Šolsko polje, letnik XXI, številka 3 – 4 230 izpeljati, saj se prvo razumljivo vztrajno izmika dokončni opredelitvi, še po- sebej pa vsebinski zamejitvi. Pojma sta v praktičnem vidiku gotovo medse- bojno prepletena, vendar je ločevanje med njima po mnenju Egana ključno, posebej v času, ko sodobne smernice izobraževanja vse bolj vodijo v sociali- zacijo kot trening spretnosti in veščin predvsem v polju družbenega in eko- nomskega dela, torej nujnega in koristnega. Ker cilj socializacije prvenstveno ni posredovanje sposobnosti razumevanja in mišljenja, ki je podlaga drža- vljanskega delovanja (to je radikalno antidelo in ne more biti podrejeno pro- duktivnosti!), temveč vključevanje v družbo in usposabljanje za poklic, se ce- loten šolski sistem, trenutno velja to predvsem za visoko šolstvo, vzpostavlja kot dejavnik podružbljanja in vdružbljanja (indoktriniranja!) v korpus izgo- tovljene vednosti, ki nima več nobenih pretenzij zunaj polja družbeno kori- stnega in produktivnega. Igor Bijuklič Elena Pečarič, Janez Kolenc, Katarina Langus, Darko Zupanič, Peter Amalietti, V razmislek: strategije naše prihodnosti, Ljubljana, Amalietti & Amalietti, 2010, Zbirka Modra knjiga, 214 str. Edukacijski pomen Strategije naše prihodnosti 9 Slovenija ima veliko razvojnih strategij. Poznamo veliko področnih stra- tegij – urbanizem, elektrogospodarstvo … Na državni ravni imamo Strate- gijo razvoja Slovenije, ki jo je sprejela že prejšnja vlada leta 2005 in letošnjo Gasparijevo Izhodno strategijo. 10 Pozabljamo pa, da ni dovolj strategije samo formalno sprejemati, ampak jih je treba tudi normativno zavezujoče uresni- čevati. Najprej pa se moramo celostno soočiti z doseženim stanjem, že zato, ker Slovenija ni več zgodba o uspehu. V ocenjevanem zborniku so zbrani prispevki državljanov in ne politikov. Ti dokazujejo, da lahko razvojna strategija nastaja tudi od spodaj navzgor (sistem bottom up). Prispevkov bi bilo še več, če jih ne bi redakcijsko skrčili na racionalno mero. Avtorji skrbno diagnosticirajo slovensko vsesplošno drse- nje navzdol in skušajo razviti načela, koncepte, možne ukrepe in cilje izbolj- ševanja obstoječega. V primerjavi z državnimi strategijami od zgoraj navzdol (po sistemu top dawn) so bolj konkretni, čeprav so tudi bolj razdrobljeni. Dr- žavne strategije služijo promociji oz. ugledu države. Razmere opisujejo le na splošno in cilje prikazujejo kot že uresničene. Vse strategije odpirajo vizije 9 Gre za razmišljanje ob zborniku, za katerega so prispevke objavili Elena Pečarič, Janez Kolenc, Katarina Langus, Darko Zupančič in Peter Amalietti. Dopolnilna avtorja sta Gašper Zupančič s tekstom Jaz, Maribor in moje podjetje v Sloveniji leta 2030 in Seep Holzer z Javnim pismom, odgovornim v politiki, gospodarstvu in znanosti. 10 Slovenska izhodna strategija za l. 2010–2013. Glej spletne strani: http://www.planbzaslovenijo.si/ upload/izhodna-strategija/izhodna-strategija-svrez.pdf (delovno gradivo SVREZ). Knjižne recenzije/Reviews 231 prihodnosti. Vendar pa državne strategije le na kratko opisujejo dano stanje, ki ga želijo izboljšati. Nekateri avtorji državljanske strategije pa skušajo ana- lizirati tudi preteklost. Razmere na terenu najprej temeljito kritizirajo in šele na osnovi spremembe slabih navad, ki kažejo na nizko (politično, gospodar- sko ali vsakdanjo) kulturo, predlagajo izboljšave. Vendar pa bi morali vsem strategijam slediti normativni akti v okviru etične zaveze poslanstva. Že v prvem eseju Amalietti pove, da je manj več. Kot vemo, dosedanja go- spodarska rast sloni na uničevanju okolja in trošenju sebe. Z vzgajanjem za ohranjanje čistega okolja se najbolj ukvarjajo eko šole. Ne vemo pa še, kdaj bo postala ekocentrična paradigma splošen trend vseh šol. Za Amaliettija bi pomenilo manj dela, več veselja in manj strupov, več zdravja. Tudi v izobra- ževanju se od osnovne šole dalje borimo proti preobremenjenosti učencev s krčenjem učnih vsebin. Kot vemo, komisije učne načrte v OŠ že v l. 2010 raz- bremenjujejo odvečnih vsebin z namenom problemskega metodičnega pou- ka. Upamo, da bodo s tem usposobljeni učitelji dobili dovolj časa za vzgojo samostojnega, kritičnega mišljenja učencev. V drugem eseju Slovenija d.o.o. Amalietti povzema tudi nekatere od- lomke iz svoje knjige Na zdravje (2007). 