabil ponujenega
bojnega orožja, da zmagaš?

151

c) Križani.

Da se v dobrem sklepu še bolj utrdiš, pojdi
še z menoj na Kalvarijo. Tu vidiš križ, na njem
umira Tvoj Gospod in Zveličar. 'Poglej, On, Sin
živega Boga, ki je ljubljenec nebeškega Očeta,
umira na križu najbolj sramotne, najbolj grozne
in mučne smrti, zaničevan, zasramovan, zapu¬
ščen od vseh, med dvema razbojnikoma. Zakaj?
Zavoljo Tvojih grehov, da zanje zadosti pravici
Božji, da se Ti ne pogubiš za vekomaj.

Ali se Ti pri tem groznem prizoru ne bo vsaj
nekoliko dozdevalo, kaj mora biti greh, kaj je
pravica Božja, kaj je večnost, kaj Tvoja duša in
kaj Tvoje življenje? Ali boš še grešil? ali ne boš
sklenil, nikoli več ne grešiti, marveč se odločno
vojevati in uporabljati vsa sredstva, ki se Ti
ponujajo, da zmagaš?

7. Skupen boj.

Gorje človeku, ki je sam! To čutiš Ti, moj
mladenič. O kolikokrat si storil najboljše sklepe,
pa jih nisi držal! Kriva je Tvoja slaba narava,
krive Tvoje strasti, krivi pa tudi Tvoji tovariši.
Ako si se odtegoval grdim razvadam in si hotel
trezno, čisto, varčno, pobožno živeti, o kako so Te
zbadali in pikali! Ako si začel bolj pobožno
moliti, bolj pogosto prejemati svete Zakramente,
kako so se norčevali iz Tebe, celo pretili so Ti!

In Ti? pogum Ti je upadel, na sklepe si poza¬
bil in se vrnil na stara grešna pota. Kajne, ko
bi imel dobrega tovariša, enega ali pa več', laglje
bi vztrajal, malo bi maral za zbadanje in zasme¬
hovanje. Toda sam?

152

No, hvala Bogu, dobrih društev imamo vedno
več. Tu imamo društvo sv. Družine, Marijino
družbo, izobraževalna društva, Orle. Dragi mla¬
denič, v ta društva se zapiši in vanje stopi. Mari¬
jina družba bi bila za Te prav primerna: toda zdi
se Ti, da preveč od Tebe zahteva, in se je bojiš.
Kaj pa Orli? Sami mladeniči so, ki telovadijo,
ki se tudi duhovno izobražujejo, ki se vnemajo
za plemenito življenje, za življenje po sveti kato¬
liški veri, ki se jim gnusi sirovo vpitje, ponoče¬
vanje, zapeljevanje, nezmerno popivanje. Ali ni
vzvišeno društvo : pristopi in naj del boš to vari¬
šev, ki Te bodo z besedo in dobrim zgledom pod¬
pirali v boju zoper sovražnike Tvoje sreče; dajali
Ti bodo poguma, da boš bežal od nevarnosti in
se upiral vzbujenim strastem; z besedo in dobrim
zgledom Te bodo vabili, da boš uporabljal za boj
poti*ebna sredstva in se ne sramoval ljudi in se
tudi ne menil za zaničevanje, ki Ti prihaja od
sirovih tovarišev.

8. Veselje.

Mlad si in rad bi se veselil. Prav je, dragi
mladenič, le veseli se; veselje Ti je potrebno, toda
veselje naj bo plemenito in nedolžno.

Glej, za tako plemenito veselje boš pa pri¬
praven ravno zato, ker se boš ogibal razbrzda¬
nosti. Prosim Te, ali jo to plemenito veselje, ako
mladeniči po gostilnah klafajo, vpijejo, razgra¬
jajo, kolnejo? ali je to plemenito veselje, ako
mladeniči ponoči po vasi razgrajajo, tulijo in
mirne ljudi motijo? ali je to plemenito veselje,
ako silijo k norim dekletom, da zadoste svojemu
živinskemu nagonu, zadoste z ostudnimi dejanji,
v dušno in telesno škodo Svojo in zapeljane

153

nesramnice; ali je to plemenito veselje, ako mla¬
deniči pri plesih skačejo in grde izkušnjave
vzbujajo v Sebi in plesavki, ali si tudi nespodob¬
nih dejanj privoščijo; ali je to plemenito veselje,
ako mladeniči pijejo in se opijanijo in se v pozni
noči komaj domu privlečejo, so drugega dne vsi
bolehni, slabi, omotični in jih tudi prežalostni
starši kregajo, zmerjajo, morda celo preklinjajo?

Dragi mladenič, ali si takega veselja želiš?
Ali ni prav, da Ti tako nagnusno veselje Bog pre¬
poveduje? Toda plemenito nedolžno veselje Ti pa
Bog želi in pripravlja, Čuj, kaj govori sv. pismo:
»Veseli se, mladenič, v Svoji mladosti, in Tvoje
srce naj bo dobre volje !« 1  »Raduj se in igraj;
stori, kar Te veseli, le greha se varuj !« 2  »Bratje,
veselite se v Gospodu, še enkrat Vam rečem,
veselite se !« 3  »Kraljestvo Božje je mir in veselje
v Svetem Duhu.«’

Le veseli se torej, kakor je primemo Tvoji
starosti. Veselje zbujajo in pospešujejo razne
igre, skakanje, letanje, loven j e, telovadba, pla¬
vanje, izprehodi, petje, glasba, cvetlice, ptički in
njihovo petje, vode in njihovo šumenje, hribi in
pogledi z njih. Kri se poživi, mišice se krepe, prsi
se razširijo, srce živahneje bije, dobro se potem
zaspi, telo postane žilavo in za odpor sposobno.

Posebno plemenito veselje prevzame srce,
kadar si odbil izkušnjavo, premagal strast. Dobra
vest je vir mirnemu, trajnemu veselju. Napovej

1 Eccl. 11, 9.

2  Eccl. 32, 16.

s Philip. 4, 4.
* Rom. 14, 7.

154

torej strasten, neizprosen boj, uporabljaj opisano
bojno orožje, pa boš kljub zatajevanju in prema¬
govanju užil največ pravega, trajnega veselja.

VII. Družina.

Tvoje osebno življenje sva precej natanko
pregledala. Le še ene važne zadeve se še nisva
dotaknila, pa morava se tudi o njej pomeniti. V
družini si prišel na svet, v družini si se razvijal,
v družini dozorevaš in loteva se Te srčna želja po
lastni družini.

Prepričan sem, da tudi na tem potu do lastne
družine se želiš tako obnašati, kakor se spodobi
katoliškemu mladeniču. Gotovo pričakuješ, da
se tudi o tem pomeniva. Rad Ti ustrežena, po¬
slušaj.

1. Začetek in namen družine.

Odkod družina? Ako gremo v zgodovini
nazaj in pregledujemo nove, stare in najstarejše
narode, prepričamo se, da so vedno v družini
živeli; nikdar in nikjer ne najdemo najmanjšega
sledu, da bi bili kdaj živeli v druhalih kakor
živali.

Že to dejstvo nam dokazuje, da družina pri¬
haja iz človeške narave, po postavah, ki so glo¬
boko zapisane v človeku. Pa tudi to vidimo, da
sta zmeraj in pri vseh narodih družino utemeljila
mož in žena, ki sta se po verskih obredih zave¬
zala za skupno življenje. Skupno življenje brez
take s svetimi obredi posvečene zveze se je sma¬
tralo povsod kot nedopuščeno in nesramno.

Sveta zgodovina nas pa o početku družine
pouči še bolj natanko. Edino ona nas pelje do
začetka človeškega rodu. Pove nam, da je Bog

155

ustvaril moža in ženo, pa jih združil v skupno
življenje, da si med seboj pomagata v vseh potre¬
bah in da med seboj zvezana pomnožujeta člo¬
veški rod na zemlji. Imela sta več otrok, ki so se
zopet ženili in možili, ter pomnoževali človeški
rod, da je bil od dne do dne bolj številen. Množili
so se pa vedno v družinah, ki so jih postavno
utemeljevali, namreč po zakonski zvezi.

Od prvih staršev so vsi potomci podedovali
to zavest, da v družinsko življenje pelje zakon
sklenjen po blagoslovu starejšine v Imenu Božjem.

Namen zakonske zveze je medsebojna ljube¬
zen, medsebojna pomoč in tolažba in zaroditev
novih otrok Božjih. Ako sta pa oče in mati dala
otrokom življenje, sta po naravi dolžna otroke
vzgojiti dušno in telesno tako, da dorasli morejo
zopet sami živeti im si poskrbeti, kar je potrebno
za dušo in telo.

Tak namen se pa najbolj lahko doseže, ako
ima mož samo eno ženo in ako se .zakonska zveza
ne more razdreti. Mož naj svojo ljubezen samo
eni, in sicer sebi zaročeni ženi posveti; tako tudi
srce veleva, katero pri zakonski zvezi vsako
drugo ljubezen kar naravnost izključuje. Le taki
nerazdeljeni ljubezni se more žena popolnoma
izročiti in se podvreči vsem zakonskim namenom.

Še bolj pa se mora zahtevati, da taka ljube¬
zen in zveza v taki ljubezni sklenjena traja do
smrti. Ali si ženin in nevesta ne obljubujeta večne
zvestobe? In le radi take večne zvestobe bo žena
rada možu darovala svoje devištvo, svojo lepoto,
svojo mladost, svojo delavno moč.

Tako večno ljubezen in zvestobo zapoveduje
tudi dolžnost rojene otroke vzgojevati in preskr-

156

beti. Kaj bi bilo z otroki, ko bi se zakoni več ali
manj poljubno razdirali? Kam z otroki teh raznih
zakonov?

