Zb. guzdarstva in lesarstva, L, 14, št. 2, s. 103 - 122, Ljubljana 1976 UDK 634. O. 3:634. 0,923. 4(497. 12) SPECIFIČNE RAZMERE V ZASEBNEM SEKTORJU GOZDARSTVA V SLOVENIJI IN MOŽNOSTI SODOBNEGA PRIDOBIVANJA LESA Amer KRIVEC Sinopsis Velika razdrobljenost zasebne gozdne posesti v Sloveniji povzroča tudi težave pri uvajanju sodobne tehnologije pridobivanja lesa. V študiji so analizirani problemi in prikazane možnosti za uvajanje sodobnega pridobivanja lesa v zasebnem sek- torju. Pri tem je treba zlasti upoštevati temeljito pripravo dela in zagotoviti kon- centracijo, nenehno izobraževati gozdne posestnike in ustrezneje vrednotiti delo. ON SPECIFIC CONDITIONS IN THE PRIVATE FORESTS IN SLOVENJA AND POSSIBILITIES OF A MODERN WOOD PRODUCTION Amer KRIVEC Synopsis The intensive parcelation of privately owned forests in Slovenia entails difficul- ties in connection with introducing the modern technology of wood production. In the study presented problems and possibilities of the modern wood production in the private forests are analysed and described. It is especially necessary to take account of a solid work preparation, to secure the appropriate concentration of works, to train the forest owners permanently, and to value the work more rea- sonably. 103 Prispelo: 4, 9, 1976 Avtorjev naslov: prof. dr, Amer KRIVEC, dipl. inž. gozd, , VTOZD Gozdarski oddelek biotehniške fakultete 61000 LJUBLJANA, Večna pot 83 Študija je bila pripravljena za gozdarske študijske dneve 13. in 14. maja 1976 v Kranju, 104 l. OPREDELITEV PROBLEMA V Sloveniji imamo okoli 2/3 (64%) vseh gozdov v zasebni lasti. Največkrat so to kmečki gozdovi, za katere je značilno, da so zelo razdrobljeni; tudi posamezne parcele so majhne, pri večini posestnikov porazdeljene po večjih površinah. 1.1 Struktura lastništev po velikosti gozdne površine Struktura lastništev po velikosti ali površini gozdov je taka (14): do 1 ha 92, 274 (43, 9%) posest. , ki so imeli 51. 283 ha ( 8, 1 %) 1 - 5 ha 88. 327 (42, O%) posest. , ki so imeli 226. 800 ha (35,8%) 5 - 15 ha 24. 757 (11, 8%) posest., ki so imeli 232. 825 ha (36,8%) 15 - 30 ha 3. 841 ( 1, 9%) posest. , ki so imeli 82. 010 ha (13, O%) nad 30 ha 912 ( O, 4%) posest. , ki so imeli 40.165 ha ( 6,3%) Poprečna velikost gozdne posesti je 3, 01 ha. Podatki kažejo, da ima skoraj sla- ba polovica lastnikov ( 44%) komaj pol hektarja (O, 55 ha) gozda. Večina posestni- kov ali okoli 86% pa ima poprečno 1, 54 ha gozda. Ostalih 14 odstotkov lastnikov pa ima poprečno 12, 03 ha. Še bolj zaskrbljujočo sliko bi dobili, če bi lahko ugotovili velikost parcele ali raz- drobljenost parcel, ki niso skupaj. Po nekaterih parcialnih analizah bi lahko pri- bližno sklepali, da ima posestnik gozd vsaj na dveh ločenih parcelah. Vemo, da je poprečni prirastek okoli 4 m3 na hektar in da je sedanji bruto etat 2,5 m3/ha letno (11). Iz tega sledi, da je 10-letni etat: - za 44% posestnikov okoli - za 86% posestnikov okoli in da je za ostalih 14% okoli 13, 8 m3 po lastništvu 38, 5 m3 po lastništvu 300, 7 m3 po lastništvu Če pa vzamemo še prejšnjo domnevo, da ima lastnik les vsaj na dveh narazen ležečih parcelah, potem je treba omenjene podatke še deliti. Vprašamo se, kaj je možno sploh početi na tako majhnih površinah? Kateri sis- tem dela naj bi uporabili? Katera tehnična sredstva in tehnologija dela so racio- nalni? S katerimi merili in kako vrednotiti delo? Zadeva je zelo težavna. Skoraj ni primera v Evropi, ki bi bil podoben našemu (10, 15). Na eni strani imamo nedotakljivost privatne lastnine, na drugi pa zelo majhne parcele, ki onemogočajo kakršnokoli racionalno delo. Pri vsem tem pa moramo upoštevati potrebe in zahteve družbe po nujnih osnovnih, ali kot sicer pravimo, strateških surovinah za našo industrijo. Lesa pa nam že sedaj primanj- kuje. Čeprav imamo zelo razdrobljeno gozdno posest, ne moremo pustiti vnemar 2/3 gozdov in polovico etata. 105- 2. NAČELA SODOBNEGA PRIDOBIVANJA LESA Nekatera načela sodobnega pridobivanja gozdnolesnih sortimentov so: - uporaba tehničnih sredstev, ki razbremenijo človeka težkega in nevarnega de- la - zamenjava tega dela s stroji; - izbor tistih strojev, opreme in priključkov, ki obvezno zdrurujejo več faz, pod- faz ali opravil dela - racionalizacija v zmanjšanju različnih elementov dela, tj. v skrajševanju delovnega procesa; - oblikovanje primernih tehnologij dela, upoštevaje pestrost razmer v našem pro- storu: različnost višinske. lege gozdov; različnost geološke podlage, nosilnost terena; različne inklinacije in ekspozicije in dr. Vse to je tesno povezano z rastiščnimi danostmi ali različnimi drevesnimi vrstami, kakovostjo sestojev in lesa, občutljivostjo drevesnih vrst na poškodbe idr.; - obstoj ali izgradnja najustreznejše mreže prometnic kot osnove za uporabo so- dobne tehnike in izvedbe primerne tehnologije dela. Gre za izgradnjo vseh vrst transportnih žil in povezav, ki omogočajo dostop do delovišč; - uvajanje priprave dela kot. posebne discipline znanstvene organizacije dela, Tu je potrebna sistematičnost: a) v programiranju kadrov vseh profilov od gozdnega delavca do inženirja spe- cialista. Izbor in redno šolanje kadrov strokovno izpopolnjevanje umskih in fizičnih delavcev; b) pri čim boljši sinhronizaciji vseh sestavnih delov v procesu proizvodnje; po- sebno pozornost je treba posvetiti odpravljanju ozkih grl proizvodnje, zmanj- ševanju