ZEMONSKI ZEMONSKI 4 3 cajtng cajtng O Zemoncih in Zemonu O Zemoncih in Zemonu ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu September 2017–avgust 2018 Izdajo Zemonskega cajtnga so financno podprli: KRAJEVNA SKUPNOST OBMOCNA IZPOSTAVA ILIRSKA BISTRICA DOLNJI ZEMON Pridobljena sredstva na Javnem razpisu za sofinanciranje ljubiteljske kulture 2017 Beseda urednika Iz vsebine Zložnost in skupnost Ob sestavljanju tretje izdaje Ze­monskega cajtnga sem se, tako kot ob prvi in drugi izdaji, zamislil o tem, koliko razlicnih dogodkov se skozi leto zvrsti v naši vasi, pa tudi o tem, koliko ljudi jih pripravlja, se trudi in ustvarja na najrazlicnejših podrocjih. In prav vsak od teh ljudi soustvarja podobo naše vasi in naše skupnosti ter s tem pušca sledi v casu. Ravno zaradi dogodkov, uspehov in sodelo­vanja ostajamo povezani kot skup­nost. Ta povezanost, za katero razni strokovnjaki pravijo, da je nujno potrebna, pa spleta nova znanstva in prijateljstva. Zložnost, bi rekli po do­mace. In za zložnost ne potrebujemo sto in vec ljudi, dovolj je, da jih je ne­kaj. In pri nas jih imamo. Ne bom jih našteval; sami pomislite, kdo skrbi za dogodke, kulturo, krajevno skupnost, cerkev … Ljudje iz naše sredine: so­sedi, znanci, sorodniki, prijatelji … v svojem prostem casu delajo za skup­no dobro in se trudijo po svojih naj­boljših moceh. Seveda jim vsakic ne uspe zadovoljiti množice. Pa nic zato. Male napake se z leti pozabijo, skup­ni uspehi ostanejo. Zato dajmo, prik­ljucimo se tem ljudem, bodimo ka­mencek v mozaiku svojega kraja. Ce pa nocemo ali ne moremo, sodeluj­mo tako, da se dogodkov udeležimo in ne gledamo na vloženi trud samo kriticno, temvec z zadovoljstvom, da živimo v vasi, kjer se nekaj dogaja, v skupnosti, ki gre s casom naprej in ni ostala pozabljena od svojih ljudi. Tarnanje, da zložnosti ni, ne pomaga nikomur. Zložnost se namrec pricne takrat, ko majhna skupina ljudi, tudi en sam clovek, privabi k sebi mno­žico. Naj bo cim vec takšnih skupin tudi pri nas. Življenje bo v trenutku lepše. Primož Rojc, urednik stran 4 stran 5 stran 6 stran 8 stran 12 stran 16 stran 19 stran 22 stran 20 stran 26 stran 28 stran 24 stran 31 stran 34 stran 32 stran 34 stran 36 stran 42 stran 40 Jubilejni, 10. balinarski turnir Ob zadnjem godu sv. Mihaela, ko je na Dolnjem Zemonu praznik, shuwed, so domaci balinarji prip­ravili že 10., tokrat jubilejni, tur­nir v balinanju. V soboto, 30. sep­tembra 2017, se je na balinišcu za gostilno Zemonska vaga med seboj pomerilo osem ekip v dveh predskupinah. V ponedeljkov finale so se uvrstile štiri ekipe, iz vsake predskupine prvi dve: Šerin-Ž.panin-Pjepce Bj.gnarjov, Klemen-Leon Vicic-Lejko, Šinda-Letnik-Jožko Batista, Andrejc Šimanjov-Damijan Bricko-Vojko Novak. V finalu je zmago osvo­jila ekipa Šerin-Ž.panin-Pjepce Bj.gnarjov, ki je premagala ekipo Klemen-Leon Vicic-Lejko. Tretji so bili Šinda-Letnik-Jožko Batis­ta. V bližanju in zbijanju je zma­gal Anton Novak - Šerin, ki je tako skupno odnesel tri zlate medalje. Kot zanimivost: takšna absolutna zmaga se je zgodila že na drugem turnirju (leta 2008), ko je zmaga­la ekipa Herman-C.brwn-Pjepce Bj.gnarjov in je Herman osvojil še zlati medalji v bližanju in zbi­janju. Tudi tokrat je domace podjetje Euro MB sponzoriralo medalje in pokale, jedaco pa gostilna Ze­monska vaga. Klemen Ujcic Ekipe, uvršcene v finale Absolutni zmagovalec turnirja je bil tokrat Anton Novak - Šerin Skupinska fotografija tekmovalcev Predstavitev pesniške zbirke MOJE DREVO Zemonski shod so domacini praznovali kar dva vikenda v oktobru. Dogajanje se je zakljucilo v pe­tek, 6. oktobra, v vaški cerkvi sv. Mihaela s predstavitvijo druge pesniške zbirke Zemonke Nadje Gombac, rojene Škrlj, (Jakopove), ki živi v Trnovem. Prvo pesniško zbirko z nas­lovom Podarim vam pesem je Nadja Gombac izdala leta 2012. Druga pesniška zbirka pa nosi naslov Moje drevo po mogoc­nem drevesu, ki je stalo blizu ceste od Zemona proti Bukovi­ci in je spremljalo Nadjo vse do leta 2013, ko ga je mocna burja razklala na polovico. V pesniški zbirki Moje drevo avtorica izpo­veduje svojo ljubezen do narave in vsega lepega, kar jo obdaja. Nekatere pesmi so polne radosti in veselja ter zvenijo kot slavo­spev življenju in naravi. Druge pa so prežete z obcutji bolecine, ža­losti, razocaranja, bivanjske osa­mljenosti, spominov na mladost in na rojstno vas. V njih pesnica razmišlja tudi o svoji domovini, razrašcajocem se nasilju in clo­veškem pohlepu, ki rojeva vedno nove in nove krivice ter izkori­šcanje socloveka. Njen pesniški svet je prežet z duhovnostjo. Iz njenih pesmi veje odrešenjska vedrina in zdrav odnos do vere. Kulturno prireditev ob izidu pe­sniške zbirke Moje drevo je orga­niziral in povezoval predsednik KD Grad Dolnji Zemon Primož Rojc. Spremno besedo, ki jo je napisal Jožko Stegu, je prebral Nadjin sin Vili Gombac. Vecer je potekal v duhu sprošcenega po­govora z avtorico Nadjo Gom­bac in lektorico pesniške zbirke Heleno Pirih Rosa. Literarni ve­cer, na katerem se je zbralo lepo število poslušalcev, so z ljudski­mi pesmimi popestrili Zemonski fantje, z recitalom Nadjinih pesmi pa ga je zaokrožila Tamara Rojc. Tamara Rojc Pesnica Nadja Gombac (tretja z leve) z ustvarjalci vecera Po poti Makse Samsa Dan slovenskih splošnih knjižnic in zakljucek akcije Primorci beremo so v Knjižnici Makse Samsa letos obeležili na poseben nacin. V sodelovanju s Kulturnim društvom Grad Dolnji Zemon, z ilirsko­bistriško Obmocno izpostavo Javnega sklada za kulturne dejavnosti ter Krajevnima skupnostma Dolnji Zemon in Ilirska Bistrica so v nedeljo, 19. novembra, pripravili pohod po poti Makse Samsa. Okoli 60 pohodnikov se je ob 13. uri zbralo pred Knjižnico Makse Samsa, od koder so se podali na pot proti Dolnjemu Zemonu, roj­stnemu kraju pesnice, po kateri bi­striška knjižnica nosi ime. Pot jih je vodila do Malnarjeve domacije ob Vjlki uodi, kot domacini pravi­jo reki Reki. Tu stoji rojstna hiša Makse Samsa. Udeležence je nago­vorila direktorica knjižnice Dami­jana Hrabar, ki je ob tej priložnosti prebrala misli, ki jih je ob smrti Makse Samsa pred 46-imi leti za­pisala takratna direktorica bistri­ške knjižnice, danes že pokojna, Darinka Žbogar. Damijana Hrabar in Igor Štemberger sta pred Ma­ksino rojstno hišo prebrala tudi nekaj njenih pesmi. Nato so se po­hodniki odpravili v Grad, kjer jih je cakalo nadaljevanje kulturnega popoldneva. Kulturna prireditev v organizaciji Kulturnega društva Grad – Dol­nji Zemon se je pricela ob 15. uri. Bila je zasnovana kronološko, kar pomeni, da smo se po casovnem zaporedju sprehodili skozi živ­ljenje in delo Makse Samsa. Vo­diteljica kulturne prireditve Iris Dovgan Primc je povzela nekate­ra kljucna dejstva iz njenega živ­ljenja in nas tako spomnila na to, da je bila avtorica subtilne ženske lirike tudi uciteljica v partizanski šoli v Vrbovem. Spomnila nas je na njeno mladostno prijateljstvo z znanim slovenskim pesnikom Sreckom Kosovelom, ki pa je bilo kratkotrajno zaradi njegove pre­zgodnje smrti v starosti 22 let. Zanimiv je podatek, da je Maksa Samsa v strugo reke Reke omahni­la in v njej utonila 18. marca 1971 – prav na obletnico Kosovelovega rojstva. Poudarili smo, da je bila leta 1985 po Maksi Samsa poimenovana Maticna knjižnica v Ilirski Bistri­ci. Leta 2001 je ob otvoritvi nove Knjižnice Makse Samsa in ob 30. obletnici njene smrti knjižnica iz­dala zbirko vseh njenih dotlej ob­javljenih pesmi z naslovom Živela sem za pesem. Knjižnica Makse Samsa je ob svoji 40-letnici de­lovanja in ob 100-letnici rojstva pesnice izdala zbirko uglasbenih Maksinih pesmi skladatelja Bojana Glavine. Krstno so bile izvedene 9. oktobra 2004 na glasbeno-lite­rarnem veceru. Isti dan so odkrili spominsko plošco na rojstni hiši pesnice na Dolnjem Zemonu. Knji­žnica Makse Samsa hrani njeno za­pušcino – poleg rokopisov pesmi tudi njene spominske knjige, šol­ske dnevnike, redovalnice, poroci­la, spricevala in ostale dokumente. Vec o tem nam je v svojem govoru povedala ga. Damijana Hrabar. Maksine pesmi so objavljale tudi mnoge revije in casopisi: Ženski svet, Novi rod, Mladika, Zvoncek, Naš glas, Ljubljanski zvon, Gruda, Odmevi slovanskega sveta, Jutro in drugi. Njena prva samostojna zbir­ka Nekaj pesmi je izšla v Trstu leta 1934. Druga pesniška zbirka, Ble­šcece prevare, je izšla 1966. leta v Ilirski Bistrici, njena dopolnjena izdaja pa leta 1983. Likovno je iz­daji opremil slikar Jože Šajn. Glav­ne teme njenih pesmi so: nesreca, trpljenje, smrt, posmrtno življenje in ljubezen. Ciril Zlobec je takole zapisal: »Ceprav je gledala na ljubezen kot na najbolj zanesljivo pot do oseb­ne srece, je prav v njej, v ljubezni, doživela svoje usodno razocara­nje ali nekoliko pateticno receno vsaj izhodišcni udarec usode. Vse te njene ljubezenske pesmi namrec ne razkrivajo neposrednega erosa, ampak jih dojemamo bolj kot spo­min na ljubezen, celo kot spomin na možnost ljubezni. Vse so napisane s položaja »potem«, po prezgodnji smrti dragega, ki naj bi jo zaneslji­vo osrecil in s tem osmislil vse njeno življenje. Vtis je celo tak, da je šele njegova smrt prebudila v pesnici usodno spoznanje o ljubezni, tako da je v teh pesmih mogoce govori­ti celo o enosmerni ljubezni, morda celo samo o zaljubljenosti, ki šele skozi optiko smrti ljubljenega (ali celo samo izsanjanega) partnerja postaja usodno in vse osmisljujoce ljubezensko custvo.« Obiskovalci kulturne prireditve so lahko prisluhnili posnetku inter­vjuja z Makso Samsa na Radiu Ko­per, ki nam ga je za to priložnost priskrbela novinarka Radia Koper Ljuba Sušanj. Obcinstvo je najbrž presenetil Maksin grob, odrezav, strog in zelo glasen nacinu govor­jenja, ki je bil v nasprotju z njeno mehko in ranljivo umetniško dušo. Med Maksino zapušcino se najde­jo tudi pisma Srecka Kosovela, ki je dosledno spremljal njeno pe­sniško pot. V pismih ji je s kritiko pomagal pri pesniškem ustvarja­nju. Ohranjenih je deset Kosovelo­vih pisem Maksi Samsa. Cetrto po vrsti je na prireditvi prebral pred­sednik Kulturnega društva Grad Primož Rojc. Nismo pozabili niti na Spomine na Makso, ki jih je za drugo številko Zemonskega cajtnga zapisala Dra­gica Štemberger Maljavac. Uvod se glasi tako: »Maksa Samsa, pesnica, uciteljica, zemonska vaška posebni­ca. Verjetno nas je kar nekaj, ki se je še spomnimo. Njena podoba mi je živo pred ocmi: crna oblacila, dolgo krilo, ruta, nahrbtnik in nepogreš­ljiva rombrela.« Kultura na Dolnjem Zemonu je od nekdaj bogata in pohvaliti se moramo s kar nekaj mladimi upi. Eden izmed njih je mlad in uspe­šen harmonikar Martin Rojc, ki je z odlicnim igranjem glasbe­no obarval kulturno prireditev. Svoj kamencek v celotni mozaik so prispevali tudi Zj.mnski fantje z odpetima ljudskima pesmima. Skozi celotno prireditev se je kot rdeca nit prepletal recital Maksi­nih pesmi v izvedbi Tamare Rojc – slavistke in clanice Kulturnega društva Grad. Po bogatem kulturnem programu je sledila pogostitev in prijetno druženje ob sprošcenem klepe­tu. Tako smo obudili in pocastili spomin na Makso Samsa ter lepo obeležili Dan slovenskih splošnih knjižnic. Tamara Rojc Pohodniki pred Dolnjim Zemonom Zj.mnski fantje Zakljucno prireditev v Gradu je povezovala Iris Dovgan Primc. Pred Maksino rojstno hišo Od Miklavža do Dedka Mraza Decembra smo na Dolnjem Ze­monu organizirali že 14. prihod svetega Miklavža. Cisto zares smo bili zelo pridni. Zaceli smo v bistriškem Domu starejših ob­canov, kjer smo zaigrali igrico Miklavževa pisma. S sabo smo imeli tudi Kristiana Jenka, ki je s svojo harmoniko poskrbel za dodatno veselje stanoval­cev. Predstavo smo zaigrali še v cerkvi sv. Jurija v Ilirski Bistrici ter v cerkvi Marijinega vnebov­zetja v Jelšanah.  