11 Meni, da smo kot posamezniki in kot družba slabo organizirani. Kot posamezniki uživamo zastrupljeno hrano, mediji nas dnevno zasipavajo s senzacionalističnimi (dez)informaci- jami, sami pa se premalo ali enostransko (le športno profesionalno) giblje- mo. Vemo, da je preventivna zdravstvena vzgoja pri nas pomanjkljiva, ker jo je manj, kot jo je bilo v socializmu. Institucionalna oskrba je slabša. Posame- znik mora vse bolj sam prevzemati zdravstveno pismenost, strategijo, skrb za svoje zdravje nase. Avtor svetuje odpoved potrošništva in več duhovnih vse- bin. Ker se človek potrošništvu kot plodu svoje domišljije in iluzoričnih sanj (Campbellova diagnoza) zlepa ne bo odpovedal, bi bilo smiselno razmišlja- ti o usmerjanju šole h kritičnemu, zmernemu potrošništvu, ne pa, da šola v okviru marketinštva in konzumerizma nekritično pristaja nanj. Podobno kot Sleep Holzer predlaga razvoj ekološkega namesto intenzivnega kmetij- stva. V nadaljevanju podaja Amalietti 31 operativnih strateških predlogov za razvoj Slovenije (str. 197–199). Filozofi nja in kulturna sociologinja Elena Pečarič je v letu 2009 ustano- vila novo slovensko stranko enakih možnosti Slovenije (Sem-si) in je avtori- ca Anti-kapitalističnega manifesta. Njen prispevek Politika prihodnosti izha- ja iz te osnove. V bistvu se zavzema za cilj, ki je tudi paradni konj Strategije razvoja Slovenije. To pa je izboljšanje kakovosti življenja in blaginje vseh po- sameznic in posameznikov, merjene s kazalniki človekovega razvoja, social- 11 Amalietti, P . (20 07). Na zdravje! Kaj lahko za svoje zdravje storite sami, Ljubljana: Amalietti & Amalietti. Šolsko polje, letnik XXI, številka 3 – 4 232 nih tveganj in družbene povezanosti. Slovenci se še premalo zavedamo, da bi morali namesto realne politike kapitala razvijati politiko možne socialne in bolj pravične ter enake družbe. T o pa zadeva Inglehardtove posmaterialistič- ne vrednote, ki se nam izmikajo. V odnosu gospodarja in hlapca se po osamosvojitvi Slovenije in njenem vstopu v EU strukturno ni spremenilo nič kaj bistvenega. Najbolj simbol- ne so spremembe v smislu sedeža odločanja (Bruselj namesto Beograda), imen gospodarjev, zastave, evropske himne in valute (evro). Izbirna predme- ta »državljanska vzgoja« ter »etika in religije« v devetletki lahko spodbuja- ta aktivno državljanstvo, kar je dolgoročna strateška usmeritev za razvoj de- mokracije. Pečaričeva uporablja metodo razkrinkavanja, ker ugotavlja pri poslancih nekaj, česar ti zaradi pomanjkanja distance in avtokritične misli ne priznava- jo sebi. Gospodarstvo se izkazuje kot gospostvo in Damoklejev meč nad tisti- mi, ki se mu zaradi svoje specifi čnosti ne morejo prilagoditi. Pri tem ne gre le za (odvečni?) del izobraževalne in raziskovalne sfere, ampak tudi za odpuščene delavce. Tajkuni, managerji, delodajalci pa bogatijo na račun krize. Zato Peča- ričeva išče nov zagon za novo, denimo, socialno in ekološko ekonomijo. Dr. Janez Kolenc v prispevku Prihodnost politične kulture na Slovenskem analizira pogoje subjektivizacije, individualizacije in diferenciacije politične kulture, kakor tudi njene sposobnosti regulacije in deregulacije družbenih razmer. Predvsem mu gre za racionalno komunikativno delovanje. Sloven- ci od nastanka samostojne države nismo samo zgodovinski objekt. Vendar pa lahko le vsi skupaj dosežemo boljše rezultate. Kolenc razume, da Slove- nija rabi dlje časa za