Dnevi boja. Težko je govoriti z Ijudmi, ki ne ločijo Qsebe od stvari in stvari od osebe. III. Resnica. [e raarsikaj bi lahko pisali pod tera zaglavjem. Prepričani pa smo, da ne izpreobrneino svojih sovražnikov, naj jim razjasnujemo svoje stališoe še tako očividno. Na vsa naša uteraeljena zavračanja nimajo temeljitih odgovorov. V predale svojih listov pritirajo to in ono osebo iz našega stanu, tam jo nekoliko polasajo in jo odpravijo z ironskirn usmevom okolo zlobnozaokroženih ustnic. S tem — mislijo — je Roma locuta et causa finita. Da, kjer ne morejo stvari do živega, tam otepajo osebe iz edinega in jasnega namena, ki smo ga že označili v svojem listu, iz namena, da bi temn ali onemu kakorkoli škodovali. No, rai smo pa že pisali, da se prav nič p.e bojimo in da rajši žrtvujemo sebe, ncgo da bi mirno trpeli početje svojih sovražnikov in da bi ne imeli odločne besede v obrambo svojih tovarišev, kutcrih zaupanje nas je postavilo na to mesto, na katerem stojimo in s katerega se ne premaknemo, dokler se bomo čutili vrednim tega zaupanja. Gutiino samo potrebo, da razjasnimo svoje stališče na spodaj in na zgoraj. Morda tudi tistim, ki so danes še omahljivi, ki niso — kakor pravimo — ni krop, ni voda — odpremo oči, da bodo videli, kar mi že gledarao. S svojim dosedanjim pisanjem o boju naprednega učiteljstva s klerikalizmom smo to že dovolj jasno povedali in v vseh krogih srao zbudili zanimanje do slovenskega učiteljstva. In to je velik uspeh našega pooet^ja, na katerega smo ponosni! Tovariši nam poročajo od mnogih strani, da se najširši krogi zaniraajo za ta naš boj, da povprašujejo po našem listu in ga z zanimanjem prebirajo. Tako imamo na svoji strani maJone ves slovenski narod in poskrbcli bomo, da zvedo o mučnem položaju slvvenskega učiteljslva tudi drugorodni učitelji in po njihovih glasihh tisti, ki se zanimajo za gibanje učiteljstva. Nikdar nismo iskali hvale in priznanja svojemu delovanju, a slovenski učitelj sme z vso pruvico zahtevati, da se njegovo delovunje sodi vsaj pravično in da se mu ne podtikajo dejanja in namere, ki so mu tuje, in kakršnih ni nikdar in nikakor kriv. Ker učimo v šolah o resnici in pravičnosti, ker nain velevu zakon, da vzgajajmo mJadino versko-nravno, zatorej tndi skušamo vsako nagibanje mladine k laži, ncnravnosti in hudobnosti zatreti ze v kali in ker vsak tak prestopek kaznujemo najstrožje, čutimo v sebi' tudi pravico, da pobijamo tieresnico, obrekovanje in podtikanje najodločvpjše vedno in povsod, pa naj prihaja od katerrkoli strani in s kateregakoli mesta! Pionirjc prosvete nas imenujejo. Ne zaslužili bi tega častnega nazivka, ako bi trpeli, da bi se po nuši domuvini ščepirila objestna laž, in najmanje bi bili vredni takega nasivanja, da ne zapremo onega pota, po katerem se skuša vep^avično, zlobno natolcevanje in obrekovanje naših sovraznikov, s katerim obkladajo nas vzgojitelje slovenske rnladinc, utihotupiti v njena srca. Ker hočerao imeti narod poštenjakov in narod vrlih mož — tako pišerno, da bo imel tudi ta članek nekaj poetiškega vzleta, najsi nas zavoljo tega ,,Slovenec" še bolj občuduje — zato borno vedno najneizprosnejši zatiravci laži in obrekovanja, zato bomo vedno breobzirno zatirali vsak poskus, ki bi skušal zavajati našo mladino k vohunstvu