Na domacem odru smo s predstavo Sneguljcica razveselili nabito polno dvorano v Gradu. Miklavž in njegovi angelcki so imeli polne roke dela, saj so samo v domaci dvorani morali  obdari­ti kar 110 otrok. Sneguljcico, ki je s seboj pripeljala Miklavža in Dedka Mraza, so si otroci lahko ogledali še na Kozini, v Orehku, Postojni in Podgradu, kjer smo gostovali. Igralska ekipa, ki je štela kar 14 otrok, si zasluži najvec pohval. Tako da, dragi moji mulci: Špela Skok, Špela Škrlj, Lea Primc, Eva Primc, Minea Vrh, Martin Rojc, Matija Rojc, Val Primc, Ela Primc, Ema Vrh, Lana Vrh, Angelika Ce­lin, Katjuša Rojc in Nuša Baša - bili ste ena a s crtico in prav vsi smo zelo ponosni na vas.  Miklavž potrebuje kar nekaj po­moci, da vse poteka, kot mora. Tako da, Vanja Sakelšek, Ana Ce­ligoj, Primož Rojc in Peter Baša, hvala, da ste del te norije, ki jo vsako leto znova ponovimo. Og­romna hvala gre Okrepcevalni­ci Zemonska vaga, ki vsako leto pomaga Miklavžu izvedeti, kdo vse si želi darilo. Hvala tudi Silvu Kmetcu, ki vsakic poskrbi, da je v dvorani dovolj sedišc, in vsem, ki kakorkoli pripomorete k uspehu te prireditve. Ker je bila igralska ekipa velika, so nam na pomoc s kombi prevozi priskocili: Patrik Križman s.p., Prival Primož Va­lencic s.p., in Bar Crne njive Hele­na Dekleva s.p. In, dragi starši, hvala vam, da v poplavi decembrskih prireditev zaupate svoje otroke našemu svetemu Miklavžu. Trudimo se že dolgo in še se bomo. Naš trud je poplacan z veliko otroškimi nasmehi. Iris Dovgan Primc Miklavža je v Gradu pricakala polna dvorana. Dedek Mraz v Kozini Sv. Miklavž v spremstvu angelcev Ekipa, ki je pripravila nepozabno miklavževanje na Dolnjem Zemonu. Sneguljcica 1963 in 2017 Igra Sneguljcica je bila v Gradu enkrat že odigrana, in to leta 1963. Zato so se otroci in ekipa zadnje uprizoritve pred nastopom postavili podobno, kot so bili postavljeni igralci leta 1962. Igra Sneguljcica iz leta 1963 Zgoraj: neznana, Lucano Šurcov, Pjepe Žjef.n, Stojana Oštarjova, Olga Jakopova, Toncka Cjušova (uciteljica in režiserka), Marta Folajova, Zvonko Jakopov, Teja Foturjova in Berto Brajketov. Spodaj palcki: Nadja Škrljova, Ljubica Poldarjova, Mirela C.brwnova, Marta Jakvetova, Nadja Jern.kova in Damijana Jakopova Igra Sneguljcica iz leta 2017 Cepijo (z leve): Val Primc, Angelika Celin, Matija Rojc, Lana Vrh, Ela Primc, Ema Vrh, Eva Primc. Stojijo (z leve): Katjuša Rojc, Martin Rojc, Špela Škrlj, Vanja Sakelšek, Iris Dovgan Primc (režiserka), Ana Celigoj, Minea Vrh, Špela Skok, Lea Primc. Z igrico Miklavževa pisma je mlada igrasla skupina KD Grad nastopila v Domu starejši obcanov in v cerkvi sv. Jurija v Ilirski Bistrici ter v Jelšanah. Nastop v Orehku pri Postojni Otroška disko noc Otroška gledališka skupina je imela konec lanskega leta veli­ko dela. Hkrati smo vadili za dve gledališki predstavi. Obširen za­logaj teksta, razlicne vloge in na trenutke premajhen oder so bili izzivi za vse nas.  Bilo nas je ve­liko in motivirati 14 radoživih otrok ni bilo vedno enostavno. S skupnimi mocmi smo zmogli in se v decembru predstavili z dve­ma predstavama. Gostovali smo kar šestkrat. Otroci se radi dru­žijo, plešejo in se nasploh imajo super. Tako smo na njihovo željo gledališki projekt zakljucili z dis­ko zabavo - tako cisto ta pravo, z glasno glasbo, pisanimi lucmi in veliko plesa. Tudi želodcki niso ostali prazni. No, za fotografije plesa je žal zmanjkalo casa. Iris Dovgan Primc Na božicno 'vilijo' Ko se na sveti vecer družina zbe­re in v miru pripravlja božicno vecerjo, jaslice in drevcku, k bo­žicnemu vzdušju veliko prispe­vajo tudi zvonovi, ki veselo doni­jo in oznanjajo Jezusovo rojstvo. Po stari navadi je ta vecer do­voljeno zvonjenje vsakomur in kadarkoli. Tudi letos so otroci z najvecjim veseljem zvonili, le da so zvonove zibali s pritiskom na gumb in ne vec na kwenop, saj so zvonovi sedaj elektrificirani. Tak­rat so bile v cerkvi že postavljene cerkvene jaslice, ki sta jih tudi za zadnji božic postavili Vanja Sakelšek in Ana Celigoj. Po vasi pa niso odmevali samo zvono­vi, temvec tudi zvoki pw.canja. Fantje Nejc Šircelj, Matej Ujcic, David Rolih, Tomaž Rojc in Bo­štjan Baša so organizirali tradici­onalno streljanje s karbidom. Na sveti vecer je nekaj v zraku, ne­kaj, kar clovek težko opiše, in vsa mešanica zvokov, ki se prepleta, tvori ta vecer še toliko bolj caro­ben. Le cas si je treba vzeti in uiti iz primeža televizije, racunalnika in telefona, pa je doživetje lepo. Primož Rojc Jaslice v cerkvi sta postavili Vanja Sakelšek in Ana Celigoj. Zemonski otroci so z zvonjenjem oznanjali sveti vecer. David Rolih pri pripravi karbida Pust 2018 - od poberije po pepelnice Letošnji zgodnji pust je bil ponovno pester in bogat. Etnološke maske, ki se jim je pridružil lik klešcarja, so obiskale Dolnji in Gornji Zemon, novodobna skupina Bolniki in zdravniki bistriški karneval Pust je pršu, z vleko ploha in zažigom pusta na pepelnicno sredo pa se je pust zasluženo poslovil. Lani smo na Dolnjem Zemonu obudili stare maske, prav takšne, v kakršne so se šemile generacije naših prednikov. Na pogled so bile lepe, pod njimi pa je bilo še lep­še. Vedno je tako, da, ko se o neki stvari govori ali se jo obudi, pri­vrejo spomini na dan. Tako nam je pred letošnjim pustom o svojih spominih pripovedoval Stojan Pe­ruzin (Foturjov). Opisal nam je lik klešcarja, v katerega se je kot mla­denic tudi sam šemil. Klešcarju so pri nas rekli tudi hudicek. Oblecen je bil v crne hlace in crno majico. Klešce, ki jih je nosil in z njimi lovil dekleta in otroke, so bile iz jeseno­vega lesa; bile so že tako zrašcene ali pa so jih naredili iz do metra in pol dolgih jesenovih vej, jih upogi­bali in žgali na ognju, da je krivi­na ostala. Pokrit je bil z masko iz blaga v obliki vrece. Lahko je bila zašita tudi iz razlicnega blaga, Sto­janu jo je mama pripravila iz rde­cega in crnega. Maska je imela tudi rdec jezik, ušesa in rožicke. Hudi­cek je nosil tudi rep, v katerem je bila žica, da je bil primerno obli­kovan, roke pa je imel namazane s sajami. Stojan je podrobno opisal tudi zvoncarja, ki je nosil brnjene zvon­ce, ki so si jih izposodili po celi vasi. Oblecen je bil v stara oblaci­la, nosil je tudi ovcjo kožo. Pokrit je bil ali z masko iz blaga, podob­no klešcarjevi, ali pa s kaširano masko, kakršne so izdelovali sami iz casopisnega papirja in lepila iz moke. Takšno masko so porisali vsak po svojih možnostih. Zvon­car je nosil tudi gajžljo, spleteno iz vrbe. Na koncu je bil šmis, da je veselo pokalo po zemonskih uli­cah. Tudi zvoncar je lovil dekleta in otroke. Tako smo v tednu pred pustom v poberijo odšli ošj.man. še z dve­ma obujenima likoma. Rogoviljo za klešce in nacrt je prispeval Romeo Volk, klešce pa sta izdelala Tomaž in Primož Rojc. Maski iz blaga za zvoncarja in klešcarja sta zašili Stanka Baša in Kristina Rojc. Na harmoniki je skupino spremljal Simon Sedmak iz Kosez, z bob­nom pa David Bubnic (Jern.kov). Pobrane dobrote so za maske skuhali opoldne pri Šindovih, kjer maske postrežeta Marjan in Stan­ka Baša (Šindova), zvecer pa pri Tw.mnov.h, kjer za kuho poskrbi Valter Sedmak. Seveda brez logi­sticne podpore Klemena Ujcica, Stanka Vrha - Letnika in še koga ni šlo. Ponovno na Gornjem Zemonu Lanskoletni obisk Guranjzj.m.n­cu na pustno soboto se nam je tako vtisnil v spomin, da se sploh ni bilo potrebno dogovarjati, ali obisk ponoviti. Na pustno sobo­to, 10. februarja 2018, nas je z Dolnjega na Gornji Zemon s trak­torjem odpeljal Boštjan Baša (P.trj.tov). Zbralo se nas je nekaj najbolj vztrajnih mask, za godca smo tudi letos poklicali Gregor­ja Volka s harmoniko in Romea Volka z bobni. Domacini so nas z veseljem sprejeli in pogostili, naj­velicastnejši sprejem pa je bil pri Dolores Valencic in njenem možu Nenotu, ki sta pripravila celo gos­tijo. Najvecje veselje pa je donelo in odmevalo v popolnoma obnov­ljeni R.f.darjov. hiši, kjer so bile maske po dolgih letih postrežene s strani gospodinje. Tega neizmer­nega veselja so bili deležni tudi obiski gospodarja. Lepo je bilo sli­šati odmeve veselja, harmonike in bobna ter pustno norenje po Gor­njem Zemonu. »Ku Bug da, se vid­mo tudi drugu letu!« smo se pos­lavljali od Guranjzj.m.ncu. Bolniki in zdravniki V nedeljo, 11. februarja 2018, pa smo pusti z Dolnjega Zemona obi­skali že 23. pustni karneval Pust je pršu v Ilirski Bistrici. Letošnja povorka je že drugic potekala po ulicah Trnovega. Pustne skupine so se zbrale na parkirišcu podje­tja TIB storitve, d. o. o., nato pa se odpravile na pot po Šercerjevi in Gregorcicevi cesti do prireditve­nega prostora ob Domu na Vidmu. Na pustnem festivalu so kraljevale domace etnološke skupine, gostu­joce skupine iz Slovenije in Hrva­ške ter domace novodobne ma­ske, med katere spada tudi pustna skupina z Dolnjega Zemona. Letos se je skupina našemila v zdravni­ke in bolnike. Najrazlicnejši liki, v skupini so bili bolniki, dohtar­ji, kirurgi in ginekologi, dohtarce, medicinske sestre … so zabavali sprva Zemonce, nato pa še obisko­valce (bilo jih je nekaj cez 6000) na trnovskih ulicah. Posebno je navduševal priložnostni rešilec in kirurški kamion, na katerem so operirali kar z motorko in drugimi nenavadnimi operacijskimi pripo­mocki. Ustaljena pustna skupina z vzklikom »Živijo, pust!« klice na naslednji obisk karnevala, ki bo 3. marca 2019. Vleka ploha in pokop pusta Že lansko leto smo se ob obudi­tvi tradicionalnih mask odlocili, da obnovimo tudi pepelnico, kot je bila v navadi dolga desetletja. Pepelnicna povorka je krenila izpred Mihotove hiše, kjer so se vašcani lahko poslovili od Pusta. Po prihodu volovske vprege in prikazu, kako so nekoc vlekli ploh (podrobnejši opis šege je v lanski številki), je pogreb v spremstvu harmonike (Gregor Volk) in bobna (Romeo Volk) krenil do nekdanje­ga šolskega zida, kjer je množica v Zj.vnk.h Pusta obsodila za vse hudo, kar se je v vasi zgodilo. Po pepelnici so se vaške ulice umiri­le, za tem namrec nastopi cas ko­rizma in 40-dnevni post do velike noci. Primož Rojc Zvoncar in hudicek Skupinska fotografija pri Irmi Zafred (Frjanov.) Tudi par, zakrit s kaširanimi, papirnastimi maskami, je bil letos prvic v skupini. Pri Bj.gnarjov.h je maske sprejel gospodar Branko. Stanka in Marjan Baša-(Šindova) že vrsto let skupaj s sosedi poskrbita za kosilo. Na Gornji Zemon nas je odpeljal Boštjan Baša (P.trj.tov). Skupinska fotografija na Gornjem Zemonu Na Gornjem Zemnonu so nas lepo sprejeli. Medicinskih sester ni primanjkovalo. Ambulanta Vrh Na povorko v Ilirsko Bistrico je z Dolnjega Zemona odšla velika pustna skupina. Bolnik skrbi za bolnega. Mobilna operacijska dvorana Po ulicah Trnovega Pripravniki Vleka ploha Pokop pusta na pepelnico Žalostinke ob pogrebu sta igrala Romeo in Gregor Volk. Obicajev polna velika noc Velika noc je praznik veselja in upanja, Jezus je s svojim vstajenjem premagal telesno in duhovno smrt ter za vse prinesel upanje, za kristjane pa upanje na vstajenje po smrti. Je najpomembnejši kršcanski praznik, praznovanje najvecjega