REVIJA ZA STUDENTE, KULTUROIN DRUZBO LETNIKXLV,ŠT.l PONEDEUEK, 3.4.1995 POBARVANKA Pobarvaj kot zahtevajo številke 1 - siva 2 - svetlo rjava 3 - temno rjava 4 - krem 5 - siva 6 - rumena 7 - oranžna 8 -rdeča 9 - vijolična Barvice ustrezno ošilite z nožem ali šilčkom. Kupujte izdelke JATE, KER NI DNEVA NAŠIH KOKOŠI BREZ SOLATE. JATA! Ker mi nudimo kokošim največ. Kersnikova 4, 61000 Ljubljana, tel 131 7010, fax 319 448 Glavni in odgovorni urednik: Primož Zevnik .«*»,. Tribuna je glasilo ŠTUDENTSKE ORGANIZACIJE UNIVERZE v Ljubljani KAZALO STRAN Fragmenti o Vitomilu STRAN \ 9 Prekmurje Organizacijski tajnik: Robert Titan Mitja Čampa Družbeno-informativni sklop: Mitja Cander Kultura: Aleš Šteger Študentska prohlematika: Marko Hercog * Od tu in tam: Veseli Volk Urednik fotograflje: Marko Hercog Oblikovanje: Nataša Novak Lektorjl: Tina Verovnik, Tina Zagernik, Petra Tomažin Naslounica: SLOVENEC, d. o. o. Prelom: SLOVEMEC, d. o. o. TRIBUNA JE ČLAN EJN ¦: MEMBER OF A ECIROPEAN JOURNALISM NETWORK PRAGUE, C2ECH REPOBLIC Prispevke lahko prinesete ali pošljete na ufedništvo ali na uradne ure urednikov. Izhaja vsak prvi ponedeljek v mesecu. Cena 100 SIT, 15 ATS, 1.5 DEM, 1250 ITL ¦ DRUZBENO INFORMATIVNI SKLOP 7 ČLOVEKOVA USODA JE LAHKO TUDI PREDMET STAVE ZA ZABAVO 8 KLINIKE POD UDAROM 10 ZAKAJ JE PROPADEL RIMSKI INPERIj? 12 RESNICANA ZATOŽNI KLOPI 14 BITIDRUGAČEN (2. DEL) 16 ARABSKI SVET 19 BERLUSCONI 5TORY 20 OBVLADATI NEOBVLADLJI-VO7 REŠITI NEREŠLJIVO 22 EVROPSKOST 23 RAČUNALNIŠKI PAKETI V SLOVENŠČINI, DA ALI NE? 25 FETIŠIST KAPUČINA (2. DEL) 26 FOTOSTRAN • KULTURA 27 DOGODEK 28 PROZA 29 Z ZAHODNIMI OČMI 33 54 000 BESED 34 DUH PO KORPORATIVIZ-MU 35 REPLIKANTSKA MORILCA BUTTERENDFLY 36 URIK PARIŠKIH ULIC 37 LIZA 38 DRAGO TRŠAR 39 DEKLETA V PRVEM PLANU 40 PLOŠČE 41 KNJIGE A ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA 42 ANKETA 43 PARLAMENTI-RANJE 48 EXPERT|R. 49 UNIVERZIjADA 50 PEKKA 51 INFORMACIjE * OD TU IN TAM 54 POZNATE LjUBLJANO? 55 TRAČI 58 LJUDjE IN Ml 59 UNIVERZALIJE 60 HUMORESKA ŠALE 61 NASVETI 62 HUMORESKA NAGRADNA KRIŽANKA STRAN STRAN 24 Kje so meje Mika Tysona STRAN 30 Taja Vidmar -direktorica galerije EQGRNA STRAN 32 Kako je amerika ubila mojo mladost... Nacionalizacija odžira kruh študentom STRAN 56 Študenti - bogataši za zapahi DRUŽBENO1NFORMATIVNISKLOP OBRAZI PETER ZOBEC FRAGMENTI 0 VITOMILU Vitomil Zupan: Zaris nekega portreta Skoraj pol stoletja je že mi-nilo /o, moj bog!/, odkar mi je prvič zabrnelo v ušesih ime Vitomil Zupan. Zazve-nelo je prijetno, skladno, tr-dno. Še zdaleč pa ni bilo po-vezano z njegovim pokli-cem. V zgodbicah, ki sem jih slišal, je mimo mene prikorakala figura iz lju-bljanske chronique scanda-leuse. (Te povestice so bile blage in še zdaleč ne tako razburljive kot tiste poz-neje, ki so se kopičile, izmišljale in domišljale.) Pripovedovala jih je ena od mojih tet; njena domošljija pa ni zelo inventivno sega-la v salonska zakulisja (v tem je bila moja druga teta pravi čarodej), zato je bila zgodbica skromna. Hukala se je okoli nekakših porok in bila zgodba z napako: dotični Vitomil je menda v zaporu, ker se je postavil na stran resolucije informbiroja. Samosvoja in zanesljivo unikatna oznaka moje amater-sko informirane sorodnice je spet samo še en majhen dokaz, kaj vse je žužnjalo in brenčalo okoli Vitomila Zupana. Ko sva se spoznala, sem gp poznal le iz tetine pripovedi, vedel sem pa le, da je pisa-telj (čeprav še skoraj ničesar ni objavil) in ugleden scenarist, saj nas je navdušilo njegovih "pet minut raja". Kdaj sva si segla v roke, če sva si "prvič" sploh kdaj - ne vem. Verjetno leta šestdeset. Predvsem pa sva si bila zoprna. Drug dnigemu. In to zelo. Mislim, da sem ga začel videvati v ka-varni Union, ki je tedaj v svojih zadnjih vzdihljajih pestovala umetnike in podu-metnike vseh vrst in navdihov, saj je pod njenimi velbi balerina cefrala pesniško zbirko mladega poeta, slikar je hvalil operno pevko, filmar dvoril harfistki z la-nenimi lasmi, natakar je pa poleg pelinko-vca, tedaj slavljene pijače, znal postreči tudi z literarnimi revijami, ki jih je imel spravljene za boemsko bratovščino. Takrat se nikoli nisva zalotila pri istem omizju. Tudi nisem videl, da bi kjer koli sedel. Vedno je nekoga iskal: stopil je v kavarno zravnan, eleganten in domišljav. In odšel. Prvič sva si segla v besedo na Vošnja-kovi, v petem nadstropju v klubu, ki smo ga filmarji tedaj delili z novinarji in je bil ob večeroih urah mnogim (če že ne vsem) naš drugi (včasih) tudi edini dom. (Bili so to časi redkih televizorjev - klub pa se je ponašal z njim.) Najino prvo konverzacijo je krasila obojestranska arogantnost, ob poznejših srečanjih pa sva si izbrala najbolj klavr-no obliko komunikacije: pozdravila sva se le, če se nama je ljubilo. To bi verjetno trajalo v nedogled, saj niti on niti jaz nisva imela ne želje ne povo-da, da bi se odnos kakor koli spremenil. (Pa se je moral.) V začetku šestdesetih let, ko sem še osnovnošolsko taval skozi film (filmsko sem shodil že sredi petdesetih v Beogra-du), se mi je v mladeniški neučakanosti zazdelo, da je učna doba že mimo in da bi moral že priplezati na vrtoglavo visoko lestvico slovenskega filma. (Kako prisrč-na mladeniška zmota!) Zato me je, užaljenega, premamila vabljiva ponudba in sem za nekaj časa odbrzel na radio (saj z njim še danes z radostjo prešuštvujem) kot honorarni dramaturg. Večino svojega dela sem posvečal domači radijski igri in zato mi je moj urednik predlagal, naj obiščem Vitomila Zupana, ker je spreten in zelo uporaben pisec. Ljubeznivi šef se ni ravno klanjal nekaterim neljubeznivim oblastnikom, tudi jih ni izzival, še manj pa tvegal. Zato me je njegov predlog pre-senetil. Vitomil Zupan ni bil prepovedan avtor, pa tudi ne ravno nezaželen, previ-dni arhangeli so se bolj bali njegove ne-previdnosti in če se je le dalo, so se ga izo-gibali. (Takrat, v šestdesetih.) Do nove naloge sem v trenutku začutil vseenost. Pa le za hip. Preplavila me je radovednost, kljub temu, da sva se z Vi-tomilom Zupanom ignorirala, ali pa rav-no zaradi tega. Poklical sem ga po telefonu in ga prosil za sestanek. Pričakoval sem vse drugo kot gentlemansko povabilo na dom. Napotil sem se v vilo doktorja Neuber-gerja, zdravnika, ki je med II. svetovno vojno v katakombah pod svojo hišo zdra-vil in skrival preganjene ilegalce. Sprejcla me je gospa Eva, hčerka zna-menitega zdravnika, in me povabila v razsežno sobano, prijetno bivališče salon-. skega boema. Umirjeno estetiko meščan-skega interiera je razvalovalo sodobno ži-vljenje. Nekdanji salon je postal pisa- Medvojni zapiski (še ne cl-javljeno) APRIL 1995 OBRAZI DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP teljeva delavnica, sprejemnica, spalno bivališče in še kaj, toda kljub tej pohištveni zmedi je bilo čutiti okus in bivanjski stil obeh stanovalcev. Takoj ko sem zagledal Vitomila Zupana, se mi je zdel popolnoma drugačen. Pred menoj je stal ugla-jen gospod, ki prijetno sprejema starega, dobrega znanca. Tako sem se tiidi počutil. Kot da nikoli ni bilo bledih, neprijetnih srečanj. Najin pogovor se je razvejal od literature do filma in tako sva tudi lažje prišla do prve postaje najinega radijske-ga sodelovanja. Gospa Eva je na mizo prinesla steklenico konjaka in pripomnila, da odhaja, da pa se ne bo poslovi-la, saj bom zagotovo še tukaj, ko se bo vrnila. In imela je prav. Ko pa sva se z Vitomilom poslovila, sva se zmenila, da mi bo (ko bo pač napisal) prinesel radijsko sa-tiro o slovenski mednarodni fil-mariji. Naslednji dan me je obiskala gospa Eva. Bil sem je vesel, toda začuden, čemu ta nepričakovan obisk, saj smo se komaj poznali. Prinesla mi je Vitomilovo ra-dijsko igro, ki jo je napisal še isto noč po mojem obisku; na dušek sem jo prebral. Tako je bilo, kot sva se dogovorila. Tudi radijski kolegi so se strinjali z menoj. Na-povedali smo snemanje in predvajanje, Igorja Pretnarja pa povabili za režiserja. Zal je bila to njegova edina radijska režija. Ne da bi se kaj posebnega dogovarjala in določala sestanke, sva se z Vitomilom začela videvati skoraj vsak dan. Pri Neu-bergerjevih, v klubu ali pa v Turistu, po-leti pod bohotnimi kostanji, ko pa je Tu-ristov vrt zasulo zlato listje, smo se pre-selili v bunker. (Tako smo imenovali bi-fejček na koncu vrta, radijsko-televi-zijsko-filmsko-literarni Sans-Souci). V tistih dneh ali mesecih nas je na ra-diu obiskal kolega z varšavskega radia in nam pripovedoval o satiričnem programu, ki ga vodi. Takoj sem ga "začopatil" in ga prosil, naj mi pripravi radijski kolaž poljske satire. Obljubil mi je in dolg izpol-nil, mi pa smo se tudi potrudili ter hitro in dobro pripravili oddajo; ta nas je vzpod-budila, da bi tudi pri nas naredili kaj po-dobnega. Snovali smo radijsko-gledališki kabaret, ki ga je mimogrede v kavarni krstil za Satirikon Sandi Čolnik. Radio nam je ponujal domicil, naglo sem zbral sodelavce in prvi tekst, ki naj bi bil magna carta nove komedijantske skupine, je na-pisal nadarjeni in nebrzdani Mirče Sušmel. Kot vedno - ni znal krotiti fanta-zije in besedilu ni bilo ne konca ne kraja. Kljub temu pa je bil dragocen kažipot, predvsem pa povod za iskrivo debato, ki se je razvnela ob prvem srečanju priho-dnjih soustvarjalcev. Epilog je prihranil zase Vitomil. In pravje bilo tako: bil je po-anta večera, čeprav je poanto, na katero so prisegali v tistih časih, sesul v prah in Zadnja fotograflje V. Zupana (še ne objavljeno) v bleščeče govorjenem eseju razmišljal o sodobni satiri. Takoj zatem smo zasegli bunker in se dogovorili, da bo prva predstava na Bel-levueju z neposrednim radijskim preno-som. Okvir, v katerega bi vnesli besedila različnih avtorjev, na) bi pripravili Jane Kavčič (tudi režiser prvega večera), Janez Čuk in jaz, takrat še deviška televizija pa nam je odprla vrata in ponudila predsta-vitveno oddajo z Vitomilovim tekstoin. Na televiziji smo nastopili prav kmalu: jaz sem orisal koncept nastajajoče skupi-ne, mladi igralci (med njimi tudi rosni Ri-fle) pa so v domišlijsko nakazanem dekorju Matjaža Deržaja bliskovito zavr-teli Vitomilove satirične kaskade. Z Janetom in Janezom smo se pognali v zadnje priprave in se veselili prepoveda-nega sadeža - kot otroci, ki pripravljajo nedolžno lumparijo. Ko je besedilo dozo-relo, so nam na predvečer začetka vaj občutljivo rekli, da bi delo za nekaj časa preložili. Celo prosili so nas za razume-vanje: bližajoče se volitve. Pričakovali smo prepoved, to pa je bila prošnja (vsaj izvenelo je tako). In tako je naše gledališčece počasi skopnelo. Tisto, čemur smo takrat rekli volitve, je bilo mimo, jaz sem se od radia tudi že poslavljal, kolegi so šli po svojih poteh. In s tem se je tudi končalo kratko sode-lovanje z Vitomilom Zupanom, vzklilo pa je prijateljstvo, začeto že v nekdanjem Neubergerjevem salonu. Moje prijateljevanje z Vitomilom je spo-minjalo na nemirno sliko vrste ekagejev, med katerimi so bili daljši in manjši pre-mori, stkano je bilo proti vsem pravilom klasične dramaturgije, bilo pa je trajno in zvesto, čeprav so včasih minili meseci, ko se nisva videla in tudi nič vedela drug o drugem. Najina srečanja so bila naključna, nikoli načrtovana: v kinu, na cesti, pri skupnih znancih, v gostilni, kavarni - in če sem le imel čas, sem se potem za nekaj dni preselil k njemu. Pa tudi ta srečanja so bila nujnost, če pa-rafraziram Kanta. Zaslutila sva se v tistih trenutkih, ko moraš bri-dkost ali radost podeliti z dmgim. Ne spominjam se, na katero križpotje so se usule najine poti ti-stega zatohlega poletja. Vem le, da je bilo po puljskem festivalu, saj se je Vitomil ravno vračal od tam. Vesela sva bila drug drugega, oba stisnjena v kot samote. Njegovo dolgoletno življenje z Evo se je že dalj časa krhalo (saj se je že pre-selil v novo stanovanje), moja pet-letna romanca (da, romanca) z Jeleno se je ulila čez usodni rob v nepreklicni konec. Nisem si hotel priznati svoje krivde ali za njen odhod prevzeti tudi nase del bre-mena. Je Vitomil zapustil Evo ali Eva njega, ne vem, toda spomin-sko čustvovanje mi veleva, da je bil globoko nesrečen. Velikokrat, še posebej pa takrat, sem se spraševal, od kod te govorice (polne zavisti in občudo-vanja) o Vitomilovem demonskem don-juanstvu, brezobzirnosti do žensk, bre-zobzirnosti do Ijubic, deklet in žena prijateljev. (Večkrat sem mu zabrusil, da te izmišljije sam pošilja v svet, pa je ali molčal in se hudičevsko nasmehnil ali pa je žaljivo zaduhovičil.) Kar na Iepem mi je začel pripovedovati o dekletu, ki ga je srečal, in to s tako la-godnostjo, kot da ga ne tare bolečina, po-zabil je, da ga poznam, zato se je prelevil v brezčutnega salonskega leva, ki mu je spolno življenje nadsmisel življenja, Sple-tal je zgodbe in anekdote in se v nekem trenutku razhudil, ker nisem pokazal navdušenja za njegov ekshibicionistični ognjemet. Posedala sva, se pogovarjala, molčala, jedla in pila. Pri njem doma, na gost-ilniških vrtovih, po beznicah. Prišla je ena od tistih nedelj, ko se sparjeno sonce zarije v asfalt, ko se zrak ustavi, z ulic pa kot da je ljudi pregnalo postano brezvetrje nalezljivih bolezni. V zgodnjem jutru je Vitomil še hotel preigrati svojo bridkost, se okronal za seksualnega vseveda in wildovsko iro-ničen stopil na cesto. A ta predstava, po-rojena iz strahu pred minevanjem, je bila zaigrana samemu sebi. Zmrcvarjena od žalosti in prepitih dnevov in noči sva se-dla v avtobus. Prikolica majavega avtobu-sa, umazane šipe, smrad po bencinu. In slabost v obeh. Spremljam Vitomila k neki namišljeni ljubezni iz predmestja. Čeprav je vedel, da ga seks (ki ga je tolikokrat oznanjal na barikadah) ne bo rešil samo-te in žalosti za izgubljeno ljubeznijo, je rinil vanj le zato, ker si je trmasto zadal to "nalogo". Prižgala sva si cigarete, kadila v avto-busu, čeprav je bilo prepovedano. Voznik se ni zmenil za najin prekršek, saj sva bila 1995 APRIL DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP OBRAZI edina potnika. Molčala sva in se naposled spogledala: čemu vse to? Ta nedelja, ta bencinski smrad in ta vožnja po raz-beljenem (zdaj že) makadamu, ki se bo tako ali tako končala v predmestni oštariji s poželjivo deklino ali pa tudi brez nje. Žalost pa sva tudi znala zaobrniti v ve-selje. S to otroško navihanostjo, tekmo-valno mrzlico, kdo bo hitreje preplezal krdelo zasneženih avtomobilov pred stol-pnico, kamor sva bila namenjena na obisk, kdo bo bolj očaral njegovo nek-danjo soprogo Nikolajo, ki naju je kot dva razposajenca Ijubeznivo sprejela (tako kot je Ie ona znala) na razsežni terasi svoje vile, kdo bo bolj spretno vrgel v sneg njuna otroka, pa tudi kdo zna bolje angleško ali nemško, v prvem sem se mu globoko priklonil, v drugem pa je, čeprav nerad, moral popustiti. Menueta še nisem prebral do konca in nisem čakal na naključno srečanje, temveč sem ga poiskal. Presunjen sem bil, da je Vitomil napisal takšno knjigo, ni me preplavila le kot njegovo besedilo, temveč me je vrnila v otroštvo. Berk je tema z veliko variacija-mi - med drugim tudi dveh rodov. Tudi mojega očeta. Temu so rekli napredno meščansko izobraženstvo. Napadali so ga in ga še napadajo. Kaj mi mar! Prišel sem k Vitomilu in ga vprašal, če mi dovoli, da bi delal film. Brez besed je privolil. Ko se je izvedelo za najin dogovor, se je začelo šušljati, da bi bilo sožitje Zupan-Zobec tvegano dejanje. Mislim, da so bile to le čenče, saj smo bili že v obdobju tako imenovanega new left in bi mogoče prav tako sožitje bilo dobrodošlo. Ne vem, zakaj sem vrgel puško v koruzo, knjigo sem poslal Žiki Pavlovicu. Ne da bi za to vedel, je umetniški vodja Viba-filma Go-ran Schmidt Žiki že ponudil ekranizacijo Vitomilove knjige. Tudi jaz nisem vedel za Goranovo potezo. Roman in Goranova ponudba sta se znašla na Žikini mizi sko-raj na isti dan. Ko smo se končno odločili, da bo Berka igral Metod Pevec, se mi je zdelo prav, da ga predstavim Vitomilu. Tako sva z Meto-dom vdrla v gostilno Pri Julči, prepričana, da bova Vitomila tam zasačila. In sva tudi ga. Bil je zelo dobro razpoložen, midva pa sva se hitro nalezla njegovega veselja. Ko je oštirka napovedala konec zabave, smo se odločili, da gremo k meni domov. Metodu, najmlajšemu, sva ukazalia, naj izprazni hladilnik in nam pripravi gostijo, kakršno koli že. Tudi vino se je našlo. Metod je zaploskal - "mizica pogrni se", nama postregel in zaspal. Z Vitomilom sva se zapredla v pogo-vore o meščanstvu. Obudila sva farso, kako smo v šestdesetih letih z Ivanom Ribičem "ustanavljali" meščansko stranko. Tokrat pa nama ni bilo do šale. Spraševala sva se, ali sva znala prebiti oklep družbenih konvencij, ki so nama ga nadeli naši dedje, ali smo res tako svobodni, kot se razglašamo, ali je to Avtoportret iz leta 1944 (še ne objavljen) samo komedija, ki }o bolj ali manj uspešno igramo. Rekla sva si: "Lahko noč!" Vitomil je šel v drugo sobo, jaz sem sedel v fotelj. Nalil sem si še vina in po-kadil nekaj cigaret. Ždel sem nekje med obema. Metod, do včeraj še otrok, neznano dete, ki bo v nekaj dneh začelo igrati (tudi) Vitomilovo usodo. Tudi usodo mojega očeta. V spalnici pa spi tiho spanje Vitomil, ki niti v sanjah ne sluti, kdo bo Berk. In kje sem jaz, sem se začel spraševati. Nekaj filmov verjetno ne bi bilo, če ne bi bil jaz zakresal kamna ob kamen, tudi nekaj knjig ne in nekaj Ijudi bi v življenju krenilo po drugih ( mogoče celo bolj uspešnih) poteh. Dosti mi je tega večne-ga posredovanja. I have had enough! Začel sem se smiliti samemu sebi in začu-til, kako se mi življenje usipa kot pesek v stekleni uri. Če se danes pogledam v ti-stem naslonjaču, se zakrohotam: mi je že bilo všeč tako. Saj sem bil vedno malo nagnjen k romantičnemu mazohizmu. Jutro je prineslo novo dobro voljo, prija-teljema sem ponudil čaj. Vitomil si je iz-bral Queen Mary, kot se je za angleškega mornarja, ki je dobival del pokojnine njenega veličanstva, tudi spodobilo. In nazadnje sem izdal skrivnost: Me-tod bo Berk. - Vem, odgovori gransenjersko. Zadnja leta se je vrnil na začetek poti: k mami svojih otrok, Nikolaji. Bilo je eno od redkih poletij, ko nismo filmarili in sem se v Piran (kraj neštetih sne-manj) zatekel na počitnice. Nika pa je kot rahločutni estet vodila trgovinico umetniških predmetov v Bernardinu. Kot povsod na morju, je tudi ona ob urah sieste zaprla svoj bazar. Večkrat sem