Res, strast je zakonsko zvezo prav posebno
pokvarila. Med narodi nahajamo mnogoženstvo
in razporoke, pa zato tudi strašno žalostno dru¬
žinsko življenje. Kristus je prišel vse popravit;
zato je predvsem popravil zakonsko zvezo in jo
povzdignil v Zakrament. Dal je pa temu Zakra¬
mentu moč, naj iz njega za moža in ženo izvira
milostna pomoč,, da sta eden ,z drugim zado¬
voljna in si ohranjujeta popolno zakonsko zve¬
stobo, pomoč, da se ljubita do smrti, akoravno bi
se pokazale kake težave in slabosti pri enem ali
drugem, in pomoč za vzgojo otrok, da imala
otroke rada, da se jih ne ogibata, marveč zaupa¬
joč v Boga rada in veselega srca vse storita, kar
je potrebno, da se otroci lepo vzgoje kot otroci
Božji in dediči nebeškega kraljestva.

Kajne, dragi mladenič, kako svet je začetek
družine in kako vzvišen njen namen!

2. Želja po družini,

V domači družini živiš, rasteš in se razvijaš.
Ti ljubiš Svoje starše, ubogaš jih, pa so s Teboj
zadovoljni, kar osrečuje Tvoje srce. Ti ljubiš
Svoje brate in sestre; skupno delate, skupno se
veselite in žalostite, skupno ste pri mizi in
molitvi, ljubite se, pa imate zato v družini doma
mnogo tolažbe in mnogo tihe, mirne sreče. Tako
bi vsaj moralo biti; ako je drugače, ako v dru¬
žini ni ljubezni, ni veselja, ni tolažbe, ni miru,
je Tvoje življenje žalostno; toda, kdo je tega
kriv? Strasti in pregrehe.

157

V družini si torej dorasel in dozorel. Sedaj
pa čutiš v Sebi novo nagnjenje, katero je spočetka
bolj megleno, nekako bolj v daljavi, ki pa postaja
vedno bolj jasno in živo in močno, da Te že ne¬
kako vsega prevzema. Rad bi se postavil na lastne
noge, rad bi si utemeljil Svojo lastno družino. Ta
želja ni neopravičena, le na to pazi, da si to sicer
sveto, vendar pa tudi nevarno željo tako obrzda-
vaš, kakor je potrebno za Tvojo srečo in za srečo
prihodnje družine.

Dragi mladenič! čuj v tem oziru nekoliko
prepotrebnih naukov.

a) Vir te želje.

Vir želje po novi, lastni družini je v Tebi
samem. Saj veš, da se družina začne s poroko.
Pri poroki se mladenič z izbranim dekletom
zaveže za skupno življenje, ki naj traja do smrti,
traja v sreči in nesreči, traja v zdravju in bolezni;
pri poroki se začne sveta zakonska ljubezen, v
kateri si mož in žena le dobro hočeta, pa zato
skleneta, da se bosta .zvesto podpirala v vseh
potrebah življenja, da bosta skupno skrbela za
časni napredek vsak v svojem delokrogu, bosta
skupno delala in trpela, skupno Bogu služila in
se vnemala za pravo krščansko življenje; pri
poroki dobita od Boga pravico do one telesne
združitve, po kateri se pomnožuje človeški rod,
katera je poseben dokaz zakonske ljubezni in
zakonske zvestobe in h kateri tudi vleče zakon¬
ska ljubezen.

Tako sveto in za človeštvo pomenljivo lju¬
bezen je Stvarnik sam vsadil v srca obojega
spola, Saj sva o tem že govorila. Stvarnik hoče,

158

da se po telesni združitvi obojega spola vzdržuje
in razmnožuje človeški rod na zemlji; zato je pa
on vcepil v srce spolno nagnjenje, da se mladenič
in dekle po tem nagnjenju sprijaznita in zaželita
najbolj tesno medsebojno zvezo z vsemi zgoraj
omenjenimi nameni.

Isto vidiš v naravi. Cvetlica je dosegla vrhu¬
nec razvitka, ko je obrodila nov sad, iz katerega
se razvijajo nove cvetlice. Tudi telo človekovo
pride na vrhunec razvitka, ko v njem dozore one
skrivnostne moči, katere mu je podelil Stvarnik
za stvoritev novega rodu. In ko te moči dozore¬
vajo, kar se pri mladeniču dogodi okoli 13., 14.,
15. leta, se začuti spolno nagnjenje, spočetka
nekako bolj v temi, toda od leta do leta bolj jasno
in določno. Nehote uhajajo misli mladeničem na
drugi spol in zbuja se želja po bolj tesni, prija¬
teljski zvezi.

Kajne, dragi mladenič, tako nagnjenje v Sebi
čutiš, da, z leti to nagnjenje v Tebi raste. Iz tega,
kar sem Ti do-sedaj povedal, lahko razumeš, da
to nagnjenje samoposebi ni grešno, da je sicer
nekako skrivnostno, toda sveto, saj prihaja od
samega Stvarnika, od samega Boga in je za ohra¬
nitev človeškega rodu naravnost potrebno.

Torej to nagnjenje samoposebi ni grešno,
toda le tako dolgo, dokler ga držiš v pravih
mejah. V pravih mejah pa je, ako imaš pred očmi
njegov po Stvarniku dani namen, namreč da Te
pripelje v sveti zakon z dekletom, katero si boš
izbral o pravem času. Dokler ta čas za Te ne
pride, smeš z dekleti občevati le toliko, kolikor
to zahteva vsakdanje življenje. Ravno tako
navadno občevanje je pa silno težavno. Zakaj?

159

Po grehu je spolni nagon silno pokvarjen:
hitro se zbucli, brž postane silovit in kar šiloma
vleče, da bi se mu zadostilo. Ako je deček meh¬
kužno vzgojen, ako je sladkosneden, navajen na
mehko posteljico in prav okusne jedi, mu je že
telo samoposebi nagnjeno na večjo poželjivost
in ima. manj odporne moči. Ako se nagonu vdaš,
in rad premišljuješ spolne stvari, rad poslušaš
nespodobne govore in pesmi, rad zahajaš v dru¬
žbo deklet, morda zvečer, ponoči, po plesiščih,
nagon vzplamti, se razvije v silno strast in Te
zasužnji. Ko se pa to dogodi, potem mladenič
več ne misli na Boga, na večnost, na poštenje,
da le nagonu zadostuje, kadar in kjerkoli more.

Da bi tega ne bilo, sem se s Teboj tako točno
razgovarjal o čistosti in nečistosti, o nevarnostih
za greh in o boju zoper te grozne Tvoje sovraž¬
nike. Sedaj Te prosim in rotim, premaguj se, da
se Ti naravni od Boga dani nagon ne razvije
v divjo strast, ampak ga obvaruješ v pravih
mejah.

Zato pa tako-le misli sam pri Sebi: »Vem,
zakaj mi je dan spolni nagon; zadostil mu bom
samo v zakonskem stanu; pred zakonom ga bom
brzdal in držal v pravih mejah pne, ne bom nečist¬
nik, nesramnež, grd in ostuden zapeljivec; radi
tega bom z dekleti občeval le toliko, kolikor se
mora v vsakdanjem življenju; v nevarne družbe,
k nevarnim veselicam ne bom zahajal; ako bi se
mi nagnjenje do kakega dekleta bolj vnelo, bom
to nagnjenje zadrževal, da ne vzplamti prezgodaj;
molil bom in prejemal svete Zakramente, da
dobim dovoljne moči zoper to grozno strast; tudi
do samega Sebe bom sramežljiv, da se ne oskru-

160

nim in ne pokvarim Svojega telesa, ampak pri¬
dem zdravega, čistega, deviškega telesa v zakon¬
ski stan.«

Dragi mladenič, tako se vojskuj, in Tvoj
nagon do drugega, spola bo ostal v pravih mejah,
ne bo grešen ampak naraven in Bogu dopadljiv.

b) Čas za izpolnitev.

Kako dolgo pa moreš to nagnjenje zadrževati,
v izkušnjavah tolažiti in pomirjevati samega
Sebe z mislijo, naj se le še počaka, dokler ne
pride čas za ženitev? Kdaj pa pride ta čas?
Poslušaj in premisli, kdaj si za tako prevažen
korak dosti pripravljen.

Telesna priprava.

Telo mora dozoreti in popolnoma dorasti.
Telo dozori za potrebo morda že v 14. ali 15.
letu, dorase pa šele okoli 20. leta. Da bodo otroci
krepki, je pač potrebno, da so starši telesno
popolno razviti, močni in zdravi, posebno da so
razviti in čvrsti njihovi živci; ako so starši še
nerazviti, slabotni ali slabih, razdražljivih živ¬
cev, ne morejo biti močni in krepki njihovi
otroci; da, mnogi otroci nerazvitih in slabotnih
staršev umrjejo, preden dorasejo, ali pa so sploh
slabotni in lahko obole.

Tvoje telo mora biti zdravo. Zato se ogibaj
vsega, kar bi Ti zdravje izpodjedalo! Že si
poučen, da zdravje posebno izpodjeda pijanost
in nečistost. Le večkrat premisli in preudari, kar
sem Ti o tem povedal. Prosim Te, ako ljubiš Sebe
in želiš srečen zakon in v srečnem zakonu
zdravih otrok, ne pij žganja in ako nočeš biti
popoln abstinent, pij vino prav zmerno in ne

161

pogostokrat. Še bolj Te iz istih razlogov prosim,
bojuj se zoper poželjivost, ne zapeljuj deklet in
tudi samega Sebe ne oskrunjaj! Toda pridno
delaj, ostajaj rad na svežem zraku, veseli naj Te
telovadba, tudi poskoči rad in ljubi Sebi pri¬
merne igre, katere telo vadijo im krepe.