cudeža in temelj naše vere. Letošnja velika noc je bila obhajana prvega aprila, praznik pa je povezan tudi z mnogimi ljudskimi obicaji, ki jih na Dolnjem Zemonu lepo ohranjamo. Velika noc se med ljudstvom pricne z žegnanjem oljcne vejice na cvetno nedeljo. Vejice so vca­sih prinesle Kastavke, tudi po cel narocaj so nosile in jih menjava­le za fižol in druga živila. Danes si jih ljudje priskrbijo sami ali pa jih dobijo v zakristiji eno nede­ljo prej in pred cerkvijo na dan žegnanja. Posebnih butar, kot je v navadi drugod po Sloveniji, pri nas niso delali, so pa nosili veliko vecje veje k blagoslovu. Fantje so se z njimi tudi stepli, tako da je listje letelo vse naok­rog. Od tod tudi ena od razlag, zakaj so Zemonci zbadali fante iz Vrbovega 'Vrbovci kovci'. »Ko so se zemonski in vrbovski fan­tje na cvetno nedeljo, ko so nes­li k žegnu ali od žegna, srecali, so se veckrat stepli, in to kar z oljcnimi vejami. Tako so veckrat prinesli domov samo oskubljene pal‘ce‘, zato so rekli Vrbovcem Vrbovci kovci,« je povedala Av­gusta Belcic - P.trj.tova. Listice blagoslovljene oljke so ljudje na­rezali na košcke in jih dali v jasli živini - blag., nekateri tudi dru­gim živalim, na primer kokušam. Blagoslovljene vejice so zatikali za razpelo v hiši, pod tramove in tudi v štalo. Lepo je, da veliko ljudi še danes drži to tradicijo. Shranjeno blagoslovljeno oljko so ob ujmah vrgli tudi na ogenj, da bi obvarovala hišo in vas pred strelo in nesreco. Na veliki cetrtek zvonovi utih­nejo, kot tudi petje in orgle, v spomin Kristusovega trpljenja. Takrat se rece, da gredo zvonovi v Rim. Nekoc so zvonove otroci nadomešcali z ragljami, ki jim recemo tudi rezgetulje. Pri Fo­turjov.h hranijo fotografijo, na kateri je ujet Pjepe F.rjanov z rezgetuljo. Obicaj smo letos obu­dili tudi clani društva in v župni­šcu v Trnovem izdelovali prave lesene raglje ter z njimi rezgeta­li pred cerkvama sv. Jurija in sv. Petra. Na velikonocno soboto zjutraj je diakon Gašper Naglost pred cerkvijo sv. Jurija blagoslovil ogenj. Zemonci Martin in Matija Rojc, Val Primc in Rok Šircelj so ga raznosili po Dolnjem Zemo­nu. Popoldne je bil v cerkvi sv. Mihaela blagoslov jedi - žegna­nje. Še vedno se pri nas gospo­dinje (mame in stare mame) izjemno potrudijo in pripravijo vsakovrstnih dobrot. Pirhe kot nekoc še vedno najraje skuha­jo skupaj s cebulnimi olupki in jih tako obarvajo, tradicionalno nanje odtisnejo nabrane listice raznih rastlin. Nekoc so pri nas pirhe tudi praskali. Biblioteka Slovenske akademije znanosti in umetnosti hrani v svojih zbir­kah tudi zapušcino arhitekta Ivana Jagra, v kateri je njegova risba praskanega pirha z Dolnje­ga Zemona. Arhitekt je za svoje delo zbiral slovenske narodne vzorce in ornamente, in tako oh­ranil risbo izredno lepega pirha izpod rok Jožefe Primc, popisal ga je leta 1899. V spominu va­šcanov pa so še vedno izjemno lepi praskani pirhi Bj.gnarc.cjo­ve Johane Tomažic. Škoda le, da ni ohranjene nobene fotografije. V košarah pa seveda ni manjkal niti slod.k kreh, šiške, sol, pljecje, hren in še kaj drugega. Po tradi­ciji se sme žegnane jedi pojes­ti šele na velikonocno nedeljo po vstajenjski procesiji in sveti maši. Takrat jedi še najbolj tek­nejo. Primož Rojc Pjepe Frjanov (pri križu), fotografiran z rezgetuljo (l. 1937) Rezgetanje na veliki petek pred cerkvijo sv. Jurija Raznašalci blagoslovljenega ognja, ali kot recemo gwbe, od leve: Rok Šircelj, Martin Rojc, Matija Rojc in Val Primc Diakon (sedaj kaplan) Gašper Naglost na veliko soboto blagoslavlja ogenj. Velikonocna razglednica na vratih Jern.kove lupe Kovacov. v štalo še vedno zatikajo žegnano oljko. Bogati in domiselni ornament na pirhu Jožefe Primc z Dolnjega Zemona je leta 1899 prerisal arhitekt Ivan Jager. Velikonocni pirhi Iris Dovgan Primc. Žegnat nosijo. Blagoslov jedi na Dolnjem Zemonu Velikonocna razglednica, kip je iz Knežaka Dragica Sušanj razstavljala v Domu na Vidmu V galeriji Doma na Vidmu je med 4. in 31. majem svoja dela, med katerimi so prevladovala dela z motivi cvetja, na ogled postavila Dragica Sušanj (Šindova). Zemonka Dragica Sušanj, kuhari­ca po poklicu in mati dveh otrok, je v prometni nesreci leta 1994 utrpela hudo poškodbo hrbteni­ce in postala tetrapleginja. Nekaj let po nesreci je v sebi odkrila sli­karski talent in kmalu za tem so nastale prve slike. K slikanju jo je nagovoril Benjamin Žnideršic, ki slika z usti, in jo preprical, da se vkljuci v likovno sekcijo pri Zvezi paraplegikov Slovenije. Pod vod­stvom mentorjev Jožeta Potokar­ja in Rasa Cauševica se je poda­la na likovno pot in postala tudi clanica Mednarodnega združenja slikarjev invalidov, ki ustvarjajo z usti ali z nogami. Leta 2006 je prvic samostojno razstavljala in odtlej je njena dela moc videti na razlicnih samostojnih in sku­pinskih razstavah, nekajkrat tudi na Dolnjem Zemonu. Ce smo bili v preteklosti navajeni na njene krajine, nas je s tokratno razsta­vo nekoliko presenetila, saj so na Vidmu prevladovale slike cvetja in razlicnih tihožitij. »Cvetlicnih motivov se nikoli ne navelicam in mi resnicno veliko pomenijo. Ne morem ustvarjati v naravi, ker slikam prevec pocasi in se mi svetloba ter barve spre­minjajo, zato si poleti fotografi­ram cvetlice na maminem vrtu in potem cez zimo ustvarjam. Vza­mejo mi dosti vec casa, zato jih slikam raje pozimi, ko se jim res lahko v miru posvetim,« o razsta­vljenih motivih pove Dragica . »Z leti se mi zdi, da clovek dozori, da me copic bolj uboga, da sva pos­tala prijatelja. Zacela sem delati bolj precizno in uglajeno.« To je prav gotovo rezultat številnih izobraževanj, ki se jih udeležuje. Na razlicnih likovnih delavnicah in tecajih je spoznala temeljne slikarske tehnike. »Trdim, da pri­nese vsako izobraževanje, vsak tecaj nek napredek, brez katerega ne moreš ustvarjati. To je kakor barva na platno, en nanos pa dru­gi nanos, to ustvarja pastelnost, ustvarja sliko. Ce ne poznaš teh­nike in postopka slikanja, slika ne bo uspela. Moraš pa biti res vztra­jen in potrpežljiv.« Prav vztraj­nosti in potrpežljivosti Dragici ne manjka. Rezultati njenega dela so vec kot ocitni. Pri pripravah in organizaciji raz­stave je pomagal sokrajan in li­kovnik Frane Dolgan, skozi ume­tniška dela je obcinstvo popeljala umetnostna zgodovinarka in li­kovna kriticarka Polona Škodic. Otvoritev razstave je vodil Rajko Kranjec, vecer pa je glasbeno po­pestrila ženska vokalna skupina iz Jelšan v spremljavi Dimitrija Grlja in Danila Cekada. »Zacenjam z ustvarjanjem za razstavo na temo Ljubljana in njene znamenitosti, ki se bo odpr­ta v naši prestolnici. Cez zimo sem ustvarjala dela, ki jih bom poslala v Lichtenstein, kmalu pa bom spet zacela z morskimi motivi. Veselim se odhoda v Pineto, kjer imamo dom. Tam bom spet lahko slikala v objemu borovcev, v miru in tiši­ni,« zakljuci Dragica Sušanj. Igor Štemberger Na otvoritvi v Domu na Vidmu Praznik Marije Pomocnice Množica vašcanov, ki spoštu­je obicaje in zaobljube svojih prednikov, se vsako leto znova v nedeljo po prazniku Marije Pomocnice s hvaležnostjo zbe­re k molitvi v cast Božji Materi Mariji. Cerkev svetega Mihaela je na ta praznik svecano okra­šena, v pricakovanju procesije ulice krasijo slavoloki in cvetje. Fantje in dekleta so, obleceni v tradicionalna oblacila, kip Mari­je tudi v letošnjem letu svecano pospremili na zunanji okrašeni Marijin oltar. V slovesni straži pred Marijo, kot je v stari nava­di, pri maši zunaj sodelujejo sto­je. Najmlajši so se s košaricami sveže natrganega cvetja posedli kar pred oltar. Mašo sta darovala nekdanji kaplan naše župnije Jo­žef Jakopic, ki je zdaj župnik v Sla­vini, ter župnik Stanko Fajdiga. Sredi maše so dežne kaplje prep­ricale duhovnika, da sta dala znak, naj se premaknemo v cer­kev, kjer smo z mašo lahko na­daljevali. »Mati premila, nebeška Gospa, prosi pri Sinu, naj milost nam da,« je eden od odpevov li­tanij Matere Božje, ki jih med številnimi prošnjami za Marijino varstvo prepevajo pevke in pevci vaškega zbora. Prej razkroplje­ni po travnati površini ob cerkvi smo tako, združeni v cerkvi, drug ob drugem peli in molili še bolj zbrano. In ceprav v vasi prego­vorno velja, da v casu procesije nikoli ne dežuje, se je tokrat ne­vihta pomirila šele tik ob koncu teh prošenj, otroci so pozne­je cvetje v svoji mali procesiji kar sami potresli okoli cerkve. V prošnji in molitvi k Mariji se vašcanom naše vasi radi prid­ružijo tudi sorodniki, prijatelji in drugi verniki naše župnije. V goste vedno povabimo tudi ka­terega od duhovnikov, ki so bili povezani z našo župnijo v prete­klosti. Vedno nasmejani kaplan Jožef (Jožko) Jakopic nam je ostal v lepem spominu, zato smo bili veseli, da se je odzval našemu letošnjemu povabilu. Ob kon­cu maše se mu je v imenu vseh zbranih zahvalil Primož Rojc ter mu podaril knjigo pripovedk, ki jo je izdalo KD Grad. Petra Skok Prihod Marije Pomocnice iz cerkve Nosilci in spremljevalci Marijinega kipa z mašniki Zaradi slabega vremena se je maša nadaljevala v cerkvi. Lela C.brwnova pri pripravi šopka rož za slavolok Obešanje šopka na slavolok Slavolok v cast Materi Božji pri C.brwnov.h združi vse sosede. Deklice so cvetje raztresle okrog cerkve. Mala južna 2018 Že 13. leto zapored je clanom KD Grad z Dolnjega Zemona uspelo pripraviti etnološko-kulinaricno prireditev, ki združuje stare in mlade. Tudi letošnja Mala južna je na grajsko dvorišce privabila številne obiskovalce od blizu in dalec. Za druženje generacij »Želimo si, da bi se ljudje družili in da bi združili vsaj tri generaci­je obiskovalcev. To nam vsako leto znova uspe,« je povedala vodja prireditve Iris Dovgan Primc. Iz kotlov in kozic je tudi tokrat di­šalo po tradicionalnih, vendar že nekoliko pozabljenih domacih br­kinskih dobrotah, kot so krompir v zevnici, jetrnica, ždroc, pašta s konzervo, polenta in krompir, za­beljena z ocvriki, jecmen in še kaj. Manjkale niso niti sladice: štruk­lji, štrudl, šnite, cj.ešpove dobrote, palacinke in razlicne pite. Malo južno (molojužno), kot so vcasih v krajih, ki ležijo v dolini pod Snežnikom, v Brkinih in v okolici, rekli popoldanski mali­ci, gospodinje pa so jo pripravile koscem ob prvi ali drugi košnji pa tudi ob zahtevnejših spravilih kmetijskih pridelkov, so priprav­ljali clani društev: Grad Dolnji Ze­mon, Tušcak z Baca, KŠD Koseze, Studenc z Gornjega Zemona, Ahec iz Jasena, Alojzij Mihelcic iz Harij in Urbanšcica iz Famelj, Društvo podeželskih žena Ilirska bistri­ca, Folklorno društvo Gradina in skupina Zeljena gasa. Za najmlajše so pripravili ustvar­jalne delavnice in družabne igre, bolj pogumni pa so se lahko pre­izkusili v ježi ponijev. V kultur­nem programu so se predstavili harmonikarji Martin Rojc, Matija Primc, Kristian Apro in Tevž Bo­štjancic. Za pravo vzdušje pa so poskrbeli Kergelci iz Jasena, ki so zaigrali na ljudske instrumen­te in publiko razveselili s starimi pesmimi. Da so lahko obiskovalci tudi zaplesali, je poskrbel ansam­bel Narcis. Kaj so pripravila društva? V Društvu Tušcak z Baca so sku­hali krompirjev golaž in šnite, Kulturno-športno društvo Koseze je pripravilo polento z ocvirki in štrudelj, na stojnici Gornjega Ze­mona so obiskovalci lahko okusili odlicno pašto s konzervo in sladi­co cj.ešpova dobrota, Jasenci so tradicionalno pripravili krompir z ocvirki in omlete, tradicije so se držali tudi v društvu iz Harij in pripravili ždroc ter šnite. Clanice Društva podeželskih žena Ilirska Bistrica so skuhale joto, postregle pa so še štrudelj in domac kruh. Krompir na zevnici je omamno dišal z dveh stojnic, zemonske in društva Folklorna skupina Gradina. Na stojnici zemonske­ga društva sta Mirela in Jelka postregli še s štruklji, plesalke Folklorne skupine Gradina pa so cvrle miške. Skupina Zeljena gasa je pripravila tradicionalen jec­men (ricet), spekli so kuglof, iz fa­meljskega društva Urbanšcica pa so pripravili krompir z ocvirki in cešpljevo ter borovnicevo pito. Katja Kirn Vodopivec Je bilo dobro? Vabilu so se ponovno odzvali v društvu Urbanšcica iz Famelj. Harijci so se imeli lepo. V društvu Tušcak z Baca so skuhali krompirjev golaž. Guranjzj.mnke so pripravile pašto sz konzervo. Otroške delavnice so privabile veliko malih ustvarjalcev. Otroci so se preizkusili v ježi ponijev. Prireditev so financno podprli: Resinex d.o.o., Valter Celigoj s.p., Zavaroval­nica Sava, Tramper d.o.o., Pro–Tom d.o.o., Za­varovalnica Adriatic d.o.o., Ervin Primc s.p., Ok­repcevalnica Zemonska vaga, Liburnia d.o.o., SIB Inštalacije d.o.o. Nagrade za družabne igre so prispevali: Tomex d.o.o., Gostilna Urbancic - Mate, Picerija Kleda, Unika TTI Hvala lepa tudi: Nataši Raspor s.p., za brezplacno izposojo miz in klopi; Elektru Skok, za izposojo podaljškov;  cvetlicarni Rosa za objavo reklamne­ga panoja;  Mavitas, cistilnemu servisu Vid Šalamon s.p., za pranje dvoranskih zaves in podjetju Irbis za dobrosrcen rabat pri nakupu plastike.   