jo obiskal in sva si kar v trgovini pogrnila mizo, nekaj malega pokosila in šla v morje, ki je postalo najin poobed- ni konverzacijski salon. Nekoč sem ji potožil, da sem že srečal Abrahama. Zasmejala se je in mi citirala Antona Sovreta, svojega in Vitomilovega prija-telja: "Pri petdesetih se življenje šele začne." Bo kar držalo, se spomnim Nike, ko mi uspe začarati lepe trenutke. A Kmalu po tem bernardinskem poletju jc zbolela, si v bolnišnici nekoliko opomo-gla in ravno, ko je hotela povedati nekaj o Vitomilu - omahnila. Na pogrebu so se Vitomilu prvič poznali znaki starosti. Preden sem šel na svojo prvo delovno pot v Rusijo (takrat smo tudi Ukrajino tako imenovali, saj je bila še v Sovjetski zvezi), sem obiskal Vitomila. Bil je prijetno razpoložen, a drugačen kot vse-lej. Bil je prijeten dedek iz pravljice: ne-navadno, a resnično. Hudomušen, bi-ster in blag. Prosil me je, naj ne pozabim prinesti iz Rusije rdečega kaviarja. "Rdeči je dober!" Obljubim, Vitomil! Maja 1978. Jalta. Zadnje priprave za snemanje. Večkrat sem poklical v Ljubljano. Nekega dne sem poklical tudi Mirjano Borčič (mislim, da zaradi mojega scena-rija za otroško serijo). SpraŠeval sem tudi, kaj je v Ljubljani novega. Poveda-la mi je to in ono... umrl je Vitomil Zu-pan... Halo... halo... zaslišim Mirjanin glas, saj je bil na moji strani molk. Hrib nad Jalto, pisarna filmskega ateljeja. Pod menoj Črno morje - skozi meglico sonč-nega dne. Negibno. Okamenelo. Zvečer v hotelski sobi. Trkanje. Od-prem. Glavni igralec William Petersen in njegova menedžerka in tajnica, možača z Divjega zahoda, po duši pa nežna, krhka Roberta s steklenico viskija v roki. - Hudo nam je, ker je umrl tvoj prija-telj. Prišla sva, da spijemo kozarec v njegov spomin. Tako sem v Jalti, nedaleč od doma Čehova, z dvema Amerikancema doži-vel miren rekvijem za Vitomila. Širokih ruskih duš pa nikjer. Nasle-dnje jutro so mi povedali, kako so se v baru od žalosti napili zaradi smrti mojega prijatelja. Verjamem jim in prepričan sem, da je bilo iskreno. Ko sem se čez dober mesec vračal do-mov, me je strogi sovjetski carinik vprašal, ali imam kaj kaviarja. - Na žalost ne, sem odgovoril. List iz dnevnika. Ljubljana, na dan marčevih id 1995. Kako naj imenujem svoj spis o Vitomi-lu? Saj je le delček, samo drobec mojega razmišljanja o njem, odlomek tistega, kako sem ga jaz čutil in doživel. Ja, nič -Fragmenti o Vitomilu. Zdaj šele vem, da se moram lotiti pisanja o njem. Prišlo mi je na misel, da si nekaj stvari, ki ne sodijo v popolno molčečnost, nisva nikoli razkrila. Ostalo je nekaj nedorečene-ga. Bog vedi, zakaj! Moram še premisliti... APRIL 1995 A...AMERIKA DRUŽBENO INFORMATIVNI SRLOP MITJA ČAMPA ČLOVEKOVA USODA |E LAHKO TUDI PREDMET STAVE ZA ZABAVO Poglejte si kdaj zanimive prenose sojenja 0. J. SIMPSONU Zanimiva prva in navzkrižna zaslišanja, v katerih sodelujejo ljudje, ki verjetno nikoli več v življenju ne bodo imeli takega občinstva, so na spo-redu vsak dan. Priče postajajo medijske zvezde, odvetnikom pa vrtogla-vo rastejo cene. Na satelitskem programu Sky news, ki deluje v okviru angleške Sky televizije, so prenosi dolgi več ur in so njihova daleč najbolj obsežna novica. Ob 20.30 začnejo s povzetkom tega, kaj se je zgodilo na jutranjem delu sojenja. To traja do 22.30, ko se vključijo v neposredni pre-nos iz dvorane sodišča v Los Angelesu. Zaradi časovne razlike je tam takrat ura 13.30. Na CNN imajo drugačen pristop, ker kažejo le povzetke, opremljene s preprostim komentarjem. Na nemško novičarsko mrežo NTV pa dežujejo želje po podobnih prenosih z nemških sodišč. Za lažje spremljanje prenosov Htem procesu je na preizkusu več kot le O.J.-jeva krivda. Gre za preizkus prav-nega sistema, rasne enakopravnosti, me-dijski preizkus in preizkus znanih in boga-tih osebnosti. Mnogim se medijska pozor-nost temu procesu upira, toda dejstvo je, da morijo tudi bogati, da imajo tudi oni pravico do poštenega sojenja in da so tudi oni lahko obsojeni. In prav to je Ijudem zanimivo. Ne gre nuj-no za novo dimenzijo medijev in pozornosti gledalcev, tudi včasih v majhnih, večinoma vaških skupnostih je ljudski glas spoznal hudodelce za krive ali ne še pred sodbo na sodišču. V tem primeru pa gre za krvav dvoj-ni umor s hladnim orožjem. Na sodišču je ena statična, daljinsko vo-dena kamera nameščena nad glavami porot-nikov, tako da se jih ne da videti v nobenem trenutku. Kamera se lahko premika le od stola, kjer sedijo priče, preko sodnika po imenu Lance Ito, do ambona, od koder pričo zaslišujejo odvetniki, pri čemer pokaže tudi del publike. Do zapleta je prišlo že kmalu po začetku prenosov, ko je kamera pomotoma pokazala enega od nadomestnih porotnikov. Sodnik je skoraj prepovedal nadaljnje pre-nose, pa se kmalu pomiril, saj kamero upra-vlja delavec sodišča in tako sliko potem te-levizijske hiše le povzamejo. Statična kame-ra daje že tako neposredni zadevi videz še večje resničnosti, saj je to v današnjem sve-tu akcijske kamere pravi anahronizem. V dvorani sodišča je 54 sedežev. Po sedem jih je rezerviranih za družini obdolženca in ubitih, ostali, razen dvajsetih, pa so za novi-narje. Teh dvajset pa vsak dan izžrebajo izmed množice ljudi, ki se zjutraj zbere na sodišcu. Pred kratkim pa so se glede prenosov oglasili tudi z losangeleške občine. Oni so seveda tisti, ki celotno sojenje plačujejo. Do sedaj je račun dosegal 3 miljone USD. Tele-vizijske hiše do sedaj za prenose niso plače-vale in so torej služile na njihov račun, zato bi jim občina prenose rada zaračunala. In te-levizije bi to po vsej verjetnosti tudi plačale, saj prenose sojenj gleda več Ijudi kot katero koli nadaljevanko. In to nadaljevanko tako porota kot gledal-ci gledamo vsak s svojega stališča. Porotniki so pri tem seveda prikrajšani za debate odvetnikov s sodnikom o tem, kaj bo pred-met pričanja vsake od prič, in katere priče bodo nastopile pred poroto. Porota torej vidi film očiščen vseh stvari, ki bi nanjo vpliva-le, pa niso dokazi in v tem imamo gledalci širši pogled. Sodnik vsak dan opozori porot-nike, naj si ne ustvarijo mnenja pred kon-cem sojenja. Gary Solis, ki komentira sojenje na Sky-news, meni, da to seveda ni mogoče. Vsak si mnenje oblikuje že prej in nato na-daljnje dokaze presoja subjektivno s tega vidika. Vendar kot pravi Američan zaupa v to, da se bo porota odločila pravilno. Pravni pogled Seveda je dovolj že to, da le eden od dva-najstih porotnikov presodi, da ni kriv, in Sim-pson je prost. Mnenja mu sploh ni treba poja-snjevati niti med porotniki, lahko recimo meni, da je imel Simpson bivšo ženo pravico umoriti in stvar je zaključena. Tožilstvo lahko le zahteva nov proces z novo poroto. Ob dva-najstih porotnikih proces spremja še nekaj nadomestnih porotnikov. Ti zamenjajo porot-nike, ki so odpuščeni, ker razpravljajo o kri-vdi z drugimi porotniki, poznajo Simpsona osebno že od prej, ali pa ker so na primer imeli istega zdravnika kot on. Med njimi in Simpsonom ne sme biti torej nobene zveze. Živijo in bodo živeli vseh 6 mesecev sojenja - predvideni konec bo za praznik 4.julija -ločeno v hotelu, brez stikov z zunanjim svetom in berejo npr. lahko le časopise, iz katerih prej izrežejo vse komentarje o sojenju. Pravi zapor torej. Od 12 jih je 9 črn-cev (African-American), eden je belec (Ka-vkasian) in 2 sta mešana, a ne nujno mula-ta. To seveda postavlja v ospredje rasno vprašanje. Po anketi namreč 7 od 10 belih Američanov misli, da je Simpson kriv in 6 od 10 črnih Američanov meni, da ni. Torej, kot kaže, črnci apriori gledajo na Simpsona dru-gače. Vendar po zakonih Vrhovnega sodišča morajo tudi deželna sodišča (state courts), ki imajo sicer svoje zakone, upoštevati zakon, da se porotnika ne sme zamenjati le zaradi njegove rase. Torej tožilstvo ne sme zahtevati rasno deljene porote. Porotniki so dobili sledeča navodila. V tem procesu ni neposrednih dokazov-nihče ni Simpsona videl ubijati. Dokazi so zelo močni, a vsi po vrsti posredni. Vendar pa morajo po-rotniki pri odiočitvi o krivdi upoštevati dvom v razumnih, še sprejemljivih mejah (meja je reasonable doubt za razliko od possible dou-bt). Torej lahko dvomijo v to, ali je kriv, saj bo vedno obstojal določen dvom o tem, dovolj je že, če je ta dvom manjši od razumne meje. Kronologija dogodkov Dvojni umor se je zgodil 12.junija 1994 približno ob 22.15. To uro je kot najver-jetnejšo izbrala namestnica javnega tožilstva Marcia Clark, ki vodi ekipo tožilstva. Avtop-sija je pokazala, da je smrt nastopila nekje med 21.00 in 23.30 uro, ker bolj jasno tega ni mogoče dolodti. In prav za čas med 21.35 in 22.45 Simpson nima alibija. Takrat je Sim-pson prišel domov, kjer sta se srečala z njego-vim gostom Brianom Kaelinom in nato je odšel na letalo v Chicago. Zjutraj 13.junija ob 4.00 so na prizorišče zločina v hiši Nicole Brown Simpson prišli policisti. Tam so našli Simpsonovo kri, njegove krvave stopinje in ob njih na levi strani majhne kapljice krvi. To pomeni, da se ie morilec urezal v levo roko in Simpson je bil res urezan v prst. Poleg tega so našli njegove lase na srajci umorjenega Rona Goldmana. Niso pa našli noža, s katerim sta bila oba umorjena. Detektivi so potem odšli do hiše O.J. Sim-psona in na njegovem posestvu našli okrva-vljeno rokavico, na njegovem avtu pa sledo-ve krvi. Zanimivo, da na rokavici niso našli ureznine. Toda več o tem in o strategiji tožilstva in obrambe mogoče prihodnjič. 1995 APRIL DRUŽBENOINFORMATIVNISKLOP A...AMERIKA WILLIAM LOWTHER Klinike pod udarom Na ameriških klinikah, kjer opravljajo tudi abor-tuse, uvajajo vse več var-nostnih ukrepov zaradi strahu pred terorističnimi napadi "zagovornikov ži-vljenja". akšna je bila slika prejšnji teden: ve-lik, zajeten, mišičast, kakor profesio-nalni rokoborec, je stal D.K. Clark pred Fi-ladelfijsko glavno "Kliniko za načrtovanje družine". Pod usnjeno jakno je nosil ne-prebojni jopič, pod njim je v toku visela polavtomatska devetmilimeterska pištola, zraven še gumijevka in lisice. Njegov stro-gi pogled je premeril vsakogar, ki je vsto-pil ali izstopil iz klinike, vendar nam sam ni hotel pojasniti svoje prisotnosti pred kliniko. Zato pa nam je v kliniki Joan Coombs, direktorica agencije za načrto-vanje družine, brez zadržkov potrdila, da so v ustanovi uvedli nekaj dodatnih var-nostnih ukrepov zaradi vse večjega strahu pred napadi ekstremistov iz gibanja proti splavu. "Glede na stopnjo nasilja, glede na ozračje, ki so ga ustvarili, se mi je zdelo potrebno, da takoj storim nekaj za bolj varno počutje strank in osebja," je izjavi-la Coombsova. Dodala je še, da bodo v kli-niki samo za varnostnike morali izplačati prek 55.000$, zaradi česar bodo verjetno že v tem letu morali zmanjšati raven svojih storitev. Val strahu je preplavil vse klinike v Združenih državah, do neke mere tudi v Kanadi, kjer imajo na listi storitev tudi abortus. Povzročili so ga trije napadi: tri-desetega decembra sta bila ob streljanju na dveh različnih klinikah v obrobju Bo-stona ubita dva člana sprejemnega osebja, pet drugih ljudi pa je bilo ranjenih; dan kasneje je prišlo do streljanja na kliniki v Norfolku. Policija je kasneje za oba napa-da obdolžila Johna C. Salvija, ki ga prija-telji opisujejo kot "samotarja, vzgojenega v strogem rimskokatoliškem okolju". Sal-vi je bil izročen v Massachusetts, kjer bo obtožen dveh umorov in petih poskusov umora iz prejšnjih napadov. Vendar bi v Bostonu raje videli, da mu sodijo po zvez-nih zakonih, saj bi tako lahko zanj zahte-vali smrtno kazen, kar bo zakonih v Mas-sahusettsu ni mogoce. V dnevih po streljanju so postaie klinike za abortus podobne vojaškim taboriščem. Od Seattla do Miamija so se pred njimi pojavili varnostniki, oboroženi s pištolami, medtem ko je osebje montiralo nove varno- stne ključavnice in kovinske detektorje. Dodatno napetost so povzročali militantni nasprotniki splava, ki so se zbrali pred ječo v Norfolku, kjer je bil zaprt Salvi. Vzklikali so gesla proti splavu in nosili transparen-te, na katerih so Salvija razglašali za voj-nega ujetnika. Častiti Donald R. Spitz, vo-dja skupine Pro-Life iz Virginije, je suho izjavil: "Biblija uči zelo jasno. Zel boš, kar si sejal. Tisti, ki opravljajo splave, so v po-slu, kjer klestijo majhne otročičke in zdi se, da so zdaj dobili nekaj okusa po njihovem lastnem zdravilu." V zadnjih dvaindvajsetih mesecih je bilo v Združenih državah na klinikah za splav vsega skupaj ustreljenih pet ljudi. Policija neuradno zatrjuje, da pričakujejo še bolj napeto ozračje po dvaindvajsetem januarju, se pravi po obletnici pravde na vrhovhem sodišču, ki je leta 1973 praktično legalizi-rala splav. Norma McCorvey, ženska, ki je Streljanja je obtožen John Salvi bila v ospredju te znamenite pravde, takrat pod psevdonimom Jane Roe, pravi, da se boji za svoje lastno življenje. "Ljudje, ki ženskam ne dopuščajo odločitve, se spre-minjajo v-teroriste," pravi McCorveyeva, ki sicer dela na kliniki v Dallasu. Po zadnjem streljanju je bostonski kar-dinal Bernard vernike pozval, naj ne pro-testirajo več pred klinikami za splave, saj naj bi se le tako sprostile napetosti. In predstavnik katoliške škofovske konfe-rence je izjavil, da bodo verjetno temu zgledu sledili tudi drugi cerkveni voditelji. A Če je bila rimskokatoliška cerkev dolgo časa tista, ki je bila na samem čelu gibanj proti splavu, so zdaj protestantske sekte tiste, iz katerih prihaja največ ekstremi-stov. Med njimi je tudi Paul Hill, bivši prezbiterjanski duhovnik, ki je julija lani na kliniki v Pensacoli ustrelil enega od do-ktorjev. Hill (sam tovrstno ubijanje zago-varja kot "izpolnjevanje Kristusove zapo-vedi") je bil novembra obtožen in obsojen na smrt z električnim stolom. Še en ukrep proti ekstremistom je prišel iz Bele hiše. Predsednik Bill Clinton je prejšnji teden naročil odvetnikom po vsej državi, naj pomagajo pri izboljšanju var-nosti na klinikah. Predsednica odvet-niškega združenja Janet Reto se tako že posvetuje s klinikami, kjer so dobivali takšne ali drugačne grožnje. Tudi premier Britanske Kolumbije, Mike Harcourt, je izjavil, da se bodo v vladi posvetovali o novih zakonih, da bi zagotovili večjo var-nost na klinikah za splave. Dodal je, da se sam zavzema za posebne "varnostne cone", ki bi jih varovali policisti. Osebje in pacienti na klinikah v tej kanadski provin-ci že govorijo o naraščajočem strahu pred nasiljem, potem ko so novembra lani v Vancouvru hudo ranili Dr. Garyja Romali-sa, enega od tistih, ki na klinikah opra-vljajo splave. Mnogi pa so se odločili, da ne bodo čakali na pomoč iz VVashingtona. Susan Hill, lastnica devetih klinik po vsej drža-vi, se zdaj pripravlja, da bo odprla deseto. Novi center bo imel neprebojno steklo, posebne prostore za opazovanje, oborože-ne straže in kovinske detektorje. Hillova pravi: "Začeli smo kot skrbniki za zdrav-stveno nego. Nismo bili mi tisti, ki smo pričeli z vsem tem sovraštvom." Vendar, pravijo Hillova in njeni somišljeniki, ni-majo druge izbire, kakor da v teh razme-rah pač skrbijo tudi za varnost njih samih in njihovih pacientov. Pričujoči članekje izšel 16.januarja 1995 v kanadski reviji MacLean 's prevedel in priredil Marcello Potocco Venci pred bostonsko Kliniko za načrtovanje družine DAIMON ¦ DRUŽBENOINFORMATIVNISKLOP fr \j ROBERT TITAN FELIX GENIUS LOCI: PREKMURJE Izraz genius izvira iz an-tičnega Rima in zazna-muje duha zaščitnika ozi-roma posameznikovega spremljevalca skozi sote-ske bivanja, sotrudnika, varuha; ekvivalenten je Sokratovemu daimonu in krščanskemu Angelu Va-ruhu, nekako bi mu ustrezala tudi Jungova senca, medtem ko izraz genius loci zaznamuje zaščitnike posameznih mest - dandanes metafo-rično zaznamuje duha nekega mesta, pokrajine. V tem smislu ga upora-bljam tudi sam. Hdaj je že zagotovo docela razvidno, da bo v tem tekstu govora o podobi seve-rovzhodne slovenske pokrajine Prekmurje. In sicer v smislu razkritja nečesa, kar naj bi bil ali kar naj bi vsaj bistveno določalo duha obravnavane pokrajine. Veliki nemški mislec druge polovice 19. stoletja Friedrich Nietzsche se je v evforiji raz-bijanja, uničevanja raznih duhovnih ma-likov poslužil pokrajine, podnebja, hrane ipd. kot temeljnih določil človekovega mi-selnega sveta in spoznanja. Omenjene mi-sli so nedvomno diskutabilne, toda namen tega zapisa ni dialog z Nietzschejem. Nave-den je iz povsem drugačnih razlogov. Avtor tega zapisa je pesnik, vrojen v obravnava-no okolje in sprotno branje o zanimivostih Prekmurja mu je služilo zgolj kot izgovor za razglabljanje o lastni določenosti z duhom pokrajine, v tem primeru domačije. Upam, da bo teh nekaj misli dovolj očitno izzvenelo kot opravičilo dolgoveznega raz-predanja. In še nekaj me je navedlo k temu razmišljanju... V zadnjem času je namreč opazno navdušenje matične Slovenije nad Prekmurjem. Če je bilo iz Lainščkovega ro-mana in Kreslinovega albuma Namesto koga roža cveti še mogoče razbirati kon-struktivno soočenje z očetnjavo in dediščino, gre v tem trenutku vedno bolj zgolj za produkcijo "umetniških" izdelkov - dediščina je torej vedno bolj naprodaj... Če tega še ne moremo docela in z gotovo-stjo trditi za Mlakarjev film Halgato, pa je omenjena intenca nedvomno razvidna iz diskografskega izdelka skupine Chateau Mlinar na Muri. Premišljanje o Prekmurju naj torej služi kot (ne preveč) zanesljiv vo-dnik pri kupovanju izdelkov, ki naj bi ga zajeli... Potnoč potrošnikom, da bodo vede-li, kakšen muc je v nališpanem žaklju, ki jim ga ponujajo, oziroma kaj je sploh v njem. Možno in morebiti celo upravičeno bi bilo premisliti, kaj naj bi splon bilo tisto, kar določa duha pokrajine. Sam sem iz stržena samega sebe prepričan, da je človek razpet med večnost in davnino, da se vanj steka vse, kar je že bilo in kar se šele bogve kje zapreda. V teh mislih nedvomno odzvene-vajo glasovi mnogih drugih svetohodcev. Ampak... čast branega teksta zahteva, da mi preprosto pritegnete in se skupaj z mano odpravite na pot razkrivanja demona Prek-murja. Razkritje Za razkrivanje duha pokrajine je treba potemtakem prvenstveno pritegniti Nietz-scheju in razkriti nekaj njenih čisto geo-grafskih značilnosti v upanju, da nam bo že samo njena krajinska specifičnost razkrila preveč značilno prekmursko melanholič-nost in nagnjenost k avtodestruktivnosti. Prekmurje je zvečine raven svet. Na severu se zviša v gričevje Goričko, nad katerim kraljuje Sotinski breg s 417 m nadmorske višine. Proti jugu in vzhodu se raztegne v ravnino, ta se nadaljuje v Panonsko niža-vje in Podravino - in seveda v madžarske ravnine. Bistvena za razumevanje duha obravna-vane pokrajine je nedvomno tudi reka Mura, ki Prekmurje razmejuje od ostalega slovenskega življa. Že zaradi tega - ta mej-nik je Prekmurje bistveno povezal z ma-džarskim svetom, ki se mu že geografsko nenavadno odpira - in še zaradi njenih la-stnih značilnosti je njena voda nakapljala globoko v prekmursko dušo. Mura je tudi sicer nenavadna ravninska reka. Z av-strijskih gora pridrvi z nenavadno silovito-stjo, dovolimo si zapisati: zbezljana. Prek-murje ji komaj zadostuje, da se ujame v ra-vninsko strugo. K temu je ne morejo doce-la prepričati ne prošnje, ne kletvine, ne buraški posegi. Pogosto se namreč del stru-ge loči od ostale vode in oblikuje mrtvi ro-kav, za nestrokovno oko nekakšno za-močvirjeno mlako, značilno za Lainščkovo in Žabotovo prozo in nenazadnje tudi za prozno snovanje avtorja tega zapisa. Mor-da pa se nekje v njenih vodah še skriva Mokuš. Kaj drugega bi le speljalo ljudi teh krajev, da bi še na prelomu prejšnjega sto-letja žrtvovali njenim vodam otroka, da bi se bog: kateri koli že naposled le pre-sunjeno zastrmel na zemljo in bi se zasol-zilo nebo? Za naše razpredanje je pomembna tudi poslednja uvodna postavka in sicer, da se v vsakem posameznem človeku stekata večnost in davnina. Zaradi tega se bomo v nadaljevanju tega zapisa posvetili izročilu in sicer nekaterim zgodovinskim dejstvom, ki naj bi bila bistvena za duha secirane po-krajine. Seveda je njihova "bistvenost" do-ločena z avtorjem. Veliki in temeljni misle-ci civilizacije so že zdavnaj dorekli, da \tjaz stvarnik sveta in da svet obstaja zgolj v srčiki njegovega pogleda. Odstirali bomo torej predvsem tiste tančice, ki se skrivajo v srčiki pogleda avtorja tega zapisa - odsti-ranju podzavednih usedlin se tokrat ne moremo posvetiti, ker nam tega ne dopuščata ne prostor ne senzibilnost. O najzgodnejših prebivalcih tega ob-močja pričajo bakrenodobne in bronasto-dobne arheološke najdbe. 