o  METODI  BESEDOTVORNIH  RAZISKOVANJ V  POLJSKI   LINGVISTIKI
Ol) delu M. Brodowske-Honowske Slowotwörstwo przymiotnika w j§zyku staro-cer-(kiewn'OHSlowiianskiim (Kmköw-Wroclaw-Warszawa, 1960) t>i v skopih obrisih rada naikazala raziskovalno besedotvorno metodo tako imenovane Varšavske lingvistične šole. Ne gre mi za ocenjevanje dela kot takega, ker zahteva tema Brodowske-Honowske specialnih priprav in natančno poznavanje obsežnega pridevniškega besednega gradiva, pri katerem se ne moremo skidcevaiti na nas lastni jezikovni material in občutek. Po svoji metodi je delo Honowske za nais novost in zaJto še poisebno zanimiivo.
Zakaj je to delo za nas novost, zakaj je zanimivo in kaj nam lahko pojasni besedotvorna obravnava stcsl. pridevnika? Na ta vprašanja več ali manj Honowska odgovarja v uvodu, kjer nas seznanja z nsunenom svojega dela in z glavnimi principi obdelave.
Razdelitev problemov je smotrna; logično prehajajo drug v drugega, kakor zahteva bogato besedno gradivo. Na prvo mesto je uvrščen spisek vseh stcsl. sufdksov, sledi mu analiitačni del, toi obravnava produktivne proste an zložene sufikse ter neproduktivne
125
sufikse, in sintetični del. Ta povzema ugotovitve iz splošnih analiz ter združuje v sebi tudi ugotovitve, ki izhajajo iz pomenske analize siifiifcsov samih, in ugotovitve iz realno-pomenskih žarišč (kraj: -bn-b, -bsk-b, -bnb, štbnb; čas: -bni, -štbnb, -šbnb, -jb; psihično razpoloženje: -bn-b, -im>, -avi,; bolezen: -ivi, oviti,, bni, itd.), ki nas seznanjajo s slučajnimi izhodišči novih izi>eljav. Jasno je določen obseg uporabe vsakega sufiksa in proka-zEina zapletenost izpeljav iz raznih podstav, kjer se križajo najrazličnejše tendence: značaj podstave, ki je lahko samostalnik, predložna zveza, prislov, pridevnik, glagol, torej formalni vidik; dalje gramatični spol, deklinacija ter pomenski vidik, tj. ime za osebo, žival, stvar, abstrakt.
Z ozirom na podstavo karakterizira avtorica posamezne sufikse in njihovo razširjenost ter splošni značaj pridevniških izpeljav. Ugotavlja precejšnjo starlnskost, ki se kaže v nezatrbih fimkcijalh sufifesov, v pomanjkanju njihove dokončne pomenske specializacije in v redkih procesih leksikalizacije (sufiks označuje besedo samo kot pridevnik — plitbsk-b, pl-btbn-b, IbVbSk-b, imenit-b). Kljub temu je zasledila in tudi raziskala zanimive inovacije — drugotne razvoje sufiksov, kar opozarja na potrebo po originalnih besedotvornih raziskavah posameznih južnoslovanskih dialektov. Stanje podstav in sufiksov priča o močni derivaoijski produkfcivnositi, izraženi v velH^em številu sufiksov z isto pomensko funkcijo ter v odstopanju na račun gen. sg., npr.: Ibvovi: gr. leontos. Primerjava teh ugotovitev s stanjem v posameznih stcsl. spomenikih jo privede do novih zaključkov o kronologiji stosl. spomenikov.