Razstava Cistu ku luc Prireditev Mala južna že vsa leta spremljajo tudi zanimive razstave. Zadnja tri leta je skrb zanje prevzel Primož Rojc, ki jim je vdahnil etnološko noto. Njegova prva avtorska razstava je bila na temo valjckov za beljenje in krašenje doma, lani je v ospredje postavil domaco kuhinjo nekoc, letos pa je v tandemu z Romeom Volkom nastala izjemno zanimiva razstava na temo cistoce nekoc. Avtorja Romeo Volk in Primož Rojc sta jo poimenovala Cistu ku luc, na njej pa sta predstavila zanimive predmete, povezane s skrbjo za cistoco doma in osebno higieno nekoc. Obiskovalci so si lahko ogledali, kako so vcasih (gre za obdobje do 1960. leta) prali na škrleh. Da je bilo to staro opravilo prikaza­no cim bolj pristno, sta avtorja postavila pravi suhi zid, cez škrl, okrog pa travo in grm, na kate­rem so perice vcasih sušile pe­rilo. Prikazano je bilo tudi oku­havanje belega perila v velikih plehnatih loncih na špargetu. »V lonec z vodo so vrecko iz blaga napolnjeno z bukovim pepelom in pustili da vre nekaj casa. Tako je nastal lug. Nato so vlonec dodali perilo in prekuhavali. Tako so vca­sih prali vso belo robo,« pove Pri­mož Rojc. Nepogrešljiv pripomo­cek pri pranju perila je bil vcasih tudi lesen ploh, ki ga je bilo tudi mogoce videti na razstavi. Marsikateremu obiskovalcu se je pogled ustavil na vrvi s perilom, ki je bila razpeta cez razstavni prostor. Na njej je bilo obešeno perilo, kakršno so nosili vcasih; od prvih nedrckov, spodnjih hlac, kopalk in podobno. Na ogled so bili tudi likalniki iz razlicnih ob­dobij, od tistih prvih na žerjavico do elektricnih. Najvec zanimanja pa je med obi­skovalci požel še delujoc pralni stroj iz leta 1958, znamke AEG Lavolux, ki ga je za razstavo pok­lonila Laura Novak iz Il. Bistrice. »Ta stroj je dvofazni. En del stroja služi za pranje perila. Potem pa se to robo z lesenimi klešcami prelo­ži v drugi del stroja, ki ima centri­fugo in perilo ožame,« delovanje stroja pojasni Romeo Volk in v smehu doda, da mladi, ko pogle­dajo ta stroj, težko ugotovijo, za kakšne vrste napravo gre, saj se po izgledu precej razlikuje od da­našnjih pralnih strojev. Poleg pranja perila je bilo prika­zano tudi pomivanje posode v omivanci. Na ogled so bili razlicni lavorji in drugi pripomocki, med drugim tudi detergent Bis, ki je eden prvih in bolj znanih deter­gentov iz casa Jugoslavije. Znak cistoce so bili vcasih tudi cisti ce­vlji, ki so še posebej ob nedeljah morali biti cisti ku luc. Pri tem ni smela manjkati krtaca in globin. Tudi te pripomocke si je bilo mo­goce ogledati na razstavi. Na osrednji mizi so bili na ogled pripomocki za higieno: razlicna mila (milo Oven iz Kranja, milo Zlatorog iz Maribora in druga), šampon v prahu iz casa vladavi­ne Italije, milo v prahu, prvi pa­pirnati robcki pa mila in ostala neg58a za dojencke. Od moških pripomockov za osebno higi­eno so bile razstavljene prve rocne mašince za britje, škarje in brivski aparati. Med njimi je komplet iz svojega brivskega sa­lona za razstavo odstopil Milan Dovgan Bot.garjov. Na ogled je bil tudi ženski potovalni lepotil­ni kovcek, lesene škatle za moški brivski pribor, kahla, vrc za umi­vanje in lavor. Vsi razstavljeni predmeti so iz zbirk, ki jih hranijo Romeo Volk, Primož Rojc, Alenka Penko, Ma­gda Ujcic, Teo Brožic in Milan Dovgan, za kar jim gre tudi velika zahvala. Brez ljudi, ki hranijo vse te pred­mete, namrec ne bi bilo mogoce pripraviti tovrstnih etnoloških razstav. »Obisk teh razstav je ve­lik. Ljudje se ustavijo in sprašujejo o predmetih. Take razstave ljudi spodbudijo, da stare predmete ohranijo, jih ne zavržejo. Tako se bolj zavedajo vrednosti dedišci­ne, vcasih pa se tudi spomnijo, da nekaj hranijo doma, na kar so že zdavnaj pozabili,« poudarja Pri­mož Rojc. Romeo Volk pa dodaja, da v Ilir­ski Bistrici nimamo muzeja ali ustanove, ki bi nacrtno hranila take predmete, zato želijo ljudi spodbuditi, da jih hranijo. »Vsak predmet ima namrec možnost, da nekoc postane muzejski,« opomi­nja. Katja Kirn Vodopivec Cevlji so morali biti cisti in 'zglancani' Predstavljeno je bilo, kako so nekoc spirali perilo v potokih. Na 'šporgetu' je bilo prikazano, kako so nekoc prekuhavali perilo. 'Kobu' in ploh za spiranje, leseno sušilo in vrecke pralnega praška Najvec zanimanja je požel AEG Lavolux, eden prvih pralnih strojev, iz l. 1958. Mile Dovgan - Brivc je razstavil brivski pribor iz svoje brivnice Pralni stroj AEG Lavolux iz leta 1958 Delo Krajevne skupnosti Dolnji Zemon Za KS Dolnji Zemon je še eno us­pešno leto. V casu od septembra 2017 do avgusta 2018 je skup­nost izpeljala vse projekte, pla­nirane za to obdobje, poleg tega pa smo uredili še nekaj poljskih poti in ocistili kanale proti va­škemu polju.  V tem obdobju smo v KS Dolnji Zemon izpeljali naslednja dela: • 27. septembra 2017 - ure­ditev kanalizacije, postavitev novega vodovoda in hidran­tov, asfaltiranje cele ulice pri Okrepcevalnici Zemonska vaga; • 23. novembra 2017 - za dvo­rano v Gradu se je nabavila nova pec za centralno kur­javo, dodalo se je še nekaj radiatorjev, tako da se lahko ogreva cel prostor; • 24. novembra 2017 - uredi­tev in asfaltiranje ulice pri Brgujcu na Zemonski vagi; • 4. maja 2018 - nabava in po­stavitev (v veselje številnih otrok) težko pricakovanega otroškega igrala pri dvorani v Gradu; • 16. julija 2018 - financiranje ureditve in brušenja plošce igrišca v Gradu; • 7. avgusta 2018 - izgradnja betonske plošce v dvorani v Gradu; dvorana je tako izo­lirana in pridobljen je lep prostor za spravilo; • 14. avgusta 2018 - nabava in montaža ograje igrišca v Gra­du, postavili bomo tudi nov koš za košarko; • na Gornjem Zemonu smo za­menjali unicen asfalt po vasi. Poteka še izgradnja podpor­nega zidu ob vaški cesti in nasutje poti proti polju. Valter Sedmak, predsednik KS Dolnji Zemon V veliko veselje otrok so v Gradu postavljena nova otroška igrala. Ograja na igrišcu ob dvorani v Gradu, montiran bo tudi košarkarski koš. Z novo betonsko plošco je dvorana v Gradu izolirana. Urejena cesta za Okrepcevalnico Zemonska vaga Urejena cesta pri Brgujcu na Zemonski vagi Nova pec na pelete za ogrevanje dvorane v Gradu Zaglajena plošca v Gradu Julija 2018 je ekipa Zemoncev poskrbela, da se bo na zuna­njem igrišcu in plesišcu v Gra­du ponovno lahko plesalo ku se spod‘wb.. Nova plošca na igrišcu, narejena pred šestimi leti, na­mrec ni bila zaglajena. Pobudo za prostovoljno delovno akcijo je dal Klemen Ujcic (Mucetov), ki je tudi poskrbel za vso organi­zacijo. Stroj za brušenje betona, granilije in drugih finih gradbe­nih materialov je posodil Stani­slav Vrh (Bot.garjov), brusne ledvicne kamne je iz Nabreži­ne pripeljal Milan Dovgan Brivc (Bot.garjov), za strojem pa so se izmenjevali Klemen in Matej Ujcic (Mucetova), David Rolih (L.kanov), Dani in Leon Pugelj (sz ceste) in Damjan Vrh - Bric­ko. Fantje so poskrbeli, da se bo v Gradu spet lahko plesalo brez de b. s. ogulu use podplate. P.R. Tu so dobri ljudje doma Po glavni cesti se skozi Dolnji Zemon vse poletje vijejo dolge kolone turistov, ki išcejo kraj od­diha. Po zaslugi dobrih priporocil gostilne Zemonska vaga, ki jih gostje zapisujejo v sple­tno oceno lokacije, pa se prenekateri odlocijo v našem kraju preživeti svoj celotni dopust. Med njimi sta tudi motorist Mar­co Starace in njegova sopotnica Elena Nefedova, ki prihajata iz Rima. V naši vasi sta letovala teden dni sredi avgusta. Veckrat sta že dopustovala na Hrvaškem, letos pa sta se odlocila, da raziš­ceta Slovenijo. Ceprav sta se na pot podala z motorjem, sta za nastanitev za vse dni v tednu iz­brala eno lokacijo. »Na dnevnih izletih rada obcudujeva lepote krajev. Ceste so ciste in vse je res zelo urejeno! V Sloveniji ste tudi zelo gostoljubni. Od vseh doži­vetij na tem potovanju bi najbolj izpostavila gostilnicarja Andre­ja, ki je zelo prijazen. Obicajno potujeva v družbi dveh ali treh parov, tokrat sva prvic sama, a se gotovo še vrneva in s sabo pri­peljeva tudi prijatelje,« je z nav­dušenjem pripovedovala Elena Nefedova, ki je sicer po rodu iz Sankt Petersbuga v Rusiji. Mar­co Starace pa dodaja: »Na poto­vanje z motorjem se odpraviva enkrat letno. Nazadnje sva obi­skala Dubrovnik in Medžugorje. Slovenijo sva takrat le preckala po obali, zdaj pa raziskujeva tudi razlicne slovenske kraje. Ogleda­la sva si Predjamski grad in Bled. Nacrtujeva tudi ogled Ljublja­ne.« V Gostilni Zemonska vaga sta motorista spoznala nove pri­jatelje, ki so jima predstavili le­pote Škocjanskih jam. Zakonca, ki prav v to gostišce prihajata za nekaj dni tudi dvak­rat letno, sta Jozefina (Joža) in Giovanni D´Amore iz Švice. Gi­ovanni, ki je po rodu iz Avellina, je z rojakoma hitro navezal stike. Ob pogovorih glede možnosti za oglede okoliških znamenitosti, so se dogovorili, da ju popeljeta na raziskovanje Škocjanskih jam, ki sta jih sama že veckrat obiska­la. Joža je doma iz Male Bukovice, zato se pogosto rada vraca med sorodnike in prijatelje v domace kraje. V tujino jo je peljala služba izurjene šivilje, zadržala pa jo je ljubezen, ko je spoznala bodoce­ga moža. Gospodar gostilne in okrepce­valnice Andrej Primc se ob po­hvalah zbrane družbe, ki vecere in proste trenutke preživlja v klepetu ob izbranem vinu ter do­maci hrani, skromno nasmehne in pravi: »Ceprav vcasih ne znam vsega povedati v tujem jeziku, se vedno vse dogovorimo. Ce ne gre drugace pa s pantomimo.« Gostil­na Zemonska vaga je bila nekoc predvsem furmanska gostilna. V zadnjih letih postaja vse bolj pri­ljubljen kraj srecevanj in dobre­ga pocutja ne le domacih ljudi ob dnevnih malicah in slovesnejših dogodkih, temvec tudi izhodišc­ni kraj za številne zgodbe po­potnikov z vseh koncev Evrope. Petra Skok Poletna gneca skozi Brezje Mašina Ivane L ncajove »Cuj, kdaj mi bw.š popravu ma­šino?