215
z njim. Šel je Koljcov k literatu na obisk in s seboj vzel zvezčič svojih mladih pesmi. Kmalu nato so izšli v Moskvi „Listi iz dnevnika Vasilija Suhačeva" in v njih — natisnjene tri pesmi Koljcova s polnim njegovim imenom. Koliko presenečenje za poeta-samouka, ki še ni smel in mogel verovati v svoj talent! Od 1. 1831. dalje je priobčeval Aleksej svoje pesmi v dveh neznatnih moskovskih listih. Vzbudile so pozornost med literati. Pesnik je tudi zdaj še pohajal po trgih in po stepi, računal in sanjal, ba-rantal z grobimi trgovci in pisal nežne popevke — poet-prasol. Prišel je na teh pohodih tudi v Moskvo, kjer se je v 1. 1831. seznanil z ognjevitim žurnali-stom in estetikom Bjelinskim — z ruskim Lessingom.
Prvo zbirko svojih kmečkih pesmi je izdal Koljcov 1. 1835. Bila je mala, 40 strani obsegajoča knjižica z 18 pesmimi — epohalna knjižica. Zavrelo je med literarnimi krogi— ,, poet-samouk, poet-prasol". Ne samo Voronež — vsa mesta Rusije so govorila o njem, ki je narodno pesem dvignil na višek umetnosti. Znanec Žukovski ga je predstavil celo carju Nikolaju, in 1.1837. ga je v Voronežu, bornega pra-sola, obiskal prestolonaslednik Aleksander (II.).
V 1. 1836. je moral Aleksij dolgo časa po očetovih opravkih bivati v Moskvi in Peterburgu. V Moskvi je sklenil ozko vez prijateljstva z Bjelinskim, ki ga je seznanil z mnogimi drugimi vplivnimi osebami — z Aksakovom, Pletnevom, Delvigom, grofico Rostopčinovo, Turgenjevom i. dr. V Peterburgu je občeval največ z Žukovskim in Krajevskim, ki sta ga seznanila z Glinko, Krilovom in Puškinom. Pred Puškinom je čutil Koljcov svet strah in čudovito spoštovanje. — Neki večer je bila pri Pletnevu zbrana družba literatov, med drugimi tudi Puškin. Pletnev prične prositi Koljcova, naj bi prečital svojo zadnjo ,,dumo", a pesnik postane nemiren, oči zme-
dene, iz ust mu ne pride beseda. Na povratku od Pletneva vpraša Turgenjev Koljcova, zakaj ni maral citati ,,dume". Koljcov mu odvrne: „Kako naj bi čital! Aleksander Sergejevič (Puškin) je ravnokar stopil v sobo — in jaz naj bi čital!   Bog se usmili
—  jaz naj bi čital!"
V 1. 1838. je zopet po opravkih obiskal Peter-burg in Moskvo. Zlasti dolgo je preživel v Moskvi pri Bjelinskem in se tesneje in tesneje zbližal z njim. To leto je bilo najplodnejše v pesniškem delovanju Koljcova.
Težkega srca se je vrnil pesnik iz šumnih glavnih mest v grobi in pusti Voronež. Pa Voronežani so ga sprejeli z radostjo in ponosom. Ko so ga sreča-vali, so postajali in zrli vanj. To kadilo slave je omotilo pesnika. Naivnost, lastna sinu stepe, se je izpremenila v drzno ošabnost; spri se je z rojaki in z očetom — celo mlajša sestra, ki jo je doslej ljubil izmed domačih najbolj, ga je zasovražila.
Jeseni 1. 1840. je pesnik poslednjič obiskal Peter-burg in Moskvo. Tri mesece je preživel pri svojem najboljšem prijatelju Bjelinskem.
Novo leto 1841. je pričel živeti v Peterburgu šumno in veseljaško, tako da piše Bjelinski o njem karajoče: „Z blaznim poželjenjem je pil Koljcov strup uživanja." Oče pa mu ni hotel dati pripomočkov, da bi še ostal v Peterburgu, zato se je vrnil v Voronež
—  bolan. Brez postrežbe, sprt z družino in s prijatelji, brez miru in ljubezni je umiral in umrl v strašnih bolečinah jeseni 1. 1842.
Stepni trubadur, zakaj si poiskal močvirje, da utone v njem tvoje življenje in pesem tvoja ? . .. Tragedija! In epilog tragedije —: zapeljiva ,dama s kamelijami', ki je izpila pesniku moč in življenje, je zaživela z nekim častnikom. (Dalje.)
::::h|I11h::::7i|b1I ::::h|1||h::::
V tvojih sem blodil sledeh
Zložil G. Koritnik.
V tvojih sem blodil sledeh, žalost tiha, zapuščena, bila si kot smrt ledena, bila si temna kot greh . . .
Dan brez solnca, noč prečuta v tvojih se temni očeh, večnost cela je minuta, kdor te gleda v urah teh.
Jaz te gledam, jaz te čutim, bol velika, boljinbolj, kakor slana si pokrila cvetje mojih rožnih polj . . .