nedelovnega proizvodnega procesa in izgub, ki nastanejo zaradi pre- kinitev dela, okvar, pravilnega poteka dela idr.; c) pri načrtovanju - zlasti podrobnem načrtovanju dela z izdelavo sečno-trans­ portnega elaborata ali sečno-spravilnega in nakladalno-prevoznega načrta; d) pri pripravi delovišča kot posebnega problema v gozdarstvu, kjer se delo izvaja po "deloviščih". Delovišče je treba vsakokrat znova pripraviti in izdelati podrobne načrte, česar v industriji ne poznajo, - izvajanje novih spoznanj in zakonitosti s področja humanizacije dela, tj. psiho- fiziologije dela, higiene, varstva pri delu idr.; prilagajanje dela delavcu, upo- raba varnostnih sredstev in omejevanje smrtnih in drugih poškodb; - izpeljava meril za določanje vrste in stopnje koncentracij dela: prostorske in količinske koncentracije sečnje; koncentracije materialnih in finančnih zmoglji- vosti; koncentracije delovne sile itd. - vodenje evidence programiranja in načrtovanje dela, nadzora dela in drugo .ni več možno z ročno obdelavo podatkov, ampak z računalniki, ki nam med dru- gim omogočajo mnogo boljši vpogled v situacijo poslovanja in dela; - upoštevanje še drugih elementov znanstvene organizacije dela, predvsem prou- čevanja in oblikovanja dela: časovno, količinsko in materialno vrednotenje dela 106 kot osnove za organiziranje in vodenje proizvodnje, proučevanje različnih si- stemov dela in drugo. 3. SEDANJA MEHANIZIRANOST 3. 1 Sečnja in izdelava Sečnja v režiji gozdnih gospodarstev v zasebnem sektorju je znašala okoli 340.000 m3, to je približno 22% celotne sečnje gozdnih gospodarstev v letu 1974, in okoli 25% vsega lesa posekanega v zasebnem sektorju. Sečnja gozdnih gospo- darstev v zasebnem sektorju kontinuirano narašča iz leta v leto. Primerjava dveh anket iz leta 1972 in 1974 pokaže, da je udeležba gozdnih gospodarstev za pri- bližno 200. 000 m3 večja v l. 1974 (11), Koristna je primerjava uporabe motornih žag. Konec leta 1974 je bilo v zasebni lasti kmetov približno 18. 000 motork, v družbeni proizvodnji pa približno 3. 800. Od okoli 1,000.000 m3 lesa, ki so ga posekali v zasebni lasti, ga pride na mo- torko 50 - 60 m3 letno; poprečni letni učinek v družbeni proizvodnji je znašal 530 m3 ali skoraj 10-krat več. To pove, da je motorna žaga moda, da je pri hiši kot orodje ali pripomoček in da nikogar ne zanima ekonomičnost dela. Če­ prav je motork pri kmetih preveč, hitro narašča udeležba gozdnih gospodarstev pri sečnji v zasebnem sektorju. 3, 2 Spravilo lesa Spravilo lesa je najteže mehanizirati; stopnja mehaniziranosti je majhna tako v družbenem kakor tudi v zasebnem sektorju. Lahko pa tudi rečemo, da so pri spravilu lesa največje možnosti in rezerve za uvajanje gozdne mehanizacije, za povečanje storilnosti dela in racionalizacijo. Iz zadnje ankete (l. 1974) razberemo, da imamo v družbenem sektorju: - traktorjev kolesnikov (adaptiranih) 164 - traktorjev zgibnikov 37 - traktorjev goseničarjev 40 Vsi traktorji skupaj v družbeni lasti so leta 1974 spravili približno 600,000 m3. ( Poleg tega so opravili še nekatera druga dela za katera so porabili približno 66. 000 delovnih ur). Traktor je delal poprečno 9, 5 mesecev v letu· in spravil 2500 m3 lesa. Stopnja mehaniziranosti, samo pri spravilu s traktorji, je približ- no 40%. V zasebni lasti je bilo (po zadnji anketi) l. 533 traktorjev, ki jih kmetje uporab- ljajo tudi pri spravilu lesa, bodisi občasno, v manjšem številu pa tudi stalno. Ta podatek je pomanjkljiv, ker vsi niso izpolnili ankete ali pa so bili nekateri po- 107 da.tki nezadovoljivi. Pri zasebnih posestnikih je zelo pestra zbirka vseh mogočih traktorjev, od domačih IMT, ki so številčno najbolj zastopani, do različnih tujih: Carraro, PGS, Holder, Zetor, Steyer itd. Traktor je delal pri spravilu popreč­ no dva meseca na leto in je v tem času spravil približno 160 m3 lesa. Stopnja mehaniziranosti znaša okoli 24%. Poprečna spravilna razdalja v SLP z adaptiranimi kolesniki je bila 730 m, zgib- niki 800 m in goseničarji 630 m, z vsemi traktorji skupaj pa 750 m. 3, 3 Nakladanje in prevoz Prevoz lesa je najbolje rešen in stopnja mehaniziranosti najvišja. V družbeni pro- izvodnji je približno 307 kamionov, 119 kamionskih polprikolic, 27 traktorskih polprikolic ter 11 traktorskih prikolic. Poprečna neto nosilnost kamiona je 8, 6, kamiona s polprikolico pa 9, 4 t. Poprečna razdalja prevoza je 24 km in poprečna teža prepeljanega lesa O, 913 t. Gozdna gospodarstva so prepeljala ves svoj les in 440. 000 m3 lesa iz zasebnega sektorja. Preostali les iz zasebnih gozdov, namenjen za tržno proizvodnjo (332. 000 m3), so prepeljali zasebni lastniki s svojimi ali z najetimi prevoznimi sredstvi. To pomeni, da so gozdna gospodarstva prepeljala okoli 57% lesa iz za- sebnih gozdov. Gozdnogospodarske organizacije so prepeljale s svojimi kamioni 84% lesa, z na- jetimi pa 16% (od vsega prepeljanega lesa). Kot smo že rekli, je prevoz lesa v družbeni proizvodnji 100-odstotno mehanizi- ran. Skoraj povsem mehanizirano je tudi nakladanje lesa. Za zasebni sektor ne moremo natančno dognati te vrednosti. Gozdna gospodarstva naložijo in prepeljejo približno 57% lesa iz zasebnih gozdov. Domnevamo, da za- sebniki prepeljejo preostali del za tržno proizvodnjo sami ali pa jim to opravijo sosedje s traktorji. Verjetno naložijo del lesa še ročno. Posebno vprašanje je količina in gostota prometnic, predvsem gozdnih cest, Vseh produktivnih gozdnih cest je 9. 