Dopisi. lz Medloga pri Celju. Velika žalost vlada po naši okolici, ker nam je nenadoma pobrala nemila smrt dva vrla, obče priljubljena rojaka. V torek dne 8. marca. se podajo trije Mirnikovi, po domače Anžičevi, in sicer: Mart. Mirnik in njegov sin France, in pa Jožef Mirnik, brat Martinov v grižko župnijo, tje k sv. Križu. Tam ima Jožef Mirnik vinograd s primerno viničarijo. Martin se poda zvečer zopet domu v Medlog, Jožef in France si pa zakurita v peei, v kateri se ni kurilo že 6 tednov ter se vležeta k počitku. Za sredo, due 9. marca popoldne, je bilo naprošenih mnogo rezacev in Martin, Jožefov brat se povrne zopet proti polueni popoldne iz Medloga nazaj k vinogradu. Ko Martiu pride do hrama in zagleda veliko trumo delalcev, nikjer pa ne svojega sina Franceta in tudi ne brata Jožefa, hiti nemiren proti izbi, v kateri ju je zapustil prejšnji večer. Soba je zaklenjena. Stere va-njo, pa o joj, kako žalosten pogled! Obadva ležita mirna v postelji ter se več ne ganeta, dasiravno ju kliče in drega z rokami. Ogljeni kislin, puhteč iz zaprte peči skozi razpoklino v zaklenjeno sobico, ju je zadušil ter zazibal v nepriiakovano veenost. Obadva, 171etni nadepolni France, kakor njegov 40 let stari stric Jože, sta bila vzor krščanskim, slovenskim mladenčem; zato je pa tudi žalost za njima splošna; naj v miru počivata! Iz spodnje Savinjske doline. (Na nemčurskih razvalinah.) Da je vse na svetu izpremenljivo, to je resnica. Staro se podira in razpada, in novo raste iz tal. Narodi živijo in se trudijo, pa sopet spremenijo iznad zemlje in ni jih več. ln tako gre z vsemi stvarmi na svetu, to je že tako odločeno od stvarnika. Tudi nemčurstva nekdaj ni bilo v prelepi naši domovini slovenski; a napuh in nasilstvo ga je rodilo, toda ovo je rastlo in večje pribajalo. dokler da je začelo cveteti in je tudi svoj sad obrodilo, se vč, da na škodo nam in naši ljubi domovini. A zdaj pa je tudi ono staro in piškavo, tudi njemu odleteva veja za vejo in ne bode dolgo, pa mu bode odletela zadnja veja, potem pa se bo zgrudilo celo deblo nemcursko na tla in bo zateptano v zemljo. Nemčurstvo je bilo. in ne bode ga nikdar več, to je še v božji naredbi tako. Ena močnib vej na deblu nem-urstva bi!a je do ne dolgo časa, občina Velika Pirešica pri Celju. Odkar so bile občine osnovane pa do lani, kraljevali so nemeurji v njej. In tako so bili že gospodarstva in pa zvonca vajeni. da so mislili, da bodo na veeno na stolu sedeli. A prišel je čas, veja je ostarela, bila piškava in gnjila; odletela je, lani še na pol, a letos popolnoma. Pri volitvi v občiuski zastop zmagali so naši tako sijajno, tako častno. da je veselje. Vseh volilcev je v tej občini 643, pa čujte: 23 je še odpadnikov. Ako odvzamemo še grajš^ake, ki so y resnici bolj nemeurskega rodii, našel bi jih olovek le 20. Torej dvajset je mož v celi občini, ki so se izneverili svojerau rodu, ter pozabili, da jih je rodila slovenska mati. Pa naj jim bo, tudi oni se bodo spametovali, dal Bog da ne prepozno za nje! Pa veseliti more človeka, ko vidi in sliši, da je 620 mož. toraj skoraj vsi, popustilo staro nemčurstvo in izpoznalo, da so Slovenci, da morejo voliti le vrle slovenske može. Hyala in slava jim! Narod bo za narodom poginil; slovenski narod bode trdno stal; kajti on je mlad in prebujen! (Konec prih.) Od sv. Ane v Slov. goi1. (Spomenik B. Raiču) Dobil sem nalogo od odbora iz Ptuja, da bi nabiral mile doneske za spomenik prerano umrlemu Božidaru To sem z veseljem storil. tem raje, ker sem rajnega dobro poznal. Vendar z žalostjo omenjam, da se štajarski Slovenci vse premalo brigamo za svoje najveeje može. Glejte, prof. Erjavec