V času, ko sem kot pubertetnik bral Tolstojev roman Vojna in mir, sem na ulicah Ljubljane zagledal nekaj let starejšega mladeniča, ki mi je bil takoj silno simpatičen in ki sem ga sam pri sebi imenoval Pierre Bezuhov, saj je naravnost poosebljal mojo domišljijsko podobo Tolstojevega junaka, predvsem pa je izžareval tisto specifično kombinacijo dobrote in inteligen­ ce, občutljivosti in humorja, radoživosti in modrosti, ki sem jih začutil v Tolstojevem liku. Ko sem pozneje gledal številne ekranizacije Vojne in miru, sem bil vselej najbolj razočaran nad igralskimi upodobitvami Pierra Bezuho va. Niti eden od njih se namreč ni niti približno približal – sloven­ skemu pesniku Milanu Jesihu. Še danes sem prepričan, da je Lev Niko­ lajevič ob upodabljanju najbolj plemenitega značaja svojega nesmrtnega romana imel v mislih prav Milana. Milan je takrat nosil dolge lase, s svojo falstafovsko figuro in prešer­ nim smehom pa je na veliko odstopal od prevladujoče sivine ljubljanskih ulic konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let, ko je provincialno zatohlost in tradicionalno katoliško ozkost kot svinec obremenjevala še komunistična zadrtost. Bil je to čas hipijevskega iskanja avtentičnosti, Foto: Tihomir Pinter 584 Sodobnost 2025 Boris A. Novak Portret Milana Jesiha ali Ves svet je en sam sonet (ali pa vsaj kuplet) Portret avantgardističnega raziskovanja pesniškega jezika in študentskega gibanja, ki je togi stvarnosti zoperstavilo kategorične utopične zahteve. Milan je bil eden izmed ključnih akterjev estetskega in idejnega prepiha tistih norih in nepozabnih let: kot pesnik je z jedko in osvobajajočo ironijo izpostavil posmehu nekatere vrednostne in politične tabuje, tako da se je moral za­ radi nedolžne rime “kaj tito / kaj žito” celo zagovarjati. Sodeloval je tudi v eksperimentalni gledališki skupini Pupilija Ferkeverk, ki ima zgodovinske zasluge za detronizacijo tradicionalnega verbalnega gledališča in vzposta­ vitev odrske umetnosti na podlagi energije upora. V tej eksperimentalni skupini je sodelovalo še nekaj pomembnih pesnikov, med drugim Ivo Svetina, Andrej Brvar, Matjaž Kocbek, Tomaž Kralj, dramatik in režiser Dušan Jovanović. Ta generacija je odraščala v liberalnem vzdušju druge polovice šest­ desetih let, ko je politična in ekonomska odjuga v nekdanji Jugoslaviji sovpadala s tektonskimi spremembami vrednostnega sistema povsod po svetu: ob poslušanju glasbe Beatlesov in Rolling Stonesov se je prebujala Milan Jesih 585 Sodobnost 2025 Portret Milana Jesiha Boris A. Novak nova občutljivost, sveži kulturni in vrednostni modeli so povzročali ostro nezadovoljstvo z zarjavelo tradicionalno kulturo, kritične družbene ideje mednarodnega študentskega gibanja so dvigale prepih tudi v zadušljivi slovenski provinci. Estetiko in način življenja tedanje mlade generacije dobro dokumentira film Karpa Ačimovića Godine, ki ga je posnel s člani gledališča Pupilije Ferkeverk, v njem pa nastopa tudi Milan Jesih. Duh na Slovenskem nikoli ni premogel toliko domišljije in humorja ka kor v tistih letih! Umetnost nikoli ni bila tako svobodna! Ta ugotovitev uteg ne zveneti paradoksalno spričo dejstva, da je bil politični sistem še zmeraj globoko zakoreninjen v nedemokratični ideologiji. Toda bil je to čas, ko je na Slovenskem, v Jugoslaviji in v mednarodnih razsežnostih vladala ugodna, liberalna klima, ko so kritični intelektualci še verjeli v ures­ ničljivost novega sveta, ki so ga zahtevali, inovativni umetniki pa so uživali v sreči stvarnikov: na novo odkrita avtonomija umetnosti je omogočala na­ videzno neskončne izrazne možnosti. Bil je to čas naše mladosti. Naj mi bo zato dovoljen nostalgičen spomin na Šumi, epicenter tedanje ljubljanske boeme in umetniške avantgarde: ta bistrojček nasproti ljubljanske Drame je bil kultno zbirališče umetnikov, hipijev in aktivistov študentskega giba­ nja; tam smo na nekaj kvadratnih metrih dobesedno prestali svojo mladost. Rad se spominjam, kako smo iz Šumija ob sobotah popoldne romali na stadion blizu Plečnikove cerkve v Šiški bodrit drugega pesniškega Mila na, Deklevo, ki je igral v rugby klubu Ljubljana; Jesih je celo napisal himno tega kluba, ki je sprožala salve smeha in šport nega navdušenja, danes pa žal pripada ustnemu, nepisanemu kulturnemu izročilu, zato ob tem citatu ne bo oznake vira in se opravičujem obema Milanoma, če ta distih po spomi­ nu nemara napačno navajam: V soboto rad nag bi s teboj igral rugby! Ker je slovenska poezija že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja – pred vsem s futurizmom Antona Podbevška in konstruktivizmom Srečka Koso vela – doživela svojo zgodovinsko avantgardo, imenujemo jezikovne eksperi­ mente šestdesetih in sedemdesetih let neoavantgarda; inavguriral jo je Tomaž Šalamun s pesniško zbirko Poker (1966). Milan Jesih je pripadal drugemu valu neoavantgarde, ki se je od radikalnih eksperimentov vizual­ ne in konkretne poezije odvrnil v jezikovno igrivost, zato je literarni zgodovinar Taras Kermauner poimenoval to poetiko ludizem (iz latinske besede ludus – igra). Neobremenjene domišljijske in besedne igre, polne 586 Sodobnost 2025 Boris A. Novak Portret Milana Jesiha parodičnih in satiričnih bodic na kulturno tradicijo in socialistični poli­ tični sistem, zaznamujejo