CVETINOMIRSKI:
Razbojniki.
(Venec resničnih zgodb.) .    (Konec.) III.
Hrožila je med Ijudmi vest, da so bili napravili razbojniki tudi onostran Magclnika, na pri-sojni, žlahtno vino rodeči šentjanški strani ve-likansko hudobijo. To-le namreč: Vrhu ne-kega vinorodnega hribčka so zavohali, da je v zidanici mnogo polnih sodov, v katerih dremlje kakor zakleta kraljična sladki vin- ' ski sok, žlahtni, vsem Dolenjcem znani šent-janževec. Občutili so žejo — Bog jim grehe Gdpusti, zakaj šentjanževca razbojniki res niso bili vredni; meni nič, tebi nič so ulomili v zidanico in izpraznili   sodček najboljšega;
navsezadnje so si izmislili pa še prav čudno šalo: bolj iz razposajenost' in iz hudobije kakor iz pijanosti so zavalili dva polna soda po hribčku na-vzdol v dolino, da sta se razbila, in se je vino razlilo po tleh...
Pri nas na1 Jagnjenici so bili razbojniki s svojimi obiski bolj skromni kakor gor v Svibnu. To pa zato, ker pri nas v dolini ni takih host kakor gor v hribih. Toda vkljub temu smo se razbojnikoiv tudi v dolini grozno bali. Naš sosedov sin, Oolufov Jože, plečat, odrasel fant pri dvajsetih le-tih, je bi(l še posebno v strahu pred razbojniki, ki so strašili že vsega sku-paj gotovo dva tedna naokrog. In zato je ukrenil Jože v svoji pameti to-le: Vsako noč, naf je bila mesečna ali pa črna kakor zavržena duša, je stražil zunaj pod milimi nebom svoj dom, hišo, kašče, hlev, kozelce in druga go-spodarska poslopja. Ker so imeli. Oolufovi psa z lepim imenom Pazi, je imel Jože tega Pazija vedno pri sebi, kadar je bil na straži. Tako^ je kora-kal v poznih nočnih urah od hiše preko domačega polja, čez ramo' težko
-^«   254   .~—
kladivo »puhar« — s puharjem tolčejo kmetje kepe na njivah — na. tenki vrvci pa pridnega, zvestega kosmatinca Pazija za seboj. In imenitno je stražil Jože svoj dom. Casih je potegnil Pazija na vrvci z vso močjo za seboj in se spustil v tek preko njiv in travnikov, tako da ie tolkel težki puhat zadaj po ubogi grbi, kolikor se je le dalo. Ampak Jože je tekel vedno dalje, skokoma, glavo na prsih, hrbet v prožnem loku; neusmiljeno je razbijal puhar po rami in pO' hrbtu, ali Jože se je za to presneto malo zmenil. V močnih skokih je hitel za Jožetom Pazi na vrvci, ki jo je vlekla krepka roka vodnikova za seboj. Časih je bilo te dirke kmalu konec, časih pa sploh ne, ker se je hctel Jože v »vajah« popolnoma po vojaško izuriti, ker je hotel biiti v nevarno>sti točno pripravljen na skok proti ljutim so-vražnikom — razbojnikom. S takimi vajami se je Jože mnogokrat pečal. Braf in jaz sva ga opazovala neke mesečne noči, kako je dirjasal, psa za seboj, v strašnih skckih čez travnike. Tudi še dobro pomniirn, da se je moj brat temu prizoru tako smejal, da ie le malo manjkalo, da ni počil od smeha. — Samo škoda. da1 ni imel Jože nikdar prilike, pokazati tudi v de-janju svoje znanje v teku za kakšnim tolovajem. Pač pa sva itnela nekoč brat in jaz čast, opazovati Jožeta v teku za jazbecem. Mesečna je bila tista noč, krasna noč, p^olna! nebeške miliine; poleg tega so lepo migljale in žarele zlate zvezdice na tihem nočnein nebu. Z bratom leživa v mehki1, pisani in visoki travi pod jafolano nedaleč od sosedove zemlje in se šepe-taje razgovarjalvai, kaj vse si kupiva letos na božji poti na Kumli. V da-ljavi, od Goluiove hiše sem, koraka mrko Jože s Pazijem na vrvcii, čez raino silno kladivokakor kovač Peregrin. Počasi koraka Jože, počasi hodi za njim zvesti čuvaj Pazi, kosmatitiec dolgouhi. Mesečina lije z neba tako jasno, tako lepo, da vidim Jožeta v daljavi razločno kakor ob belem dnevu; samo zdi se mi, da sta zavita obadva, Jože in Pazi, v prozoren, tajinstven in skrivnostipoln mrak, ki je povsem drugačen od tiavadnega mraka; kako;r da koraka tam preko travnika v svitu srebrne mesečine čarovnik s čarovnim kužkom ob sebi... Nenadoma dvigne Jože svoj težki puhar z ratne v zrak in ga vihti krepko v svojilh močnih rokah; nato potegne za vrvco. Obadva, Jože in Pazi, se