še ne pociva dolgo pod mrzlo grudo, a že bo imel spomenik. Kaj pa z Božidarjevim? Od slovenskega rodoljuba na Ptuju, g. A. Gregoriča sem dobil pismo, v katerem se končajo be3ede: ,,Mili Bog vč, kako bodemo to svoto skupaj dobili!" Predragi slovenski rojaki na zelenem Štajerskem, ne delajmo si v tem oziru sramote, zložimo skupaj vsak po svoji moči, da dobi naš častiti Božidar prav v kratkem dostojni spomenik, sličen Jurčičevemu in Bleivveisovemn, med katerima počiva. Kdor more, naj opominja znane rodoljube, da sežejo v žep ter položijo na žrtvenik slovenske Ijubezni mili darček. Pokažimo svetn, da tudi štajerski Slovenci visoko častimo svoje slavae može; kteri narod pa ne časti in se v spomenikih ne spominja svojih slavnih mož, ni vreden biti zapisan v zgodoviui človeštva. Slovenci, zapomnitno si dobro! Mile darove za spomenik sem do sedaj dobil od č. g. Miha MiLošiča, župnika pri sv. Benediktu 2 gld. 20 kr. Po 1 gld. pa so darovali: preč. gospod Jurij Tutek, kanonik pri sv. Lenartu; dr. Auton Suhač, žup. prisv. Ani; Ivan Bohanec, kaplaa pri sv. Lcnartu: Jaraej Pernat, kaplan pri Mariji Snežni; Jurij Pavalec in F. Lopič, kaplana v Cmureku; Vek. Vakaj, zastopnik banke ,,Slavijeu pri sv. Aai. Po 50 kr.: Jakob Skamlič, organist pri sv Bcnediktu in Jak. Očgerl, kaplan pri sv. Benediktu; Josjp Kurnik, posestnik v Šicab 30 kr.: Jakob Zupanec, želar v Šicali 10 kr.; Jakob Šuman. kmetski sin na Drvanji 10 kr; Franc Doboja, organist priv sv. Rupertu 10 kr.; Anton Neuwirt, kmet na Savnici 10 kr. Toraj skupaj 10 gld. 90 kr. Ta znesek bodern poslal blagajniku g. B. Hrtišu, minoritskemu gvardijauu na Ptuj, takoj kadar se nabira konea, ker upam, da še mi bodo tudi drugi kaj darovali za našega Božidara. Vsem dosedanjim darovateljem se v imenu odbora prav toplo zahvaljujem za mile darove. Bog Vam plati nad zvezdami vsak krajcar in duh. Božidarjev naj vedno bedi nad nami zapuščenimi Slovenci! Vekoslav Vakaj. Iz Jarenine. (K veseli zmagi.) Prebivalci Slov. goric pozdravljamo izvolitev prvega narodnega okr. zastopa Šent Lenartskega z navdušenim veseljem in zakličemo vsem zmagonosnim volilcem na slavo: j.živio^ ter ,,Naprej zastava Slave". Ta izvolitev nam je toliko veS vesela, ker zanaprej nara je pri bodočih volitvah. tudi pri nas mogoi-e v okrajni zastop vsaj deloma zmagati in si nekaj domačinov spraviti v okrajni odbor. To nam je valed odprave ene volilne napake blizu da gotovo in na to delovati nam je za naprej toliko večja dolžnost. V imeim okoličanov več domorodcev. Odsv. Marjetena Pesnici. (Naglasmrt.) Pretekli mesec opravil je Trebše v cerkvi svojo kršeansko dolžnost ter se podal po božjej službi v gostilno, kjer si je mislil z zajutrkom svoje slabotno telo malo okrepčati. Tukaj malo posedi in se slednjič mirno na klop za mizo vleže. Čez nekaj časa misli ga gostilničar v posteljo prenesti, pa bil je revež že trd. — Mirno je zaspal, da niti bližnji gostje niso zapazili nikakoršnjega navadnega smrtnega boja. Pokojni bil je blizu Kranja na Groreuskem rojen. Svoje mlade dni se je semkaj preselil in si je s prodavanjem kubacin sposebno varčnostjo toliko prigospodaril, da si je tukaj malo posestvo kupil. Z domacimi je živel v uajlepšej zastopnosti, bil pa je tudi obce spoštovan ia priljubljen. Pomenljive so bile besede, katere je pokojni o priliki smrti svoje. dne 22. grudna min. leta umrle vrle sopruge nekomu govoril: ,,Grospod", pravi: ,,ne bode dolgo, in idem za svojo ženo. Vedno mi je pred očmi, pa je vendar nikjer ni." Stareek se je pri teh besedah milo razjokal ter odšel barantajoč s svojim kubinjskim orodjem. Star je bil 78 let. Bodi mu zemljica iahka!