0 antičnem času je zanesljivo poročilo nagrobne stele Viato-rja, najdene v temeljih katoliške cerkve, za-gotovo iz srede 13. stoletja, po nekaterih poročilih celo iz leta 1071. Nagrobnik je vzidan v severno cerkveno steno. Bistveni zgodnji letnici pa sta 570, tam nekje naj bi se v t.i. panonskem naselitvenem toku med Muro in Rabo naselili Slovani, in 900, ko naj bi v ta prostor pridrli zdivjani Madžari. Srečanje je bilo nedvomno usodno. Bodisi zaradi tega, ker so nomadski Madžari od Slovanov prevzeli večino poljedelskega izrazja, bodisi zaradi tega, ker so v času vla-danja nad Slovani vse tam od konca 11. sto-letja do leta 1919 in nekaj še med drugo vojno podanikom vsilili ali podarili nemalo značilnosti svoje kulture. Zlivanja, preže-manja obeh kultur se na tem območju pre-prosto ne da zanikati; v tem nam je morda iskati tisto, kar naj bi bilo za Prekmurje tako specifično in kar naj bi ga usodno in neizpo-dbitno razmejevalo od preostalega dela Slo-venije. To pa seveda še ne pomeni, da Slo-vani na tem prostoru niso ohranili niti kančka lastne avtentičnosti. Zagotovo je na-cionalna ogroženost in nevarnost asimilacije vzgib še doslednejše nacionalne zavesti, o 1995 APRIL DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP DAIMON, ANTIKA čemer zagotovo priča trdnost slovanskega življa v Porabju - kjer je arhaično prekmurstvo ohranjeno v karseda avtentični podobi. Ampak vrnimo se za trenutek v srednji vek. V tistih časih je bilo Prekmurje del mejne zemlje med nemškim in ogrskim ozemljem, soboški grad je bil svojčas tudi center jobagionov - po domače mej-nih stražarjev. Grad bojda izvira že iz 13. stoletja. Predhodnik sedanje graščine je bil grad Belmura. 1498 se že omenja kot soboški grad. Se-danjo, baročno podobo (če odštejemo nekatere nespametno prizida-ne arhitekturne spake in zmazke iz sedanjosti) je dobil v 18. stoletju, v času velikih prezidavanj Szaparijevih sinov Petra in Nikolaja, ki sta bila leta 1722 povzdignjena v grofovski stan. Prednji del gradu krasi klesani vhodni portal, ki mu je najti dvojnika nekje na Ogrskem. Prvotno naselje je iskati nekje v bližini sedanje katoliške cerkve. V najstarejših zapiskih so ohranjena naslednja imena za naselje: Zombata, Zumbota, Sombatha, Zombota... Srednji vek je bil tudi čas nenehnih in grozljivih turških vpadov in zverinstev. V bližini se-danjega gradu so bili najdeni tudi ostanki obrambnega zidu. Zadnje najdbe - in sicer del zidu, ki bi lahko pripadal Belmuri, lani naključ-no najden med poglabljanjem umetnega ribnika, bojda napeljuje tudi na možnost natančnejše določitve nekdanje lege belmurskega gradu. Vendar je bila najdba zaradi naglice pri zavodnjevanju rib-nika - bržčas iz navadnim smrtnikom nerazumljivih političnih razlo-gov - le bežno pregledana, dokumentirana in nato ustrezno konzer-virana in potopljena. Nedvomno je treba mimogrede omeniti tudi letnico 1649, ko so Turki popolnoma požgali, do temeljev porušili in izropali ravno tisti del mesta, ki naj bi bil med najstarejšimi, to-rej blizu sedanje katoliške cerkve. In minevala so leta... Prekmurje je bilo ves ta čas del madžarske kronske zemlje, ra-zen evangelistične knjižne produkcije ni bilo slišati separatistič-nih vzklikov. Ob koncu prve svetovne vojne, ko je bila Avstro -Ogrska na kolenih in je vzdolž in počez nekdanjega cesarstva vrelo nacionalistično navdušenje, so tudi Prekmurci prvič in ne- dvomno tudi zadnjič dobili samostojno državo, četudi kratkotraj-no in mednarodno nepriznano. Z balkona hotela Dobrai, ki še danes stoji v središču Sobote, jo je razglasil Vilmoš Tkalec. Drža-va je nastala v času ogrske revolucije. Kronske vojske so poho-dile revolucijo in kmalu je padla tudi ta državica. Vendar Prek-murje vseeno ni ostalo del Madžarske. V Parizu so ga namreč brezprizivno pripisali Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. K temu je morebiti pripomogla tudi drobna knjižica Matije Slaviča Prekmurje, ki je na podlagi slovanskega izvora imen dokazoval neutemeljenost iz trte izvite madžarske vendske teorije, za-trjujoče, da so Prekmurci zgolj slovensko govoreči Madžari. In potem Kraljevina Jugoslavija... In potem med okupacijo znova Madžarska... In potem socialistična Jugoslavija... In potem Slove-nija... In potem... S tem bi naše prvo, ampak zagotovo ne tudi poslednje soočenje z duhom Prekmurja zaključili. Zavedamo se, da še zdaleč nismo po-vedali vsega, vendar nam tega - kot je že bilo omenjeno - ne dopuščata niti prostor niti senzibilnost. Potemtakem... na svidenje kdaj drugič. Ali pač... na svidenje nekje sredi prekmurskega blata, če vas je spis seveda dovolj pritegnil, da si boste zadevo pobliže ogledali. Ali kot že rečeno... svet vsekozi nastaja v srčiki pogleda in vaše Prekmurje lahko nastane zgolj in samo v srčiki vašega pogle-da. JOACHIM FERNAU ZAKAJ JE PROPADEL RIMSKI IMPERIJ? Rimski imperij ni propadel zato, ker so za vodovodne napeljave uporabljali svinčene cevi, kot so njega dni naivno mislili, niti zato, ker bi se sužnjepo-sestniški sistem po neki notranji logiki nekoč moral izčrpati in se spremeniti v kaj drugega, recimo v fevdalni sistem. Kakšna je bila pravzaprav ta družba, je lepo opisal Joachim Fernau v knjigi Ca-esar lasst grussen, iz katere objavlja-mo prevod zadnjih, zaključnih strani. Bralcu se bo gotovo ponudila primerja-va z dogajanjem v današnjem zahod-nem svetu in seveda s spreminjanjem in izginjanjem etičnih norm in naraš-čajočo socialno patologijo v naši Slove-niji. Hopotnik, ki se je nameril na pot proti Rimu, je začutil njegovo izžarevanje že nekaj stotin kilometrov prej, preden je prispel na cilj. Kmečke domačije so imele zak-lenjena vrata, ljudje na kmetijah so bili oboroženi, konje so držali na zastraženih, skritih mestih. Blizu Rima se je po-doba življenja še dodatno spremenila. Do tja so namreč že prihajali mladi, pogosto okajeni Rimljani z vozovi ali na konjih, veseli in nezaposleni, vedno pripravljeni, da bi jo komu prešerno zagodli. Včasih so si ujeli dekle in jo po vr-sti "položili", drugič so prišli v hiše in premetali skrinje in omare, ali pa so za šalo zažgali skedenj, ki je potem prijet-no prasketal. Kmetje v okolici Rima so se zbirali v obramb-ne skupine, ki so bedele po večerih in v nočeh. Z vsakim korakom proti rimskim zidovom so bili ljudje manj varni. Vdori, tatvine in roparski napadi so bili na dne-vnem redu. Vsega tega so bili prebivalci Rima že tako vajeni, da o tem niso več govorili. Ceste so bile ob vsakem času polne zdolgočasene in brezdelne mladine in drhali. Policaji so brez koristi vodili zločince vseh starosti pred ESL APRIL 1995 ANTIKA DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP sodišča, saj so jih sodniki, obsedeni z nerazložljivo pripravljenostjo, da so vse prestopke blagohotno razumeli, zopet spuščali na prostost. Bali so se, da bi se obsojeni maščevali njihovim družinam, bali pa so se tudi javnega mnenja. Življenja niso določali zako-ni, izrekanje sodb je bilo odvisno od trenutnih okoliščin. Odločitve sod-nikov so bile v posmeh zakonom. Država se je spremenila v sovražnika poštenega meščana. Nagrajevala ni več reda, vsemu bolehnemu v družbi je nudila zaščito. Tisti, ki je bil spodo-ben, je bil sumljiv, ker je zbujal slabo vest. Da ne bi postal tožnik, so ga že vnaprej očrnili in osramotili. Državna blagajna je razmetavala denar dav-koplačevalcev za udobna kopališča in prehranjevala množico nedejavnih proletareev od zibelke do groba. Infla-cija je vztrajno rasla. Kovani denar, že dolgo ne več iz srebra, je bil za časa cesarja Komoda vreden nekaj nem-ških pfenigov. Sto let je zadostovalo, da je zdrknil na tisočino te vrednosti. Država, ki se je kriminalizirala, je s tem ničvrednim denarjem plačevala svoje uradnike in jih prisilila, da so ga jemali po uradni, precenjeni vredno-sti, ko pa je pritekal nazaj, ga je za-vračala z izgovori, da je ponarejen. Denarni posli so se nehali, trgovina z oddaljenimi deželami je presahnila. Rim je zdrknil zopet na raven narav-nega menjalnega gospodarstva. Kdor je imel še dobri stari denar, ga je skril. Vsi so kupovali lahko prenosne vred-nosti, zlato, bisere in drage kamne. Množice so drle v cirkuse, arene in gledališča. Že cesar Tit je v Koloseju uvedel stodnevne igre, med katerimi so pobili pet tisoč eksotičnih živali. V poznih rimskih časih je postal Kolosej velikansko ubijalsko zabavišče, v ka-terega je šlo do petdeset tisoč gledal-cev in je bilo skoraj nenehno odprto. Kolosej seveda ni bil edina arena. Cir-cus Maximus je po zadnji obnovi lahko sprejel stopetinosemdeset tisoč gledalcev. Neprestano je bilo od tri do štiristo tisoč Ijudi na lovu za zabavo. Desettisoči gladiatorjev so izgubljali življenja, stotisoče živali so zaklali. V Koloseju so med skalnimi kulisami uprizarjali prave lovske pogone. V Circus so lahko napeljali vodo in upri-zarjali pomorske bitke, v katerih so ljudje umirali v stotinah. Voda je bila rdeča od krvi in vonj po krvi se je širil ven na ulice, množica pa je vpila, žrla in smrdela. Novost takih zabav so bila pre-ganjanja židov in kristjanov, ki so jih navadno pometali divjim zverem, zato je množica težko pričakovala praz-nike, ki jih je bilo okrog sto v letu. Takrat so bila polno zaposlena lahka dekleta, prav tako tudi topli bratje, kajti veljalo je za poseben užitek, če si spol-no občeval še z duhom po krvi v nosni-cah in s kriki žrtev v ušesih. Središče vlačugarstva je bila Tus-kijska ulica in četrt Subura. Boljše in dražje vlačuge je bilo moč videti na Forumu, v tempeljskih stebriščih, knjižnicah in v posebnih sobah cirku-sov. Mrgolelo je bordelov, ki so bili okrašeni z opolzkimi slikarijami in na voljo so bile izbe - od sobic, okrašenih z erotičnimi pozami, do lukenj, ki so merile po dva kvadratna metra. Tudi velikanske toplice s prostim vstopom so bile polne "strokovnjakov" in "strokovnjakinj", služabnikov mar-kiza de Sada in gospoda Masocha. Ki-nedi so bili oblečeni v dekliška oblači-la, mnogi so bili operirani in so vzdihovali, kot piše Petronius, ob vsakem dotiku. Temni Semiti so se mešali z nežnimi egipčanskimi dečki mandljastih oči in s plavolasi-mi Kelti. Nezaželene dojenčke so matere zadušile ali eno- stavno vrgle proč. Pogosto jih je bilo moč najti pred vrati. Mnoge cesarske odredbe so za taka dejanja grozile s težkimi kaznimi, toda razvoj je šel že zdavnaj naprej. Če je bilo med kakšnima zakoncema vse v redu, je bil to zanesljiv znak, da je bil mož tepec, žena pa "učena ženska". Obstajali so sicer zakoni o zvezi med možem in ženo, nekje so tičali, ampak bilo bi ne-verjetno, če bi jih sodniki še poznali. Pravila spolnega obnašanja so postala zelo ohlapna in pri tem nihče iz napre-dne družbe ni kvaril veselja. Skupinski spolni odnosi so bili lahko v troje, v štiri, neka pesem govori celo o "verigi petih". Če vse to ljudi ni več pritegni-lo, so za pomoč jemali hašiš Orienta. Dame visoke družbe so bile prav tako pokvarjene kot ženske iz plebsa, pro-dajale so se celo evnuhom in golobra-dim mladeničem, drugim so bili všeč stiki z brutalnimi tipi in grobimi sužnji, nekatere pa so lahko dosegle zadovoljitev samo še ob pogledu na človeško kri. Posebna poslastica je bilo prisostvo-vati skopljenju vojnih ujetnikov. In Apulej ne opisuje slučajno sodo-mije med neko damo in gonečim se oslovskim žrebcem. Vse pa je zasenčila neka poroka v Rimu. Poročila sta se -in to je bil dogodek leta- moški, ki je spravil pod zemljo že dvajset žena in pospravil njihovo pre-moženje, in ženska, ki je dvaindvajset mož spravila ob življenje in premoženje. Sedaj so množično sklepali stave, kdo bo tokrat potegnil kra-tko. Po nekaj tednih nebr-zdanih orgij so zvedeli, kdo je bila neprevidna žrtev.-žena je bila mrtva. In možu, ki je za mrtvaškim nosilom hodil s palmovo vejico v roki, je množica na pogrebu navdušeno ploskala in ga slavila kot gladiatorja. Tako je bilo to. Rim ni bil premagan, ni razpa-del kot stara Grčija, Rim se je zrušil vase in zgnil. Prevedel BORUT KORUN POPRAVEK: Dve številki nazaj je v članku Marka Tratarja o šahu prišlo do napake. namesto "... so mu podelili nagra-do..." je pisalo "... so mu podarili nagrado...". Uredništvo 1995 APRIL ID DRUŽBENOINFORMATIVNISKLOP ¦ JAVNO MNENJE ANDREJPINTER RESNICA NA ZATOŽNI KLOPI ali saga o mnenjskih voditeljih Veste, prehodno obdobje, v katerem živimo, je strašna stvar. No, prav-zaprav je samo čisto malo manj strašno, če ga v tej luči niti ne gledaš, toda strašno je še vedno, Pa niti ne gre toliko za strašnost materialne pla-ti takšnega zgodovinske-ga časa, temveč predvsem za nasprotno, nematerial-no plat, kajti to je vendar-le obdobje, ko so vredno-te razvrednotene in se ponovno ugotavlja, kaj je prav in kaj nikakor ni. Hako bi, povejte, odgovorili na vprašanje, na katerega je odgovore iskal že Prešeren: "Kam?" Bi res znali od-govoriti? Ali bi bil jutri odgovor morda že drugačen? Prešerna je Čop usmeril v for-mo in estetiko, toda tisti Cop je svoj večni mir že našel v Savi, mnogo tranziciji pred našim časom. Pojav sodobnih "čopov" je zato, vsaj zdi se tako, povsem razumljiv in naraven. Pravzaprav bi jim morali poiskati kar čisto svoje ime, kajti Čop je bil preveč edinstven. Morda bi še najbolj zadeli, če bi jim rekli gampki in s tem mislili na tiste, ki mislijo, da so našli svoj smisel v iskanju smisla za druge. Eni brez drugih seveda ne morejo, kajti vsak tak gampek potrebuje svojo iz-gubljeno ovčico, da najde svoj smisel in vsaka izgubljena ovčica potrebuje gam-pka, da ji poišče smisel. In potem sta za-dovoljna oba - ovčica in gampek - vsak s svojim "smislom". Vendar tu ni še nič ču-dnega ali nenavadnega, nenavadno pride takrat, ko se naenkrat pojavi nepregledna množica gampkov, ki sploh nimajo ovčic, ampak blejajo kar tja v noč. Čudno pa po-stane tedaj, ko se razmišljujoči ljudje s svojimi stališči in mnenji kar čez noč spre-menijo v nevedne in vodljive ovčice. In da je zadeva še bolj dramatična, vse to se do-gaja hic et nunc. Najprej, zašopajmo pre-verit, zakaj je to tako. I. Televizija namesto možganov in denar namesto srca. Televizija, to goto-vo veste, je najbolj čudna od vseh medijev. Čudna zato, ker gledalcu servira vse stop-nje kognitivnega procesa in je pri tem celo tako predrz-na, da servira tudi miselne zaključke, do česar sicer * lahko vsak človek pride sam. Ampak ne, človek je v svojem postmodernem bi-stvu tako len, da sploh ne razmišlja, temveč, če je že zadeva na talarčku, vse po-vsem gladko privzame in tako se fotelirji, to so redno televizijsko občinstvo (ozi-roma njihovi možgani), po-vsem polenijo, postanejo prave miselne ovčice. Zdi se, da so z uveljavitvijo te-levizije kot medija vseh medijev nastale vse možno-sti, da se ljudje spremenimo v nevedno drob(t\)nico. Se-veda je res, da podobni po-goji izhajajo tudi iz drugih značilnosti našega časa, toda po agresivnosti in ko- ličini ustvarjenih ovčic je čez televizijo pač ni. Razlika je namreč v tem, da so ostali razlogi samo lokalizirano uspešni, televi-zija pa je s svojim vplivom bolj ali manj univerzalna, približno enako agresivna na vse konce sveta. Gledalcu ponuja občutek, in ta ga seveda sprejme, da ve za problem, recimo v Bosni, zahodnem Timorju ali za tepežkanje dealerja na Vzhodu. Imeti občutek, da si s problemom seznanjen, pa je ob televiziji že kar enako občutku, da vedeti zanj hkrati tudi pomeni reševati ga. Vse skupaj pa žene denar, kajti gonja za profitom je očitno poglavitna zadeva naših generacij. Tako nastane tisti znameniti prestop, ki ga prepoznavajo avtorji vseh znanstvenih smeri, ko industrijska logika skoči v zelje kulturi in ko kultura postane kronski adut marketinga. II. Človek sebi ovca. Vendar, naj vas ne zmede. Razlog, zakaj toliko lajanja ravno na televizijo, je seveda v tem, da je to re-lativno nov pojav podskalpnega skalpi-ranja oziroma minimaliziranja individual-nega intelekta na nivo stroja ali pa fotelja, recimo. 