Tradicion o a n l a ne n e o brti v d olini n z gornj n e K olpe p i n Čabrank n e k e t er o kolici Tradicion o a n l a ni n o brti Ogranak Matice hrvatske u Čabru u d olini g ornje K upe p i Čabrank n e k e t e njeno n j okolini 978- 953- 7541- 34- 7 Tradicionalne obrti v dolini zgornje Kolpe in Čabranke ter okolici v 19. in prvi polovici 20. stoletja ÷ Tradicionalni obrti u dolini gornje Kupe i Čabranke te njenoj okolini u 19. i prvoj polovini 20. stoljeća Marko Smole Poročilo raziskovalne delavnice, avgusta 2010 ÷ Izvještaj istraživačke radionice, kolovoza 2010. godine Plešce, 2012 Vsebina Sadržaj Uvod…………………………………… 2 Uvod…………………………………... 21 Tradicionalne obrti v dolini zgornje Tradicionalni obrti u dolini gornje Kolpe in Čabranke ter okolici v 19. in Kupe i Čabranke te njenoj okolini prvi polovici 20. stoletja………..……... 6 u 19. i prvoj polovini 20. stoljeća……. 24 In kako danes?...................................... 15 A kako danas? ...................................... 33 Iz zgodovinske statistike……….…..… 16 Iz povijesne statistike………………… 34 Traditional crafts in the upper Kolpa Opisi obrti v pleškem govoru / Opisi and Čabranka river valley in 19th and obrta u pleškom govoru / Crafts first half of 20th century description in local Plešce dialect……………..…..…………….. 17 English abstract……………………. 35 CIP zapis dostupan u računalnom katalogu Sveučilišne knjižnice Rijeka pod brojem: 130112009 ISBN:978-953-7541-34-7 UVOD jasnejšo sliko o stanju tradicionalnih obrti v obdobju od prve polovice 19. stoletja do Raziskovalna delavnica, ki je bila organizirana obdobja takoj po drugi svetovni vojni. Iz od 16. do 20. avgusta 2010 v sklopu projektov raziskave je bil izvzet le Čabar, ki bi kot Etnološke zbirke Palčava šiša v Plešcih, v upravno središče območja od sredine 17. dolini obmejne reke Čabranke, na meji stoletja, kljub svoji prikrajšanosti zaradi lege v Gorskega kotarja na Hrvaškem, Kočevske in globoki dolini, potreboval posebno raziskavo. Notranjske v Sloveniji, je zbrala mlade ljudi željne bolje spoznati svoj kraj in njegovo nematerialno dediščino, povezano s tradicionalnimi domačimi obrtmi, ki so se na območju razvijale tekom zadnjih sto in več let. Dediščina krajev na obeh straneh državne meje Hrvaške in Slovenije, od cerkvice sv. Ane v zgornji kolpski dolini, preko Mirtovičev, Slika 2: Domačini in Prezidanci v Babnem Bosljive Loke, Osilnice, Zamosta, Plešc, Polju. Črnega potoka, Čabra, Gerova, Tršća, Kozjega Vrha, Prezida do Babnega Polja, sestavlja Na osnovi zbranih podatkov smo pripravili zgodbo o življenjski povezanosti tega območja razstavo, na kateri z mladimi domačini v v zgodovini. pleškem govoru, ob predmetih iz Etnološke zbirke Palčava šiša, predstavljamo nekaj glavnih obrti v Plešcih in Zamostu ter dolini Čabranke. Rezultat enotedenskega terenskega dela je bilo tudi dvajset ur avdio-vizualnih posnetkov in dramska prireditev, pripravljena med delavnico na Palčavem skednju. Prikazana je bila po 5. pohodu iz Plešc in Zamosta na Sveto Goro, na trgu pred župno cerkvijo v Slika 1: Razgovor pri kolarju v Gerovem. Plešcih, 21. avgusta 2010. Iz posnetega materiala je bil zmontiran 32 minutni DVD Pri obhodu vasi smo snemali pripovedovanja v film z naslovom » Naši pamejnki«, ki združuje govorih posameznih krajev in raziskovali ter pripovedi o nematerialni dediščini krajev v evidentirali obrti, s katerimi so se kot z glavno različnih lokalnih govorih pripovedovalcev. podjetniško dejavnostjo, poleg ostalega Zadnji rezultat je knjižica, ki je pred vami in za kmečkega dela v hiši, hlevu, na polju ali v katero upamo, da bo k raziskovanju obrti, gozdu, ukvarjali njihovi prebivalci. Naš njenih izdelkov in kulturne dediščine krajev najstarejši informator je bil stoletnik Josip pritegnila še koga. Na slovenski in hrvaški Janeš-kolar iz Gerova. Tako smo, zahvaljujoč strani - zato je dvojezična. V njej pa lahko njemu in ostalim informatorjem, lahko dobili 3 preberete tudi to, kaj so v pleškem govoru o • Josip Janeš iz Gerova, letnik 1909, najstarejši kolar, nekaterih obrteh iz svoje vasi zapisali • Antun Volf iz Crnih Lazov pri Trstju, srednješolci - domačini. letnik 1930, kovač, • Slavko Malnar iz Ravnic pri Trstju, letnik 1937, poznavalec čabarskega kraja, avtor knjig o njegovi zgodovini in govorih, • Marijana Klepac iz Trstja, letnik 1934, pripovedovalka o nekdanjem življenju v Trstju, pesnica v domačem govoru, • Slika 3: Pri Jezircu v Zamostu. Božena Leskovar iz Prezida, letnik 1948, Ludvik Kovač iz Prezida, Naši sogovorniki na terenu so bili: letnik 1950, in Petar Lautar iz Kozjega vrha, letnik 1949, informator • Dragutin Kovač iz Zamosta, letnik o življenju v Prezidu in okoliških 1926, v njegovi rodni hiši so imeli vaseh, mlin, kovačijo in žago na Jeziri, • Alenka Veber - Rihtarjava iz • France Malinarić iz Zamosta, letnik Babnega polja, letnik 1976, urednica 1956, edini aktivni žagar na zadnji in poznavalka svojega rodnega kraja in ohranjeni žagi venecijanki na vodni njegove okolice, Lojzka Lipovec, pogon, letnik 1931, Marija Antončić, letnik 1937, Pepca Strle Jožefa, letnik 1937, • Andrej Žagar iz Zamosta, letnik Frančiška Veber, letnik 1940, Sašo 1971, edini aktivni mlinar na mlinu na Ožbolt, letnik 1974, Nino Bajec, vodni pogon v dolini, letnik 1993. • Jože Pršle iz Plešc, letnik 1934, sin poznanega čevljarja, • Jože Ožura iz Osilnice, letnik 1943, profesor zgodovine, poznavalec osilniškega kraja, • Jože Janeš iz Osilnice, letnik 1929, osilniški mežnar, • Olga in Marica Lenac in druge ženske iz Bosljive Loke, iz rodbine zidarja in kasneje gostilničarja, izdelovalke cvetja iz papirja, • Jože Gorše iz Mirtovičev, letnik 1940, naslednik kovaške rodbine, ki je obnovil rodbinsko kovačijo, Slika 4: Raziskovalni tim na zaključni • Josip in Vera Jelenc iz Gerova, prireditvi pred pleško cerkvijo. mizar in njegova žena – po Pri raziskovanju smo leta 2010 sodelovali: pripovedovanju naslednica rodbine Petra Klepca iz Malega Loga, • vodja Marko Smole iz Ljubljane, mr. • župnik Ivan Troha iz Gerova, letnik sc. elektrotehnike, ljubiteljski etnolog 1945, poznavalec gerovskega in in muzealec, celotnega čabarskega kraja, • Marija Malnar iz Tršća, prof., znanstvena sodelavka na FF Zagreb, 4 • Mirjana Žagar iz Tršća, študentka • Slovensko kulturno društvo Gorski zgodovine in pedagogike na FF kotar, Prezid, Ljubljana, • družina Palčavih, vaščani in vaščanke • iz Plešc in okolice. Tomislav Čop iz Gerova, študent filozofije in umetnostne zgodovine na FF Rijeka, • Klara Modrić iz Gerova, bodoča študentka na FPZ v Zagrebu, • in srednješolci: Jelena Šoštarić, Josipa Kovač in Goran Poje iz Plešc. Slika 6: Razgovor pri Lenčevih v Bosljivi Loki Knjižica je natisnjena s pomočjo sredstev Urada vlade Republike Slovenje za Slovence v Slika 5: Predstavitev delavnice na zaključni zamejstvu in po svetu in projekta Palčave šiše prireditvi v Plešcih, 21.avgusta 2010. za leto 2012. Najlepša hvala prof. Mariji Malnar za pomoč pri urejanju hrvaškega besedila, Slavku Malnarju iz Ravnic pri Trstju za zadnji pregled in ureditev narečnega dela, Matici Hrvatski ogranak Čabar ter prof. Ivici Janešu iz Makovega Hriba pri Trstju za založništvo, uredniško delo in pomoč. Hvala vsem, ki so se pogovarjali z nami na terenu in podarili svoj čas in spomine naslednjim generacijam. Najlepša hvala družini Smole - Palčavim in vsem našim informatorjem, obiskovalcem popoldanskih predavanj, pohodnikom na Sveto Goro, pleškemu župniku Jožetu Malnarju za mašo, donatorjem in vsem vaščanom, ki sodelujejo pri projektih Palčave Slika 7: Pred Palčavo šišo v Plešcih šiše. Etnološka zbirka Palčava šiša, Plešce, Pri realizaciji projekta so z donacijami Hrvaška: pomagali: • Urad vlade Republike Slovenije za za Marko Smole Slovence v zamejstvu in po svetu, Ulica A. Muhvića 28 • Grad Čabar, 51303 Plešce - HR • Slovensko etnološko društvo, smole.marko@gmail.com • Lož – Metalpres, Plešce, • tel. +385 51 825 124 Občina Osilnica i Društvo Osilniška dolina, ali +386 41 744 828 • GEC d.o.o., Plešce, • Alenka Veber in njeni sovaščani iz Babnega polja in Bukovice, 5 Tradicionalne obrti v dolini zgornje Kolpe in Čabranke ter okolici v 19. in prvi polovici 20. stoletja Slika 8: Obravnavano območje na zemljevidu cestnih povezav Kraljevine Ilirije iz leta 1850. odcepi od Prezida v smeri Loškega potoka, pot Območje ob zgornji Kolpi in Čabranki, od Sv. preko Dragarske doline, Trave in Pungerta do Ane pa do Babnega Polja, je bilo v zgodovini Črnega Potoka in naprej v spodnji del doline vse do zadnjih desetletij močno povezano med Čabranke in Kolpe, iz doline proti Kočevski in seboj, a tudi odprto, saj so ljudje odhajali na še kateri drugi. delo v različne dele sveta. Ozemlje identificirajo zelo podobni govori na Že od kar ljudje pomnijo sta skozi prostor obeh straneh meje in vsaj na čabarsko- prehajali