750 km, gostota cest je torej približno 11 m/ha. 4. MOŽNOSTI RACIONALIZACIJE Zasebni sektor je torej v precej slabšem položaju kot družbeni. Poprečna posest je izredno majhna, stopnja mehaniziranosti razmeroma nizka, uveljavljen je sko- raj samo sortimentni način izdelave ob panju, kar predvsem ustreza animalnemu spravilu lesa, delno ročnemu nakladanju sortimentov ter prevozu z vozovi z gu- mijastimi kolesi, s traktorji in kamioni brez priklopnikov. Lahko trdimo, da za- sebni sektor kar za desetletje zaostaja za družbeno proizvodnjo. Vzroke za to naj- 108 demo v objektivnih delovnih razmerah pa tudi v subjektivnih dejavnikih. Premalo pozornosti smo posvečali zasebnemu sektorju, kot da to ni naše področje dela, ali pa smo pričakovali, da bo opravil to za nas kdo drug. Jasno nam je, da se mora zmanjšati razlika med zasebnim in družbenim sektor- jem ali, povedano drugače: da moramo pospešeno modernizirati pridobivanje lesa v zasebnem sektorju. Sedanji zaostanek ali izguba nekaj 100 tisoč kubikov lesa se bo v naslednjih letih še povečala; lahko nastanejo katastrofalni primanjkljaji lesne surovine. Najmanj gospodarno in družbeno škodljivo bi bilo uvažati les, doma pa ne izrabiti danih potencialov. Zato se moramo dogovoriti, kje in kako zastaviti in razvijati sodelovanje vseh dejavnikov, ki lahko vplivajo na reševanje teh problemov, da bi postopoma dosegli ustrezne rešitve. Pri tem moramo upoš- tevati družbeno-pravne norme, zakone in predpise ter naše navade, specifične možnosti izboljševanja v zasebnem sektorju gozdarstva. Levji delež nalog mora- mo prevzeti prav gozdarji. Naštejmo nekatera nujna opravila, ki naj pripomorejo k celostni racionalizaciji na tem področju. 4.1 Priprava z načrtovanjem dela in proizvodnje POleg problemov, ki jih mora urediti širša družbena skupnost, (nekatere smo pri- kazali že v prejšnjem podpoglavju) želimo opozoriti še na tisto, kar lahko stori- mo na strokovnem področju. Gre predvsem za vprašanja: - Kako uporabiti sodobno tehnologijo dela v tako razdrobljeni zasebni gozdni pro- izvodnji; - Kakšno možnost imamo za pospešeno gradnjo prometnic, predvsem vlak za spra- vilo lesa; - Ali je možno obstoječo kmetijsko mehanizacijo, predvsem traktorje uporabiti pri spravilu lesa? Ali so možne kombinacije kmetijskega in gozdarskega dela? Katere priključke in opremo naj izberemo? - Kateri načini izdelave lesa so objektivno možni, kako in kje dodelati les? - Katera dela, kje in časovno kdaj, sporazumno deliti med zasebnikom in druž- beno proizvodnjo? - Ali so možne, ali nujne diferenciacije po velikosti posestev; - Kaj je osnovna delovna enota; - Ali je možno in kako izvesti pripravo objekta, kjer pridobivamo les; - Ali je možno oblikovati in izvesti sečno - spravilno načrtovanje; - Ali je možna in v kakšni obliki je izvedljiva koncentracija dela; - Kako in kje izobraževati kadre in drugo. 109 4. 1. 1 Graditev prometnic Iz 3. poglavja je razvidno, da imamo premalo cest na hektar, ali da bi podvo- jeno število kilometrov komaj zadostovalo za sodobno intenzivno gospodarjenje. Še slabša je situacija v zasebnem sektorju. To spoznanje nam pove, da je tre- ba zgraditi optimalno mreže prometnic enakovredno za oba sektorja. Naloga je lahko le dolgoročna, ker so potrebne celostne rešitve na vsem območju Slovenije, za to pa je potrebno ogromno denarja. Gozdarstvo samo, zlasti zasebni sektor tega ne more rešiti v kratkem času sama, brez družbene pomoči. Mrei.e gozd- nih cest so žile, ki vodijo do vseh predelov, do vsakega delovišča. Brez promet- nic ni moderne proizvodnje, brez cest ni poceni proizvodov. Podobno je z vlakami. Spravilo lesa je na splošno težko in drago opravilo, ker potrebujemo za premagovanje trenja med lesom in tlom veliko energije. Približ- no 3/4 vsega gozdnega prostora obvladamo s traktorji, s katerimi je spravilo le- sa razmeroma lažje in cenejše kot z drugimi mehaniziranimi sredstvi (npr. žič­ nicami). Brez vlak je gozd popolnoma zaprt. Zato je treba zlasti v začetni fazi veliko skrbi in seveda denarja nameniti graditvi vlak. V začetku je pametno graditi glavne vlake (ki imajo trajnejši značaj) z elementi gozdne ceste. Pozneje in postopno bi te vlake spreminjali v ceste, kjerkoli bi bilo to nujno in seveda možno. Pomožnim vlakam posvečamo manj skrbi in denarja, saj so začasne: rabijo le za tisti čas, ko spravljamo les. Izbirati je treba čim bolj naravne in cenejše možnosti. Optimalna mreža vlak je tudi osnova za nadrobno načrtovanje ali izdelavo sečno spravilnega načrta, Postavlja se vprašanje, kako delati vlake glede na posestne meje. Teoretično ni razlike med velikostjo posesti in gostoto prometnic (12 ). Vlake na- črtujemo vedno za zaokroženo površinsko enoto, ki je tesno povezana z izvedbo celotnega delovnega procesa. Kaj je taka zaokrožena enota? To je predvsem po- vršina, na kateri se seka najmanj nekaj sto kubikov in celo do nekaj tisoč kubi- kov lesa. Tam, kjer je velikost zasebnega gozda nekaj desetin hektarjev velika, je lahko taka površina samostojna enota. Možno je smiselno združiti gozd dveh ali treh lastnikov, če se gozdovi držijo skupaj, v eno površinsko enoto. Zaradi zelo velike razdrobljenosti zasebnih gozdov bomo v večini primerov vzeli že oblikovane gospodarske enote: revirje; oddelke itd. kot površinske enote dela. Popolnoma jasno nam