Ako si jetičen, nikar se ne ožemi; Tvoji otroci
bi bili slabotni in na jetiko nagnjeni. Jetičen mož *
kmalu umrje, pa ostanejo otroci brez očeta še
nepreskrbljeni, kar je za njihovo dobro in pravo
vzgojo jako škodljivo.

Dušna priprava.

Za ženitev moraš biti pameten. Prismuk¬
njen in bedast mladenič ni za zakonski stan.

Preden se oženiš, moraš biti dobro podko¬
van v krščanskem nauku. Ne pozabi katekizma;
rad hodi k pridigam, h krščanskemu nauku in
k velikonočnemu izpraševanju; pa tudi kateki¬
zem večkrat poglej.

Znati moraš, kar potrebuješ za Svoj poklic.
Ako si kmetovalec, moraš pač dobro znati, kar
je potrebno za obdelovanje polja, za izboljšanje
travnikov in gozdov, za pametno živinorejo im
sploh za gospodarstvo. Ni pa že dovolj, ako samo
to znaš, kar vidiš pri očetu. Napreduj po potre¬
bah naših dni! Hodi na predavanja o gospodar¬
stvu, pa se boš marsičemu priučil. Ako si roko¬
delec, obrtnik, trgovec, se prizadevaj, da se za
Svoj poklic čim bolje izuriš. Ne bo napačno, ako
pogledaš po svetu in si ogledaš, pa tudi poizku¬
siš vse, kar zadeva Tvoj poklic, posebno napre¬
dek v Tvojem poklicu, kakor ga zahtevajo
potrebe današnjih dni.

Mladeničem, II. It

162

Ne omejuj se pa le na to, kar Tvoj poklic
zahteva. Dandanes moraš kaj več znati. Koristno
je vedeti, kaj se po svetu godi, kako narodi žive,
kakim strastem in zmotam so vdani, kake
nevarnosti prete za sveto vero in versko življe¬
nje, kaki sovražniki izpodkopujejo Cerkev in
državo; potrebno je poznati zmote vsaj v glav¬
nih točkah in pa tudi glavne dokaze za resnico
zoper zmote. Prav mnogo tega se lahko naučiš
iz moje Tebi posvečene knjižice: »Obramba vere«.

Vadi se tudi v krščanskem življenju. Pre¬
maguj strasti, ki bi Ti srečo družinskega življe¬
nja razjedale. Ostani ne le čist in trezen, ampak
prizadevaj se tudi, da boš krotak, ne zamerljiv,
potrpežljiv, vesten, resničen, odkrit, vnet za vse
posle Svojega poklica, naj bi bili še tako težki in
zoprni. Navadi se, da boš molil zjutraj in obu¬
dil dober namen, molil zvečer, in sicer, ako nisi
preveč utrujen, moli sveti rožni venec; ne pozabi
moliti trikrat na dan angelsko češčenje; moli
pred jedjo in po jedi.

Prav posebno Te prosim spoštuj očeta in
mater, da Ti bo dobro na zemlji. Kakor Ti želiš,
da se bodo Tvoji otroci obnašali do Tebe, obna¬
šaj se Ti do Svojih staršev. Ko boš gospodar, jim
ne boš dolžan pokorščine, pač pa spoštovanje,
in sicer tudi v slučaju, ako bi Tvoji starši kake
napake imeli, ko bi bili morda prav pusti in
sitni. V tem slučaju bi jih smel lepo posvariti,
ne pa zmerjati, ali celo kleti. Tudi z brati in
sestrami živi v lepi slogi im edinosti in pravi
ljubezni; le premaguj svojevoljnost in svoje-
glavnost, pa ne bodi zoprn za vsako stvarčico;
ne prepiraj se z njimi, bodi popustljiv in obziren

163

in ako moraš kaj nasprotovati, stori to z mirno
besedo. Glej, ako se tako premaguješ, priprav¬
ljaš se za sveti zakon, pa boš mogel s Svojo ljubo
ženico živeti srečno v miru in v neskaljeni
ljubezni.

Praznuj in posvečuj nedelje in praznike!
Zahajaj k Božji službi dopoldne, pa tuldi popol¬
danske nikar ne zamujaj! Potem pa moreš iti
v družbo dobrih tovarišev, telovadit k Orlom,
čitat v Društveni dom, h kakemu shodu in pre¬
davanju, ali morda s tovariši na polje, v gozd, k
pošteni igri. Gostilne -se ogibaj; najbolj srečen
boš, ako nikdar vanjo ne stopiš. Ako nisi popoln
abstinent, pa se želiš s tovariši poveseliti pri
čaši vina, ne branim Ti; le prosim Te, pijte
malo, razgovor Vaš naj bo pošten, pameten, sra¬
mežljiv in zgodaj, vsaj ob angelskem češčenju,
vstanite in hitite domu k večerji, večerni molitvi
in spat.

Navadi se na večkratno prejemanje sv.
Zakramentov. Saj želiš biti prav pošten mladenič
in častitljiv, značajen mož: da se Ti želja izpolni,
prejemaj svete Zakramente mesečno, ali vsaj
vsak drugi mesec, to naj bo najmanj. Ako se
tako navadiš, boš čutil, da'"Ti raste ljubezen
do Boga, ljubezen do krščanskega življenja, lju¬
bezen, moč in sveta navdušenost do čistega živ¬
ljenja, gnus pred sirovostjo, razuzdanostjo, neči¬
stostjo, pijanstvom, preklinjevanjem.

Dragi mladenič, ako hočeš, da boš v zakon¬
skem stanu srečen Ti, srečna Tvoja žena, srečni
Tvoji otroci, prizadevaj se za opisano dušno
pripravo. Tudi tale knjižica Ti bo za to pri¬
pomogla.

tl*

164

Premoženjska priprava.

Ko se poročiš, boš moral skrbeti ne le zase,
ampak tudi za ženo in za otroke, ki Ti jih bo dal
Bog v svetem zakonu. To bo Tvoja sveta, sicer
težka, pa vendarle sladka dolžnost. Ali jo boš
mogel izpolnjevati?

Morda ostaneš doma; oče so ali Ti bodo izro¬
čili posestvo, da boš gospodaril in za vse skr¬
bel. To je dobro. Ako je posestvo precej oibsežno
in si Ti pridnih rok, pa še dobro gospodinjo pri¬
ženiš, izhajal boš. Kaj pa, če je posestvo le
majhno? V tem slučaju bi bilo dobro, da se
naučiš kakega rokodelstva ali kake obrti, da si
zraven pridelkov iz posestva še kaj zaslužiš in
bo? mogel zadostovati vsem družinskim potre¬
bam.

Morda si delavec; navezan si na vsakdanji
zaslužek v gozdu, v tovarni, pri kakem gospo¬
darju. Ne boj se; ako si zdrav in posebno var¬
čen in si dobiš pridno ženo, ki tudi zna kaj zaslu¬
žiti, bo šlo.

Opozorim Te posebno na varčnost; nobenega
vinarja ne potroši brez potrebe samo za uživa¬
nje; premaguj se in navadi se na preprosto
življenje, da boš z malim zadovoljen. Ako boš
tako varčen, si boš mogel kako kronico dejati
na stran v hranilnico, da boš imel za čase
večjih potreb ali kakih nesreč. Taka varčnost
je pogoj za mirno življenje v zakonu, da ne bo
treba koj prosjačiti, marveč boš mogel za dru¬
žino lepo poskrbeti.

Ako pa nič nimaš, pa si zraven še neroden,
da ne znaš ničesar zaslužiti, ali pa vse koj po
grlu poženeš, ne ženi se, ostani samec, da boš

165

trpin sam, ne pa še Tvoja žena in Tvoji otroci.
Ako si pijanec in grd ponočnjak, ne ženi se! Hiša
pijančeva je že pekel na zemlji; iz hiše pijančeve
drži pot tudi v pekel v večnosti. Hočeš li v tak
pekel spraviti ne le Sebe, ampak še ženo in
otroke ?

Dragi mladenič, ko si tako pripravljen glede
na krepost Svojega telesa, na razvoj duše in
čednostnega življenja in na premoženjske raz¬
mere, se je približal čas, da zadostiš srčnemu
nagnjenju in ustvariš lastno družino.

3. Snubitev.

Dragi mladenič, pripravljen si, prišel je čas,
da se oženiš. Sedaj si moraš izbrati nevesto. Pred
tem časom ne sklepaj nobenega znanja s kako
deklico, ne lazi ponoči okoli po vasi, ne kliči
deklic na tajne ponočne pogovore! To je sra¬
motno po sebi in privede v novo sramoto oba.
Greh se gotovo stori, čistost se izgubi, devištvo
pokonča.

Ti si pa vendar pošten mladenič in veš ceniti
in čislati čistost in nepokvarjenost Svojega
telesa, še bolj pa nedolžnost, čistost in deviško
nepokvarjenost deklet. Ti veš, kaj je dekle: kako
jo krasi nedolžnost, kako častitljivo in nedotak¬
ljivo je in naj ostane ono telo, v katerem se bo
zarodil nov človek, zarodil nov otrok Božji, kako
jo povzdiguje čast matere v svetem zakonu! To
Ti veš in na dekleta gledaš z nekim svetim stra¬
hom in spoštovanjem, ter se Ti gnusi ona podlost,
ki vse te lepote v slepi, brezobzirni, divji in sra¬
motni strasti pomandra. To Ti dobro veš in zato

166

premaguješ v Sebi spolno nagnjenje, dokler ne
pride čas ženitve.