dve trgovski poti – glavna je šla od gerovskem in osilniškem delu skupna legenda osrednje Kranjske preko Prezida, Trstja in o Petru Klepcu, junaku, ki si je nadnaravno Gerova do Kvarnerja. V obdobju zadnjih moč prislužil s poštenostjo in z njo pomagal skoraj dvesto let je bila pomembna zaradi pomoči potrebnim. prevoza lesa iz naših krajev, a tudi zaradi kulturnih vplivov. Druga pot se je držala Kolpe Pokrajina je bila gozdnata, brez večjih površin in se v bližini Svete Gore priključevala na plodne zemlje, še ta se je nahajala na omejenih prvo. Po njej je iz osrednje Hrvaške in Bele prostorih, z ostro klimo, ki ni omogočala Krajine vsaj od prve polovice 19. stoletja dobrih letin, ter z omejenimi travnimi prihajalo vino, koruza in pšenica. Za površinami, ki niso bile preveč ustrezne za razumevanje razvoja krajev so pomembni tudi vzgojo večjega števila goveda in druge živine. Prenehanje delovanja železarskega obrata v Z obrtmi so se ukvarjali v večjih delavnicah in Čabru v 18. stoletju je verjetno pomenilo pri drugih obrtnikih – mojstrih izučeni prelomnico in zastoj na področju dejavnosti obrtniki. Najbolj ambiciozni so položili prebivalstva. Tako z našimi raziskovanji nismo mojstrski izpit, drugi so zgolj osvojili znanje in uspeli ugotoviti, da bi se katera od dejavnosti, nadaljevali brez formalne izobrazbe. vezanih na železarstvo, kasneje tudi nadaljevala. Mogoče bi to lahko poskusili dokazati za kovačiji v Čabru, ki ju tu nismo obravnavali. Šele sredi 19. stoletja so se začeli razvijati centri z močnejšimi obrtnimi delavnicami, ki pa so obstajale redko več kot dve, tri generacije. Slika 9: V Pršletovi čevljarski delavnici v Plešcih pred 2. svetovno vojno. Zaradi skope zemlje in porasta števila prebivalcev v 19. stoletju, je veliko ljudi Slika 10: Šivilja v modnem oblačilu v Plešcih, pred 2. svetovno vojno. odhajalo na sezonsko delo v tuje gozdove, kot Najpogostejše obrti v 19. in v prvi polovici 20. sekači in tesači celo v Romunijo in Rusijo. stoletja so bile vezane na vsakodnevne potrebe Proti koncu stoletja so potovali za boljšim ljudi. Prav zaradi tega je bilo največ krojačev zaslužkom celo v Ameriko, kasneje v Francijo. in čevljarjev, ki so izdelovali novo obleko, Nekateri so se ukvarjali z obrtmi, s katerimi so krpali staro, izdelovali čevlje in opanke, prej lahko zaslužili denar, potreben za nakup tudi cokle, ter jih popravljali. Redki od njih so raznega blaga, posesti ali zgolj za prehrano imeli večje delavnice s pomočniki in vajenci, družine. Ti so ostajali večinoma doma. Obrti ki so se učili njihove obrti. Eden od so bile najbolj razširjene v krajih, skozi katere najuspešnejših čevljarjev v dolini je bil Pršle iz so potovali številni ljudje in prevozniki in kjer Plešc, s celo štirimi pomočniki in vajenci. Tudi je bilo zaradi vsakodnevnih migracij pri Špelnih v Plešcih, kjer je bila mama šivilja, prebivalcev okoliških območij tudi lokalno se je vedno učilo kar nekaj mladih deklet iz tržišče za prodajo mnogo večje kot v od poti okolice. Tam so pomagale po hiši in šivale. oddaljenih naseljih. 7 Učenje je bilo vedno potrebno plačati tudi z same kune je mogel lovec pred 2. svetovno denarjem, ki so ga prispevali starši. vojno dobiti celo dve kravi. V vseh vaseh so delovali mizarji, ki so izdelovali enostavno pohištvo, vrata, okna in pode, in tudi krste. Mizarstvo je bilo najbolj razvito v Gerovem (kjer je bila tudi velika žaga), tam so že pred 2. svetovno vojno delali pohištvo za Reko, kasneje po vojni tudi v Čabru in Prezidu. Le bogatejši domačini so si lahko privoščili pohištvo iz dragocenega lesa oreha ali divje češnje, drugim so izdelovali pohištvo večinoma iz smreke. Redki mizarji so rezbarili lesene okrase za pohištvo ali stružili dele, večkrat so okrasje kupili od drugih. Slika 11: Del mizarske delavnice v Gerovem. Blago za izdelavo obleke je prihajalo v tem času iz manufaktur in tovarn v mestih, le na redkih mestih se je še gojil lan in iz njega tkalo platno. Tkalci – običajno » osabejnki« - ljudje brez zemlje, so na statvah izdelovali platno in kasneje preproge iz trakov starih oblek. Obstoj statev je zabeležen v Prhcih in Plešcih, nekateri so lan nosili tkat v kočevarske vasi. Pogosto so se s tkanjem ukvarjali ljudje brez zemlje – »osabejnki«, kot se jim reče pri nas. V Črnem Slika 12: Z informatorjem Slavkom Malnarjem potoku je bilo razvito suknarstvo – izdelovali v Trstju. so odlično volneno sukno s stopami na vodni Mnogi kmetje so tesali doge in grede v pogon, za klobuke, plašče in celo opanke. gozdovih, a samo redki so bili tesarji, ki so Ponekod so izdelovali klobuke in opanke. V znali postavljati lesene konstrukcije zgradb. Na Strojičih je nekoč strojar strojil kože, ki so jih vsakem območju jih je bilo nekaj. Postavljali uporabljali čevljarji in sedlarji. Dragoceno so lesene hiše iz brun, lesene konstrukcije krzno divjih živali kot so kune, čeprav senikov, ostrešja, drvarnice, čebelnjake. Za ulovljeno brez dovoljenja - kot „raubšic“, se je vzdrževanje mlinov, žag ali drugih zapletenih prodajalo krznarjem iz velikih mest, na primer lesenih konstrukcij z lesenimi mehanizmi so Ljubljane. Za protivrednost lepega krzna ene prihajali specializirani tesarji in mojstri iz sosednjih krajev v dolini ali iz Slovenije. 8 V vsaki vasi, ki je bila središče ožjega območja tudi vlogo čitalnic, v katerih se je prebiralo ali je ležala na prometni poti, so se razvijale najnovejše časopise. V gostilnah so točili vino, trgovine. Ta razvoj je posebno opazen v drugi žganje, različne likerje, v času trtne krize polovici 19. stoletja in začetku 20., ko so bili ti konec 19. stoletja tudi domače pivo, ter kraji najbolj naseljeni in ko je bilo v trgovinah malinovec ali šebeso. Jabolčni mošt so pili veliko industrijsko izdelane robe. Za nakup ljudje le doma. Za pivo so hmelj na prelomu blaga je bil potreben denar, največkrat stoletja sadili celo na pleškem spodnjem polju. zaslužen v tujini. Trgovci so morali imeti pred V Črni potok na Hrib in na »Banijo« poleg drugo vojno ločena dovoljenja za prodajo Čabra – obe na slovenski strani, je prihajala na hrane, mešane robe in trafiko – tobak, zabave čabarska gospoda. V Selih pri Osilnici vžigalice ter kamenčke za vžigalnike. V so poleg gostilne proizvajali sodavico v kramarijah so prodajali le najnujnejše blago, sifonskih steklenicah za celo dolino. Plešce je kramarji so ga kupovali od večjih trgovcev, ki bilo med obema svetovnima vojnama znano so imeli velika skladišča različnega blaga. klimatsko letovišče kraljevine, s turizmom so Trgovine v središčih so največ prodale ob se ukvarjali Palčavi. Pri njih je letovalo poleti nedeljah po maši, saj je takrat prišlo v kraj med svetovnima vojnama tudi po petdeset veliko okoliškega prebivalstva. gostov naenkrat. Najbolj zahtevni so spali v najboljših sobah v hiši, drugi pa v depandansi ali v sobah pri drugih vaščanih. V Palčavi gostilni so imeli takrat tudi na daleč poznane nedeljske plese, ki so se začenjali takoj po maši in trajali do popoldne. Dekleta so čakala fante za ples na stopnicah v veži, fantje pa so ob mizah pili vsak svoj kozarec vina ali malinovca. Za ples je največkrat igrala Slika 13: Notranjost Pubove trgovine v Čabru harmonika frajtonarica, zadnji muzikant je bil pred 2. svetovno vojno. Črček – Anton Gašparac iz Zamosta. Ob trgovinah so se velikokrat razvijale tudi gostilne, kot važno mesto socialnih stikov, razgovorov, poslovnih dogovorov, ali druženja. Tam se je kartalo, plesalo, pred njimi balinalo. V gostilnah po dolini so se vsakega leta jeseni zbirale skupine gozdnih delavcev - » kompanije«, preden so odšle na delo preko zime v Slavonijo. Vasi kot Plešce, Osilnica, Zamost, Bosljiva Loka so imele tudi več Slika 14: Družba pred Kovačevo gostilno v Selih pri Osilnici v 50-ih letih 20. stoletja. trgovin in gostiln, še več pa manjših kramarij Pekarne so največkrat nastajale koncem 19. in točilnic. Nekatere od večjih gostiln so igrale ali v prvi polovici 20. stoletja, najprej v sklopu 9 gostiln, v katerih so tudi prej prodajali kruh. dolini so se razvili mlini na vodni pogon, na Kasneje so pekarne odpirali izučeni peki. »malencah« - mestih na potoku, ob dovolj, a ne Obstaja podatek, da so kruh iz Trstja v koših preveč močnih vodotokih, kjer so imeli od nosili na prodaj v Čabar, pleški pek ga je graščaka dovoljenje za mlinsko dejavnost. razvažal s kolesom, otroci sosedov pa so že Mlini so bili običajno na dva ali tri kamne. zgodaj zjutraj postajali pred kletnim oknom Taka je bila Čabranka v gornjem toku nad in v pekarne, kjer je imel delavnico, da jim je skozi Čabru na obeh straneh meje, v Potoku pod njega pomolil košček sveže pečenega, dišečega Čabrom, Črni Potok pri Dragi, potok Belca, kruha... potok v Malinišču, potok na vrhu Okrivju, Mandlovski potok, Kamenski potok, Pleški V drugi polovici 19. stoletja zaradi