je, da bomo pri načrtovanju prometnic in cest, zlasti vlak upoštevali gospodarsko ekonomske cilje in seveda pomen, ki ga imajo prometni- ce za širšo vlogo gozda. To pomeni, da bomo načrtovali prometnice in jih naj- ustrezneje razporedili že v začetku, zlasti vlake ne glede na posestne meje. U- poštevali bomo znana načela: glavne vlake načrtujemo za daljšo dobo; njih gosto- 110 ta, dolžina in širina so odvisne od različnih dejavnikov: oblike in nagnjenosti pre- delov, razgibanosti terena, od spravilnih sredstev, ki so na voljo itd. Pomožne vlake postavljamo tako, da lahko· z vlak zbiramo les od panja, kar velja za me- hanizirano spravilo. Smiselno je torej združiti nekaj ali več parcel, ki se držijo skupaj v površinsko enoto in to samostojno obdelati ali načrtovati v njej glavne in pomožne vlake ter poti in ceste (si, 1), 4. 1, 2 Izdelava sečno-spravilnega načrta Nadrobno načrtovanje je osnova za dobro in racionalno pridobivanje lesa tudi v zasebnem gozdu, Kakršnokoli posamično gospodarjenje na tako majhnih lastnin- skih površinah ali celo parcelah ni uspešno. Na površinah pol do nekaj hektarjev ni mogoče načrtovati, Tudi če bi imeli veliko denarja, ne bi mogli postaviti smi- selne mreže prometnic, predvsem vlak. Vsak lastnik ne bi mogel imeti svoje lastne vlake. Oblikovanje dela je nujno ne glede na velikost posesti (3). Izdelava sečno-spravilnega načrta je smiselna in racionalna le za primerno koncentracijo dela. V tem primeru je to že neka smiselno zaokrožena površina, ki je lahko oddelek ali več oddelkov skupaj, Za vsako že vnaprej izbrano površino je treba izdelati karto delovišča in opisni del (5, 6 ). Karto delovišča izdelamo v poljubnem merilu, Lahko je katastrska karta ali pa izdelana v merilu npr. 1:5000, Karta je sestavljena iz posameznih parcel (sl. 1). Notranje enote delovišča so torej posestniške površine ali celo parcele. V sodobnem pridobivanju lesa uvajamo "usmerjeno podiranje" kot temeljno zahte- vo nove tehnologije dela (4). Pri tem je vseeno, ali imamo sortimentni, poldebel- ni ali debelni način izdelave. Dosedanje podiranje "križem-kražem" ovira delo in povečuje poškodbe ne glede na dolžine sortimentov. V karti zaznamujemo vsa mesta, kjer se stikata spravilo in prevoz lesa. Pona- vadi so to mesta ob cesti na pomožnem skladišču, Označimo, kam bo les odpel- jan in vpišemo ustrezne razdalje v km. Karto delovišča z vrisanimi prometnicami in drugim naredimo v vsakem primeru ne glede na to, kdo bo sekal, spravljal ali prevažal les. To je obvezno in osnov- no in najmanj, kar moramo narediti v revirjih privatnega sektorja. Opisni del sečno spravilnega načrta lahko naredimo podobno kot za družbeni sek- tor (6). To naredimo dosledno tudi takrat, če vse delo v zasebnem sektorju prev- zamejo in opravijo gozdna gospodarstva. Če delo kombinirano - nekaj zasebniki, nekaj gozdna gospodarstva - je treba smiselno prilagoditi opisni del. Težave bodo glede načrtovanja delovne sile, delovnih sredstev, časa, dela in dr. 111 LEGENDA: --~---...:::; --- CESTA GLAVNA TRAKT. VLAKA POMOžNA TRAK~ VLAKA --- -- MEJA SPRAVILNEGA POLJA 1-1 POMOžNO SKLADIŠČE PARCELA SPRAVILNO SREDSTVO Slika 1: Razparceliranost gozdov v zasebnem sektorju (po WINKLER-ju). Prikaz nadrobnega načrtovanja prometnic kot osnova za sečno-spravilni načrt 112 4. l. 3 Načini izdelave in možnosti dodelave lesa Vprašamo se, kaj moremo in kaj moramo ukreniti, da pospešimo proizvodnjo. Čeprav prevzemajo gozdna gospodarstva vedno več opravil v zasebnem sektorju - in videti je da se bo to v vseh fazah še povečalo - se moramo zavedati, da je potrebno intenzivno medsebojno sodelovanje. Pri nas bodo posamezniki še dol- go navezani na svojo posest, čeprav formalno lastništvo celo v kapitalističnem svetu izgublja na pomenu (9). To s topno moramo modernizirati posamezne faze, operacije in druge elemente dela. Kmet je prepričan podobno, kot smo bili mi še pred nedavnim, da zna sam krojiti les ali dobiti najboljše sortimente, če izdeluje les ob panju. (Samo po sebi je umevno, da so dolžine desk večinoma 4 m). Tako bo še nekaj časa, ker bodo večino sečnje opravili kmetje sami. Sortimentni način izdelave je teh- nološko vezan na nadaljnje faze dela. Tu gre predvsem za spravilo lesa, ki ga še vedno opravijo z živino. Tudi prometnice, zlasti vlake so prilagojene sorti- mentom. Dodelava lesa (lupljenje - beljenje, merjenje, sortiranje itd.) bo opravljeno še vedno ročno ob panju. Na današnji stopnji razvoja je za kmete to še vedno naj- boljše, ker se ne vpraša, koliko delo stane in tudi ne, koliko energije porabi zanj. Zavedamo se, da moramo vplivati na izboljšanje celotnega procesa pridobivanja lesa. Že pri načrtovanju vlak naj bi postopoma ne samo vpeljali usmerjeno po- diranje, marveč izdelovali tudi daljše sortimente (vsaj mnogokratnike osnovnih dolžin), seveda vse prilagojeno nadaljnjemu spravilu, nakladanju in prevozu lesa. To je upravičeno posebno tam, kjer bo možno uporabiti močnejše in bolj adapti- rane traktorje. Glede dodelave lesa bo še nekaj časa veljal dosedanji ročni način. Danes imamo v Sloveniji okoli 10 osrednjih mehaniziranih skladišč, ki dodelajo približno 500. 000 kubikov iglavcev iz družbene proizvodnje. V mehanizirano dodelavo lesa bo treba vključevati tudi les iz zasebnega sektorja. To je nujno upoštevati pri nadaljnjem razvijanju in graditvi novih objektov. 