Tako je prav. Kaj pa sedaj? Moraš si nevesto
izbrati. Ta izbor je prevažen in prevpliven za celo
Tvoje življenje! Zato vse dobro premisli!

a) Lastnosti neveste.

Ko si izmed znanih in dozorelih deklet izbi¬
raš nevesto, naj Te ne vodi slepo nagnjenje, mar¬
več pamet in premišljenost. Dobro preudari, da li
ima dekle, na katero začneš misliti, potrebne
lastnosti.

Dekle naj bo zadostno stara, da bo telesno
sposobna za težke dolžnosti zakonskega stanu,
posebno za dolžnosti zakonske matere. Telesno
dekle dozori popolnoma okoli 20. leta svoje sta¬
rosti. Dosti mlajše si ne izbiraj, ako hočeš imeti
prav zdrave in krepke otroke in ako hočeš imeti
mater sposobno za vzgojo otrok; premlada mati
bi še sama potrebovala vzgoje.

Dekle naj bo zdrava in krepka. Ako le moreš,
ne izberi si bolehne deklice; ne izberi si jetične
deklice ali deklice, ki na živcih mnogo trpi in
vedno potrebuje zdravnika. Saj bi v tem slučaju
mnogo trpela oba, Ti in žena, trpeli bi pa tudi
otroci, ki ne bi mogli biti posebno zdravi in čvr¬
sti, marveč bolehni, ali vsaj slabotni in k raznim
boleznim jako nagnjeni.

Dekle naj bo privajena hišnemu delu; naj
zna kuhati, prati, šivati, krpati, opravljati živino,
delati na polju, naj se razume na gospodinjstvo;
naj bo zares delavna, varčna in rada doma.

Dekle naj bo tudi pobožna, ki rada izpolnjuje
vse dolžnosti do Boga in do bližnjega, ki se

167

varuje greha, se ne potepa po gostilnah, ne pri¬
haja na plesišča, pač pa je rada v cerkvi, rada
pred tabernakeljnom in pa v družbi poštenih,
veselih, dobrih, tihih tovarišic. Naj ne bo le pre¬
več gizdava; pač pa more biti lepo oblečena in
primerno ozaljšana.

Pazi posebno na to, kako se obnaša dekle do
staršev, do bratov in sestra. Ako je doma osorna,
jezljiva, prepirljiva, trmasta, vpije, morda celo
preklinja in jezo dolgo časa drži, bo s Teboj
ravnotako ravnala, saj ni navajena na premago¬
vanje in na zatajevanje svojih strasti, marveč
strasti v njej vladajo. S tako neobrzdano ženo bi
Ti sam težko živel in kako strastni bi bili tudi
otroci tako strastne matere!

Dekle naj Ti ne bo v sorodu, vsaj ne v bližnjem
kolenu! Kolikor bližje je sorodstvo, toliko večja
je nevarnost za otroke, da ne bodo popolnoma
zdravi. Trdi se, da prav pogostokrat škodujejo
otrokom zakoni strica ali ujca z nečakinjo, tete
z nečakom, med bratrancem in sestrično; v
tretjem kolenu so zakoni že manj škodljivi.
Otroci od prav bližnjih sorodnikov se utegnejo
prezgodaj poroditi, utegnejo biti nagnjeni k i’az-
nim boleznim na živcih, posebno nagnjeni do
gluhonemosti, do histerije, do božjasti; utegnili
bi biti slabega razuma, ali bi kmalu pomrli. Ako
so starši bolehni, otroci bolehnost koj podedu¬
jejo. Ako sta oče in mati popolnoma zdrava, se
omenjene nevarnosti zmanjšajo; toda kolikokrat
se pa dogodi, da sta oče in mati popolnoma
zdrava!

Dragi mladenič, obrazložil sem Ti najbolj
glavne lastnosti dekleta, na katere glej, ko si

168

izbiraš nevesto. Nisem Ti govoril ne o telesni
lepoti, ne o premoženju: to so postranske last¬
nosti in ne posebne vrednosti. Dobro je, ako je
dekle tudi telesno posebno lepa, no, potrebno pa
ni. Radi lepote bi utegnila biti dekle ošabna,
nečimerna, sitna; lepota pa tudi hitro izgine.
Dušna lepota veliko več velja, ne izginja, ampak
raste od dne do dne. Tudi premoženje se more
želeti, toda več je vredna pridnost, varčnost in
sposobnost za gospodinjstvo. Bogata dekle bi
mogla biti preveč prevzetna, manj delavna, raz¬
dražljiva, gospodovalna, morda celo zapravljiva;
pridna, četudi manj bogata, bo ponižna, skromna,
vdana in bo s Teboj polagoma množila skupno
blagostanje. Ker sta te dve lastnosti nevarni, ni
treba po njih posebno in pred drugimi lastnostmi
hrepeneti.

b) Izbor neveste.

Nič ne dvomim, da boš v Svoji ali sosednji
župniji našel mnogo deklet, ki imajo vse naštete
lastnosti. Saj se pri nas, hvala Bogu, prav dobrih
in za srečen zakon sposobnih deklet ne manjka.
Katero boš izbral?

To je neka posebna uganka in skrivnost srca.
Morda se Ti ena od vseh deklet že več časa do-
pada in komaj premaguješ Svoje nagnjenje, da
ga zadržiš v pravih mejah; morda Ti starši to ali
ono dekle priporočajo, ki je tudi njim posebno
všeč in Tvoje srce se zares nekako ogreje za njo;
ali Ti dobro svetuje iskren prijatelj in svet se
Tebi dopada; morda pri premišljevanju, katero
dekle bi si izbral, zagledaš eno pri delu, na potu,
pri kakem shodu in obtiči Ti v srcu.

169

Pa naj bo, kakor hoče: moli in mnogo moli,
naj Tvoje korake vodi Bog in se nameriš na
pravo; ne poslušaj strasti, naj Te ne premami
telesna lepota ali veliko premoženje. Ko si molil,
pred Bogom vse dobro pomislil in se posvetoval
tudi s starši, si se odločil in si sklenil: ta mora
biti moja in nobena druga. Kaj pa sedaj?

Ali boš ponoči lazil za njo? ali jo boš iskal
na samotnih krajih? ali jo boš vabil v gostilne?
Ne, to bi bilo sramotno; ampak naravnost popra-
šaj starše, ali Ti bi jo hoteli dati, in njo, ali bi Te
hotela vzeti. Moreš najpoprej skrivaj poprašati
po kaki zanesljivi, prijateljski osebi, da izveš, če
bi se Ti mogla želja izpolniti. Ko izveš, da je za
Te vse ugodno, potem pa izporoči, kdaj prideš
snubit. Pojdi kakor je navada, pa se dogovorite
o vsem potrebnem, posebno o času poroke, ki naj
ne bo predaleč. Dogovori se z nevesto in z nje¬
nimi starši, ali varihi, kdaj pojdeta h gospodu
župniku, da vse potrebno uredita.

Tako začeto znanje ni grešno, ampak pošteno
in častno za ženina, za nevesto in za obe družini.
Dragi mladenič, sedaj ženin, le resen ostani in
Tvoja prava ljubezen do neveste naj ostane čista;
oba se pripravljajta resno za čas poroke; smeš
pač nevesto obiskavati, vendar ne bodi z njo sam,
ne hodita sama po stranskih stezah, ne vabi jo na
izlete ali romanja; tudi Tvoji obiski naj ne bodo
prav pogosti, ne dolgi, ne pozno v noč! Oh, zraven
svete, čiste ljubezni se le prehitro vname mesena
ljubezen, pa čisto zaduši in vleče na razne nespo¬
dobnosti in nesramnosti.

Zato pazi nase in še več moli; vsak dan skle¬
paj, da neveste ne boš zapeljeval in oskrunjeval,

170

marveč stavil ves Svoj ponos v to, da jo pred
otar pripelješ deviško. Ako si bil dosedaj pame¬
ten in zdržen, ne bo Ti pretežavno, krotiti
samega Sebe še par mesecev. Ako si bil pa do
sedaj moi - da strasten, je ravno sedaj zadnji čas,
da se popraviš in misliš na resnobo življenja:
objokuj Svoje grehe in še bolj trdno skleni, da
ostaneš zdržen, se spraviš z Bogom in boš saj
nekoliko vreden prejeti pri poroki blagoslov
Božji za ves čas življenja.

Nauke o vsem, kar morata ženin in nevesta
še pred poroko znati, posebno pouk o obnašanju
na dan poroke in o zakonskem življenju po
poroki, najdeš v drobni knjižici »Ženinom in
nevestam«.

4. Samski stan.

Dragi mladenič, vedi, da v zakonski stan
niso poklicani vsi mladeniči. Marsikateri osta¬
nejo neoženjeni do smrti. Ali takih kaj poznaš?

Gotovo jih poznaš. Neoženjeni ostanejo vsi
oni mladeniči, ki se posvete prevzvišenemu duhov-
skemu stanu. Saj po cerkveni postavi sprejmejo
škof v duhovski stan in pooblaščeni od samega
Kristusa podele Božje oblasti samo onim mlade¬
ničem, ki se poprej zavežejo s slovesno obljubo,
da bodo popolno dušno in telesno čistost ohra¬
nili do konca svojega življenja.

Glej, duhovski stan je tako vzvišen, da ga
popolnoma vredno in sveto opravljati more le
mož, ki se je vsem posvetnim, akoravno dovo¬
ljenim in svetim zavezam popolnoma odpovedal,
le mož, ki je vso ljubezen svojega srca daroval
edino le Bogu in njegovi službi v časno in večno
korist vernikov na zemlji.

