,Po n}iH sadovih jiEi beste spoznali." Nacionalizem si hoče osvojiti mladino v imenu naroda, ki mu rnladi rod pripada, marksistični socializem pa v imenu človeške družbe in njenega občestva, ki se zanj mora vzgojiti mladi rod. Ne stališče pretiranega nacionalizma, ne stališče materialističnega socializma ni pravilno. Človek ni samo član naroda ali pa človeške družbe, ki bi imela do njega izključno pravico, marveč je človek samostojna osebnost z lastnim ciljem, ki ga končno doseže v večnosti. Predvsem imajo poleg Cerkve, ki ji je sam Bog dal učeniško in voditeljsko oblast, starši dolžnost in pravico, da vzgojijo svoje otroke tako, da bodo sposobni za dosego svojega zemeljskega, pa tudi večnega cilja. Pretirani na- cionalizem in materialistični socializem pa zanikata in gazita poglavitno vzgojno pravico in dolžnost Cerkve in staršev. Jasno je, da vzgoja, zgrajena na teptanju naravno-pravnih in božje-pravnih pravic, ne more biti prava in dobra. Načela, iz katerih se vrši ta vzgoja, so kriva. Njihova vrednost se da najboljše in najgotovejše presoditi po merilu, ki ga nam priporoča sam božji Zveličar: »Po njih sadovih jih boste spoznali« (Mt 7, 16). Nacionalistična in socialistična vzgoja se poslužuje lepih besed in bobnečih fraz, za katerimi skriva svoje protiverne, odnosno brezbožne cilje. Bilo bi pogrešno take vzgojitelje presojati po njihovih deklamacijah in obljubah. Edino pravo sodilo so sadovi, ki jih rodi takšna vzgoja. Sadovi pa so takšni, da se človek nad njimi zdrzne in zgrozi. Slovenija je imela nedavno priliko, da se zgrozi nad sadovi nekrščansko-nacionalistične vzgoje, ki so bili poočitovani v zločinskem umoru slovenskega katoliškega akademika Dolinarja. Drug primer naj osvetli sadove marksistične vzgoje. Ta primer se je zgodil v francoskem mestu Lyonu. Devetletni deček Gignoux, sin odlične lijonske katoliške družine, gre po ulicah mesta, da razdeli po posameznih hišah povabila za neko katoliško prireditev v korist katoliških šol. V Franciji si namreč morajo katoličani verske šole vzdrževati z lastnim denarjem, obenem morajo kajpada z davčnim denarjem plačevati državne šole, ki so popolnoma brezverske. Ko mali Gignoux deli ta povabila, ga napade 12 d«\ykov, ki so marksistično-socialistično vzgojeni. Mečejo kamenje nanj, dokler se Gignoux na smrt ranjen zruši na tla; kmalu nato umre. Drugi Tarzicij! Sveti Tarzicij je nesel za časa preganjanja kristjanov pod cesariem Valerijanom Najsvetejše, skrbno fckrito pod svojo obleko, da bi se z njim okrcpčali kristjani, ki so bili zaprti po ječah. Napade ga poulična druhal, med njo zlasti podivjana mladež, ter ga s kamenjem in palicami ubije (dne 15. avgusta leta 257). Čez 1680 let mu sledi v isto smrt deček, ki je bil na sličnem potu deškega apostolata. O tem zločinu se je razpravljalo na seji občinskega odbora v Lyonu. Župan Herriot, vodja radikalne stranke in predsednik narodne skupščine v Parizu, je ostro obsodil ta zločin. Med razlogi, ki zavajajo mladino k zločinskim dejanjem, je navedel zlasti te-le: hujskajoče in nemoralne slike, slabe knjige in nemoralne kino-predstave. To so sredstva slabe izobrazbe in vzgoje. Zamolčal pa je gospod Herriot nekaj, kar je prvi in glavni vzrok, ki to je nekrščanski in brezverni duh, ki vlada v francoskih državnih šolah. O tem ni govoril, ker ni hotel obsoditi lastne stranke, ki je pred nekaj več kot 30 leti vsilila Franciji brezverske šole. Sadovi te šole so postali očitni med drugim v umoru verskovzgojenega Gignouxa. Ker ni hotel Herriot obsoditi svojih političnih zaveznikov, ki tvorijo z radikali sedanjo vlado ljudske fronte v Franciji, socialistov in komunistov, je tudi zamolčal značilno dejstvo, da so Gignouxa umorili sociali- stično in komunistično vzgojeni dečki. N« zadostuje obsodba zločina, ki je samo nasledek. Obsoditi se mora prvi in glavnl vzrok zločina: brezverna in protiverna ter brezbožna vzgoja. Navedli smo ta primer kot dokaz, kako pravilna je naša borba za versko vzgojo mladine v šoli in izven šole. Verske šola so liberalcem in materialističnim socialistom trn v peti. O priliki razprave o jugoslovanskem konkordatu v beograjskem parlamentu je buknila ta njihova mržnja z vso silo na dan. Francoska brezverska državna šola, obvezna za vse otroke, je njihov ideal. Versko šolo mrzijo, kakor hudič sovraži križ. Naša zahteva pa je: verska šola. To zahtevo bomo v bodoče še odločneje poudarjali, ker nas k temu poudarku silijo rastoči zli sadovi brezverske šole na Francoskem in drugod. Z istim poudarkom zahtevamo popolno svobodo katoliške mladinske prosvete in vzgoje na duševnem in telesnem področju. Ne moremo in tudi ne bomo dopuščali, da bi bila telesna vzgoja in vežba krinka, pod katero bi se širilo med mladino nekrščansko mišljenje in hotenje. Tega ne moremo dopuščati, ker hočemo naš narod obvarovati nesreče, da bi znaten del njegove mladine postal slab sad na drevesu n?šega narodnega organizma.