POGOVOR S FRANCEM KIMOVCEM-ŽIGO
AST - trak odlikovanja
• Sobotno DELO je pri-neslo članek z naslovom »Pot prihajajočim genera-cijam«, v katerem si lepo rekel, da je žica, s katero sp med vojno obdali Ljub-ljano, pomenila koncentra-cijsko taborišče brez tabo-riščnikov. Kakšni spomini te vežejo na to žico — mi-slim osebno, kot človeka? . Kako si se prebijal skozi njo v svobodo?
V noči med 22. in 23.febru-arjem 1942. leta so Ljubljano obdali z žico in tedaj smo bili
več ali manj že pripravljeni na to, da bodo Italijani zaostrili režim. Prava podoba te žice pa se je pokazala šele z ofenziva-mi na osvobojeno ozemljevpo-letnih in jesenskih mesecih iste-ga leta. S to žico je okupator skušal odrezati srce od nacio-nalnega telesa, kar pa se mu ni posrečilo. Bodeč obroč, ki je obdajal slovensko glavno me-sto je pomenil resno oviro za naše ilegalno delo, vendar ne tolikšno, da bi s tem Ljubljana izgubila stik z zunanjim sve-tom. Naše ilegalno delo znotraj žice je nemoteno teklo naprej.
Italijani so s tem ogradili pred-vsem sami sebe, da so se zava-rovali pred partizani. — Sam sem se prebijal skozi to žico 30. septembra 1943. leta, potem kq sem v stanovanju v Gajevi ulici 9 (v sedanji Kidričevi) do-bil ponarejeno nemško pro-pustnico. Pravzaprav je bil to navaden ciklostiran obrazec, ki je bil opremljen z vsemi pred-pisanimi čačkami in pečati, ki so bili takrat v veljavi. K temu je spadala, prav tako ponareje-na, osebna izkaznica in mreža ter kanglica, ki so mi jo potis-nili v roko. Tako oborožen z
vsemi rekviziti, sem se odpravil po Ižanski cesti in prešel blok. Vse ni bilo tako preprosto, kot je zdaj slišati. Potrebno je bilo precej mirne krvi, pa tudi do-bršna mera igralske spretnosti je spadala zraven: Možak, z vo-zom, na katerem so bile nalo-žene zeljnate glave, mi je znat-no skrajšal pot. Z njim sem se peljal do Staje, kjer sem se pr-vič srečal s partizani. Ne s ti-stimi, ki so prav tako s pona-rejenimi dokumenti hodili y Ljubljano, s pravimi partizani. Bil je zares enkraten občutek, ki ga ni mogoče opisati. Po ta-ko dolgem času sem spet lahko govoril glasno in brez pridrž-kov. Vse, ki smo tistega dne prišli v partizane, je prevzema-la nekakšna otroška razigra-nost.
• In kaj ti pomeni svobo-da danes? Kaj ti pomeni Ljubljana brez žice? In predvsem — ali meniš, da
so bill cilji in načrti, ki f jib koval tudi   ti   in  to najtežjem obdobju slovei skega   In   jngoslovanskeg naroda, izpobi jeni?
Miisliin, da se je v tej sedan, Ljubljani tista veličastna vseb na nekdanje ilegale močno ra; topila, kot mast v vroči juh Še plavajo mastni cinki nekdi njega soka, kot bi temu lahk rekel, vendar si upam trditi, d po tem soku žeja predvser mlade generacije, tiste ki pr hajajo. Ljubljana na sploh j preveč obrnjena vase. Preveč j zaverovana predvsem v svoj probleme. Nekdanja ilegaln Ljubljana, nemara edina Evropi, ki so jo kot metropol neke dežele hoteli spremeniti koncentracijsko taborišče, p je bila takega značaja, gledan že z vidika duhovnega profil takratnih ljudi, da bi bila di našnja zaprtost za takratni ča
več ali manj nerazumljiva. Vsak Ljubljančan bi se moral zave-dati, da je biti meščan takega mesta ponos in hkrati obvez-nost. Obveznost do problemov vse naše družbe, obveznost do nujnega soočenja tudi s proble-mi širšega, mednarodnega zna-čaja.
• Rekel si, da so soka ti-ste veličastne vsebine ne-kdanje ilegale žejne pred-vsem mlade generacije. Kaj pričakuješ od teh mla-dih? Kaj jim svetuješ?