171

Kajne, tako se tudi spodobi. Duhoven oprav¬
lja vsak dan daritev svete maše in samega Je¬
zusa drži in nosi v svojih rokah; duhoven sedi
namesto Boga v izpovednici in odpušča v Božjem
imenu grehe tako, da so odpuščeni tudi v nebesih;
duhoven oznanja besedo Božjo na prižnici, v
šoli in posameznikom; duhoven mora skrbeti
za bolnike in biti pripravljen pripraviti jih za
srečno smrt vsak čas, naj bo podnevi ali po¬
noči, v vročini ali mrazu, v lepem ali grdem
vremenu, tudi v kužnih časih; duhoven mora
grešnike svariti, sveto vero braniti, za sveto Cer¬
kev se vojskovati in za naloge svojega poklica
tudi svoje življenje darovati.

Bi li mogel vse te vzvišene, svete, težke naloge
izpolnjevati duhoven oženjen, ki bi moral skrbeti ,
za ženo in otroke? Saj v tem slučaju ne bi mogel
vse ljubezni darovati Bogu, ne bi mogel vseh
svojih moči posvetiti previsokim nalogam svojega
poklica, ne bi bil prost in nenavezan, pa bi ga
razni oziri zadrževali, da se ne bi mogel posvetiti
le za izročene vernike, da ne bi upal nastopiti
v obrambo vere in Cerkve.

Kako prav je torej sv. Cerkev pogodila, ko
je določila, da more postati duhovnom le oni
mladenič, ki čuti v sebi dovolj moči in poguma,
da spolni nagon premaga popolnoma in svete
čistosti ne bo omadeževal z nobeno nečisto prosto¬
voljno mislijo, z nobeno nečisto prostovoljno
željo, z nobenim poželjivim dejanjem. V čistosti
živeč j e sposoben za presveta opravila duhovskega
stanu, brez družine živeč je prost, nenavezan
in se ne boji bolnikov, ne boji kužnih bolezni,
ne boji nasprotnikov Kristusovih, marveč se

172

jim pogumno postavi v bran, če bi moral tudi
kaj trpeti, postaviti v nevarnost svoje življenje,
ali celo umreti.

Vidiš, to je duhoven. Pa vkljub temu on ni
brez družine: njegova družina so verniki izročeni
njemu v skrb. Njegovo srce je široko; ker nima
žene in otrok, oklepa v se vse vernike, otroke,
mladino, može in žene cele fare; za Te srce nje¬
govo gori, za Te ljubezen njegova plamti, za Te
žrtvuje on svoj čas, svoje dušne in telesne moči,
pa tudi življenje, ako bi bilo treba.

Zato pa tudi verniki dobrega duhovna lju¬
bijo in so mu iz srca vdani. Dragi mladenič,
ali ljubiš in spoštuješ tudi Ti Svojega duhov¬
nega pastirja? Kdo vodi pri Vas raznovrstna
društva? Kdo se trudi za Te, mladenič, in za Tvoje
tovariše? Najpoprej starši; za njimi s skoraj
še svetejšo ljubeznijo Tvoj duhovni pastir, Tvoj
duhovni prijatelj, Tvoj duhovni oče. Ljubi ga, po¬
slušaj ga, zaupaj mu, moli zanj!

V samskem stanu in po obljubi vedne ne-
omadeževane čistosti žive tudi redovniki. Saj
jih ponaš očete frančiškane, kapucine, jezuite,
cistercijane, kartuzijane, salezijance, iz nemškega
viteškega reda, usmiljene brate. Tudi ti se iz
ljubezni do Boga in do bližnjega odpovedo sve¬
temu zakonu, odpovedo družinskemu življenju
in se združujejo v samostanih odločeni od sveta,
da žive v popolnem siromaštvu, v popolni či¬
stosti in v popolni pokorščini zakonitemu po¬
glavarju. Vojsko so napovedali trojnemu grozne¬
mu sovražniku naše sreče, namreč poželjivosti oči
s siromaštvom, poželjivosti mesa s popolno čisto¬
stjo in napuhu življenja s popolno pokorščino.

173

Tega življenja lakomni, poželjivi, napuhnjeni
svet ne pozna, pa zato redovnike zaničuje, so¬
vraži, zasmehuje.

Dragi mladenič, Ti se pa svetu ne boš pri¬
družil; Ti pa veš in znaš ceniti prevzvišeno sa¬
mostansko življenje, ceniti prevažno delo re¬
dovnikov na prižnici, v izpovednici, pri misijonih,
po šolah, v bolnišnicah in pri vsem našem
društvenem gibanju. In njihov zgled, koliko je
vreden! ker v siromaštvu obsojajo brezsrčno la¬
komnost, v čistosti grozno poželjivost, v pokor¬
ščini grdo napuhnjenost. Zato Ti redovnike
spoštuješ in ceniš.

No, pa tudi v svetu najdeš starejših neo-
ženjenih fantov. Nekateri so gospodarji, več pa
jih je hlapcev in delavcev. Morda si Ti, ki to
knjižico čitaš, že bolj prileten, neoženjen fant.
Nisi hotel, ali pa nisi mogel ustanoviti lastne
družine.

Nič ne tuguj raditega, Bogu se daruj in si
junaško prizadevaj živeti čisto in s pomočjo
Božjo premagovati hudo poželjivost, ki morebiti
v Tvojem telesu plamti. Moli, prejemaj pogosto
sv. Zakramente, ne hodi v nevarne tovarišije,
rad in veselo delaj in spominjaj se naukov o
sveti čistosti.

Ako se tako prizadevaš, Te bodo povsod radi
imeli, rad Te bo pa imel posebno Bog, ki bo
po smrti Tvoj plačnik za Tvojo zvestobo v po¬
nižnem, preprostem in čistem, neomadeževanem
življenju.

Vidiš, dragi mladenič, tako svet in častitljiv,
da, tudi potreben je samski stan v sveti, neo-
madeževani čistosti.

174

VIII. Društva.

Podal sem Ti, dragi mladenič, vse glavne
nauke, po katerih uravnavaj Svoje življenje, da
dosežeš popolno srečo v večnosti in tudi že na
zemlji toliko sreče, kolikor se je more uživati v
dolini solza.

Vkljub temu pa še ne preneham; rad bi Ti
pokazal še nekatere strani Tvojega življenja.
Poglej okoli Sebe! V Tvoji vasi ali župniji opažaš
neko vrvenje in vedno bolj trdno združevanje za
skupne namene. Kako se v tem oziru obnašaj Ti?
Naj Ti povem in Ti podam nekoliko navodil.

1. Temelj združevanja.

Temelj združevanja so skupne koristi in
skupne potrebe. Že naša narava in ljubezen do
nas samih nas žene, da si poiščemo tovarišev,
ki nam bodo pomagali doseči, kar bi radi imeli.
Najbolj hitro se nas bodo oklenili oni, ki imajo
iste potrebe in si žele istih koristi, pa so sami
zase preslabi. Ker pa pri tem združevanju vodi
ljudi skrb za lastno korist, se prav lahko dogodi,
da prevlada samoljubnost, da zato posamezniki
mislijo le bolj nase in iščejo le bolj sebe ne pa
skupnega napredka. Medsebojne vezi se izrab¬
ljajo, društvo hira in razpada.

Iskati moramo bolj močnih vezi, ki naj bi
posameznike združevale bolj stanovitno. In hvala
Bogu, imamo jih. Prav posebno močna vez je
zavest, da smo dolžni tudi za bližnjega skrbeti,
da smo dolžni delati in se žrtvovati tudi za skup¬
nost; saj živimo skupno in le tedaj bomo napre¬
dovali, ako se zavzamemo in potrudimo tudi za
skupne koristi.

175

Take naravne skupine so družina, občina,
isti stan. Vsi udje družine delajo za vso družino;
vsi pripadniki iste občine skrbe za korist občine
sami osebno ali pa po svojih zastopnikih; radi
se zbirajo člani istega stanu in istega poklica, da
se posvetujejo, kako bi svojemu stanu pomagali
in ukrenili, kar je potrebno. Posamezni udje se
zavedajo, da jih skupno življenje veže za skupno
delo in za skrb ne le za svojo osebo, ampak za
skupnost.

Toda tudi ta vez ni vselej dovolj močna in
stalna. Ne gledati nase, marveč truditi se in
delovati za skupnost, je izredno težko; samo-
Ijubnost je v srcu pregloboko vkoreninjena in
vodi navadno vse naše dejanje in nehanje; ako
ji delo in trud za skupnost ne ugaja, pa ne najde
pri tem dovolj časti in dovolj lastnega dobička,
se odtegne delu, ali pa vse tako zasuče, da pri
delu dobi največ koristi zase. Le oči odpri in ozri
se okoli Sebe, in boš opazil vse to. O kako redka
je zavednost, da smo dolžni žrvtovati se za dru¬
štvo, v katerem živimo, za bližnjega, ki nas
potrebuje.

