vzgoje Področja Vzgoja, september 2021, letnik XXIII/3, številka 91 37 Slikarstvo Hermana Gvardjančiča se impulzivno rojeva iz ognjenega čustvovanja. Vse, kar je občutljivi umetnik v življenju doživel in videl, tudi temačnega, in kar se mu je nato naložilo v zavest in podzavest, se mu v strastnih impulzih spreminja v slike, ki so pravi ognjemeti ali v temini nasičena gozdna prizorišča, napolnjena s skrivnostno pritajenim tlenjem, kot blaga zatišja pred viharjem. Slikarjevo ognjeno plamtenje čustev Herman Gvardjančič: Pesmi za Nico (My only Child), akril na platnu, 2004 Milček Komelj, dr. znanosti in pesnik, je do upokojitve leta 2011 predaval na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. 10 let je bil predsednik Slovenske matice. Je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, redni član E v r o p s k e a k a d em i je zn a n o s t i i n u m e t n o s t i v Salzburgu in častni občan Novega mesta. Je podpredsednik SAZU za humanistične, družboslovne in umetnostne vede. Njegova bibliografija obsega nad 1500 objav, od tega več kot 30 knjig in vrsto katalogov. Najmočneje je v njegov spomin vtisnjena podoba gorenjske pokrajine z gozdovi in gorami v večernem žarenju ali prihajajočem mraku. Umetnik se je uvrstil med osrednje preroditelje slovenskega krajinarstva že v času, ko so se te motivike ob prevladujoči abstraktnosti poleg slikarjev starejših gene- racij oklepali le tradicionalni nadaljevalci preteklosti; on pa je naravi v umetnosti spet vdahnil eksistencialno vlogo in jo obudil s čustvom, primerljivim le s strastjo Riharda Jakopiča, ki je konkretno naravo razblinjal in prerajal v ognjevite mistične vizije; in predvsem mistične vizije so tudi najizrazi- tejše Gvardjančičeve slike. Svet, ki ga oži- vljajo, je kot izraz umetnikovega izrazito 'čustvenega intelekta' docela ponotranjen, prižgan ob spominskih pogledih na naravo, naseljeno z umetnikovimi čustvi, ki nasli- kane prizore v podobe dobesedno vžgejo kot ljubezenski pečat v srce. Gvardjančičeve sproščeno, vehementno naslikane umetnine so živo ognjeno tkivo, v katerem se prebujajo prividi smrek, hori- zonti gora ali kaka posamezna gorska pira- mida in kvečjemu slutnja zamračene stav- be; po njih ponekod curljajo barve kot dež ali solze, vse na njih sproti raste in se seseda kot v nenehnem nastajanju in prerajanju, tako veličastne panorame kot intimnej- ši izrezi iz njihovega največkrat v rdečini plamtečega prostranstva. Najpogostejše rdeče barve se ponekod zgoščajo v magič- ne cvetove, široke poteze se sproti spremi- njajo v gozdno rastje in vse na podobah se prekriva, prerašča, gomazi ali se preliva v žarečo prosojnost. Ves ta navidezni ognje- ni pragozd pa oživlja umetnikova čustvena intenziteta – tako kot v zgodovini že pri najbolj ognjevitih nemških ekspresionistih – ki slikam vliva presenetljivo ekstatično ali bolj poetično zadržano, vselej pa avten- tično in notranje intenzivno življenje; poji pa ga le ustvarjalčeva duhovna moč, spre- menjena v intenziteto notranjega pogleda, ki ga v umetniku prebuja narava, s katero je že kar usodno povezan. Njegove sever- njaške pokrajine, kakršne so vznemirjale že sanje nekdanjih ekspresionistov, ki so (tudi pri nas) občudovali Norvežana Muncha in skandinavske pisatelje, so podobe notranje samote, ožarjene z ognjevito zarjo oranžne- ga neba, ki z notranjo močjo živi svoje la- stno življenje in vžiga svoj skrivnostni pečat tudi v skrito človeško navzočnost. Gvardjančičeve podobe so žive ne le zaradi živih barv, marveč zaradi živosti čustvova- nja, ki barvitosti daje svoj edinstveni pečat in jo odmerja v instinktivno določenih raz- merjih. Prebliski svetlob in temine, boga- stvo soočenj med tako nanesenimi likovni- mi izrazili, povezanimi v izjemno poetične in še pogosteje dramatične estetske učinke, vdihujejo le na videz divji ali celo brutalno neposredni sunkovitosti potez intenzivno in včasih že kar boleče ponotranjeno lepo- to. V njihovih kontrastih, napetosti, preli- vih in skladjih pa je občutiti tudi posebno muzikalnost, saj take slike učinkujejo kot pravcate simfonične pesnitve. Zato ni ne- navadno, da se umetnik intenzivno navdi- huje tudi ob glasbi in je svoje številne tovr- stne pokrajine, imenovane Pesmi za Nico, posvetil glasbi nemške kantavtorice Nico (Christe Päffgen). V njih odzvanjajo tudi elegični zvoki džezovskega trobentača Da- vida Millesa, muzikalni glasovi, ki so pre- bujali, usmerjali v svoje ritme in barvali s svojim mistično kozmičnim zvenom njego- vo ustvarjalno duhovno energijo, pa so ga ob poslušanju ansambla Sigur Ros (Zmago- vita roža) iz domačega severnjaštva v duhu naselili tudi v še bolj severne in skrivnostne islandske daljave. V takih