spustita v tek; Jože zama-huje s kladivom, Pazi renče laja1 in bevska. Kmalu se izpremeni ta njun tek v dir. V vijugastih, silnih preskokih hitita človek in pes kar vedno da-lje, vedno v določeni ravni smeri. Zdai šele zapazim, da pred njima nekai beži, nekaj okroglega, nerodnega, kakor trebušen prešiček z navzgor za-frknjenim rilčkom. Razdalja med bežečim majhnim trebušnikorn im zasle-dovalcema se vedno bolj krči in se naposled popolnorna skrči in zoži v eno točko. Še enkrat zamahne Jože mogočno' s kladivom, Pazi zalaja na vso moč, trebušni okroglež pa obleži cvileč na tleh — in konec je dirke, zmaga je na Jožetovi strani. — Drugo jutro je vedela že vsa dolina, da je bil ubil Jože ponoči s puharjem jazbeca in da je bolj vesel tega, kakor če bi bil dobil v svoje pesti trunto razbojni'kov. Jazbečevo meso' ie imel Jože namreč nadvse rad. •------
—.   255   h—
Medtem, ko so bili ljudje povsod v strahu, ko je nosil vsak tnoški sa-mokres s seboj, so se gcstili razbojniki v magolniških gozdovih nemoteno s pečenko in vinom, prigrizovali bel pšenični kruh in si! zraven tega de-lali kratek čas s čudnim brbljajočim petjem. ki prav nič ni bilo vzor spo-dobnemu človeškemu petju, ampak ie še najbolj spominjalo na neoibrano kvakanje in hreščeče regljanje žab v tisti široki mlaki za Curpkom. Mar-sikak zakasnel vaščan, ki je bil ponoči na poti čez Magolnik, je vedel po-vedati, da je bil čul iz »jame razbojnikov« tudi razigrano vriskanje, naj-bolj podobno sovinemu skovikanju. Iz tega1 so kmetje sklepali, da motajo biti razbojniki tujega. rodu; eni so bili za trdno prepričani, da so< ti tolovaji Kitajci, če ne celo Malajci ali pa Indijanci. Nihče več si ni upal čez Magol-nik,  ampak se je brž  pokrižal in šel  rajši v velikih  ovinkih   po svojih
opravkih.
IV.
Naposled so se ljudje vendarle toliko izpametovali, da so dali pokli-cati orožnike. Pa boš rekel, saj ]e rnorala noivica o razbojnikih že tako1 sama zdavnaj priti dol v trg... Seveda je bila prodrla tudi tja dol, to je res; ampak, Ijubi moj — no, pa saj sam veš; kaj bi ti pravil! ...
Toda orožniki niso šli lovit kar sami razbojnikov. Ongavi široko-u^tnež. Bajsov Miha, je čital pri fari nekoč po maši razglas, da se inoraio oborožiti vsi možje in fantje iz fare in iz podružnice, da pojdejo potem skupaj z orožniki nad nečloveške razbojnike gor na Magolnik. S te.m vse-občim lovom da bodo tolovaje najlažje ugnali v kozji rog. Ta razglas je prebral Bajsov Miha s tako važnim poudarkom, da mu je moral nehote vsakdo pritrditi in takšen sklep, kolikor se le da, odobravati; posebno za-tegadelj so ljudje Bajsovemu Mihi pritrjevali in se z njim ujemali, ker je pri čitanju razglasa usta tako strašansko ražtezal, kakor da ga tišči kdo z železnimi pestmi za vrat in prsi. Poleg tega je pri čitanju mežikal in gle-dal v vrvečo množico moških in žensk okrog sebe srepo in osorno le z očesno belino, kar je dajalo njegovemiu obrazu še posebno ljut izraz; pri neprestanern govorjenju mu je koščeno, kakor pest debelo adamovo ja-bolko pod vratom neprenehoma pokukavalo i>znad nizkega ogoljenega ovratnika: zdaj se je sunkorna pognalo' na beli dan in se napelo kakor me-hur, nato pa se je hipoma skrčilo in liušknilo naglo kakor miška nazaj pod ovratnik; toda pod ovratnikom ni moglo dolgo strpeti, spet je pokukalo, urno in obenem poredno; a ravno tako urno in poredno kakor prožna žoga je spet zbežalo, se skrilo tja, odkoder je bilo prišlo in pokukavalo, huškalc, bežalo in se skrivalo, vzhajalo in zahajalo je iznad ovratnika venomer... Marsikako dekle se je srnejalo tedaj do solz... Ko je čital Miha razglas, ie stal širokorazkoračen, v rokah pred očmi razprcstrte važne uradne listine: »Raaaz-g-laaas...« Njegov zategli, krepki glas je zadonel do vrha Magolnika, do vrha Jatne, zagrmel je kakor glas cdloč-nega preroka daleč navzdol v dolino. In še dolgo potem, k-o: je Miha že umolknil, je bobnel odniev njegovih besed kakcr grohot nebeškega groina med hribi...