Jesihov pesniški prvenec Uran v urinu, gospo- dar! (1972), njegova “igra v enem samem nonšalantnem zamahu” Grenki sadeži pravice (1974) pa – ob igrah Dušana Jovanovića – predstavlja ne le najvišji dosežek ludistične dramatike, temveč tudi delo, ki je začrtalo estetske zakonitosti celotnega obdobja in artikuliralo življenjsko občutje mlade generacije v politično svinčenih sedemdesetih letih. Spomnim se, s kakšnim navdušenjem smo hodili gledat to predstavo, ki jo je režiser Zvone Šedlbauer režiral v eksperimentalnem gledališču Glej: sam sem jo videl približno dvajsetkrat, poznam pa tudi kolege, ki so šli Grenke sadeže pravice gledat vsak večer – vsi smo znali celotno besedilo na pamet in ga do onemoglosti citirali! Milan Jesih je eden največjih mojstrov jezika, kar jih premore sodobna slovenska poezija. Zanj jezik ni zgolj okrasna vinjeta čustva in misli, tem­ več razsežnost, ki ima svojo lastno gostoto in resnico. Zanj jezik ni zgolj posoda sporočila, temveč pesniška in človeška usoda. Ob branju Jesihove poezije začutimo vso upravičenost filozofske maksime Ludwiga Wittgen­ steina: “Meje mojega jezika so meje mojega sveta.” Spričo bogastva, sveži­ ne in pomenske večplastnosti Jesihovega jezika imamo občutek, da izrazna moč njegovih stihov razširja meje doslej znanega pesniškega sveta. Zgodovino slovenske poezije tvori vrsta globokih in prefinjenih lirikov, za katere sta večinoma značilni tragična življenjska usoda ter elegična pesniška drža. Radoživih, vitalnih pesnikov je v teh tesnih in tesnobnih subalpskih dolinah malo. Milan Jesih pa je v slovensko literarno zavest vnesel povsem novo vrednoto – plemenito spojino tenkočutnosti ter širo­ kega, vedrega, življenjskega humorja. Jesihova druga pesniška zbirka Legende (1974) je po krivici ostala v senci pozornosti kritike in literarne zgodovine. Tudi tu zbrane pesmi temeljijo na ludističnem načelu, ki pa ga pesnik okrepi z izjemnim ritmom in reto­ riko. Kljub igrivosti te pesmi spominjajo na zarotitvene obrazce, z (avto) ironičnim zaklinjanjem pa fingirajo izmišljene mitološke like. Gre za iz jemen dosežek čiste poezije v smislu, kakršnega je temu pojmu podelil Paul Valéry. V Jesihu pa je bilo zmeraj preveč pesnika in raziskovalca, da bi se za­ dovoljil z lagodnim eksploatiranjem rudnikov, ki jih je bil sam odkril. V času upadanja estetske in življenjske moči ludizma je bil Jesih eden prvih, ki so začutili potrebo po sintetiziranju avantgardistične svobo­ de izraza (predvsem pri kombinatoriki besed) z vrednotami klasičnega pesni škega izročila. Svoje inovativne pesniške postopke je začel podlagati z večjo sporočilnostjo in emocionalnim nabojem. – Če pogledamo nazaj, 587 Sodobnost 2025 Portret Milana Jesiha Boris A. Novak razločno vidimo, da je bil Milan Jesih eden od pionirjev postmodernizma v slovenski poeziji. Najbrž lahko prva znamenja porajajočega se postmodernizma zasle dimo že v Legendah, do sistema pa se postmodernistična poetika razvije v zbir­ kah, naslovljenih po redkih kovinah, Volfram (1976) in Kobalt (1980). Obe sta zgrajeni na tako dolgih verzih, da jih ni bilo mogoče tiskati običajno, vodoravno, v stolpcih, ki potekajo od leve proti desni, ampak obratno – navpično, v stolpcih, ki se začenjajo na dnu in tečejo proti vrhu strani. Pri tem pa ni bistven le nenavaden grafični učinek, temveč tudi in predvsem ritem – široko valovanje, ki je tako značilno in neposnemljivo, da ta dolgi verz lahko imenujemo kar jesihovski verz. Že v Legendah je dikcija nabrekla v svojevrsten besedni barok, dolžina vrstic v Volframu in Kobaltu pa je narekovala baročno radikalizacijo jezika, aktiviranje vseh plasti slovarja in sintakse, metaforično bogastvo, kjer obri­ si prepoznavnega sveta zmeraj znova doživijo metamorfozo v domišljijske, sanjske oblike, obstoječe le v jeziku. Nato je sledilo obdobje, ko se je pesnik prestrašil baročnega preobilja besed in je prekinil svoj načrt upesnjevanja periodnega sistema Mende­ lejeva. Začel je graditi na pesniškem temelju – na kratkih, miniaturnih pesniških utrinkih. Njegova lapidarnost pa vselej izžareva večpomensko sporočilo. S to kristalizacijo pesniških postopkov in estetsko­eksisten­ cialnega doživljaja se mu je v zbirki Usta (1985) posrečil pesniški čudež: ti drobceni lirični biseri odsevajo vesoljni svet. Skozi izkušnjo koncentracije izraza se je Jesih vrnil k poetičnemu izre­ kanju sveta, kar je bil prehod k njegovi zreli poeziji, ki jo zaznamujeta sonetna forma in verzni ritem jambskega enajsterca. Obsežni knjigi Soneti (1989) in Soneti drugi (1993) po mnenju mnogih kritikov in literarnih zgodovinarjev pomenijo enega izmed vrhuncev slovenske sonetistike ter enega izmed najvišjih dosežkov sodobne slovenske lirike nasploh. Tema prelomnima zbirkama se leta 2000 pridružijo Jambi, kjer ob sonetih pre­ vladujejo pesmi, sestavljene iz štirivrstičnih kitic, v letih 2007 in 2008 pa še dve zbirki – Tako rekoč in Mesto sto. Gre za umetnine, ki pomenijo svojevrsten mejnik v razvoju slovenske lirike. Ko je Jesih v svojih Sonetih demona Ironije obrzdal s poglobljenim in prefinjenim čustvenim nabojem, je ustvaril enega izmed najvišjih pesni­ ških dosežkov slovenskega postmodernizma. Sonetno obliko, ki je bila doslej rezervirana le za visoke teme in visok jezik, je “demokratiziral” z uvedbo vseh možnih plasti jezika in človekove izkušnje. Njegov verz sproža sveže estetske in pomenske učinke, ki dajejo domišljiji stvarnost 588 Sodobnost 2025 Boris A. Novak Portret Milana Jesiha in stvarnosti domišljijo. V Jesihovih Sonetih smo v kristalno čisti klasični obliki nenadoma zaslišali melodije in ritme stvari, ki doslej niso bile vred­ ne upesnitve. Z le njemu lastnim jezikovnim humorjem in (avto)ironijo je Jesih daroval svoj glas nemim kontinentom vsakdanjega socialnega in čustvenega življenja ter jih na ta način dvignil na piedestal Poezije. Zanimivo in plodno je, kako skozi Jesihove verze na palimpsesten način presevajo formulacije in pesniška dikcija največjega slovenskega roman­ tičnega pesnika Franceta Prešerna (1800–1849), ki je vzel v svoje roke jezik slovenskih kmetov in mu podelil moč evropskega duha in svetovne književnosti. Jezik, ki mu ni bilo namenjeno, da preživi, a je preživel, zahva ljujoč poeziji. Prešeren je na kongenialen način prevzel in v skladu s specifično naravo slovenskega pesniškega jezika adaptiral številne verz­ ne, kitične in pesemske oblike, ki so cvetele v srednjeveški in renesančni poeziji romanskih narodov in jim je romantika dala nov ustvarjalni zagon. Vrhunec njegove lirike v eksistencialnem smislu so gotovo Sonetje nesreče, v artističnem smislu pa je osupljiv dosežek njegov Sonetni venec (1833), v katerem preplete tri teme – hvalnico ljubezni, tlačeni domovini in pesni­ ški umetnosti. Čeprav je slovenski romantik uporabil pravila renesančne Sienske akademije, je sonetni venec še dodatno obogatil z akrostihom, predvsem pa je prvi pesnik v zgodovini svetovne lirike, ki je to igrivo in manieristično obliko družabnega dvorskega pesnikovanja napolnil s čust­ venim žarom in resničnim pesniškim sporočilom. Prešeren je vzpostavil temeljni model soneta, ki kot kanon lebdi nad celotno nadaljnjo zgodovino slovenske sonetistike (celo kadar se pesniki od njega oddaljujejo ali ga celo kršijo). Med pomembnejšimi slovenskimi pesniki so redki tisti, ki se ne izražajo (tudi) skozi sonetno formo. Po Prešernu se sonet ponovno povzpne do polnokrvne umetniške moči pri prezgodaj umrlem Dragotinu Ketteju, enem izmed štirih pesnikov sloven­ ske moderne. Spričo mediteranskega kulturnega obzorja je sonet osrednja izrazna oblika lirike Alojza Gradnika v prvi polovici 20. stoletja. V razvoju slovenskega soneta in modernizaciji pesniškega jezika je ključno vlogo odigr a la zbirka Odčarani svet (1939) Boža Voduška. Med drugo svetovno vojno preminuli pesnik France Balantič je tradicionalno strukturo pre­ šernovskega soneta obogatil z drzno metaforiko. Kljub prevladi prostega ver za je sonet ohranil svojo mikavnost tudi po drugi svetovni vojni: Ciril Zlobec oživi petrarkistično spraševanje o naravi ljubezni, Janez Menart in Ervin Fritz pa tradicionalno podobo soneta napolnita z anekdotičnimi prvinami in ironijo. Pomenljivo je, da sonet ni izgubil svoje vloge niti v obdobju radikalnega modernizma in neoavantgardizma šestdesetih in sedemdesetih let. Znotraj tega gibanja koeksistirata dva različna, čeprav 589 Sodobnost 2025 Portret Milana Jesiha Boris A. Novak medsebojno prepletena odnosa do soneta: po eni strani radikalno ekspe­ rimentiranje s sonetno obliko, pri katerem je najdlje prišel Veno Taufer (Podatki, 1972, Sonetje, 1979), po drugi strani pa esteticistična uporaba zvočne vrednosti tradicionalnega soneta, kjer so rime in ritem na ploden in svež način sintetizirani z metaforično gostoto in svobodno kombinatoriko besed; slednjo smer je na sledi Mallarméjevega in Valéryjevega principa čiste poezije uveljavil predvsem Niko Grafenauer v zbirki Štukature (1975). V obdobju postmodernizma sonet utrdi svoj pomen, saj postane “zaščitna znamka” rehabilitacije literarnega izročila zoper brezmejno avantgardi­ stično svobodo; skozi sonetno obliko se izražajo Miklavž Komelj, Aleš Debeljak in Milan Dekleva. Starejši mojster Kajetan Kovič je v zbirki Sibir- ski ciklus (1992) izdelal kristalno čiste sonete, ki se odlikujejo z naravno ele­ ganco in globoko sporočilnostjo. Pisec pričujočega portreta sem raziskoval izrazne možnosti sonetne forme s poetiko, kjer “zven besede pomeni in pomen zveni”, napisal pa sem tudi nekaj sonetnih vencev in coron. A duha časa je s svojimi soneti ujel prav Milan Jesih; ta umetniški dosežek se mu je – paradoksalno – posrečil prav skozi navezavo dialoga s Prešernom. Do velikega vzornika Jesih vzpostavlja kompleksen postmodernistični odnos afirmacije in ironije, nostalgije in blasfemije, priklona in odklona: prešernovski model soneta jemlje kot material, iz katerega s sodobno ob­ čutljivostjo gradi svoje in samosvoje videnje sveta. Jesihova verzifikacija je vrhunska: pesnik preigrava različne možne variante razporeditve rim; moške klavzule in rime, vključno z razširjenimi moškimi rimami, so po goste, kar je logična posledica Jesihova verzifikacija je vrhunska: pesnik rad preigrava raz­ lične možne variante razporeditve rim; v nasprotju s Prešernovo izključno rabo ženskih rim, ki zveni klasicistično čisto in visoko, so pri Jesihu pogoste moške klavzule in rime, vključno z razširjenimi moškimi rimami (kjer je naglas proparoksitoničen – na predpredzadnjem zlogu), kar je posledica