4. l. 4 Izbira tehničnih sredstev in tehnologije dela Izbor in uporaba tehničnih sredstev in z njimi primerne tehnologije dela je ključ­ ni problem. Vse priprave in načrtovanja oblikujemo v skladu z možnostmi, ki so veliko odvisne od tehnike in tehnologije dela. Za sečnjo ali prerezovanje imamo dovolj motornih žag, pri privatnikih jih je celo preveč. Tu ne bo veliko problemov. Večje težave bodo zaradi pomanjkanja delov- ne sile pri zasebnikih. Zato prehaja vedno več teh opravil na družbeni sektor. 113 Tudi s prevozom lesa ne bo posebnih temv. Že danes naložijo in prepeljejo guz- dna gospodarstva nekaj manj kot 60% lesa iz zasebnega sektorja, ki je namenjen proizvodnji za tržišče. Verjetno se bo ta odstotek še zvečal. Največ temv predstavlja spravilo lesa, ki je tudi v družbenem sektorju najmanj mehanizirano. Pri privatnikih je okoli 1530 traktorjev. To so izključno kmetijski stroji; nekaj teh občasno, manj pa tudi stalno uporabljajo za spravilo lesa. z mehanizacijo spravljajo sedaj komaj četrtino vsega lesa. Največje rezerve so to- rej prav v tej fazi dela. Privatniki imajo veliko različnih znamk, vrst in· tipov univerzalnih (kmetijskih) traktorjev; različno velikih, s pogonom na zadnja ali pa na vsa štiri kolesa. Spe- cialnih gozdarskih traktorjev nimajo. Za spravilo lesa uporabl}ajo sedaj v Evropi (7, 9) - univerzalne (kmetijske) traktorje - navadne gozdarske traktorje - specialne guzdarske traktorje (zgibnike). Univerzalni (kmetijski) traktor je primeren za različna kmetijska opravila: ora- nje, trosenje, okopavanje, zapraševanje, prskanje, košnjo, nakladanje, vožnjo itd. Razpored teže traktorja je približno 1/3 na prednji in 2/3 na zadnji gonilni osi. Ponavadi je narejen tako, da ima posebno hidravliko; na ročice le-te obesi- mo ali pripnemo različne priključke. Traktor dobro izrablja vlečne moči pri kme- tijskih opravilih, oranju itd. , precej slabše pa pri delih, kot so spravilo lesa, ker je breme, čeprav obešeno na ročice hidravličnega dvigala, precej zadaj za traktorjem, To in trenje lesa ob podlago privzdiguje prednji del traktorja •. Zato je treba traktor primerno obtežiti, Navadni gozdarski traktorji izhajajo iz univerzalnih traktorjev, namenjeni pa so le gozdarskim opravilom. To niso zgibni traktorji. Tudi sprednja kolesa imajo večja, včasih tako velika kot zadnja in pogon na dva diferenciala, Za vezanje bremena (in zbiranje) imajo vitel z enim ali dvema bobnoma. Spredaj je monti- rana deska za rampanje lesa. Traktor je opremljen z zaščitno kabino. Razpored teže med sprednjo in zadnjo osjo je približno 50:50. Specialni guzdarski traktorji so guzdarski zgibniki, specifično prirejeni za spra- vilo lesa; teža je porazdeljena tako, da je okoli 60% teže na sprednji in 40% na zadnji 0sovini. Najbolj so uporabni na različno težkih terenih. V družbenem sektorju uporabljamo največ univerzalne traktorje, primerno preu- rejene za spravilo in zgibnike. · Kako bi množico različnih traktorjev v zasebnem sektorju opremili tudi za spra- vilo lesa? Kdaj bi bilo to smotrno? Če je univerzalni traktor treba uporabiti tu- di za spravilo lesa, potem mora imeti priključke, ki jih je možno hitro in pre- prosto namestiti in odstraniti. Taki priključki so največkrat majhni vitli, s kate- 114 rmu Je možno les privleči od panja do traktorja in potem vleči do ceste. Naj- bolj preprosti priključki se izplačajo le tedaj, če so bili za nekaj časa v rabi in so z njimi že spravili nekaj lesa. Razni avtorji to različno tolmačijo. Nekateri menijo, da mora traktor spraviti letno vsaj 100 m3 lesa (10), drugi pa celo 200 m3 (8, 9) ali da mora doseči učinek poprečno 1 m3 spravila (zbiranje in vlačenje) v eni delovni uri ali dnevno okoli 8 m3. To pomeni, da bi moral dela- ti kmetijski traktor, opremljen s preprosto opremo, okoli 15 do 30 delovnih dni pri spravilu lesa, ali en do dva meseca pozimi, Pri tem je problem, ali lahko izdelamo priključke za veliko vrst in tipov traktorjev. Najbrž bi se morali ome- jiti na najbolj množične. Kdo naj izdela opremo in priključke? Kolikšno število je potrebno za naš prostor? Menimo, da so serije, ki imajo 50 do 100 kosov najprimernejše. Ali se izplača naši industriji izdelovati opremo v tako majhnih serijah? Kdo naj financira to naložbo? Ali ne bi bilo bolj smotrno uvoziti opre- mo za določeno vrsto strojev iz tujine? To so vprašanja, ki jih moramo reševa- ti skupaj z našo industrijo. Pri tolikšnem številu drobne posesti najbrž ne bomo mogli za to kaj posebnega razvijati in narediti. Menimo, da bo nekaj časa še primerno uporabljati animale in sortimentni način izdelave, ponekod pa že uvajati traktorje s primitivnimi priključki: nosilni drog, oplen in podobno, ki jih ne more izdelovati industrija. Toda, to so le prepros- tejše rešitve. Verjetno ne bomo mogli najbolje mehanizirati spravila lesa z zasebnimi traktor- ji, ker jih preprosto ne bo in se jih za gozdarstvo ne bo splačalo dodatno oprem- ljati pri tako majhnih lastninskih površinah in etatu (velja za 86% zasebnikov). Zlasti v začetku je najbolje, da prevzame to delo družbeni sektor, predvsem na tistih terenih, kjer so potrebni težji traktorji ali celo zgibniki in tudi gozdne žič­ nice. Rešitve je treba iskati tudi v združevanju sredstev za nakup racionalnih priključkov za opremo tistih traktorjev, katerih lastniki bi bili pripravljeni dela- ti ne samo zase, marveč tudi za sosede. To bi bili nekakšni "traktorski prevoz- niki", ki bi pretežni del časa porabili za spravilo lesa. Za oba primera je nuj- no treba pripraviti delo in delovišča z nadrobnim načrtovanjem, ki je pogoj za kakršnokoli smotrno delo. Spravilo bo možno organizirati za vse leto, - to je za oskrbovanje lesna industrije normalno - in ne samo v nekaterih mesecih, kar bi bilo ugodno za zasebnike (pozimi, ko je kmetijskih del najmanj). Tako bi do- segli ne samo pravilnejšo dinamiko oskrbovanja industrije, marveč tudi izdelavo daljših sortimentov, ki bi jih bilo mogoče dodelati v osrednjem mehaniziranem skladišču. Vse skupaj pa bi bilo bolj smotrno tudi za vsakega posameznika. Večji gozdni posestniki, ki praviloma sekajo več, bi lahko imeli svoj traktor, opremljen tudi za spravilo lesa. 4, 2 Koncentracija dela Vse to pove, da bo treba tudi v zasebnem sektorju proces pridobivanja lesa ob- likovati tako, da bo omogočena koncentracija dela, sredstev, ljudi itd. To bomo dosegli s smotrno razdelitvijo obratov ali revirjev v površinsko manjše dele, npr. 115 revirje v dva, tri ali več delov. Razdelitev naj bi bila smiselno izvedena glede na katastrske obMne, pobočja, zaokrof.ene površine med cestami, vodo, grebeni itd. Pričeli bi torej s površinsko koncentracijo dela - v enem letu bi organizira- li delo tako, da se izvaja le na delu obrata ali revirja - na polovici, tretjini, četrtini itd. (4). Le tam bi sredstva koncentrirali in najprej popravili stare in zgradili nove prometnice (zlasti vlake). Skromne vsote denarja bi tako uporabili vsako leto le za del površine in tisto primerno uredili. Če bi zgradili prometnice, ki so osnova za vse drugo, bi mnogo laže pripravili še drugo delo, delovišča itd. Mogoče bi bilo vsaj na delu površine izdelati seč­ no-spravilni načrt, doseči usmerjeno podiranje drevja, ki bo olajšalo transport lesa, v začetku marsikje z animali in pozneje vedno več z mehanizacijo. V za- četku bi se zadovoljili s · sortimeninim načinom izdelave, z ročno obdelavo lesa ob panju, in si prizadevali za poldebelni ali celo debelni način izdelave (drobnej- ši les). Olajšali in pocenili bi spravilo lesa, nakladanje in prevoz. Les bi bilo mogoče dodelati na centralnem skladišču. Površinska koncentracija omogoča vse druge koncentracije. Rekli smo že, da nenehno pomanjkanje denarja ovira smotrno delo. Denar, ki ga imamo za ves obrat ali revir, uporabimo le za del površine in tam zgradimo predvsem vlake, drugo leto naredimo to na drugem delu površine re'll'irja itd., čez nekaj let pa imamo urejen ves revir in obrat. Ceste moramo, kot smo to f.e omenili, načr­ tovati in graditi v obsežnejšem prostoru. Pri tem naj pomagajo: družba (s poso- jili), gozdna gospodarstva, kmetijske zadruge in drugi .. Na delu površine revirja koncentriramo tisto leto vsa dela: angažiramo zasebni- ke pri sečnji in spravilu z delovnimi sredstvi tam, kjer je to mogoče; dogovori- mo se za dinamiko dela; koncentriramo tudi skupna tehnična sredstva (gozdna go- spodarstva) - delavce, sekače, traktorje za spravilo in morebiti za prevoz; sin- hroniziramo opravila s storitvami, ki nam jih ponuja družbeni sektor gozdarstva, predvsem pa usklajujemo prevoz lesa. Tako dosef.emo večje učinke dela, stroji naredijo v časovni enoti - mesecu, letu več, delo je bolj racionalno, od tega imamo vsi večje · koristi. Koncentracija naj bi omogočila vsaj dobro ovrednotenje tistega dela pridobivanja lesa, ki ga uporabimo za trg ali prodajo. Dosegli bomo večji vpliv na boljše go- spodarjenje, nehote bomo vplivali na lastnika tudi strokovno. Psihološki moment ima tudi veliko vlogo. Zaupanje v gozdarje se bo povečalo, saj bomo odprli gozdove, vlagali v obnovo, izboljšali sestoje idr. Naše delo mo- ra biti zasnovano na trajnejšem sodelovanju vseh dejavnikov, ki pomagajo posa- mezniku in družbi do večje produktivnosti ali na splošno do racionalizacije dela. 4. 3 Izobraževanje Lahko rečemo, da smo glede izobraževanja na področju gozdarstva storili doslej zelo malo. Izobraževati bi morali vsaj tiste posestnike, ki jim gozd pomeni več, 116 saj črpajo iz njega osnovne ali tudi pretežne vire za življenje. Postopoma bi stro- kovno pomagali vedno širšemu krogu ljudi. Oblike izobraževanja so lahko: delov- ni pogovori, svetovanja, demonstracije, predavanja, seminarji in tečaji (13). Izobraževanje je možno organizirati s samostojnim načrtom obrata za kooperaci- jo v lastni hiši, za vse tisto, kar lahko opravi strokovno .osebje obrata; tu gre predvsem za preprostejše oblike. Verjetno bo opravičeno povezovanje z delavski- mi šolami, ki jih imajo pri gozdnih gospodarstvih, ali celo ustanovitev samostoj- ne šole. Koristno je povezovanje z različnimi izobraževalnimi kmetijskimi usta- novami, ki bi v svoje programe lahko uvrstile tudi gozdarsko problematiko, se- veda skladno z našimi zahtevami in možnostmi sodelovanja. Za delovodje bi morali imeti stalno osebje obrata za kooperacijo. Te kadre bi bilo nujno izobraževati v primernih gozdarskih šolskih centrih. Za sedaj imamo le en takšen center, ki je doslej rabil predvsem družbenemu sektorju proizvod- nje. Ugotoviti je treba, ali ta center lahko dolgoročneje prevzame še kadre iz zasebne proizvodnje;• ali ima dovolj učiteljev, stanovanj idr. ; ali bi ta center razširili ali pa zgradili drugega za zasebni sektor? Gozdarske tehnike in druge strokovnjake kaže izpopolnjevati podobno kot tiste v družbenem sektorju. 