V okviru svojih obravnavanj prinaša važne ugotovitve, do katerih je prišla po vseh možnih križnih analizah sufiksov in podstav, upoštevajoč pri tem historične razlage ter genezo posameznih sufiksov. Tako je pri glagolskih izpeljavah pojasnila prehod pasivnih deležnikov v pridevnike, ki imajo svoj izvor v oscilacijah aktivnega in pasivnega pomena (lakomyj, nepobedimi, vidoma/yj, jadomi,). S primerjanjem dubletnih sufiksov (dva različna sufiksa z isto pomensko funkcijo, npr. Isain-b || Isaijevi,, voje-vodini jl vojevodbsk-b, loka vt, i|'lokaVbn-b itd.) je odkrila pomenske nianse pri različnih sufiksdh z isto pomensko funkcijo. Vzrok za nastanek sestavljenih sufiksov pa vidi v pomenskem razrahljanju med podstavo in sufiksom, kar povzroča leksaializacijo (imeniti,, domovit-b, naročiti,) ter je za pridevniški občutek potrebna ojačitev z novim sufiksom (imenitbni,, bogočbstbni,, chrabrbski, itd.). Tako je pojasnjen prenos sufiksov na različne podstave in take točke postajajo nova žarišča za različne izpeljave, ki se lahko razvijejo glede na podstavo ali sufiks. S tem je v zvezi tudi funkcija intenzivnosti raznih sufiksov, ki nimajo jasno določene pomenske funkcije. Poleg svoje strukturalne funkcije (sufiks določa besedo isamo kot besedno vrsto, tj. pridevnik, ne določa pa njegovih osnovnih lastnosti, kot so svojtoa: rođitel'evi,, tvorčb, Isaini,; kakovost: bogati,, zembski,; izvor: iglim,, pustynbski, itd.) lahko pomenijo samo odtenke, kot avgmentabivnost, deminutivnost, pejorativnost in personifikacijo. Posebno je to značilno za pridevniške jxxistave, ki imajo sicer nekoliko sufiksov z isto pomensko funkcijo, a ti ne prinesejo nobenega pomenskega odtenka.
Za dosego vseh omenjenih in še mnogih neomenjenih ugotovitev je bilo potrebno smotrno in precizno teoretično ogrodje. Vprašanje koncepcije se pojavi takoj, ko hočemo pojasnita ikaterikoM sufiks, ki ga zasledimo pri različnih podstavah. Za ugotovitev razširjenosti in produktivnosti in — kar je za nas najvažnejše — pomenske funkcije sufiksa je treba vse beisedno gradivo razdeliti po formalnojstrukturalnih in pomenskih kriterijih, ki izhajajo Iz narave gradiva samega, pri čemer je seveda treba upoštevati še gramatični spol in deklinacijo.
Kaj pomeni vse to? V omenjeno formalno-strukturalno besedno gradivo spadajo tako imenovane nommalne (samostalnik, zaimök, prislov, predložna zveza) in verbalne (glagol, deležnik, glagolski abstrakt) podstave za izpeljavo pridevnika. V okviru samostatoiških farmacij pa postavlja Honowiäka še sledeče pomenske kriterije: ime za osebo, ime za živaJ, ime za stvar ter nominalni in verbalni abstrakt. V omenjenih formalmh strukturah se opira na naštete pomenske kriiterije, ko raziskuje izvor, funkcijo in produktivnost vsakega sufiksa. Iz te perspektive prilmja do novfli zanimivih zaključkov oziroma dopolnjuje aJd zavrača razlage starejših avtorjev, M jih pri obravnavi vsakega sufiksa upošteva.
Izčrpno anaüzö začenja s formalno analizo vsakega sufiksa, ki se javlja v stcsl. Tako zfbere dolg regžster klasičnih stosl. pridevnikov, pokaže obseg rabe posameznih sufiksov pri ugotovljenih podstavah in obdela vse temeljne funkcijske možnosti, tipične za posamezne sufikse. Zato v konstrukciji dela izstopata predvsem formaJna in pomenska analiza sufiksov in podstav. Pomenska anaMza sufiksov teži za tem, da bi prišle do izraza vse najbistvenejše ustaljene funkcije vsakega sufiksa (svojilnost osebe: -in^, -ovi,, -jb, -bjb, -bski,, -bnb itd., svojilnost živalskih imen: -jb, -bjb, -bni,, -bski,, ovt,, ini,, -ovbni, itd., svojilnost
126
imen za stvari: -bn-b, -en-b, -it-b, -ovit-b, at-b, -bnat-b, -av-b, -ovt, -bskb itd.). Posebno-problematično je v tem pogledu historično gradivo, v katerem se pomenske razlike in nianse ugotavljajo na podlagi analize besedotvornih dublet (-ini,/ -ovt>; -inb/ -bsk-b; -in-b/ -bnb itd.) v istem tekstu ali v sorodnih tekstih, nato i)a primerjajo še z originah. Sele na tak način je pri mrtvem jeziku mogoče dognati pomenske subtilnosW. Na današnje stanje v jxjsameznih sliovanskih jezikih se tu ni mogoče opreti (pač pa lahko mnogo prispeva k razumevanju procesov samih), ker so pozneje lahko nastali pomenski prenuM pri sufiksu samem ali pa še migracije na razne podstave.
