Vlado Nartnik
Ljubljana
POMENSKA KATEGORIJA »KRUH«
Slovenci imamo še zelo malo analiz pomenskih kategorij. Starejši etimo-logi so večidel izbirali le posamezne besede in jim iskali indoevropske korene, iz katerih naj bi se bile razvile. Tako paberkovanje po preteklosti besed pa je nezanesljivo, potrebno popravkov in dopolnil. Moderni raziskovalec obravnava posamezne besede v sklopu s sorodnimi izrazi. Pri tem upošteva njihovo razširjenost predvsem v živem ljudskem jeziku, njihova medsebojna pomenska razmerja in prenose ter ugotavlja izvor in pot, po kateri so zašli v jezik. Sistematična analiza razvoja celotnega pojma po primerjalni metodi je torej za etimo-loga-semantika odkrivanje kulturne zgodovine danih besed. Etimologija zanj niti ni toliko važna, saj se ponavadi pokaže 'kar sama od sebe, ko je etimolog s problemskim sklopom prispel že dovolj daleč.
Pritegnilo me je izredno bogato izrazje za pojem »kruh«. Kruh je že od najstarejših časov osnovna sestavina človekove prehrane. Prvi sledovi njegove uporabe segajo daleč nazaj v prazgodovino, v teku tisočletij pa je njegova važnost samo naraščala. Po starem jezikovnem pravilu pomeni vsak tehnični napredek tudi novo ime in tako je s spopolnjeno tehniko pripravljanja kruha naraščalo ljudsko izrazje vse do današnje širine in bogastva. Ce te izraze razporedimo po njihovi razširjenosti, po njihovi pomenski vrednosti, obsegu in medsebojnih zvezah, dobimo s pritegnitvijo vseh dokazilnih vzporednic iz drugih slovanskih jezikov in besedišča sosednjih narodov zgovorno podobo razvoja pojma skozi srednji vek do danes, saj gre pri večini teh besed za dosežke civilizacije.
Namen podati nekakšen prerez skozi kulturno zgodovino besed že sam od sebe narekuje stratigrafsko razvrščanje gradiva po plasteh, kakor so se besede pojavljale v jeziku. Zato sem najprej obdelal najbolj razširjeno in zaradi tisočletne domače kontinuitete tudi pomensko najbolj razvejano plast splošno slovanskega podedovanega fonda z nekaterimi substratnimi prvinami naselitvene dobe. Slede ji pomensko mnogo ostreje opredeljene in često na ožja narečna področja vezane plasti domače tvornosti in adstrati iz sosednjih jezikov z modernimi tujkami na koncu.
1. Med Slovani najbolj razširjena beseda za pojem »kruh« hleb ima v slovenščini nekoliko drugačen pomen. Čeprav na pomensko sorodstvo med hleb in kruh še kaže vstaj, hleb »bel kruh, pogača'< (kdor je h kruhu rojen, nikdar hleba ne doseže, Jan.) in bkr. hlebec (isto) z nekaterimi besedotvornimi vzporednostmi, kot hlebariti = krušariti »kruh prodajati«, hlebavec = kruhavec »kdor ima dosti kruha« (čič ne dä nič, delavec je hlebavec), hieben = krušen »kruha bogat« (hlebno polje-, kadar je leto mušno, je tudi krušno) ipd., pa splošnoslovensko hleb, hlebec pomeni samo »okroglo obliko kruha«. Na pojem okroglosti se veže tudi večina prenesenih in ekspresivnih pomenov: hlebci, hlebčki »ovčice« (kadar so hlebčki na nebu, dež cvete. Cor.), hlebän »zarobljenec« Cig., hlebnjak »neroda« Jan., hleba »debelo bledo rumeno jabolko« Kobarid, hlebec »plahtica, Alchemilla pubescens«, hlebovina, hlebovje »mokovec, Sorbus aria«.'
' Drugačna osnova je štaj. /iJebovfta »vrsta močnate klobase«, hlebati »srebati«, rus. MebäV »srkati«; to so onomatopeje, ki se spravljajo v zvezo s blipati »hlastati za zrakom«, hläpati »šavsniti« (gl. Vasmer REW III s. 245).