« je vjeckrat kricov Branko Bj.gnarjov, tako kot mu je v na­vadi, kar cez cesto, da je cel du­lanji krej cuv. In en dan jo je kar pripeljal, to mašino za šivat, na plohu od njegov.ga sameta. In sem jo popravil, kaj sem pa ho­tel, Brankotu ne moreš reci ne. S pomocjo ateta Janeza pri izde­lavi novega lesenega pokrova, ker je starega unicila avtomo­bilska baterija, ko je ‚pocedila‘, in mame Danijele pri zakljuc­nem luženju in lakiranju. Mašina je bila last Ivane Šircelj - L.ncajove, ki je bila invalid­ka. Pravili so, da je pršla, ko je kut wotrok ležala na travi, med­tem ko so starši delali na nji­vi v Brezjah, s.z zemlje ku ana ohromelost in je toku ostalu. Tudi ona je ostala sama, bila pa je fina žnidarca. V kambri, ki je gledala na Novakovo rovan,da je šivala. Pa zmeraj zafrkavala Taljane, ku so bl. po vos.. In na mulce je kricala, v hecu: »Pridi, pridi ljest, ti bom dala glavo mes ušj.sa!« Pa tudi: »Šmrduc pod nus!« Pa ni vec Ivane ne L.nca­jov.h ne njihove šiše, samu še ta taljanska mašina in par poru­menelih slik. In spomini sose­dov. Primož Rojc e Ivana L.ncajova je prva z leve spredaj Ivanin šivalni stroj Film o dedišcini furmanstva Prvi del filma Dedišcina furman­stva je nastal v okviru projekta Ohranjanje dedišcine furman­stva ob cesarski cesti Dunaj-Trst. Furmanstvo je bilo ena od najpo­membnejših dejavnosti, s katero so se ukvarjali prebivalci ob stari cesarski cesti Dunaj-Trst in je posledicno prispevalo k razvoju drugih dejavnosti, kot so lesna industrija, gostinstvo idr. S tem projektom Studio Proteus nada­ljuje delo, ki ga je pred leti pricel s ciklom filmov o starih Postojn­canih. Ponosni smo, da je z našim filmom dedišcina furmanstva prvic obeležena v dokumentar­nem filmu, ki gledalcem na pri­jazen in zabaven nacin prikazuje pomen furmanstva. Vsebina se dotakne tudi dogajanja na Dol­njem Zemonu. Romeo Volk pri­poveduje o furmanih, ki so vozili les iz bistriških gozdov, Snežnika do Reke in Trsta. Celo dlje, v Dal­macijo, kjer so še danes potomci zemonskega furmana, ki se je pi­sal Škrlj. Andrej Primc razlaga o navadah v furmanski gostilni Os­teria A. Primc, ki jo predstavimo tudi na fotografiji. Kot zanimi­vost Primc pove, da so se furma­ni radi ustavili v gostilni, kjer so se okrepcali. Vcasih pa so se tudi predolgo zadržali in takrat so konji kar sami našli pot to doma. Alenka Furlan Cadež Marijin kip Leta 2016 je podružnicno cer­kev sv. Mihaela na Dolnjem Ze­monu obiskala strokovnjakinja koprske škofije in podala pisni strokovni predlog, kako vse mo­tive in elemente razporediti po cerkvi. Predlagala je, da se 14 postaj križevega pota postavi strnjeno v dveh vrstah na se­verni strani cerkvene ladje, sli­ko svetega Kancijana na sredino južne stene ladje, Marijin kip pa na novi podstavek na južni steni prezbiterija. Ker je cerkev dokaj velika, prezbiterij pa ravno tako, je bil kip Marije iz klopi slabo viden. Zato so verniki Izrazili že­ljo, da se navkljub strokovnemu mnenju kip Marije, Pomocnice kristijanov, ponovno premak­ne v cerkveno ladjo. V nedeljo, 2. septembra 2018, so vašcani to tudi storili. Velika zahvala gre Martinu Celinu (Froncj.tov.m.) za delo in material, ki ga je pri­speval za montažo podstavka in kipa. Zadnja pozicija kipa je raz­veselila mnogo vernikov, razpo­reditev motivov in elementov po cerkvi pa je zaradi tega vseeno nemoteca in v skladu z strokov­nimi smernicami. P. R. Motokrosist Miha Vrh Danes desetletni Miha Vrh je vragolije na dveh kolesih uganjal že pri starosti dveh let – seveda tak­rat še s poganjalckom, le leto kasneje je prvic zapeljal motorni štirikolesnik, v motokros pa se je dokoncno zaljubil pri še ne dopolnjenih štirih letih – takrat je zapeljal bratov mini kros motor. Njegov prvi motor je bil KTM 50 SX (letnik 2006), svoje prve dir­ke pa se je udeležil s Husqvarno CR 50 (2011) – na Brniku je že na krstni dirki osvojil drugo mes­to. Nato je spet zamenjal ‚barvo‘ in v sezoni 2016 dirkal na KTM-u 50SX (2015), oranžni barvi pa je ostal zvest do sezone 2017, ko je postal prvak tako v državnem, pokalnem, kot v MZS prvenstvu. Ker je 50-kubicni mini kros že prerasel, zdaj dirka na 65-ku­bicnem KTM-u in trenutno tako v državnem kot v rekreativnem prvenstvu zaseda šesti mesti, iz­kušnje pa je nabiral tudi na dveh dirkah na evropskih stezah. Motocikel je tako rekoc brez pre­delav – razen vzmetenja. Za ser­vis in predelave že od samega zacetka skrbi delavnica Carman Motosport in pokazalo se je, da je po prvi predelavi 65 SX Miha iz­boljšal cas kroga za dve sekundi, po drugi pa še za tri sekunde. Za pripravo malega dirkalnika sicer skrbi oce Peter, pomaga pa tudi Mihov starejši brat Timotej. Ob tem ne smemo pozabiti na moralno podporo in razumeva­nje mame Ester – brez njene po­moci bi bili rezultati nedosegljivi. Miha vsaj dvakrat na teden tre­nira na motorju, vecinoma na domaci progi društva MX Bistrc, poleg tega trikrat tedensko tre­nira atletiko, enkrat na teden pa smucarsko telovadbo. Starša ob vsem tem skrbita za aktivno pre­življanje ostalega prostega casa: vsi radi kolesarijo, hodijo v hribe, smucajo, plavajo in delajo vaje za moc. Miha pri tem ni potrebno posebno spodbujati, saj uživa v vsem, kar je povezano s športom, ob tem pa se zaveda, da je zanj kljub vsemu na prvem mestu šola, kjer je priden in uspešen. In cilji? Miha si želi postati dr­žavni prvak v razredu 65 cm3 in se preizkusiti še na kakšni dirki po Evropi, pri cemer pa se oce zaveda, da takšnih zalogajev dru­žina sama ne bo zmogla. Miha, želimo ti uspešno športno kariero brez poškodb! Gašper Carman Clanek je bil objavljen na www.carman-motosport.si Miha Vrh (Cjušov) je clan društva MX Bistrc. Udeležuje se slovenskega državnega prvenstva, pokalnega prvenstva in dirk pod okriljem MZS, nekaj izkušenj pa je nabral tudi v tujini. Kaj imata skupnega Dolnji Zemon in Park Škocjanske jame Dolnji Zemon od leta 1996 leži na vplivnem obmocju Regijskega parka Škocjanske jame, od leta 2003 pa tudi na Unescovem bi­osfernem obmocju Kras in pore­cju reke Reke. V vlogi upravitelja obeh obmocij, ki se v veliki meri prekrivata, nastopa javni zavod Park Škocjanske jame, Slovenija (JZ PŠJ), katerega ustanoviteljica je Vlada RS, in deluje neposredno pod okriljem Ministrstva RS za okolje in prostor. Danes 669 biosfernih obmo­cij v 120 državah sveta deluje v okviru Unescovega mednaro­dnega raziskovalnega programa Clovek in biosfera (MAB), ki je bil vzpostavljen že leta 1974 in je kot tak oral ledino na podro­cju danes vedno bolj opevanega trajnostnega razvoja. Poslanstvo tega programa je namrec doseci trajnostno ravnovesje med na­sprotujocimi cilji varstva biolo­ške pestrosti, spodbujanja eko­nomskega razvoja in ohranjanja kulturnih vrednot. Biosferna ob­mocja so bila v tem okviru zamiš­ljena kot kraji, kjer se s pomocjo povezovanja lokalnih skupnosti, oblasti in znanstvenih institucij omenjeno trajnostno ravnoves­je skuša doseci s preizkušanjem, izpopolnjevanjem, demonstrira­njem in izvajanjem možnih naci­nov, saj je bilo snovalcem jasno, da bo le tako mogoce zagotoviti dolgorocen obstoj cloveštva na Zemlji. To je okvir, zaradi in znotraj ka­terega je JZ PŠJ v letu 2003 us­tanovil lani na državni ravni nagrajeno Mrežo šol PŠJ, v kateri združuje osnovne šole s porecja reke Reke, 2014 Mrežo univerz PŠJ, ki povezuje univerze v Lju­bljani, na Primorskem in v Novi Gorici, Odbor za varstvo narave, Odbor za trajnostni turizem in Odbor za varstvo kulturne dediš­cine, ki povezujejo zainteresira­ne prebivalce biosfernega obmo­cja z nami. V letu 2015 pa smo šli izven svojih meja in ustanovili Partnerstvo za kraško suhozidno gradnjo. Naloga nas, kot uprav­ljavca, je povezovati omenjene skupine med seboj, s stroko, z oblastmi … s ciljem zagotavljanja varstva narave, kulturne dedišci­ne in trajnostnega bivanja v na­ših krajih nasploh. Vse navedene pobude rastejo iz dokumentov programa Clovek in biosfera (MAB) ter intenziv­nih bienalnih tedenskih delovnih srecanj evropske mreže biosfer­nih obmocij EuroMAB, v okviru katerih zadolžene v JZ PŠJ aktiv­no sodelujemo v skupinah za iz­obraževanje za trajnostni razvoj, trajnostni turizem, znamke, po­vezovanje evropskih biosfernih obmocij z rekami in porecji … Obenem je naše biosferno ob­mocje clan Mediteranske mreže biosfernih obmocij, v okviru ka­tere je vsako biosferno obmocje predstavljeno s svojo brošuro v angleškem, francoskem in špan­skem jeziku. V njej so navede­na tudi prizadevanja KD Grad iz Dolnjega Zemona v dobrobit ohranjanja lokalne kulturne de­dišcine. Lokalne skupnosti in njeni clani naj bodo/ostanejo aktivni nosil­ci ohranjanja in varovanja svoje narave in kulturne dedišcine in se (ponovno) zavzamejo za traj­nostni nacin bivanja. JZ PŠJ jim pri tem s svojimi mrežami in po najboljših moceh skuša nuditi podporo. Biosferna obmocja naj bodo do­kaz, da trajnostno bivanje ni samo možnost, ampak je že de­jansko prisotno med nami. (Lah­ko) je del naše kulture, zagotovo pa je del naše podeželske kultur­ne dedišcine, ki jo je potrebno prepoznati, ovrednotiti in do nje ponovno razviti pozitiven od­nos, iz nje crpati in njeno bistvo nadgrajevati, saj je bila skozi sto­letja vselej uglašena z naravo, natancneje s tistim košckom na­rave, kjer se je razvila. Zato smo marca 2017 v okviru vsakoletne predstavitve opra­vljenega raziskovalnega dela Mreže šol PŠJ v pocastitev dneva žena, ki je bilo posveceno oblacil­ni modi naših krajev skozi cas, s posebnim poudarkom na eticni potrošnji, ki so jo naše predni­ce že poznale, ko so imele oblek zgolj toliko, kolikor so jih potre­bovale, jih podedovale, vzdrže­vale, predelovale …, z najvecjim veseljem med drugim prisluhnili pricevanju gospe Nadje Gombac, rojene Škrlj, z Dolnjega Zemona. Našemu zavodu je podarila iz­vod svoje knjige Dolnji Zemon, s podnaslovom Spomini nekega casa, v kateri nam je v posvetilu na srce položila sledeco misel: »Ko bomo pozabili na kulturno dedišcino, si bomo porezali svoje korenine.« Modrost tistih, ki so s tem, kar danes imenujemo kul­turna dedišcina, gor rasli in živeli v prvi osebi. Kaj pa mlajše gene­racije? Vse kaže, da na Dolnjem Zemonu ni strahu, da bi prišlo do rezanja korenin. Vsaj ne, ko govorimo o Primožu Rojcu. Od 30. septembra do 7. oktobra 2017 smo namrec v okviru Odbora za varstvo kul­turne dedišcine v Škocjanu gostili tega našega prijatelja, vsestranskega zbiratelja in ljubi­telja, ki je mlajše generacije, in njegovo razstavo Soboslikarstvo na Bistriškem. Svojo razstavo je predstavil arhitektom, ki so se v okviru Festivala kraška gmajna v Matavunu mudili na srecanju, posvecenemu kulturnim prosto­rom arhitekture, in udeležencem izjemno zanimivega pogovora z njim teden dni po tem. Z njim je na upravi našega zavoda zavel optimisticni duh. »Dedišcine ne gre zgolj raziskovati in dokumen­tirati. Dedišcino si je potrebno drzniti tudi ponovno vkljucevati v naše vsakdanje življenje, upo­števajoc njeno izvorno rabo (jo še naprej uporabljati tako, kot se jo je v preteklosti), ne da bi jo si­romašili zgolj z estetiziranjem, in na tak nacin ohranjati svoje kore­nine. Ce bi bili Slovenci z zavestjo bogat narod, bi dedišcino in z njo povezano tradicionalno obrtniško znanje potrebovali in bi se ohra­nila. Druge filozofije ni.