0 ostalih povzročiteljih "raz-razmišljenja" naj bi bilo natnreč že tako vse povedano oziroma s svojim veteran-skim stažem na sceni niti niso več aktual-ni. Medij pa je vseeno postal prestižno sre-dstvo distribucije mnenj, ki pa za osmišljenje svojega "smisla" nujno potre-buje dve vrsti informacijske drobnice: ovne in jagenjčke (mmm, jagenjček, zani-miva korelacija s katolicizmom). Jagenjčki so tisti, ki so samo uporabniki mnenj. To so tisti, ki jih vsakršen medij z lahkoto prepriča, da ta mnenja nujno potrebujejo, ker da bi si brez tega ne bili sposobni ustvariti svojih lastnih. Ovni pa so tisti mnenjski voditelji, ki jim je veliko do tega, da jagenjčkom predstavijo svoje avtorita-tivno mnenje, osnovano na tistem enem, ki so ga pobrali od medijev. Douglas Adams v svojem slovarju The Deeper Me-aning of Liff pravi temu zadnjemu Ma-croy. Posameznik v informacijski družbi torej sploh ni več samo to, zaradi česar družba je, in od kogar družba pobira, temveč uporabnik umotvorov, ki jih sesta-vi družba, ki to pravzaprav ni več, ker iz komercialno-profitnih razlogov pač eno-stavno, kot kakšno gnilo jajce, na stranski tir postavi ali pa sploh povsem izključi ubožčka, posameznika. Človek pa je ovca sam sebi zaradi dveh reči. PRVIČ, ker si ne prizna, da informa-cije, ki jih pobere pri različnih izvorih, re-cimo na tržnici, na žuru ali pa pri zdrav-niku (ti so še posebej dober primer infor-macijskih ovnov), prav leno privzame za APRIL 1995 JAVNO MNENJE DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP svoja lastna stališča (namesto da bisi, kot so to Ijudje "skmečkopametjo" - tudipri nas, da ne bo pomote - počeli še v času pred drugo svetovno vojno, šele s pomočjo več informacij (po)ustvarili približno sliko realnosti), pa ne glede na to, da samo s parcialnimi podatki, ki jih je moč izcediti iz informacije, niti po semantični Iogiki ni mogoče sestavite popolne simbolne mreže za posamezen segment (kvazi)realnosti. Ampak, veste, drobničarsko ni to, da si postmoderni človek mnenje leno ustvarja s tem, da za lastno privzame enoplatno prikazana dejstva v različnih virih (v me-dijih, v interakciji z informacijskimi ovni = medijskimi voditelji...). Ovce smo zato, ker si ne priznamo, da to zares počnemo. Človek bere članek, posluša znanca ali gle-da reportažo, pa kar misli, da ve o proble-mu vse. M. Crnkovič bi rekel: "Kaj mislite, da ste geniji ali kaj?" Potem se pa sodob-ni zgodovinar, no ja, kdor koli je že tisti, ki brska po arhivih za sto in več let sta-rimi dokumenti, začudi, ko v kakšnem pismu naleti na ponižno formulacijo: "Dragi prijatelj! O tem, za kar me sprašuješ, sicer ne vem veliko, lahko pa ti povem, kje to najdeš. (Sledi 6 strani dolg spisek literatu-re v vseh možnih evropskih jezi-kih.) Vdano (ali pa kdaj tudi - po-nižno) tvoj, dr. ..." Hecno, ne?! Možakar je prebral vse, kar na to temo dostopnega obstaja, pa pra-vi, da o tem ne ve veliko. In tu je punctum. Proces sodobne indivi-duacije namreč za sabo nujno po-tegne malo nepričakovan poskok samozavesti, ki je v tolikšni porciji in v tem prehodnem času lahko že to-ksična. Clovek skoraj ni več homo sa-piens, ampak homo predrznikus. Veste kakšno oholo resnico si je privlekel v znanost? Pravi si, da je vsako mnenje in stališče enakovredno, in ker je enako vre-dno je enakovredno. Pa če to ni gola diskriminacija. Stroka nam, butljem, go-vori, da vemo toliko kot alma mater sama. "A ji je mal slabo, al kva?!" Poanta je ta, da bi se ob sodobnem razumevanju demo-kracije manj izobraženi, (to pomeni manj seznanjeni s problemom) počutili manj-(enako)vredne (kar bi, objektivno gleda-no - povsem držalo) nasproti "stručko-tom". Ampak za demokratičen način razmišljanja je ta pojem manjvrednosti pač enostavno nesprejemljiv. Čista diskrimi-nacija! Vedenje in strokovno mnenje tiste-ga, ki se celo življenje ukvarja s temo "tra-velling habits of marine soldiers" je namreč po taki logiki vredno točno toliko, kot je vredno mnenje pijančka, ki o tem istem problemu razlaga svojemu kelnerju v baru. Posledica tega pa je jasna, status znanja je povsem diskvalificiran, pojem študija preživlja hudo inflacijo, na glavo oziroma na trepalnice se je postavilo osre-dnje normativno izhodišče, tako da ovce, kakršne smo, tavamo po svetu, ne da bi pri tem sami vedeli, kaj je prav in kaj nikakor ni. Končni rezultat vsega tega pa je, da po vseh mogočih medijih trobijo o enaki teži objavljenih mnenj, pa še plačajo jih po vrhu. Edina razlika je očitno ta, da če hodiš na taprav faks, spoznaš taprave urednike in te sami prosijo, da jim kej naklanfaš, če pa nimaš te sreče jim neseš pač sam, pa ti lih toko objavjo in colajo. V primeru, da pa ti tega ne bi spravili na svi-tlo, pa se enostavno postaviš pred parla-ment in se na ves gobec začneš dreti o cenzuri in to o cenzuri v demokratični državi - in hopla konopla, spet si na naslo-vki. Na naslovki celo kot mučenik in bo-rec za pravice... Ampak to še ni vse, človek je tudi DRU-GIč ovca. Ovca zato, ker ga informacijski oven vsakič posebej vrže na isto foro. Pre-malo samokritični človečki, med katere sem, ne vem po kakšnem naključju že, padel tudi moi, se delamo pametne, in to pametne: ovcam, ostalim ovnom in sami sebi (drugih pasem pa tako ni več) in svoje velecenjeno mnenje v zlatem okvirju ter s pozlačenimi zobotrebci in wc papi- rjem (to je za takrat, ko koga prime srat) serviramo preko nič hu-dega slutečih medijskih kanalov, kot bi to bila edino zveličavna resnica in edino sprejemljiv komentar. Ti kanali, zato da ne propadejo, velecenjeno občinstvo pre-pričajo, kako je vse skupaj pametno in vsekakor prepotrebno, da prebavijo, ovni pa vas potem nabašemo od spred in zad s tem, kar vas sicer najmanj zanima. Veste, funkcija splošne zanimivosti strahovito pada s stopnjo avtorjevega posebnega in-teresa (zato pa ima, mimogrede, Janša za vse knjige v stotisoče bralcev). Največja fora je pa ta, da na prvi pogled vsi ti avtorji stojimo resno s svojim življenjem za svo-jim kracanjem, po drugem pogledu pa je mogoče ugotoviti, da smo še od aristotelo-ve šole privlekli znano reklo za (poreklo) resnice, namreč, da bi bili slavni (takrat še grški) retoriki raje zadnji živi sužnji, kot pa prvi mrtvi heroji. Torej, viva la verdad! IH.Čista provokacija. Dejstvo je, kot je zapisal Majid Tehranian, da bi Marx, če bi živel danes, svoj magnum opus napisal z naslovom Die Information in ne Das Kapi-tal. To vse pa samo zato, ker očitno po-staja bistvo informacije pomembnejše od njene konvertibilne vrednosti. Vendar se s takšnim zornim kotom razmišljanja, kot ga je pokazal Marx, kaj hitro zapletemo v nerešljiv paradoks. Mnenje katerega koli posameznika sicer res obstaja, toda, če nihče ne ve zanj, nima prav nobenega po-mena. Oziroma, če nihče ne ve, da obstaja, potem ne obstaja, kot je nedavno podob-no logično indukcijo izpeljal moj prijatelj. Zakaj bi se potemtakem ljudje sploh mučili z evolucijo lastnega mnenja, če pa to na-mesto njih lahko naredijo gampki in ovni, sami pa bi kot leni Mehikančki, v miru sami s seboj in svetom, učakali visoko sta-rost. (P.S. Saj poznate tisto o lenem Mehikančku? Pride Nemec na dopust - v Mehiko, kam pa? - in zagleda v senci Mehikančka. Vpraša ga, zakaj nič ne dela. Zakaj pa bi delal, ga vpraša Mehikanček? Ja, da boš napredoval v službi. In zakaj bi naj napredoval? Ja, da boš več zaslužil. (in tako naprej) Ampak, kaj mi bo pa ves ta denar, vpraša Mehikanček? Ja, da boš lahko drugim plačeval, ko bodo delali za tebe, tebi pa sploh ne bo treba nič delati! Ampak, Mehikanček pravi, jaz že sedaj nič ne delam, ha.) Skoraj aksiom pa je že tudi dejstvo, ki sta ga, bog ve zakaj, izpostavila že Freud in Nietzsche, da je posameznik v druž-bi samo iluzorno svoboden. Družba ga našopa s kešem, revček človček pa ga ne porabi za polno in sproščujoče uživanje v prostem času, temveč ga zagoni na tak, od družbe prav tako oktruiran, način, da imajo od tega delo tudi drugi človečki. Potem pa se po-skusite pogovarjati o prostem času. Aja, se še spomnite, kdo je to gampek? To je tisti, ki svoj smi-sel najde v tem, da smisel išče dru-gim. In teh je mnogo, mnogo preveč. Od tod izgleda celo, da je neke vrste vre-dnotna tranzicija, prehodno obdobje vre-dnot, prisotno po večini sveta, ki temelji na staroevropski civilizaciji. Za evropsko civilizacijo pa vemo, da izhaja iz norma-tivnega kalupa, ki ga določa krščanstvo. Tako nekateri avtorji zaključujejo, da je krščanstvo kot normativno izhodišče, ki je priskrbelo osnovni vrednotni sistem tako imenovani zahodni civilizaciji, tik pred zlomom. Seveda je takšen način razmišljanja možen, vendar je to problem avtorjev in ne tistih, ki jih berejo. Ampak, če dobro premislite, to pravzaprav nima nobene zveze s krščansko dogmo. Pri-vrženci tej dogmi so namreč že od nekdaj priznavali avtoriteto gampkov, ki so pač vseskozi oblečeni v črno! Našo sago o mnenjskih voditeljih je potrebno zaključi-ti drugače. Gampki so prisotni, a v svojem bistvu povsem nepotrebni členi naše družbe. Če ima namreč človek danes svoje mnenje, nima od tega praktično ničesar. No ja, razen tega, da je na žurih vedno kopica ljudi okoli njega. Še bolj tragično pa je to, da če človek svojega mnenja nima, ga tako ali tako pobere na žurih. Kam torej s svojo resnico in od kod jo sploh dobiti? M. de Unamuno se je rad zadrl: "Adentro! Navznoter!" Nasvetvtej postmoderni vseenosti je torej ta, da, lju-dje moji, poskusite imeti vsaj o sebi (do-bro!) mnenje in pa, ne vsiljujte ga preveč drugim, da ga ja ne bi narobe interpreti-rali. 1995 APRIL DRUŽBENOINFORMATIVNISKLOP SUBKULTURE ROMAN GUSTINČIČ Biti drugačen (2. SKINHEADOVCI SO KOT PSI POSTOPALI OKROG ULIČNIH VOGALOV IN PRI TEM VESTNO MARKIRALI SVOJ TERITORIJ V poznih šestdesetih letih so nastali iz jedra tako imenovanih (M. Brake) "trdih modov". Njihov imidž je bil sestavljen iz ka-vbojk, Doc Marten industrijskih čevljev, naramnic ter kratko postriženih las. Družili so se v skupinah iz posameznih delov mesta, ime skupine pa kar povzeli po svojem vodji ali mestnem predelu, iz katerega so izhajali. Poznani so bili pre-dvsem kot zelo vročekrvni nogometni na-vijači, tako da so se počutili zelo domače predvsem na tribunah, ki so nosile sku-pinska imena skinheadovskih navijačev. Svoj teritorij so na tekmah simbolično branili pred priseljenci. Ti niso bili zaže-leni, ker so jim odžirali kruh in zmanjše-vali mobilnost delavskega razreda, prav tako kot hipiji, katere so imeli za lene in umazane. V ta koš so dodali pokvarjene homoseksualce. Bluebeat (jamajška varianta rhythm-and-bluesa) je bil skinheadovska prilju-bljena glasba, prav tako kot reggae, dok-ler ni postal spolitiziran. V njegovem gla-sbenem izrazu je bilo čutiti vse več rasnih tem, ki so napovedovcale izključitev bele mladine. V letu 1972 je prišlo kot krona vsega do zadnje večje zaostritve odnosov med skinheadi, belimi prebivalci in pri-seljenci v Liverpoolskem predmestju. To pa je tudi letnica, ko se skinheadi, utrujeni od policijskega preganjanja ter pouličnih bojev umaknejo s subkulturne-ga prizorišča, na katero se ponovno vr-nejo vletu 1978. BLEŠČAVIIN LESKETAVI ROKERJI IŠČEJO SEBE, NEKATERI PA SE GREDO TUDI KURČJI ROCK Po tem, ko je ideologija črnih priseljen-cev, jamajčanov in karibčanov postala skozi svoje obnašanje in glasbo nespre-jemljiva za belopolto mladino, se je v Angliji v začetku sedemdesetih let obli-kovala nova varianta pop kulture (predv-sem z glasbo). Predstavljala je nekakšno sintezo umirajočih subkultur "under-grounda" in skinheadov. Po imidžu so ti bleščavi rokerji spo-minjali na mode, oblečene v modna oblačila (podobna zgodnje hipijevskim), v čevljih ali bolje rečeno škornjih z viso-ko peto, pogosto naličenega obraza ter s tetoviranimi dodatki. V sredini sedemdesetih let se je mladi-na, ki je spremljala subkulturo bleščečega in lesketavega rocka, razdelila v dve sku-pini. Prvo so tvorili najstniki, ki so sle- dili glavnim skupinam (Marc Bolan, Gary Glitter, Alvin Stardust). Drugo pa so se-stavljali starejši, samozavednejši naj-stniki, ki so sledili umetnikom (David Bovvie, Lou Reed, Roxy Music). Bolestne težnje vjumetnosti, elitizem in modnost so preprečevale tem izvajalcem, da bi za seboj potegnili množično publiko. Pesmi in življenjski stil teh skupin pa je bil rav-no tako daleč od najstniških skrbi ter vsakdanjega življenja. To najboljše potrjuje delovanje Davida Bowia na glasbeni sceni. S svojimi filmi (Zigi Stardust, Modri Furer) in zgledo-vanje v fantastični preteklosti ali znan-stvenofantastični prihodnosti se je na-merno izogibal "realnega" sveta (tako v glasbi, kot v imidžu). Postal je kultna osebnost za mladino, ki je v njegovi ce-lotni estetiki poudarjanja seksualnega obeležja spola, bežanju od lastnega razredain politike videla samo sebe. V bistvu je hotela ta subkultura na novo ovrednotiti čas adolescence in prehod v svet dela in odraslih. Svet, v katerem postane še kako pomembna po-litika in vprašanja, ki se nanašajo na pro-bleme delavskega razreda oziroma dela- vske mladine. To pa je že polje, kjer na-stopi prva boemska subkultura delavske-ga razreda - punk. PUNKKOTKONEC JEDIIZ ANGLEŠKIH KONZERV V sredini sedemdesetih let so angleško družbo pretresali resni problemi, ki so prizadeli predvsem mladino. To je bila velika brezposelnost, splošna moralna kriza in apatičnost. Najbolj družbenokri-tično so se na takratne razmere odzvali pankerji, ki so kot novonastajajoča su-bkultura izhajali iz umetniških šol, na katerih se je šolal nižji srednji razred in iz najstnikov delavskega razreda (dela-vske mladine). Vsekakor je pankerjem pripadnost narekovala negativen odnos do oblasti in družbenih norm. To je bilo nasprotno izhodiščem bleščavih rokerjev, ki niso napadali oblasti, ampak so iskali svojo alternativno identiteto nekje med družinsko kulturo in vladajočo ideologijo. Iskanje osebne identitete in rodu eksisti-ra daleč od razredne zavesti pankerjev, ki raje skrivajo svoje poreklo in bežijo ven iz tradicionalnega družinskega življenja, APRIL 1995 SUBKULTURE DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP kam drugam kot na ulico. Tam pa so se ponovno pojavili nekdanji fantje z ulične-ga vogala, tediji, s katerimi pridejo pan-kerji v konflikt. Tediji so jim očitali "po-vezave" s črnobritansko in zahodnoin-dijsko kulturo ter norčevanje iz patriotske angleške drže. Medsebojno nerazume-vanje so stopnjevali s sobotnimi spopadi, poleti leta 1977 vzdolž Kings Roada (pre-del Chelesea). No, tu je treba poudariti, da je punk redko uporabljal nasilje za razreševanje konfliktov z vrstniškimi skupinami ali drugače mislečimi. Potem so mu pripisovali tudi rasizem, kar pa je verjetno bolj negativna dediš-čina tedijev, skinheadov in pa Bowievega obujanja in poveličevanja nekaterih zgo-dovinskih osebnosti (Hitlerja). Veliko punk skupin je namreč zavzelo protinaci-stično stališče, kar je bilo evidentno na koncertu "Rock proti rasizmu", kjer je 80.000 ljudi demonstriralo proti tovrstni gonji in predvsem politiki Nacionalne fronte. Izvor pankovske subkulture Če lahko pri punku zasledimo ne-kakšno simpatijo ali celo navezovanje na izročilo že prej omenjenih temnopoltih priseljencev, vsekakor ne moremo mimo vpliva na punk s strani ameriške umetno-sti in rock glasbe iz prve polovice se-demdesetih let. To dogajanje je najboljše predstavljala "New York" scena, ki so jo tvorili študentje neopaznih šolskih sku-pin, mladi filmski režiserji, video umet-niki, fotografi in Ijudje, ki so pisali za medije. Šlo je za nekakšen intelektualni svet Greenwich Villagea. Ta tako imeno-vani "New Wave" je bil takrat blizu gla-sbi, ki so jo razvijale skupine kot so: The Ramones, Television in zgodnjiTalking Heads. Tu omenjam še Patti Smith, ki je leta 1974 napravila singl Piss Factory, v katerem deluje njena glasba bolj kot po-dlaga za razstavo umetniških slik ali per-formance. Vsemu skupaj pa je dajal močan pečat za šestdeseta leta značilen "pop art" (Andy Warhol). V New Yorku najdemo tudi Malcolma Mc Larena, ki je bil med leti 1973 in 1975 manager skupine The New York Dolls. Njega so zanimali predvsem antiumet-niški eksperimenti newyorške avantgar-de, ki je hotela skupaj s pop art umetniki iz začetka šestdesetih let ustvariti panko-vsko umetnost (proto punk). Izraz punk je tedaj pomenil nekaj takega kot nesna-ga, odpadek, šara, izvržek. V umetniški praksi pa so se uporabljali odpadni mate-riali iz vsakdanjega buržoaznega ži-vljenja (pornografski časopisi, odvrženi deli oblačil, industrijski odpadki). Mal-colm Mc Laren se je v iskanju lastnega avantgardnega izraza, naslanjal tudi na tisto, kar je pridobil na umetniški šoli, situacionizmu (Francija, levičarske ideje v povezavi z avantgardno umetnostjo) ter umetniškemu konceptu pariškega da-daizma petdesetih let. Vse to pa so dodo-bra povzele tudi britanske umetniške šole v šestdesetih letih. Tako ni presenetljivo, da Malcolm Mc Laren skupaj z modno oblikovalko Vi-vienne Westwood na z modo manj natr- panem predelu londonske Kings Road odpre butik (modna oblačila in dodatki) s provokativnim imenom Sex. Od tu se potem en del simbolnih form punka razširi med najstniško pankovsko mladino oziroma subkulturo. D. Jarman je leta 1976 tako pisal o "kliki" modnih anarhistov na Kings Roadu, ki sebe ime-nujejo za pankerje. Del pankovskega izraza je bil tudi punk rock z zvokom iz zgodnjih šestdesetih let, le bolj agresiven, divji, vreščeč in poln ci-nizma z nenaivno nedolžnostjo beatleso-vske "Love me do". Za punk rockom je stalo nenehno ponavljanje sporočila: no future. Po glasbeni plati se je zgledoval pri ameriškem proto punku (The Ramo-nes, Iggy Pop, The Stooges), z njegovo minimalistično estetiko, bleščeči rock (narcisoiden in nihilističen), pa tudi na rhythm and blues. Reggae je dodal eksotično in nevarno auro prepovedane identitete, miselnost In mirnost (cool). Povezave, ne le z reggaejem, ampak nasploh s kulturo angleške temnopolte mladine, so bile dokaj vidne. Najbolj se je to opazilo pri skupini The Clash, katere člani so nosili vojaške obleke, popisane s "karibskimi" parolami "dub" in "heavy manners", ozke hlače in mokasine, celo okrogle klobuke. Skupina je posnela tudi skladbo z naslovom "White riot" (beli upor), inspirirano s karnevalom v letu 1976, ki se je odvijal v Notingam Hillu (neredi). Don Letts, črni disc jockey, pa je tedaj posnel celo dokumentarni film o punku. Da je šla punk estetika v to smer, jo je prisilil prepad, ki ga je napravil "bleščavi rock" v odnosu do publike, predvsem de-lavske mladine. "Suženjstva" bele dela-vske mladine, vpete v (metaforično) ve-rige, udrtih obrazov, umazane