Mnssolioijevi poskusi vzunanji politiki. Pretekli teden so poslanci italijanskega parlaiuenla obiskali Budimpešto. Mussolini svojih poslancev navadno ne pošilja po svetu, ker bi se bilo bati, da bi se omikan svet smejal takšnim ljudskim zastopnikom, ki so brez moči in vpliva kot lutke v gledališču, ki se gibljejo, kadar in kakor jih gledališki vodja potegne. Italijanski parlamentarci niso zato prišli v Budimpešto, da tamkaj kažejo sijaj in slavo italijanskega parlamenta, marveč da vršijo politični posel v službi fašistovske zunanje politike. Zato so bili od madžarskih vlastodržcev in njihovih politi6nih ipristašev sprejeli z gorečim navdušenjem. Madžarska v službi fašistovske politike. Obisk italijanskih parlamentarcev v Budknpešti se je zgodil v času, ko je preiskovalna komisija Društva narodov bila na Madžarskem, da na licu mesta preišče takozvano šentgothardsko ~zad<?vo\ V Šenl gothardu na avstrijsko-madžarski meji so namreč avstrijski carinski uradniki o novem letu 1928 zalotiii v železniških vagonih orožje, zlasti strojne puške, ki so bile poslane iz Italije. Države male antante: Čehoslovaška, naša država in Rumunija, so se pritožile radi tihotapljenja orožja na Madžarsko pri Društvu narodov, katero je odredilo posebno svojo komisijo, da preišče to zadevo. Preiskovalna komisija je v železniških vagonih v Šentgothardu našla kajpada samo staro železje in jermenje, ker so Madžari vse novo in porabno orožje prej spravili na varno. Razumljrvo je, da Madžari vsled tihotapljenja orožja ne stojijo v dobri luči pred svetom, in zato jim je Mussolini poslal na pomoč svoje parlainentarce, ki jih pa seveda ne bodo spravili v boljšo luč. Ti dogodki dokazujejo, da se je Madžarska popolnoma udala Mussoliniju in njegovi zunanji politiki. Madžarski plemenitaši, ki sedaj vodijo žezlo madžarske politike, še vedno sanjajo o tem, da bo Madžarska zopet vznikla iz sedanjega skromnega položaja ter bo dobila nazaj svoje stare državne meje. Ta težnja je osi*ednja misel vse madžarske politike in tej misli služijo politični krogi z vsemi dovoljenimi in nedovoljenimi sredstvi. Kakšna sredstva uporabljajo ti krogi, je dokazalo razkritje krivotvorjenja tujega denarja, zlasti frankov, ki so ga organizirali ti madžarski krogi, da si pridobijo gmotnih sredstev za svojo široko razpredeno politično agitacijo. Šentgothardska afera pa dokazuje, da ti krogi hočejo a orožjem, ki ga tihotapsko uvažajo \z drugih držav, osobito iz Italije, na tajni na- čin oborožiti Madžarsko ter jo tako pripraviti za čas ,ko pride od njih težko pričakovano krvavo razračunjanje z — orožjem. Da so ljudje takšnega mišljenja dobri zavezniki fašistovske italijanske politike, je izven vsakega dvoma. Ravno tako brezdvomno je, da Mussolini uporablja Madžarskovsamo kot sredstvo svojih zunanjepolitičnih naklepov ter da bi svoje srce takoj obrnil od nje, ako bi mni kakšna druga politična zveza obljubljala več korisli. Mussolini bi rad ustvaril vzhodno-evropsko zvezo držav. Mussolini išče zaveznike na vse kraje. Ravno letošnjo spomlad je svoje niti razpredel na vse strani, da bi vlovil takšne, ki se vloviti dado. Naše države ne lovi več, kev sino sc že pod Ninčičem kot vnanjim ministrom dali vloviti ter se moramo sedaj truditi, kako bi dobili vsaj nekoliko svobode kretanja. Ker nismo več poslušni tako, kakor želi voditelj fašistov ske politike, je letošnjo spomlad bila napravljena generalna diplomatska ofenziva proti naši državi in z njo zvezani Franciji. Raziii ministri zunanjih zadev bili so zadnji čas v Milanu ali v Rimu: grški, turški, rumunski, ogrski in poljski. Mussolini bi rad ustvaril, tako se je pisalo po evropskem časopisju, vzhodnoevropski blok (zvezo) držav pod vodstvom Italije. Tej zvezi bi naj pripadale tele države: Poljska, Rumunija, Madžarska, Bolgarija, Grčija in Turška. Bila bi v resnici velika zveza, ako bi se mogla ustanoviti, in za Italijo bi ta zveza pomenila najjačjo aporo za njeno balkansko in sredozemsko — morsko politiko. Toda vse to bo ostalo samo poskus, ki ga je rodila prisrčna fašistovska želja. Takšen blok, takšaia zveza se ne bode uslanovila, ker za to niso dani stvarni predpogoji. Edina sigurna postavka v Mussolinijevem računu je Madžarska, ki se je italijanskemu fašizmu zapisala na življenje in smrt. Rumimija ne more v isto politično zvezo, v kateri je Madžarska, ker Madžarska zabteva, da se spremeni trianonska mirovna pogodba, ki je nekdanje dele Madžarske priznala naši državi, Čehoslovaški in Rumuniji. Rumunija ne more prostovoljno pristati na to, da vrne Madžarski Sedjmograško in druge dele, ki sedaj tvorijo njeno državno ozemlje. Istotako tudi Bolgarija ne more brezpogojno služiti italijanski politikl, ker mora imeti gotove ozire na nažo dr- žavo in na Francijo. Turčija sicer hoče urediti svoje trgoTinske razmere z Italijo, da bi se pa dala izTabljati kot sredstvo za fašistov&ko politiko, je tem bolj izključeno, ker se sama hoče Italije poslužiti kot pomočka za dosego svojib. namenov v Parizu in Londonu. Kar se pa dostaje Poljske, je vezana s takšnimi vezmi na Francosko, da teh vezi nikakor ne bode prekinila fašistovski Italiji na ljubo. Tako bo fašistovska generalna ofenzi~va proti naši državi in proti Franciji ostala bTez zaželjenega uspeha. Mussolini bo k svojim ponesrečenim poskusom in sunkom na polju zunanje politike moral položiti tudi ta izjalovljeni poskus. Za voditelje zunanje politike naše države in prijateljske nam Čehoslovaške in Rumunije pa je to ponovni opomin, da morajo biti oprezni ter složno odbijati vse nakane in diplomatske napade na tisto mednarodnopravno podlago, na kateri so te države zgrajene. Mala antanta (zveza čehoslovaške, Rumunija in naše države) je za Mussoliiiija kakor trn v peti, ki si ga hoče tztrgati s tem, da zvezo med temi državami če ne ra^bije, pa vsaj razrahlja. Medsebojna sloga in prijateljaka zveza s Francijo je najboljša obraioba zoper nakane fašistovske politike.