« Primož je s temi besedami zadel samo bistvo Unescovega programa Clovek in biosfera. Naj vas modrosti vaših sokraja­nov navdihujejo vsakic znova. Podpirajte jih, a tudi sami pogu­mno stopajte od besed k deja­njem. Obenem bomo veseli, ce se boste pridružili našim pobudam. Gospe Nadji Gombac in Primo­žu Rojcu ter njegovi družini pa iskrena hvala, da so si vzeli cas in z nami podelil delcek sebe. Ver­jamemo, da smo se vsi skupaj in drug od drugega naucili cesa, kar nam bo pomagalo pri nadaljnjem delu. Lepo se je povezovati. Darja Kranjc, JZ PŠJ Nadja Gombac- Jakopova Razstava pleskarskih valjckov Primoža Rojca v Parku Škocjanske jame Folajova šiša Veduta Dolnjega Zemona je da­nes precej drugacna, kot je bila še pred desetletjem. Vhod v vas s strani Stajnice je bila objeta z mogocno stavbo šole na eni in Folajovo hišo na drugi strani. Obe stavbi sta imeli simetricno razclenjeno fasado in bili postav­ljeni tako, da sta tvorili nekakšna vrata v vas. Prva se je poslovila stavba osnovne šole, zgrajene leta 1878, lanskega septembra pa je klonila še Folajova hiša iz leta 1883. Hiša je bila dalj casa zapušcena, pod zadnjo zimo in deževjem je popustila tudi nje­na streha. Nazadnje je bila v lasti Obcine Ilirska Bistrica in proda­na na javni dražbi 23. 9. 2015. »Prodaja se zemljišce, del le tega je pozidan z dolgotrajnim stano­vanjskim objektom, ki je potre­ben rušitve, saj se je streha pred približno enim letom udrla in dež ter vlaga sta popolnoma unici­la notranjost hiše. Objekt je imel do pred kratkim urejen elektro prikljucek, še vedno pa ima vo­dovodni prikljucek. Nepozidano zemljišce spada v obmocje stav­bnih zemljišc. Nepremicnini parc. št. *81 in 75/1 se prodajata samo skupaj kot celota in ne vsaka po­sebej,« je bilo takrat zapisano na javni dražbi. Izklicna cena za ne­premicnino je bila 10.200 evrov. Hiša z naslovom Dolnji Zemon 6 je bila nazadnje znana kot Fola­jova šiša. Letnica 1883 na portalu izdaja leto izgradnje, v zemljiško knji­go pa je bila hiša vpisana leta 1885. Zgradil jo je Anton Šircelj z Dolnjega Zemona št. 73. Zgo­dovinski izpis iz zemljiške knji­ge pove, da je Anton od Andreja Baše z Dolnjega Zemona 21 od­kupil še vrt s parcelno številko 75/1. Leta 1896 hišo dobi sin Anton Šircelj mlajši, leta 1912 pa Fani Šircelj iz Trsta (Ulica Svete Katarine 5). Leta 1922 na pod­lagi prisvojilne listine dedujejo hišo njeni potomci. Leta 1958 z razdružilno pogodbo postaneta lastnika hiše zakonca Vanja in Mitja Velepic iz Ljubljane, vsak do polovice deleža, že naslednje leto pa jo odkupi Jože Vrh (Fola­jov), rojen leta 1897. Dedujeta jo Frane in Marta Vrh, slednja z da­rilno pogodbo svoj delež zapusti Jožetu Vrhu. 25. januarja 2013 hiša postane last Obcine Ilirska Bistrica, 13. novembra 2015 pa je kot lastnica vpisana Dolores Jauk z Reke. Hiša je bila za tiste case graje­na v nekoliko bolj mestnem kot kmeckem slogu. Okna je imela razporejena simetricno, fasada je bila gladko ometana, imela je okrasni poudarek hišnega vo­gala in profiliran etažni venec. Kvalitetno klesan portal je bil iz apnencastega (belega) kamna imel je tudi profilirano preklado. Na portalu je vklesana letnica 1883 in incilaki lastnika A. Š. Iz apnenca so bile tudi jerte na ok­nih. Celno je bila fasada zaklju­cena z znacilnim trikotniškim zatrepom. Iz hodnika je vodilo dvoje vrat, levo v kuhinjo in des­no v spalnico. Kuhinjski prostor je bil pregrajen s provizoricno steno, ravno tako spodnja soba. Na koncu hodnika so bile sto­pnice, ki so vodile v prvo nad­stropje in v dve sobi. Marica Štemberger (F.dlino­va)pripoveduje, da se je hiši reklo L.ncajov.. Dobro se spo­minja pripovedi svoje matere: »Moja mati so bl. od Hmj.tovih in enkrat so bl. mama od moje mame tom na Hmjetovem vrtu, k. je naprej od L.ncajove šiše. Tam so eni ljudje pohajali pred L.n­cajovo šišo, pa je rekel an clovk: ‚Cujte, mamca, vi jemaste puncko. B. vom nekej poceni pruodov.‘ Pa so mu stara mama rjekl.: ‚Ma cji, jest nemam dnarja jn nemam sz cm cjup.t.‘ Pa ji je djav de bo jo­uku poceni. Ta L.ncajova je cjup­la mošino za šivat ne kredit, jen je ta reva obolela jn jo nej mogla splacat. Jn je pršu ta agent in so se vlih moja stara mama domenil. ze mošino. Prov poceni jo je dal.« Prav to mošino je dobila Marica od Hmjetov.h, še danes ji dobro služi. V L.ncajovo hiši so bivali najemniki (fit'nc.) Mica N.žou­cova in Karlina Bizmova, zatem pa so jo kupili Folajov.. Stara Folajova hiša je bila med Pwštar­jov.m. in C.brwnov.m. in je med vojsko pogorela. Takó so Fo­lajovi dobili (kot odškodnino) ali odkupili prazno L.ncajovo hišo in s seboj prinesli tudi svoje hi­šno ime, ki se je hiše držalo vse do njenega konca. Ne le da v vasi Folajovih ni vec, Dolnji Zemon je s tem izgubil tudi del svoje kul­turne in arhitekturne identitete. Primož Rojc Inicialke in letnica na portalu Dolnji Zemon na fotografiji iz l. 1936, na kateri je lepo vidna L.ncajova hiša, takrat v lasti potomcev Fani Šircelj. Folajova hiša je padla 21. septembra 2017. Folajova hiša leta 2005 Prerez profiliranega etažnega venca Folajove hiše Cas beži Koliko spominov sprožijo crno-bele fotografije! Zaveš se, da so leta hitro minila in kljub temu da se pocutiš tako ali drugace mlad, si letom pri­merno star. Ob spodnjih dveh fotografijah me je spomin ponesel v cas otro­štva, ki je bil bistveno drugacen od današnjega. Ne spomnim se tocno datu­ma nastanka fotografij. Mislim, da je prva fotografija, na kateri smo štiri generacije (iz let 1960, 1961, 1962 in 1963), nastala verjetno konec pomladi 1971 (ob zakljucku verouka); druga fotografija, kjer sta dve generaci­ji, pa leto pozneje. Verjetno nas je fotografiral župnik Adolf Šavelj (gospud Dolfe), ki nas je ucil ve­rouk. Vem, da stojimo ob lipovcu, ki še danes raste, v ozadju je naš (Žjef.n) vrt. Na prvi fotografiji smo prvošol­ke, drugošolci, tretješolci in ce­trtošolci z Dolnjega in Gornjega Zemona ter Male Bukovice. Na drugi fotografiji smo tretje­šolci in cetrtošolci, letniki 1961, 1962 in nekateri, rojeni leta 1963. Najmlajša na njej je moja necakinja Helena Šircelj (rojena l. 1970). Generacija letnika 1962 je zad­nja, ki je koncala prve štiri raz­rede v šoli na Zemonu. Nismo obiskovali male šole. V šolo smo vstopili s sedmimi leti. Skoraj vsi smo hodili k verouku, ki smo ga imeli po pouku v naši cerkvi. Ko je bilo toplo, smo se ucili kar v klopeh, ko pa je bil mraz, so s falerso zaprli kor in smo se tam greli ob majhnem špargetu. Mislim, da smo se najbolj veselili casa pred in po verouku, ko smo se igrali, medtem ko smo cakali eden drugega. Starejši bratje in sestre so pazili na mlajše, seveda so jih tudi dražili in jim nagajali. Vedno smo se pocakevali, ko so eni koncali, drugi pa zaceli vero­uk. Mlajši so se razlicnih iger uci­li od starejših, ki so jih postopno sprejeli medse. Vsak je hitro raz­poznal in vedel, katero je njego­vo mesto v skupini. Igre so bile odvisne od števila ca­kajocih. Ce nas je bilo manj, smo se igrali kw.te v klanjici. Eden je stal na sredini, ostali štirje pa v kotih, ki so si jih morali izmenja­vati tako, da jih tisti na sredini ni ujel. Kdo bo zamenjal kot, smo se dogovorili samo z ocmi. Ce te je ujel, sta zamenjala mesti – on v kot, ti na sredino. Pred cerkvijo ni bilo plošcic, ampak utrjena zemlja, na kate­ro smo narisali krog in se igrali zemljo krast. Ko nas je bilo vec, smo se skrivali okrog cerkve, po vrtovih, za lipa­mi, na lipah, pod stopnicami in zidom na Cjušov. strani. Veliko smo se lovili na zaopik. Okoli cerkve smo skakali pedine, kozo; metali 'spomenike'; igrali 'klavircke', 'barvice', je kaj trden ta most, igro cari, cari, koliko je sati, crna kraljica en, dva, tri. De­klice smo skakale elastiko, 'pis­mo' in 'avioncek'. Žogo smo od­bijali od zida in se igrali i-a, do neba. Hitra je bila strateška igra lopo­vi in žandarji, ki smo ji rekli tudi lopovi in financa. Žandar je stal med manjšo lipo (danes ne raste vec) proti Cjušov.m in med spre­dnjim levim vogalom cerkve, ce gledamo cerkev od spredaj. Tam je bil najožji prehod. Lopovi so tekli okoli cerkve in so morali mimo žandarjeve blokade. Kogar je ujel, je ostal z žandarjem. Okoli cerkve smo tekali toliko casa, da je ujel zadnjega, ki je postal žan­dar. Velikokrat smo se igrali kavbojce in indijance. Tudi nemci in parti­zani so prišli veckrat na vrsto. V ta namen smo na Vrhov.m vrtu naredili partizansko bolnico. Da je bilo ranjencem bolj udobno, smo bolnicarke naredile posteljo iz nepekocih kopriv. Kdo ve, ce jih današnji otroci poznajo? Vse pripomocke in rekvizite smo naredili sami, saj smo znali zelo improvizirati in si poma­gali z vsem, kar smo našli. Naša domišljija in iznajdljivost je bila brezmejna. Nismo potrebovali nobenih animatorjev, napihljivih igral, plasticnih toboganov in hi­šic. Redki so imeli kolesa, kakšno žogo ali plasticne igrace. Pozimi smo se kepali, umivali s snegom, drsali na falersah in redkih sankah. Zime so bile bolj bogate s snegom in tudi burja ni prizanašala. Nastali zameti so bili krasno gradbišce za razlicne bunkerje in tunele. Ko smo bili preglasni, nas je pri­šel gospud opozorit, naj se igra­mo tišje. Ne vem, za koliko casa je zaleglo. Marsikatero smo ušpicili, se kdaj skregali in stepli, vendar se tega ne spomnim dobro. Sama se, kar se tice vsebine ve­rouka, spomnim bolj malo. Naj­bolj mi je v spominu ostal gospud Dolfe, ki je igral na kitaro in je znal carati. Velikokrat nam je med veroukom pokazal kakšen trik. Tistega z elastiko tudi sama uporabljam pri svojem delu z ot­roki. Kako lepo je gledati njihove zacudene oci, ko elastika sama ‚skoci‘ z dveh prstov na druga dva. Si kar predstavljam, kako za­cudeni smo bili šele mi, ki nismo bili tako razgledani in napredni kot so današnji otroci. Vsak od nas s fotografije ima svo­je spomine na otroška leta in bi ob fotografijah napisal drugac­no zgodbo. Jaz, ki sem živela ob cerkvi in spremljala dogajanje razlicnih generacij v njej in zunaj nje, imam na ta leta same lepe spomine. Jordanu in Nadji hvala za skupno obujanje le-teh. Okrog cerkve je bilo velikokrat zelo živo. Danes žal ni vec tako. Ko vidim, kako malo ljudi se ude­leži maše in procesije v maju, mi je tesno pri srcu, saj pozabljamo na svoje prednike in tradicijo, ki je del identitete nekega naroda in kraja. Pa kaj hocemo, svet gre naprej! Marta Bratovic, roj. Šircelj (Žjef.na) Spomladi 1971. Ob imenih deklic so njihovi dekliški priimki. Cepijo (od leve proti desni) otroci 1. r.azreda: Mira Sedmak, Milena Baša, Nadja Šircelj, Karmen Vrh, Marina Potepan, Eva Vicic, manjka Danijela Belcic 2. vrsta, otroci 2. razreda: Jordan Dovgan, Tomaž Crv, Herman Lever, Dolores Rojc, Ester Vrh, Julijana Bevcic, Marta Šircelj, Marjan Vicic, Leo Lakota, Valter Sedmak 3. vrsta, otroci 3. in 4. razreda: Albin Brožic (4. r.), Bogdan Vrh (3. r.), Stojan Šircelj (4. r.), Andrej Grilj (4. r.), Marino Samsa (4. r.) Silvo Boštjancic, Milenko Batista, Karmen Brožic, Marija/Marica Štemberger, Mojca Lever, Jožica Zlosel, Tadeja Mikuletic (vsi 3. r.) Zadnja vrsta: Igor Belcic, Vilko Hrvatin, Marjan Baša (vsi 3. r.), Marica Sedmak, Anica Torjan, Jožica Šircelj (vse 4. r.) Fotografijo hrani Nadja Dovgan, rojena Šircelj Spomladi 1972. Cepijo (od leve proti desni): Milenko Batista, Leo Lakota, Tomaž Crv, Herman Lever 1. vrsta: Jordan Dovgan, Anton Zlosel, Ester Vrh, Marta Šircelj (držim necakinjo Heleno Šircelj) , Marija/ Marica Štemberger, Julijana Bevcic, Valter Sedmak 2. vrsta: Igor Belcic, Jožica Zlosel, Tadeja Mikuletic, Mojca Lever, Agata Belcic, Karmen Brožic, Marjan Vicic 