obleke in grobe dikcije ni bilo mogoče prikazati skozi "sladek jezik bleščečega rocka". Reggae je bil bolj primeren, saj je nosil v sebi politični upor. Ta pomemben "mo-ment" je tako punk v začetku omejil le na črnsko uporništvo. Pozneje pa se je tudi beli delavski razred uprl tradicionalnim predstavam britanstva (kraljica, britan-ska zastava...), odrekel vlogo mestu ter iz anonimnih, revnih, brezimenih delavskih mestnih četrti širil svojo subkulturo. Imidž Tega je v modnem smislu zaznamoval električni stil oblačenja pankerjev, ki je v dobršnji meri razkazoval celotno modno zgodovino povojnih delavskih mladin-skih subkultur. Kombiniral je elemente, ki so pripadali povsem različnim ob-dobjem. Tovrstna umetnost "bricolage" (domači mojster) je bila značilna že za tedije v petdesetih letih s preureditvijo "edvardijanskega" stila in pozneje za mode, ki so dele oblačil postavljali v sim-bolične celote z novim pomenom. Pri pankerjih pa so se skozi proces "ready mades" (po umetniku M. Du-champu, ki je industrijskim predmetom s postavitvijo v novi prostor dal novi sim-bolni pomen) zvrstili najrazličnejši pred-meti od verig, sponk, toaletnega papirja, plastičnih ščipalk, do kosov železja, če že to niso bili kljukasti križi. To so predv-sem dodatki obleki, katero je lahko sesta-vljala celota (del uniforme), ozke hlače (tediji, skinheadi), težki črni čevlji ali mokasini, raztrgane srajce (majice) z iz-zivajočimi napisi (politična angažiranost in opozarjanje na delavske probleme kot odnos do oblasti). Usnjene jakne (rokerji) so ohranjale podobo pankerja kot moškega, medtem pa barvane nogavice, dežni plašči odkri-vajo modovske korene. Frizura je bila barvana (D. Bowie) z različnimi spreji in utrjena z milom, lakom. Očitno je, da so hoteli pankerji z imi-džem, vulgarnim izražanjem, načinom obnašanja zbuditi družbeno pozornost, kar jim je dodobra uspelo. To je bilo še najmanj, kar so lahko storili s tem, ko so do konca zaostrili odnos do vladajočega razreda znotraj ideološkega boja. Naj zaključim, da je vse to, kar predsta-vlja nekakšno osebno izkaznico punka, pankovske subkulture, nedorečeno brez poudarka na sledečem: da je punk, pou-darjajoč "malo je lepo", z uvajanjem ne-odvisnih malih založb, lestvic popularno-sti, ki so jim sledile alternativne trgovine, specifične glasbene publikacije v obliki fanzinov (naredi sam) in kritična punk publika naredil korak naprej v odnosu do prejšnjih subkultur. LITERATURA: Dave Laing: Power and Meaning in Punk Rock, 1985 Mike Brake: Socijologija mladinske kulture, Lj., 1984 Mike Clifford: Rock Handbook, London, 1988 Peter Wickle, Rock Music, Cambridge, 1993 Dick Hebdige, Subkulture, The Meaning of Style, London, 1980 Simon Frith: Zvočni učinki, Rrt, 1986 1995 APRIL ES DRUŽBENOINFORMATIVNISKLOP ¦ FUNDAMENTALIZMI MIHAELA STRUHAK Arabski svet Po smrti ajatole Ruhole Mosavija Homeinija, ver-skega in političnega vodi-telja Irana ter ideologa islamske revolucije, osta-ja imamova politična in duhovna dediščina ter ideja o združenih musli-manih kot največji sili na svetu še vedno zelo ak-tualna. Hundamentalizem pomeni dobesedno branje svetih spisov, ki so obenem tudi napotki za vsakdanje ravnanje. Za-vrača superiornost človekovega razuma. Cilj je spremeniti družbo s politično-religiozni-mi sredstvi. Ne smemo ga enačiti s konzer-vativizmom ali tradicionalizmom. Razlika je v tem, da konzervativizem in tradicionali-zem odklanjata aktivno poseganje v moder-nost in potekata nekako paralelno z moder-nostjo ter obenem pričakujeta, da ju bo ta pustila pri miru. Fundamentalizem pa se ak-tivno odziva na modernost in na sekularizi-rane islamske elite. Koran je neposredna beseda boga, kar Sveto pismo ni. Sveto pismo je produkt več avtorjev, katerih identiteta v celoti ni poja-snjena. Koran je v bistvu vknjižnjeni bog, kar pojasnjuje nagnjenje k dobesednemu razumevanju Korana. Božji zakoni imajo prednost pred sekularnimi, s tega vidika je nujna obnovitev vloge religije v javnem ži-vljenju. Potrebno je poudariti, da si fiindamentalisti v deželah zahodnih demokracij ne morejo z orožjem izbojevati svojih zahtev, tako kot to počno drugod po arabskem svetu, zlasti v Alžiriji. Njihova dejavnost je tako usmerjena k poseganju v ustavne spremembe in prav-ne kodekse s politično organiziranostjo. Islamski ftindamentalizem vidi nevarnost tudi v materializmn. Ideologija islamske re-volucije v Iranu je videla Združene države Amerike kot simbol materializma (kapitali-zem), po drugi strani pa je obsojala Sovjetsko zvezo kot komunistično državo, ki propagi-ra ateizem. V ideologiji sodobnih verskih fundamentalistov je veliko elementov pred-kapitalistične gospodarske miselnosti. Koncentrirano nasilje v Egiptu in Alžiriji vzpostavlja Bližnji vzhod kot središče islamskega fundamentalizma, ki ima sicer od države do države specifične vzroke in značifrtfcsti, a postaja skupna, najbolj pre-poznavna frustracija vse od Maroka do Af-ganistana. Fenomen fundamentalizma je dolgo ostajal povezan z Iranom, zadnji dve leti pa se je močno okrepil v Alžiriji in Egip-tu, seznam držav, ki podpirajo terorizem skrajnežev in njihovo idejo o teokraciji, pa je mnogo daljši. Med državami, ki odkrito podpirajo islamski terorizem, so Iran, Je-men, Sudan, Afganistan. Ogrožene države so Somalija, Jordanija, Libanon, Libija, Tu-nizija in Združeni arabski emirati, ki so ne-davno sprejeli islamski kazenski zakonik in na ta način pomirili skrajneže in krizo v državi. Podobnih ukrepov se lotevajo tudi ostale države. Egipt in Alžirija pa imata vse možnosti preobrazbe v islamsko državo. Alžirija, z vkoreninjenim odporom do Zahoda že od časa dolgoletne francoske ko-lonizacije, je danes država z najmočnejšim centrom delovanja islamskih skrajnežev tudi zaradi gospodarske, socialne in genera-cijske krize, ki ji oblast ni kos. Fundamen- talizem v Egiptu pa ima izključno politične in kulturne vzroke, kot so protizahodna po litika in odrekanje pravice obstoja Izraelu. Iskanje islamske identitete je povezano z globalno krizo, značllno za celoten arabski svet, ki je nastopila po porazu z Izraelom leta 1967, še bolj pa z iraško okupacijo Ku-vajta 1990. Skupne značilnosti islamskih skrajnežev so: zanikanje človekovih pravic, promoviranje radikalnih ideologij in samo držni voditelji, ki zanikajo vsakršno mož-nost vplivanja s strani prebivalstva. Spopadi med oboroženimi silami alžirske vlade in islamskimi fiindamentalisti preraščajo v vojno med oboroženimi klani, kjer dobesedno vsi pobijajo vse. Nekateri ocenjujejo že dve leti trajajoče obsedno stanje kot drugo alžirsko osvobodilno vojno, ki spominja na dolgoletni boj za alžirsko neodvisnost pred tridesetimi leti. V minulih dveh letih je bilo v državi ubitih več tisoc Alžircev in tudi na desetine tujcev. Najpo-gostejša tarča napadov so intelektualci, zla-sti novinarji in univerzitetni profesorji. Alžirske razmere so se začele zaostrovati leta 1991, ko je ftindamentalistična stranka Fronta islamske rešitve (FIS) v prvem krogii volitev dobila večino. Vojaška vlada je v strahu pred fundamentalizmom odpovedala drugi krog volitev in prepovedala stranko. Po mnenju mnogih gre za vojno, v kateri ne bo zmagovalca, le ogromno žrtev. Razcepljenost pa najdemo tako znotraj vojaške vlade, kjer imamo zagovornike politike trde roke in do-končnega obračuna s fundamentalizmom in zagovornike politike kompromisa in po-gajanj, kot tudi znotraj islamskih sil. Po napovedih se Alžirija bliža popolnemu ekonomskemu in socialnemu zlomu. Raz-mere v državi bi lahko označili kot drža-vljansko vojno. Vsakodnevni boj za preži-vetje, ki postaja iz dneva v dan hujši, pogla-blja krizo. Alžirija je ekonomsko mrtva. Po-litične kulture, ki je bistveni pogoj za spra-vo, v alžirskem enostrankarskem sistemu nikoli niso razvili, ker enostavno nikoli ni bilo dialoga. V Egiptu, kjer je najbolj očiten boj med vlado in odvetniki, ki poudarjajo veljavo le svetih zakonov zapisanih v Koranu, se je konflikt prenesel celo v šole. Vlada je prepo-vedala tradicionalna ženska oblačila, ki prekrivajo celotno žensko telo od glave do pete, izključila pa je tudi kar nekaj učenk, ki se niso ozirale na ukrep vlade, in prav tako nekaj učiteljev, ki so tovrstno oblačenje pod-pirali. Proislamsko usmerjena javnost in podtalne organizacije trdijo, da so s tem kršene * osnovne človekove pravice in svoboščine, na katere pa se čisto upraviče-no ne bi stneli sklicevati ne vlada, ne islami-sti. Še več, kršen je Koran, kar je seveda še veliko hujši greh. Ta sveta knjiga islama namreč jasno pravi, da se morajo ženske oblačiti tako, da s svojim mesom ne bodo po nepotrebnem vznemirjale moške javnosti, APRIL 1995 FUNDAMENTALIZMI, FESTIVALI DRUŽBENO INFORMATIVNI SRLOP razlagajo islamski pravniki. Islamske modne dodatke v Egiptu upošteva že 80 procentov žensk in vse bolj tudi elita. Razoglave so danes samo še Koptke in pa liberalna mestna mladina. Zanimivo pa je, da sodi Egipt v krogu muslimanskih držav med izjeme, ko gre za stališče uradne politike do omejevanja rojstev. V zgodnjih osemdesetih letih je egiptovska vlada začela s kampanjo, katere namen je bil vplivati na ozaveščenost prebivalstva glede so-cialnih in ekonomskih posledic povečanja prebivalstva. Z obsežno akcijo nadzora rojstev je vladi v približno desetih letih uspelo zmanjšati odstotek rasti prebivalstva s 3,1 (1984) na 2,4 odstotka (1993). Kontracepcijske metode so v tej državi dostopne vsem in so skoraj zastonj. Tudi drugod zasledimo podobno situacijo glede kon-tracepcijskih sredstev, medtem ko je abortus strogo prepovedan. Tudi sami islamski skrajneži ne nasprotujejo toliko tovrstnim vladnim ukrepom, saj se zdi, da tudi sami postavljajo ekonomske razloge na prvo mesto. Aktualni dogodek je zamrznitev premoženja terorističnih skupin v Združenih državah Amerike. Za ta ukrep se je ameriški predsednik odločil zaradi naraščajočega mednarodnega terorizma, ki resno ogroža bližnjevzhodni mirovni proces. Prepovedano je tiidi vsakršno finančno sodelovanje z islamskimi terorističnimi gibanji, med kate-rimi sta najbolj razvpita Islamski džihad in Hamas. Omenjeni skupi-ni islamskih skrajnežev odločno zavračata mirovna prizadevanja Ja-serja Arafata in izraelskega vodstva. Za zdaj se ne ve, kolikšno vso-to zadeva Clintonov ukrep. Islamski džihad je zapletena povezava celic, ki delujejo na Bližnjem vzhodu in v Evropi. Strmoglaviti hoče laične arabske režime in vzpo-staviti islamski panarabski imperij. Prepričani so, da je vojna proti Židom in Izraelu bistveni korak v tej smeri. Spor z Židi, ki živijo v Palestini, je možno rešiti le z vojaškimi sredstvi. Džihadova strate-gija temelji na terorju in na pripravljenosti njegovih pripadnikov, da za svete cilje žrtvujejo svoja življenja, tako se ni čuditi, čemu toliko samomorilskih akcij. Mlade Arabce pridobivajo na svojo stran pred-vsem s pomočjo verske indoktrinacije. Pripadniki Islamskega džiha-da so igrali pomembno vlogo v palestinski vstaji na zasedenih ozem-Ijih, saj so pripravljali in usmerjali množične demonstracije in stavke zasebnih podjetnikov. Arafatova organizacija Fatah je v preteklosti sodelovala z Islamskim džihadom. Fatah je skušal izkoristiti versko gorečnost pripadnikov Islamskega džihada, ki so potrebovali Fatahova mate-rialna sredstva in infrastrukturo. Sodelovanje se je vletih 1989-1990 skrčilo na minimum, saj vodstvo lslamskega džihada meni, da Ara-fat priznava židovsko državo. Islamski džihad oziroma Islamsko sveto vojno so ustanovili odpad-niki iz vrst Muslimanske bratovščine sredi šestdesetih let v Egiptu. Po šiitski revoluciji v Iranu se je pojavila tudi v drugih delih arabskega sve-ta. Fanatično zagovarja uničenje Izraela in obenem nasprotuje bližnjevzhodnemu mirovnemu procesu. Deluje v majhnih, tajnih skupi-nah, ki pa vzdržujejo stik z vodstvom na zasedenih ozemljih in v Jorda-niji. V Egiptu so usmerjeni zlasti proti krščanski koptski skupnosti. Ostale glavne teroristične skupine so: Hamas, Hezbolah in Fronta za osvoboditev Palestine. Hamas je bil ustanovljen leta 1988 kot or-ganizacija islamskih skrajnežev. Tako Hamas kot Hezbolah in Fron-ta za osvoboditev Palestine zagovarjajo uničenje Izraela in močno nasprotujejo Arafatovi spravi z Izraelom. Hamas je trenutno glavni tekmec PLO na avtonomnem območju Gaze, prisoten pa je še v Jor-daniji, Izraelu in na zasedenih ozemljih. Hezbolah je bil ustanovljen leta 1982 v Libanonu ob podpori Ira-na. V začetku osemdesetih let so njegovi privrženci izvedli samomo-rilske napade na ameriško veleposlaništvo, vojašnico ameriških ma-rincev in poveljstvo francoskih padalcev v Bejrutu. Takrat je umrlo več sto ljudi. Nekaj let zatem so v Libanonu izvedli več samomoril-skih napadov na izraelske vojake. Verjetno je odgovoren še za mno-go terorističnih akcij po vsem Bližnjem vzhodu, zahodni Evropi in Aziji. Trenutno vodi gverilsko vojno v južnem Libanonu, od koder želi pregnati izraelske vojake. Teroristične skupine pa najdemo tiidi med samimi Židi. Kach je bil ustanovljen sredi sedemdesetih let. Njegov ustanovitelj je rabin Meir Kahane. Kach zagovarja izgon Arabcev iz Izraela in z zasedenih oze-melj ter uvedbo židovskega teokratskega režima v Izraelu. Lanskega februarja je Kahanejev privrženec Baruh Goldstein ubil 30 palestin-skih vernikov. Odkar so leta 1990 v New Yorku ubili Kahaneja, je gibanje v razkolu. Glede na dejstvo, da je islam vera, katere število vernikov najbolj narašča, obstaja velika možnost, da v nekaj desetletjih postane najmočnejša vera na svetii. Problema in doktrine islama ne gre za-nemariti tudi v bodoče. SANJATI SAN REMO - Improvizacija na popularno temo Bodimo odkriti: zadnje čase čutim vse večje nelagodje, ko v svoji bližini poslušam nekatere ljudi, ki v okviru vsakodnevne komunikacije, sploh pa v nekoliko "resnejših" pogovorih, vedno pogosteje uporabljajo izraze kot so mit, ritual, katarza in njim ustrezne, globo-ko zveneče pridevnike in prislove (or-giastično, dionizično, ekstatično itd.). Hse skupaj se mi zdi precej patetično in "trendovsko", zlasti še, če upoštevam, kako se to dejstvo lepo sklada s populistično go-vorico medijev, ki v svojem vsakodnevnem poročanju o fenomenih množične kulture s pomočjo podobne retorike (pomislimo samo na sintagmo "kultna osebnost", ki je postala že skorajda terminus te-chnicuš) slavijo zdaj tega, zdaj onega zvezdnika, nemara samo zato, da bi ga naslednji dan lahko še z večjim užitkom zabrisali s piede-stala nazaj v pesek in prah. Do takih pojavov ne želim biti preveč kritičen, saj bi me kdo lahko (po nepotrebnem) takoj obtožil "eli-tizma"; zanimajo me zato, ker skoznje lahko zaznavam eno izmed nesimpatičnih posledic postmoderne paradigme: njena imperativna zahteva po uvedbi popolne razpoložljivosti in pluralnosti različnih diskurzov, osvobojenih diktata velikih zgodb, je namreč v končni fazi pripeljala do marsikdaj povsem neprebavljivega mešanja žan-rov, nekakšnega "globinskega" kaosa, v katerem so vsi načini člo-vekovega samoizražanja hierarhično enakovredni in s tem navse-zadnje tudi enako pomembni. Oziroma nepomembni. Oziroma se o tem sploh ne splača razpravljati. Tvoja resnica ubijati in moja resni-ca molčati ali prepevati. Everythinggoes. Pa kaj. Zavedati se moramo, da je tak relativizem v bistvu nonsense-. po-doben, a morda bolj simpatičen nesmisel je, če iz ust Pippa Bauda, velikega guruja italijanske televizijske zabave, spektakla oziroma showa, nenazadnje pa tudi "človeka za vse sisteme"1 in voditelja letošnjega, petinštiridesetega sanremskega festivala italijanske po-pevke, zaslišimo stavek kot: "Sanremo e un rito che si ripete." (San-remo je obred, ki se ponavlja). Vprašanje je: kako torej pisati o San-remu in se ob tem izogniti skrajnostim, kot sta na eni strani ne-skončno prežvekovanje tračev in "insiderska" patetika, na drugi pa ceneno duhovičenje samozvanih intelektualcev, ki zaničuje donine-vno trivialnost kancone; kako ohraniti pronicljivost in suverenost lastnih stališč? Oziroma: čemu sploh pisati o nekakšnih efemernih popevčicah, ki jih navadno izvajajo zvezde dvomljivega, pogosto zgolj Iokalnoitalijanskega slovesa? Jasnega odgovora seveda ne poznam: četudi je seveda dejstvo, da je Sanremo skozi svojo zgodovino sčasoma postajal nekaj več kot "zgolj" festival italijanske popevke. Rekli bi Iahko, da "fenomen Sanremo" vedno znova potrjuje svoje bistvo: v ogledalu Sanrema so se namreč vseskozi natančno zrcalile in se še zrcalijo spremembe v italijanski družbi. Celo resni sociologi in novinarji zatrjujejo, da je ena temeljnih značilnosti sedanje italijanske situacije svojevrsten "beg pred resničnostjo" (fuga dalla realt); ta svojevrstni eskapizem lahko pripišemo tudi večini politične elite okoli detroniziranega Ber-lusconija, ki se zadnje čase ukvarja zlasti z datumom prihodnjih vo- 1995 APRIL DRUŽBENOINFORMATIVNISKLOP FESTIVALI litev, reševanjem lastnega televizijskega monopola in zmerjanjem vseh, ki opo-rekajo njegovi absolutni pravici do oblasti; zanj so imaginarni "višji interesi" očitno pomembnejši od realnih ekonomskih pro-blemov. Zanimiva in pravzaprav čisto nič nenavadna je reakcija "navadnih ljudi" (samo za primer: letos si je pred svojimi zasloni vsakega od petih sanremskih veče-rov povprečno ogledalo skoraj dvajset mi-lijonov Italijanov), ki kljub recesiji kupujejo veliko več kaset in CD-jev (v primerjavi s prejšnjim letom se je leta 1994 v Italiji ce-lotni promet diskografske industrije po-večal za 7,17 odstotka oziroma od 569 na 610 milijard lir); in čeprav je res, da dan-danes (včasih je bilo drugače) Sanremo zelo malo vpliva na prodajo plošč sode-lujočih pevcev, vseeno velja, da je za vsakogar, ki se želi na novo uveljaviti na italijanski5#W(§/tf glasbeni sceni, še bolj pa za nekatere "fosilizirane" starejše interpre-te, ki si še ne želijo, da bi jih publika poza-bila, koristno, da se občasno pojavijo konec februarja v mestecu na ligurski rivieri. In če se zdaj osredotočim na letošnji, ju-bilejni festival: moram priznati, da je moja prva asociacija, spodbujena s televizijsko izkušnjo, vtis o bleščeče zrežiranem, izra-zito perfekcionistično izpeljanem spek-taklu, ki bi mu z organizacijskega vidika le stežka našli kako pomanjkljivost. Pippo Baudo je kot veliki mojster ceremoniala tako rekoč osebno poskrbel za vse; kom-pleksni