ANDREJ RAPE: Mati in sin. topal je po blatni cestl in spremljala ga ie bolest. Ali sem te zapustil jaz, ali si zapustila ti mene, domovina? Kakor kruh si se mi zdela, ko sem liodil po tvojih toplo dihajočih prsih, kakor kruh, ki sem ga jedel s slast]o, saj jc bil blagoslovljen po tvojih svetih rokah, po tvoji vseoživljajoči, vseobsegajoči ljubezni. Jedel sem tvoj kruli kakor mož, ki ima vsega v izobilju, jedel tudi takrat, ko so tvoje grudi razoravali s svinčenkami, ko so hoteli umoriti tvoio ljubezen do bitij. ki so priklenjena nate s tistimi zlatimi verigami, ki jiiu pravimo domovinska Ijubezen. Nisi nain tnogla vedno dajati, domovina, v obilici tesničnega kruha, ki ga je bilo za tujce dovolj; nam ga nisi mogia, ne smela dati, dasi si bila razorana vsevprek, dasi je puhtela tvoja dobrota tvojim sinovom tiaproti, saj je sovražnik gnetel tvoje prsi, saj te je ople-nil malone vseh dobrin. Vse ti je pobral, a enega ni mogel vzeti ne tebi ^ in ne nam. Tvoja in naša Ijubezen je ostala in ostane vekoinaj! Kakor kruh si, domovina, in s kruhom se tepe, kdor te zapušča. Ne, domovina, ti nisi bila nezvesta; iaz sem ti postal nezvest! — _, ..V duhuje zrl pred seboj svojo mater. Hrepeneče zro njene oči po toti, ki je po njej odšel sin, ter mu očitajo: Zakaj si zapustil rojstno grudo, Ne čuješ li njenega gprkega utripa, ki te toži: sovražniku si pre-pustii mene, ki sem te Iiranila in negovala, ki sern te Ijubila — mati svo-icga otroka. Kaj, če se ščeperi sedai sovražnik po moiih Drsih! Kai, če si trpel, bil preKanjan! Olej, tudi jaz sem trpela in trpim, trpitn tembolj. ker so me zapustili sinovi, ki jih ljubim, ki bi jih objela s toplimi rokami in bi dala zanje yse, vse. Glej, meni so ostali sinovi lunaki. Spe v meni, in jaz jili pritiskam na svoje grudi, trosim cvetja na njih grobove, umi-rila sem njih hrepen«nie! Ostali so tni tudi nekateri živi junaki in tu čakamo, čakamo, saj pride odrešenje. I" "lej, takrat, ko bo stara tvoja 195 mati navdušeno klicala: ,,Prišlo ie odrešenje! Naša gruda le osvobo-iena, je združena z vso veliko domovino Jugoslavijo! Blagoslovljen ti nad vse srečni dan!" — glej, takrat tebe ne bo poleg, da doživiš najslajSe veselje, zakaj sam si se mu odrekel, ko si zapustil rojstno grudo." Stopal je po blatni cesti, in spremljala ga Je bolest. Hodili so mimo njega ljudje, pa ni poznal nikogar. ,,Povprašam prvega, ki ga zopet srečam," si ie delal, ,,nai mi pove, če sem hudo grešil, ko sem pustil dom in mater." In vprašal ]e prvega: ,,Hej, človek božji, pove] mi, kai zasluži oni. ki je zapustil mater in domovino, zapustil oba v obupu, oba teptana od tuica! Ali mu ie od-puščanje?" Pogledal ga ie postrani in ie šel mimo, ne da bi odgovoril. Po par. korakih se ie obrnil nazaj in zaklical za njim: ..Ni odpuščanjal" ,,Ta ie krut!" si je mislil in šel dalje. ,,Morda je tudi on kot Jaz. Težo vesti nosi s sabo, pa me zato ne more potolažiti; sam je obupan, sam je potreben tolažbe. Lahko bi mu bil jaz privoščil dobro besedo." ,,Kaj je prav, da sem prepustil rojstno grudo sovražniku in šel v svet, da sem pustil tam staro mater?" Je vprašal drugega. ,,Mati je boljša od tebe," mu je odgovoril kar mimogrede, ne da bi ustavil svoj korak, ne da bi ga prijazno pogledal. Na travniku ob cesti so se igrali otroci. ,,K njim stopim, ki so ne-dolžni, ti mi povedo," je pomislil. ,,Tujec sem; rojstni kraj sem zapustil, saj gospodari v njem sovraž-nik, in mater sem zapustil, staro in nadložno," se je obtožil. Ali sem storil prav? Recite mi, deca nedolžna!" Niso se zmenili za tuica, ampak kakor v odgovor so zapeli: ,,Kier Kras zakriva čudovite hrame, tam zemlja je, krasote polna same, slovenski svet je tam, tam dom je tvoj!" Niso razumeli tujca, kai hoče od njih, ampak odgovorili so mu le. četudi nehote, s petjem. Sklonil je glavo, žalosten pogledal nežno deco ter šel dalje svojo težko pot ,,Vrnem se domov izgubljeni sin. Domov poidem, pa zapalim ogenj, ki gori v moji duši, po vsem rodnem kraju, po vsej neodrešeni domovini." Kakor bi bilo posijalo solnce v njegovo notranjost, tako mu je po-stalo lahko v srcu ob tem sklepu. Solnce ]e zašlo, in v temo se Je izgubila črna senca moža na blatni cesti. 