“oštnina plncnna v gotovim.
Štev. 9.
V Ljubljani, dne 1. septembra 1936
XVI. leto
VOJMJNVflLID
GLASrLO DDR. VOJNIH INVALIDOV KRALJEVINE JUGOSLAVIJE
OBLASTNEGA ODBORA Y LJUBLJANI _
list izhaja vsakega 25. ▼ meseca. Poaa» mezaa Itov. 1 Dfaa.
—	Naročnina mesečno 1 Din. — Boka» piši se ne vračajSk,
—	Ndrankirana pi» sma se ne sprejema* jo. — UredniStva im npravništvo v Ljub* Ijani, St Peterska
vojaSnica.
Telefon Štev. 30-45.
Ne zamudite prijav
Ker v roku za prijave Vojni invalid ne bo več izšel, opozarja zadnjikrat vse invalide in vdove, ki pridejo v poštev po novi uredbi o spremembah invalidskega zakona, da se prijavijo Invalidskemu sodišču v Ljubljani ali (Prekmurci in Belokranjci) v Zagrebu najkasneje
do 30. septembra 1936.
Pozneje bodo prijave prepozne in bodo zavrnjene. Opozorite drug drugega, da ne bo zamudnikov. Na sestankih smo opazili, da je precej takih, iki sploh ne vedo ali imajo pravice po spremembah ali ne? K organizacijam tudi ne bi prišli, ako se jih ne bi povabilo, ker se najbrž boje članarine.
Največ je takih, ki imajo med 120 Din in 170 Din letnega neposrednega davka. Nekateri niti ne vedo točno, koliko davka imajo predpisanega, zlasti če niso sami posestniki, pač pa njihovi starši ali drugi sorodniki.
Dotični naj se pred potekom gorenjega roka osebno prepričajo pri davčnih upravah glede višine davka.
Poleg teh, ki jih je največ, prihajajo v poštev za prijave tudi invalidi bolniki, ki so imeli pred 17. majem 1923 najmanj 80% nesposobnosti. Tudi vdo-
ve po umrlih invalidih, ki so bili najmanj 50% invalidi, pridejo v poštev. Dalje pridejo v poštev popolnoma de-lanezmožne pohabljene sirote ali otroci invalidov in vdov, kljub temu, da so že čez 16 let stari. Vsi, ki se niso prijavili po inval. zakonu iz leta 1929., ali so zamudili rok prijave, se lahko sedaj naknadno prijavijo.
Oni pa, ki so bili že po inv. zakonih iz leta 1921., 1923. ali 1925. reducirani, pa sedaj ne pridejo v poštev. Le taki zamudniki pridejo v poštev, ki so bili po inv. zakonu iz leta 1925. priznani pa se leta 1929 niso prijavili ali pa so se prepozno prijavili.
Vsak kdor vidi, da njegova zadeva ni bila prav rešena, naj pride k organizaciji, ki bo pregledala rešenja, jih eventualno odstopila Oblastnemu odboru in napravila, kar bo treba.
Take, za katere organizacije vedo, da bi se imeli prijaviti, pa se iz nevednosti, bolezni, ali malomarnosti ne brigajo, pa tudi ne čitajo niti našega glasila, niti občinskih ali drugih razglasov, naj pismeno ali osebno opozore.
Pozneje pravijo, da ne bo nikdar več dana prilika za naknadne prijave.
Zato pazite!
Naš bodo« cilji
Od spomladi, ko smo dobili! novo uredbo o spremembi Invalidskega zakona, ni bilo nadaljne borbe za naše Vprašanje,* ker je nastopila poletna in Počitniška doba, ko se obravnavajo le bolj nujna državna vprašanja.
Spremembe so bile le malenkostne, ostalo pa je dosti važnih invalidskih vprašanj nedotaknjenih in če bomo hoteli našo zaščito vojnih žrtev rešiti količkaj povoljno, bo moralo naše Udruženje začeti novo borbo, merodajni funkcijonarji pa pristopiti k nadaljnemu reševanju tega težkega problema.
Ce pogledamo naš Invalidski zakon, najdemo še mnogo, kar ni v skladu s pravično rešitvijo invalidskega vprašanja in je za tako potrebno socialno zaščito preostro.
Pri tem je treba misliti na način, kako se ugotavlja davčni' cenzus, ki je za podlago siromašnosti po Invalidskem zakonu in sicer po različnem času in po zadrugah od vseh mogočih članov, s katerimi invalidi nimajo prav nobenega stika.
Skoro kruto odbijajo pravice revnim in zaščite potrebnim vojnim žrtvam razne kazni.
Urediti bo treba vprašanje invalidskih sodišč, ker to, da po 7 letih še ni rešeno, je nečuveno. Še mnogo takega je treba urediti bolj pravično in bolj socialno.
Vzeti je treba v ozir invalidske za-
kone drugih držav, koliko boljše in pravičnejše imajo urejeno to vprašanje.
Danes, ko smo skoro dobili malenkostno novelo, je nemogoče govoriti, kdaj bomo mogli uresničiti naše težnje. Ko smo videli v zadnji borbi za sedanje spremembe, da ne moremo vsega doseči, smo mislili: Bolje zaenkrat nekaj, kot nič. Ako opazujemo reguliranje invalidskega vprašanja po drugih državah, vidimo, da se tudi polagoma novelira in spreminja. Enkrat se spremeni in doseže to, drugič zopet drugo. Imamo pač tudi težke čase. Mislimo, da bomo mogli v bodoče tudi pri nas polagoma z malimi uredbami, kakršna je sedaj ena in sta bili tudi' že poprej dve, zboljševati našo še vedno slabo zaščito. Na ta način bomo lahko spremenili in zboljšali, upamo vsaj, najhujše določbe, katerih gori nekaj omenjamo.
Jeseni se ima sestati' pri Središnem odboru v Beogradu zopet plenarna seja. Delegati bodo prišli skupaj in gotovo bo na dnevnem redu zopet vprašanje naše zaščite in bodo tudi gotovo zavzeli stališče naše nadaljne borbe. Ker nismo in ne moremo biti' zadovoljni s polovičarskimi reševanji in ker je v naših vrstah še polno nezaščitenih nezadovoljnih in prizadetih članov in članic, ki pritiskajo na organizacijo, bo morala ustvariti bodoče cilje, da enkrat res pravično uspemo in zmagamo.