sanitarnih potok, Gerovčica in Mirtoviški potok, tudi v predpisov v vseh središčih dobimo mesarje in Prezidu na Obrhu in v Mlakah, pod Sokoli na mesarije, na začetku ob večjih gostilnah. Tak Sokolici, v Trstju in Smrečju. Več teh potokov primer je bila mesarija pri Palčavih v Plešcih, v je imelo dovolj vode le v delu leta. kateri je delal izučeni mesar. Zadnji mesar je bil še pred 1. svetovno vojno iz rodbine Grajskih, spal je pri Palčavih v veliki mizi – postelji v gostilni. Kasneje so bile mesarije samostojne, ločene od drugih obrti. V Plešcih je bil zadnji mesar Rude, poznan tudi po številnih pustnih šalah. Slika 16: V Malinarićevi žagi v Zamostu. Posebno v dolini, kjer voda ni predstavljala omejitve, so mleli za domačine in vasi vse do Loškega potoka, za slovenske in nemške prebivalce kočevskih vasi ter kmete vasi nad dolino, ki so bile brez vodne sile, kot so Hrib, Gerovo, Trstje... Če so stranke prihajale od Slika 15: Razgovor z mlinarjem Andrejem daleč, so imeli poleg mlina posebne sobice s Žagarjem pri Selankinih v Zamostu. klopmi za počitek in ognjiščem za pripravo Zelo stara obrt v naših krajih je mlinarstvo. hrane, na primer v Črnem Potoku za oddaljene Vsaka družina je potrebovala svežo moko, ki stranke iz Loškega Potoka in kočevskih vasi. jo je bilo zelo težko ročno mleti. Zrnje so zato Mlinar si je od vsakega mernika zrnja vzel zase v mlin v vrečah vozili na vozičkih ali ga iz merico za stroške. Stara lesena merica pri hribov prinašali na hrbtih. Ljudje so v mlin Tamažavih, ki imajo mlin v Plešcih, je še prinašali zrnje tudi po uro ali dve daleč. V vedno ohranjena. Nekateri, posebno trgovci, so 10 mlinarjem plačali tudi z denarjem. Nekateri Posebni kovači so bili podkovski kovači, ki so mlini so imeli tudi stope za luščenje zrnja, s poznali tudi osnove veterine, saj so podkovali katerimi so luščili največ ječmen. Mlinske konje in vole, vezani so bili na ceste, gozdno kamne so lomili na Petrinski steni nad Trstjem. gospodarstvo in prevozništvo. Ljudje se jih spomnijo v Prezidu, Trstju, Gerovu, Čabru, Plešcih in Mirtovičih. Kot staro ambiciozno kovaško središče v drugi polovici 19. stoletja in še kasneje smo lahko kot prvo ugotovili delavnico v Črnem Potoku. Kovačija družine Urh – po pripovedovanju naj bi prišli iz okolice Bleda na Gorenjskem, je bila verjetno največja v dolini. Daleč naokoli so bili poznani po tesarskih sekirah plankačah, ki so jih izvažali celo v Ameriko in Francijo, in po motikah. Urhi so imeli kasneje še veliko kovačijo v Čabru pod izvirom Čabranke, ki stoji še danes. Slika 17: Kovač v Črnih Lazih pri Trstju prikazuje kovanje špice. Večkrat so se zahvaljujoč podjetnosti lastnika in odvisno od tržnih razmer od sredine 19. stoletja naprej ob mlinih razvile dodatne obrti, ki so potrebovale moč vode. Take so kovačije Slika 18: Izbiranje prave podkve za konjsko – za poganjanje mehov in velikih kladiv, ter kopito v Črnih Lazih koncem 19. stoletja ali v začetku 20., po Drugo kovaško središče je bilo na Jeziri na izgradnji cest za transport lesa iz doline, tudi Gerovčici, ki ga je držala rodbina Kovač - žage venecijanke. Tem je bila večinoma v prvi prišli so iz Fažoncev, njihova babica je imela polovici 20. stoletja vgrajena turbina in na Jeziri v prvi polovici 19. stoletja svojo prigrajen električni generator. Na Čabranki sta » malnco«. Tam so si postavili cel kompleks: pred 2. sv. vojno delali dve žagi v Čabru in mlin na tri kamne, kovačijo s težkim z vodo Mandlih, ki jih je odnesla velika voda. V gnanim kovaškim kladivom in kasneje še žago krajih kot so Gerovo, Milanov Vrh in Prezid so venecijanko. Pri njih so se več generacij učili obstajale velike podjetniške žage na parni številni kovači iz doline in okolice, poznani so pogon, ki so žagale les, katerega so furmani bili tudi po ključavnicah. Kovači v dolini so vozili v Reko ali na Rakek. oglje običajno kuhali sami ali pa so to naredili njihovi pomočniki, železo so kupovali v 11 železarni v Dvoru pri Novem Mestu ali v izdelovali tudi sanke in smuči, včasih s svojo Ljubljani. Urhi so imeli kasneje veliko stružnico tudi večje lesene posode. delavnico tudi pod izvirom Čabranke. Edina delavnica, ki je izdelovala okrasne železne križe za pokopališča in po pripovedih celo mehanizme cerkvenih ur, je bila po pripovedovanju v Prhcih. Manjše orodje za po vrtu ali hiši so kovali tudi potujoči cigani, ki so občasno prihajali v vasi. Slika 20: Furmanski konji v Srednji vasi pri Dragi. S konji, voli in vprego je bilo povezano sedlarstvo. Gerovo je imelo dva sedlarja, Plešce in Prezid po enega. Izdelovali so usnjeno opremo, torbe, komate, šivali žimnice za postelje in vzmetnice, tudi tapecirali so Slika 19: Najbolj cenjeni izdelek kolarja v Gerovem so bila lesena kolesa. Nabijanje včasih sami. njihovih naper je bilo posebno težko opravilo. Z izgradnjo cest in večjih zgradb v 19. stoletju Na cesto in gozdarstvo je bilo vezano so v kraje začeli prihajati zidarji in klesarji iz kolarstvo. Posebno je bilo razvito v večjih Primorja. Do takrat so bile zgradbe večinoma vaseh: Osilnici, Plešcih, Čabru, Gerovu, Trstju lesene, kletne dele pa so zidali domači mojstri in Prezidu. Kot glavno središče za učenje ali kmetje sami iz kamna v okolici. Tak primer kolarjev se omenja Brod na Kolpi s tedaj so priseljeni mojstri iz družine Lenac iz veliko delavnico Kajfež. Delo kolarjev je bilo Bosljive Loke, ki so v kraju pustili vezano na kovače, ki so okovali njihove lesene razpoznaven pečat. Nekateri od teh mojstrov proizvode. Za okovanje vozov je bil daleč so po različnim mestih organizirali opekarne, poznan kovač Varlaj - Kavačav iz Plešc, kolar ki so delovale na prostorih z glino in lesom, je bil njegov sorodnik iz iste hiše. Kolarji so dokler je bil v bližini potreben gradbeni 12 material za gradnjo. Kasneje so jih preselili na instrumentov ob posebnih priložnostih, največ novo lokacijo, tak primer je Tomassini iz na plesih in svatbah. Igrali so samostojno, v Trstja, ki se je priselil v začetku 20. stoletja iz zadnjih sto letih najbolj pogosto na harmonike kraja Nimis v Furlaniji. frajtonarice, ali v družinskih ansamblih v Malem Logu in Trstju, kjer so igrali še druge V vaseh ob cestah je bilo veliko prevoznikov inštrumente, kot bas, violino, klarinet, kitaro... – furmanov, ki za svoje delo niso potrebovali Na Kamenskom Hribu je bil v drugi polovici formalnega uka. S konji ali voli so vlačili les iz 19. stoletja tudi lajnar, ki je igral po sejmih v gozdov ter vozili žagane in tesane izdelke ali bližnji in daljni okolici. drugo trgovsko robo po cestah do Gornjega Jelenja, Reke, Rakeka, Loškega potoka, Brod Moravic... Pozimi so uporabljali sanke. Za daljše prevoze so imeli konje, nekateri svoje, drugi pa so jih z vozom vred dobili za prevoz od trgovcev ali drugih podjetnikov, za katere so vozili. Običajno so sedeli na vozovih na veliki, dobro okovani furmanski skrinji, v katero so pred razbojniki pospravili in zaklenili vrednejše stvari. Vedno so bili polni pripovedi o strahovih in nadnaravnih bitjih, ki so jih Slika 22: Podpis slikarja Petra Rutarja na preganjala ponoči, do tistih o razbojnikih in zadnji strani oltarja v Bosljivi Loki. njihovih »harambašah« - poglavarjih. Na poti S širjenjem in obnovo cerkva, posebno na so prespali v gostilnah, običajno kar na klopeh. hrvaški strani, se je v sredini 19. stoletja iz okolice Cerkna v Osilnico doselil slikar Peter Rutar, ki je z rezbarjem, domačinom Jožetom Jarmom in pomočniki v svoji delavnici in po krajih kjer so obnavljali izdeloval cerkvene slike, kipe, oltarje in okrase. Poznamo jih v Osilnici, Bosljivi Loki, Plešcih - Rutarjeve so slike evangelistov na prižnici, v Zamostu, Gerovu in drugje. Rutar je verjetno poslikal tudi veliko pločevinastih Jezusov na potnih razpelih, ki pa niso več ohranjena, a so bila Slika 21: Muzikanta na poročnem slavju v pred drugo svetovno vojno značilna za ta Plešcih pred 2. svetovno vojno. prostor. Edino restavrirano je še na Hrvatskem. Tudi muzikanti za svoje delo niso potrebovali Verjetno je na območju kaka starejša rezbarska posebnega šolskega potrdila. Igranja so se delavnica delovala tudi že prej, saj je naučili sami ali od drugih muzikantov, ohranjenih kar nekaj starejših kipov na Sveti ukvarjali so se z igranjem različnih 13 Gori, Trstju, v Plešcih, ki bi lahko pripadali Veliko kmetov in tistih brez zemlje – lokalnim umetnikom. » osabejnkov«, je doma za sebe ali za sosede, včasih tudi potujoč od hiše do hiše, pletlo Mnogi možje so se ukvarjali s krošnjarjenjem koše, košare, krpalo in povezovalo lonce, – prodajo manjšega blaga po pokrajinah izdelovalo leseno posodje, škafe, čebre, banje Ogrske in specializiranim delom od hiše do in pinje, tesalo nečke, izdelovali so suho robo hiše – hauziranjem. Za to so kočevski iz lesa, cepili skodle in večje krovne deske za podložniki že