3. vrsta: Marjan Baša, Bogdan Vrh, Silvo Boštjancic, Vilko Hrvatin Žive vode svetega Kancijana Naši predniki - domacini pa tudi mnogi iz bližnjih vasi - so nekdaj radi romali v vaško cerkev sve­tega Kancijana, ki je zavetnik preganjanih ter priprošnjik za dež in vodo. Oltar ter nekateri ostanki tega svetišca so zdaj v cerkvi sv. Mihaela. Posveceno kamenje pa se še najde na bližnjem gricu, ki nosi ime Kocján. Na spletu lahko najdemo prevod besedila (Acta Cantii, Cantiani et Cantianillae), zapisanega ok­rog leta 520 v Rimu, ki v spomin ter pricevanje podrobno opisuje življenje kristjana Kancijana ter njegovih brata in sestre, ki so ži­veli ob koncu 3. stoletja. Le-ti so z mocno vero zdravili, delali cu­deže in ob koncu kot Kristusovi vojaki zanj celo žrtvovali svoja življenja ter bili s tem zgled šte­vilnim kristjanom. Med romarji v cerkev na Dolnjem Zemonu je bilo (po izrocilih, ki se prenašajo iz roda v rod) tudi veli­ko žena in mož iz kastavskih vasi, ki so hodili v casu velike suše prosit za dež in vodo. Med ljud­mi se je ohranila zgodba izpred približno 200 let, ki govori o zelo velikem deževju prav na dan pra­znika svetega Kancijana. Gospa Anka Gržina, ki je v letoš­njem letu praznovala okroglih 80 let, z velikim žarom raziskuje in ohranja zgodovino in vedno z is­timi besedami deli zgodbe, ki jih je pripovedovala njena mama. »Pripovedovala mi je, da so v naše kraje nekdaj hodile pomagat žet in kopat Munke in Žejanke, Golcanke in Poljanke, ki so tako slišale tudi za našo romarsko cerkev. Priha­jale so, da bi zaslužile kak sold in domov odnesle krompir, ki ga pri njih ni bilo. Mama mi je prav’la, da so prišle pomagat na domacijo tudi en dan pred praznikom, ki je bil konec maja. Pri nas so prespa­le, drugi dan pa šle v cerkev, da bi prosile za dež in s tem tudi dobro letino. V casu maše pa je zacelo mocno deževati in dež ni pone­hal. Žene so po maši po domaci­jah pobrale svoje nahrbtnike in se zbrale pri F.dlinov.h, kjer so vse mokro obes’le in premocene ca­kale, da dež poneha, nato pa so se preko narasle vode, ki je zalila vse poti, vracale proti domu. Obute so bile le v copate, saj v tistih casih ni bilo cevljev. Vode so jim že premo­cene copate popolnoma odnesle. Domov so po dvajsetih kilometrih pešpoti prišle bose ter premocene in blatne do pasu in še cez, zato so rekle: Aj, Kocjan, Kocjan, nikad više te necemo doc prosit in molit za daž!« Tocna letnica tega dežev­nega dne se v pripovedovanjih prednikov Anke Gržina, rojene Bevcic, ni ohranila. Zapisanih po­datkov o tej cerkvi v listinah in kroniki župnišca ni najti. Ce skle­pamo, da je bilo to v prvih letih 19. stoletja, lahko iz zgodovinskih virov o preucevanju letin piran­ske soli razberemo, da sta bila zaradi ekstremne suše na našem ozemlju omenjena prva polovica pomladi leta 1802 in vse poletje tistega leta. Ljudje so takrat trpeli zaradi velike vrocine, pridelki so bili požgani in v Trstu je zmanj­kalo vode. Šele po letu 1812 so se spet pricela mokra poletja, v letu 1815 pa porocajo o izredno mocnem deževju, ki je povzrocalo številne preglavice. Ce so Kastav­ke res prosile za vodo zaradi suše v 19. stoletju, je bilo to najverje­tneje v casu med letoma 1802 in 1815. To je bil cas Ilirskih provinc in Napoleonovega Francoskega ce­sarstva. Po pripovedovanju va­šcanov je bila po odhodu franco­ske vojske cerkev izropana in v slabem stanju. Na naših tleh so ostali le še grobovi vpoklicanih vojakov, ki so se izmuceni vraca­li s front, a se na svoj dom niko­li niso vrnili. V smeri proti vasi Gornji Zemon je bil na Kam‘ncah izkopan vojak, kar je dokazalo, da je tam vecje pokopališce. »Ob vojaku je bil poleg svece tudi ko­vanec iz tistega casa. Po potrditvi grobišca dalje niso vec izkopava­li,« v pogovoru z Janezom Škrljem še pove gospa Anka. Sveti Kancijan je bil pokopan leta 304 le 80 kilometrov zrac­ne razdalje od naše vasi. Njegov grob je v kamnitem sarkofagu v Škocjanu ob Soci (Furlanija-Ju­lijska krajina), nad katerim so pozneje zgradili cerkev svetega Kancijana in je lahko za vse nas nova romarska ali spominska oglejska pot. Sodobna znanost je njegovo identiteto potrdila, ko so v letih 1960-69 arheologi prav tam odkrili ostanke paleokršcan­ske bazilike, pod njo pa grobnico s trupli kršcanskih svetnikov in mucencev: Kancija, Kancijana in Kancijanile, ki so bili cenjeni že v casu svojega življenja. Izrocilo, na osnovi katerega so v letu 520 zgodbe zapisali, govori, da so se Kancijani, ki so izhajali iz bogate rimske družine, ob preganjanju kristjanov v casu Dioklecijana skupaj s svojim uciteljem nasta­nili na svojem posestvu v Ogleju. Ker so se tam uprli cašcenju rim­skih bogov, so jih obglavili nekje v bližini reke Soce. Zaradi smrti, ki je bila povezana z imenom vode, tako cerkve in kraje, posvecene pod skupnim imenom sv. Kan­cijan, vedno najdemo v bližini rek in potokov. Praznik so tudi v cerkvi sv. Kancijana na Dolnjem Zemonu, pod katero je bil vedno izvir sveže vode, praznovali na obletnico njihove smrti, ki je ko­nec maja. Gospa Anka še pripove­duje: »Govorili so, da je zdravilen tudi izvirek na desni strani poti, ob cerkvi. Otroci smo si zato tam veckrat umivali oci.« Edina cerkev v vasi 510-ih prebi­valcev je danes posvecena svete­mu Mihaelu. V letu 1824 je bila podaljšana, takrat je bil v cerkev najverjetneje prenesen tudi ka­mniti oltar svetega Kancijana, ki se nahaja na desni strani cerkve. Zjmnska procesija in velika slo­vesnost, ki je nekdaj potekala s priprošnjo Kancijanu konec maja, pa je v vasi prav tako v maju, a v zadnjih 73-ih letih s prošnjo za varstvo Jezusovi materi Mariji. Morda nas je Sveti Kancijan letos spet spomnil nase, ko nas je sre­di obreda pod milim nebom naliv pregnal, da smo se ponovno zbra­li pred oltarjem, ki je pred 200 leti stal v cerkvi z njegovim ime­nom. Ko je bila leta 2015 ob obnovi sli­ke iz cerkve sv. Mihaela v spodnji plasti odkrita podoba, ki naka­zuje na tega svetnika, cerkev, do­maco vas ter okoliške hribe, smo se razveselili njene zgodovinske vrednosti ter bogate dedišcine pa tudi zgodb, ki jih ta slika z napisa­no letnico 1810 oživlja. Petra Skok Stranski oltar sv. Kancijana v cerkvi sv. Mihaela na Dolnjem Zemonu Anka Gržina (Lukatova) Osigurance, ki veliko povedo Dušan Vrh (Kovacov) iz Brezja hrani kup zavarovalnih polic, sklenjenih med letoma 1921 in 1925. Med njimi je vecina, kar 8 kosov, z Dolnjega Zemona. Police so zelo zanimive že kot dokument, za raziskovanje lokalne zgodovine pa je pomembna njihova vsebina, saj razkriva, kakšne so bile hiše v tistem obdobju in premožnost lastnikov glede na sklenjeno zavarovanje. Zanimivo je tudi, da so za dokaj visoke zneske vsi za­varovali seno, žito in pridelke, veckrat celo za višjo vsoto, kot vse drugo drobno imetje v hiši skupaj. Po datumih sodec so ljudje množic­no priceli zavarovati svoje imetje po letu 1920. Zavarovalni agent Gregor Adamic, zatopnik Fondiarie & Vza­jemne zavarovalnice za ilirskobi­striški in podgrajski sodni okraj iz Harij, Trnovo-Bistrica, je sklenil vse ohranjene pogodbe. Prva izmed po­godb, ki jih hrani Dušan, je bila skle­njena 30. avgusta 1921./ med Fondi­ario, Italijansko zavarovalno družbo iz Firenc in Antonom Šircljem (Sr­panov.m) z Dolnjega Zemona 48 (danes Dolnji Zemon 53), 1.Lit. Osemtisoc za trdo zidano in krito enonadstropno kmetsko hišo v Dol. Zemonu št. 48, last zavarovanceva, oboji za gospodarstvo in stanovanje 2. Lit. Pettisoc za trdo zidan in s slamo krit hlev, skedenj in lopo, poleg hiše ad 1 3. Lit. Petsto za trdo zidan in krit svinjak 6 m oddaljen od hiše ad. 1 4. Lit Dvatisoc za seno ad 2 5. Lit. Dvstisoc za pohištvo, hišno in kuhinjsko opravo, obleko, perilo, posteljno opravo, zastore, zrcala, porcelan, steklenino, zlato, srebro in podobe v hiši ad 1 Zavarovanje tudi proti streli 10% popusta za desetletno dobo. Letni znesek premije je znašal 89,99 lir. Polica je bila obnovljena leta 1940. Anton Škrlj ( pri Pw.štarjov.h) z Dol. Zemona 30 (danes št. 28) je 5. maja 1922 imetje zavaroval za 29.800 lir: 1. Lit. Petnajsttisoc za enonad­stropno trdozidano in krito hišo v D. Zemonu 30. last zavarovanca, služi za gospodarstvo in stanovanje 2. Lit. Štiritisoc za enonadstro­pen, trdo zidan in s slamo krit hlev, lopo, zgoraj skedenj, tik hiše ad 1 3. Lit. Petsto za trdo zidan in krit svinjak tik hleva ad 2 4. Lit. Tritisocpetsto za žito Lit. 1000 in druge poljske pridelke Lit 2500. ad 1 5. Lit. Dvatisoc za seno ad 1 6. Lit Tisoc za seno ad 2 7. Lit. Osemsto za 1 voz Lit. 500.- in gospodarsko orodje Lit. 300. – v lopi ad 2 8. Lit Tritisoc za pohištvo, hi­šno in kuh. opravo, obleko, perilo, posteljno opravo, obuvala, zastori, zrcala, porcelan steklenino, srebro, zlato, ure, podobe in knjige ad 1. Zavarovanje proti streli 10 % popusta Anton Bevcic (Bizmov) z Dolnjega Zemona 65 (danes 46) je prav tako 5. maja 1922 zavaroval svoje imetja za skupno 18.250 lir. Za 6.000 lir je zavaroval ‚‘1 nadstropno trdo zida­no in krito hišo s hlevom in lopo‘‘; za 4.000 lir ‚‘1 nadstropno, trdo zidano in krito lopo in skedenj‘‘; za 2250 lir žito Lir. 1000 in krompir lir 1250,« za 1500 »1 voz Lir. 1000, poljsko in gospodarsko orodje, cebre in dr. Lir 2000,« za 2500 za seno in 2000 lir »za pohištvo, hišno in kuh. Opravo. Šivalni stroj, obleko, perilo, obuvala, zastore, zrcala, porcelan, steklovina, srebro, zlato, ure, podobe in knjige.« Letna premija je znašala 47,25 lir. Anton Vrh (Luknov) z Dolnjega Ze­mona 59 (danes 57) je 25. junija 1922 imetje zavaroval za 31.600 lir, od tega 1000 lir za ‚‘enonadstropno, trdo zidano in krito hišno poslo­pje‘‘; 5000 lir za ‚‘enonadstropna, trda zidana in krita hlev in lopo z skednjom zgoraj, tik hiše‘‘, 1000 lir za ‚‘trdo zidane in krite svinjake tik hiš‘‘ 1000 lir ‚‘za mešano žito v sken­dnju in sobah‘‘; 2000 lir za‘‘krompir v hišni kleti‘‘; 1500 za dva voza Lit. 1000- gospodarsko orodje lit 500 v lopi in zunaj,« 51000 za dva konja lit., 3000- govejo živino Lit. 2100- v hlevu un na prostem, izvzemši na sejmih in trgih,« 3000 za »seno nad hišo in hlevom,« za 3000 »po­hištvo, hišno in kuhinjsko opravo, šivalni stroj, obleko, perilo, postelj­no opravo, obuvalo, zastore, preg­rinjala, zrcala, porcelan, steklenino, srebrnino, tlatnino, ure, podobe in muzikalije v vsih hišnih prostorih.« Letna premija je znašala 37,94 lir. Marija Vrh (Potepanova) z Dolnjega Zemona 8 (danes 68, hišno ime Ed­varjovi) je 25. 3. 1924 imetje zava­rovala za 10.000 lir, od tega 3000 za ‚‘enonadstropno, trdo zidano in kri­to hišno poslopje za stanovanje in kmetijstvo‘‘; 2000 ‚‘za pritlicno, trdo zidane in s slamo krite: hlev, lopo in skedenj, tik ad.1‘‘; 200 za‘‘pritlicna, trdo zidana in krita šupo in svinjak, tik ad 8, na drugi strani slame‘‘; 1400 za ‚‘govejo živino v hlevu in zunaj, izvzemši na trgih in sejmih‘‘; 2000 za seno nad hišo, hlevom in lopo, 400 za voz in gospodarsko orodje in 1000 za‘‘pohištvo, sobno in kuhinjsko opravo, poljske pri­delke, šivalni stroj, obleko, perilo, posteljno opravo, obuvalo, zastore, pregrinjala v kuhinji in sobah‘‘. Le­tna premija je znašala 90,40 lir. Emilija Vicic (Hurjova) z Dolnjega Zemona 2, (danes 44) je 10. junija 1924 imetje zavarovala 24000 lir, od tega je dala 6000 za ‚‘enonad­stropno, trdo zidano in krito hišo‘‘, 4000 za trdo zidan in krit hlev,« 5000 za »trdo zidan hlev, krit s sla­mo,« 1500 za »trdo zidan in krit svoinjak,« 2000 za »govejo živino ad 3, in na prostem, izvzemši trge in sejme,« 2000 za seno, 1000 za vse gospodarsko orodje v vseh pro­storih, 1000 za »pohištvo, sobno in kuhinjsko opravo, obleko, perilo, posteljno opravo, obuvalo, zastore.