DVOJE GLEDANJ NA ZVEZDNA IMENA
Moje pisanje o zvezdnih imenih v Zborniku za zgodovino naravoslovja in tehnike (ZbZNT) 2, 1974, 43—90 je spodbudilo Jožeta Stabeja, da je v Jeziku in slovstvu 22/5, 135—137 spregovoril o nekaterih slovenskih »pisnih in govornih S02načnic[ah], ki... označujejo gostoto Plejad«. Pri J. Stabeju sem dobil marsikatero dragoceno ustno informacijo, vse od prvega zasnutka svojega dela v letu 1971. Zdaj seveda toplo pozdravljam njegovo odločitev, da je tudi sam vzel pero v roke in opozoril na mikavne odlomke o Plejadah iz začetka 19. stoletja v korespondenci Dobrovsky—Vodnik in Dobrovsky— Kopitar—Primic, kjer je bila za nekaj imen že dana drugačna, boljša razlaga, ki pa sem jo jaz žal prezrl.
Gos(osevce je Vodnik — 1808 — imenoval na kratko kar »die Dichtscheinenden, Dicht-leuchtenden, Dichtstrahlenden«. Dobrovsky — 1808, 1811 — je v besedi gostožerčiči videl deblo žer/žar, s čimer — po Stabeju — dobimo pomen »gosto žereče-žareče zvezde« (JiS 22, 137). Ob imenski skupini tipa lesteni, lestenci, lestenj ipd. se je tudi meni utrnila misel, da bo njeno pomensko izhodišče morda »lestenje, leščanje, svetlobno utripanje« (ZbZNT 2, 51). Vendar pri vsem tem čutim resno težavo: da je svetilnost Plejad šibka, da »žarijo« bolj slabotno, saj jim je že grški pesnik Aratos (315—245) dal prilastek arpeyyssg — blede, brez svetlobe!
Tako med Stabejevim izvirnim besedilom kakor med njegovimi navedbami iz drugih avtorjev pa opažam, da prihajamo k zvezdnim imenom z dveh čisto nasprotnih bregO'V.
249
Dobrovsky, Vodnik, Dokler — da ostanem le pri piscih, na katere se sklicuje Stabej — se lotevajo problemov kabinetno. Doibrovsky npr. ponuja za Dalmatinove in Megiserjeve gostožerčiče neko baje (le zakaj?!) »boljšo« obliko, ki jo je Stabej izbral celo za naslov svojega prispevka v JiS: Gostožerčiče. Vodnik gleda hudo zviška na »robato nesmiselno ime gostoseočiči, gostošeočiči«, ki ga je Slišal med gorjanci na Koprivniku. Formulacija gesla Plejade v Doklerjevem grškem slovarju pa je nemogoča in ni da bi se oslanjali nanjo.'
Kabinetnost še najlaže spregledamo Dobrovskemu, ki si pet let — 1806—1811 — ni dal miru, ampak je o (prekrščenih) »gostožerčicah« vztrajno spraševal Vodnika, Kopitarja in posredno tudi »gospode na Štajerskem« —"Primčevo Slovensko društvo v Gradcu. Tem bolj pa nas motijo današnje ekskluzivne sodbe o imenih, ki naj bi bila npr. »nastala po napačnem' križanju oblik s[e]jati — sejem in sijati — sijem«; pretirano poudarjeni »pravi pomen«! sklicevanje na »pravj7no obliko gostožerčiče« (JiS 22, 137— podčrtal Mtv). Prenagljena se nam zdi tudi trditev, da gostosevci »nimajo s sejanjem in setvijo nič skupnega«. Etnološka literatura govori drugače; če pri nas danes ne vidimo več prave zveze, ni rečeno, da je bilo tako tudi v preteklosti. Natanko pred 125 leti je npr. Stabejev v^hodnoslovenski rojak R. Razlag zapisal o Plejadah (»kokoškah«) tole: »Kada ove uzhadjajo, onda se uže može žito sejati« (gl. ZbZNT 2, 78). To je pomembno pričevanje o povezavi med zvezdami in poljedelstvom, čeprav se bo morda pokazala potreba po korekturi ali zasuku za 180°, da bi bil podatek v redu: Ko se gostosevci sfkrijejo — setev; ko se spet prikažejo — žetev!
Glede Bohoričevih stožerčičev si jaz nikakor ne bi drznil »zapisati, da niso z ničimer v zvezi s stožerom«. Vendar, če J. Stabej odreka zvezo s stožerom slovenskemu imenu, bi jo moral iz doslednosti odreči tudi ruskim in makedonskim vzporednicam in ne nazadnje imenu steaj&rul (beri stedžarul — gl. ZbZNT 2, 68), ki pa gä je rajši previdno obšel. Romuni so si to ime sposodili od svojih slovanskih sotsedov še pred pomenskim prenosom na Plejade, v pomenu Sevemica — gümenski kol ali steber, okoli katerega se suče zvezdnato nebo. Romunsko ime je ne glede na čas zapisa, ki mi ni znan, relativno starejše od slovenskih stožerčičev (1584). Na slovenskih tleh bi bila pomensko srečanje in kontaminacija med gostožerčiči in stožerčiči seveda mogoča, na makedonsko-romun-sko-ruski relaciji pa je pojasnjevanje'stožera = zvezde severnice s »številko slo, ki ponazarja mnogoštevilnost zvezdišča«, izključeno.