in hinavstvu! Početje klerikalnega časopisja dosega baš nasprotni narnen. Radi bi nas naši neprijatelji razcepili in podjarmili ter nam izpodkopali med ljudstvom ugled. Da se ne zgodi niti prvo, niti drugo, o tera smo do duše prepričani. Kar nas je svojih, ti smo se v zadnjih dneh še tesneje združili med seboj, združili smo se tako tesno, da smo sploh odslej narazdružni. Vse učiteljstvo širom slovenske domovine je danes eno vehko trto, ki je močno iu ki ne bo podlego v še tako hudem bojnem viharju. Kar jih ni z narai — in teh je malo, četudi pravi ,,Slovenec", da jih je več, kakor si raislimo! — je bolje, da se ločijo od nas in pobirajo stopinje za svojimi sovražniki, saj nikjer ni pravega razvitka, kjer so ovire in zapreke. Voz teče lepo in hitro samo po gladki cesti. Da pa niso omajali našega upliva tned preprostim narodom, to je sijajno pokazala sijajna zmaga zadnje volitve v odbor kmetijske družbe kranjske, katero so pomagali izvojevati učitelji. Da, to rečemo s ponosom, da je bil oni dan naš dan in da se je takrat pokazalo javno in odkrito, na kateri strani je naš slovenski kmet, ki ima največjo, neprecenljivo korist od ljudskega šolstva in od učiteljstva, ki deluje v njera! Imeli smo takrat priliko, da smo govorili z mnogimi čvrs.imi slovenskinii kmetovavci, obrtniki in trgovci. Priznavali so vsi našo moč, naš ugled in našo vitalno važnost in potrebo za duševni napredek slovenskega naroda — in bili smo srečni mi med njimi, kakor so bili srečni oni med nami. To prijateljstvo se je sklenilo samo ob sebi — brez pritiska, brez terorizma, iz samega prepričanja, iz srčnih željd, da skušajmo skupno vsi stanovi, katerih srca gore za boljšo bodočnost našega naroda, privesti naše Ijudstvo v dobo duševne svobode! In da hodimo tem vrlim možem na čelu mi slovenski učitelji, tega nam ne more nihče odrekati, to nam je v čast in ponos! In dokler bomo še gibali z mezincem, dotlej se bomo zavedali svoje važnosti, dotlej ne bomo hodili nazaj, nego vedno dalje in višje! . . . Pa imamo tudi moč! V naše učilnice — v ta svetišča, kjer dihajo nedolžne duše in bijejo mehka srca — v naše učilnice nas je postavilo naše sveto zvanje, in tu je naše kraIjevstvo, kamor ne sme poseči zloben jezik! Tu delamo! Delamo mirno, tiho, brez hrupa, a delamo tem vztrajnejše, tem uspešnejše. 0, imamo moč! In moč te moči bodo videli v polnem sijaju, v vsi zmagujoči popolnosti oni, ki se boje razumnega Ijudstva in ki mečejo danes težke kamene na slovenske učitelje. A naše kože so trde — po Prešernu — podplat so čez in čez postale! Zdi se nam umestno, da ponovirao tu besede, ki smo jih zapisali na strani 73. tega lista dne 1. mal^ga travna 1898.: ,,Mislirao — celo prepričani smo — da je naše upiteljstvo od svojega početka do danes toliko napredovalo, da ne raoremo z besedo dovoljno označiti tega napredka. In da bo v bodočnosti napredovalo še bolj, to se na.nj zdi umevno samo ob sebi. Tisto slabo mnenje, ki je nekdaj vladalo v najboljših, najomikanejših krogih o našem učiteljstvu, se umika spoštovanju, ki se mu bo končno uraaknilo popolnoraa. Danes nam je prijatelj vsak, kdor ima razum in srce, kdor pa nima tega, ni z nami, a ni nam ga žal!" To so raenda dovolj jasne besede, ki veljajo zlasti za današnje čase in razraere.