JANEZ OBLAK 
Lučme Jesenski dež kar dan na dan 
spira prah poletja z listja. 
Gozd je zapahnjen in teman, 
čeprav opran, da v prsih stiska. 
Rumeno listje zlepljeno na tleh, a sije -
podobo pravega obraza maska krije; 
iz meglic, soparice in vonja gnitja 
gleda vame smrt zlovešča in prikrita. 
Le kdaj bo dan, da iz lanenih niti 
na statvah stkan odpade črni prt; 
da na kolovratu nabrana svetla preja 
vabila vasovat me bo v cvetoči vrt. 
Kdaj z žarki sonce krošnje bo objelo, 
prodrlo z laski zlatimi v podrast; 
kdaj znova bo nad gmajno zadehtelo 
in bo svetloba nam - pomladna slast. 
213