24
Podobne pomenske prenose kot slovenski kruh (npr. Andrej mora biti suti, da pozimi raste kruti; ljudski kruli jesti; pomagal sem mu do kruha; zarečenega kruha se največ poje; grenak kruh je to) ima po raznih slovanskih jezikih tudi hleb: rus. hleb, npr. hleba »žito« poleg strus. »živež, hrana«, stsla. uhlebiti »zajesti, v jed spremeniti«, ukr. hlib »sredstva za preživljanje«, češ. chleb »prehrana, služba«, chlebaf »kruhoborec«, chlebiti, pochlebovati »prilizovati se«, slš. chlebovy »znajden«. Splošno velja, da izvira hleb iz pragerm. xlaiba s prvotnim pomenom »kruh« in nato »hlebec« (prim stangl. hlälord »kruhodajalec, lord« in hlät »hlebec«). Martynov, Slav.-germ. leks, vzaim. s. 85—87, misli pri slednjem na izhodni pomen »{rodovno) imetje, preskrba« in nato »skrb, hranitev; hrana, kruh«. Tak pomenski razvoj bi dopuščala germansko-slovanska pomenska vzporednica; got. hleibjan »skrbeti«, strvn. llben »varovati, hraniti«, stisl. hlifendi »šlem« ter rus choronit' »hraniti, skrivati«, sbh. hraniti »varovati, hraniti, krmiti«, bolg. hrana »hrana, kruh«. Ce sta pragerm. besedi hlaiba in hleibjan sorodni, je spričo njunih prevojnih razmerij in intonacije sposoja iz germanščine v slo-vanščino verjetna; za to govori tudi prevzem stgerm. besede v finščino leipä »kruh« in letonščino klaips »hlebec kruha«. O nadaljnjih etimologijah gl. Vasmer REV III s. 245 in Berneker SEW s. 383.
2. Za pojem »hlebec« poznata slovenščina in ruščina tudi izraz 'korvajb, bkr. kravdj, kostelsko krvajica. Bolj razširjena je dem. oblika kraväjec, krgöjec (Branik) s pomenom »hlebček droži«, poleg laneni kravajci »lanene tropine« (prim. še potica, kolaček »oljne tropine«, krapina »lanene tropine«). Na Dolenjskem se kravđjka, kraväjnica imenujeta tudi neke sorte hruški. Pri drugih Slovanih označuje 'korvajh razne ženitovanjske pogače, rus. koroväj karaväj »nenarezan hlebec kruha; maslena ženitovanjska pogača; venčni večer (ko se pogača deli)«, ukr. koroväj »velik svatbeni kruh« (od tod izraz bezkorovajnyj syn, brezkoro-vajčuk »nezakonski otrok«), bolg. kravdj »maslen kolač, ki se podeli pri ženito-vanju, odhodu iz domovine ipd.«, sbh. kravaj, kravalj »pogača, ki jo svatje prinese mladožencema«. Zanimivo je, da se kravaj pojavlja tudi kot ledinsko ime, Kravajci — zaselek v SZ Srbiji (SEZ V 44).
Poröklo besede je precej nejasno. Vasmer REW II s. 603 izvaja izraz iz 'korva, ker pomeni rus. dial. korova tudi »nevesta« in prvotno naj bi ta kruh kot simbol bika ženina (prim. borodaj »bradač«) pričaral rodovitnost. Živalska imena za pecivo so v slovanskih jezikih pogosta, rus. kordvuška »župnečec, božično pecivo z okraski««, polj. gonska, byczek, ukr. hiiska, bycök tudi kozulja »lecet v obliki krave ali jelena, sirova ali jajčna pogača z rogovi«. Pri Slovencih so znani zlasti božični podobnjaki: tičke, tiče, golobice (Dol., Notr.), civke (Suha krajina), tičce (Istra), menih (ob Soči). Morda je odsev prvotnega namena gor. mali kruhek ali krajček (Dražgoše), ki ga dekleta poklanjajo svojim fantom. V Selah v Rožu pošlje dekle izvoljenemu mladcu madveda, tj. krajčeč, srajco, cigare in druge dohrote (Möderndorfer, Uvere s. 270).^
Oštir in Treimer mislita na kavkaski izvor, vendar je dvomljivo izvajanje sle, krastir »hrestač, kosec« iz prasla. 'korstajb, kjer bi prvi zlog bil prasla. 'kor-»žito« (gl. Oštir, Drei Vogelnamen 22), bolj verjetno je to onomat. tvorba.