lidnine odnosno invalidske podpore, je razvidno, da morata imeti taka invalidska komisija kakor tudi invalidsko sodišče zelo stroga navodila za priznanje višjih procentov invalidnosti, kakor tudi za priznanje invalidnine ali invalidske podpore. To se da sklepati iz tega, ker invalidska sodišča do letos niso nikoli tako natančno in podrobno v svojih rešen jih navajala raznih formalnosti in okoliščin, ki govore za ali proti dosegi invalidskih pravic. Vojne žrtve morajo izpolniti zelo težke pogoje in morajo dajati na zahtevo pred merodajnimi osebami in oblastmi zelo jasne in precizne odgovore, če hočejo svoje pravice izvojevati. Zato priporočamo najtopleje vsem vojnim žrtvam, da odgovarjajo na vprašanja jasno, kratko in odkrito po faktičnem stanju, ker zvijačam in lažem oblasti ne nasedajo, pač pa škoduje tako poniževalno postopanje vojnih žrtev zelo tudi ugledu in zaupanju odkritih in poštenih vojnih žrtev. Kdor pa čuti, da se mu je zdravstveno stanje v resnici zelo poslabšalo, pa lahko mirne vesti zahteva ponovni pregled in se tudi ne sme ustrašiti nikogar, ki bi ga hotel v njegovih pravicah kratiti. Pravica še živi in bo živela, le težko jo je včasih lajiku doseči. Imamo slučaj, ko je hotel 40% vojni invalid doseči zvišanje procentov invalidnosti, pa je dobil pri ponovnem pregledu le 20% in s tem za vedno izgubil pravico do invalidnine. K temu je siromak zamudil še rok pritožbe na višje inva-invalidsko komisijo in si je s tem za vedno pokopal vse pravice do invalidnine. Zato naročamo ponovno vsem našim članom, kakor tudi drugim vojnim žrtvam, ki še niso včlanjene v naši organizaciji, da se koj prve dni po pregledu po invalidski komisiji ali po vročanju rešenj invalidskega sodišča javijo pri svoji krajevni organizaciji, ki jim bo dala nadaljna potrebna navodila,, v slučaju potrebe in očividnega nasprotja z dejanskim stanom pa se bodo napravile pritožbe, da se predpisani 15 dnevni rok za pritožbo ne zamudi. Imamo tudi slučaj, ko je uboga vdova-dninarica po v vojni pogrešanemu možu kljub popolnoma novim dokazom, ki jih ni mogoče ovreči, pri obeh invalidskih sodiščih s svojim zahtevkom po invalidskih sodiščih s svojim zahtevkom
»Invalid
»Invalid berači.« Ta nezaželjen pojav v vrstah vojnih invalidov se pojavlja dan na dan v vedno večji meri. In pojavlja se vprašanje, kako je to mogoče, da invalidi tako daleč propadajo, da se morajo posluževati najhujšega sredstva — beračenja. Če pregledamo in preštudiramo invalidsko vprašanje za več let nazaj, tedaj moramo videti in najti, da tega invalidi niso sami krivi, da se je sila beračenja zavlekla med nje ne po njih krivdi, temveč zato, ker je materijalni položaj vojnih invalidov strašen. Zakon od leta 1929., § 42, točka 10, je vzel pravico na invalidnino mnogim, in da jih je življenje — živi ne morejo v grob — prisililo, da so vzeli za beraško palico. Vprašajmo kogarkoli, naj nam odgovori, kaj naj naredi vojni invalid, kateri je, recimo zamudil podati prijavo z dokazili, da je vojni invalid, in te zamude ni zakrivil sam, temveč okolnosti in večkrat celo občinske uprave, ker ga niso pravočasno opozorile, kaj mora storiti?! Ali pa, da ni mogel z dokumenti in pričami dokazati, da je bil v vojni ranjen, čeprav mu manjka ud, čeprav se mu pozna rana, ker krogla,
po invalidski podpori propadla. Obe invalidski sodišči sta te nove dokaze kratkomalo prezrli in jih v rešenjih sploh ne omenjata. Ker po našem mnenju taka rešenja in morejo ostati v veljavi, posebno, ker je v tem konkretnem slučaju občina zakrivila, da uboga vojna vdova ni že koj po vojni prišla do svojih pravic po invalidski podpori, smo vložili tožbo na Državni svet, ki bo končnoveljavno odločal o njeni invalidski zadevi. Kakšen bo uspeh te tožbe, bomo svojedobno objavili v našem listu.
Dragi tovariši in tovarišice! Bodite odkriti in složni, oklenite se vsi do zadnjega svoje za Vas prepotrebne organizacije, ker le na ta način so nam zasigurani večji uspehi, pred uradnimi osebami in oblastmi pa večje zaupanje, naklonjenost in sočutje. Edino ta pot je pravilna, če hočemo doseči sploh kedaj povoljno rešitev s krvjo zaslužene pravice. Večina vsi, ki ste dlali pri Krajevnem odboru točne, vestne in verodostojne podatke k svojim prošnjam, imate že danes povoljne rešitve v rokah. Krajevni odbor vam z veseljem in velikim zadoščenjem k uspehu čestita, oni pa, ki so skušali z zvijačo ali s pretiravanjem na en ali drugi način izsiliti povoljno rešitev svoje invalidske zadeve, pa še čakajo vsled kompklika-cij, ki so radi tega nastale, na rešitev, ali pa so bili že povečini s svojo zahtevo odklonjeni. Lahko nam zaupate brez vsake skrbi, da napravi Krajevni odbor veliko več za posameznega člana, kakor je njegova dolžnost ter da skuša vedno v dvomljivih slučajih pokazati merodajnim oblastem pravo pot tolmačenja k predmetu za povoljno rešitev invalidlske zadeve prizadete vojne žrtve, zato pa tudi lahko zahtevamo od vas, da napravite svojo dolžnost do organizacije. Vsi, ki ste s plačilom članarine in naročnine za list »Vojni invalid« v zaostanku, se pozivate, da takoj storite svojo dolžnost, ker vam bomo v nasprotnem slučaju s prihodnjo številko list ustavili, hkratu pa vas tudi črtali iz našega članstva. Na žalost opažamo, da so vojne vdove in sirote točnejši plačniki, kakor nekateri invalidi, kar pač ni hvale vredno. Delajmo vsi složno, vestno in odkrito za dosego skupnega cilja po izboljšanju našega težavnega položaja.
berači«
šrapnel, bajonet itd. niso dajali pismenih potrdil, ker so priče tovariši, ki so bili z njim, že mrtvi, ali pa ne ve za nje, kje bi jih iskal?! Kaj naj stori tak vojni invalid? Priznan ni bil, kaj naj naredi? Pravico na invalidnino je zgubil, bore tisto, kar je imel, a živ v grob ne more. Otroci in žena, če jih ima, prosijo kruha, oči gledajo proseče, solza blesketa v njih, govoreč: »Lačni smo — kruha? ...« Mora, hoče ali noče, vzeti v roke beraško palico in trkati na vrata, proseč milodarov. Pohabljen, bolan, z obupom v duši, mora preslišati še poleg tega grenke besede, se zadovoljiti s psovko, le redki so, ki dajo kakšno betvico.
Pred invalidskim zakonom z leta 1929., je tako vojni invalid prejemal invalidnino. A po 15, 16 letih po vojni se je Invalidsko sodišče spomnilo, da ni dokazal, da je bil v vojni in tam ranjen, in ga je črtalo. Kaj naj torej narede vsi ti vojni invalidi, ki so na tak način izgubili priznanje, da so vojni invalidi, a nimajo ničesar, da bi se vzdrževali? Država mu ničesar ne da, občine se ga branijo, češ, sredstev ni, a človeška družba, mesto da bi iz
Po izpremembah invalidskega zakona
Krajevni odbor udruženja vojnih invalidov Novo mesto nam sporoča:
Do krajevnega odbora se zateka mnogo članov, ki so prosili za ponovni Pregled in ponovno sojenje za pojasnilo, zakaj se jih ne pozove na ponovni pregled. Krajevni odbor se je nbrnil tozadevno na invalidsko sodi-s.Ce v Ljubljani in je na zaprosilo z nae i7 YIJ. 1936, št. 240/36 prejel dne . Vin. t. 1. pod št. 4514 D z dne 3t.
JUJik 1936 sledeči odgovor: »Udru-
v	siecieci	~ ^
zenju vojnih invalidov Novo mesto se fPoroča, da so invalidski spisi (slede lIneiia in priimki članov) v delu in se r®e tozadevne zakonite poizvedbe, npominja se, da so bili spisi tozadevno poslani štabu dravske divizij-
ske oblasti v Ljubljani.« — Iz tega odgovora vidite, dragi tovariši, da so vsi invalidski spisi v delu in poizvedbah. Iščejo vsakovrstne dokaze. Seveda so taki dokazi včasih prav nestvarni, posebno kadar gre za to, kako je nastala poškodba ali bolezen. Tolmači se vedno slaba stran, ako gre za označbo procentov, kakor tudi za priznanje. Gleda se vedno na odbitek. Iz novih rešenj invalidskega sodišča V ^-kbliani, zlasti iz takih, kjer in-n‘so prosili za ponovni pre-j6C ’ .kakor tudi iz rešenj vojnih vdov in sirot, ki so ponovno zaprosile za priznanje invalidske podpore, ki so izpolnili vse pogoje po raznih invalidskih zakonih za dosega inva-
Zakaj imamo invalidski zakon?