slikah lahko zaslutimo tudi pri- vid kake figure, med njimi plesalke, ki je v resnici bolj kot figura oživljena svetloba, z naslovi svojih slik pa se je umetnik kdaj odzval tudi na posamezne pesmi, tako kot na primer v Gostosevcih. Vse na teh podo- bah se preliva kot v glasbi in se dviga ter potaplja v neubesedljivi svet čustev, zato so Gvardjančičeve glasbene pokrajine v bistvu le pokrajine duha, občutij in čustev, kakršne v umetniku ob misli na naravo prebuja ali spodbuja tudi glasba. Drevesa na takih sli- kah lebde kot živa bitja, krajinski segmenti so vedno le neulovljive slutnje, smrekam se pridružujejo bolj eksotična drevesa z uviti- vzgoje Področja 38 Vzgoja, september 2021, letnik XXIII/3, številka 91 mi vejami ali eksotični cvetovi in prikrite srčaste oblike, v soočenjih svetlobe in te- mnih lis pa zvenijo tudi monologi neznanih samotnih bitij, ki se prikazujejo iz barvnih prelivov kot temni samotni otoki. Pesem za Nico, ki se nanaša na njeno pesem My only Child, je v takem ambientu, značil- nem za vse Gvardjančičeve slike, ki so videti kot sklenjena zaporedja v večnem utripanju in pretakanju barvnih zvokov in občutij, za- snovana le kot prizor bolj komornega zna- čaja, saj je moč občutiti, kot bi se skrito in manj panoramsko dogajal nekje v globini ognjenega gozda. Naslikana pokrajina je porojena iz oran- žnordečih plamenov, med katerimi se raz- krojeno dviga vertikala drevesa z ogolelim vejevjem, desno pa je v tako prizorišče vsto- pila temna postava v dolgem plašču, sunko- vito zgoščena iz hitrih potez, kot bi si žele- la v ognjenem svetu ogreti roke ob belem prividu ali se oprijeti svetlobe, nad katero je vrh slike prižgana še ena belina, kot predah med ognjeno goščavo ali kot astralno sonce ali z rdečino zasenčena svetilka, ki se prera- ja v belih odsevih kot morebitnem spominu na edino dete iz pesmi. A vse to je docela nejasno; zagotovo pa je podoba izrazito mi- stična in polna čustev, v katerih so zadrhtele umetnikove poteze kot njegovi srčni vzgibi. Temna postava, če sploh gre za postavo, se prikazuje kot v soočenju z gozdnimi duho- vi; razblinjeno razkrojeni drevesasti lik na- sproti se lahko prav toliko, kot se razkraja iz ognjenega življenja, vanj šele rojeva in vstopa v dialog z ognjem in s temino, nad katera svoj pozdrav spušča skrivnostna sve- tloba. Ognjeviti prizor je tak, kot bi bil vzet iz neznane pravljice, ki jo je občutljivemu umetniku prisanjala glasba, ko je vstopila v njegov slikarski gozd. Enako intenzivne so tudi njegove še abstraktnejše podobe, na katerih živé same poteze in barve brez tovrstnih aluzij, ampak nanje sije med te- minami samo odrešilna svetloba. Še večkrat pa skoznje jasneje razberemo tudi precej konkretnejšo naravo, iz katere umetnik v osnovi izhaja, vendar jo dosledno spre- minja v pokrajino svojega vsakovrstnega čustvovanja, v lastno deželo gora in jezer, reminiscenc in elegij, žarečih sončnih za- hodov in porajajoče se temine (v kateri se najbrž počuti kot Josip Murn v skrivnostni pesmi Ko dobrave se mrače), a jo prav toliko pretaplja tudi v svojo odrešujočo oddaljeno deželo neskončne glasbe. Vse na njegovih slikah samo valovi in prehaja iz občutenja v občutje, zato je tudi na Pesem za Nico mo- goče pogledati in jo pojasnjevati le kot utrip iz umetnikovega še neizpetega cikla, ki ga poganja moč čustev s smislom za odkriva- nje življenjskih skrivnosti. Kakorkoli že si razlagamo izbrani prizor, ga je mogoče bolj kot razumeti predvsem ob- čutiti. Porodil ga je namreč le utrip umetni- kove dojemljive duše, ki je ob vsej čustveno- sti nedostopna za vsakršno pripovedovanje, kaj šele za plehko zgodbarsko sentimental- nost, ampak se pred njo ob vsej magičnosti odpirajo tudi tragedije in brezna. Vendar slikarjevi ognji niso poletni gozdni požari, ampak podobe notranjih stanj, potopljenih v večne spremembe v naravi, v njeno temo in luč. Slutnje svetlobe, ki se na podobi nakazuje kot njeno skrivnostno jedro, pa umetniku v simetralo slike ni vključil ra- zumski premislek, ampak njegov instinkt, s katerim je v komaj nakazanem belem utri- panju dojel ne le kompozicijsko potreben poudarek, pač pa predvsem oporno točko kot slutnjo (od)rešitve iz teme in ognja. Vse skrivnostno življenje narave, spojene z glasbo, ki ga vehementni slikar venomer izraža, je v resnici življenje kozmosa in člo- veka v njem. Ob vsej slikoviti sugestivno- sti, žarenju, kontrastnosti in dinamičnem utripanju je to življenje docela imaterialno in duhovno, upodobljeno kot plameneče življenjsko tkivo, ki ga oživlja skrivnostna moč, s kakršno je prešinjen v primarnost narave ukoreninjeni, redkobesedno vase zaprti, a za moči in sporočila narave izje- mno odprti umetnik.