konec 15. stoletja dobili od pokrivanje streh, izdelovali leseno orodje za cesarja posebno dovoljenje - patent. Posebna poljedelstvo, lesene lopate za kidanje, oblika te dejavnosti je bilo na Osilniškem delu pripravljali so doge za sodarje in škafarje, doline » vürmoharstvo« - prodaja in brusili nože in škarje, vrezovali in brusili žage popravljanje zidnih ur v lesenem ohišju. S to za v gozd, popravljali dežnike... obliko so se ukvarjali moški na obeh straneh doline. Nekateri od njih so se izšolali za urarje, ki so delali v Osilnici, Plešcih, Čabru, Gerovu, in Trstju. Slika 23: Domačinke iz Bosljive Loke pri izdelavi cvetja iz papirja, vas je bila nekoč tudi središče vurmoharstva. Konec 19. do polovice 20. stoletja so na našem območju delali trije fotografi. Prvi se je s tem poslom začel ukvarjati Dragutin Žagar v Prezidu (od okoli 1880. do 1908. leta), nato je Slika 24: Fotografija domačega fotografa bil fotograf Ivan Svečnjak v Čabru (od 1908. Dragutina Žagarja iz Prezida, na prelomu do 1926.), v tridesetih letih 20. stoletja se stoletij. Nekateri so bili taki mojstri v obdelavi lesa, da pojavlja še Ivan Kovač v Prezidu. Zahvaljujoč so si sami izdelali praktično vse kar so njim je ostal za bodoče generacije zabeležen potrebovali v hiši in na kmetiji: od tesanih brun del nekdanjih dogajanj, običajev in ljudi iz za hiše, ki so si jih postavili sami, do lesenega obeh strani sedanje meje. posodja, vozov in sank ter poljedelskega 14 orodja. Po navadi so potrebovali le kovačevo pomoč. Eni takih so bili Fricetavi iz Požarnice, Ženske so predle volno in lan, tkale - velikokrat so bili tkalci tudi moški, pletle so nogavice in jope, za različne priložnosti izdelovale papirnato cvetje. Nekatere od njih so bile prave ljudske zdravilke, bilo je tudi nekaj izučenih babic, ki so pomagale pri Slika 25: Mladina pred Palčavo šišo v Plešcih, domačih porodih. pred 2. svetovno vojno. Pred sredino 19. stoletja in pred industrijskimi vžigalicami so nekateri nabirali drevesno IN KAKO DANES? gobo, jo predelovali in iz nje izdelovali Z izseljevanjem in spremembo načina življenja kresilne gobe ter material, ki so ga prodajali za se je obdržalo le nekaj redkih obrti. V Bosljivi klobučevino. Mogoče od tu izhaja oznaka Loki je še edini poznani urar Jože Rugole, iz Gebarji in Gebarija za to območje. Zakrajca Turkovskega sta urarja Pajnič – mož Ljudje so se ukvarjali še z marsičem drugim, in žena, iz Osilnice je akademski kipar Stane a vseh teh dejavnosti nismo vključili v naša Jarm, ki je ustvarjal v lesu, v Gerovu rezbar raziskovanja in opise, saj jih v obravnavanem Marijan Leš, v Frbežarjih rezbar Josip Malnar, obdobju običajno niso opravljali kot glavne za nakit iz lesa izdeluje Zlatko Pochobratsky iz preživetje. Lončarstva verjetno nikoli ni bilo v Gerova, v Prezidu je strugar Peter Lautar, naših krajih, ker so z lonci na sejme prihajali imamo še enega suhorobarja v Žagarjih. največ lončarji iz Ribnice, od tam je bila tudi Verjetno pa je še kdo, ki smo ga pozabili. večina lončenih pečnic. Od tradicionalnih obrti je ostalo nekaj Na žalost je večina materialnih pričevanj o žagarjev: v Zamostu - Malinarić, na Potoku izdelkih in znanjih domačih mojstrov in pod Čabrom - Ožbolt, več mizarjev: v Čabru, mojstric, ki so se prenašala iz roda v rod Prezidu, Trstju in Gerovu, edini mlinar v stotine let, v naših krajih izginila v plamenih Zamostu - Žagar in več dobrih harmonikarjev druge svetovne vojne. na frajtonaricah po skoraj vseh vaseh območja. Po 2. svetovni vojni so bile v vseh središčih nekdanjih občin (Osilnica, Plešce, Gerovo, Bilo bi škoda, da se ne bi potrudili obnoviti še Trstje, Prezid, Čabar) ustanovljene kmetijske katere od starih obrti, ki so dajale kruha in splošno obrtniške zadruge, ki so poskušale generacijam pred nami, in jih izkoristili za nadaljevati obrtno tradicijo, žal pa so zaradi boljšo bodočnost krajev. različnih vzrokov po vojni relativno hitro propadle. 15 Hišna imena po obrteh in dejavnostih Primer iz zgodovinske statistike ( Vir: prebivalcev: XXVIII. Izvješće o stanju javne uprave u županiji Modruško Riječkoj za godinu 1913, • Malnarjave – od mlinarja Ogulin, 1914), takrat je bilo na območju že • Kavačavi – od kovača skoraj maksimalno število prebivalcev, ljudje • Kavačicene – od kovačice ali so delali v tujini, a se še niso toliko odseljevali kovačeve žene • kot kasneje. Žagarjave – od žagarja • Šuštarjave – od čevljarja (pogosto Celo območje kotarja Čabar (občine Čabar, ime) Prezid, Tršće, Gerovo in Plešce) je imelo 7632 • Katrijene – mogoče od mizarja, ki je prebivalcev. Od tega je bilo 978 ljudi na delu v izdeloval stole (»katrije«) Ameriki, 1441 v ostali tujini. Na območju je • Mesarjave – od mesarja bilo 74 registriranih obrtnikov (trgovcev, • Pikave – od peka kramarjev, gostilničarjev, krčmarjev in • Žnidarjave – od krojača ostalih). Edina velika obrtna podjetja so bile • Burgmajstravi – od župana (v Osilnici) žage: Ghycy-jeva v Gerovem, Vilhar-jevi v • Županave – od župana (v Gerovu) Mlakah in Prezidu, Žagar-jeva na Milanovem • Sudčave – od vaškega sodnika – Vrhu, Turk-ov »umetni mlin na vodi« v načelnika vaške občine v prvi polovici Čabru). Na območju so imeli takrat 7 šol, 14 19. stoletja (v Plešcih) učiteljev in učiteljic, povprečno po 90 učencev • Rihtarjave – od župana, »rihtarja« (v Babnem Polju) na enega (imeli so pouk v dveh izmenah). • Grajske – od grajskega poverjenika Čitalnice so bile v Čabru, Plešcih, Trstju in (Plešce, Osilnica, Bosljiva Loka...) Gerovem, gasilska društva v Čabru in Prezidu. • Mižnarjavi – od mežnarja (Plešce, Občina Plešce na primer je imela takrat pribl. Osilnica...) • 1410 prebivalcev*, od tega so bili registrirani Lovnikave – od lovskega nadzornika (Trstje, Gerovo) obrtniki: 2 trgovca (Sudčave in Palčave), 4 • Kuobučarjave – po izdelavi klobukov kramarji (po pripovedovanju: Črčkave, (okilica Trstja) Katrijene, Kouparjave, Patukarjeve), 2 gostilničarja (Sudčave in Palčave), 10 Krajevno ime po obrti: krčmarjev in 14 malih obrtnikov (po • zaselek Strojiči na slovenski strani pripovedih: čevljar Pršle, 6 mlinarjev, 3 doline pri Plešcih – strojili so kože kovači, 2 žagarja, kolar, sedlar). V Ameriki je • zaselek Malinišče na slovenski strani bilo tega leta 255 ljudi – od tega 195 moških nad Kolpo – po mlinih • in 60 žensk, drugod po tujini 211 domačinov - zaselek Pintarji – po izdelovalcih škafarskih izdelkov in pinj od tega 205 moških in 6 žensk. V tem letu se ni nihče več priselil v občino Plešce. Številna imena zemljišč: malnca – prostor za *iz šematizma Riječko-Senjske škofije za 1915. leto, iz župnišča v Gerovem mlin, npr. Mižnarjeva malnca v Plešcih 16 17 18 19 20 UVOD njemu i ostalim kazivačima, mogli dobiti jasniju sliku stanja na području tradicionalnih Istraživačka radionica, organizirana u vremenu obrta u razdoblju od prve polovine 19. stoljeća od 16. do 20. kolovoza 2010. godine u sklopu do prvih godina poslije 2. svjetskog rata. Iz projekta Etnološke zbirke Palčava šiša u istraživanja je bio radi ograničenja vremena Plešcima, u dolini rijeke Čabranke, na spoju izuzet Čabar, koji bi kao upravno središte Gorskog kotara u Hrvatskoj, Kočevske i područja od sredine 17. stoljeća, iako Notranjske u Sloveniji, okupila je mlade ljude, hendikepiran svojim položajem u dubokoj kako bi što bolje upoznali svoj kraj i njegovu dolini, trebao posebnu istragu. nematerijalnu baštinu, vezanu uz tradicionalne domaće obrte, koji su se u njemu razvijali tijekom zadnjih sto i više godina. Baština krajeva na obje strane državne granice Hrvatske i Slovenije, od crkvice sv. Ane u gornjoj kupskoj dolini, preko Mirtoviča, Bosljive Loke, Osilnice, Zamosta, Plešci, Črnog Potoka, Čabra, Gerova, Tršća, Kozjega Vrha, Prezida do Babnog Polja, stvara priču o Slika 27: Sa domaćinima u Babnom Polju. životnoj povezanosti tog područja tijekom Na temelju prikupljenih podataka, pripremili povijesnog razvoja. smo izložbu u kojoj, s učešćem mladih domaćina na pleščanskom govoru, uz predmete iz Etnološke zbirke Palčava šiša, predstavljamo nekoliko glavnih obrta u Plešcima i Zamostu te dolini Čabranke. Rezultat jednotjednog terenskog rada je i dvadeset sati audiovizualnih snimaka te dramska priredba, koja se održala nakon 5. pohoda iz Plešci i Zamosta na Svetu Goru, 21. kolovoza 2010. na trgu ispred župne crkve u Plešcima, a uvježbana je bila tijekom Slika 26: Razgovor s informatorima u kući Vesel u Prezidu. radionice na Palčavom sjeniku. Iz snimljenog U obilasku krajeva, od ponedeljka do petka, materijala je bio napravljen 32 minutni film sa snimali smo priče, ispričane na govorima naslovom »Naši pamejnki«, koji predstavlja njihova kraja i istraživali te evidentirali obrte, neke od priča o nematerijalnoj baštini kraja u kojima su se bavili ljudi, kao glavnim različitim lokalnim govorima kazivača. Zadnji