Zakaj imamo razne določbe za zaščito vojnih žrtev?
Ali zato, da se ne uvažuiejo, ne
upoštevajo, da se sabotirajo in briskšraio?
Cela vrsta vprašanj, na katere kajpada tisti, ki se jih tičejo, ne bodo odgovarjali. — Mi, vojni invalidi, vojne vdove in vojne sirote pa vemo prokleto dobro, da so ti zakoni in določbe po mnenju tistih, katere vprašamo, zato, da se vojnim žrtvam prilepil obliž tolažbe, da se nam vzbudi nekakšno upanje, da bo boljše, in drugi takšni »sladki« izgovori.
Markanten, da, vnebovpijoč dogodek pokažemo zdaj tukaj, da ga vidi vsa javnost. Stotine takšnih dogodkov imamo, a poslušajte, kakšen je ta:
Vojni invalid, tovariš Ivo Fröhlich iz Celja je bil po začasnem Invalidskem zakonu iz leta 1921 in pa potem tudi po zakonu iz leta 1925 priiznan kot vojni invalid z 80% delanezmožnosti.
Leta 1933 je bil v oskrbi Invalidskega doma v Celju, kjer je hišni zdravnik ugotovil celo močno poslabšanje njegove poškodbe in je predlagal ponovnil pregled.
Suhoparno in birokratično poslovanje pa se je držalo formalnosti, kakor da je živ človek, posebno pa še vojna žrtev, tudi nekako suho dejstvo in kakor lesena lutka na šahovnici. Posta-
pietete do juuaka, ki je na fronti prelival kri za domovino, trpel, postal pohabljen in bolan, ni toliko humana, da bi pomagala. Nasprotno, psuje ga, odganja ga in ubija moralno in duševno, da mora izgubiti vso vero v resnico in pravico, poštenost in čast. In ko moli roko k prošnji, ko razgali svoje rane, svoje izmučeno telo, da bi vsaj na ta način vzbudil sožalje te pokvarjene človeške družbe, dobi zato psovke, zgražanja in včasi celo očitke: »Zakaj si bil tako bedast.«
In glejte, takšni invalidi nimajo drugega izhoda, kakor da beračijo. Strašno je, poslušati otroke, kako prosijo kruha, a pohabljen oče nima, da bi ga dal, ker nima dela, ker mu tudi dela ne dajo, a če je tako pohabljen, da ne more delati, mu tudi invalidnine ne dajo in mora, kakor že rečeno, beračiti.
Invalidski zakoni in vsi §§ teh zakonov dajejo na prvi pogled upanje in vsak vojni invalid veruje v svojo doseženo pravico in misli, da je domovina dolžna, da mu za njegove pohabljene ude da nekakšno odškodnino. Ali, žalibog ni tako, invalid lahko rok za prošnjo zamudi in pri tem so še druga juridična vprašanja in triki, pa je izgubljen. Ako invalid ni pravnik, in če mu ta ali ona oblast ni posebno naklonjena, tak invalid ne bo nikdar ali le z veliko težavo prišel do svojih pravic, do svoje invalidnine — kar se pravi, da ni priznan za vojnega invalida in da vse njegovo viteštvo, vse junaštvo in vse trpljenje ni vredno nič.
Vse to je pognalo pohabljenega vojnega invalida v največjo bedo, siromaštvo, ga ubilo moralno in ni čudež, če tak ubožec mora stegovati roko in prositi vbogaime.
Sramota je, da invalid prosi, a ni njegova ta sramota temveč sramota naroda, ki ne priznava svojih borcev in jih ne odškoduje za prinesene žrtve. Sramota je, da siromak, vojni invalid prosi, a ta sramota ne pada nanj, temveč pada na obraz države in človeške družbe.
Kdaj bomo torej dobili pravični socialni invalidski zakon, za katerega prosimo že sedemnajst let, da bo prinesel olajšanje trpečim na telesu in duši, ker morajo v svoje ponižanje zato, ker so storili svojo junaško dolžnost, stegovati svoje otrple ude, da se morejo za silo v pomanjkanju preživeti. Postaranje, omaganje bivših bojevnikov zahteva invalidskih domov, invalidskih hiralnic, da jim ne bo treba posluževati se najbolj poniževalnega sredstva __ beračenja. Za-
kaj so bili že obstoječi invalidski domovi pri nas ukinjeni? To naj bo v vzpodbudo vsem onim, ki danes z invalidi tako ravnajo.
viš jo, kamor se ti zdi, ne glede, ali boli alil ne.
Neka nova uredba z dne 25. marca 1936 določa, da imajo pravico do zaščite in pomoči le oni invalidi, ki so bili proglašeni do 17. maja 1923 najmanj za 80% nesposobnosti. I. Fröhlich pa je bil proglašen za 80% invalida šele po tem dnevu in to pri nadpre-gledu 18. avgusta 1923. Torej z majhno razliko 3 mesecev. In če še pogledamo, po kateri krivdi je bil šele 18. avgusta 1923 proglašen za 80% invalida, bomo takoj videli, da se je invalidsko sodišče držalo le čisto birokratičnih številk, ne pa resničnega stanja invalida in slučaja. Ne po krivdi Fröhlicha, temveč po krivdi! nadpregledne komisije, ki je šele v avgustu poslovala, prej pa ne, je nastala ta razlika. In gospodje pri invalidskem sodišču so si domišljevali, da je pač kriv Fröhlich, ker ni šel h komisiji, vseeno, ali je poslovala ali ne.
Kakor že prej povedano, je hišni zdravnik Invalidskega doma v Celju konštatiral, da se stanje Fröhlichovo zelo slabša in ga je predlagal k nad-pregledu. Do tedaj je imel Fröhlich namreč le 40% invalidnine. Ker pa, kakor že rečeno, komiiisija takrat ni poslovala in je bil samo tri mesece pozneje priznan za 80% invalida, gospodje pri invalidskem sodišču tega i niso upoštevali, temveč se držali su- I
Umrl je mož, kje tak je še med nami, kot on, ki spi v prezgodnji
groba jami,
posut z venci, šopki rož?
S. Gregorčič.
Odprl se je grob in objel našega tovariša, 80% vojnega invalida, ki je stal v prvih vrstah na bojišču Udruženja vojnih invalidov, boreč se za pravico vojnih žrtev.
Umrl je mož.
Prokletstvo svetovnega klanja je vzrok njegove predčasne smrti.
Na bojišču ga je z 10 tovariši zasula lavina. Vse je zadušila, samo Ivana Fröhlicha so še živega, vsega nezavestnega, izkopali. Plaz mu je stisnil prša, da se je srce za 2 do 3 cm pomaknilo na levo in s tem je nastala srčna napaka.
Nadpregledna komisija mu je priznala 80% dela nezmožnosti.
Ali invalidski zakon od leta 1929., ko je reduciral na veliko vojne žrtve in jim zanikal, da so bili poškodovani na bojišču, je črtal tudi našega tovariša Ivana Fröhlicha.
Ali Ivan Fröhlich ni povesil glave. Dvignil jo je uporno in kljubovalno ter delal z Udruženjem, da se ta krivica, ki je zadela njega in nešteto drugih, popravi, da se zopet njega in s tem nešteto drugih zopet prizna kot vojne žrtve.
V tej borbi mu je potekal čas in zdaj, ko imamo novi invalidski zakon, je v njem uspeh njegove borbe in invalidi, ki so bili pred 1929. letom priznani vsLed bolezni vsaj za 80% invalidnosti, so dobili zopet pravico, da so priznani vojni invalidi.
Ali — srčna napaka, posledica zasutja v bitki, je glodala organizem našega tovariša neprestano in v nedeljo, 16. avgusta 1936 zjutraj je podlegel.