4. 4 Vrednotenje dela Precej težek problem je tudi pravično vrednotenje dela. Gre za časovno in koli- činsko vrednotenje in seveda za finančno obračunsko in končno družbeno prizna- no delo. Vprašanje je ali moremo uporabiti različne metodike in spoznanja za časovno in količinsko vrednotenje dela, ki ga uporabljamo za družbeni sektor? Verjetno je to le deloma možno. To bomo lahko storili tam, kjer bomo imeli popolni de- lovni proces z vsemi dejavniki, podobnimi družbenemu sektorju. Za dober del drugih sodelovanj, kjer je določena udeležba posameznikov - zaseb- nikov, pa zadeve za sedaj še niso raziskane. Na tem področju bo treba še mar- sikaj proučiti. Glede medsebojnega obračunavanja dela moramo najti objektivna merila, s kate- rimi bodo zadovoljni zasebniki in obrat za kooperacijo ali gozdnih gospodarstev. Med težje zadeve štejemo zbiranje podatkov sečnje, spravila itd. za tiste drob- ne parcele, na katerih bo posekano malo dreves z manjšo količino lesa. Nimamo drugega izhoda. V začetku moramo glede na prostorsko koncentracijo določiti les po načelih sodobnega gospodarjenja in ga zajeti po parcelah in lastništvih. To pomeni, da moramo na eni strani izvesti celotno strokovno pripravo dela - izde- lavo gozdno-gojitveno in sečno-spravilno načrtovanje in vse drugo, na drugi stra- ni pa zbrati podatke po parcelah in lastništvih in ne npr. po odsekih ali sečnih enotah (kot v družbenem sektorju). Treba bo zaposliti več strokovnjakov za teren- sko delo in tudi za pisarniško obračunavanje. Vso to obdelavo in obračunavanje naj bi čimprej začeli opravljati računalniki. "Peš" verjetno ne bomo zmogli. Mo- 117 goče bo pozneje upravičena poenostavitev, tako da bi vse delo opravili po sodob- nih načelih gozdarskih znanosti. Pri tem bi morali tudi smiselno upoštevati veli- ke notranje enote površinske koncentracije dela kakor tudi privatno pravne nor- me, vrednost dela pa obračunati po idealnih deležih, ki naj bi izhajali iz povr- šine, zaloge, prirastka itd. O podobnih zadevah že razmišljajo tudi drugod (1, 10). 5. PREDLOG ZA OBRAVNAVO Na Slovenskem se pojavlja izjemno in težek problem; vprašanje racionalizacije pridobivanja lesa v zelo razdrobljenem zasebnem sektorju. Že to, da je popreč­ na velikost posesti okoli 3 ha in da ima večina posestnikov (86%) komaj 1, 5 ha gozda, opozarja na težave, s katerimi se bomo morali spoprijeti. Čeprav je ve- čina proizvodnih sredstev že zdaj v lasti privatnikov (motornih žag okoli 18. 000, traktorjev l. 500 itd.), je stopnja mehaniziranosti skromna. Tržišče ni urejeno, zanj je značilna tako imenovana dvojna trgovina z lesom; normalna z družbeno dogovorjenimi cenami in črna trgovina, kjer posestniki prodajo les "pod roko" mimo zakonitih predpisov in prispevkov družbi in tudi vračanje dela sredstev goz- du (prispevek za biološka vlaganja). Zato menimo, da je nujno potrebno: - urediti zadeve s tržiščem v ožji in širši domovini, kjer je treba sprejeti me- rila za vrednotenje dela v pridobivanju in odkupu lesa v privatni lastnini; - izdelati kompleksne načrte za graditev gozdnih prometnic na Slovenskem. S po- močjo družbe (posojil) in z lastno udeležbo gozdarstva, kmetijstva, turizma in drugih začeti izdelovati gozdne ceste, ki so hrbtenica sodobnega načina gospo- darjenja z gozdovi; - poleg cest posvetiti vso skrb izdelavi mreže primitivnih prometnic, to je poti in vlak, ki so osnova za nadaljnje načrtovanje dela in proizvodnje; - začeti izvajati prostorsko koncentracijo na delu obrata, ali revirja, kjer naj bi pripravili in proučili vse za smotrno organiziranje delovnega procesa prido- bivanja gozdno lesnih sortimentov. Sem spada tudi koncentracija finančnih, ma- terialnih in tehničnih sredstev, ljudi idr. ; - izdelati sečno-Spravilne načrte za posamezno delovišče, v katerem je združeno več majhnih parcel, kjer se poseka vsaj nekaj sto do nekaj tisoč kubikov lesa. Izjemoma je možno narediti nadrobne načrte tudi za posameznika, ki ima več­ jo površino gozda ali etat nekaj sto kubikov. To velja predvsem za tržno proiz- vodnjo; - posebno pozornost posvetiti izbiri tehničnih sredstev posestnikov, zlasti v fazi začetnega transporta, to je spravila lesa. Pri tem je treba opredeliti vrsto in tip traktorja, za katerega bi doma izdelali ali uvozili določeno opremo in pri- ključke. Obenem je treba pospešeno razvijati mehanizacijo v obratih za kooperacijo, ki bi pomagali povsod tam, kjer zasebniki ne bi zmogli dela. Pripravili, načrto­ vali in izvajali delo v privatnem sektorju; 118 Zaradi specifičnih razmer v privatnem sektorju začeti proučevati časovno in količinsko vrednotenje dela. Poseben problem je ugotavljanje objektivnih meril za finančno vrednotenje in obračunavanje lesa po lastniltvih in parcelah. Verjetno bo pozneje nujno preiti na preprostejši način obračunavanja, mogoče po idealnih deležih in podobno; Zaradi številnih podatkov, ki izvirajo iz razdrobljenosti parcel je kakršnokoli načrtovanje in vodenje evidence na dosedanji (ročni) način nemogoče, zato mo- ramo čimprej preiti na računalniško obdelavo; - čimprej začeti načrtno izobraževati kadre vseh profilov. \JBER DIE SPEZIFISCHEN VERHALTNISSE IM PRIVATSEKTOR DER FORSTWIRTSCHAFT IN SLOWENIEN UND DIE M0GLICHKETEN EINER ZEITGEMASSEN HOLZGEWINNUNG Zusammenfassung In Slowenien besteht in der Forstwirtschaft ein ausnehmendes und schwieriges Problem, namlich die