festivalski mehanizem je torej na prvi pogled funkcioniral zgledno, kar je bilo nenazadnje tudi moč pričakovati. Dobro preračunana je bila tudi Baudova odločitev glede izbire spremljevalk; medijska klima je vseskozi uspešno razpihovala (inscenira-no) rivalstvo med obema privlačnima (gle-de tega so mnenja sicer precej deljena) le-poticama, svetlolaso Anno Falchi in temno-laso Claudio Koll, ki sta svojo "slavo" pred festivalom dolgovali zgolj filmčkom dvom-ljivih kvalitet; s tem rivalstvom, ki naj bi "razdvajalo občinstvo" (če uporabim časo-pisno puhlico), se je pač samo obnavljal ti-pičen obrazec, znan še iz šestdesetih let, ko so konflikti in opravljive govorice okoli na smrt skreganih subret vnemali domišljijo slehernikov. Široko razvezana mošnja (or-ganizacijski stroški so znašali šest milijard lir, plus prispevki sponzorjev) je omogoči-la tudi prihod cele legije eminentnih tujih glasbenih gostov; ker so se še vrabci nave-ličali čivkati o Madonni, Take That, Eltonu Johnu, Stingu ipd., velja opozoriti le na no-vost, namreč nastop nekaterih (že svetov-no znanih) glasbenikov (Cheb Khaled, Jean Louis Guerra, Youssou N'Dour), katerih izraz je svojevrsten poskus sinteze med et-ničnim in popularnim, v smislu nekakšne "world music" ali nemara celo new-agea, kot pri (fantastični) kanadski pevki in har-fistki Loreeni McKennitt, ki črpa zlasti iz keltske tradicije. Glede prestižnega tekmovanja med do-mačimi pevci pa tako: kot običajno so si mediji tudi letos že davno pred začetkom festivala izbrali svojega favorita. Pravza-prav sta bila tokrat "uradna" kandidata za zmago zlasti dva; pred začetkom tekmo-vanja so največje možnosti pripisovali Fio-rellu in njegovi pesmi Finalmente tu (Konč-no ti). Kralju televizijskih karaok in možu, ki si je ustvaril ime s prepričljivim posne-manjem največjih italijanskih pevskih imen, naj bi bil edini pravi tekmec veteran Gianni Morandi, tokrat skupaj z Barbaro Colo (mlado pevko, njegovo nekdanjo zbo-ristko). Njuna/« amore (V ljubezni) naj bi sledila preizkušenemu obrazcu romantič-nih duetov, ki navadno zbujajo nak-lonjenost vseh slojev in starostnih skupin festivalske publike (tudi tokrat je o uvrsti-tvi pesmi odločalo glasovanje žirij posebej izbranih poslušalcev, starejših od štirinajst let); s to formulo sta v Sanremu nazadnje uspela Fausto Leali in Anna Oxa, s kateri-ma pa bi Morandija in Colo le stežka prime-rjali. Še veliko večje razočaranje pa je bila, vsakič ko smo jo slišali, tudi Fiorellova pe-sem: za njegovo izvedbo se je zdelo, da je v resnici pravi (postmodernistični) simu-laker. Preigraval je najrazličnejše vokalne registre svojih imitacij, ne da bi kadar koli res našel pot do prave, koherentne pevske interpretacije. Prva glasovanja so pokaza-la, da vtis nikakor ni bil napačen; slednjič se je Fiorello, ki je priznal, da je njegova življenjska želja pravzaprav voditi san-remski festival (kar bi tnu kot showmanu z izrazitim, prirojenim občutkom za stik z množicami brez dvoma tudi odlično uspe-lo), moral zadovoljiti s petim niestom in tolažbo zaročenke, že prej omenjene Anne Falchi. Na površje pa se je presenetljivo prebila triindvajsetletna Rimljanka Giorgia (pravo ime Giorgia Todrani), ki je prodrla neposredno iz skupine mladih pevcev s pe-smijo, pri kateri je kot avtor sodeloval tudi Eros Ramazzotti; izjejnen, jazzovski glas, ki v pesmi Come saprei ni mogel docela izraziti svojega polnega obsega, je vendar-le zadoščal za prepričljivo in zasluženo prvo mesto. Drugouvrščena Morandi in Cola tudi nista bila preveč nezadovoljna; naravnost ganjena pa je bila tretja, nekoč angleško pojoča zvezdica diskotek, Ivana Spagna: kaj so glasujoči videli v njeni pe-smi, mi ni čisto jasno. Prvo polovico lestvi-ce so tokrat zasedli skoraj izključno mlajši popevkarji, med katerimi bi izpostavil še zlasti energično Ligheo, nekoliko pa je ra-zočaral (po lanski fantastični skladbi, s katero je zmagal med mladimi pevci) sicer četrtouvrščeni, slepi Andrea Bocelli. Uvelja-vljeni izvajalci (Massimo Ranieri, Toto Cu-tugno, Gigliola Cinquetti...) so se tokrat znašli na zadnjih mestih, četudi bi si neka-teri izmed njih zaslužili kaj več. Še zlasti to velja za zadnjeuvrščeno, legendarno Patty Pravo, ki je predstavila nenavadno subtil-no in brez dvoma za sanremsko publiko prezapleteno 1 giorni delVarmonia (Dnevi harmonije); vzdušje kabaretov in nočnih barčkov je na simpatično lahkoten način pričaral trio Melody, ad hoc ustvarjena sku-pina, v kateri je poleg Peppina Di Caprija in Stefana Palatresija še zlasti briljiral znani igralec Gigi Proietti. Moja osebna preferen-ca pa je tokrat namenjena edini pesmi, ki je v nekem smislu pomenila subverzijo: kaba-retist Davide Riondino in novinarka Sabi-na Guzzanti (oba nista pevca ali vsestran-sko priljubljeni medijski osebnosti, hkrati pa pogosto nastopata na "levičarskem" tretjem kanalu državne televizije, in tudi zato ni čudno, da sta bila vseskozi deležna skromnih aplavzov izbrane dvoranske pu-blike) sta zbrala pisano množico revežev, brezposelnih, neznanih glasbenikov. pa tudi intelektualcev in uglediuvov, kot sn na primer (ne posebej priljubljeni) pr^-kaljeni novinar in televizijec Sandrc Vwxi\ in stripovski risar Milo Manara, jo poinic novala Riserva indiana (Indijanski rezer-vat) in inscenirala kvazi-obred, nekakšno indijansko molitev z bolj ekološko in paci-fistično kot pa zabavnoglasbeno tendenco; poanto tega razmisleka prevzemam iz be-sedila Troppo sole (Preveč sonca), pravi pa: "I sognatori sono messaggeri dello spirito del mondo... soltanto chi sogna si potra sal-vare!" V prostem prevodu: sanjači so gla-sniki svetovnega duha... in le kdor sanja, se lahko odreši. Še en dokaz, da so sanje sveta velika, nemara edina resnična zgod-ba. \n četudi bo zvenelo nenavadno: tudi Sanremo je lahko čudovita metafora, velika zgodba, ki \o sanjamo z odprtimi očmi. Nikakor ne moremo zanikati njegovih izredno tesnih povezav s "pokojno" krš-čansko demokracijo, ki je v povojnem ob-dobju dominirala na italijanski politični sceni; prav tako pa se zdi nespregledljivo, da je po velikem obratu in prihodu Berlu-sconija, ki je vzel oblast v svoje roke tudi na državni televiziji, Baudo zasedel celo funkcijo direktorja umetniškega programa. GAŠPER MALEJ APRIL 1995 ITALIJA DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP MICHELE OBIT BERLUSCONI STORY (ali VELIKI ITALIJANSKI BRAT) Prešteli so jih: šestintride-set Toliko spotov stranke Naprej, Italija dnevno od-dajajo privatni kanali v la-sti Silvia Berlusconija, vo-dje stranke in bivšega predsednika italijanske vlade. To je reklama, ki jo Napre/, Italija plačuje tele-vizijskim kanalom, ki jo torej Berlusconi plačuje samemu sebi. Qo to pišem, smo v prvi polovici marca in se še ni začela volilna kampanija, ker predsednik republike Oscar Luigi Scal-faro še ni določil dneva volitev. Berlusco-nijevi kanali oddajajo poleg spotov za Na-prej, Italija še druge, ki s strnjeno montažo prikazujejo petnajstletno zgodovino treh privatnih televizijskih postaj. Kot je razso-dil tudi porok za založništvo (oseba, ki mora nadzorovati, ali se spoštuje zakon o televiziji), je Fininvest, družba, ki nadzo-ruje vse tri mreže, s temi reklamami v resni-ci začela svojo veliko ofenzivo proti referen-dumom, ki bi se morali izvesti junija in ki zanjo pomenijo resno grožnjo. Z referendu-mi bi se namreč določilo, da je lahko nekdo lastnik največ ene televizijske mreže in da se filmov na televiziji ne sme prekinjati z reklamami. Za Fininvest, za Berlusconija torej, bi morebiten pozitiven izid referendu-mov pomenil izgubo približno dvesto petde-set milijard na leto (pribl. 250 milijonov mark). Prosili so me, naj napišem nekaj o trenut-nem dogajanju v Italiji. Pomislim na podob-ne primere, na Južno Ameriko, na onvellov-skega Velikega Brata. Naloga je zelo zahtev-na, kajti vsak dan prihaja do sprememb in novosti. Pred nekaj dnevi, na začetku mar-ca, se je sekretar Ljudske stranke, Rocco Buttiglione, dogovoril z Berlusconijem za prihodnje volitve, čeprav je vedel, da nima podpore vse stranke pri sklepanju tega dogo-vora. Danes, enajstega marca, Buttiglione ni več sekretar Ljudske stranke. Če pustimo politične dogodke ob strani, je osrednja tema pogovorov (in najmočnejši razlog za strah) vprašanje moči televizije. Poskušajmo razu-meti, zakaj je Italija v nevarnosti, da posta-ne žrtev nove vrste fašizma po tistem tragič-nem izpred več kot 50 let: videokracije. Lani pozimi se Berlusconi, milijarderski podjetnik in lastnik treh televizijskih mrež, založb, prehrambenih verig in nepremič-nin, odloči, da bo kandidiral na marčevskih političnih volitvah. To naredi, "da Italija ne bi padla v roke komunistom", kot pravi sam. Mogoče res, resnični nagib pa je dru-gačen: njegov ekonomski imperij je v krizi in ima številne dolgove, zato je edini način, da se obdrži, da si pridobi politično moč. V dveh, treh mesecih izumi stranko-podjetje (Naprg, Italija) s precej nedoločnim pro-gramom, na televiziji se prikazuje po več desetkrat na dan, ustvari pogoje, da se ustvari desno-sredinska koalicija, ki jo po-leg Naprej, Italija sestavljajo še Socialno gibanje Italije (dedič fašistov, današnje Narodno zavezništvo) in Severna liga, ki ima močne korenine v severni Italiji in ka-tere glavno geslo je federalizem (nikoli ni bilo jasno, ali naj bi bil ta federalizem po-doben švicarskemu, ali ameriškemu, ali kateremu tretjemu). Berlusconi presenetljivo zmaga na voli-tvah. Levica (Demokratična stranka levice, nastala iz pepela Komunistične stranke, in druge manjše stranke) in Ljudska stranka (bivša Krščanska demokracija, ki je vladala Italiji več kot štirideset let) pa presenetljivo izgubita, ker nista pravočasno razumeli po-mena Berlusconijevega dejanja, ki ima pre-dnost zaradi svojih televizijsklh postaj in ki je nov obraz na političnem prizorišču (seve-da ni treba posebej poudarjati, da je bil ve-lik prijatelj Craxija, bivšega sekretarja So-cialistične stranke, ki je danes pokopan pod ruševinami, nastalimi zaradi škandala s podkupninami), ki obljubi Italijanom mi-lijon novih delovnih mest (in če jih obljubi on, ki jih je že tako ustvaril ogromno s svojimi podjetji...). Levica naredi še eno napako: ne more mu postaviti nasproti enakovrednega vodje. Berlusconi postane predsednik vlade in s tem se začnejo njego-ve težave. Vlada, ki jo sestavi, takoj vzbudi obžalovanje po predhodnih, nekatere zako-ne močno kritizirajo, drugi so umaknjeni zaradi prevelikih nasprotovanj, o milijonu novih delovnih mest ni ne duha ne sluha, nasprotno, število nezaposlenih se poveča za 400 000. Berlusconi bo rekel: "Niso me pustili delati," medtem pa je postavil svoje ljudi na čelo javne televizijske postaje Rai. Tako se število njegovih postaj zveča na šest. Berlusconi se zaplete v škandal s pod-kupninami, ki ga je sprožil sodnik Antonio Di Pietro, zadnji italijanski heroj. Kljub temu ne odstopi. V to je prisiljen decembra, ko se Severna liga, ali vsaj njen del, odloči, da bo izstopila iz vladne večine, ker ji je dovolj lažnih obljub. Po Berlusconiju je to izdajstvo in Umberto Bossi, sekretar Sever-ne lige, postane Judež. Berlusconi zahteva od predsednika republike Scalfara nove vo- litve. Scalfaro ga zavrne: po italijanski usta-vi mora pred tem poskusiti še eno možnost. Sam Berlusconi mu predlaga svojega mini-stra za zaklad /državna blagajna - op. prev., priznanega ekonomista Lamberta Dinija. Januarja postane Dini predsednik vlade su-perpartes, ki jo sestavljajo le tehniki /mini-stri, ki niso poklicni politiki - op. prev./. Program Dinijeve vlade je omejen in Ber-lusconi misli, da bodo tako ali tako volitve do junija. Hoče se vrniti na oblast, hoče do-biti nazaj stolček, ki mu je bil odvzet nepra-vično, z izdajstvom. Vendar... Vendar po-stane medtem desnica v parlamentu manjšina. Medtem zahtevajo ostale stranke s sredine in levice nova pravila o televiziji še pred volitvami, ker se Berlusconiju ne more pustiti, da dela s svojimi televizijskimi po-stajami vse, kar hoče. Medtem se sprejmejo referendumi o televiziji, ki se jih Berlusconi boji: preveč denarja je v nevarnosti. Zato Berlusconi danes na glas zahteva junijske volitve, ki bi premaknile referendume na naslednje leto, in napada Scalfara, ki nima nikakršnega namena, da bi jih razpisal, do-kler sedanja vlada opravlja svoje dolžnosti. Najslabša stran vse zadeve je, da zaradi te hude politične bitke (volitve da ali ne) lira neprestano pada v primerjavi z vsemi tuji-mi valutami, zlasti z marko. Levica in katoliška sredina, ki obtožujeta Berlusco-nija, da je razlog za ekonotnske slabosti Ita-Iije, sta medtem našli svojega vodjo: to je Romano Prodi, odličen ekonomist, ki je že večkrat rešil največje državno podjetje pred katastrofo, s simpatičnim obrazom in števi-Inimi idejami za "Italijo, kot si jo želimo", kot pravi njegovo geslo. Svojega potovanja po Italiji ne bo opravil preko zaslonov ali preko spotov, ampak z avtobusom. Neenak boj? "Kot David proti Goljatu," pravi on, "vendar vemo, kdo je zmagal." Še vedno ostane nerešeno vprašanje tele-vizije. Zahteva se "par condicio", tj. enaki pogoji za vse kandidate in za vse stranke. Vendar se o njej Ie govori. Nevarnost nove-ga fašizma, videokracije, ni tako daleč. Ber-lusconi nas tam na zaslonu, na svojih TV dnevnikih, šestintridesetkrat na dan spo-minja na to. Prevedel SAMO KUTOŠ 1995 APRIL DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP MAT...MATEMATIKA Obvladati neobvladljivo, rešiti nerešljivo Kljub temu, da je znani matematik pred stoletji dejal, da matematika ne sme nikoli biti uporabna, pa se njena spoznanja danes uporabljajo prak-tično povsod. Moderna letala ne nastajajo več na risalnih deskah, temveč na katodnih zaslonih računalniških monitor-jev. Oblike avtomobilov, ki prihajajo s tovarniških trakov, so kompromis oblikovalčeve vizije in kopice najrazličnejših te-stov, za katerimi se skri-va kopica zahtevnega matematičnega računa-nja. Ti problemi so račun-sko tako zahtevni, da se simulacije prometnih ne-sreč pri Mercedesu opra-vljajo s pomočjo super-računalnika Cray X-MP, ki potrebuje za nekatere izračune tudi več ur in-tenzivnega računanja (is-ti računi bi na PC računal-nikih trajali nekaj ted-nov). 01i pa si ogledajmo računalniško po-dprt razvoj zdravil v farmacevtski industiriji. Recimo, da molekula, ki je kandidat za bodoče zdravilo, bioloski receptor, na katerega naj bi zdravilo de-lovalo, in topilo sestojijo iz 8000 ato-mov (običajno ne, vendar ta velikost ni v ničemer izredna). Kljub vezem v mo-lekuli atomi bolj ali manj močno nihajo, kar pomeni, da moramo za vsak atom v molekulah upoštevati tri prostorske spremenljivke in nato obenem upoš-tevati še kemične in fizikalne procese med njimi. Skupaj bi torej v matematič-nih računih nastopalo 24000 spre-menjivk. Četudi bi število atomov moč-no zreducirali (nekateri deli molekule ne igrajo pomembne vloge v kemičnih procesih), bi nam še zmeraj ostalo ve-liko število spremenljivk, ki bi jih z računalniki le težko ali pa sploh ne obv-ladali. Preprosto rečeno, več kot je spre-menljivk, težje je opraviti nalogo. Pri nekaterih računskih problemih raste zahtevnost eksponentno s številom spremenljivk, tako da jih ne znamo rešiti že pri sorazmerno skromnem šte-vilu spremenljivk. Med računsko zahtevne postopke so-dijo tudi integrali, katere je praktično vsakdo izmed nas spoznal v srednji šoli. Izračun določenega integrala na način, kot so nas učili v šoli, ko najprej izraču-naš simbolično vrednost in šele nato upoštevaš meje, je v splošnem težko izvedljiv, včasih celo nemogoč. Integra-li so glede tega podobni diferencialnim enačbam: sorazmerno majhen delež jih znamo dejansko izračunati. Zato se za-tekamo k numeričnim izračunom inte-gralov>s katerimi se izognemo temu problemu, vendar smo postavljeni pred nekatere druge. Numerični izračun inte-gralov pa je naloga, za katero potre-bujemo računalnik, saj moramo izračun opraviti na veliki končni množici točk, pa še takrat se lahko dobljen rezultat precej razlikuje od resničnega. Vrednost določenega integrala, izračunanega z numeričnimi metodami, ki lahko zajamejo le končno množico točk (za izračun integranda na ne-skončni množici točk bi potrebovali ne-skončno mnogo časa), je seveda lahko le približek dejanske vrednosti. Vprašanje je le, kako dober približek je. Recimo, da poznamo vrednost funkcije v točkah 0,03 in 0,04. Ti vrednosti nam ničesar ne povesta o obnašanju funkcije na vmesnem intervalu. Funkcija lahko ima na tem intervalu kakršen koli potek (npr. lahko linearno narašča od vredno- sti v 0,03 do vrednosti v 0,04 ali pa njene vrednosti sunkovito poskočijo in potem tudi sunkovito padejo...) in tako lahko ima tudi integral kakršno koli vrednost. Zato moramo, če hočemo, da se rezultat računa razlikuje le za majh-no vrednost, približno poznati obna-šanje funkcije na integracijskem ob-močju (lega morebitnih singularnih točk, naklonski kot funkcije...). V matematiki, ki jo najdemo v upora-bi v najrazličnejših inženirskih strokah, pa naletimo še na mnoge druge težko rešljive matematične probeme razen in-tegrala (npr. navadne in parcialne dife-rencialne enačbe, linearna in nelinearna optimizacija, površinska rekonstruk-cija...). Ali lahko te težko rešljive (ali nerešljive) matematične probleme nare-dimo rešljive za relativno majhno ceno računalniškega časa? K srcči je odgovor vsaj za nekatere probleme pritrdilen. Henryk Wozniakowski je dokazal, da to velja vsaj za dve področji matematike: integral in površinsko rekonstrukcijo (tehnika, pri kateri z delci pi"votne infor-macije rekonstruirajo objekt, je osnova za moderno modeliranje trodimenzio-nalnih projekcij v medicini). Vendar pa nam ni nič na tem svetu dano zastonj in tudi tu smo prisiljeni nekaj žrtvovati. Odpovedati se moramo zagotovilu, da bo napaka majhna (matematiki oz-načijo to z razliko med dejansko vred-nostjo in izračunanim (dobljenim) rezultatom, ki se lahko razlikuje največ za majhno količino, ki jo ponavadi oz-načijo z e). Zadovoljiti se moramo s tem, da bo napaka večinoma majhna, ne pa vedno. Pri integralih z eno spremenljivko, ki smo jih spoznali v srednji šoli, je zahte-vnost numeričnega izračuna še soraz-merno majhna (faktor časa, potrebnega za izračun, je obratno sorazmeren z željeno natančnostjo, torej 1/e), kar