demokratično konsolidacijo, vendar pa sami delujemo trajnostno, če upoštevamo vse dosedanje primere dobre prakse in se učimo na ponavljajočih napakah. Nekatere slabosti tradicionalne politične kulture, kot so fragmentarnost, kulturni boj, patriarhalni način življenja, ozka lojal- nost, uniformna, konservativna in avtoritarna miselnost, se še krepijo. Zanemarjanje socialnih vidikov razvoja lahko privede do napačnih stra- teških usmeritev in do nepotrebnih družbenih stroškov, ekonomskih izgub in do socialne ter ekonomske stagnacije. Velja pa tudi obratno: povečanje konkurenčnosti je pogoj za ureditev ali odpravo nekaterih socialnih proble- mov , socialna dinamika in sprejemljivost sprememb je večja v ekonomsko uspešnem okolju. Dejavniki krepitve modernih demokratično racionalnih lastnosti, ki jih izpostavlja Kolenc, veljajo tudi za razvoj demokratične peda- goške kulture izobraževalnih ustanov. Katarina Langus ( dipl. org. tur. in direktorica arhitekturne družbe ) v prispevku Turizem: strateški razvoj ugotavlja, da je Slovenija tudi turistična Knjižne recenzije/Reviews 233 dežela z lepimi možnostmi turističnega razvoja. Vendar pa se ta razvoj pogo- sto enostransko razume in vanj tudi enostransko vlaga. Manjka uresničeva- nja celovite strategije turizma. Običajno ne mislimo na to, da je tudi turizem sestavina trajnostnega razvoja. Napaka je, da od turizma pričakujemo dono- sen posel brez razvijanja kulture. Pri vzdržnem razvoju (sustainable develo- pment) pa pogosto mislimo le na ekološko stran, ne pa tudi na socialno in ekonomsko. Takšno stališče bi morale upoštevati eko šole, ki si ga zastavlja- jo kot edukacijski cilj. Ne vem, ali srednje in visoke turistične šole predsta- vljajo turizem celostno. Razvoj turizma ima svoje pasti. Primer je stihijski razvoj turizma v Egip- tu. V turizmu je čedalje večja konkurenca tudi zaradi priložnosti, ki jih od- pira internet, zato v tej dejavnosti preživijo tisti, ki so sposobni proaktivnega delovanja. Na tem področju bi morali biti vključeni vsi, da bi bili učinki naj- boljši. Slovenija mora skrbeti za enakomeren razvoj turizma po vsej državi in ne le v nekaterih regijah, kar zadeva našo strategijo. Škodo si delamo sami, ker nimamo pozitivnega odnosa do kulturne dediščine in ker odgovorni de- javniki preveč razdrobljeno odločajo o njej. Darko Zupančič je kot veteran vojne za Slovenijo razočaran nad razvo- jem slovenske države po osamosvojitvi. V eseju Slovenska življenjska pot raz- laga, kako je postala plen nekaterih, ki širijo klientelizem, negativni karie- rizem, korupcijo zaradi sprevrženih kratkoročnih interesov. Zavzema se za resnično demokracijo, človekove pravice in urejen status imigrantov. Obe- nem opozarja, podobno kot drugi, da potrebujemo »vizije in sanje«. Speci- fi čno navaja strateške točke (str. 165). Vse te eseje kaže razumeti kot javno pismo, ki je naslovljeno na ustrezne organe in na vse državljane. To pismo sili k takojšnjemu protiukrepanju. Po- grešam pa kritično refl eksijo o sindikatih, ki tudi v »obnovljenem« kapi- talizmu zastopajo delovno ljudstvo. Ker so naštete državljanske in državne strategije dolgoročnega pomena, bi jih kazalo upoštevati pri Strategiji vseži- vljenjskega učenja. 12 Družbeno pravna regulativa predpostavlja večperspek- tivno strateško mišljenje, ki bi ga prav tako morala razvijati šola. Prav zato, ker ga ne razvija, so strategije pretežno deklaracije. Za uresničevanje strategij so odgovorni posamezniki in skupnosti. Če sklenemo: državljansko strategijo naše prihodnosti je treba razumeti v sklopu drugih strategij, te pa v kontekstu vseživljenjskega globalnega učenja. Bogomir Novak 12 Kritiko te Strategije sem podal v članku: Novak, B. (2010). Presoja Strategije vseživljenjskega učenja. [Ljubljana: B. Novak.] https://mail.google.com/mail/?ui=2&view=bsp&ver=1qzgpcgurkovz (20. 11. 2010).