Aleja spominov in tovarištva je ideja in delo mladih. Vesel sem, da smo že tu našli skupni jezik. Kaj pričakujem od njih? Malo in ogromno. Mladi naj bodo aktivni. Stojijo naj trdno sredi svojega življenjskega to-ka, pa naj jih ta vodi še po štu-dentskih poteh, ali pa že po po-teh samostojnosti in neodvisno-
sti. Mladi se morajo zavedati, da je že v letu 1941, y prvem letu vojne padla tretjina bor-cev, ki so bill sfcajevci. In že ta podatek pove, da je naša re-volucija z vsemi posledicami, dejansko delo mladih. To pa tu-di današnjo mladino zavezuje, da se z enako zagnanostjo kot njeni predniki, bori inzavzema za naš samoupravni socializem, da si za opravljanje teh nalog in dolžnosti, ki so prav gotovo bolj zapletene kot so bile ne-kdanje, piidobijo veliko znanja, visoko stopnjo kulturne in na-rodne zavesti. Postaviti si mo-rajo jasen cilj kam težijo, kam hočejo, pri čemer se morajo spet in spet približevati svetlim zgledom svojih prednikov. Mnogo je stranpoti, kl mladim grozijo in jih hkrati vabijo v svoj nečisti tok in prav zato današnji čas zahteva toliko več-jo trdnost in neuklonljivost. Sodobna znanost ustreza pred-
vsem razvoju tehničnih ved, a treba se je spet ozreti v člove-ka, v to največjo dobrino na-roda. Za tega človeka je treba najti pravšnjo mero posluha in razumevanja. Temu človeku je treba odgovarjati; ne s fraza-mi, niti ne s pretirano strokov-nimi, čestokrat popačenimi iz-razi, samemu interpretu tako visoko donečih pojasnjevanj, niso povsem jasni. Življenje je preprosto in ako ga je treba tudi tolmačiti in sprejemati. Vse drugo široke ljudske mno-žice utruja in jih oddaljuje od skupnih ciljev.
• Številne žrtve, kl so s krvjo tlakovale pot v svo-bodo so žalosten, vendar najsvetlejši spomenlk na-šega rodu. Kaj menlš, all bo ta spomenik, ta aleja spominov in tovarlštva, ki raste (kot praviš) iz mla-dih sU, dovolj in v pravi
luči osvetljena, kot to za-služi?
Aleja spominov in tovarištva naj bi pomenila nekakšen trak odlikovanja, ki ga je dobil na-rodni heroj — mesto Ljublja-na. Spomenik na Trgu revolu-cije pa naj bi že zdaj predstav-ljal medaljo, ki je pripeta na tem traku odlikovanja. A kot sem že poudaril v prejšnjih po-govorih, naj bi ta aleja spomi-nov in tovarištva ne težila k pokopališko mrtvemu spomeni-ku. Vsak košček te aleje naj služi življenju, povezuje naj ljudi in jim hkrati daje mož-nost, da se bodo na poteh ne-kdanje, z žico obdane Ljublja-ne srečevali, da bodo na svojih sprehodih razmišljali, se spoml-njali dogodkov, ki so vklesanl v vsako ped te zemlje, da bodo na teh sprehodih kovali tudi načrte, prijetne in vredne člo-veka, kakršen je bil naš ilega-lec v okupirani slovenskl me-
tropoli. In v tem je osnovni cilj, ki naj prispeva k žlahtne-nju Ijudi in njihovih čustev.
še o marsičem sva se pogo-varjala z nekdanjim poslan-cerrv, ki je prvi v svobodi kan-didiral in bil stoodstotno izvo-ljen v nekdanjem Grosupelj-skem okraju. Pranc Kimovec-Žiga mi je nizal lepe in žalost-ne dogodke, ki so vredni širše-ga zapisa, ki sami po sebi kli-čejo, da se izlijejo na papir, y roman, v povest. Ti naj bi bili sedanjim In bodočim rodovom v poduk in spodbudo, kako je treba živeti, kako je treba vztrajati in ljubiti vse dobre stvari in predvsem ljudi, ki prav zavoljo svoje nesebične ljubezni ostajajo skriti in ne-opazni, vendar vedno veliki v svojem tihem žrtvovanju.
Pogovarjala se je: Marta Grom