Rationalisierung der Holzgewinnung in dem fla.chenrnassig stark aufgespaltenen Privatsektor. Allein die Tatsache, dass die Durchschnitts- grosse der Besitze etwa 3 ha betragt und dass 86% Besitzer kaum, 1, 5 ha Wald haben, macht auf die Schwierigkeiten aufmerksam, mit welchen wir uns in der Zukunft auseinanderzusetzen haben werden. Obwohl schon gegenwa.rtig die Mehr- zahl der Produktionsmittel sich im Privatbesitz befindet (etwa 18000 Motorsagen, 1500 Traktoren usw. ), ist die Mechanisierungsstufe noch niedrig. Der Markt 1st uugeordnet, er ist durch den sogenannten Doppelhandel mit Holz charakterisiert: efumal durch den normalen mit offentlich abgemacbten Preisen und daneben durch den "Schwarzhandel 11 , wobei die Besitzer das Holz "unter der Hand" verkaufen ohne Beachtung von Gesetzen und vorgeschriebenen Beitriigen oder der Zuriicker- stattung der biologischen Amortisation. Au~ dlesen Griinden 1st nach unserer An- sicht folgendes dringend notwendig: .,. Ordnung von Marktverhaltnissen im engeren und weiteren Territorialbereich Jugoslawiens, wo Masstiibe zur Arbeitwertuug in der Holzgewinnung und dem Bolzabkauf innerhalb des Privateigentums abgemacht werden sollen. - Ausarbeituug von komplexen Pliinen zwecks Ausbaus von Waldverkehrslinien in Slowenien. Mit Hilfe von Anleihen und unter Anteilnahme der Forstwirtschaft, der Landwirtschaft, des Tourismus und anderer Zweige sollen W1:tldstrassen als Riickgrat der modernen Forstwirtschaft gebaut werden. - Ausdriickliohe Sorge fiir den Ausbau des Netzes von primitiven Verkehrslinien - Wegen und Schleifwegen - als Grundlage der weiteren Arbeits - und Produk- Uonsplanuug. - Inangriffnahme einer raumlichen Konzentration der Arbeitsprozesse in einem Teile eines Revieres bzw; Forstbetriebes, wo alles notwendige fur eine ziel- 119 sichere Organisation der Arbeitsvorgange bei der Gewinnung von Holzsortimen- ten im Walde vorbereitet und durchdacht werden solite. Hierher ziihlt auch die Konzentration von finanziellen, materiellen und technischen Mitteln, Konzentra- tion von Arbeitern u. a. - Obligate Ausarbeitung von Schlagerungs- und Bringungsplanen fiir die einzelnen Arbeitsfliichen, wo eine grossere Anzahl von kleinen Parzellen zusammengefasst wird und mindestens einige Hundert bis einige Tausend m3 Holz gefiillt werden. Ausnahmsweise konnen Detailpliine auch fiir einen einzelnen Besitzer und eine grossere Waldeinzelflii.che mit einem Etat von einigen Hundert m3 gemacht wer- den. Das besagte gilt vor allem fiir die Marktproduktion. - Besondere Aufmerksamkeit soll der Auswahl von technischen Mitteln bei den Waldbesitzern gewidmet werden, in erster Linie in der Phase des beginnenden Transportes, d. h. der Bringung. Dabei sollen der Typ und die Marke des Trak- tors bestimmt werden, fiir welchen dann die notigen Teile und Anschliisse im Lande fertiggestellt oder eingefiihrt werden wiirden. Gleichzeitig soll in den Kooperationsbetrieben die Mechanisierung beschleunigt entwickelt werden. Diese Betriebe hii.tten iiberall dort zu helfen, wo die Privatleute die Arbeit nicht be- wiiltigen konnten. Sie wiirden die Arbeiten im Privatsektor planen und durch- fiihren, - Infolge der spezifischen Verhiiltnisse im Privatsektor ist die Inangriffnahme des Studiums der zeitllchen und quantitativen Wertung der Arbeit notig. - Ein spezielles Problem stellt die Ermittlung von objektiven Masstaben fur die finanzielle Wertung und Abrechnung des Holzes nach Eigentiimern und Parzellen dar. Es ist wahrscheinlich, dass spiiter der Ubergang auf eine einfachere Ab- rechnungsmethode sich aufdrangen wird, moglicherweise nach Idealanteilen u. ii. - Wegen der Datenfiille, welche aus der starken Aufspaltung der Parzellen herr- iihrt, ist jegliche Planung und Evidenzfiihrung auf bisherige (manuelle) Weise unmoglich, dashalb soll so bald wie moglich auf Computerbearbeitung uberge- gangen werden. - Unverziiglich soll mit planmiissiger Kaderausbildung begonnen werden, LITERATURA IN VIRI l. BOBEK, H.: Die Rechtslage bei iiberbetrieblicher Zusammenarbeit, AFZg 1972/7. 2. FISCHER, D.: Maschineneinsatz im Privatwald, FTI 1974/4. 3. FRAUENHOLZ, O.: Arbeitsverfahren und Arbeitsablaufe bei der Holzernte in kleineren Betrieb, AFZg 1972/7. 4. KRIVEC, A.: Priprava dela in nova tehnologija gozdne proizvodnje, Gozd. V. 1971/1. 5. KRIVEC, A. : Temelji znanstvene organizacije dela v gozdni proizvodnji, Skrip- ta - beležke, 1973. 120 6. KRIVEC, A.: Načrtovanje sečnje in transporta lesa, Gozd. V. 1973/2. 7. MEYR, R. : Schlepper und Zusatzgerate fiir die Holzernte im kleineren Forst- betrieb, AFZg 1972/7. 8. PESTAL, E.: Schwachholzernte im Bauernwald, Holzrundschau 607 /608, Mai 1972. 9. PESTAL, E.: Grundlagen der Mechanisierung im Bauernwald, Praktische Landtechnik 1972/11-12, 13-14. 10. RANTAKORPI, H.: Holzernte nach der "leiohten Linie" in finnischen Privat- waldern, AFZt 1971/40. 11. REMIC, C.: Stanje mehanizacije v izkoriščanju gozdov Slovenije koncem leta 1974. 12. SCHONAUER, H.: Das Waldwegenetz als Voraussetzung einer zeitgemiissen Mechanisierung, AFZg 1972/7. 13. TRZESNIOWSKI, A.: Fragen der Ausbildung von Kleinwaldbesitzern und Wal- darbeitern, AFZg 1972/7. 14. WINKLER, I. : Zasebni gozdovi v SR Sloveniji kot ekonomska baza lastnikov in kot objekt gospodarske politike, Dizertaoija, Ljubljana 1974. 15. Allgemeine Forstzeitung 1972/7, naslovna stran. 121