^ Lahko pa so te oblike kruha in njihova imena prišla k nam z zahoda z božičnimi običaji vr-^d. Tako je kočevski sipling (iz sip »sito«, torej kakor sito velik kruh«, Plet.) dal ribniški župnik »božičnik s testenimi figurami, župnečecem na vrhu«. Manj verjetno je prevzet škofjeloški podobnjak fiaj maJi kruhek, ki je v priimku zapisan že leta 1524: Lucas Malykructi dvakrat, Fiare Malykmch dvakrat, Vrabce (gl, A. Breznik, Raz. SAZU II 1944, 57). V. Möderndorfer (Uvere s. 148) misli, da je škofjeloški mali kruhek izšel IZ gor. presmenca (Valvasor, Die Ehre VI). Z besedotvornega stališča pa sta tako mali krutiek kot krajček ljubkovalnici, ki so pri označbah boljših kruhov pogoste.
25
3. Pri drugiih Slovanih je znan tudi vstaj, in prekm. bosman »figurirana ženitovanjska pogača, pletenik« (kot krajevno ime je izpričan Bosman tudi na Dol. od 17. stol. naprej): sbh. bocman »otrobovec« (Bosna), slš. bosman »božična pogača«, boslan, bosvan »ženitovanjska pogača« (1156 tudi krajevno ime Bosman, zdaj Bosany, gl. Chalupecky, Stare Slovensko 231), rus. basmän, bosman, bos-mäna »kruh za dvorne potrebe« (Basmanskaja svoboda — Moskva, basmännik), v Povolžju tudi batmän »dolga štruca kruha«.
Izvor besede ni znan. Madž. boszväny »kruh, ki ga dekle pri poroki odnese s seboj« je sprejet iz sloven. Sbh. bodman je Dančič AR I 467 izvajal iz osm. batman »utež za deset funtov«. Vasmer REW I 59 in 11 misli pri rus. bosman na turkotat. basma »kanov pečat; potiskano platno«.
Istega mnenja je Tine Orel Etn. XV 57, ki je prvi opozoril na vse slovensko in madžarsko sorodstvo (gl. F. Bezlaj, Poskusni snopič).
4. Baba »vrsta kolača, rižev nakip« je kot naziv za pecivo v slovanskih jezikih splošno razširjeno: rus. baba »velikonočni kolač v obliki stožca«, ukr. babka »z rumom polit kolač«, polj. babina »majhna babka iz testa«, babeczka »vrsta peciva«, češ. baba »pecivo«, babovka »pecivo, 'ki ga dajejo porodnicam«, gluž. baba »kolač«, sbh. babica »kolač v obliki hlebčka, ki ga spečejo ob zadušnici« in baburica »vrsta pšeničnega kolača«. Iz slš. baba, babička je tudi madž. bäba »kolač« fKniezsa MS I 69), prav tako je sposojeno iz sla. jezikov nem. Baba, Babe, Bäbe »pogača«. Naštete vrste peciva se zaradi stožčaste oblike spravljajo v zvezo s sle. baba »zadnji snop žita na polju; senena kopica«, sbh. baba »kup peska, pripravljen za posipanje cest«, ukr. baba »visok stožčast zamet, kup snega«, polj. baba »sorta trebušaste hruške«, babka, babeczka »trebu-šast lonček za mleko«.
Pozornost zbuja češ. tepla baba »buhtelj, krof« in lita baba »flancat«, kar ustreza sle. bob »krof«. K temu bi lahko pritegnili imena rib, ki so morda drugačnega izvora, sle. babica »Cobitis barbatula«, sbh. baba »neka riba ali vrsta rakca« in nemara bolg. boböj, babo j, babdn »Perca fluviatilis«. Daničič AR I 128 je pri omenjenih ribjih imenih domneval onomatopejsko osnovo 'bob- s pomenom »malenkost, neznatnost«.
