Dne 25. januarja 1983 je v Ljubljani umrl Srečko Zumer iz Železnikov, dolgo letni predsednik Jugoslovanske strokov ne zveze (JSZ) in pomemben družbeno politični delavec. Srečko je bil najstarejši od bratov Zu- mrov, ki so zavzemali pomembne položa je v naši javnosti. Pokojni Lojze je bil gozdarski inženir in gospodarstvenik, tu di že pokojni dr. Matija je bil univerzi tetni profesor metalurgije, še živeči naj mlajši Niko pa je bil pobudnik za indu strializacijo Železnikov in še petih drugih krajev v Sloveniji. Občudovanja vredna je bila družina železnikarskega kovača Matije Zumra ki je izšolala štiri sinove, pomembne za slovensko gospodarstvo in družbeno politiko. Srečko Zumer se je rodil 31. maja 1895, izdelal je nižje razrede gimnazije v Kranju, se zaposlil kot grafični delavec v Kranju, se v prvi svetovni vojni boril na SREČKO ŽUMER treh najhujših delih fronte: Doberdobu, Monte Grapi in Verdunu, po vojni še v bojih za našo severno mejo pri Doberli vasi in nato nastopil službo stavca v Ju goslovanski tiskarni v Ljubljani. Dvakrat je bil oženjen in bil dober oče osmim otrokom. To je preprost okvir njegovega živ ljenja, ki ga je bogato prepletal s svojim neumornim delom za pravice delavstva. Bil je krščanski socialist. Od doma je bil versko vzgojen, življenje pa ga je pri tegnilo v borbo za socializem. Spoznal je, da gre meščanska politika klerikalne stranke v napačno smer in se je vključil v sindikalno politiko JSZ. Ze leta 1921 je bil izvoljen v načelstvo JSZ, 1. 1923 je postal njen podpredsednik, 1. 1925 pa predsednik, kar je ostal vsa leta svoje službe in ga noben občni zbor ni razrešil te funkcije, pač najboljše spričevalo nje govega poštenega, nesebičnega dela za delavsko stvar. Objavil je veliko člankov in uvodnikov, največ v glasilu Pravica in pozneje Delavska pravica. Ze naslova teh dveh glasil razodevata vsebino nje govega političnega dela. JSZ je odtegnil klerikalni politiki in vse od početka zav zeto delal za enotnost delavskega razreda. L. 1928 je sodeloval pni ustanovitvi De lavske knjižnice, pri kateri so potem iz šla zgodnja dela Miška Kranjca, Cirila Kosmača in Bogomira Magaine. Na ob čnem zboru leta 1930 je poudaril: »Nismo zato tukaj, da delavske vrste razbijamo, temveč, da jih družimo in v enotni, moč ni fronti pomagamo delavstvu in s tem celotni človeški družbi. Naše stališče do drugih tovariških organizacij je in bo, da smo pripravljeni na skupno sodelovanje v vseh primerih, kjer gre za interese delavstva.« (po S. Kovaču) Ob izražanju navedenih naprednih in demokratičnih prizadevanj, pri čemer je Srečko Zumer vodstveno sodeloval v du hu krščanstva, je moralo priti do vedno ostrejše idejne in politične diferenciacije v katoliškem svetu, ki je na krščansko socialistični strani odvijala pot v ljudsko demokracijo in socializem, na drugi stra- 196 ni pa pot v nasprotno smer, ki je vodila k vedno tršemu zatiranju demokracije. Na temelju začete diferenciacije se je za čelo razvijati na strani krščanskih socia listov tudi sodelovanje s KP. V usodnem in prelomnem času 1941 so krščanski so cialisti, že enotno formirani, nastopili kot ena ustanovitvena skupina OF. Jedro skupine je sestavljala JSZ. Čeprav ne več mlad, je Srečko Zumer postal odličen aktivist OF. Okupator mu ni prizanašal, v zaporih je moral prestati tudii težka in okrutna mučenja, vendar ga okupatorje vo nasilje ni strlo — (iz govora S. Kova ča). Pod psevdonimom Feliks Jordan je postal član prvega plenuma OF in zbora odposlancev slovenskega naroda v Ko čevju. Po osvoboditvi je bil v prvi volilni do bi izvoljen za zveznega poslanca. V 73. letu starosti je zapustil delo strojnega stavca in stopil v pokoj po 56 letih aktiv ne službe. Zadnja leta se je z zanima njem udeleževal sej sveta republike. Umrl je v Š8. letu starosti. Na grobu sta mu v slovo govorila dr. Stanislav Lenič, škof, in Stane Kovač, upokojena sodnik Vrhovnega sodišča. Ta je dejal: »Upravi čeno moramo priznati, da je Srečko Zu mer z vso svojo družbeno aktivnostjo dal nadvse čist in pomemben prispevek ideji OF za ustvaritev socializma in ljudske demokracije. Zato lahko s ponosom zre mo na njegov lik in značaj v nadvse po membnem času boja za narodno in soci alno osvoboditev.« France Planina 197