« Letna premija je znašala 145,18 lir. Josip Šircelj (Žjef.n) z Dolnjega Ze­mona 78 (sedaj 59) je 5. oktobra 1924 imetje zavaroval za 10.900 lir, od tega 4000 lir za‘‘enonadstro­pno, trdo zidano in krito hišo, zgoraj oder‘‘; za 2500 za ‚‘enonadstropen, trdo zidan in krit hlev‘‘; po 900 za seno in živino in 2600 za ‚‘pohištvo, sobno in kuhinjsko opravo, šivalni stroj, obleko, perilo, posteljno opra­vo, obuvalo, zastore, pregrinjala, zrcala, porcelan, steklenino, dra­gocenosti za osebno uporabo, ure, poljske pridelke in gospodarsko orodje‘‘. Letna premija je znašala 37,23 lir. Josip Primc (Šimanjov), sedaj s št. 10 je 10. oktobra 1925 svoje imetje zavaroval za 15 500 lir, od tega 4000 za ‚‘enonadstropno, trdo zidano i s slamo krito hišo‘‘ 3000 lir za trdo zidano i s slamo krit hlev, zgoraj oder,« 5000 za »trdo zidano in krito lopo, zgoraj oder,« 1500 za seno in 2000 za »govejo živino v hlevu in na Marjan Vicic (Hurjov) še vedno hrani tablico zavarovalnice, dobljeno ob sklenitvi zavarovanja 10. julija 1924. Dolocilo v zavarovalni polici od zavarovanca zahteva pritrditev tablice na hišo. Žalostno so peli trnovski zvonovi V vojnem letu 1944 je Ilirsko Bistrico in njeno okolico doletelo veliko tragedij. Na prostoru od Lipe preko Kocanije in Brkinov do slovenske Istre je bilo izvedenih veliko hudih zlocinov, pobojev in požigov. Tega leta je Ilirska Bistrica doživela tudi bombni napad, ki je terjal 12 smrtnih žrtev, med katerimi sta bili tudi Anton Vrh in Marija Batista z Dolnjega Zemona in Jožef Štembergar (Vrbanov) z Gornjega Zemona. Na semanji dan, 16. oktobra 1944, je bila Ilirska Bistrica kljub vojni polna ljudi. Tako kot še dandanes je tudi takrat sejem potekal prvega in šestnajstega v mesecu in Bistrica je bila prepla­vljena z ljudmi. Po porocanju ca­sopisa Slovenec je bil dan lep, sli­šati je bilo brnenje letal, nekateri ljudje so se celo ustavljali in jih preštevali. Slišati je bilo angloa­meriška zavezniška letala, ki so v tem casu iz letalskih baz v Italiji proti osrcju rajha redno preleta­vala bistriško dolino. Na ta dan pa so na obrobje Bistrice zacela odmetavati bombe, po vsej ver­jetnosti namenjene nekdanjim italijanskim, takrat pa že nem­škim vojašnicam. »Kar naenkrat je zabobnela strašna eksplozija. Vse se je prestrašilo in vse beža­lo, a nihce ni mogel razumeti, kaj neki bi se moglo zgoditi. Le hiše na zacetku Bistrice pod Trno­vim so bile vse v dimu,« beremo v Slovencu. Piše, da je padlo na kraj kakih deset 500- in 250-ki­logramskih bomb. Ucinek je bil strašen. Nekaj bomb je padlo na glavno ulico, danes imenovano Bazoviška, v bližino današnje stavbe Komunalnega podjetja in sosednje Verbiceve hiše. Veliki betonski bloki, ki so bili ob cesti kot nekakšna ograja ob kanalu, so leteli dalec stran. Eden je pri­letel celo na dobrih sto metrov oddaljeno streho Kunciceve hiše na današnjem Partizanskem hri­bu in jo podrl. Strahovit krvavi davek Slovenec navaja 15 žrtev, med katerimi je bilo tudi nekaj ot­rok: trgovec Franc Verbic, Milka Tomšic iz Bistrice in njen 4-letni sin Renato, 9-letna Aleksandra Olenik, 5-letna Danica in 7-letna Alojzija Dekleva, uradnica Slava Kosic, vdova in mati desetih ot­rok Franciška Matko, Milka Bo­bek iz Trnovega. Med žrtvami sta bila tudi Anton Vrh (Potepanov) in Batista Marija (Luknova) z Dolnjega Zemona ter krojac Jožef Štembergar (Vrbanov) z Gornje­ga Zemona. Vec ljudi je bilo težko ranjenih in so morali v bolnišni­co, lažje ranjeni pa so se vrnili na svoje domove. Žrtve letalskega napada, razen Franca Verbica in Milke Bobek, so ležale na mrtvaškem odru v Gasilskem domu v Ilirski Bistri­ci, kamor so jih prihajale kropit trume ljudi. Krste so položili na dva voza in v sprevodu odšli do pokopališca v Trnovem. »Tako žalostne množice Bistrica še ni vi­dela. Na celu sprevoda za križem je šla castna ceta domobrancev, nato pa so nosili vence sorodnikov in ustanov. Pogrebne obrede je vodil mons. Karel Jamnik ob asi­stenci 5 duhovnikov/…/Sprevod je bil tako dolg, da takega pog­reba še nismo doživeli. Žalostno so peli trnovski zvonovi, žalostno so odmevale odpete molitve du­hovnikov, vmes pa se je slišal jok in ihtenje domacih za svojimi dragimi.« Žalostinke je prepe­val pevski zbor pod vodstvom g. Babnika, ob odprtem grobu je spregovoril župan Saša Lican, v imenu nemške vojske pa stotnik Dietrich. Cez nekaj dni so izpod ruševin izkopali še tri žrtve: Ivano Uljan­cic s Topolca, Slavo Verbic iz Bi­strice in njeno komaj 7-mesecno hcerko Lejo. Slovenec poroca tudi o veliki go­spodarski škodi in strahu ljudi, da bi se kaj takega ponovilo. »V Bistrici in Trnovem ni nic vojaško važnega in so bombe razrušile le civilne hiše,« še navaja. Vendarle sta bila v Ilirski Bistrici in Trno­vem dva velika vojaška komple­ksa, v kazarmetah na Vidmu pa so dobili svoje prostore domo­branci. Zato je potrebno slednjo trditev Slovenca jemati z rezer­vo, saj je bil casopis pod nemško cenzuro. Marica Štemberger se dogodka dobro spomni Marica Štemberger (F.dlinova) se dogodka izpred 74 let dob­ro spominja. Takrat desetletno deklico je oce poslal v trnovsko mlekarno po denar. Vsakega 16. v mesecu so namrec na sedežu mlekarne dvigovali placilo za od­dano mleko, poslal pa jo je še v Trnovo, v trgovino k Joškotu po dreto za popravilo cevljev. Pri okencu v mlekarni je bilo veliko ljudi, tudi Zemoncev, med njimi Anton Vrh in Marija Batista. Bila sta brat in sestra iz Potepanove (danes Edvarjove) hiše. Marija je bila porocena k Luknov.m. »Tam sta se pogovarjala, da gresta oba po opravkih v Bistrc. Sem si mili­la, ce gresta onadva v Bistrico, pa grem tudi jaz. Tam je bil tudi stric Froncj.tov in tudi njega sta vpra­šala, ce gre z njima. Pa jima je odgovoril, da ne, ker gre k Joško­tu nekaj kupit. Se mi je posveti­lo, sem mu rekla: Stric, ma kaj bi lohku šla jest sz vami, k. jest ne vem, cji je ta botega?« o vsakda­nu pred tragedijo pripoveduje Marica. Po nakupu sta se skupaj odpravila proti domu: »Kadar smo šli iz mlekarne, so zrakoplo­vi šli v eno smer, in ko smo šli od Joškota, so šli v drugo, nakar se je eden vrnil in nad Bistrico spustil štiri velike kose (bombe, op. a.). Ljudje so bežali na vse strani, mi smo se skrili v Belinovo trgovi­no. Kadar je to padlo, so se šipe tako tresle, da je težko opisati, nekaj groznega je bilo,« tragicni dogodek opisuje Marica. Nekaj casa so prestrašeni cakali v Be­linovi trgovini, nakar so sliša­li sireno reševalnega vozila. V kasarmetah, kjer je danes Dom na Vidmu, so imeli postojanko domobranci in tam je bila tudi postaja Rdecega križa. »Ko smo hoteli domov cez Brinškov klan‘c, smo srecevali ranjence, poveza­ne po telesu in glavah, nekateri so stokali, drugi kr.vljali, kricali in jokali. Smo ubrali cez železni­co. Tam pri Speticu je z naše poti prišla neka ženska, ki je kricala: 'Tone, Tone …' To je bila žena ubi­tega Antona Vrha,« pripoveduje. Gospe je pojasnila, da ga je vide­la v mlekarni, še slutila ni, da je mrtev. Šele cez cas je bilo slišati neusmiljen jok žene in Toneto­ve matere. »Je povedala, da so ji truplo moža pokazali, da je bil v trugi pred Demovo hišo (Logarje­va hiša ob stavbi Kounale, op. a.), tam so jih zložili. Nekateri so bili razmesarjeni, raznešeni, Tone pa je bil cel, najverjetneje ga je ubil zvok.« Tako je Marica videla An­tona Vrha in Marijo Batista zad­nja, stricu Fronc.tov‘mu pa je hvaležna, da jo je po spletu na­kljucij rešil grozovite smrti. Primož Rojc Verbiceva hiša po bombardiranju 16. oktobra 1944 Pogrebni sprevod žrtev bombadiranja mimo križa pri Novem svetu. Ta križ stoji danes na Dolnjem Zemonu. Verbiceva hiša po bombardiranju 16. oktobra 1944 V Trnovsko mlekarno so vsakega 16. v mesecu prihajali ljudje po placilo od celomesecne oddaje leka. Legenda o vilah Zemonsko gradišce ima sko­raj dvatisocletno zgodovino. Na drugi strani gradišca je manjši hrib in zelena dolina Javorje. Tu so kmetje ob oranju našli razne rimske kovance, bronaste okra­ske, fibule, zlate uhane in žare pokojnih. Kot da se v tej zemlji skriva rimska energija davnih stoletij. Ko so se v poznih urah ljudje vracali proti domu, so v tej doli­ni veckrat slišali prijetno petje, v prozorni meglici pa videli v belo oblecena dekleta. Držala so se za roke in lahkotno plesala. Ljudje so govorili, da tu živijo vile. Tis­ti, ki so tako srecanje doživeli, so molcali, da jih ne bi imeli za cu­dake. V tistih davnih dneh je v vasi s svojo materjo živel mlad fant. Bil je zelo lep, prijazen in vsakemu je pomagal. Ljudje v vasi so ga imeli za skrivnostnega mladeni­ca. Vsak dan ko je sonce zahajalo, so ga videli oditi v dolino Javorja. Ljudje so govorili: »Zato je tako lep, ker pleše z vilami.« Nekoc je prišla skrivnostna kresna noc, luna je sijala posebno svetlobo, kresnice so plesale. Fant se je odpravil na vilinski ples. Kaj se je dogajalo tisto noc, nihce ne ve. Prelepi fant se ni vrnil domov, vile so izginile in ga za vedno od­peljale s seboj. Vile se od takrat v naše kraje niso vec vrnile. Mati je dolgo ca­kala svojega sina in žalovala za njim. Legenda govori, da vile vi­dijo lahko samo iskreni in poseb­ni ljudje. Pravijo, da so nekateri videli bele žene ali slišali skriv­nostne glasove, kot bi veter pel v zvezdnih noceh. V takih noceh pa nekateri niso našli poti domov. Nezavedno so se v zgodnjem jut­ru zopet znašli pred svojimi vra­ti. Zato so nekdaj dejali: »Kresna noc ima svojo moc.« Nadja Gombac (Jakopova Iz porumenelih listov Primorske novice, 14. januar 1977 Številka 3, leto 2018 Izdajatelj: Kulturno društvo Grad – Dolnji Zemon Urednik: Primož Rojc Graficna zasnova in oblikovanje: Primož Rojc Tisk: Birografika Bori d.o.o., Ljubljana Avtorji clankov: Primož Rojc, Tamara Rojc, Iris Dovgan Primc, Petra Skok, Klemen Ujcic, Katja Kirn Vodopivec, Valter Sedmak, Igor Štemberger, Gašper Carman, Darja Kranjc, Marta Bratovic Avtorji fotografij: Primož Rojc, Jana Udovic, Vili Gombac, Katarina Škrab, Irma Zafred, Ivan Simcic, Valter Sedmak, Petra Skok, Ester Žiberna, Darja Kranjc Lektoriranje: Dragica Štemberger Maljavac Naklada: 300 izvodov ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Stare fotografije Igra Prisega ob polnoci (l. 1969, igrana v Gradu) Igralke: Vera Šimanjova, Mirela C.brwnova, Marta Jakvetova, Joža Bubca in Vera Kovacova Desno Francka Frjanova Na drugi strani fotorazglednice je Francka zapisala: Mali spomincek od Francke, 26. 10. 1941 Na tej sliki dvajset letna dosti ali nic skrbi Ko ta leta bodo stekla Bog ve kaj me še trefi. Na Foturjov.m dvorišcu s konjem Sokolom: pri repu Bata Bricko (F.dlinckov), pri glavi ate Frane Peruzin (Foturjov) s sinom, na konju Ivan od Malci in Nebojša od Margite, Batov brat. Tone Kovacov, star leto ali dve, sedi na lesenem otroškem stolcku pred Kovacovo hišo, oblecen v bržkone svoje prve hlace. Lepo so vidne škrli in ponos Kovacove gospodinje, oleandri, posajeni v najrazlicnejše posode: star sod, star lonec in najznacilneše doma narejeno leseno korito. Tone Kovacov v 'plavi kanatjer.' ponosno ob svoji kobili in žrebicku Ivanka in Zalka Škrljova grabita u Javorah (l. 1942) Okno s železnim polknom na Mihotov. hiši