poduzetničkim poslom ali i pored ostalog rezultat našeg rada je knjižica, koja je pred seljačkog rada u kući, štali, na polju ili u šumi. vama, za koju se nadamo, da će probuditi Naš najstariji kazivač bio je stogodišnjak Josip interes za istraživanje obrta, njenih proizvoda Janeš-Kolar iz Gerova te smo, zahvaljujući te kulturne baštine kraja još u kome od 21 čitatelja. Na slovenskoj i hrvatskoj strani – radi nasljednica rodbine Petra Klepca iz Malog Luga, toga je pisana u dva jezika. U njoj možete • velečasni Ivan Troha iz Gerova, pročitati i to, što su na pleškom govoru o godište 1945., poznavatelj gerovskog i nekim od obrta napisali naši vrijedni cijelog čabarskog kraja, srednješkolci. • Josip Janeš iz Gerova, godište 1909., najstariji kolar, • Antun Volf iz Crnih Lazi pored Tršća, godište 1930., kovač, • Slavko Malnar iz Ravnica pored Tršća, godište 1937., poznavatelj cijelog čabarskog kraja, autor knjiga o njegovoj povijesti i govorima, • Marijana Klepac iz Tršća, godište 1934., kazivačica o nekadašnjem životu u Tršću, pjesnikinja na domaćem govoru, • Božena Leskovar iz Prezida, godište Slika 28: Pregledavanje župnih knjiga u 1948., Ludvik Kovač iz Prezida Gerovu. godište 1950., i Petar Lautar iz Naši sugovornici na terenu bili su: Kozjeg vrha, godište 1949., kazivači o životu u Prezidu i okolnim selima, • Dragutin Kovač iz Zamosta, godište • Alenka Veber - Rihtarjava iz 1926., u njegovoj rodnoj kući imali su Babnog polja, godište 1976., urednica mlin, kovačiju i pilanu na Jeziri, i poznavateljica svojeg rodnog kraja i • France Malinarić iz Zamosta, njegove okoline, Lojzka Lipovec, godište 1956., jedini aktivni pilanar na godište 1931., Marija Antončić, zadnjoj očuvanoj pili venecijanki na godište 1937., Pepca Strle Jožefa, vodeni pogon, godište 1937., Frančiška Veber, • godište 1940., Sašo Ožbolt, godište Andrej Žagar iz Zamosta, godište 1974., Nino Bajec, godište 1993. 1971., jedini aktivni mlinar na mlinu na vodeni pogon u dolini, • Jože Pršle iz Plešci, godište 1934., sin poznatog postolara, • Jože Ožura iz Osilnice, godište 1943., profesor povijesti, poznavatelj osilničkog kraja, • Jože Janeš iz Osilnice, godište 1929., osilnički mežnar, • Olga i Marica Lenac i druge žene iz Bosljive Loke, iz rodbine zidara i kasnije gostioničara, izrađivačice cvijeća od papira, Slika 29: Mladi sudionici istraživačke radionice na vježbama dramske igre na • Jože Gorše iz Mirtoviča, nasljednik sjeniku Palčave šiše. kovačke rodbine koji je obnovio rodbinsku kovačiju, Kod izvedbe radionice sudjelovali su: • Josip i Vera Jelenc iz Gerova, stolar • voditelj radionice Marko Smole iz i njegova žena – po pričanju Ljubljane, mr. sc. elektrotehnike, ljubiteljski etnolog, 22 • Marija Malnar iz Tršća, prof., • Lož – Metalpres, Plešce, znanstvena novakinja na FF Zagreb, • Občina Osilnica i Društvo Osilniška • dolina, Mirjana Žagar iz Tršća, studentica • GEC d.o.o., Plešce, Alenka Veber i povijesti i pedagogije na FF Ljubljani, njeni sumještani iz Babnog polja i • Tomislav Čop iz Gerova, student Bukovice, filozofije i povijesti umjetnosti na FF • Slovensko kulturno društvo Gorski Rijeka, Kotar, Prezid, • • Klara Modrić iz Gerova, studentica familija Palčavih, mještani Plešca i na FPZ u Zagrebu, okoline, • te srednjoškolci: Jelena Šoštarić, Josipa Kovač i Goran Poje iz Plešci. Najljepša hvala prof.Mariji Malnar za pomoć kod hrvatskog teksta, hvala Slavku Malnaru iz Ravnica pored Tršća za zadnji pregled i uređenje narječnog dijela, Matici Hrvatski ogranak Čabar te prof. Ivici Janešu iz Makovog Hriba pored Tršća za izdavački i urednički rad. Hvala svima, koji su s nama razgovarali na terenu i poklonili svoje vrijeme i ispričane uspomene sljedećim generacijama. Velika hvala familiji Smole - Palčavim i svim našim informatorima, sudionicima poslijepodnevnih predavanja, pohodnicima na Svetu Goru, pleškom župniku Jožetu Malnaru, donatorima i svim mještanima sela koji sudjeluju u našim projektima. Slika 31: Plakat za prvu izložbu na sjeniku Palčave šiše. Materijal je tiskan uz pomoć sredstava Urada vlade Republike Slovenje za Slovence v zamejstvu in po svetu, za godinu 2012. Etnološka zbirka Palčava šiša, Plešce, Hrvatska: Slika 30: Pohod na Svetu Goru, završetak istraživačkog tjedna. za Marko Smole Ulica A. Muhvića 28 Kod realizacije projekta pomogli su: 51303 Plešce - HR • Urad vlade Republike Slovenije za smole.marko@gmail.com Slovence v zamejstvu in po svetu, • tel. +385 51 825 124 Grad Čabar i TZ Grada Čabar, • Slovensko etnološko društvo, ili +386 41 744 828 23 Tradicionalni obrti u dolini gornje Kupe i Čabranke te njenoj okolini u 19. i prvoj polovini 20. stoljeća Slika 32: Velike zgrade gostiona i trgovina Čop i Muhvić u Plešcima krajem 19. stoljeća. Kod Muhvićevih je bila i pošta, a u drugoj zgradi Čopovih još mesarenje. kukuruz i pšenica. Za razumijevanje razvoja su Područje doline gornje Kupe i Čabranke kao i važni i drugi otcjepi: od Prezida u smjeru okolice, od Sv. Ane pa sve do Babnoga Polja, Loškog potoka, put preko Dragarske doline, cijelo je razdoblje do zadnjih desetljeća bilo Trave i Pungrta do Črnog Potoka i naprijed u vrlo povezano, ali i otvoreno, jer su ljudi donji dio doline Čabranke i Kupe, iz doline do odlazili radom u različite krajeve svijeta. kočevskog područja i vjerovatno i neki drugi. Već od pamtivijeka, kroz prostor su prolazile Područje doline gornje Kupe i Čabranke te dvije transportne veze – glavna od središnje njene okoline je identificirano vrlo sličnim Kranjske preko Prezida, Tršća i Gerova do govorima i barem na čabarsko – gerovskom i Kvarnera, koja je u promatranom razdoblju osilničkom dijelu zajedničkom legendom o bila vrlo važna radi prijevoza drva iz našeg Petru Klepcu, junaku, koji je svoju kraja ali i radi kulurnih utjecaja. Druga je nadprirodnu snagu prislužio poštenjem i koji prolazila uz Kupu, a u blizini Svete Gore se je ju je trošio za pomoć onima, kojima je trebala. nadovezivala na prvu. Tom vezom je iz središnje Hrvatske i Bele Krajine barem od Područje je bilo oduvijek šumovito, bez prve polovine 19. stoljeća dolazilo vino, previše plodne zemlje, a i taje bila na 24 ograničenim površinama, s oštrom klimom svakodnevnog prolaska stanovnika iz okolnih zbog koje je bile nemoguća unosnija područja, lokalno tržište bilo mnogo veće nego poljoprivreda, te s ograničenim travnatim u naseljima udaljenim od putova . površinama koje nisu bile dovoljne za uzgoj većeg broja goveda i drugih životinja. Prestanak rada željezare u Čabru u 18. stoljeću sigurno je značio prekretnicu na području djelatnosti stanovništva. Tako, prema našim istraživanjima, nema ostataka kontinuirane tradicije koja bi proizlazila iz željezarstva na ovome području. Možda bi se moglo tako nešto dokazati istragom kovačija u Čabru, ali Slika 34: Razgovor o obrtima i tradicionalnoj njih tu nismo obradili. Zbog toga su se tek kuhinji kod Marjanke u Tršću. sredinom 19. stoljeća počeli stvarati centri s Zanatlije su radili u većim radionicama ili kod jačim obrtnim radionicama koji su opstajali drugih obrtnika – izučenih majstora obrtnika. rijetko više od dvije, tri generacije. Najambiciozniji su položili majstorski ispit, drugi su samo usvojili znanje i nastavili sa radom bez formalne spreme. Slika 33: Majstor sa postolarima i rodbinom ispred Pršletave kuće u Plešcima, prije 1. svijetskoga rata. Zbog škrte zemlje i porasta stanovništva u 19. Slika 35: Razgovor s informatorom - stoljeću, mnogi su ljudi odlazili na sezonski nasljednikom postolara Pršleta iz Plešci. rad u strane šume, kao sjekači i tesari čak u Najčešći obrti u 19. i prvoj polovini 20. Rumunjsku i Rusiju. Već krajem stoljeća stoljeća bili su vezani uz svakodnevne potrebe putovali su za boljom zaradom u Ameriku, ljudi. Upravo zbog toga bilo je najviše krojača kasnije Francusku. Neki žitelji bavili su se i postolara koji su izrađivali novu odjeću, obrtom, zahvaljujući kojem su mogli zarađivati krpali staru, izrađivali cipele i opanke, prije i dodatni novac za kupnju potrebnih stvari, cokule, te popravljali iste. Rijetki od njih imali posjeda ili za prehranjivanje obitelji. Ti su su veće radionice sa pomočnicima i šegrtima – ostajali u domaćem kraju. Obrti su bile onima koji su za njih radili i učili njihove najčešće u krajevima kroz koje su prolazili zanate. Jedan od ambicioznijih u dolini bio je brojni ljudi i kirijaši i gdje je, radi Pršle iz Plešci, sa čak četiri pomočnika i šegrta. 