po-meni, da potrebujemo za tisočkrat večjo natančnost pač tisočkrat več časa. Izreki kažejo, da se porabe časa ne da izboljšati. Vendar pa zahtevnost kot rečeno naraste s številom spremenljivk (število spremenljivk bomo označili z d). Sedaj izgleda faktor računske zahte-vnosti (l/e)d. To pomeni, da bi znašal časovni faktor integrala s tremi spre-menljivkami na osem mest natančnosti kar 1024. Procesor, ki bi zmogel milijar-do operacij na sekundo, bi za tak izračun potreboval več kot tri milijone let, kar je precej več, kot je večina izmed nas pripravljena počakati. Če bi sestavili računalnik, ki bi vseboval milijon APRIL 1995 MAT.. .MATEMATIKA ¦ DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP fr \j takšnih močnih procesorjev, bi še vedno morali počakati tri leta, preden bi dobili željen odgovor na naše vprašanje. Na zahtevnost numeričnega računanja pa vpliva še en faktor, ki ga bomo označili z r. Ta faktor nam podaja gladkost funkcije (matematično: vsi parcialni odvodi funkcije s faktorjem r, ki so stop-nje, manjše ali enake r, so omejeni). Glad-kost funkcije pomeni, da funkcija nima nenadnih ali dramatičnih sprememb. Velja: večji kot je r, "lepše se obnaša" funkcija. Popravljen faktor računske zahtevnosti je (l/e)d/r. Od prej naštetih imajo takšno stopnjo računske zahtev-nosti integrali več spremenljivk, povr-šinska rekonstrukcija, parcialne diferen-cialne enačbe, nelinearna optimizacija. Če fiksiramo natančnost in faktor gla-dkosti, dobimo faktor, ki je odvisen le od števila spremenljivk (dimenzij pro-blema). Rar pomeni, da postanejo tisti matematični problemi, ki v računih vse-bujejo veliko spremenljivk, ne le neobv-ladljivi, temveč nerešljivi (niti aproksi-macija ninia končne cene računal-niškega časa). Podobne težave nam lahko povzroča r. Funkcija, pri kateri je r=0, je sicer še vedno zvezna, vendar je lahko precej "grda" (kar pomeni, da je lahko zelo nazobčana, robata). Zgoraj navedene težave veljajo sicer za deterministično množico točk (točke v njej so vnaprej določene), vendar so od tega večinoma neodvisne, zato lahko kar pozabimo na upanje, da bi odkrili kakšne druge metode, ki bi naše težave obšle. Vendar to ne velja vedno. Ena iz-med metod, s katero se včasih lahko rešimo iz težke situacije, je randomiza-cija - množica točk, na kateri izvajamo ovrednotenje funkcije ni vnaprej določe-na, temveč jo izberemo naključno (točke seveda še vedno ležijo na definicijskem območju). Na nek način lahko rečemo, da točke namesto nas izbira kovanec. Sam koncept ni tuj tudi drugim, nema-tematičnim strokam. Preprosta, pos-plošena analogija so ankete pred voli-tvami, ki jih najrazličnejše institucije izvajajo na slovenski populaciji. Name-sto da bi vprašali vsakega volivca, kakšna bi bila njegova odločitev na vo-litvah, izberejo in povprašajo le določe-no število naključno izbranih ter tako določijo najverjetnejšega zmagovalca bližnjih volitev. Matematični izreki so pokazali, da je računska zahtevnost nekaterih proble-mov, ki jih vrednotimo na množici naključno izbranih točk, sorazmerna le še faktorju 1/e2. Tako postanejo ti ma-tematični problemi vedno ukrotljivi, tudi če je r=0. Vlečni konj randomizacije je bila metoda Monte Carlo, ki sta jo pre-dlagala Nicholas C. Metropolis in Stani-slaw M. Ulam v štiridesetih letih tega stoletja. Njena prednost je, da je, kadar jo Iahko uporabimo, neodvisna od Šte-vila spremenljivk (dimenzij). Obstajajo še druge metode, vendar je ta v prime-ru, da je r=0, optimalna. Cena, ki jo moramo plačati, je, da se rešitev najve-rjetneje ne razlikuje več kot za e od pra-ve, vendar tega s popolno gotovostjo ne moremo trditi. Če uporabimo prejšnji primer: predvolilne napovedi, ki nasta-nejo na osnovi rezultatov na majhnem številu anketirancev, so večinoma bolj ali manj pravilne, vendar se občasno vseeno lahko (in tudi se) zmotijo. Randomizacija, ki sicer napravi inte-grale z več spremnljivkami in nekatere druge matematične probleme numerič-no izvršljive, pa popolnoma odpove pri nekaterih drugih problemih, kot je na primer površinska rekonstrukcija. Ven-dar tudi zanje obstaja rešitev, ki ji v angleščini pravijo average-case setting (priznati moram, da mi dober slovenski prevod termina ni znan). Točke pri tej metodi so deterministično določene. Pri tem nekoliko omilimo naše prvotne zahteve, namesto da bi zahtevali, da se naša rešitev razlikuje od dejanske za manj kot e, se zadovoljimo z nekoliko šibkejšo zahtevo: rešitvi se naj razlikujeta za največ e. Vsili nam tudi omejitve pri začetnih matematičnih po-datkih. Omejitve opisujejo, kaj se do-gaja pri večini vnešenih podatkov (teh-nično gledano: omejitve so opisane z verjetnostno porazdelitvijo). Verjetno-stna porazdelitev nam podaja verjet-nost, da se bodo določene vrednosti pojavile kot začetni podatki. Porazdeli-tvi, ki se najbolj pogosto uporabljata, sta Gaussova in še posebej Wienerjeva. Sicer je že od šestdesetih znano, da so integrali z več spremenljivkami v pov-prečju obvladljivi, vendar dokaz ni bil konstruktiven in tako ni podal optimal-nih točk za vrednotenje integranda, op-timalnega kombinatoričnega algoritma in povprečne računske kompleksnosti. Poskusi, da bi uporabili ideje iz drugih računskih področij, so bile neuspešne. Za primer naj navedem pravilno mrežo točk, ki jo pogosto uporabljajo pri dru-gih računih. Po izrekih sodeč je takšna mreža zelo slaba izbira za naše pogoje. Dokaz za ta izrek je bil prvič podan leta 1975 in posplošen leta 1990 (pos-plošitev sta naredila Wasilkowski in Pa-pageorgiou). Leta 1990 pa je VVozniakovski našel konstrukcijo. Kot mnogokrat doslej je bil rezultat posledica spoznanj, ki izvi-rajo iz popolnoma druge veje matema-tike, v tem primeru teorije števil. Če pre-dpostavimo, da je porazdelitev Wiene-rjeva, dobimo, da je računska zahtev-nost obratno sorazmerna željeni na-tančnosti (1/e), kar je za velike natanč-nosti močna izboljšava Monte Carlo metode. Tako kot za integrale, dobimo da je tudi površinska rekonstrukcija v povprečju obvladljiva. Delo matematikov na področju nume-ričnega obvladovanja težkih računskih problemov pa zastavljajo še nekatera druga vprašanja. Nekateri znanstveniki se sprašujejo, če obstajajo vprašanja, na katera ne moremo najti odgovora. Pove-dano drugače: ali obstajajo meje člo-vekovih spoznanj? Eno izmed velikih spoznanj matema-tike zadnjih 60 let je, da so lahko mate-matični problemi neopredeljivi, neizračunljivi ali neobvladljivi. Prvega izmed teh rezultatov je dokazal Kurt Goedel, ki je pokazal, da v vsakem smi-selnem, z aksiomi dovolj bogatem siste-mu obstajajo trditve, ki jih ne moremo niti dokazati niti ovreči. Ali obstaja tudi fizikalna različica Go-edelovega izreka in kaj sploh nakazuje njen obstoj? Kljub temu, da postanejo s prej omenjenimi tehnikami premnogi matematični problemi obvladljivi, to ne velja za vse. Nekateri izmed njih osta-nejo še vedno neobvladljivi. Prav tako obstajajo v fiziki problemi, katerih rešitev bi bil integral z neskončnim šte-vilom dimenzij in tako so se fiziki prisi-ljeni zadovoljiti z visokodimenzijskimi približki. Takšni problemi so zaradi na-migovanja na nerešljivost vsekakor zastrašujoči. Vendar to še ni dokaz. Matematični problemi ne nastanejo skupaj s potreb-nim orodjem za njihovo rešitev. Pogosto je nerešljivost posledica formulacije in tako se ji lahko s spremembo le-te izo-gnemo. Tako je zelo težko ugotoviti, ali so problemi dejansko nerešljivi ali le na videz delujejo kot takšni. Mnogo znanstveniki bi radi dokazali, da takšna vprašanja obstajajo. Ljudem ni zanimivo le znano, temveč tudi, ali morda predvsem, neznano. Pot do od-govorov na ta vprašanja je še dolga in odprta na obe strani. Prekletstvo dimen-zije, zlomljeno za mnoge probleme, bi lahko na koncu vseeno vrglo svoj urok na znanost in potrdilo trditve tistih, ki so ninenja, da človek ne bo nikoli popol-noma sposoben spoznati vesolja, v ka-terem živi. MARKO SAMASTUR 1995 APRIL DRUŽBENOINFORMATIVNISKLOP ¦ EKONOMIJA PRIMOZ KOCUVAN Evropskost Privatizacija je v polnem teku. Osnovni trije načini privatizacije so no-tranji odkup (kamor vključujem tudi interno razdelitev), javna prodaja in nakup delnic pooblaščenih investicijskih družb (krajše PID-e), ki jih potem upravljajo dmžbe za upravljanje. Danes je javna prodaja zak-ljučena v 23 podjetjih, še približno 90 jih namerava svoje delnice ponu-diti v javno prodajo. Od teh jih 20 že ima prvo od dveh potrebnih sogla-sij. Nekatera najbolj znana podjetja, ki bodo še prišla v javno prodajo so Celjski sejem, Petrol, Istrabenz, Krka, Luka Koper, Zdravilišče Dobrna in Radenska iz Radenc. Hvoje sklade (PID-e) je uspelo napolniti tudi večini družb za upravljanje. Najuspešnejše so že odprle nove ali pa jih pravkar odpirajo. Pri skladu že ob vpisu ve-ste, koliko delnic ste, oziroma boste dobili, vendar pa se vam ne more niti sanjati, kaj bo stalo za njimi (torej koliko bodo vredne). Pri podjetjih iz javne prodaje vam je vnaprej zna-no, kaj boste dobili, ne pa tudi točno kolikšen delež vam bo pripadal. Z večino delnic iz notranjega odkupa bi utegnilo biti trgovanje zelo omejeno. Delnice ne bodo prosto prenosljive. Prednostno pra-vico do odkupa bodo imeli sodelavci. Vlada-lo bo prepričanje, da bo delavec, ki proda del-nice svojega podjetja, lažje ob zaposlitev kot oni, ki tega ne bo naredil. To utegne biti do neke mere celo res. Neuradno seveda. V končni fazi bo v Sloveniji 200 - 300 ve-likih gospodarskih družb. Kakšna bo njiho-va lastniška struktura, je nemogoče reči, ob-staja pa velika verejtnost, da bo svoje delni-ce v trenutku razprodal le majhen delež pre-bivalstva. Vzroka za to sta lahko medijska kampanja države, ki ljudi uči, kaj delnice sploh so, koliko so dejansko vredne in kaj prinašajo (kaj sploh imamo od njih). Hkrati s tem se nam obetajo visoki davki pri takojšnji prodaji delnic, pridobljenih v priva-tizaciji, kar utegne prodajni plaz dokaj zavre-ti. Utegne se zgoditi, da bo na trg prišlo samo 5 -10 % privatizacijskih delnic oziroma samo delež najrevnejšega sloja, ki bo denar potre-boval za preživetje. Vsi ostali, ki bodo delni-ce v nekem začetnem času prodali, pa bodo v zameno kupili kake druge delnice. Dokler bo lastništvo podjetij tako zelo razpršeno (kar je zaenkrat tiidi cilj države), bo usklajevanje volje delničarjev zelo napor-no. Veliko delničarjev pomeni tudi majhne delničarje in z njimi je križ. Ker so majhni, imajo majhen vpliv na poslovanje podjetja. Še več. Podjetje ima ali težave na skupščini del-ničarjev spraviti vse pod eno streho (kaj šele nadzorovati glasovanje) ali še hujše - deba-to. Ko se delničarji enkrat zavejo svoje majh-nosti in nepomembnosti, se skupščine del-ničarjev nehajo udeleževati. Potem se pd-djetje na skupščini sooči z nesklepčnostjo, kar povečuje stroške. Po drugi strani, pa če podjetij nihče ne nadzonije, kar je tudi funkcija delničarjev, utegnejo le-ta postati APRIL 1995 Iežerna. Ne poslujejo optimalno. Morda ne poslujejo niti povprečno. Mali delničar ima še drug problem. S svojimi delnicami se mu niti ne splača ukvarjati. Udeleževanje skupščin delničarjev, zbiranje in preučevanje poročil, spremljanje pojavljanja podjetja v javnem ži-vljenju (mediji) in podobno. Vse to ga stane več, kot mu njegove delnice prinašajo. Stane ga preveč. V svetu so se zaradi tega pojavili delničar-ski klubi in zastopniki delničarjev (po-oblaščenci). V primeru delničarskih klubov se zbere skupina delničarjev. Odločijo se za sku-pen nastop na skupščini delničarjev in usk-ladijo svoje interese. Potem med seboj neko-ga izberejo in ga pooblastijo, da jih vse zasto-pa. Če podjetje omeji udeležbo na skupščini s spodnjo mejo delnic, recimo 1000 delnic, ima takšen pooblaščenec večjo možnost, da pride na skupščino. Druga možnost je za-stopnik delničarjev. On določi svoje cilje, za katere se bo zavzemal na skupščini del-ničarjev. Če se delničarji s temi cilji strinjajo, lahko takšnega zastopnika pooblastijo, da jih zastopa na skupščini delničarjev, za njih spremlja poslovanje podjetja... skratka, da v njihovem inetresu bdi nad njihovo lastnino. V klubu delničarjev je spremljanje poslo-vanja podjetja prepuščeno delničarjem samim. Klub jinyx)maga samo da lažje uveljavljajo svojo voljo. Če imajo kakšno posebno željo, jo lahko forsirajo. V nasprotju s tem pri izbiri zu-nanjega zastopnika, ki je že izoblikoval svoje cilje in usmeritev, ne morejo forsirati uresniče-vanja svojih posebnih želja. V zameno pa zu-nanji zastopnik (pooblaščenec) spremlja po-djetje tiidi med letom in ne samo na skupščini. Delničar ga lahko kadar koli pokliče in zahte-va dodatne informacije o podjetju ali stanju njegovih delnic. To velja bolj ali manj teoretič-no. V praksi (lahko) obstajajo kakršne koli kombinacije znotraj omenjenih skrajnosti, upoštevati pa morate tiidi zakonodajo. Ko se boste odločali, ne pozabite, da morajo tudi zu-nanji zastopniki od nečesa živeti. Če so poce-ni, verjetno tudi ne nudijo dosti. V bližnji prihodnosti bo verjetno prihajalo do manipulacij (oziroma do odločanja v na-sprotju z voljo delničarjev pri ustrezno zamo-tano sestavljenih pogodbah, ki ne omogočajo pravega uresničevanja želja delničarjev). Skupščine delničarjev (ne vse) bodo kronič-no nesklepčne, v končni fazi (ko bo potreb-na samo še večina prisotnih) bi na njih ute-gnilo odločati celo samo 10 % vseh del-ničarjev (več pa ne bo prisotnih). Poglavje za sebe bodo PID-i. Ključne spremembe so mož-ne samo s 75-odstotno absolutno večino, kar je redko celo pri majhnih podjetjih, kaj šele pri takih s 50 000 delničarji. Kljub vsemu na tem področju verjetno ni pričakovati večjih izpadov. Če bi padle vse privatizacijske delnice na trg istočasno, bi njihova cena nenadoma pa-dla, zatem pa bi začela stabilno naraščati. To se seveda ne bo zgodilo. Kljub temu cena novih delnic verjetno ne bo padla pod ceno redne delnice Rogaške, hkrati pa jih bo v začetnem času le malo preseglo ceno delnice Probanke, pri tem pa morate gledati ceno kot odstotek knjižne vrednosti. Kaj se bo zgodilo v resnici, bo pokazal čas, kljub vsemu pa uganjevati ni greh. Na dolgi rok se bodo razmere zagotovo normalizirale. Postali bomo bolj evropski, vprašanje pa je, kdo bo v tem vmesnem času ribarjenja v kal-nem potegnil največ. Le kakšna bo lastniška struktura čez 5,10 ali 20 let? Pravična priva-tizacija? RAČUNALNIŠTVO ¦ DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP BOŠTJAN RESINOVIČ RAČUNALNISKI PAKETI V SLOVENŠCINI, DA ALI NE? Še ne tako daleč nazaj si nismo mislili, da bo katera koli svetovna programerska hiša vložila trud ali denar v prevajanje svojih izdelkov v jezike malih narodov. Se je zadnje čase njihova miselnost spremenila, ali smo priča le osamljenim poskusom prevodov, ki so bolj prestižno, enkratno dejanje kot pa plod dolgoročne strateške usmeritve? Dzdelek te vrste, ki je vzbudil mnogo zanimanja, je Word za Windows, trenutno daleč najbolj popularen ureja-valnik teksta na PC-jih ne le pri nas, am-pak tudi marsikje drugje. Prav zaradi njegove razširjenosti \e Microsofhi s slo-vensko verzijo uspelo še dodatno dvigni-ti renome, ki je v teh krajih, upravičeno ali ne, že tako visok. Čeprav je res, da to ni prvi prevod kakega paketa, celo ne prvi prevod urejevalnika teksta, saj je bila že pred leti na tržišču slovenska varianta takrat še zmeraj popularnega a že zastarelega WordStarja za DOS, je si-tuacija tokrat morda le drugačna. Osnovna razlika je prav gotovo v tem, da se je število računalnikov tudi pri nas od takrat izjemno povečalo. Urejevalnik teksta pa je paket, ki je inštaliran na praktično vsakem od njih in največkrat je to prav ena od verzij Worda. Program torej pozna velika večina uporabnikov. Vprašanje je sicer, kolikšno število tistih, ki že imajo angleške verzije, se bo odlo- čilo za nabavo nove, slovenske. Eko-nomska računica je zaradi majhnosti trga že tako vprašljiva, povrh vsega pa se je piratstvo pri nas tako zelo zasidralo, da je že prešlo v folklorno tradicijo. Vsega tega se proizvajalci še kako za-vedajo, saj so redki poskusi prevodov doslej neslavno propadali. Zato se kar samo od sebe zastavlja vprašanjeMcro-softovega motiva za slovenjenje IVorda. Se je morda trg res toliko povečal, ali pa gre bolj za reklamno potezo kot kaj dru-gega? Dejstvo, da za drugo leto oblju-bljajo razširitev ponudbe z integriranim slovenskim črkovalnikom in preve-rjanjem slovnične pravilnosti in da naj bi nas kmalu čakali tudi slovenski Win-dowsi, kaže, da so se projekta lotili širše in da gre za zavestno strateško odločitev, ki bi v skrajnem primeru res lahko pri-peljala do tega, da bo večina najbolj razširjenih paketov v prihodnosti na voHo v slovenščini. Ce je to res, bo treba premagati misel-nost, da mora biti vsak pošten paket v angleščini, ki smo se je v računalništvu hočeš nočeš že tako navadili, tako da bo preskok na materni jezik kar težaven. Veščim uporabnikom je že tako zlezla pod kožo, da se marsikdo smeji sloven-skim izrazom v menujih in kolne spre-menjene kombinacije črk pri delu s ti-pkovnico, ki omogočajo hitro delo in bodo v vseh slovenskih verzijah morale biti drugačne, kajti ponavadi vključujejo prve črke ukazov, ki so v vsakem jeziku pač drugačne. Res pa je, da bodo spre-memb veseli vsi, ki ukazov doslej sploh niso razumeli in so si morali zapomniti, na katerem mestu stoji ukaz, ki po-vzroči to ali ono. Vsem takim, pa tudi v angleščini malo bolj, a še vseeno ne do-volj podkovanim, se bo odprl povsem nov svet tudi z uporabo Helpa, oprosti-te, Pomoči, ki je v vseh novejših pake-tih tipično zelo koristno in močno oro-dje, izginile pa bodo tudi jezikovne težave pri inštalaciji. Seveda bo treba pri prevajanju doseči konsenz in izbiro besed za ukaze poeno-titi. Dosedanja praksa, ko vsakdo prevaja po svoje ali, kot na primer jaz sam, ravno zato prevaja čim manj, skoraj zagotavlja, da do česa takega sploh ne bo prišlo. Po stari navadi bo vsakdo zagovarjal svoje umotvore in smešil tuje, uporabniki pa si bodo zaželeli stare dobre angleščine, ko je bil Cut še Cut, ne pa morda Izreži, Odreži, Nareži, Zareži, Prereži, Izsekaj, Odsekaj, Zaseka(j), Zbriši, Zradiraj ali vaša lastna varianta, ki jo gotovo imate in se zato z no- beno od mojih že v principu ne strinjate. Lahko pa, da sem pretiran pesimist in se bomo brez težav dogovorili za, na pri-mer, Izstriži in prenesi v odlagalnik, če-prav je vprašanje, ali ni primernejši izraz za clipboard vmesni odlagalnik ali vme-sni pomnilnik, če ne kar pripenjalna ta-bla (!). Slej ko prej bo postala aktualna tudi standardizacija kodne tabele, drugače bosta potrebni vsaj po dve slovenski ver-ziji vsakega paketa, razen če bomo pri-stali na kakšne čudne znake namesto šumnikov. Kljub vsem pomislekom pa je jasno, da težave niso nerešljive in da je res samo vprašanje časa, kdaj bom imel doma le še slovenske pakete. Lahko pa, da sem pretiran optimist in nekako si res ne predstavljam, da bom kdaj koli videl kakšen Lotus 123 ali kar 0S2 v slovenščini. Osnovni interes vsakega proizvajalca bo nesporno še vnaprej ostal profit in nekako dvomim, da se prevajanje v jezike majhnih naro-dov izplača. Ne poznam namreč nikogar, ki bi kupil kak paket v slovenščini, v angleščini pa ne. In čeprav sem mnenja, da je Microsoft s ponudbo Worda v slovenščini načelno storil korak v pravo smer, se bojim, da bo tudi to le še eden od propadlih poskusov prevodov pro-gramskih paketov ali v najboljšem pri-meru izoliran uspešen primer, ki slo-venjenja ne bo spremenil v splošen trend. 