Pes in mačka
Ivo Blažič
ujte čudo! — Pes in mačka sta sklenila prijateljstvo in si oblju-•  bila večno   zvestobo  do  hladnega groba.    Dogovorila  sta se, da pojdeta takoj prvi večer  na  lov. Pes je namreč zapazil, da hodi v deteljo  mlad zajček.  Poizkusil ga je že ujeti, ali zajček je imel prebrze noge.
Zvečer, ko se je že vozila bleda luna po nebu, sta ga čakala v detelji. Tiho sta čepela in prežala na dolgoušca.
Zajček je prihitel in jel puliti deteljo. Pes je zalajal, mačka je skočila hipoma na zajčka in ga tiščala z ostrimi kremplji k tlom. Zajček se je poizkušal rešiti. Ali pes mu je pregrizel vrat, da je bil vkratkem mrtev.
»Čigav je zajček?   Moj!   Jaz sem ti dal znamenje za napad, jaz sem ga tudi umoril," pravi pes in pograbi zajčka, da bi zbežal z njim.
,,Bratec, moj je! Tebi bi ubežal. Meni se moraš zahvaliti, da je mrtev. Moj je, moj!" je vpila mačka.    ,,Moj je!" ,,Moj!"
Toliko časa sta se prepirala, da je prišlo do praske. Oba sta bila že krvava, ko je pristopil gospodar, ju nemilo potipai s palico in jima vzel zajčka.