25 I kod Špelnih u Plešcima, gdje je bila majka bilo svakako veliki izazov za lovce i krojačica – po domaće „ šifkina“, se je uvijek krivolovce. učilo nekoliko mladih djevojaka iz okoline. Po U svim su selima radili stolari, koji su godinu ili dvije su radile po kući i šivale. izrađivali jednostavni namještaj, vrata, prozore Učenje je bilo uvijek potrebno plaćati novcem, i daščane podove, pa i ljesove. Stolarstvo je kojeg su obično davali roditelji. bilo najrazvijenije u Gerovu (sa velikom pilanom), gdje su već prije 2. svjetskog rata radili namještaj za Rijeku, a poslije rata i u Čabru, Tršću i Prezidu. Samo bogatiji mještani mogli su si priuštiti namještaj iz skupocjenog drva oraha ili divlje trešnje, drugima su izrađivali namještaj većinom iz drva smreke. Rijetki stolari su rezbarili drvene ukrase za namještaj ili strugali dijelove, većinom su ukras kupovali od drugih. Slika 36: Snimanje razgovora s kovačem Goršetom iz Mirtoviča. Roba za izradu odjeće dolazila je u to vrijeme iz manufaktura i tvornica u gradovima te se je samo na rijetkim mjestima uzgajao lan i tkalo. Tkalci – obično » osabejnki« na statvama su izrađivali platno i kasnije krpene tepihe. Postojanje tkalačkog stana zabilježeno je u Prhcima i Plešcima. Obično su se tkanjem bavili ljudi bez zemlje – » osabejnki«, kao što Slika 37: Video snimanje razgovora kod im kažemo kod nas. U Črnom potoku je bilo pilanara Malinarića u Zamostu. razvijeno suknarstvo – izrađivali su odlično Mnogi seljaci tesali su grede u šumama, ali vuneno sukno sa stopama na vodeni pogon, za samo su rijetki bili tesari koji su znali šešire, kapute i opanke. Neki su izrađivali postavljati drvene konstrukcije zgrada. Na šešire i opanke. U Strojičima su strojili kože, svakom području bilo ih je nekoliko. koje su upotrebljavali postolari i sedlari. Postavljali su drvene kuće iz jelovih greda, Skupocjeno krzno divljih životinja poput kuna, drvene konstrukcije sjenika, krovišta, iako ulovljeno bez dozvola - kao „ raubšic“ drvarnice, pčelnjake. Za uzdržavanje mlinova, (krivolov), prodavalo se krznarima iz velikih pila ili drugih složenih drvenih dijelova gradova, poput Ljubljane. Za protuvrijednost konstrukcija sa drvenim mehanizmima dolazili lijepog krzno jedne kune mogao je lovac prije su specijalizirani tesari i majstori iz susjednih 2. svjetskoga rata kupiti čak dvije krave, što je krajeva u dolini ili iz Slovenije. 26 U svakom su se selu, koje je bilo središte užeg razgovora, poslovnih dogovora, ali i druženja područja ili je ležalo na prometnoj cesti, (kartanje, plesovi, boćanje...). U gostionama u razvijale trgovine. Taj je razvoj posebno dolini skupljale su se svake godine grupe primjetan u drugoj polovini 19. i početkom 20. šumskih radnika, zvane » kompanije«, prije stoljeća, kada su ovi krajevi bili najnaseljeniji i nego što su otišle na rad preko zime u kada je bilo u trgovinama dostupno i mnogo Slavoniju. Sela poput Plešca, Osilnice, industrijsko izrađene robe. Za kupnju robe Zamosta, Bosljive Loke, imala su i po nekoliko koristio se novac, najčešće zarađen u trgovina i gostiona, a još više kramarija i inozemstvu. krčmi. Neke od većih gostiona su odigrale i ulogu čitaonica u kojima se je čitalo najnovije časopise. U gostionama su točili vino, rakiju, različite likere, a u vremenu vinske krize krajem 19. stoljeća i domaće pivo, te malinovac ili šebesu. Jabučni mošt su ljudi pili samo kod kuće. Za pivo su hmelj na prijelomu stoljeća sadili čak na pleškom donjem polju. U Črni potok - na Hribec i na Banijo pored Čabra – obje su na slovenskoj strani, dolazila je na zabave čabarska gospoda. Slika 38: Pogled u Palčavu trgovinu u Plešcima iz sredine 19. stoljeća. Trgovci su trebali pred drugim ratom odvojene dozvole za prodaju hrane, mješane Slika 39: Ispred gostione kod Grubarjevih u robe i za trafiku – prodaju duvana, žigica te Srednjoj vasi pored Drage, prije 1. svjetskog rata. kamenčiča za upaljače. U kramarijama su U Selima pored Osilnice su uz gostionu prodajali samo najosnovniju robu, kojom su se proizvodili sodavicu u sifonskih flašama za kramari opskrbljivali kod većih trgovaca, koji cijelu dolinu. Plešce je bilo između dva rata su imali velika skladišta različite robe. poznato klimatsko ljetovaliište kraljevine, Trgovine u središtima su najviše prodavale u turizam su vodili Palčavi. Kod njih je nedjelju poslije maše, jer je onda došlo u kraj odjednom ljetovalo i po pedeset gostiju. mnoštvo ljudi iz susjednih sela. Najzahtjevniji spavali su u najboljim sobama u Uz trgovine, često su se razvijale i gostione kući, a drugi u depandansi ili u sobama kod kao važno mjesto socijalnih kontakata, 27 drugih mještana. U Palčavoj gostioni imali su i primjer je bila mesnica kod Palčavih u nedaleko poznate nedjeljne plesove, koji su Plešcima, u kojoj je radio izučeni mesar. počeli odmah nakon mise i trajali do Zadnji mesar, još prije 1. svjetskog rata, bio je poslijepodne. Djevojke su čekale dečke za ples iz rodbine Grajskih, a spavao je kod Palčavih u na stepenicama u hodniku, a dečki su pili svaki velikom stolu – krevetu u gostioni. Kasnije su svoju čašu vina ili malinovca uz stolove. Za bile mesnice odvojene od drugih obrta. U ples je najčešće igrala harmonika heligonka, Plešcima je bio zadnji mesar Rude, poznat i po zadnji muzikant je bio Črček – Antun brojnim fašničkim šalama. Gašparac iz Zamosta. Pekare su najčešće nastajale krajem 19. ili početkom 20. stoljeća., najprije u sklopu gostiona, u kojima je i prije postojala mogućnost kupnje kruha. Kasnije su pekare otvarali izučeni pekari. Postoji podatak, da se kruh iz Tršća u koševima nosio na prodaju u Čabar, pleški pekar ga je razvozio biciklom. Slika 41: Tamažav maln na Pleškom potoku u Mala djeca susjeda su se motala ispred središtu Plešca, postavljen oko 1820. godine. podrumskog prozora pekarnice, pa im je pekar Vrlo stari obrt u kraju je mlinarstvo. Svaka je kroz njega dao koji komadić svježe pečenog, familija trebala svježe brašno, kojeg je bilo mirisavog kruha...... vrlo teško samljeti rukom. Zrnje su radi toga dovozili u vrećama u mlin na malim kolicima ili ga iz brda donosili na leđima. Ljudi su u mlin donašali zrnje i po sat ili dva daleko. U našem se kraju razvijaju mlinovi na vodeni pogon, na » malencah« - mjestima na potoku, na kojima su imali od vlastelina pravo za radnju mlina, uz zadovoljavajuće, ali ne previše jake vodotoke. Takva je Čabranka u gornjem toku iznad i u samom Čabru, na obadvije strane granice. Mlinovi na dva do tri kamene su bili na Potoku ispod Čabra, na Črnom potoku, potoku Belca, potoku u Malinišču, potoku na vrh Okrivja, Slika 40: Reklamna vrečica od papira iz Mandlovskom potoku, Kamenskom potoku, Palčave trgovine, ispred 1. svjetskog rata. Pleškom potoku, Gerovčici i Mirtoviškom U drugoj polovini 19. stoljeća radi sanitarnih potoku, u Prezidu na Obrhu i Mlakah, ispod propisa u svim središtima nalazimo mesare i Sokola na Sokolici, u Tršću i Smrečju. Više tih mesnice, u početku uz veće gostione. Takav 28 vodotoka imalo je dovoljno vode samo u djelu kladiva, te krajem 19. stoljeća ili početkom godine. 20., nakon što su već bile izgrađene ceste za transport drva iz doline, žage venecijanke. Posebno u dolini, gdje voda nije predstavljala Njima je bila u prvoj polovini 20. stolj. često ograničenje, mljeli su za domaćine i udaljena ugrađena turbina i prigrađen generator struje. sela sve do Loškog potoka, Slovence i Njemce Na Čabranki su prije 2. sv. rata radile dvije iz kočevskih sela te seljake iz naselja iznad pilane u Čabru i Mandlima, koje je odnijela doline, koja su bila bez vodne snage kao što su nabujala voda. U krajevima poput Gerova, Hrib, Gerovo, Trstje... Ako su stranke dolazile Milanovog Vrha i Prezida postojale su i velike izdaleka, imali su pored mlina posebne sobice poduzetničke pile na parni pogon, koje su s klupama za odmaranje i ognjištem za rezale drvo koje se je vozilo u Rijeku ili pripremu hrane, na primjer u Črnom Potoku za Rakek. stranke iz udaljenog Loškog Potoka ili kočevskih sela. Mlinar si je od svakog mjernika zrnja uzeo drvenu mjericu kao naplatu za rad. Stara drvena mjerica kod Tamažavih, koji imaju mlin u Plešcima, je očuvana sve do danas. Neki, posebno trgovci, su mlinarima plaćali i novcem. Neki od mlinova su imali i stope za ljuštenje zrnja, s kojima su ljuštili najviše ječam. Mlinske kamene su lomili na Petrinjskoj stijeni iznad Slika 43: Uz kovačku vatru u Goršetovoj Tršća. kovačiji u Mirtovičima, 2010. godine. Posebni kovači bili su kovači za potkivanje koji su poznali i osnove veterine, jer su kovali konje i volove, stacionirani su bili na ceste, šumsko gospodarstvo i kirijašenje. Ljudi ih pamte u Prezidu, Tršću, Gerovu, Čabru, Plešcima, Mirtovičima. Kao ambiciozna kovačka središta u drugoj polovini 19. stoljeća mogli smo ustanoviti kao Slika 42: Majstor kod rada u Goršetovoj prvo središte radionicu u Črnom Potoku. kovačiji poslije 2. svjetskog rata. Kovačnica rodbine Urh – po pričanju su došli Više puta su se zahvaljujući poduzetništvu iz okoline Bleda na Gorenjskom, je bila i vlasnika i ovisno o tržišnim prilikama od najveća. Daleko naokolo su bili poznati po sredine 19. stoljeća naprijed, uz mlinove razvili tesarskim sjekirama, koje su izvozili čak u