Ugotovitve s pomočjo dublet so zelo važne, ker prihajajo ob tem do izraza vsi pomenski odtenki. Upoštevati namreč moramo, da en in isti pomen lahko izražamo z raznimi sufiksi ali pa sufiks, prenesen z nominalne na verbalno podstavo, spremeni svoj pomen. To je važno, ker tako odkrivamo prvotna pomenska izhodišča. Indeks sufiksov potrjuje, da je tvorila stcsl. pridevnike iz nominalnih in verbalnih podstav ter da je imela 12 prostih, 21 zložemh m U neproduktivnih sufliksov. Torej zelo široke možnosti za izražanje določene besedne vrste — pridevnika, ki se pomensko omejuje na svojilnost, lastnost, kakovost in. izvor.
Kaiko priti vsemu temu do dna? Analiza je mogoča samo pri dvočlenskih tvorbah, se-pravi pri besedah, kjer lahko ugotovimo formiahio in pomenisko podstavo ter sufilkis.. Po Doroszewskem, na čigar izsledkih je avtorica zgradila svojo klasifikacijsko metodo,, moremo namreč vsako dvočlensko tvorbo sintaktično analizirati po formalnih in pomenskih kriterijih in na ta način ugotovimo besedotvorno kategorijo. Sintaktično analizo-razumemo v tem smislu, da tvori podstava osnovno pomensko vsebino, sufiks pa predstavlja stavčni člen. Dokler lahko sledimo med njima to sintaktično razmerje, smo upravičeni šteti, določeno besedo v določeno besedotvorno kategorijo. Možnosti, da sufiks zaradi svoje-prilagodljivosti raznim podista'\'am spremeni svoj pomenski odtenek, če že ne svoje funkcije, je toliko, da bi bila brez tega bistvenega medsebojnega sintaktičnega odnosa podstave 'in sufiksa vsaJka dokončna razlaga nemogoča.
To, do podrobnosti izdelano teorijo si lahko predstavimo na preprostem, jasnem primeru besedotvorne kategorije nom. agentis. N. pr.: pisar — tisti, ki piše. Torej stavčnemu členu, osebku, ustreza besedotvorno sufiks -ar. Ta -ar je vršilec delovanja, ki ga nakazuje podstava pis-(a-ti). Po tem sintaktičnem odnosu je pojasnjena kategorija nom. agentis, kolikor že pri drugem koraku ne naletimo na težave. Če na isti način analiziramo samostalnik kočar, nimamo več neposredne sintaktične zveze med jtodstavo in sufiksom. Nakazan je samo neki odnos osebka (-ar) do koče. V podstavi ni povedano, ah dela, zida,, ima kočo; dopolnilo dodamo sami — torej eliptični odnos. Jasnost kategorije se zabrisuje,, ker je podstava samostalniška, in tak nom. agentis, če sklei>amo isamo po sufiksu (mesar,, kočar, ribič, cestar, pepelnik itd.), je samo navidezen. Pravi nom. agentis je možen samo od verbalne podstave (pisar, fcovaič, zidar, pesnik, glasnik, buditelj), brez ozira na najiaz-Mčnejše sufikse.
V tem smislu je treba razimieti tudi vso nadaljnjo analizo Honowske. Morda bo ves teoretični uvod, povzet po pripombah in analizah Honowske, najbolj jasen ob primerih, ki jih bom predstavila. Vsak pridevniški sufiks daje osnovi določen pomen (očetov, sestrin, zemeljski, siten, bogat, slovenji, trnov, lanen itd.). Oglejmo si npr. sufiks -ovi, kakor ga raziskuje avtorica, in zasledu.imo njegovo razširjenost glede na podstavo in pomensko razsežnost. Gradivo potrjuje, da izraža suf. -ovt> posesivnost, lahko tudi izvor, lastnost in kraj, ter celo nadomešča grški gen. sg. ali pl.
1. podstava: samostalnik, mase., oseba (domačega ;izvora), trde m mehke o-jevske osn-ove: skodblnikovb, paistucbov-b; Ibvovb, zmievi, itd.;
2. podstava: samostalnik, -mase., oseba (tujega izvora): duxovb, diavolovi,;
3. podstava: samostalnik, mase., fem., oseba, žival: erodovb, kitovi; fem. aspidovi,. Te podstave so zelo močno zastopane (razen fem.). Da je suf. -ov-b živ in zakoreninjen, v jeziku, priča naslednja skupina tujih lastnih imen:
4. podstava: samostalnik, mase, laistno ime: Adamovb, Aleksandrovb, Uievb itd. Iz analize te vrste gradiva sledi povzetek Honowske, da je suf. -ov-b razširjen pri pridevnikih, narejenih iz nominalnih podstav oz. samostalnikov, ki označujejo moške osebe in živali. Tako je ugotovljeno žarišče, ki daje sufiksu pomen svojilnosti, a sufiks sam je dovolj ekspanzlven, da se uveljavi preko svojega območja. Zasledimo ga pri naslednji pomenski kategorij'i: netoitja.