Ali ni bolj močnih vezi, katerih sebičnost ne
bi mogla raztrgati? Dobiš -jih, toda edino v
krščanstvu. Naša vera nam oznanja dejansko
ljubezen do bližnjega. Kaže nam na Boga, ki se
je iz nesebične ljubezni do nas učlovečil, je za nas
trpel in umrl, je za nas sveto katoliško Cerkev
ustanovil in zahteva, da se mi žrtvujemo za bliž¬
njega, kakor se je On žrtvoval za nas. Saj nam
zapoveduje ljubiti celo sovražnike in dobro sto¬
riti onim, ki nas preganjajo in sovražijo, da bomo
pravi otroci Očeta v nebesih, ki da solncu sijati

176

nad dobre in hudobne, deževati nad pravične in
krivične. On trdi in nas zagotavlja, da kar sto¬
rimo bližnjemu, bo sprejel, kakor da smo Njemu
storili. Edino ta ljubezen premaga sebičnost, ker
me močno nagiba, skrbeti za bližnjega iz ljubezni
do Boga, iz ljubezni do križanega Jezusa neglede
na svoje časne koristi, ampak na večno srečo, za
katero smo ustvarjeni in katero bomo dosegli
ravno z deli usmiljenja do svojega bližnjega. V
tej luči boš razumel delo pravih katoličanov, delo
katoliškega duhovna, delo katoliškega redovnika
in katoliške redovnice.

2. Razna društva.

Dragi mladenič, sedaj veš, da ne smeš le nase
gledati, ampak vnemati se za skupno delo, za
skupne namene, žrtvovati v korist bližnjega,
kakor potreba nanese. Vedi, da si pred Bogom
zavezan, delati za bližnjega, truditi se za skup¬
nost. Bes, sedaj morda še ne boš mogel storiti
mnogo, toda vnemati se moraš za Svoje društvene
dolžnosti, da se jih zaveš, jih spoznaš in se zanje
navdušuješ. Zato pa poglejva nekoliko društveno
življenje, kakor se razvija pred nama v naših
vaseh.

a) Društva za večje blagostanje.

Krščanstvo premoženja, blagostanja, tudi
bogastva ne zametuje, ne zabranjuje. Ne, še celo
dolžni smo skrbeti za dovoljno premoženje, da ne
bomo drugim nadležni. Posebno očetje in matere
morajo skrbeti, da si pomnožujejo premoženje
radi otrok, katere bo treba preskrbeti. Zraven
nas pa sveta vera uči, da bodimo zadovoljni z

177

malim, da ne navezujmo srca na premoženje,
marveč bodimo v duhu vedno siromaki. Sveta
vera nas uči in vsakdanja izkušnja potrjuje, da
je bogastvo nevarno, ker lahko prevzame in si
podjarmi srce, da človek le po bogastvu koprni,
pozabi na Boga, zatre ljubezen do bližnjega, celo
odira bližnjega in spletkari, se še goljufij ne pre¬
straši, da mu le bogastvo raste.

Torej prave skrbi za blagostanje krščanstvo
ne zabranjuje. Zato je prav, da se skrbi za izbolj¬
šanje premoženjskih razmer; prav je tudi, da se
sosedje, sovaščani, soobčani združujejo v ta
namen. In zares, misel združevanja prešinja
vedno bolj in bolj nas vse. Dragi mladenič, ti pač
nisi poizkusil časov liberalnega gospodstva, ko
se zadružnost ni vpoštevala, pa je bil le vsak
zase in je vsak v bližnjemu gledal nasprotnika
svojih koristi. To je minulo; misel skupnosti,
misel dolžnosti do skupnosti zmaguje, podpira
pa jo in ublažuje krščanska ljubezen, kakor nam
jo je oznanjeval naš Gospod in Bog.

Vidiš, to so nove razmere, vesele in tolažilne.
Le poglej okoli Sebe in opazil boš mnogo združe¬
vanja, mnogo zadrug: videl boš mlekarske za¬
druge, gospodarske in živinorejske zadruge, de¬
lavska in strokovna društva, Raiffeisenove poso¬
jilnice in hranilnice; v Ljubljani pa osrednjo
ljudsko posojilnico, gospodarsko in zadružno
zvezo, v kateri so vse zadruge spojene, da se
laglje vodijo in obvarujejo nesreč in pogina.

b) Društva za izobrazbo.

Zraven vsakdanjega kruha nam je potrebna
tudi izobrazba. Vsa naša osebnost po njej hre-

12

Mladeničem, II.

178

peni. Beseda napredek nas kar očara; naš duh
hoče napredovati.

Kajne, dragi mladenič, take bujne želje čutiš
tudi v Sebi. Toda pazi, ni vse napredek, kar se Ti
ponuja kot napredek, je mnogo slabe, ničvredne
robe. Ti imaš razum: razum koprni po resnici;
mi hočemo vedno več vedeti in znati; kako radi
čitamo razne knjige in časopise, ki nas pouču¬
jejo, kako željno zahajamo na razne poučne pri¬
reditve. Ali prašam Te, da li se Ti vselej nudi
resnica? Ali se po prireditvah, po knjigah in
časopisih ne širi prepogostokrat zmota in laž? In
sicer zmota in laž ne le v zadevah, ki ne posegajo
kaj v naše življenje, ampak tudi v zadevah, od
katerih zavisi vse naše življenje, vse prepričanje
in delovanje, časnost in večnost? Saj pretresajo
sveta vprašanja o Bogu, o večnosti, o osebi
Gospoda Jezusa Kristusa, o duši, o namenih
našega življenja! Grozno, ko bi se Ti napolnil z
zmotami, in bi bilo zmotno Tvoje mišljenje,
zmotno Tvoje prepričanje, zmotno vse Tvoje živ¬
ljenje in celo v večnosti ne bi dosegel Svojega
namena!

Zraven razuma imaš tudi voljo, svobodno
voljo. Tudi ta se mora izobrazovati. Kaj pomaga
veliko znanja, ako je volja strastna, hudobna,
razbrzdana? Nič! ampak velik razum le pomaga
strastem še bolj zadostovati. O koliko je dan¬
danes prevar, koliko divje sirovosti tudi v omi¬
kanih krogih in koliko nesramnosti! Saj se ne¬
sramne knjige najraje čitajo, saj se nesramne
slike najraje gledajo, saj nesramno življenje sili
vedno bolj v javnost! Torej potrebna je omika
srca, da premaga strasti, da ga prevzamejo

179

krščanske čednosti, ljubezen do Boga in do bliž¬
njega, čistost, treznost, poštenost, odkritost,
dobrohotnost, potrpežljivost, popustljivost, po¬
korščina.

Kajne, dragi mladenič, koliko groznih nevar¬
nosti! Res, večne resnice in krščanske čednosti
se Ti oznanjajo v cerkvi in učil si se jih iz kate¬
kizma. Toda sama cerkev v mnogih krajih več
ne zadostuje, ker je po mestih in trgih, po večjih
vaseh, ob velikih cestah in železnicah toliko sla¬
bih priložnosti, se Ti ponujajo razni časopisi, Te
vabijo na razne prireditve in okoli Tebe vse vrvi
in se peha. Pomoči potrebuješ.

Pomoč dobiš, le poglej okoli Sebe. Skoraj po¬
vsod se snujejo izobraževalna društva z raznimi
odseki. Zidajo se čez in čez po domovini razni
društveni domi. Udje se zbirajo, imajo razna pre¬
davanja, na razpolago so jim dobri časopisi in
dobre knjige, pisane v duhu resnice in krščan¬
skih čednosti. Člani se navdušujejo za plemenite
ideje in se opozarjajo na nevarnosti, ki prete
krščanskemu ljudstvu, prete posebno od nesreč¬
nih laži-naprednih in svobodomiselnih odpad¬
nikov.

Sem spadajo razni odseki izobraževalnih
društev: odsek za razširjanje dobrih časnikov, za
postrežbo bolnikov, za podporo v potrebi in
nesreči, za skrb zanemarjenih otrok, z a agit acijo / / /

ob času volitev, za petje in pošteno zabavo, odsek > v
žaTtelovadbo in drugi.

Prevažen je odsek za telovadbo; prevažen je
za naše mladeniče, da se izobrazijo po telesu in
po duhu; mladeniči se med seboj spoznavajo,
radi se imajo, zavežejo se varovati se pijanče-

12 *

180

vanja, ponočevanja, zapeljevanja;, klafanja, vne¬
majo se za pošteno življenje, za čitanje dobrih
spisov, za beg od slabih tovarišij, od nespodobnih
in nevarnih prireditev, sploh za pošteno, krščan¬
sko življenje.

Dragi mladenič, ali ni to prava izobrazba?
Ali Te ne mika med naše Orle? Mnogo jih je,
dobro so disciplinirani, imajo svoj list »Mladost«,
imajo svojo »Zlato knjigo«, posebno zanje je
spisana »Obramba vere«, vsem mladeničem,
posebno vrlim Orlom je tudi tale knjiga name¬
njena. Vprašam, ali Te ne mika v to društvo?
Srečen, ako si že v njem, le drži se ga in pogumno
premaguj sebične in ošabne strasti, ki bi Te od
njega odvračevale.

In kdo je zasnoval ta društva za izobrazbo?
Krščanska ljubezen jih je zasnovala, ljubezen do
ljudstva, do mladine, da obvaruje vse največje
nesreče, od zmot in strasti, kakor se vedno bolj
širijo in vzbujajo tudi po naši domovini. Krščan¬
ska ljubezen naj ta društva poživlja, vzdržuje in
vedno po potrebah časa razvija.

c) Društva za krščansko življenje.

Precej vredno je premoženje, več vredna je
prava olika in izobrazba uma in volje, največ
vredno je pa krščansko življenje. Vse, kar imamo
moramo precenjevati v luči večnosti. Kaj bi Ti
pomagalo, ko bi imel in užival vse, kar srce poželi,
izgubil bi pa večnost! In glej, večnost, in sicer
prav srečno večnost moreš doseči tudi, ako bi bil
siromašen, morda berač, tudi ko bi bil brez poseb¬
nega znanja, toda doseči je ne moreš brez krščan¬
skega življenja.