196 II. Sedai je vse narobe pri nas. Pa vendar še ne bi rada umrla. Sama sem, stara in nadložna sern že. ali še bi rada živela, da vidim svobodno to zetnlio, kjer sem preživela vse življenje, kjer sem uživala njeno lju-bezen in Ijubezen otrok. Otrok?! Dva so mi zagrebli. Da bi vedela, kje! Romala bi na njun grob, da ju blagoslovim, da )u s poslednjimi močtni izkopliem iz zemlie, če počivata na tujem, pa ju prenesem v to našo sveto zemljo, ki bi iima bila prijazna, ljubezniva, lahka. Ne tiščala bi iih kot s kleščami na prsi, saj ljubi sinove svoje. Hodila bi k niima na grob, pa bi jima pravila čudo-vito povest, sveto, a resnično povest o osvobojeni domovini, o osvo-bojeni rojstni grudi. Mislim, da bi ju morala ta povest iztrgati smrti iz rok, da bi ju ta sveta naša zemlja v svoji Ijtibezni zbudila v živllenje. In vrnil bi se zadnji sin, ki je odšel iz neodrešene domovine v svet, da so-vražnik še njega ne ugonobi, zadnji sim ki ga še imam... Trudnih korakov je odšla mati na podstrešje. Tam je sinova soba. Pospraviti jo mora in pripraviti za niegov sprejem, saj se vrne kmalu. to tako trdno upa, kakor na to, da bo dom kmalu svoboden. Res ie imela mati vedno vse v redu, ali sedaj so brskali tujci vedno po njeni hiši in iztikali za izginolim sinom, ki Jim ie bil že ob njihovem prihodu pokazal odkrito sovraštvo. Sedaj pred prazniki pa mora po-spraviti in pripraviti njegovo sobo, da bo lepa, prijetna, ko se vrne, zakaj vkljub njeni natančnosti ie v sobici vendarle še marsikaka navlaka. Pred posteljo leže v vreči, kjer ie bila svoječasno sol, še razne knjige, ki jih je Marko tako rad čital; pod stropom na drogu, pritrjenim z železnim kavljem, vise še sedaj spodnja krila, ki jih je oblačila niena hčerka le ob večjih praznikih in lepem vremenu, preden )e umrla. Koncem postelje leži staro kladivo in pehar z žreblji, košček ustrojene kože in druge take stvari, ki jih je treba odstraniti. Ko je osnažila še peč in različne podobe na steni pi i postelji z mokro cunjo, zbrisala ves prah po oknu in stari skrinji s pisanimi rožami na sprednji strani, je postavila pred okno mizico ter io pogrnila z belim prtom. Na vsako stran je postavila po en stol in ko ie še kropilnik pri vratih nalila z blagoslovljeno vodo ter očedila Krista pod poveznjenim steklom. pa nasula v pljuvalnik belega peska, tedaj si je oddahnila in sedla na staro skrinio in vnovič ji je splaval duh za otroki in vnovič ie sanjala o svobodni domovini, o svobodni rodni vasi, kjer je preživela vse življenje, kjer je uživala veselje, srečo in ljubezen otrok. • * - • 197 Ponoči se je vrnll domov. Nihče ga ni videl, a mati je čutila nlegovo bližino. . . Sedela ic v niegovi sobi in razmišllala: Pride, vrne se. Jasno rau.bo Iiče, žarelo mu bo oko veselja, zakaj vrne se v svobodno zemljo. In od soseda do soseda pojde, od moža do mladeniča, od žene, do dekleta, od dečka do deteta in y vseh užge ogenj svoie domovinske ljubezni v prsih in vsem zapiše v srce: ,,Rvišku srca! Zakaj odrešenje prihaja, in svoboda samo čaka, da io objametno s krcpkimi rokami v delu za rodno zemljo in jo ne izpustimo nikdar več!" * - .. * * ,,Kakor kruh si, domovina, in s knihom se tepe, kdor te zapušča!" ie izpregovorrl sin. Oorko sta se objela z materjo. ,,Vrnil sem se," je dejal, ,,k tebi in h grudi sem se" vfnil, niati. ker sem se moral vrniti. Vabila me je ljubeča roka domovine, čul sem-nje klice podnevi in ponoči, gledal jo zapuščeno, a vedno' ljubečo in junaško. Vrnil sem se, da prosim odpuščania njo in tebe, keF sem vaju zapustil v sili in potrebi, a vrnil sem se tudi, ker živi v meni in mora biti v nas vseh globoka, živa vera, da bo in mora biti osvobojen tudi ta del naše lepe jugoslovanske domovine!" ,,In domovina ti je že odpustila in te ljubi. kakor te Ijubi tvoja mati."