dodatni obrti koji su trebali vodenu silu. Takve Ameriku i Francusku, te po motikama. Urhi su su kovačnice – za pokretanje mjehova i velikih 29 imali kasnije veliku radionicu i ispod izvora Uz ceste i šumarstvo je bilo vezano kolarstvo. Čabranke, koja postoji i danas. Posebno je bilo razvijeno u većim selima: Osilnici, Plešcima, Čabru, Gerovu, Tršću i Prezidu. Kao glavni centar za obuku poznatih kolara navodi se Brod na Kupi s onda velikom radionicom Kajfež. Rad kolara bio je vezan na kovače, koji su okovali njihove drvene proizvode. Za okovanje vozova bio je vrlo poznat kovač Varlaj - Kavačav iz Plešci, kolar je bio njegov rođak u istoj kući. Kolari su izrađivali isto sanjke i skije, ponekad su tokarili i veće drveno posuđe. Slika 44: Detalj kvalitetne izrade drvenog kola iz Gerova, samo djelomično okovanog. Drugo središte je bilo na Jeziri na Gerovčici, koje je držala rodbina Kovač – došli su iz Fažonca iznad Jezire, njihova baka je imala na Jeziri prvom polovinom 19. stoljeća svoju » malncu«. Tamo su si izgradili cijeli kompleks: mlin na tri kamene, kovačnicu s teškim vodnim kovačkim kladivom i kasnije još pilanom Venecijankom. Iz doline i okoline mnoge su generacije njihovoj radionici izučavale kovački zanat. Poznati su bili i po bravama. Kovači u dolini su ugljen obično Slika 45: Priprema kola za okovanje u spremali sami ili su ga spremali njihovi Mirtovičima. pomoćnici, a željezo su kupovali iz željezare u S konjima, volima i spregom bilo je vezano Dvoru pored Novoga Mesta ili u Ljubljani. sedlarstvo. Gerovo je imalo dva sedlara, Jedina radionica koja je izrađivala ukrasne Plešce i Prezid po jednog. Izrađivali su kožnatu željezne križeve za groblje, pa čak prema opremu, torbe, komate, šivali madrace i pričama i mehanizme crkvenih satova, je bila u tapecirali divane. Prhcima. Manje oruđe za vrt ili kuću kovali su Izgradnjom cesta i većih zgrada u 19. stoljeću i putujući cigani, koji su povremeno dolazili u u kraj su više dolazili zidari i klesari iz sela. Primorja. Do tih vremena su bile zgrade 30 većinom drvene, podrumske dijelove su zidali „ harambašama“ - poglavnicima. Na putu su domaći majstori ili seljaci sami iz kamena u noćili u gostionama, obično na klupama. okolini. Takav primjer su doseljeni majstori I muzikanti za svoj rad nisu trebali posebne rodbine Lenac iz Bosljive Loke, došljaci iz školske spreme. Bili su muzikalni ljudi, koji su Senja, koji su u selu pustili prepoznatljiv pečat. se naučili sviranja sami ili od drugih Neki od tih majstora po različitim su mjestima muzikanata, bavili su se sviranjem različitih napravili ciglane, koje su radile na lokacijama instrumenata posebnim prilikama, najviše na gdje je bilo gline i drva, sve dok nisu podmirili plesovima i svadbama. Svirali su samostalno, lokalne potrebe, a nakon toga su se preselile u zadnjih sto godina najčešće s harmonikama na drugu lokaciju, primjerice Tomassini iz heligonkama, ili u rodbinskim bendovima. Te Tršća, koji je početkom 20. stoljeća doselio iz bendove pamte u Malom Lugu i Tršću. U mjesta Nimis u Furlaniji. sastavu je bilo i drugih instrumenata kao bas, violina, klarinet, gitara... Na Kamenskom Hribu je u drugoj polovini 19. stoljeća bio poznat i jedan lajnar, koji je igrao po sajmovima u bližoj i daljnoj okolici. Slika 46: Istraživanje predmeta izrađenih od domaćih majstora u Prezidu. U selima na putovima bilo je kirijaša, koji za svoj rad nisu trebali formalnog školovanja. Konjima ili volovima su izvlačili drvo iz šume te vozili rezanu ili tesanu drvenu građu ili drugu robu po cestama do Gornjeg Jelenja, Rijeke, Rakeka, Loškega Potoka, Brod Moravica... Zimi su upotrebljavali sanjke. Za duže putove imali su konje, neki svoje, a neki su ih dobili za vožnju sa kolima od trgovaca ili Slika 47: Muzikanti na svatbi u Plešcima, oko 1. svjetskog rata. drugih poduzetnika za koje su vozili. Obično Sa širenjem i obnovom crkva, posebno na su sjedili sprijeda na velikoj, dobro okovanoj hrvatskoj strani, sredinom 19. stoljeća se u kirijaškoj škrinji, u koju su pred razbojnicima Osilnicu iz okoline Cerkna doselio slikar Peter sklonili i zaključali vrjednije stvari. Uvijek su Rutar, koji je s domaćim rezbarom Jožetom bili puni priča s putovanja, od onih o Jarmom i pomoćnicima u svojoj radionici te strahovima i nadprirodnim bićima koji su ih po mjestima obnove izrađivao crkvene slike, gonili noću, do priča o razbojnicima i njihovim kipove, oltare i ukrase. Prepoznati su u 31 Osilnici, Bosljivoj Loki, Plešcima – Rutarove doline. Neki od njih školovali su se za urare slike evangelista imaju njegov potpis, u koji su radili u Osilnici, Plešcima, Čabru, Zamostu, Gerovu, na Svetoj Gori i drugdje. Gerovu i Tršću. Rutar je navodno poslikao i mnogo limenih Isusa na putnim raspelima, koja nisu više očuvana, ali su bila pred drugim svetskim ratom značajna za taj prostor. Jedino, ali potpuno restaurirano je još ispod crkve pored sela Hrvatsko. Iz postojećih starijih kipova svetaca iz Tršća, Svete Gore, Plešca, za koje možemo pretpostaviti, da su bili izrađeni od lokalnih majstora, zaključujemo, da bi u krajevima mogla postojati prije toga i koja starija rezbarska radionica. Slika 49: Zadnja strana fotografije s žigom domaćeg fotografa Dragutina Žagara iz Prezida, prije 1. svjetskog rata. Krajem 19. do polovice 20. stoljeća u našem su kraju radila tri fotografa. Prvi se tim poslom počeo baviti Dragutin Žagar u Prezidu (od oko 1880.g. do 1908.g.), zatim je to bio Ivan Svečnjak u Čabru (od 1908. g. do 1926. g.), a tridesetih godina 20. stoljeća pojavljuje se Ivan Slika 48: Oltar crkvice u Zamostu, rad Petra Kovač u Prezidu. Zahvaljujući njima, dio Rutara i Jožeta Jarma. događaja, običaja i ljudi sa obadvije strane Mnogi su se muškarci bavili kućarenjem – sadašnje granice ostao je zabilježen za prodajom sitne robe po pokrajinama Ugarske i naredna pokoljenja. specijaliziranim radom od kuće do kuće – Mnogi seljaci ili oni bez zemlje – » osabejnki«, hauziranjem. Za kućarenje su kočevski su kod kuće za sebe ili za susjede, ponekad i podložnici dobili posebnu dozvolu od putujući od kuće do kuće, pleli koševe, košare, austrijskog cara već u 15. stoljeću. Poseban krpali i povezivali lonce, izrađivali drveno oblik te djelatnosti bilo je na Osilniškom dijelu posuđe, škafe, čabre, banje i pine, tesali ničke, doline »vürmoharstvo« - kućarenje sa zidnim kuhinjsko oruđe iz drva, cijepali šindru i veće satovima u drvenom kućištu. Tim oblikom krovne daske za pokrivanje krovova, drvena kućarenja su se bavili muškarci na obje strane 32 oruđa za zemljoradnju, drvene lopate, kasnije radi različitih uzroka relativno brzo pripremali su duge za bačvare i pintare, brusili propale. noževe i škare, rezali i brusili pile za u šumu, popravljali kišobrane... Neki od njih su bili toliko vješti, da su izrađivali praktično sve što bi trebali u kući i na polju. Od tesanih greda, iz kojih su složili svoje kuće, do drvenih vozova, sanjka i oruđa za na njivu. Običnu su trebali samo još malu pomoć putujućih kovača. Jedni takvih su bili Fricetavi iz Požarnice. Slika 50: Fotografija učesnica tečaja šivanja Pfaff u Palčavoj gostioni u Plešcima, 1924. Žene su prele vunu i lan, tkale – ponekad je bio godine. to i muški rad, plele čarape i veste, izrađivale cvijeće iz papira. Neke od njih su bile prave A KAKO DANAS? pučke liječnice, bilo je i nekoliko primalja za Iseljavanjem i promjenom načina života pomoć kod domaćih porođaja. zadržali su se rijetki obrti. U Bosljivoj Loki Pred sredinom 19. stoljeća, još prije početka poznat je urar Jože Rugole, iz Zakrajca upotrebe industrijskih šibica, su neki nabirali i Turkovskoga su urari Pajnič – muž i žena, iz prerađivali drvnu gljivu - kresivu gubu, ju Osilnice akademski kipar Stane Jarm, koji je prerađivali za paljenje vatre ili iz nje izrađivali stvarao u drvu, u Gerovu rezbar Marijan Leš, u materijal kojeg su prodavali za šešire. Možda Frbežarima rezbar Josip Malnar, unikatni nakit od tu i Gebarija kao oznaka kraja? Ljudi su se iz drva izrađuje Zlatko Pochobratsky iz bavili još i mnogim drugim stvarima - svih tih Gerova, drveno posuđe struga Peter Lautar iz radinosti nismo uključili u naša istraživanja i Prezida, a u Žagarima izrađuju i drugu suhu opise, jer su bile to obično dodatne aktivnosti robu.. Možda smo nekog još i zaboravili seljaka, a ne glavne za preživljavanje. Lončara nabrojiti. nije bilo nikad u našim krajevima, jer su sa Od tradicionalnih obrta danas je ostalo loncima na sajmove dolazili najviše iz Ribnice. nekoliko pilanara u Zamostu - Malinarić, na Na žalost je većina materijalnih svjedočenja o Potoku ispod Čabra - Ožbolt, više stolara u umijećima domaćih majstora i majstorica, koja Čabru, Prezidu, Tršću i Gerovu, jedan jedini su se prenosila iz roda u rod stotinama godina, mlinar u Zamostu – Andrej Žagar te više vrlo u našim krajevima