181

In ravno to življenje je v največji nevarnosti.
Res, premagal bi nevarnosti, ko bi molil doma,
ko bi se pobožno udeleževal Božje službe, bi več¬
krat prejemal svete Zakramente in varoval se
tovarišij izprijenih fantov. Toda ravno zato so
nevarnosti za Te pogubne, ker ne maraš moliti,
se ne potrudiš za pobožnost pri službi Božji, ne
prejemaš svetih Zakramentov, razen dvakrat,
trikrat v letu in ljubiš razuzdane fantovske
tovarišije.

Kako bi se Ti moglo pomagati? Krščanska
ljubezen do Tebe, do Tvoje neumrjoče, s krvjo
Jezusovo odkupljene duše je iznašla novih raz¬
nih sredstev, da Te obvaruje hudega. Taka sred¬
stva so mnogoštevilne cerkvene bratovščine.

Gotovo jih je nekaj v Tvoji župniji. Ali ni pri
Vas bratovščine sv. Rešnjega Telesa in presve¬
tega Srca Jezusovega, Apostolstva molitve, bra¬
tovščine prečistega Srca Marijinega, bratovščine
svetega rožnega venca, bratovščine sv. Družine,
Marijine družbe, tretjega roda, bratovščine trez¬
nosti? Vse te imajo namen, Tebe zavezati, da
moliš, da se Božje službe udeležuješ večkrat in
prav pobožno, da prejemaš večkrat svete Zakra¬
mente, da se ogibaš bližnjih nevarnosti v greh,
da ostaneš nedolžen, čist, sramežljiv, trezen,
delaven in blagega srca.

Ali si zapisan v katero teh bratovščin? Prav
posebno Ti priporočam Apostolstvo molitve,
Marijino družbo, bratovščino sv. rožnega venca
in družbo treznosti. V Apostolstvu molitve se, boš
naučil darovati Jezusu na Njegove namene Svoje
molitve, Svoja dela in trpljenja; v Marijini družbi
boš dobil somišljenikov navdušenih za krščansko

182

življenje pod varstvom Device Marije; v bratov¬
ščini svetega rožnega venca se boš navadil moliti
vsak dan del rožnega venca ali vsaj dve vrstici;
v bratovščini treznosti se boš s pomočjo in po
zgledu tovarišev obvaroval vsake pijanosti, pil
boš le do prave meje, ali boš celo popoln absti¬
nent postal. Vse Te bodo zavezale za pogostejše
prejemanje svetih Zakramentov, kar je za pravo
krščansko življenje neobhodno potrebno.

Dragi mladenič, živiš v izredno nevarnih
časih, toda krščanska ljubezen je iznajdljiva, in
Ti je pripravila prav mnogo izdatnih pripomoč¬
kov, da vkljub vsem nevarnostim vendarle dose¬
žeš časno in večno srečo.

IX. Domovina.

Domovina! o to je sladka beseda! Saj ljubiš
domovino, ponosen si nanjo, zanjo bi tudi Svojo
srčno kri prelil. Dragi mladenič, ne morem skle¬
niti te z veliko ljubeznijo za Te spisane knjižice,
da se ne bi pomenil s Teboj o ljubezni in dolž¬
nostih do domovine, ki je trojna: slovenska,
avstrijska in nebeška.

1. Slovenska domovina.

Na Slovenskem stoji dom Tvojega očeta in
Tvoje matere, na Slovenskem si se vzgajal, Slo¬
venec so Ti oče in mati; prve Tvoje besede so bile
slovenske, prva Tvoja molitev v slovenskem
jeziku!

In kako krasna je Tvoja slovenska domo¬
vina! Naša Kranjska, bližnja Štajerska, spodnja
Koroška in precejšen del Primorske! Vrste se

183

visoke planine, nizki griči in rodovitne ravnine;
napajajo Tvojo domovino čisti studenci, bistre
vode, mogočne reke; krase jo lepa jezera, pod¬
zemeljske votline, mnogoštevilne vasice in vasi,
trgi in mesta. In cerkve, hrami Božji, priče glo¬
boke vere slovenskega rodu, koliko jih vidiš po
dolinah in po hribih, kako so olepšane z umet¬
nimi slikami in oltarji, kako mogočno done zvo¬
novi iz zvonikov!

Po teh pokrajinah pa se giblje njihova naj¬
večja lepota, dobro, pošteno, Bogu in cesarju zve¬
sto, vdano ljudstvo. Zlata in srebra in milijonov
to ljudstvo nima, bolj ubožno je; ima pa pridne
roke in pošteno srce, ljubi Boga in Njegovo Cer¬
kev, ljubi Gospoda Jezusa in Devico Marijo; to
je pa ravno pravo in naj večje bogastvo.

Kako lep je slovenski jezik! Prav milo doni,
blagoglasen je, močno se razvija, ima življen-
skih moči. Koliko lepih knjig je v tem jeziku na¬
tisnjenih, koliko časopisov slovenskih izhaja!
Kaj naj rečem o pesmi slovenski, ki se razlega
čez hrib in plan, ki odmeva po hišah Božjih v
čast Božjo?

Dragi mladenič! Ali ljubiš to krasno Svojo
slovensko domovino? Dald" Ti je očeta in mater;
daje Ti vse, kar potrebuješ za življenje; v njej
rasteš, v njej se vzgajaš, v njej se veseliš in
žalostiš; v njej Ti potekajo Tvoja najbolj srečna
leta; v njej si boš ustanovil novo, lastno družino,
v njej se boš postaral, umrl in v njej dobil Svoj
grob, kjer bo Tvoje truplo počivalo do sod¬
nega dne.

Ali ljubiš to domovino, akoravno je majhna
in bolj siromašna? Kaj pa otrok? ali svoje siro-

184

mašne, slabo oblečene matere ne ljubi bolj, kakor
pa bogato v zlato in svilo oblečeno gospo, ki mu
ni mati? Ako jo ljubiš, delaj ji čast! Kako?

Domovini in Svojemu slovenskemu rodu boš
delal čast, ako pridno delaš, varčno in zmerno
živiš, spoštuješ 'ženski spol in njegovo sramež¬
ljivost, pa ga ne oskrunjaš, ako ne razgrajaš
ponoči, ne preklinjaš, se ne pretepaš in ne pobi¬
jaš. Oh, kako sramotno je ,za nas, ako se trdi, da
v Ameriki so najhujši pijanci in razgrajači
ravno Slovenci in ako se je v Tatrah na vpra¬
šanje, kakšni so Slovenci, ki tam delajo, odgovo¬
rilo: pijejo in bijejo se.

Dragi mladenič, ljubezen do domovine in
do Svojega slovenskega rodu naj Te tudi mo¬
gočno nagiba za krščansko, pošteno življenje.
Ako domovino ljubiš, rad doma ostani. Neguj
domači vrt in njegovo sadno drevje, pametno
in razumno obdeluj domače polje, izboljšavaj
lepe travnike, skrbi za gozde in planine; priza¬
devaj se za lepo, dobro rejeno, snažno živino v
primernih hlevih, zraven katerih so pravilno
napravljena gnojišča; skrbi tudi, da bo Tvoja
domača hiša čedna, snažna, zračna in da bo
tudi vse okoli očejeno, da se ne bo iz Tvoijega
dvora razlivala gnojnica po cestah!

Morda si obrtnik, krojač, čevljar, kolar,
kovač, tesar, zidar, mizar. Uri se v Svojem obrtu;
napreduj, kakor zahteva čas; poglej po svetu,
da se bolje izučiš v Svojo korist in na čast domo¬
vini; delaj pošteno, ne lahkoumno in površno, pa
Te bodo vsi čislali in radi naročali ravno pri
Tebi; varčuj v dobrih, mladih letih za čas
bolezni, starosti in drugih nesreč.

185

Ali pa si preprost delavec na polju, v tovarni,
v rudniku; ne žalosti se! Delavski stan je časten
stan; le delaj marljivo, čas za delo porabi točno
in vestno, da zares zaslužiš, za kar si se pogo¬
dil; ne delaj le tedaj, kadar Te nadzornik sili,
saj imaš kaj vesti in se Boga bojiš. Dober dela¬
vec slovi daleč naokoli in dela čast svojemu
narodu.

Ljubi Svoj jezik! Le navadi se, da boš govoril
prav lepo, čisto in pravilno; nikar ne misli, da
je za Te častno, ako znaš domačemu jeziku pri-
mešavati pokvarjene, tuje besede; ne, to ni
častno, ampak sramotno din pokazujje Peko
neumno prismojeno ošabnost. Dobro je, koristno
in včasih celo potrebno, če znaš kak tuji jezik,
posebno nemški, in moreš občevati z ljudmi
dotičnega jezika; toda predvsem ljubi in neguj,
ter se privadi izgovarjati lepo in pravilno Svoj
materinski, Svoj slovenski jezik!

Pravim, ljubi Svoj jezik, ostani Sovenec, ne
sramuj se, ne izdajaj slovenskega rodu! Poma¬
gaj obmejnim Slovencem, da ne zatonejo v morju
tujskega naliva in pristopi k društvom, ki so
zasnovana v pomoč obmejnim Slovencem. Spo¬
štuj tuje narode, spoštuj Nemca in Laha, nikoli
in nikdar ne bodi sirov do njih! Toda še bolj
ceni in spoštuj Svoj mili slovenski rod in ne pri¬
pusti, da bi se zmanjševalo ozemlje, kijer pre¬
biva Tvoj rod; tuje pustimo v miru, svoje pa
branimo odločno, mirno in s plemenitim orož¬
jem; ne branimo svojega s pouličnim krikom
in s sirovim zabavljanjem, marveč z uma ostrim
mečem, kakor se spodobi olikanemu mladeniču,
olikanemu možu.

