prejeli
smo
pismo
Črni vrh je priljubljena izletniška točka za Ljubljančane tako pozimi, kakor poleti. Bil je še sneg, ko sem dobil obisk tovarišev iz severne slovenske prestolnice. Ker nisem vedel, kam naj jih dam, sem jim želel pokazati Črni vrh nad Polhovim Gradcem, kjer je zraveii lepih smučišč tudi lepo kmečko gostišče »Blagajka«. Ne smem pa pozabiti, da so se tukaj začeli razvijati tudi prvi zametki kmečkega turizma. Čeprav je cesta v Kozarjah dokaj zdelana zaradi gradnje zapadne obvoznice, dosti boljše pa ni pri preho-du čez Gradaščico na Dobrovi, kjer gradijo novi most, smo zaradi lepega sončnega vremena bili dobro razpoloženi. Moji gostje so tudi nad go-stiščem, hitro postrežbo in vsem drugim v Pol-hovem Gradcu pri Praotikarju, ki ga vodi prija-zen Tone, zelo presenečeni. Vse se jim je do-padlo in izgledalo je, da bi Prekmurca Toneta najraje vzeli s seboj v njihova gostišča pod Pohorjem. Zaradi nekaterih prejšnjih slabih iz-kušenj si turisličnega doma nismo ogledali, ker jim nisem hotel pokvariti dobrega razpoloženja in vtisov. Tudi skozi sotesko do Zaloga je bilo vse v redu, saj je cesta bila dobro splužena in dobro posipana. Težave so se začele, ko smo se vzpenjali po serpentinah proti vrhu. Cesta je bila še zadovoljivo splužena, toda posipana je bila malo boljše v spodnjem delu. Ko smo se
Enkrat tako, drugič drugače
vzpenjali vedno višje, pa je bilo na cesti vedno manj potresenega peska, posebno na ovinkih.
Gostje so bili zadovoljni nad okolico in prele-pim razgledom. Kljub temu je eden hudomušno pripomnil, da imajo tukaj po rebrih vikende verjetno kakšni »pomembni«. Na vprašanje za-kaj je odgovoril, da je cesta posuta samo do tja, kjer so vikendi, dalje pa je tu in tam še kak kamenček. Niso mogli razumeti, kako je to mo-goče, še posebej ne, ko so na hribu zagledali vlečnico za smučarje.
V gostišču Blagajka nas je nadvse prijazno sprejela gostilničarka Slavka. Postregla nas je res z dobrimi domačimi žganimi in drugimi pija-čami ter z obilnim kosilom. Od domačinov smo mimogrede zvedeli, da cesto oskrbuje Komu-nalno podjetje iz Ljubljane - verjetno na Viču.
Tudi sami niso bili zadovoljni s tako slabo posu-to cesto, saj so tako zaposleni, kakor učenci vsak dan vezani na prevoz do Polhovega Gradca ali do Ljubljane. Mimogrede so nam še poveda-li, da pesek na cesto vozijo iz Podutika in iz Podpeči, torej preko 20 kilometrov daleč. Mi pa smo ob cesti videli veliko peskokopov in kupov peska, ki jih voda prinaša po pobočju na samo cesto. Čudno smo se spogledali, kakšno varče-
vanje je to, ko pesek dovažajo na deset kilome-trov daleč, saj potreben material ieži pred no-som ob sami cesti.
Pred dnevi sem spet obiskal Črni vrh, toda z drugimi tovariši. Cesta je bila kopna, le tu in tam v senčnih legah so še bile zaplate snega. Od Ljubljane do Polhovega Gradca je bilo vse v cvetju: zvončki, trobentice, vrbe, leska, podle-sek in drugo zgodnje cvetje, kakor je beli in črni teloh ter celo blagajke sem videl. Pri Prekmurcu Tonetu (pri Pratkarju) se je kar trlo turistov. Največ jih je bilo z nahrbtniki, ki so prišli že s Katarine preko Grmade in po drugih poteh.
Tudi v Turističnem domu je tokrat bilo nekaj več gostov. Toda mi smo se podali spet na Črni vrh. Na presenečenje je bila cesta lepo poravna-na in dobro posuta z graraozom. Ne vem, ali so takrat gramoz spet vozili iz Podutika in Podpeči, saj ni bilo opaziti, da bi uporabili tukajšnje peskolome. Vse tako je bilo do Blagajke. Od tukaj proti Pasji ravni in kmetu Koširju, kjer imajo kmečki turizem, pa se nismo podali, ker je bila cesta neposuta in zelo razmočena. Morda bo čez mesec boljše, ko bo že res odcvetel in se bodo od Lovrenca začeli spuščati »zmaji«.
STEVO JAVOR