Za zvezdno kopico Plejade so pri nas tuintam najbrž še zmerom v rabi skrita stara domača imena, morda ne nepomembna. Kdove kakšna presenečenja nas še čakajo, če bi se kdo načrtno lotil študija ljudske astronomije. V spodbudo morebitnim prostovoljcem naj omenim ime, ki sem ga slišal leta 1953, objavil leta 1972 in šele po letu 1974' prišel do spoznanja, da se nanaša pravzaprav na Plejade: gre za doslej neuvrščeno Škopnje-kovo gnezdo iz Podjune na Koroškem. To je ne samo na Slovenskem ampak sploh v širnem slovanskem svetu prvO' zvezdno ime z nespodbitnim zunajkrščanskim mitičnim jedrom* (SAopn;ek = poosebljenje utrinkov in raznih meteorskih prikazni: gl. Traditi-ones 1, .1972, 53—64). Najnovejše poimenovanje Plejad pa danes ta dan dolgujemo Tonetu Cevcu, ki ga je oktobra 1976 prinesel iz doline Bistričice nad Kamnikom: sfezevci.
Če izvzamemo uradno astronomsko terminologijo, zvezdna imena niso nikoli nastajala pri delovni mizi učenjakov, ampak so ponavadi sad opazovanja narave s strani neštetih rodov, rezultat prenašanja na nebo osebnih in kolektivnih človeških izkušenj, želja, domišljije, sanj, verovanj itn. Poimenovanju zvezd in ozvezdij je od nekdaj botrovalo zavedno ali nezavedno hotenje, da bi zemljani tudi na nebu videli podobo reči in stvari,
1 Opozarjam, da gostosevci utonejo v večerni zarji na zahodni strani neba aprila in se spet prikažejo na vzhodu pred zoro julija. Medtem so dobre tri mesece nevidni. Povezava Plejad s plovbo {^iXe'co, nUtoy) je le ena izmed mogočih etimologij, menda najšibkejša. Druge razlage: nUi- (comp, od .to/u;) zaradi množičnosti, številčnosti, gostote; TiXrjoiov: ker so blizu, tesno skupaj; neXsiaz -aSog = jata golobic. ' Tu J. Stabej oporeka sam sebi, saj se v drugi zvezi na isti strani mirno sklicuje na »znano prastaro .prevračanje besed v ljudski etimologiji«.
' Se pravi po izidu drugega, razširjenega pregleda slovenskih zvezdnih imen. Prvi pregled je izšel v Anzeiger für slavische Philologie 6, Wiesbaden—Graz 1972, 60—103.
* Zveza vzhodnoslovanskih imen tipa volosozary z bogom čred Volosom ostaja namreč problematična, čeprav jo npr. I. I. Ivanov in V. N. Toporov (Issledovanija v oblasti slavjanskih drevnostej, Moskva 1974, 49 si.) jemljeta kot samo ob sebi razumljivo.
250
živali in oseb, resničnega dogajanja in mitov, skratka vsega, kar nas v življenju obkroža in nam je tako ali drugače blizu.^
Kot etnografu so mi pisana, literarno dokumentirana, stara zvezdna imena popolnoma enakovredna takim imenom, ki jih je moč slišati tudi danes iz ust navadnih, neukih ljudi in ki niso bila še nikdar in nikjer zapisana. Ce bi se kdaj morda pregrešil proti pravkar deklarirani nevtralnosti, ne vprašujte me, kje bi bile moje simpatije: na strani druge skupine! Tu si npr. ne morem kaj, da ne bi v mislih najprej poletel k imenu Zaklančaijev žličnik, ki ga je našel Janez Dolenc leta 1947 v Poljanski dolini. Gre za doslej neugotovljeno ozvezdje ali združbo zvezd. »Pri Zaklančarju v Javorjah so imeli posebno lep izrezljan žličnik...« Nehote smo malone očividci rojstva novega zvezdnega imena, pri čemer je posebej pomembno »teoretično spoznanje, ki ga ni moč spodbiti: ljudska stvarjalnost je latentno še zmerom živa; kakor žerjavica pod pepelom tli in nikoli ne vemo, kdaj in od kod bo zapihal pravi veter in jo razžaril« (ZbZNT 2, 64—65). Samo besedno gradivo mrtvih jezikov lahko gledaš in pretresaš s hladnimi očmi herbarista, muzealca, arhivarja. Vendar celo »mrtva« zvezdna poimenovanja po svoje živijo naprej, če je le v njih neko mitično/pesniško sporočilo ali »naboj«, ki deluje tudi še čez stoletja in čez tisočletja podobno izžarevanju radioaktivne snovi.
Milko Mat i č e t o v SAZU v Ljubljani