5. podstava: samostalnik, maSc., neživo: gromiovb, jugovb. Zanimiva je ugotovitev Honowske, da so ti pridevniki personificiram, kar je razvidno iz dublet in iz konteksta, ki ga navaja. A personifikacija pri kategoriji »neživo« lahko na ta način postane novo žarišče.
127
iz katerega se širi sufiks z nekoliko nianslranim pomenom (pastuchovi,: jugovi,: trnovi,).
6. podstava: nebitja: avarovi, trinovi,. Nerazvita kategorija v Stosl.;
7. podstava: zaimek, pridevnik dtbd.: oistov-b, gotovi, surovi,. V stcsl. mrtva toategonlja brez razvojnih tendenc.
8. podstava: imena rek, mest, pokrajin: lerusalimovi,, Jerdanovi, itd. Na tej točki se Bufaks -ovi, približa pomenski fimkciji sufiksa -bSki,, ki se je specializiral pri kategoriji, »teritorialnost«. Na takih stičnih točkah se začno mešanja raznih sufiksov in funkcij. Medtem ko označuje sufiks ov-b zaradi tipično osebno-živalske kategorije svojünost än se lod tega pomena le malo odmika, pač pa se spet stiska in prepleta s sufiksom -bjb, -jb, ki ob nekoliko drugačni formalni porazdelitvi označuje spet isto funkcijo, pa formacije s sufiksom -bSki, pripadajo predvsem toponomaistiki in se preko pokrajinskih imen razširjajo na imena narodov in dalje na osebe. Sufiks -bski, zasledimo nato spet v formacijah:
1. podstava: samostalniki tnddh in mehköi o-jevskih osnov, moške osebe: božbSki, robbski,; detbski,, možbski,.
2. podstaiva: samostalniki i-jeviske ddklfinaolje, moške osebe: krbistljanbski,/yj.
3. podstava: samostalniki, mase, mehke a-jevske osnove: sodiiskyj, vladycbskyj.
4. podstava: samostalniki, mase, osebe tujega izvora: apostolbskyj, eretičbski,.
5. podstava: samostalniki, trde in mehke o-jevske osnove živali: IbVbSki,, oslbski, itd. Nadaije nastopa sufiks -bSki, pri nebitjih (rzeczowosc) in abstraktih, domačega in
tuj^a izvora z osnovami na -a-, -aar, 4-, -io- (sr. spol), a vse te formacije so v primeri z razrastom pri apelativih popolnoma brezpomembne. Kot tipičen nastopa sufiks -bSki, v takihle formacijah: '
1. podstava: ime mesta: AleksandriBkyj, GenisaretbSki,, Turbski,;
2. podstava: ime pokrajine: Aravüski,, EdembSki, itd.;
3. podstava: imena ljudstev: Amorei^i,, Elinbski,, itd.;
4. podstava: imena gora: Eleonbski,, SionbSki, itd.
Tudi 'sufiks -bski, ostane v območju nominalnih, samostaMšklh izvedenk dn se malto širi v kategorijo verbalnih 'izpeljav (pobranbski,, razboiski,). Kot tak nima določnejše pomenske funkcije, ampak samo strukturalno, ki pri posameznih primerih ¦vodi že v leksikalizaoljo prav zaradi svoje i>omenske neizrazitosti in brezbarvnosti. Po tej svoji lastnosti je tipično nasproten sufiksu ovi,, ki označuje predvsem jKisesivnost.
Obsežnosti gradiva in preciznosti pri klasifikaoijaJi na dveh samo nakazanih primeirih nikakor ni mogoče ponazoriti. Vendar mfelkn, da je iz navedenega razviden način obdelave, težnj'a, da bi popotooma zajela 'in pojasnila gibanja, spremembe in zamiranje sufiksov in formacij. Vsekakor bi bilo zanimi'vo primerjati stanje pridevnika v slovenskem jeziku s stanjem v stcsl., kot ga je ugotovila Honowska. Na ta način bi mogli ugotoviti, koliko smo se besedotvorno odmaknili od stcsl. zgradbe, kaj je v jeziku zamrlo, kaj se je razširilo in kakšni so bih motivi, ki so privedli do današnjih sprememb. Predvsem s tega stališča je delo Honowske za nas važno. Nudi nam nov metodičen prijem, ki bi vsekakor
tudi nam prinesel lepe rezultate. „    ^ ¦     ^    .
Martina Orožen