Prejšnji dan je bil v prijetni družbi s svojimi znanci in prijatelji, s svojo ženo in otrokoma, pozno v noč so se še razgovarjali, pripovedovali si zgodbe in se šalili. Nato so legli spat. Zraven ljubljenega očeta je spala starejša hčerka.
Nekako ob 6. ali pol 7. uri zjutraj je stopila v spalnico žena, da vidi, če so že zbujeni, ker jih je čakal zajtrk.
Pogled na moža jo je zdrznil. Modre so bile ustnice. Stopila je bližje, sklonila se k njemu in videla, da je mrtev.
hih številk odredbe. A posledice mora nositi tovariš Fröhlich.
Še bolj se pa pokaže ta krivica v nelepi luči, če vprašamo:
Ali je mar kakšna razlika, recimo, med Fröhlichom in invalidom, ki je bil do 17. maja 1932 pregledan in priznan za 80% invalida, a Fröhlich za 3 mesece pozneje istotako z 80% delanezmožnosti? Kakšna razlika je med obema? Odgovorite! In javnost naj razsodi!
Invalidsko sodišče pa se je vseeno zavedalo svoje krivde. To je jasno razvidno iz izreka Višjega invalidskega suda v Beogradu, kjer na prošnjo Fröhlichovo, da ga vendar priznajo za 80% invalida, pravi:
»Invalid Fröhlich može se obra-titil Ministarstvu socialne politike i narodnog zdravlja shodno § 10 ! Uredbe od 25. III. 1936 god. s molbom, da isto traži ponovno sudje-nje v njegovo korist.«
Ali ni ta izrek dovolj jasno povedal?
Fröhlich je bil na italijanski fronti 1916 zasut od plaza, ki ga je sprožila granata. Dobil je tako močne živčne pretresljaje, da se je vsled tega njegovo zdravje vedno slabšalo. Ta poškodba je očevidna in kakor bi bila rana od noža ali kroglje. Velja, kakor določa § 4 Invalidskega zakona, ki pravi, da vsak, kdor je dobil »rano, poškodbo ali pohabo«, je invalid. Vseeno, ako je bil torej kdo ranjen iz puške, iz topovskega izstrelka, z nožem, zasut, udarjen ali zastrupljen s plinom, je invalid. Tako govori Invalidski zakon. Gospodje pri invalidskem sudu pa so bli drugega mnenja kakor Invalidski zakon in so z odlokom od 11. julija 1930 br. 1449 rešili, češ, Fröhlichu ne gre invalidnina, ker je bolezenski invalid.
Vprašala je vsa obupana hčerko, ki je zraven ležala, če ni nič slišala, tla bi očka klical: Hčerka je rekla, da ne, da se ni zganil, nego slišala je le, da je trikrat globoko vzdihnil in potem dalje mirno spal.
Tako je tiho in mirno zaspal tovariš Ivan F röhlich, a žena in hčerki so zaplakati bridko in pretresljivo, zakaj udarec, ki ga je prinesla neizprosna smrt, je bil grozen. Res je, ne veste ne ure, ne dneva in vseh nas čaka ta usoda. A če se to zgodi nepričakovano, v cvetu let, ko hčerki najbolj potrebujeta skrbne očetove roke, ko žena-mati potrebuje tovariša na življenjski poti, je vendar pretresljivo in rekel bi, obupno.
In miren, srečen dom družine Fröh-lichove se je spremenil v turoben prostor mraka in žalosti.
*
Ko smo izvedeli po brzojavu in časopisih to žalostno novico, smo sedli na vlak in se odpeljali v Celje. Zadnjo pot hočemo izkazati svojemu dragemu tovarišu, besede tolažila in bodrila hočemo dati prizadeti družini. Štirje smo bili kot zastopniki Oblastnega odbora Udruženja vojnih invalidov. Velik venec, ves v zelenju, ves poln rdečih nageljnov, z jugoslovansko trobojnico, je bil spominski venec Oblastnega odbora za zadnjo pot našega tovariša in požrtvovalnega funkcionarja Krajevnega odbora Udruženja vojnih invalidov Celje, Ivanu Fröhlichu.
Vsa v zelenju in cvetju je bila krsta Ivana Fröhlicha. Cela vrsta vencev, rdečih nageljnov je zakrivala krsto in vse stene v sobi, kjer je ležal.
Kajti Ivan Fröhlich ni bil samo marljivi in požrtvovalni funkcionar Krajevnega odbora vojnih invalidov v Celju. Bil je tudi funkcionar strokovne organizacije Zveze privatnih nameščencev, funkcionar zbora trgovskih pomočnikov, funkcionar društva »Soče«, in še drugih društev.
*
Ko se je dvignil sprevod po cesti proti pokopališču, se je vrsta spremljevalcev, prijateljev, znancev, članov organizacij in drugega občinstva raztegnila v daljino, ki je pričala o priljubljenosti, priznanju in spoštovanju, ki jo je užival Ivan Fröhlich.
Voz preobložen z venci, je govoril molče veliko resnico, da telo sicer gre
k večnemu pokoju, a duh pokojnikov je med nami, lep in vzpodbujajoč, kakor so rože, cvetoče in duhteče tam na vozu.
Voz s krsto pa je tiho šel za vozom z venci. Zahajajoče sonce pa je pobožno poljubljalo krsto in rože in J tolažeče s svojimi zahajajočimi žarki božalo nas vseh, kakor bi govorilo:
»Glejte, zahajam. Ali jutri vzidem I zopet; sem kakor Ivan Fröhlich, ki gre k počitku, a njegov duh, njegov spomin pa bo vzhajal vedno pri vsakem vašem podvigu za pravice človeka.«
*
Pri odprti krsti je bilo vse tiho. Stali smo okrog in še dihati nismo upali. Somrak je legal na grobove. Tiho se je spustila krsta v grob. Tišino je pretrgal bolni jok žene in hčerkic.
Duhovnik je molil:
»Oče naš, kateri si v nebesih .., Zgodi se tvoja volja ...«
In mi vsi smo odgovarjali z bolečinami v srcu.
Zastopnik Krajevnega odbora vojnik invalidov Celje, tov. Orel, je govoril.
V imenu vseh organizacij je govoril.
Ponosen njegov glas je lepo in tolažeče objel nas vseh. Na kratko je očrtal življenje in delovanje tovariša Ivana Fröhlicha. Besede so se dotikale grobov in nas vseh, vmes pa je jok otrok in žene vezal besede govornika in nam vsem stiskal srca v neizmerni žalosti, da smo si morali brisati oči.
Govoril je:
Tam pri sončni Gorici Ti je tekla zibelka, kjer si preživel mlada leta, posvetil si se trgovskemu stanu, odšel kot mladenič v svetovno vojno, kjer si v izpolnjevanju vojaških dolžnosti postal drug tisočem in tisočem vojnih žrtev. Kot dolgoletni odbornik, podpredsednik in delegat bil si vedno na svojem mestu. Tvoji predlogi so bili stvarni, nepristranski in pravični, pogrešali Te bomo. Blagor Tebi, Ti si ja bil momentano rešen Tvoje težke bolezni, a ostavil si zapuščeno družino ženo in dve hčerki, ki plaho gledajo v temno bodočnost!
Naša dolžnost je, da se bomo za iste zavzeli.
Dragi Ivan! Spavaj večni sen. Bodi Ti zemljica lahka!
Pevski zbor delavskega društva »Vzajemnost«, je zapel slovo. Pesem »Vigred se povrne« je v svojih molih jokajoče božala nas vseh in obenem nas bodrila, da je vse to le zahteva narave in zakon narave, da pa naj ohranimo odšedšega v dobrem spominu.