Jesihove poetike, naravnane k upesnjevanju vsakdanjega jezika in “življenj­ skega sveta”. Jesih je moderniziral ritem jambskega enajsterca ter evfonične kriterije za rimanje, saj jih je prilagodil sodobni izgovorjavi, s to sprostitvijo pa odprl nov manevrski prostor za slovenski verzni ritem in rimo. Kulturni spomin pa še zdaleč ni edina razsežnost spomina, na kateri Milan Jesih gradi svoje pesniško videnje sveta. Čeprav je v svojih poeto­ loških izjavah pesnik karseda nezaupljiv do prvoosebnega lirskega izreka­ nja – osebno izpovedne poezije, kot se je svojčas po šolsko reklo –, pa njegovi soneti temeljijo na drobcih osebnih spominov in doživetij, ki jih pesnik s spretno igro zrcaljenja besed navda z občutjem privida in minljivosti, kot bi lebdeli na robu sanj in budnosti. Jesih mojstrsko menjava časovne perspektive in ravni, z nenadnimi preskoki iz sedanjosti v preteklost in 590 Sodobnost 2025 Boris A. Novak Portret Milana Jesiha iz predprihodnosti v virtualni večni zdaj pesniškega jezika pa stori, da se v živo zavemo smrtnosti in v isti sapi enkratne, neponovljive, čudežne vrednosti slehernega trenutka. Zgovoren primer je naslednja pesem iz Sonetov drugih (1993, str. 47): Večeri se. Baker zlat zatona samoten se gasi na robu dneva na hribih kot okrvavljena krona. Ona in on na vrtu tiho jeva pod šumotanjem zelenečih vej ljubezen, jed brez časa in spomina; on sem usedel se nasproti njej in se strmiva. Slast je bolečina in rana in že hkrati brazgotina. Veter, ki je zastal, hiti naprej skoz vrt, in z vlažno vrečko po obrazih nalahno, nehote naju oplazi; refleksno, hip neznaten, zamiživa; in že je noč, velika, nezmerljiva. Lepa, presunljiva pesem! In čeprav v zvezi z Jesihom kritiki hvalijo pred vsem njegovo jezikovno mojstrstvo, pesnik sam pa tudi zanika avtobio grafsko ozadje ter trdi, da je poezija imanentno in eminentno jezikovna dejavnost, je v njegovih zbirkah mogoče najti čudovite ljubezenske pesmi, ki jih odlikuje svojevrsten tih, pridušen, decenten in zato toliko močnejši čustven ton. Sklepna pesem Jesihovih Sonetov (1989, str. 93) je postavljena v oklepaj, s tem znamenjem pa nakazuje, da ne gre za direktno pesniško “iz­poved” in “pris­podobo”, temveč za avto­refleksijo, ki lastne pesniške postopke izpostavlja ironičnemu preizpraševanju. Pesnik razgrinja proces pesnjenja. Postopek tovrstnega samopremisleka je tipično postmodernističen: pesnik opazuje samega sebe pri delu ter premišljuje o naravi pesniške forme, v ka­ teri pesni; v tem primeru lahko govorimo celo o avtocitiranju. Gre torej za sonet o sonetu, zrcalno podvojitev soneta, ki osvetli vso zgodovino forme in pesnikov lastni ustvarjalni postopek. Obenem Jesih senzibilno, s pla­ stičnimi podobami nakaže, da je med pesniškim ustvarjanjem nemogoče zasledovati samega sebe, zato se ta samopremislek paradoksalno, a logično konča v nevednosti, sladki izgubljenosti nerazumevanja lastnega početja. Kot da nekdo diktira “neznane verze mi z obrobja sanj”. Ko se pesnik zbudi 591 Sodobnost 2025 Portret Milana Jesiha Boris A. Novak iz spanca, se ničesar ne spomni: “Buden ne vem ne teme ne besed.” Pravkar citiranemu, predzadnjemu verzu pa nato sledi emfatični vzklik proslav­ ljanja Poezije in Soneta kot kristalne pesniške oblike: “A je, pod zvezdami, je tak sonet.)” Ob vsej jesihovski ironiji je ta pesniška izjava tudi skrajno resna, zavezujoča, po svoji kozmični vertikali tudi izrazito simbolistična. Tudi verza “saj roža je bila v imenu rože, // celo srce v rečenosti srca” izražata simbolistično vero, da pesniška beseda izraža Resnico Srca in Sveta. Post­ modernistični postopek citiranja (tu naslova romana Ime rože Umberta Eca) je imenitno sintetiziran s simbolističnim izrekanjem Neizrekljive ga. In čeprav pesnik ne more izreči Neizrekljivega, ga opremi z atributi, ki sodijo v tradicionalno metafiziko, pri tem pa ideje opremi celo z velikimi začetni­ cami: “neznani verzi” so namreč “Obenem Luč, Lepota in Resnica”. Izjava, ki bi v pesmi kakšnega manj nadarjenega pesniškega amaterja zvenela kot nepoetična platonistična patetika, pri Jesihu zveni polno in prepričljivo prav zaradi konkretnosti pesniških podob “grizljanja svinčnika” ter humorja in avtoironije. Prisluhnimo tej mojstrski hvalnici čudežu pesnjenja! (Grizljal sem svinčnik ves preljubi dan in silil se z eno samo vrstico, kakor da bi z neba vabikal ptico, naj pride sest mi na odprto dlan, pa nič; a bežni spanec je doklical, ko sem sede zakinkal poklapan, neznane verze mi z obrobja sanj – Obenem Luč, Lepoto in Resnico –, da sem samo strmel pobit pobožen, pred silo, ki je budnost ne pozna, saj roža je bila v imenu rože, celo srce v rečenosti srca … Buden ne vem ne teme ne besed. A je, pod zvezdami, je tak sonet.) Štiri leta po izidu Sonetov, ki so nemudoma očarali ljubitelje poezije in korenito spremenili slovensko pesniško pokrajino, je Jesih leta 1993 izdal Sonete druge, ki so utrdili, obenem pa razširili in obogatili poetiko, s katero je epohalno zaznamoval obdobje postmodernizma. Njegov pesniški jezik je na ploden način razpet med čudežno vsakdanjost življenja in Lepoto, 592 Sodobnost 2025 Boris A. Novak Portret Milana Jesiha ki seva skoznjo in dosega simbolistične višave. Primer upesnjevanja kon­ kretne življenjske stvarnosti je