Spričo čeških fraz koupit za babku »tako rekoč zastonj kupiti« in ani jed-noho bobu nedal bych za neho »eno figo je vreden« ter naših ljub domek, čeprav ga je le za bobek in bob ob steno (nemara po psevdomotivaciji nastali pleona-zem) je možnost, da gre pri izrazu tepla baba za mešanje osnov baba »žena« pren. »kopa, kolač« in onomatopejskih tvorb 'bab-, 'bob- s pomenom »malenkost, figa« (gl. M. Piškur, Pomenska analiza besede baba, JiS s. 6).
5. Stara slovenska beseda za »štruco« je krž, rož. grž, -ä »hlebček«, qrzarja »paberkovavci« (Šašelj). Dem. kržič »vrsta pletenega kruha« poleg »kokorek, Cyclamen europaeus (sbh. skrž)« je morda namig na krž »storž, češarek«.
Sorodne besede, kot rus. korž »masleni mlinci«, brus. koržen, povezuje Berneker EW I 667 s korgd »pritlikavina, ruševje« (prim. sle. kržljav »zakrnel, pritlikav«, kržljavec »pritlikavec« Trst., mak. krže »še nekrščen otrok«). Po-tebnja navaja še sti. krcas »mršav«, avest. karasa »isto«, kar je manj jasno. Z besedno geografijo poskušajo besedo razlagati iz ugrofinskih jezikov, vendar Vasmer I s. 625 sposojo komaj dopušča.
6. Mlinci, blinci »pečeno tenko razvaljano testo« so splošnoslovanska jed; sbh. mlinac, stsla. mlin, rus. blin, strus. mlin poleg blin, gluž. blinc, mline, dluž. mlync, ukr. biyn. Do dvojnosti b proti m v naštetih oblikah in v sle. glagolih
26
mliniti »valjati« in bliniti »z valjanjem in tolčenjem razvleči«, ki sta sorodna :z glagolom 'mleti, je prišlo po disimilaciji (gl. Ramovš HG II 97, Vasmer REW I 93).
7. Kor.-štaj. presmec, piesnec, bresmec »velik velikonočni kruh« pomeni ponekod tudi »žegen« sploh (presmec pri Sv. Lovrencu), predvsem pa »butaro« (presmec ali bresmec v Veliki Nedelji in vzhodno od Maribora, presne v spodnji Podjuni, presnica v Železni Kapli in presta v Koprivni pod Olševo). Beseda je sposojena tudi v madžarščino präzmäc (iz sle. 'preizmäc, gl. Ramovš JA XXXVII 144, 146). Prvotno je presnec pomenil »nekvašen kruh, opresnik« (prim. kraš.-notr. presnec »presen kruh iz nadevanih mlincev«, prosenec »neka narodna jed, ki jo omenja Valvasor; na ohcetih navadna pogača«, Mur.) in se izvaja iz adj. presen (tudi presen, opresen) s pomenom »svež« (mleko, sadje voda), »nov« (rana, preja), »nebeljen« (platno), »nekvašen« (kruh, opresnik, opresnjača), »ne-skisan« (zelje-, opresnina), »nekuhan, surov« (maslo) in »zajeden« (otroček).
Pri drugih Slovanih se je ohranil v glavnem prvotni pomen »nepokvarjen, neskisan, nekvašen, nekuhan«, torej »svež« kakor tudi »iz nekvašenega testa pečen«. V češčini se je pomen abstrahiral od presny chleb »nekvašen kruh« (prim. pfesnice »opresnik, presnec«, pfesMk »krompirjev mlinec«) v presny ča-sem »časovno nepokvarjen, točen«.
Ko't kaže sor. lit. preskas »svež, nekvašen«, nem. frisch »svež«, stvn. irisc »nov, mlad, svež«, se je slovanska oblika presnh razvila iz ide. 'preskos z bal-tosla. podaljšavo e v e in s slovansko pripono -n, torej skn sn, gl. Machek ESC s. 400.