Ko so začele padati grude na krsto in so votlo bobnele, kakor oznanjajoč: »Prah si in v prah se boš povrnil in iz tvojega prahu bo vstalo novo življenje, tvoj duh pa večen in bo med nami,« smo odhajali:
»Ti, tovariš in prijatelj, Ivan Fröhlich, počivaj mirno in sladko, Tvoji Te ne pozabijo, Tvoji ženi in Tvojima hčerkicama bomo vedno ob strani, v vseh dneh potrebe.«	—uk.
Procentov se ne sme enostavno črtati
Večkrat vidimo, da pregledna komisija komu vse procente kar enostavno črta. Nekateri, ki so imeli 50% in še več, so postali kar 0% nesposobni.
Kako se to godi?
Pride pred komisijo invalid, ki se mu ne da točno ugotoviti, ali izvira njegova poškodba ali bolezen iz vojne ali ne? Če se to ne da iz pregleda samega ugotoviti, se je večkrat dotične-mu črtalo vse procente, češ, saj sploh ni invalid.
Tudi pri invalidih bolnikih se je pogostokrat to pripetilo, ker takim se prej po Invalidskem zakonu iz 1. 1929 ni priznavalo invalidnine, zato jim je tudi komisija kar črtala vse procente, kakor da niso invalidi.
To pa ni pravilno.
Res je, da imajo pregledne komisije za ugotavljati, ako izvirajo poškodbe ali bolezni od rane, poškodbe ali poha-be v vojni, toda vendar če se to ne more komisijsko ugotoviti, se ne sme dotičnih enostavno kar črtati, kakor da sploh niso invalidi.
Komisije morajo v takih slučajih vseeno ugotoviti diagnozo in procente nesposobnosti, zraven pa izjaviti, da ni
I____ Ivan Fröhlich
Poglej na Verdun - pa nikdar ne zaželiš vojne
V zadnji številki »Vojnega Invalida« smo opisali manifestacijo za mir ob 20 letnici bojev pri Verdunu.
Danes prinašamo k temu nekaj slik, ki poudarjajo naš spis v zadnji številki.
Mrtev lev, ki označuje linijo, do katere so prodrli Nemci.
Slike: Levo: Mrtev lev. — Desno: Rov z bajoneti zasutih vojakov. — Spodaj: Pokopališče svetih žrtev.
Pokopališče svetili žrtev, katero Francozi upravičeno imenujejo »nacionalno pokopališče«. Slika kaže pokopališče, ki je razsvetljeno v noči. Stotisoč grobov je uvrščenih v vrstah, kakor vojaki na vežbališču. Z visokega stolpa spomenika — cerkve kosti — lijeta dva močna curka svetlobe ter razsvetljujeta grobove 35 belimi križi, neme in veličastne. Tu nehote se vsiljuje vprašanje, koliko življenj je ugasnilo tukaj v besnem klanju človeka, ki je vrglo civilizacijo in kulturo človeštva za pol stoletja nazaj. To nepregledno polje mrtvih pa je samo le majhen del tistih, ki so padli pri Verdunu. Kajti pri Verdunu je padlo Francozov 400.000, Nemcev pa 600.000. In mora se pojaviti zahteva:	»Nikoli več voj-
ne.« In tisti, ki danes groze
razvidno, če izvira poškodba ali bolezen iz vojne.
Definitivno ugotavljati, ako izvira poškodba ali bolezen od rane, poškodbe ali pohabe v vojni, pa ima Invalidsko sodišče ki mora zbrati dokaze in pravno presojati, kdo je vojni invalid in kdo ni.
Pred komisijo invalidu ni mogoče dokumentirati, ako je zadobil ali ako Izvira njegova bolezen oziroma poškodba resnično iz vojne, ker tam ni časa in tudi nii kompetentno mesto. Pred Invalidskim sodiščem pa se to •mora zgoditi, ako ni v aktu že zadostnih dokazov.
Invalidsko sodišče natanko poteve in pretehta dokaze, potem pa izda utemeljeno rešitev ali se dotični prizna vojnim invalidom ali ne?
Kljub negativni odločbi pa ima invalid še dovolj možnosti, da potom pritožbe ali ponovnega sojenja naknadno doprinese dokaze.
Jasno je torej, da se taka konstata- * v
Jasno je torej, aa se uma n.uiK>uu.a-cija ne more opraviti zgolj na pogled,slučaji revidiran.
zato pa se ne sme dotičnega invalida glede katerega se dvomi, da je vojni invalid, kar brisati in enostavno reducirati. Reducirati se ga more le po pra-valnem pravnem postopku. S takim postopanjem so v mnogih slučajih nastale usodne posledice.
Dostikrat je prizadeti dokazal, da izvira njegova pokodba od rane ali poškodbe ali pohabe po vojni.
Kljub temu, da je imel poprej 50% in še več, je dobil negativno rešenje z utemeljitvijo:
»Kdor je postal enkrat invalid brez procentov, nima nobene nadaljne možnosti za prijavo, pritožbo ali ponovno sojenje.«	< •
Ali je to pravično, če se vidi, na kak način je bil enostavno črtan? Njegova invalidnost bi se morala dognati in oceniti, ker faktično obstoja neglede na to, kako bo dokazal, da je vojna poškodba.
Pravično bi bilo, da bi se vsi taki
Monopolska uprava v prej omenjenem dopisu nam še sporoča:
»Kar se tiče revizije maloprodajal-cev tobaka, se Vam sporoča, da se bo ista vršila po čl. 42 omenjenega pra-
in sanjajo o vojni, bi spremenili svoje mišljenje, če bi stopili na to ogromno pokopališče in bi si ogledali ta gozd navadnih belih križev.
Rov z bajoneti zasutih vojakov.
Tu spi večno spanje ne daleč cerkve kosti, cel bataljon vojakov. Samo bajoneti še strle iz zemlje. Tu je sovražna granata udarila s tako silo, da je zasula ves bataljon. Živi so bili zakopani, z bajoneti v rokah, ki še sedaj mole iz zemlje. To je še posebna priča strahote vojne, ki je bila.
Nek Amerikanec, milijonar, ki je takoj po vojni obiskal verdunsko bojišče, je ves pretresen dal denar, da se postavi dostojen spomenik junakom, ki bo vedno stal kot opomin kršiteljem mira, da ne sme biti več nobene vojne.
vilnika, ki predvideva, da se v komisijo za revizijo pritegnejo kot svetovalci člani in zastopniki Udruženja vojnih invalidov.
Ali k temu dodajamo to, da bomo pritiskali, da se ta revizija čimpreje vrši. Pa bomo vsem bogatašem-konku-rentom vojnih žrtev preiskali obisti.
Posel francoskih borcev v Jugoslaviji
Trafike in maloprodaje tobaka vojnim invalidom
Vkljub vsemu, da določa Invalidski zakon v svojem § 27, da se male pro-dajalnice tobaka, cigaretnega papirja in vžigalic, kratko: trafike, podeljujejo prvenstveno vojnim invalidom in da mora monopolska uprava najmanj 50 odstotkov teh prodajalnic odstopiti vojnim žrtvam, se to določilo zakona izbegava in izigrava neprestano^
Občni zbor Oblastnega odbora v Mariboru, ki je bil 26. aprila 1936, je z vso odločnostjo sprejel resolucijo,
v kateri protestira proti kršitvi tega paragrafa Invalidskega zakona in zahteva, da se ga upošteva.
To resolucijo je Oblastni odbor poslal Središnjemu odboru v Beograd z naročilom, da jo Središnji odbor predloži monopolski upravi.
Središnji odbor je to tudi storil. Dobil je od monopolske uprave sledeči odgovor, ki ga je poslal Oblastnemu odboru v Ljubljano.