—^«   256   '->—
Za vojni začetek je bil izbran koj prvi naslednji teden, in v tem tednu sreda. Zlato jutro, vzhodno nebo vse šumeče, vse plameneče. Ljudje dero iz hiš na cesto in gledajo; stari in mladi, krivi in ravni, cvetoči in uveli. V dolgi, dolgi procesiji stopajo iz doline po hribu navzgor kmetje, trščate in jeklene pcstave, širokopleči možje in visoki fantje; med njimi je tudi troje orožnikov z dolgimi, svetlimi, kakor cd solnca obžarjenimi bajoneti na puškah, ki jim vise čez rame. Kmetje sami so jako raznolično oboro-ženi; preko ramen imajo ponajveč kose, cepine, krampe in težka kladiva; marsikdo vihti v roki tudi kakšno staro, od pradedov podedovano sabljo, ki je — bogvedi — morda nekdaj bridko udrihala po topih buticah Tur-činov, ki so hodili plenit v naše slovenske pokrajine; zdaj je prišla tista stara, že močno zarjavela sablja čisto prav, zdaj bo udrihala neusmiljeno, po kranjsko, še po grešnih roparskih glavah... Nekdo je nesel na rami tudi dvoje močnih cepcev, ker ni bil mogel dobiti dotna bolj primernega orodja, ki bii tnu služilo za orožje; drug zopet je težko jadikoval pod širo-kim košem, ki je čepel na njegovem hrbtu in ga tiščal k tlom, tako da je butil časih s čelom na tla in se zgrudil hropeč na kolena. Kaj je bilo v košu? Nič drugega kakor kup svinca im smodnika, ki ga je bilo^ potreba na Magolniku. — Tako je koračila »kmetiška vojska« po poti vedno više in više; že je bila dolina globoko pod niimi^ potopljena v solnčno luč. Kmalu se je prikačila ta dolga procesija na vrh hriba do fare; nova ob-orožena truma kmetov se je pridružila dolincem. Ojaoena četa je stopala z jasnirn zaupanjem v zmago naprej iz fare proti magolniškim gozdovom, ki so rnrko in temno pošumevali iz daljne daljave. Zato so kmetje pospe-šili svoje korake; ker je solnce prekrasno sijalo, so se cepini in kratnpi lesketali v solnčnih plamenih kakor bridki svetli meči, in bliskale so se svetle puške z dolgirni bajoneti, ki so jih nosili orožniki, kakor dolge su-lice rimskih vojščakov, tudi čelade - rumenke soi se jim blesketale na glavah...
Ko je dospela tako oborožena kmetiška vojska do magolniških host, je obkolila v velikih razdaljah spodnji del gozdovja; oddelek kmetov in dvoje orožnikov je šlo nato v hosto, da poišče razbojniike in jih pripodi venkaj na prosto, kjer jih bodo prijeli čakajoči kmetje na straži.