nestala u plamenima drugog dobrih harmonikaša na heligonkama u svjetskog rata. praktično svim mjestima područja. Poslije 2. svjetskog rata u svim središtima Bila bi šteta, da se ne potrudimo obnoviti još nekadašnjih općina (Osilnica, Plešce, Gerovo, kojeg od starih obrta, koji su davali kruh Tršće, Prezid, Čabar) bile su osnivane generacijama prije nas, i da ne iskoristimo poljoprivredne i opće privredne zadruge koje njihov potencijal za bolju budućnost kraja. su pokušale nastaviti tradiciju obrta, ali su ipak 33 Primjer iz povijesne statistike ( Izvor: XXVIII. Kućna imena po obrtima i zanimanjima: Izvješće o stanju javne uprave u županiji Modruško Riječkoj za godinu 1913, Ogulin, • Malnarjave – od mlinara 1914), u ono vrijeme je bio na području več • Kavačave – od kovača skoro maksimalni broj stanovnika, ljudi su radili u inostranstvu ali se još nisu toliko • Kavačicene – od kovačice ili žene od iseljavali kao kasnije: kovača • Žagarjave – od žagar Cijeli kotar Čabar (općine Čabar, Prezid, • Šuštarjave – od postolara (često ime) Tršće, Gerovo i Plešce) je imalo 7632 • Katrijene – možda od stolara koji je stanovnika. Od toga je bilo 978 ljudi na radu u izrađivao stolice (»katrije«) Americi, a 1441 u ostalom inostranstvu. U • Mesarjave – od mesara kotaru je bilo 74 registriranih obrtnika • Pikave – od pekara (trgovaca, sitničara, gostioničara, krčmara i • Žnidarjave – od krojač ostalih obrtnika). Jedina velika obrtna • Burgmajstravi – od župana (u poduzeča bile su pilane: Ghycy u Gerovu, Osilnici) Vilhar u Mlakama i Prezidu, Žagar na • Županave – od župana (u Gerovu) Milanovem Vrhu, Turkov umjetni mlin na vodi • Sudčave – od seoskog sudca – načelnika seoske sučije u prvoj u Čabru). U kotaru je bilo 7 škola, 14 učitelja i polovini 19. stoljeća (u Plešcima) učiteljica, u prosjeku po 90 učenika na jednog • Rihtarjave – od župana, »rihtarja« (u nastava u dve smjene). Čitaonice s bile u Babnom Polju) Čabru, Plešcima, Tršću i Gerovu, vatrogasna • Grajske – od povjerenika feudalaca (Plešce, Osilnica, Bosljiva Loka...) društva u Čabru i Prezidu. • Mižnarjave – od mežnara (Plešce, Općina Plešce kao primjer je 1913. godine Osilnica, ...) imala oko 1410 stanovnika*, od toga 2 • Lovnikave – od lovnik, nadzornik registrirana trgovca (Sudčave i Palčave), 4 lovišta (Tršće, Gerovo) sitničara (po pričanju: Črčkave, Katrijene, • Kuobučarjave – po izradi šešira (okolina Tršća) Kouparjave, Patukarjeve), 2 gostioničara (Sudčave i Palčave), 10 krčmara i 14 malih Krajevno ime po obrti: • obrtnika (po pričanju: postolar Pršle, 6 mlinara, naselje Strojiči na slovenskoj strani doline pored Plešcih – od strojenja 3 kovača, 2 pilanara, kolar, sedlar). U istoj je koža godini u Americi radilo 255 ljudi – od toga 195 • naselje Malinišče na slovenskoj strani muževa i 60 žena, a u drugom inostranstvu još iznad Kupe – po mlinovima 211 ljudi - od toga 205 muževa i 6 žena. U toj • naselje Pintari – po izrađivačima škafova, čabara i pin se godini nitko više nije doselio u općinu Plešce. Brojna imena parcela: malnca – mjesto za mlin, primjer Mižnarjeva malnca u Plešcima *iz šematizma Riječko-Senjske škofije za 1915. leto, iz župnišča v Gerovem 34 Abstract Upper Kolpa and Čabranka river valley area, with villages around, was during history always well connected, although there were borders present for more than last 300 years - between land properties and nowadays between Slovenia and Croatia. People lived along the same transportation routes, on not so rich agricultural land. They had to have good cross-border cooperation to survive. One of the most important activities was craft. Some of them became traditional in the 19th and 20th century, but not many of them survived until today. In the year 2010 in Ethnological collection Palčava šiša, Plešce we organised the research week. A group of students and others interested in local heritage visited the most important villages in the area, talked with different older people about crafts and recorded their narations. Results are used for the permanent exhibition on traditional crafts which is prepared on the Palčava šiša barn. For the report which is in front of you and for DVD, where different narations from both sides of the border are presented - people are talking in local dialect, used in the border area. In the 17th century ironworks in Čabar employed blacksmiths and other craftmans, but after its collapse in 18th century, the tradition was not evidently continued. In our investigation we visited villages from Babno Polje, Prezid, Tršće, Gerovo, Plešce, Osilnica and Bosljiva Loka, only Čabar - an official centre of the area was not visited, it will need a special investigation in the future. We could make evidence for crafts present in the area in last 150 to 200 years, as they are still written in the memories of people, but can also be approved by material evidences on site. Crafts in the area, in which enterpreuners educated by craft masters worked, were present mostly among people living in the villages along transportation routes. The most common were tailers and shoemakers, there were more of them in every bigger village, but also in smaller ones. In the 19th century the woollen or lain material for dresses were made by weavers and woollen cloth makers, but soon industrial production stopped their business. Some people were making hats. Tanners were preparing animal skills. Each village had a joiner, for furniture or at least for the coffins. Carpenters were building wooden houses which were common till middle of the 19th century. Innkeepers and retailers were numerous, some of them had bigger inns and shops. In the second half of 19th century we got bakers and butchers. Very traditional craft in our country is a miller. Mills worked on many creeks, some of them has later got additional blacksmithery with water powered hammers or water driven saw machines for cutting wood. Specially educated blacksmiths were fixing horse shoes. Cart-wrighters made wooden wheels and carriages, sledges and skies, blacksmiths fixed the iron parts. The biggest craft works powered by water were in Črni Potok and Zamost. Saddlers were present also, they were making also bed inlets. Masons and stone dressers came with road construction in the first half of the 19th century, after some of them run brick manufactures in the areas where civil works needed material. Some of people transported wood and other stuff with horses and carriages. Some were musicians, there were groups of them playing on dances and weddings or a single musician playing heligon harmonica. A street organ player played on the market days. In the second half of 19th century there was an active painter and wood carver workshop in Osilnica, they made many decorations for the churches in the area. Men from the valley were traveling around villages all around monarchy and selling and repairing clocks others were cutting saws. Some clockmakers were well known also abroad. No pottery craft was present in the area, pottery came from Ribnica and was sold on the village market days. In the end of 19th century we have got first photographers. People living on the farms were dealing also with other crafts, but not in a professional way. Mostly wooden products – bowls, kitchen tools, pails, wooden roof panels, wooden shoe parts, tools etc. were made and used for themselves or sold to neighbours, only in some cases also for further trade. Wool and lain production was present on homes, knitting was important. And many more crafts... After the second world war cooperatives tried to continue important crafts, but after many of the closed their works and industrialisation and depopulation took the main role. Many of crafts were forgotten. There is only one miller remained, two water saw works, no blacksmiths, more joiners and some wood carvers. Many people are still playing heligon harmonica. We believe, that also traditional crafts could still offer somebody a nicer future. 35 Nakladnik/Založnik: Matica hrvatska Ogranak u Čabru Za nakladnika/založnika: Ivan Janeš Urednik: Marko Smole Lektura slovenskog i engleskog dijela: Sonja Smole Možina Lektura hrvatskog teksta: Slavko Malnar, Marija Malnar Tekst na narječju uredio: Slavko Malnar Fotografije: Marko Smole, Tomislav Čop, Mirjana Žagar, Sonja Smole Možina,Igor Kastelic, arhiv Palčave šiše, zbirke kovačije Gorše i Ivana Janeša Fotografija na naslovnici: Igor Kastelic Tiskanje omogućio: Urad Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu Tisak: Tiskarna Pleško, Medvode Naklada: 320 CIP zapis dostupan u računalnom katalogu Sveučilišne knjižnice Rijeka pod brojem 130112009 ISBN:978-953-7541-34-7 Ogranak Matice hrvatske u Čabru Document Outline Tradicionalne obrti_naslovnica Tradicionalne obrti_notranjost