Uprava državnih ponopolov, oddelek za prodajo, odgovarja z dne 15. junija 1936, Br. 16.665-IV sledeče: (Prevedeno na slovensko):
V zvezi z Vašim dopisom štev. 2788 od 22. maja 1936, s katerim je naši upravi dostavljena resolucija Udruženja vojnih invalidov dravske banovine, se Vam sporoča, da je invalidom zagotovljena pravica maloprodaje tobačnih izdelkov (podčrtali mi, ured.) v smislu § 69, Zakona o državnih monopolih, kakor tudi s členom 14 Pravilnika za maloprodajo tobaka. Ti predpisi se strogo izvajajo od strani monopolskih uradov, ki izdajajo ta dovoljenja.
(Podčrtali mi, ured.)
Torej, pravica je zagotovljena invalidom, pravi monopolska uprava. In še h koncu poudarja, da se ti predpisi strogo izvajajo od strani monopolskih uradov, ki izdajajo ta dovoljenja.
Kot ironija vsega tega pa je dejstvo, da vsak tak monopolski urad ali nadleštvo, kakor se imenuje v srbohrvaškem jeziku, ni izvajal teh predpisov monopolske uprave in invalidskega zakona, in ne samo, da jih ni strogo izvajal, on jih sploh ni izvajal. Kratkomalo je briškiral te predpise.
V večih krajih so dobili najboljše trafike neinvalidi. Lahko bi navedli imena. To pa poleg tega, da so se invalidi direktno borili za dotične tra-
Poroča se, da prideta v kratkem na poset v Jugoslavijo dve skupini bivših francoskih borcev iz solunske fronte, ki so organizirani v organizaciji »Poi-lus d’ Orient«. Prva skupina pride v prvi polovici, druga pa v drugi polovici meseca septembra t. 1.
Prva skupina, kakih 200 po številu, prilde preko meje pri Rakeku dne 6. septembra med 17. in 18. uro s posebnim vlakom. Na Rakeku jih sprejmejo zastopniki posebnega odbora in ostalo občinstvo, okoli 19. ure pa bo v Ljubljani prvi svečani sprejem v navzočnosti zastopstev vojske, civilnih oblasti in ostalega občinstva. Nato gredo francoski bojevniki k skupni večerji in bodo v Ljubljani prenočevali. Zjutraj, dne 7. septembra po 9. uril odpotujejo zopet naprej proti Zagrebu, kamor dospejo okoli 12. ure. Imeli bodo kosilo v hotelu »Esplanade«, ob 14. uri pa bodo nadaljevali pot proti Beogradu, kamor bodo dospeli ob 19. uri. Tudi v Zagrebu in Beogradu bodo svečano sprejeti. V Beogradu bodo cel dan 8. septembra, dne 9. septembra pa gredo na Oplenac, poklonit se Blagopokoj-nemu Viteškemu kralju in še isti dan okoli 16. ure naprej do Niša. Dne 10. septembra dospejo v Bitolj, kjer ostanejo 2 dni, nato odpotujejo v Solun. Iz Soluna gredo zopet nazaj, dne 15. sep-
tembra se ustavijo v Sarajevu in gredo nato do Dubrovnika, kjer se dne 17. septembra vkrcajo na parnik »Kralj Aleksander« in se odpeljejo v Benetke.
Sprejem v naši državi organizira «Savez ratnika», kjer sta včlanjena Udruženje rezervnih oficirjev in bivših borcev in Udruženje vojnih invalidov s sodelovanjem patrijotskih, kulturnih, prosvetnih in humanitarnih organizacij.
Prihod druge skupine bo pozneje objavljen.
Tudi bivši nemški bojevniki pridejo v Jugoslavijo
V	teku prve polovice septembra t. 1. pride v Beograd večja skupina bivših nemških borcev, ki so se v času vojne borili proti Srbiji pod komando maršala Makenzena pri Smederevu.
V	programu imajo ogled Beograda, polaganje venca na grob neznanega junaka na Avali, bivše položaje leta 1915 pril Smederevu itd.
Udruženje vojnih invalidov hoče pozdraviti nemške tovariše.
Kje bodo prišli preko meje in ako bodo obiskali še kake druge kraje, do sedaj še ni' znano.
Kaj pa z invalidskimi voznimi olajšavami!
Dne 4. julija 1936 je izdal g. minister za promet nov pravilnik o voznih olajšavah. Po tem pravilniku so dane nove ugodnosti olajšav državnim in banovinskim nameščencem - dnevničar-jem, njihovim svojcem, ministrom, banom, rezrvnim častnikom, igralcem, novinarjem, imetnikom Karadjordjeve zvezde, Rdečemu križu, Sokolu, gasilcem itd.
Za nekatere one, ki so imeli poprej le trikrat na leto polovično vožnjo, je sedaj dovoljena 24krat na leto. To so n. pr. svojci drž. nameščencev, upokojenci in novinarji. Rezervnim častnikom je dovoljena šestkrat na leto.
Ne bomo nadalje razlagali, kaj je prav.
Invalidi imamo tudi trikrat na leto pravico do polovične vožnje po privat-
nem poslu, toda tako je ostalo. Za invalide se po pravilniku vozna olajšava ni nič povečala.
Sicer je določeno v § 4, da se prevoz invalidov, nezaposlenih delavcev itd. vrši na isti način in po pravilniku, ki ga izda, po potrebi dopolnjuje in iz-preminja minister za promet sporazumno z ministrom za socialno politiko in narodno zdravje in v soglasju z ministrom za finance. Iz tega sklepamo, da bo mogoče g. minister za promet še izdal odnosno spremenil tudi pravilnik za prevoz invalidov. Ako pa ga ne bo izdal, bo ostalo pri starem.
Kljub temu, da Invalidski zakon določa, da imajo invalidi le trikratno po-
Gospod urednik!
Dovolite, da se tudi jaz enkrat ogla-sitn v našem listu »Vojni invalid«. Sem vojaški invalid, iz mirne dobe, in to iz leta 1927. Torej povojni vojaški invalid. Leta 1929 mi je bila odvzeta pravica prejemanja državne podpore, katero sem dobival od leta 1928—1929 po zakonu o ustrojstvu vojske in mornarice, iz leta 1925, člen 310.
Naj vam na kratko opišem potek vojaške službe. Prosim vas, ako boste ta moj članek objavili, da mu dodaste kratek komentar, ali morem imeti še kaj upanja, da dobim svoje pravice nazaj, katere sem imel do leta 1929.
Kot 18-letni mladenič sem vstopil prostovoljno in bil sprejet v I. pešadij-sko podoficirsko šolo Kralja Aleksandra I. v Beogradu, katero sem kot gojenec v dveletnem tečaju, uspešno dovršil. Od 5. do 25. marca 1927 sem ležal bolan v beograjski vojni bolnici za angino, katero sem dobil v izvrševanju vojaške službe na manevrih, in od takrat naprej nisem bil več trdnega zdravja. Vedno bolj sem čutil, da se me polašča težka srčna hiba, kadarkoli sem stopil malo hitreje v klanec, vselej sem pričel prav težko dihati, in srce mi je prav močno utripalo.
Meseca aprila sem kot gojenec položil podnaredniški izpit ter bil potem nekako okoli 15. maja 1927 dodeljen kot aktivni podoficir 32. peš. polku v Mostarju. Tam sem se pri prihodu prijavil komandantu polka, ki me je odredil v 7. četo 2. bataljona, ki je detašo-van v Nevesinju, malem mestecu v Hercegovini.
V juliju mesecu istega leta sem v Nevesinju zopet hudo obolel, nakar me je trupni zdravnik, po mišljenju mojih predpostavljenih starejšin, da se okate-goriziram za pisarniško službo, poslal na pregled Superrevizijski komisiji Jadranske Divizijske Oblasti. Na tej komisiji sem bil pregledan tudi od zdrav-nika-specijalista, ki me je v sporazumu z ostalimi člani komisije radi bolezni Vitium cordis, t. j. srčna hiba in po naredbi Komandanta Jadranske Div. Obl. L. br. 2795 od 12. avg. 1927 po čl. 310 zakona o ustrojstvu vojske in mornarice, dal odpustiti kot stalno nesposobnega za vsako službo s pripombo: Obolel v službi.