naslednji iz Sonetov drugih (1993, str. 83): Ves dan sem živel. Najprej sem zarana pogledal, kaj se včeraj je spisalo (ukrotil patos: strast se piše z malo), šel ven, koder vrvela je Ljubljana, na trgu videl lepe ženske mlade, kupil sardele, jih doma zalil, avtor postal kozarčku marmelade, bral in podremal in se zbudil živ in živel še naprej. Proti večeru, kakor sem bil se pravi čas nameril, sem krog vratu zadrgnil si kravato, se nadišavil in odšel v teater. Komad je bil puščoben in neslan. Spil šardonejček. Živel sem ves dan. Simbolistično vertikalo nedosežnosti in večnosti, prisotnosti­in­nedotak­ ljivosti spominov, odsotnosti­in­stvarnosti sanj izreka čudovito nežen, a obenem tudi duhovit sonet (1989, str. 63): Sanjam spomin, a se spominjam sanj? Slavci žgolijo ob počasni reki in nizko v glavi v forte vstaja neki oddaljen glas, od težke sle teman, da me s podobo iz kresnic premoti – lebdi dekle, ki ljubim jo od zmeraj, z drugega brega lahna mi naproti: bosa po vodi, bela iz večera, s krilom do pet, vendar si ga ne zmoči (kaj v igri z njim počenja vetrov sin!), prav sem prihaja, milo vseh milin, s cvetlico v roki in pogledom žgočim, ki zdaj ga, in nasmeh, zlahka razločim – te sanje pomnim, sanjam ta spomin. 593 Sodobnost 2025 Portret Milana Jesiha Boris A. Novak Ni pesnika, ki bi znal na tako naraven, presenetljiv in poetičen način “so­ ­in­zoperpostaviti” (termin ruskega strukturalista J. M. Lotmana) banalno, smešno vsakdanjo stvarnost in vertikalo prvih­in­poslednjih reči: Popoldne sem, omotičen od vina, zaspal na vrtu. Z bosimi nogami po nebu sem tacal; tačas na rami je papagajček lahek, dih spomina, mi šepetal v uho pornografijo, da so na usta sedale čebele mi iz nasmeha pit in da so rdele nedolžne oblačice sramežljivo. Predramil sem se, ko zašlo za griče je blago sonce in kot z ognjem v rano trd hlad mi je za srajco segel z roko: prazno vesolje nad menoj globoko je vase že bilo vsesalo ptiče in je, neznansko, zevalo nad mano. Tako kot Sonete je Jesih tudi Sonete druge sklenil s sonetom, ki ga je postavil med oklepaj (str. 110). Tudi tu imamo na delu simbolistične vertikale – tišino, ki “šine iz utajenega spomina,” in “dom v neizrečenosti daljav”. Zato nas ne bo presenetilo, da je tudi zadnji sonet zbirke Jambi (2000) postavljen v oklepaj. Ta zbirka pa ne obsega le sonetov, temveč tudi pes­ mi v kitični obliki samih štirivrstičnic, najpogosteje zgrajenih na samih štirivrstičnicah, pogosto tudi na kvadratu štirih štirivrstičnic. Gre tudi za nosilno kitično obliko zbirk Mesto sto in Tako rekoč, ki sta obe izšli leta 2007. Uvodna pesem knjige Mesto sto je po stvariteljski pesniški gesti graditve mesta izjemno duhovita in očarljiva, sporočilno pa po eni strani izraža M ila no vo pr edanost mestu kot najbolj človeški obliki življenja (v) skupno­ sti, po drugi in tretji in stoti strani pa stvariteljsko moč pesniške domišljije, domišljije kot stoternega doma (str. 5): Brž ko prispem – ni daleč, še v Evropi –, že vtem, ko se iztovarjam, mesto postavim – kam pa naj izstopim? –; zasilen kolodvor, nekaj bulvarja, 594 Sodobnost 2025 Boris A. Novak Portret Milana Jesiha onkraj obris hotela neskončan (zadošča: ne bi dvakrat ga pogledal, še kdor bi moral mimo slednji dan), ti, pošta, stopi zraven za sosedo, na obakraj steci, sklenjena zidava: vse hiše kot en pomnožen obraz – kakor je jata en golob, ki vzplava stoteren prhutaje srat na nas (nas: ker stojim, s kovčkom pri nogah, sam za vseh svetov vse tujce tujec) –; še suh cingljajcelj tramvaja dodam za grund vedute; in poimenujem, kar se mi zdi, da gledam vseokoli, z latinskim vodnatim imenom starim, v spomin potaknjenim otroku v šoli, in v to neznano zložno zaviharim. Ta pesem na najlepši možni način pove, da je MESTO zmeraj STO, stoter­ no, da se v mestu naša posebna identiteta postoteri in smo torej v mestu s stoterimi drugimi življenji in usodami sicer omejeni, a tudi stoterno večji. Tako pesnik “mesto postavi”, nato pa “v to neznano zložno zavihari”. Tako je Milan viharil po pesniško razviharjenem in zahvaljujoč njegove­ mu humorju neskončno pisanemu centru sive, socialistične, provincialne Ljubljane v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, naj se po jesihovsko poigram z besedami: MESTOLETJA. In tako sva pod mar­ šalskim vodstvom Milanovega humorja viharila po starem Sarajevu na pesniškem festivalu, ki ga je organiziral najin prijatelj, žal pokojni pesnik Josip Osti, v istem sivem, socialističnem, a neskončno idiličnem času pred našim poslednjim štetjem – pred vojno in obleganjem Sarajeva. Moderna in postmoderna upesnitev razmerja med pesnikom – oziroma širše: posameznikom – in družbo ne more mimo epohalne uprizoritve mesta kot življenjskega prostora anonimnih množic v poeziji Charlesa Baudelaira. V drugi izdaji prelomne zbirke Rože zla leta 1861 je Baudelaire prvotnemu izboru stotih pesmi, ki je bil nasilno iznakažen s sodno pre­ povedjo šestih pesmi, dodal cikel Pariške slike, pomemben zaradi tematike velemesta. Pariz je bil eno izmed prvih mest, ki je doživelo to globoko metamorfozo. Z nastankom velemest se je seveda spremenil tudi položaj 595 Sodobnost 2025 Portret Milana Jesiha Boris A. Novak posameznika: industrijska revolucija 19. stoletja je povzročila nastanek t. i. “množične