8. Kolač pomeni v slovenščini »velikonočno potico«; od tod tudi kolačnik »velikonočni žegen« (Kremenik) poleg »model za potice« (Skerlj) in pren. kolač »butara, beganica« (Savinjska dolina). Kolač zaznamuje še razne predmete okrogle oblike: kolač žice »kolobar«, vranec pleše na kolače »v krogu«, kolač vode »čutara«; ekspr. je kolača »kraventa, stara krava«. Kot manjšalnica se je kolaček »oljne tropine« razvijal vzporedno s kravajcem. Prasla. 'kolač se izvaja iz besede kolo, kot češ. rohdč »pecivo s štirimi roglji«, z osnovnim pomenom »okrogla preluknjana pogača«: rus. kolač, polj. kolacz, češ. kolač. Iz slovanščine je sposojeno madž. kaldcs in alb. kaljač (Miklošič SEW s. 124).
Ker zlasti na vzhodu kolač označuje le še »hlebec kruha, pogača«, je slovenščina za tovrstne oblike peciva razvila nove izraze, kot kolasur »furlanski kolač« (Brda), tarta, jarmanca »pleten hlebec z luknjo v sredi, ki so ga položili na oje, kadar so peljali balo« (Podgorje, T. Logar), vrtanj »kolač« (Bela krajina), vrtanik »kruh v obliki kolesa« (Prekm.), podirjanica (Rož), dirjenca (Zilj. dolina) »predrt kolač, ki ga camar meče med goste« (V. Novak, Slovenska ljudska kultura s. 204).
Slovenski pomen kolač »velikonočna potica, (okrogla) pogača, ki se prinese v dar s semnja ali romanja« še kaže na prvotni obredni značaj peciva (daritvena hrana bogovom za srečo). Pekli so ga ob posebnih priložnostih, kadar je npr. družinski član za vedno odhajal z doma ali ko je sluga zapustil službo. Od tod češ. rekli jiti s kolačem »zapustiti službo« in bez prace neni kolače »mezde, plačila« poleg gor. kolačnik »hlebček, ki se daje v dar npr. krojaču, kadar se delo dogotovi« (gl. Machek ESC s. 213).
9. Pogača pomeni na Goriškem »podpepelnik, projo«, na slovenskem vzhodu pa vsako pečeno močnato jed. Drugod po Slovenskem se peče le ob posebnih priložnostih in je kruh boljše vrste: zrno pri zrnu pogača, kamen na kamnu palača. Po svatbah imajo ženitovanjske ali ženino pogačo, v okolici Rim. Toplic
27
dobi pogačo »dva hlebca maslenega belega kruha« porodnica (prim. pogačo bo jedla »rodila bo«), za veliko mašo (zilj. pogačnica »velika gospojnica«), pečejo na Robu pogačico in v Ortneku pogačo »pšeničen, maslen kruh z navzkrižnimi regami« (Moderndorfer, Uvere s. 354).
Preneseno pomeni pogača »sat« poleg »posteljica, otrebki« (kot materina potica »posteljica«), dem. pogačica »kost v kolenu«. Številne so označbe plodov in rastlin: pogačica, pogačarica, pogačonka, pogače »razne sorte jabolk po Brdih in Brkinih«, pogačka »obla, ploščata in drobna smokva«; pogača (tudi svinjske pogače) »truskavec, podponec, Polygonum aviculare«, pogačica »Trollius europaeus«, kozja pogačica »brogovita, Viburnum opulus«. Ne spada pa sem pirpo-gačica »netopir«.^
V bolg. je pogača »podpepelnik, pecivo«, v srb. pa pogača tudi »hlebček (sira, voska)«. Od Slovanov je najbrž prevzeto srvn. pögaz, nem. dial. pogatschn, pogatsn »kolač« (Koštial Svob. 1951 s. 189).
Beseda izvira iz lat. iocacea, srlat. iocatia, kar je dalo stfurl. togača (Stre-kelj, Lehnw. 7).