Ko sem 2. avgusta 1927 prišel domov k Sv Ani nad Tržičem, sem takoj napravil prošnjo za priznanje podpore na Vojni okrug v Ljubljani, nakar sem dobil poziv, da se imam zglasiti dne 28. decembra 1927 v svrho invalidskega pregleda na Komandi ljubljanskega voj. okruga.
Invalid, komisija mi je izdala Uve-renje, v katerem je označen isti čl. 4. tač. 36. »Stalno nesposoben«. Vrsta obolenja Vitium cordis, in še dodano, Dilatatio cordis, t. j. razširjenje srca. Višina nesposobnosti je označena s 50 odstotki.
Po mojem mišljenju bi moral bit! '100% invalid, ne pa 50%, kakor me je ocenila ljubljanska invalidska komisija. Izgledalo je, kakor da sem v par mesecih že za polovico ozdravel, akorav-no so mi zdravniki Superrevizijske komisije rekli, da je to neozdravljiva bolezen. — Kakor se postopa s tovariši vojnimi invalidi, ravno tako se tudi z nami vojaškimi invalidi irz mirne dobe. Sv. Ana pri Tržiču.	P. Kralj.
Pojasnilo: Najbrž se motite, da ste dobivali podporo po zakonu o ustrojstvu voj. in mornarice do leta 1929. — Isto leto je izšel sedanji Invalidski zakon, ki je reduciral vse mirnodobske invalide in najbrže ste bili tudi vi med tistimi. Kolikor nam znano, so pred le-
lovično vožnjo na leto mislimo, da posebni pravilnik to lahko spremeni in napravi, da bomo imeli enake ugodnosti kakor n. pr. upokojenci. Kdo bolj potrebuje olajšave kot siromak invalid, ki se niti ne more kretati in je najbolj potreben prevoza.
Poleg tega pa še, zakaj bi tudi vojne vdove in sirote ne mogle biti deležne istih ugodnosti?
Apeliramo, da se naknadno k pravilniku o voznih olajšavah nekaj izda še za vojne invalide, vdove in sirote, toda se jih ne sme prezreti, da bi bili deležni manj olajšav kakor drugi, celo manj potrebni, dasiravno jim ne zavidamo nobenih ugodnosti.
tom 1929 priznavali tudi vse mirnodobske invalide po Invalidskem zakonu dn ne po zakonu o ustrojstvu vojske in mornarice.
Novi dodatni zakon o ustroj, voj. in mornarice iz leta 1931 daje zaščito mirnodobskim invalidom v obliki zdravljenja in tudi podpore, toda isto menda samo najtežjim (popolnoma delane-zmožnim). Svetujemo, da se prijavite po tem zakonu pristojnemu Vojnemu okrugu.
Nekaj bom povedal.
V nekem večjem trgu v Sloveniji (imena zaenkrat ne povem) je Krajevni odbor Udruženja vojnih invalidov in mnogo drugih raznih društev. Po večletnem trudu kako bi kaj dobil od prireditev, se je tudi Krajevni odbor udruženja invalidov dokopal do lastnega gledališkega odra. Tudi druga društva imajo odre, saj to je vse lepo in v redu.
Na vseh odrih se prirejajo igre, toda hočem le poudariti, da so povsod precej dobro obiskane, le invalidske igre ne. To se vidi, kako danes javnost, posebno pa inteligenca, ki pozna zakone, pozna pomen in potrebo, kar se tiče zaščite vojnih žrtev, omalovažuje in mrzi vse, kar ni elitno. Je pač invalidska dvorana najmanjša, kljub temu, da se igra lepe igre in po večini tudi zelo dobro. Pa tudi če bi tega ne bilo, ne vabi prav nič socialni pomen invalidskih prireditev. Nič poniževalno pa jim ni, ako prihajajo tujci z malimi cirkusi in komedijami, pa imajo zadovoljiv obisk, le Udruženje invalidov ga nima. Zakaj?
Naša publika nas ravno tako pušča v nemar kakor invalidski zakon, ki reducira, in pušča v bedi, da se moramo sami truditi za kako malo zbirko za zasluženo 'k žrtvovanju, ker smo s krvjo gradili državo. Za to, ker invalidski zakon ne pozna invalidov, vdov in njihovih stradajočih otrok, čemu naj jih potem pozna naša javnost?
Javnost ne vidi in ne čuti vseh po-habljenj, ne vidi invalidskega zakona in tudi ne potrebe. Sicer je pa res, ako oni od zgoraj ne poznajo hvaležnosti in plačila, kako naj jo pozna narod?
Za to v dotičnem trgu invalidski oder nima obiska, ker se vsak do-mišljuje, da je nekoliko inteligentnejši in viha nos, če sploh kaj sliši o revežih invalidih.
Končno pa: Čemu invalidske prireditve niso oproščene taks? Ker tudi tega ni v invalidskemu zakonu. Ali niti tega nismo zaslužili? Namesto, da bi igra dala nekaj dinarčkov zaslužka, ga vzamejo takse. Še bo treba borbe energične za naše pravice in za pravični zakon.
F. S. Podcerovski.
Ivan Vuk:
V	deželi svetopisemske
kraljice iz Sabe
Abesinlja — Etiopija
(Nadaljevanje.)
Pokritih glav v Abesiniji vidite zelo malo. Samo premožnejši Abesi-nec nosi na glavi bodisi tropično če-lado-helmo, bodisi nekak klobuk, ki ga je dobil od Evropejca. Največkrat si pokrivajo glavo s samo jo. Le pravi bogataš nosi klobuk »Borsalino«, ki je zelo drag, stane 45 tolarjev Marije Terezije. »Borsalino« nosi sam neguš — kralj kraljev.
V	notranjosti Abesinije srečate tudi plemena, ki jim je v modi najljubša obleka praočeta Adama in pramatere
Eve. Razlikuje se samo toliko, da me-' sto figovega peresa ovijajo okrog pasu šamo. Včasi je to samo košček cunje : ali papirja. Ženskam zadostuje tudi j kos predelane ovčje kože, ki jo privežejo kot predpasnik. Nakiti so pri njih zelo priljubljeni, nakit je pač hrepe-I nenje vseh žensk. Abesinka nosi nakit j na vratu kot obesek zlati križec ali pa I zlati prstan. Istotako ima ženska pas okinčan z obeski zlatih križcev, z zelo umetniško brušenih koralov, jantarja. Čim večji je obesek, tem lepša je, tem premožnejša se zdi Abesinka.
Posebno pažnjo posvečajo amuletom. V Abesiniji pravijo temu »meda-nit«. Beseda pomeni »zdravilo«. Ni nobenega Abesinca ali Abesinke, ki bi ne nosil tako zvani »medanit«. Je to zanimivo lepotičje narejeno iz raznih koz, popisano s čarobnimi izreki znanih čarodejev, ki so v Abesiniji v veliki časti. Amulet čuva nositelja vsemogočih neprilik: bolezni, hudobnih ljudi, hudičev in drugih demonov. Ženske iz plemena Gali nosijo nad laktom zapestnico. Včasi celo vrsto zapestnic. Videl sem pri nekaterih do 24 zapestnic. Ženska, ki ne more imeti zlate zapestnice, se zadovolji z bakreno.