186

Ljubi in brani pa tudi vero Svojih očetov
in dedov, vero katoliško, edino resnično in edino
zveličavno. Brani jo zoper tuje zapeljivce, še bolj
pa zoper domače odpadnike, ki so v blato potep¬
tali najsrečnejšo in najvrednejšo dedščino svo¬
jih očetov, vero Kristusovo, pa kot predhodniki
Antikrista sejejo verske zmote, vžigajo versko
sovražnost in to pod hinavskim naslovom na¬
predka in svobodne misli. Dragi mladenič, beži
od teh Antikristov, ne zahajaj na njihove prire¬
ditve, ne čitaj njihovih spisov, časnikov in
knjig, da se ne okužiš, da se ne premotiš in izgu¬
biš. Le kvišku drži zastavo svete vere in ponosno
korakaj za njo!

Dragi mladenič, še nekaj Te prosim! Ne
zapuščaj domovine! Ostani doma, ako le moreš;
ostani v domovini, dokler moreš v njej kruha
dobiti. Posebno Tebe, kmečki sin, prosim in
rotim, ne odhajaj v tovarne, ne odhajaj v nem¬
ške in amerikanske rudnike! Delaj doma na
polju, delaj na Svojem domu, ali ako ga nimaš,
pojdi služit k poštenemu kmetu! Znaj, da naj¬
bolj veselo in najbolj zdravo delo je ravno na
polju. Res, da tukaj ni za delo določenih ur;
posebno ob času hudega dela ni počitka, ampak
od zgodnjega jutra do poznega večera se je treba
potiti. To mora biti; no, pa tako je le nekoliko
tednov; v zimskem času imaš pa več počitka,
da se odpočiješ telesno, pa tudi za dušno
izobrazbo kaj poskrbiš. Precej več moreš moliti,
pa tudi čitati knjige ali časopise doma ali v dru¬
štvu, hoditi k predavanjem, hoditi na telovadbo.

Seveda, na kmetih nimate hrane kakor v
mestih: nimate mesa, nimate pečenke, nimate

187

vina. Toda ali je sreča v dobri hrani? Za telo
najholj ugodna je Tvoja kmečka hrana, pa tudi
zdrava je in kako ide v tek! Kje je več pokvar¬
jenih želodcev, na kmetih ali v mestu? Kje več
slabotnih otrok in prepadlili mladeničev, na
kmetih ali v mestu? Ostani le pri Svoji kmečki
hrani, bolj boš vesel, zdrav in srečen.

Ostani torej doma, akoravno boš moral živeti
v bolj preprostih okoliščinah! Na tuje pojdi
iskat kruha le tedaj, ako moraš in doma kruha
ne dobiš. Ako pa greš, bodi zvest Svoji veri,
zvest Svojemu rodu, zvest Svojemu jeziku: ne
sramoti Sebe in Svoje domovine!

2. Avstrijska domovina.

Naša slovenska domovina je' del stare in
slavne Avstrije. Rečem Ti, ni ga cesarstva tako
lepega, kot je Avstrijsko!

Na čelu stoji starodavna habsburška rodo¬
vina, od vseh vladajočih rodbin na svetu najbolj
stara, najbolj imenitna, pa tudi najbolj verna
in vdana Bogu in sebi podložnim narodom.

Pod habsburškim žezlom so zbrani mnogo¬
vrstni narodi: Nemci, Lahi, Mažari, Rumuni,
Slovani, in sicer: Slovenci, Hrvatje, Čehi, Poljaki,
Rusini. Ta lepa vrsta mogočnih in naprednih
narodov je krasota avstrijskega cesarstva. Naj
bi ti narodi med seboj tekmovali v znanosti, v
umetnosti, v obrtu, v kmetijstvu, v zve-stobi do
Boga in cesarja, tekmovali v medsebojni lju¬
bezni in pravičnosti! Kako srečna, mogočna in
slavna bi morala biti naša premila Avstrija!

In kako napredna je naša Avstrija! Krasne
so njene dežele in hranijo v sebi mnogo boga-

188

siva, in vidi se vsestranski napredek. Tudi pre¬
cej demokratična je naša Avstrija. Sedanji
cesar (je dopustil ustavno vlado in pred par leti
je potrdil splošno in enako volilno pravico, da
moremo vsi odrasli voliti svoje zastopnike, ki
naj v zbornici take postave sklepajo, kakršne
so najbolj primerne za občno korist in se najbolj
ujemajo z večnimi Božjimi postavami.

Dragi mladenič, kajne, ponosen si na to, da
si Avstrijanec in Svojo Avstrijo iz srca ljubiš.
Saj se je v Avstriji ohranil Tvoj slovenski rod;
v Avstriji se Slovenci izobražujemo, tukaj dela¬
mo in napredujemo, v njej se trudimo za čas-
nost in večnost.

Posebno pa ljubiš habsburško hišo, ljubiš
Svojega cesarja. Cesar nas ima rad, cesar nam
hoče vse dobro, nam hoče pravico in enakoprav¬
nost z vsemi drugimi narodi. Ako nas stiskajo,
ako nam poizkušajo vzeti našo narodnost, ako
se nam razne krivice gode, ni kriv cesar, ampak
krivi so strastni, brezobzirni poslanci na Dunaju,
katerim ni mar ne pravica med narodi, ne mir v
Avstriji, ampak drve le za svojimi osebnimi
koristmi, za nameni, ki so večkrat naravnost
izdajalski.

Ti pa mladenič, ljubi našo Avstrijo. Izobra¬
žuj se tako, da boš kot mož, ko boš imel besedo
v občini, besedo pri volitvah, vselej vsakemu
pravičen in boš dal glas samo za take može, ki
so zvesti Avstrijanci in odločni katoličani, ker
le taki se bodo potrudili, sklepati postave v
korist celokupne Avstrije ter v varstvo in
obrambo svete katoliške Cerkve, katere zvesti
sinovi so naši vladarji iz habsburške rodovine.

189

Ko pride čas za vojaštvo, ne boš se branil iti
v vojake. Kot vojak se boš potrudil, da se prav
dobro izvežbaš v bojnem orožju in za bojni
nastop. Povem Ti, da najvišji častniki imajo slo¬
venske mladeniče nekako najbolj radi, ker so
pridni, pokorni, vztrajni in verni; le eno jih boli,
to, da preveč pijejo, pa se večkrat opijanijo in
se morajo kaznovati. Mladeniči! jaz Vas branim
in zatrjujem, da boste sedanji mladeniči s Svojim
možatim in odločnim nastopom, s Svojo spret¬
nostjo in gibčnostjo, pa tudi s Svojim veselim,
popolnoma treznim in čistim življenjem madeže
nesrečnih poprejšnjih mladeničev popolnoma iz¬
brisali ter pridobili dobro, častno in slavno ime
Sebi, slovenskim mladeničem in slovenskemu
rodu.

Kajne, dragi mladenič, govoril sem Ti prav
po Tvojem srcu, prav po Tvojih željah in Tvojih
sklepih. Tvoje geslo naj bo in naj vedno ostane:
»Vse za vero, dom, cesarja!«

3. Nebeška domovina.

Dragi mladenič, opozorim naj Te še na eno
domovino: to je naša, vsem narodom skupna
nebeška domovina. Na zemlji smo samo za to, da
si s svojim življenjem to nebeško domovino za¬
služimo. Tam ne bo več strasti in nevarnosti in
bojevanja, tam ne bo solza in truda in bolečin,
tam bo le večno veselje in ona popolna nemin¬
ljiva sreča, za katero smo ustvarjeni, in dosegli
jo bomo, ako bomo prav živeli, nami*eč pokorni
Bogu, edinemu, naj višjemu in neomejenemu svo¬
jemu Gospodarju.

190

In kako nas On ljubi! Iz ljubezni nas je
ustvaril in namenil za večno srečo. Ko smo ga
razžalili in z grehom nakopali sebi neizmerno
zadolženje, katerega sami ne bi nikoli odplačati
mogli, se nas je usmilil in nam je poslal Svojega
edinorojenega Sina, da nas pouči in odreši; jas¬
lice, križ, tabernakelj nam govore o Njegovi lju¬
bezni, nam govore o vrednosti naše duše, našega
življenja in naše večnosti. Kaj mora vse to biti
vredno, ako sam Sin živega Boga toliko za nas
stori, da se ne pogubimo, ampak dosežemo od
početka nam namenjeno srečno večnost.

Ali ne bomo ljubili Jezusa! Da bi nas še bolj
ganil, nam je še Svoje Srce odkril in v njem nam
živo predstavil pred oči, kako silna je Njegova
nesebična ljubezen do nas. Pravim, nesebična
ljubezen, saj On nima od nas nobenega dobička,
ampak ako hoče, da ljubimo Njega in nebeškega
Očeta, da iz te ljubezni izpolnjujemo vse dolž¬
nosti do Boga, do sebe, do bližnjega in do stvari,
da se ogibamo raznih nevarnosti greha, da se
borimo zoper razne strasti in si prav uredimo
družinsko življenje, vse to hoče edino zato, ker
je to naša časna in večna sreča. O ljubimo Boga!
ostanimo zvesti Jezusu! Častimo in zaupajmo v
pomoč prečiste Device in Božje Matere Marije in
svojih nebeških patronov, pa bomo krščansko
živeli, srečno umrli in prišli v svojo nebeško
domovino, kjer bomo preblaženi in presrečni
ostali vekomaj!


NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000522411