družbe”. Motivi urbanega in industrializiranega okolja, ki prej niso bili “upesnitve vredni”, na ta način dobijo domovinsko pravico v poeziji, kar je ena izmed inovativnih Baudelairovih zaslug za zgodovino evropske poezije. Prav ob teh pesmih je nemški filozof Walter Benjamin v sijajnem eseju O nekaterih motivih Baudelairovih Rož zla razvil analizo spremenjenega položaja umetnosti v času množične družbe: v odnosu do množice – fenomena, ki je sad industrijske družbe 19. stoletja – je pesnik “flaneur”, sprehajalec, opazovalec, ki uživa v svoji obrobni vlogi. Benja­ min lucidno pravi, kako klišejska ljubezen “na prvi pogled” v množični družbi izgubi svojo sladkobno neproblematičnost in postane ljubezen “na zadnji pogled”, saj se usodi oseb, ki sta se za trenutek srečali s pogledi, nikoli več ne bosta križali; namesto razvodenele “romantične” ideologije večne ljubezenske sreče Baudelaire torej vzpostavi ljubezen kot trenutek, zaznamovan s smrtjo, kar najbolj prihaja do izraza v sonetu Za Mimoidočo. Zdaj pa prisluhnimo jesihovski upesnitvi tega motiva v zbirki Mesto sto, ki je izšla natanko 140 let po objavi cikla Pariške slike. Skozi več pesmi se v variacijah ponavlja občutje, ki ga na način definicije že z začetnima verzoma uvaja pesem na str. 69: “Mesto je tuje. Mesta so vsa tuja. / Mesta so pravzaprav tujota sama.” Izrazito jesihovski je lirski monolog, ustrezno označen z navednicami premega govora (str. 73): “Živim v predmestju v sobici najeti. Tako se pričakuje, da tujec živel bo na tujem – tuj tloris, mebel tuj, tuji predmeti, vključno z zrcalom in kretenom v njem – ki spake in jezik in prezir mu kaže –; v tujem jeziku iz knjižne stelaže tujih duhov zbor glumi, zdaj objem in strast, zdaj mržnjo in strast, zdaj strast in smrt. V še globlje tuje okno se odpira, z znucano rimo v tuji mrzli vrt in v vselej tuji tuji čas večera; v robidju vrtnic, z žico ogolelim, in v nebu, polnem zvezd: sam nič brezdušen. Če oči zaprem in se odselim: povsod je tuje in doma najtujše.” 596 Sodobnost 2025 Boris A. Novak Portret Milana Jesiha Antologijski je zadnji verz, ki mu grozo podeljuje tudi duhovita besedna igra: “Povsod je tuje in doma najtujše.” Jesihov najbližji pesniški kolega in prijatelj Ivo Svetina je lucidno inter­ pretiral imaginarij in sporočilo zbirke Mesto sto v nadvse pohvalni kritiki z odličnim naslovom Urbanist Milan Jesih, kjer med drugim beremo (2008, str. 64): “Pesnikova edina naloga je, je menil Mallarmé, da si v samoti iz­ kleše GROBNICO. Milan Jesih se ne meni za to Mojstrovo misel, saj on v samoti piše mesto, Mesto sto. Mesto, izsanjano nekje na relaciji med Gogo in Ljubljano.” Naslov pesniške zbirke Tako rekoč je tudi tipično jesihovski, saj postavlja lastne pesniške izjave pod narekovaje, realnost pa v oklepaj umetniške kvazirealnosti, kar je gotovo v skladu s fenomenološko estetiko, še bolj pa z večplastnostjo pesniškega in še posebej Jesihovega jezika. Tudi tu so objavljene antologijske pesmi v širokem razponu od diktature domišljije in humorja do presunljive nežnosti in ranljivosti, kar vse se pri Jesihu na mojstrski in pretresljiv način prepleta. Naj kot glasnogovornica diktature domišljije in humorja spregovori naslednja pesem (str. 8): Jaz vérujem v vélikega praptiča, ki v pumparicah po pradavni modi ošaben po dvoriščih zložno hodi in ga kokošji kokodajs veliča; in verujem v njegov dvomljivi prav, kadar pod nebes z gnoja kikirika, kot bi se v kikirika slast zažgal, da izblini se za hip slepeča slika, pa dolgo se, prafeniks, spet oveda, kot slednje bitje, ki prihaja iz niča, in se ove in sebe in pogléda zbora, ki s kokodajsom ga veliča –, v vélikega praptiča izrekam credo – golič negoden, ves svoj vek v plenicah –, v njegovo silno prvo prabesedo, ki z njo me iz da grla je izklical biti na časa vselej skrajni rob; v ptiča, ki brusi kljun ob led sred zime onkraj dežel in tokraj prispodob in enkrat samkrat kavsne in že ni me. 597 Sodobnost 2025 Portret Milana Jesiha Boris A. Novak Eden izmed najbolj tematsko šokantnih, a umetniško presenetljivo plod nih “projektov” je Jesihova zbirka Maršal (2017), kjer naslovna figura ne pomeni nikogar drugega in nikogar manjšega kot edinega jugoslovanske ga maršala. Čeprav je poimenovan le po svojem vojaškem rangu – ki ga je, mimogrede, Josip Vidmar predlagal na Drugem zasedanju AVNOJ­a (Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije) v Jajcu leta 1943 – ne more biti no benega dvoma, da gre za Josipa Broza Tita, Vrhovnega komandanta Na­ rodno osvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugo slavije v drugi sve­ tovni vojni, generalnega sekretarja Komunistične par tije oziroma poznejše Zveze komunistov Jugoslavije in doživljenjskega predsednika nekdanje skupne države. Pod peresom kakšnega pesniškega diletanta bi taka tema zdrsnila bodisi v slepo občudovanje ali v zagrizeno kritiko, v obeh primerih krepko ideološko začinjeno. Jesih pa z neverjet nim bogastvom čutno na­ zornih detajlov in pesniških podob nariše obdobje Titove vladavine, in sicer skozi domiselno vizuro, kako so Tita doživljali navadni ljudje (tu predvsem “mati” “lirskega subjekta”, plesalka, zaljub ljena v Maršala), kar omogoči po eni strani poetične, po drugi strani pa neskončno smešne situacije in prizo­ re. Jesihov jezik tu na mojstrski način preigrava vse mogoče jezikovne regi­ stre, vključno z značilnim slo varjem socialističnega štetja, razpetega med banalno, a čudežno realnost in napihnjeno retoriko ideologi je. To je tema, ki jo je zmogel s tako jezi kovno bravuroznostjo in umetniško večplast nostjo upesniti le Milan Jesih. Pri sluhnimo prvi pesmi (str. 7): Maršal si dni davno minule mizico bil privlekel je iz hiše, reže si h kruhu špeha in čebule, nožiček si ob irharice briše – napev nemara komaj slišen s harmonike v junijskem vonju lip z bližnjega vrta traja kratek hip in spet umolkne, da je zdaj še tiše –; če uslikam predenj zvrhan poliček, prizor je še bolj poln, še bolj poveden in dosti bolj resničen. Tako ga opazujem tam sedeti, našega ljubega maršala, pred pičlimi šestdesetimi leti. Za ta pogled, nebesa, hvala. 598 Sodobnost 2025 Boris A. Novak Portret Milana Jesiha Umetniška gesta IRONIJE, ki jo je Hegel ostro kritiziral pri najbolj radi­ kalnih nemških romantikih (npr. E. T. A Hoffmannu, avtorju domišljijsko bogatih in srhljivih pravljic ter romana Doživetja mačka Mura), je v Milanu Jesihu dobila svojega velikega mojstra! (Dobro bi zvenela zanj oznaka Veliki mojster prostoironične lože!) Značilno za ozke prostore naših subalpskih dolin pa je, da si niti v času ustavno razglašene demokracije in svobode izražanja naš domnevno tako svobodoljubni kulturni prostor ni upal pohvaliti Jesihovega Maršala tako, kot bi si zaslužil. Kajti bolje je biti previden, nikoli se ne ve, kaj si utegne kak skrit maršaloljub misliti o smešnih detajlih portreta Velikega Vodje ali pa – še huje – kaj utegne kak današnji maršalofob, sevé nekdanji maršalofil, ukreniti zoper restavracijo Maršalovega kulta, brrr … Zbirka Lahkoda (2013) sledi tonu Maršala in ga – neverjetno, le kako je to mogoče, a lahkoda! – preseže po popolni, popolnoma nori, divji, neskončno smešni diktaturi humorja, ironije in avtoironije. Ali obstaja kakšen višji poveljniški naziv od maršala? V običajnem svetu in zgodovini ne. V jesihovskem jezikovnem kozmosu pa … lahkoda. Pa pojdimo in medias res, k pesmi, kjer se oglasi tudi vsedopuščajoči izraz LAHKODA, ki pusti biti vsemu, kar je, kakor je, in vsemu, kar ni, kakor v domišljiji in jeziku pač je (str. 46): Moj stric ima tri tete: eno češe – lasje so radi fetiš, če si plešec –, drugo lasa, ne, ker da kaj je kriva, ampak stric ob vreščanju žensk uživa, in tretjo s svitom slednji dan pobrije – lasek; ga ni na vsej; in dlačka: ni je –, pa polovi jih ročno in v šopek zveže, se z njim požene v ure nizke ježe v pozabo čez prerije in savane in skoz spomine v tundre, pampe, stepe, skoz skrite upe in neodkrite epe, skoz mesta zgažena, vasi požgane, skoz vse, kar je in bi bilo mogoče, lahkoda in verjetno in nemara količkaj več kot zgolj slepilna utvara – zgolj zrak, skoz zrak potočen – 599 Sodobnost 2025 Portret Milana Jesiha Boris A. Novak ga v solzah potočit na srčev grob. Potem se peš ob konju črnem na gradec k ljubim tetam vrne jih česat, cukat, brit v jutrove sobe. Potem ko je s pesniško zbirko ironičnih in neskončno veselih hvalnic okro­ nal zgodovinsko detroniziranega in popljuvanega Maršala, je Jesih storil še zadnji in največji prekršek pri upesnitvi še bolj in kar najbolj najbolj proskribirane tme, te najbolj črne temè v času politične korektnosti in strahopetne defektnosti (str. 37): Stara fašistka v svoji borni koči zvečer sedi pri borni razsvetljavi, si v črno šalčko črne vode toči in vpije v radio: “Daj, ne zajebavi!” Črne solze drsijo ji po licih, v kofe ji kapajo in ga grenijo: “Laží, da na kozlanje gre resnici! Kaj nam vsiljujejo demokracijo, ko hočemo brkatca, da bo vladal odločno, samovoljno, brezobzirno, orjaka, ki bo vedel, kaj bi rada, in me ozmerjal kdaj z zabito štirno, molčati mi ukazal in me ustavil, če izražala bom voljo ljudskih množic, me v strahu držal in mi jih naložil po pukeljnu, če treba, in po glavi, hvalil, kako je krepka moja kava; z menoj počičal po večerji; z basom, ki sanje vzdramlja, me uspaval; vso noč me objeto čuval pred vampirji.” Kot je bilo razvidno že v zbirki Usta (1985), s katero je Jesih zapustil avantgardistično avtonomijo jezika in do skrajnosti zgostil izraz, pod tako mojstrskim peresom tudi skrajna ekonomija izraza izžareva ogrom­ no pomensko večplastnost. V zadnjih letih je Jesih svojo priljubljeno 600 Sodobnost 2025 Boris A. Novak Portret Milana Jesiha kitično obliko štirivrstičnic skrajšal in zgostil na dve kitici, formo, ki se je mestoma pojavljala že v prejšnjih zbirkah. Ta kitična oblika pa popol­ noma prevlada v knjigi Namreč (2022) in formalno zaznamuje sedanjo fazo Jesihovega pesniškega iskanja in raziskovanja: kljub jedrnatosti tega kanoničnega, a grafično raznolikega kitičnega okvirja Jesihove “pesmice” rade zajamejo celotno življenjsko zgodbo, obenem pa so tako dialoške v bahtinovskem smislu trka diametralno različnih življenjskih nazorov in pogledov, da jezikovno in sporočilno bogastvo daleč presega obseg osmih verzov. Integralna razsežnost te dvokvartinske Jesihove pisave postane tudi sam prostor: grafična razvrstitev verzov ni zgolj konvencionalna, z “levo naslonko” verznih začetkov, ampak so verzi pognani v gibanje, začetki se radi umikajo na desno in ustvarjajo zanimive