Današnji vladar Abesinije, neguš Haile Selassie se je leta 1917 polastil prestola in vrgel pravega vladarja, neguša Lidž Jassu s prestola. In to za-to, ker se je oženil z muslimanko, kar je protizakonito. Zaprl ga je in ječil 13 let. Šele v letu 1930 ga je osvobodil Ras (knez) Hailu ter mu hotel vrniti prestol. Ali Lidž Jassu, kar je po naše »Dete Jezus«, ni dorastel taki nalogi. Bil je premagan že v prvi bitki in zopet zaprt V gorah Hara Mulata je bila, v višini 3000 m nad morjem, postavljena ječa iz gline, v kateri je bil kraljevski jetnik. Tukaj je vnuk kralja Menelika sedel pod stražo, ki jo je neguš izbral iz abesinske aristokracije. Poleg te straže je stražil »Dete Jezusa« tudi menih Aba Hanna in smel je imeti samo tri pevce iz somalijske puščave. Nikdo drugi se ni smel pod smrtno kaznijo približati temu kraju.
V Abesiniji so se širile vesti, da je Lidž Jassu pred leti umrl, ali zvedel tega ni nikdo. Istotako, kakor tri leta ni nikdo od Evropejcev izvedel, da je umrl kralj Menelik II. Današnji neguš ima pa povoda dovolj, da prikrije in utaji smrt Lidž Jassu. — Lidž Jassu ima tudi ženo in sina, ki bi imel po smrti svojega očeta prevzeti prestol. Kraljica Fatima Abubakur je bila odpravljena, ko so zaprli njenega moža, v svoj rojstni kraj. Od tod je pobegnila do Tadžure v francoski Somaliji, kjer se ji je narodil sin Menelik III., ki se je letos oženil s hčerko tadžur-skega sultana.
In to so posledice, da mnogi rasi (knezi) zdaj, ko je Italija z vojno stopila v Abesinijo, prestopajo k Italijanom. Tu igra vlogo, ne tako zvana ljubezen do domovine, temveč, kakor povsod, osebne zadeve in spori radi dinastije.
»Smrt v mušlinu« se imenuje justi-fikacija, usmrtitev nekega atentatorja. Marcel Griaule, vodja neke francoske narodopisne ekspedicije je bil leta 1929 v Adietu priča te strahotne usmrtitve. V svoji, lani tiskani knjigi »Les flambeurs d hommes«, jo opisuje. Njegov spremljevalec je omedlel, velikanska množica je pa poskakovala od navdušenja.
Nekdo je napravil atentat na nekega kneza (rasa). Ujeli so ga. Ranjeni »ras« je določil, da mora umreti atentator v »mušlinu«, dasi je takšna smrt pridržana samo morilcem kralja. Pri vsem tem pa se »rasu« ni nič hudega zgodilo, le nekoliko ranjen je bil in morilec še torej ni bil morilec. Atentatorja so spravili v okroglo, s slamo krito kamenito hišico. Notri so stopili v velikem kotlu vosek in ga pomešali z medom. Obsojenec je moral gledati, kako so potem skrbno potopili v staljeni vosek več bal najfinejšega mušlina, da se ga je platno popolnoma napilo.
»Morilca« so nato evnuhi slekli do nagega in ga porinili v še topel pepel, da se je do dobrega segrel. Nato so začeli ovijati z voščenim mušlinom najprej noge, trup, roke, tako da je bil videti kot blesteča mumija, vsa bela.
Naše gibanje
I Vabilo k proslavi rojstnega dne Nj. VeL kralja Petra II.
Sokol kraljevine Jugoslavije namerava proslaviti na svečan način rojstni dan Nj. Vel. kralja Petra II. dne 5. in 6. septembra t. 1. v Ljubljani. Potom akcijskega odbora nacijonalnih organizacij, ki so prvotno mislile aranžirati to proslavo one, so naprošene vse na-I cijonalne organizacije, da se v čim več-i jem številu vdeleže te proslave. Pozi-1 varno naše člane iz Ljubljane in okolice, da se bodo v čim večjem številu j vdeležili programa, ki bo itak objav-I Ijen v dnevnikih.
Član] in članice Krajevnega odbora i UVJ v Ljubljani se ponovno opozarja-I jo, da sprejema društvena pisarna na-l ročila za premog vsak dan od 9. do 12. ure. Ker je odboru na tem ležeče, da premog dobavi svojim članom čimpre-je, dokler je še lepo in suho vreme, se bodo sprejemale prijave le še do 5. septembra. Ta dan bomo prijave za-i ključih in pričeli po možnosti že takoj z dostavljanjem premoga naročnikom na dom. Ker mora odbor prevoz (to-vornino za naročene vagone) takoj plačati pri prevzemu vagona, se naročniki naprošajo, da pri naročilu plačajo vsaj polovico v naprej. Vsi dosedanji naročniki, ki še niso plačali nič na račun, se naprošajo, da to store najkasneje do 5. septembra t. 1. Cena premogu bo ista kakor lansko leto.
Člani in članice Krajevnih odborov,
ki posedujejo trafike se opozarjajo, da je izšel nov pravilnik o trafikah, katerega lahko dobijo v »Službenih novi-nah« dravske banov. št. 18 od 29. februarja 1936, kjer je v celoti objavljen.
Izredni občni zbor krajevne organizacije v Škofji Loki sklicuje Oblastni odbor v nedeljo, dne 13. sept. t. 1. ob 9. uri dopoldne. Kje se bo vršil, bo posameznim sporočeno s posebnimi vabili. Pripravite se in povejte vsem invalidom in vdovam, da naj se ga udeleže. S seboj naj prinesejo rešenja, da jih delegat pregleda, ako bo treba eventualno delati prijave po novi uredbi. — Na svidenje!
Razpis kantine. Dne 27. sept. 1936 ob 11. uri se bo vršila pri štabu 2. planinskega bataljona v Bohinjski Beli druga javna ustmena licitacija za zakup kantine v kasarni Kneza Pavla. — Predvidena najemnina je 1000 Din letno. Pogoji se vidijo pri štabu 2. planinskega bataljona vsak delavnik med uradnimi urami. Kavcija se polaga pri intendantu 2. plan. bataljona, najkasneje do 10. ure na dan licitacije v gotovini 250 Din. Pravico do licitacije imajo invalidi in neinvalidi.
Iz pisarne 2. plan. bat. br. 961 od 22. avgusta 1936.
Poročilo iz sestanka v Cerknici. Za
dne 23. avgusta t. 1. ob 9. uri je sklical Oblastni odbor sestanek invalidov in vdov iz Notranjske, ki se je vršil v šolski sobi v kaplanih. Obisk je bil precej dober kljub temu, da je celo dopoldne lilo. Prišli so celo iz Loža in Blok z voz-mi. Ob 9. uri je tov. Maležič, notar iz Cerknice, otvoril sestanek in podal besedo došlemu delegatu iz Ljubljane, tov. Tomcu. Isti je razložil namen sestanka, pred vsem, da se ne zamudi prijav po novi uredbi o spremembah-Ker je organizacija v Cerknici pred leti zaspala, potrebna pa je zelo, kar se vidi iz dobrega obiska na sestanku, je dal tov. Tomc v debato vprašanje glede ponovne ustanovitve. Navzoči so se soglasno izrazili za zopetno organizacijo, nakar je bila ponovno ustanovljena. Tov. Tomc je pojasnil tudi nove spremembe in dal pojasnila na mnoga vprašanja. Izvoljen je bil odbor in sicer: predsednik tov. Mlinar, tajnik in blagajnik tov. Kranjc; odborniki tov. vdova Skuk, invalid Tomc in Palčič; nadzorni odbor tov. Maležič, Gregorič, Mlakar; namestniki pa vdova Škerlj, Rot, Kermavnar in Marolt.
Krajevna organizcija v Šmarju pri Jelšah objavlja svojim članom in članicam, da tajnik tov. Platinovšek posluje vsako prvo in zadnjo nedeljo v mesecu v gostilni pri Detičku, in sicer dopoldne. Prihajajte v vseh zadevah v določenih dneh tj^_________________
Izdaja Udruženje vojnih invalidov. Odgovorni urednik: Matej Jevak, MikložjČe'ra cesta št 13. Tiska tiskarna »Slovenija v Ljubljani predstavnik Albert Kolman.