Vojna se je kmalu začela in je potekala še dokaj ugodno za kmetiško vojsko. Z bratom sva stala popoldne pri fari kraj Kmetičeve gostilne in sva gledala proti Magolniku in na travnik pod njim; iz daljave so se svetili v solncu cepini in krampi, kose in sablie. Nenadoma zapazimo, kako beži iz gozda po travniku navzdol slok človek z grbo na hrbtu, brez klobuka, v krepkih, predrznih skokih, ves kakor omamljen, za njim pa da jo maha orožnik, v eni roki čelado - rumenko, v drugi pa puško, tudi skokoma. hrbet upognjen, noge v škornjih kakor dve veliki kljuki, ki se nikdar ne dotakneta zemlje, ampak frčita bolj urno kakor blisk zadaj za njegovim hrbtom po zraku. Razdalja med beguncem in žandarjem se oži in to močno hitro; hipoma telebi begunec, kakor je dolg in širok, na tla, orož-
_^.   257    —
nik se spotakne obenj im štrbunkne nerodno tudi sam v velikem, frčečem loku preko njega. Preden se orožnik pobere s tal, je razbojnik že zdavnaj pokonci in jo pomika1 presneto čvrsto v ovinkih dalje po travniku navzdol. Medtem je orožnik pokonci; ulije jo za razbojnikom, čelado je bil pustil na tleh... Še kakor dve veliki begotni senci imam v daljavi obadva te-
kalca pred očmi... Ampak kar hipoma! ... »Stoj! Stoj!«-------A še hi-
treje pobira zlikovec pete od tal, prav nič se ne zmeni za orožnikov klic. Tedaj pa... Pok! Pok! ... Ali je zadel razbojnika? Ne, ni dobro meril. Tolovaj teče še vedno naprej... zmagoviti zlikovec ... Še enkrat: Pok! Pok! ... Dobra je ta, prijatelj, zlato medaljo si zaslužil... Obstreljen ob-leži razbojnik na prsih, in orožnik se težko v diru zvali nanj kakor veli-kanska skala...
O mraku so se kmetje in orožniki vračali. Petero razbojnikov je bilo ujetih; roke so imeli zadaj na hrbtih uklenjene v železne okove in so po-vešali glave globoko na prsi; samo časih se je ozrl kdo izmed njih so-vražno in potuhnjeno izpod čela, zaprl zopet trepalnice in divje škrtal z zobmi. Vsi so bili zarjavelih, ožganih obrazov, črnih oči in črnih las, po postavah pa bolj majhni kakor veliki, bolj prihuljeni kakor ravni in bolj grdi kakor lepi. Kakor smo zvedeli pozneje, niso bili to ne Kitajci ne Ma-lajci in ne Indijanci, ampak navadni Italijani, lene in brezdelne laške pare, ki so se bile priklatile s kamenitih Apeninov v našo solnčno Dolenjsko; vajeni hribov, so si izbrali tudi pri nas hribe in ustanovili so se pod Ku-mom, ki jih je še najbolj spominjal na bruhajoč Vezuv... Kmetje so bili zdaj močno veseli, da se je bil lov tako dobro obnesel; kolikor so le mogli, so delali ropot in šunder s krivimi cepini in s težkimi, nerodnimi krampi; kose so venomer žvenketale kakor ob košnji, ko jih je treba1 sklepati, da bolje režejo travo...
Midva z bratom sva stala še vedno pred Kmetičevo krčmo in sva opazovala vračajočo se zmagoslavno četo.
»Zdaj bomo vsaj varni pred temi lumpi... v resnici!« je menil neki kmet z mrkim, hreščečim glasom, dvignil cepin visoko v zrak in udaril z njim po tleh, da se je zaiskrilo.
»Deset se jih pa še gotovo skriva v kakšnih goščavah!« je rekel kmetu orožnik In si popravil svetlo puško na rami in čelado na glavi.
»Bog ve ...« je dejal kmet.
Orožnik je oofotoma pljunil na tla, si zavihal dolge, košate brke in se osorno okrenil.
»Pa naj se jih skriva še toliko — zdaj, ko jim slaba prede, odnesejo pete iz teh krajev ... čisto gotovo jih odnesejo ... Mislim, da teh zlikov-cev pod Kthtioiti ne bo več ...«
»Pravite prav!« — je kihnil kmet in se useknil nato v velik, pisan robec. —
Procesija se je vila zmanjšana v dolino. Kmetje so se kmalu potem porazšli vsak na svoj dom. —
—   258    ~—
Orožnik je bil uganil. Zakaj ne duha ne sluha več ni bilo potem o raz-bojnikih v naših krajih. Kakor kafra so izginili — bogvekam. Imeli so ljudje naposled le mir, in to je veliko vredno. O mraku je stal človek vsaj lahko varen zunaj na cesti ali prii vodnjaku sredi vasi ali pa na prijaznem prostoru pred belo Medvedovo krčmo in v svitu mehke mesečine je lahko brezskrbno kakor nekdaj kramljal s svojim sosedom in sosedo...
Ko sem končal, je moj prijatelj Primož že dremal in trkal z glavo ob mizo; zakaj truden je bil. Nič mu nisem zameril tega. Tudi sam sem se naslonil na mizo, in kmalu so mi zlezle trepalnice toliko skupaj, da me novo dohajajoči rudarji prav nič niso motili v sladki dremavici.