10. Nasproti splošnosla. hleb uporablja slovenščina s kajkavščino in čakav-ščino vred za pojem »kruh« izraz kruh.
Kot ime za najvažnejšo vsakdanjo jed ima naš vsakdanji kruh tudi pomen hrane sploh in se rabi v neštetih pomenskih prenosih in izpeljankah. Najdemo ga celo v priimkih — 1498 Jacob Kruch, kmet v Palčjem pri Pivki, in Jacob Kruch, kmet v Drskovčah pri Zagorju (Kos PU II s. 241, 244) ter kot ledinsko ime —-Na kosu kruha (njiva, travnik; Blaznik, Kolon. 36), Kruh pri Gospiču (Zbornik za nar. život XII s. 187).
Kot izraz captatia benevolentiae se pogosto rabijo dem. oblike: boji se za svoj ljubi kruhek; kruhec, kruhej, kruhič, krušček, krušec. Včasih imajo manj-šalnice tudi pomen boljših vrst kruha, npr. kruhič »bel kruh« Plet., kruhei, kruj-hei »bel kruh, pogača« Guts. Wb. s. 59, poleg že omenjenega malega kruhka ali krajčiča.
Na pogostnost besede in pojma se veže izredno razvita večpomenskost, kot: ob svojem kruhu živeti »živeti od lastnega dela«, iti s trebuhom za kruhom »iti v svet za zaslužkom«, iz te moke ne bo kruha »iz te muke ne uspeha«, čigar kruh jem, tega pesem pojem »od kogar sem odvisen, temu služim«, belega kruha pijan »objesten«, ob kruhu in vodi »v ječi« ali krušiti v pomenu »hraniti«, kruho-daveč, krušni oče, krušni starši, krušni »rednik(i)«, kruhodajni nauk »učenje za. vsakdanji kruh«, kruhoborec »koristoljubnež«.
Posebno značilni so določilni pridevki za poimenovanje različnih vrst kruha: bel ali pšeničen kruh; črn ali somesen, enoten kruh; glaji, soržičen ali soržen kruh; ajdov, ječmenov, koruzen, ovsen, prosen, ržen kruh; črstvi kruh »prepe-čenec«, veseli kruh (ki ga svatje in botre dele), močen kruh »božičnik«, mlad kruh (kruh po peki), kruh iz čile ali cvetne moke, gotuvine (iz čiste bele moke), zduti kruh (ki, se lušči) itn. Zanimiva so še rastlinska imena: stari kruh »babji zob, Claviceps purpurea; kovačnik, Lonicera xylosteum«, bogčev kruh ali božji kruhek »zajčja deteljica, Oxalis acetosella«, zeieni kruh »bršljan«.
' Miklošič jo v ES navezuje na petch-, torej  »leteča (pogača)«. Vendar kažejo sle. dial. oblike
pirožlek, pi(r) pogača, piiač, piiuion, pirožaba, krempiželj, lađopei, latoper, nadoper, škržabec, šperič (Kubed) z obsežnim sla. sorodstvom: slš. pirgac(ikj, pirihač, špirhanec, šperhač itn.,  ukr. perhač poleg
gdcoJc, gacyk  (iz polj.),  obrnjeno fgafrjcopierz, gui.copierz,   gatopierz itn.  (iz gacielpier? kot v niedo-
fiieiz; na drugačno..poreklo z neštetimi evfemističnimi ali tabujskimi spremembami (gl. Machek ESC s. 114,
Vazny JM)........ .....
28
Ob takih pridevkih, zlasti če so vrstni pridevniki, beseda kruh kot označba najbolj vsakdanje hrane čedalje bolj izgublja pomensko težo in je po vrednosti blizu priponi. Tako so nastale izpeljanke: ajdovec (morda zilj. hedovec »božičnih«) »ajdov kruh, grobes, luskovec«, ječmenovec, ječmenjali »ječmenov kruh«, pšeničnik, pšeničnjak, pšeničak »pšeničen kruh«; podobno še soržnik, otrobnik, otiobnjdk, otrobovec, maslenik ipd. Posebno zanimive so tvorbe: ajčnik »kruh iz rumenjakov« Zilj. dolina, giaiioinjak »kruh iz graha«, masnik »jed, spečena iz jajc, masla in koruzne moke«, krajnik ali končnjak »od zvite potice odrezan konec in posebej pečen«, parnik, parjenec »kruh iz poparjenega testa, popara; pogača« (prim. kipnjak »oparjeni rezanci««), tirnik »zmesni kruh« poleg tirnjak, tcrnjak »kruh iz pirjevice (prim. tirina »drobir, pleve«, potirki »zadnje predivo«; vse troje izvaja Miklošič SEW s. 325 iz glagola treti).