grafične diagonale, predvsem pa zdaj med besedami spregovori zamolk, belina papirja, ki ni nikoli praz­ na, temveč vsebuje neizrečena sporočila. Ta postopek pisave bistveno razburka tudi verzno ritmiko, saj ustvarja dramatične tišine, iz katerih besede črpajo skrivnostne, neizrečene, a jasno slišne besede Neizrekljive­ ga … Oglejmo si primer iz zbirke Namreč (str. 40): * * * Davi je spet na rob vsega prišel sedet en filozof, ki se mu zdi očitno najbolj prav, če spraševanja o smislu sit tam čez z nogami bo bingljal in bolščal dol v nebit. Ob vsej ozemljenosti in humorju Jesihovega jezika pa velja opozoriti tudi na decentno, a izrazno in čustveno izredno močno duhovno vertikalo, ki sega od tega sveta, kjer smo za nekaj časa zbrani mi živi, do onega sveta, kjer so zbrani vsi tisti, ki jih ni več na našem svetu. V tem smislu premore Jesihova poezija naravnost dantejevsko ambicijo in izrazno moč priklicati “onstranstvo”. Kakor v prejšnjih zbirkah tudi tu Jesih v oklepaje postavi tiste pesmi, ki razlagajo njegovo poetiko in sporočilno etiko; uvodna pesem (str. 6) 601 Sodobnost 2025 Portret Milana Jesiha Boris A. Novak upesnjuje prav temeljno optiko, da te pesmi izgovarja glas nekoga, ki ga ni več in je pesem njegov spomin na čudež življenja: (Nekoč, saj sem o tem že kaj razkril, sem gorko ilo se potepal po šumnih vzhodnih velemestih, po sto in sto milj brezljudnih stepah in v pristaniščih s tujci vino pil, poln mišičnih moči in preobjesti. Kje zdaj so leta – saj po svoje lepa – ko sem bil živ.) Izjemno lepa in poetična v najvišjem smislu besede je zbirka z jesihov skim naslovom Tudi (2024), ki jo je s senzibilnimi likovnimi podobami opremil kipar in slikar Mirko Bratuša. Tudi v tej zbirki je mogoče ponovno občudo­ vati izjemen razpon med humornim in ironičnim upesnjevanjem čudežne­ ga vsakdana ter prvimi in poslednjimi stvarmi. Branje teh pesmi omogoča izjemen užitek in služi v čast bogastvu slovenskega jezika. Z božan sko gesto jezikovne svobode Jesih spravi v pičlih osem verzov stva ritev sveta (str. 79): Včeraj, ko se je svet začel – ob štirih, če nisem kaj neprav na uro gledal – in z njim plesnivi kozji sir in vsem nam ljuba literarna veda in src nadele avbe si in peče in za prepih se derete: “ej, vleče, a sem ti rekla, da zapiraj!” – ob štirih, mislim, in bilo je včeraj. Tu je tudi pesem, v kateri Jesih oživlja spomin na bufet Šumi, ki je bil sveti kraj stvaritve sveta naše uporniške generacije, generalštab slovenske umetniške avantgarde in protestnega študentskega gibanja. Prostor je imel kvadraturo dnevne sobe, vsak dan pa smo se v njem gnetli kot sardine, še posebej od 12. do 14. ure in od 19. do 20.30. Šumi je premogel le tri stolčke in pult na sredi, na katerem je rad jezdil Milan Jesih in kričal: “Ves svet je en sam bufet!” In kako se tega mitičnega, svetega kraja naše mladosti, ki ga žal ni več, spominja Milan Jesih, osrednji pesnik Šumija? Z mladostno jesihovsko zajebancijo, takole (str. 35): 602 Sodobnost 2025 Boris A. Novak Portret Milana Jesiha Edini grizli, ki sem ga kdaj videl, čemel je v Šumiju za šankom – leta katerega, ne vem natanko –, pil žganje in si luščil arašide. Nihče ga ni poznal in on nikogar, takšnim smo pravili tranzitna stranka, Je bil grizli ali le vloga? Ko je odšel, ni tam nič manjkal. Predlagam bralkam in bralcem, da namesto mojih razlag sami vzamejo Jesihove pesniške knjige v roke in jih po kapljicah berejo in prebirajo, mor­ da tako, kot smo svojčas, v hipijevskih šumijevskih časih, brali japonske haikuje – po enega na dan. Milan Jesih je vsestransko nadarjen književnik, ki del svoje ustvarjalne energije posveča tudi prevajanju. Dolgujemo mu vrhunske prevode Puški­ novih pesmi ter ruskih dramskih klasikov – Ostrovskega, Gogolja, Čehova, Gorkega, Bablja, Bulgakova in drugih. Že dobrih dvajset let gara tudi na ambicioznem projektu: potem ko je Oton Župančič, ki velja za največjega slovenskega pesnika prve polovice 20. stoletja, skupaj z nekaterimi drugi­ mi prevajalci prevedel celotnega Shakespeara in s tem opravil pomemb no kulturno dejanje, se je Jesih lotil ponovnega prevajanja ključnih Shake spea­ rovih iger; gre za prevode, ki so pomensko in formalno zvesti izvirniku, ki pa izžarevajo sodobno jezikovno in estetsko občutljivost. Ne nazadnje naj omenim še eno področje Jesihove ustvarjalnosti – njegovo ustno poezijo. Ni literata in ni človeka na Slovenskem, ki bi imel tako sposobnost jezikovnega improviziranja kot Milan. Njegovi gostilniški domisleki so nenapisane pesmi trenutkov, ki jih ta pesnik velikodušno trosi v veter časa. Njegove pesniške krilatice in epigrami so zaznamovali jezik celotne mlade generacije sedemdesetih let. Spominjam se časa, ko smo množično ponavljali Jesihove “štose”, ker so tvorili “šifre” našega generacijskega doživljanja sveta ter komunikacijskega prepoznavanja in komuniciranja. Milana Jesiha poznam že dobrih petdeset let – neverjetno, polovičko stoletjeca! – in se zmeraj razveselim, kadar ga srečam. Kajti Milan Jesih ožarči ves prostor okoli sebe s plemenitim, človeško širokim in toplim humorjem. Nekoč, davnega maja 1975, mi je pomagal z modrimi nasveti, ko sva se razšla z mojo Véliko Mladostno Ljubeznijo. Hvala, Milan! 603 Sodobnost 2025 Portret Milana Jesiha Boris A. Novak