Ker v drugih slovanskih jezikih kruli navadno pomeni »okrušek, kos, kepa (zlasti soli, npr. češ. slany jako krušec)« misli Martynov SGLV s. 85—87 na prvotni pomen »kos hrane«, kar naj bi se pozneje kakor germ. 'xlaiba termi-nologiziralo v »zalogaj, hlebec«. To naj bi potrjevalo dejstvo, da se v nekaterih slovanskih jezikih, ki besede kruh v tem pomenu ne poznajo, pojem »hlebec« izraža s sposojenko iz nemščine (npr. stčeš. bochnec »hlebec« iz srvn. vochenze, lat. facacea). Toda češ. izrazu kruch chleba, Berneker SEW s. 628, ustreza sle. hlebec kruha.
To nasprotje razlaga Martynov s križanjem med domačim kruh in sposojenim hleb z enakim pomenom »hrana, kruh; zalogaj, hlebec«. Pomenski razvoj »zalogaj (kos kruha)« »hlebec (komad kruha)« bi bil spričo podobnih prenosov pri sle. greba »štruca« Cig. ali škec, bec »kos, kruh«'' iz dijaškega žargona mogoč, manj verjetno pa je, da je prvotno bolj razširjeno domače kruh spodri-nila sposojenka vochenze. Ob že omenjenem pregovoru Kdor je h kruhu rojen, nikdar hleba ne doseže in češ. izrazu kruchovd mouka »zadnja moka« se zdi, da je bil kruh sprva slabša vsakdanja jed v primeri z belim hlebom. Boljši hleb se je od kruha »zdroba« ločil ne le po kakovosti, marveč tudi po načinu priprave, po obliki. Tako je pozneje lahko prišlo do pomena kruh »vsakdanja hrana, kruh« in hleb, 'korvaj »praznična oblika kruha, hlebec«. Da kruh v svojem današnjem pomenu ni bil razširjen med vsemi Slovani, kaže tudi vzporednica slovensko-hrvaškemu »kruhu« v novi grščini, srednji latinščini in albanščini. Tudi v teh jezikih so izrazi za pojem »kruh« izpeljani iz glagolov s pomenom »krušiti, drobiti«. Južnoslovanski pomen se je moral razviti šele po naselitvi, oh stiku z novo kulturo prebivalcev okrog Jadranskega morja.
Samostalnik kruh je izpeljan iz glagola krušiti (sle. krušiti se »drobiti se, lomiti se; osipati se«, pren. »hraniti se«, češ. krušiti »drobiti, treti« poleg »mučiti« po stsla. prenosu na moralno skrušenje), ki ima svoje sorodstvo v lit. kriišti, iter. kriaušfti »drobiti, razbijati«, let. krauset »phati, tolči«. Iz stopnje 'krus, je sle. krhet »kepica, drobec« poleg bolg. krat »drobec, gruda; ledena skril«, krhek, tudi krhel »drobljiv, lomljiv« (prim. krhlika), krhljati »rezati v krhlje, rezance« (prim. krhljak z nem. das Kletzenbrot v istem pomenu; Huzel »krhelj« Cig.), krhati, kršiti »lomiti, kvariti«, krš »skala«, kršje »prod, mel« poleg sbh. kršan »kamnit, vrl, kremenit« in mogoče tudi sle. kršelj »vrsta klopa«, če zadnje ne spada h 'krupa, torej 'krap-. Mladenov misli pri 'krupa na korensko sorodstvo
SjioOUSMgl. Beneker SEW s. 631). s, bo nadaljevalo
* bec je morda Fefzen (stvn. fatt-) s prvotnim pomenom »lom« (Zlr Ph XXXVIII 684), v Savoji •ata, span. ha(o; Rohlfs, SB Bayern 1942-46, Heft 8, 12. ¦    ¦