1995 APRIL DRUŽBENOINFORMATIVNISKLOP ¦ ŠPORT ANDREJ KRAJNC KJE SO MEJE MIKA TVSONA? Po tem, ko se je po 21 -me-sečni odsotnosti vrnil na košarkarska igrišča Mi-chael Jordan, se v tem času na športno sceno vrača še eno veliko športno ime, eden največjih boksarjev vseh časov - Mike Tyson. Kot je znano, ga je ame-riško sodišče februarja 1992 obsodilo na šest let zapora, ker naj bi 19. julija 1991 posilil svojo prija-teljico Dessirre Washin-gton, sicer kandidatko za Black Miss America. Ker se je v zaporu lepo ob-našal, so mu zaporno ka-zen zmanjšali na polovico. Hanes 29-letni Tyson se je v zgodovino boksa zapisal kot hajmlajši svetovni prvak v supertežki kategoriji, saj je naslov prvič osvojil že z 19 leti po zmagi nad Tre-vorjem Berbickom. Hkrati je tudi prvi bo-ksar, katerega so vse pomembnejše bok-sarske federacije, kot so WBA, IBF, WBC in WBO, istočasno razglasile za svojega pr-vaka (zaradi sporov med federacijami je na svetu ponavadi več aktualnih svetovnih pr-vakov v posamezni kategoriji). Tyson je v karieri dosedaj dosegel 41 zmag (od tega kar 36 knockoutov), edini poraz pa je doži-vel februarja 1990 v dvoboju s Jamesom Busterjem Douglasom, kar je bila tedaj ve-lika senzacija. Po tem porazu se je želel čimprej vrniti nazaj na prestol. Najprej je premagal Henryja Tillmana in Alexa Stewarta (oba v prvi v rundi z knock-outom), potem pa še dvakrat Razora Rud-docka, kar ga je znova postavilo v pozicijo izzivalca takratnega svetovnega prvaka -Evandera Holyfielda. Žal te borbe zaradi Tysonove poškodbe reber ni bilo. Potem je prišlo še zgoraj omenjeno sojenje in obso-dba, ki ga je še bolj oddaljila od naslova svetovnega prvaka. Ob njegovi vrnitvi na svobodo se seveda postavlja vprašanje, kje je njegovo mesto v boksu danes, skorajda štiri leta po njegovem zadnjem boksarskem dvoboju (28. junija 1991 proti Ruddocku). Trenutno sta svetovna boksarska prvaka George Foreman (po verziji IBF in WBA) in Oliver McCall (po verziji WBC). Ljubitelji boksa še s posebnim zanimanjem pričakujejo morebitni dvoboj Tysona prav z veteranom Foremanom, ki je lani 5. novem-bra odvzel naslov Michaelu Moorerju ter tako s 45 leti postal najstarejši svetovni pr-vak v zgodovini boksa. Foremanu, ki je si-cer tudi dušni pastir v evangeličanski cerkvi, ni bil to prvi naslov svetovnega prvaka, saj je prvič to titulo osvojil že davnega 22. ja-nuarja 1973 po borbi s slavnim Joem Frazie-rjem, s prestola pa ga je leto kasneje izrinil še bolj slavni Muhammad Ali. Foreman bi prav gotovo privolil v dvoboj s Tysonom, saj naj bi bil to dvoboj z največjim nagradnim skladom do sedaj - vsak tekmovalec bi do-bil kar 25 milijonov dolarjev. Eden od glavnih ljudi, ki bodo vedno tik ob Tysonu pri njegovi vrnitvi na prestol, je prav gotovo slavni boksarski promotor Don King, ki mu je bil zvest že prej in ki mu obljublja pomoč tudi za vnaprej. King sicer ni ravno na dobrem glasu, saj je prav v tem času sprožen proti njemu sodni proces, ker naj bi prevaral britanski Lloyd pri zavaro-vanju boksarskega dvoboja Julia Cesara Chaveza, ki ni bil nikoli izvršen. To za 63-letnega Kinga še zdaleč ne bo prvo sojenje, saj so mu že velikokrat sodili zaradi najrazličnejših goljufij pri organiziranju bo-ksarskih dvobojev, v zaporu pa je kar nekaj časa preživel tudi zaradi dveh ubojev. Tyson je v zaporu izgubil okrog 20 kilogra-mov, tako da jih ima sedaj okrog 95. Oblasti v zaporu so mu omogočile, da je treniral vsak dan, vendar pa zaradi zaporniških pravil ni mogel boksati s kakšnimi sparing partnerji. Tako je delal le na moči in na kondiciji, ven-dar pa po njegovih besedah še vedno prema-\o za pravega boksarja. Še do dosti večjih sprememb kot na fizič-nem,vpa je prišlo pri Tysonu na duhovnem podrocju. Tyson se je v zaporu vpisal v šolo, kjer se je po besedah iz intervjuja za franco-ski športni časopis "L'Equipe" kar nekaj naučil: "Mogoče zveni smešno, toda prej ni-sem znal računati z odstotki. Konec koncev sem kot otrok več časa preživel na ulici kot v šolskih klopeh. Vedel sem, na primer, da mi od 10 milijonov morajo vzeti neki odsto-tek, vendar nisem znal tega izračunati." Še bolj kot njegovo ukvarjanje z matema-tiko pa preseneča njegova nova ljubezen -ljubezen do knjig. Tyson je namreč v zaporu prebral več kot sto knjig, tako da že sam ana-lizira, kritizira in primerja posamezne knjige. Navdušen je nad Shakespearejem, še posebej pa mu je pri srcu Voltaire: "Obožujem Kandi-da." Njegovo mnenje o Hemingwayu: "Upo-rablja dinamične besede, kratke stavke. Kot aperkati in krošeji pri boksu. Vedno veš, kaj želi povedati, ker to jasno pove, za razliko od Francisa Bacona, čigar stavki nimajo konca." Ponavadi je prebral to, kar so mu drugi pred-Iagali, včasih pa se je za katerega avtorja tudi sam odločil: "Bral sem delo Hemingwaya, v katerem piše, da za nič na svetu ne bi izzval Tolstoja na boj v 10 rundah. Takrat sem se odločil zvedeti, kdo je ta Tolstoj. To sem tudi naredil - nimam preveč rad njegovega stila pisanja, prekompliciran je. No, zato pa mi je všeč njegov način razmišljanja." Seveda je Mike naletel tudi na takšne knjige, ki mu sploh niso bile všeč: "Nietzsche me uči, da ni boga, temveč so sarao nadljudje - jaz nočem brati takšnih bedarij. Tolstoj pravi, da je po-trebno ženske oboževati, Macciavelli, da ne smem nobenemu verjeti. Kot da tega jaz ne vem." Tyson je veliko časa posvetil tudi branju biografij: o Karlu Marxu, Džingis Kanu, predvsem pa o Mao Tse-Tungu, ki ga je tako prevzel, da si je dal na desno roko vte-tovirati njegov portret. Prav tako se dostikrat zgodi, da se Mike v kakšnem pogovoru skli-cuje na Hanibala, Aleksandra Velikega ali katere druge velike zgodovinske osebnosti. Kljub vsemu pa to ukvarjanje z literaturo in matematiko Tysonu ni kaj dosti pomagalo, saj je na zaključnem šolskem izpitu padel. Po njegovem mnenju so mu to podtaknili, saj naj bi znal dovolj. Do velikih sprememb je prišlo tudi pri Ty-sonovem religioznem prepričanju. V mla-dosti je bil vzgojen kot katolik, krščen je bil (na predlog Dona Kinga) sicer šele nekaj mesecev pred odhodom v zapor, vendar je to Tyson po svojih besedah vzel prelahko: "To ni bilo preveč pošteno - takoj po krstu sem končal v postelji z enim dekletom iz zbora." S pomočjo profesorja Muhammeda Sadeeqa je v času prestajanja zaporne kaz-ni spoznal novo religijo - islam in takoj spremenil vero: "Verujem v islam. To je re-snica. Koran mi je omogočil, da spoznam veliko stvari." Podobno kot se je njegov veliki vzornik Cassius Clay po vstopu v islam preimenoval v Muhammada Alija, ima že tudi on novo ime - Malik. Tyson se-daj moli petkrat dnevno, discipliniral pa se je tudi v drugih stvareh: "Prej setn psoval kot največja "propalica", sedaj pa sem iz besednjaka izvrgel najmanj 50 odstotkov psovk." Kljub vsemu poglabljanju v nekatere skrivnosti življenja pa se Tyson še kako do-bro zaveda, kaj je njegovo osnovno poslan-stvo: "Jaz sem boksar. Rojen sem za to." Ja, Mike Tyson je pač....boksar. APRIL 1995 KULTURA PITJA ¦ DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP IGOR DIVJAK "Damn good coffee!" (agent Cooper, Twin Peaks) FETISIST KAPUCINA (2. dd) Ždenje. Kako mogočna stalnica našega bivanja. Vedno znova se potaplja-mo v to napol otrplo in skrivnostno stanje, ko se duša in telo pogrezneta vase in zlijeta v nemo utripajoč, brezmiselen delček življenja. Ždenje je naš naraven in resničen položaj. Ko ždimo, nismo nikdar zlagani, samih se-be se niti ne zavedamo povsem. Smo zgolj živali, bolščeče in neme pred skrivnostjo sveta. Tok vsakodnevnih opravil in srečanj nas bo znova po-tegnil vase, zavzeli bomo neko vlogo, ustvarili za-vest o samih sebi, a nara-va, ki je od zavesti moč-nejša, se bo nepreneho-ma oglašala in nas kot kakšna čarobna sila zazi-bala in ponesla v svet to-pega in pristnega obstoja. Bždenje zapadamo povsod in ob vsakem času.- doma, ob delu, na predavanjih... Zavest je včasih tako tr-masto prisotna, da premoči narave noče priznati. Šibka je in čuti se ogroženo. Zato ustvarja nove in nove izgovore, ki naj bi ždenje osmislili. Imenuje ga "počitek", "sproščanje", "gledanje San-ta Barbare", "obisk stare mame v domu za upokojence". Pogosto skuša ždenju pripisati razsežnosti nadnaravnega obreda in ga imenuje "nedeljska maša" ali pa na primer "zasedanje v zvezi z novim, nadvse pomembnim parlamen-tarnim zakonom". Težko namje prizna-ti, da zgolj ždimo brez kakega globljega smisla, čeprav to redno počnemo. Razum bi želel naše početje razložiti, ne more se soočiti z golimi dejstvi, a je revček zgolj suženj narave, neznanih prasil, ki so nas oblikovale, in tisočerih nasladnih izumov, ki jih je človek ustvaril za popestritev svojega prvobit-nega stanja. Kaj je lepšega, kot ždeti ob poslušanju lepe glasbe, poležavati ob branju dobre knjige ali predajati se drobnim odtenkom mojstrsko pripra-vljene hrane. Pravi hedonist se z razu-mom ne bo obremenjeval in bo odprtih rok popestril svoje ždenje s čutnimi dražljaji, ki jih ta svet nudi. Kot fetišist kapučina seveda posta-vljam ta odlični italijanski napitek med temi dražljaji na najvišje, častno mesto - poleg ljubezni in seksa. Koliko dobrih trenutkov sem preživel ob tej mešanici kave in spenjenega mleka, koliko barčkov sem odkril ob lovu na pravi, popolni kapučino. Odkril sem ga v barih kot so ROCK CAFE na Krekovem trgu pri Šentjakobskem gledališču, ROŽA pri Pravni fakulteti, CLEMENTINA na Sta-rem trgu, PODMORNICA na Miklošičevi cesti, KLUB STARČKOV ob prehodu s Titove na Wolfovo ulico in seveda v re-stavraciji SOLE, ki sem jo predstavil v prejšnji številki. Prejšnji teden pa sem doživel prijetno presenečenje. Odkril sem namreč naj-večji kapučino v Ljubljani. Lahko bi ga imenoval kar kraljevski ali absolutni kapučino. Pravzaprav mi je zanj pove-dala prijateljica Andreja. Napotila sva se proti KLUBU KARANTANIJA, kjer nu-dijo ta veličastni napitek. Bil sem poln pričakovanja. Kožo mi je spreletaval dr-get in nosnice so se mi širile, kot da že vonjam praženo kavo. Pospešil sem ko-rak in Andreja me je komaj dohajala. Pot je vodila v klanec na Stari trg, mimo gostilne Amerikanec. Klub se nahaja takoj za sex shopom, ki ga seveda prav tako toplo priporočam vsem hedonistom in fetišistom. Vstopila sva v KARANTANIJO. Spom-nil sem se, da sem tu že nekoč prazno-val obletnico mature. Naročila sva. Ner-vozno sem se presedal po stolu in čakal na veliki trenutek. Med čakanjem sem si ogledoval jedilni list. Poleg najrazličnejših pijač nudijo še kokice velike, kokice srednje m kokice male. Na srečo je bila postrežba hitra, tako da se branja jedilnega lista nisem utegnil naveličati. In končno. Ogromna, dvodeciliterska porcija posuta s kakavovim prahom. Spenjeno mleko se je gibalo v šarmant-nih valovčkih. Pogreznil sem se v izre-dno udoben naslonjač in počasi srebal "caffe puro come un angelo". Prijetna glasba in lepa sogovornica sta se od-mikali v nedoločno ozadje, padal sem v tiho ždenje, prepojeno z okusom po kavi. Prvobitna narava je zaživela in zadihala hkrati s trenutkom, noge so se od ugodja same stegnile pod mizo. Pr-vič se mi je zgodilo, da me je kapučinčič res povsem vsrkal vase. Kot da bi izgu-bil devištvo. Pred tem sem užitek pri pi-tju vedno povezoval z opazovanjem okolice, zabavno natakarico, dobro gla-sbo, vzdušjem v baru, tokrat pa je kava nadvladala ostalo. Tiho sem zavzdihnil in doživel orgazem. Počasi sem se zavedel okolice. An-dreja svoje kave še ni popila. Brala je. Razgledal sem se po baru. Na stenah so visele fotografije postavnih mladeničev in mladenk v hollywoodskem slogu. Pri sosednji mizi se je nekaj fantov pogo-varjalo o avtomobilih. Nek pijanček je ždel ob pultu. Natakar je kadil cigareto. Ker sem sam bolj usposobljen za oceno natakaric, sem povprašal Andrejo, kaj meni o njem. "Nič posebnega. Prejšnji teden je bil en boljši." (naslednji mesec zaključek trilogije o kapučinu) 1995 APRIL DRUŽBENOINFORMATIVNISKT.OP ¦ FOTOSTRAN^ ZMAGOVALNA EKIPA Z OSEBJEM TRIBUNA versus LITERATURA BOJNI POSVET FAVORITOV TRENUTEK AKCIJE TRIBUNA'S CHEER LEADERS APRIL 1995 DOGODEK KULTURA MARCEL.LI ANTUNEZ ROCA, Španski multimedialni umetnik, ustanovitelj skupine La Fura dels Baus CAPS ARRENCATS, MAQUINES DE PLANER, POEMS D'AMOR (odtrgane giave, stroji za prizvodnjo užitkov, Ijubezenske pesmi) galerija Kapelica, Kerstnikova 4, 23.marec - 21. april 1995 APRIL KULTURA • PROZA KENZABURO OEIN NJEGOVA OSEBNAIZKUSNJA Lanskoletra Nobelov nagrajenec Kenzaburo Oe je enfanf terrible sodobne japonske književnosfi. Sodi v generaciio, ki se je rodila v fridesetih letih in je po vojni odkrito načenjala vprašanja, kdo je pravzaprav odgovoren za atomsko katastroro v Hirošimi ali medvojno zasedbo arugih azijskih držav. Hkrati pa je tuai ostro kri-tiziraia hiter povojni gospodarski razvoj japonske družbe, v kateri so vse človeške vrednote povsem izginile. Takšna, nedvomno levičarska književnost se je vzorovala pri nemškem pisatelju G.Grassu.Kenzaburo Oe pooseblja večino teh tendenc, Kot Bird, junak njegovega romana Osebna izkušnja ( Kojinteki na taiken ), tudi on ne more najti ustreznega mesta v družbi. Zdi se,da ii je celo odveč. Bird je torej pisateljev alter ego, saj nastopa v delu, ki nas že s svoiim naslovom navaja k misli, da gre za avtorjevo resnično življensko izkušnjo. Pisatefju se je namreč v resnici rodil duševno zaostal otrok, za katerega se je sprva zdelo, da ne bo dočakal nekaj tednov. Bird sicer načeloma prevzame odgovornost za otrokovo prizadetost, češ da sodi sam v generacijo, ki ne zmore rojevaH zdravih ofrok, vendar se vsebolj oklepa misli, da bi svojega otroka, ki ga zaradi povojev okrog glave spominja na ranjenega Apollinaira,odrešii oz. umoril.Osebna izkušnja je torei tudi roman o problemu umora,o zmožnostih dajanja in odvzemanja življenja.Gre za pomembno delo, ki je prav zaradi svoje resnične fematike,iskrenosti in refleksivnosti brez primere v svetovni književnosti.Nič nenavadnega torej,da je Henry Miller pisatelja primerjal s samim Dostojevskim. V pričujočem odlomku srečamo Birda v filozofskem kramljanju s svojo nihilisHčno Ijubico Himiko, ki ga napeljuje k umoru, saj je mnenja, da obstaja pluralisHčni univerzum, v katerem človek umre zgolj v enem svetu, a v drugem živi naprej. Dodajmo še, da je pisateljev sin danes priznan japonski skladateij, s tem pa smo vam posredno razkrili tudi Birdovo končno odločitev. KENZABUROOE: Ali sploh še obsta ja zadn ja smrt? ( ODLOMEK IZ ROMANA OSEBNA IZKUŠNJA ) o se je Himiko vrnila, je Bird že začel postajati pijan. Prisotnost njenega telesa je registriral le še s smislom za vonj, saj je alkoholni strup že na pol omrtvičil njegovo sposobnost občutka za gnus. Njena črna obleka iz yerseya je dajala vtis debelega krznenega snopiča, sama pa se je zdela v njej kakor burkasto našemljen medved, kar je povzročilo, da je učinek njenega telesa izhlapel. Potem ko si je Himiko nekoliko uredila lase, je prižgala sobno svetilko. Bird je pospravil po mizi, potisnil do Himiko kozarec in pepelnik in ji natočil whisky z vodo. Himiko se je vsedla v velik.izrezljan lesen stol, skrbno pazeč, da izpod roba obleke ne bi pokazala preveč sveže oprane kože.Bird je sicer občutek gnusa premagal, toda čisto izkorenil ga še ni. " Pa brez zamere !" je rekel Bird in izpil svoj kozarec whiskyja. " Pa brez zamere!" je rekla Himiko, ki je kakor orangiitan, ki skuša priti na okus, pomaknila spodnjo ustnico naprej in srknila majhen požirek whiskyja. Bird in Himiko sta z mirnim izdihom razširjala oblak alkoholnih hlapov okoli sebe in prvič pogledala drug drgemu v oči.Potem ko se je oprhala in od nog do glave osvežila, Himiko ni več izgledala grda.V primerjavi s prejšnjim trenutkom, ko jo je prestrašila sončna svetloba, se je sedaj dozdevala kakor svoja lastna hči. Bird je bil zadovoljen. Prav v njeni starosti so bili še časi, v katerih je očitno lahko oživela. " Ko sem se umlvala mi je prišlo na misel. Ne vem, ali se spominjaš te pe-smi ? " je rekla Himiko in nerazločno kakor čarobni izrek zrecitirala vrstico angleške pesmi. Bird jo je pčslušal in jo nato prosil, da to vrstico ponovi. " Sooner murder an iiifant in it s cradle than nurse unacted desires. Kar se glashboljše je ubiti otoka v zibki, kakor gojiti še neudejanjene želje." " Ni mogoče vendar vseh dojenčkov pobiti v zibki," je rekel Bird." Kdo je napisal to pesem ? " " William Blake.Takrat sem delala serninarsko nalogo o njem, se še spo-minjaš ? " " Res.imela si Blaka. " Medtem ko je Bird to rekel, je obračal glavo, dok-ler ni našel na leseni predelni steni med spalnico in dnevno ITobo obešeno reprodukcijo Blakove slike. Večkrat jo je že videl, a ji nikoli ni posvečal po-zornosti. Ko pa se mu je zdaj pogled ustavil na njej, se mu je zdela na moč zagonetna. Dajala je vtis litografije, v resnici pa je bila le akvarel. Izvirnik je bil verjetno naslikan v močnejših barvah, tu pa šlo le za tisk medlega tuša, ki je bil za okras vložen v širok okvir. Trg na sliki so obkrožala poslopja v vzhodnjaškem slogu. Ker sta se v ozadju vzpenjali dve stilizirani piramidi, je verjetno šlo za Egipt. Nočna tema, z rahlim navdihom svita, je obvlado-vala prizorišče. Na trgu je bilo truplo mladeniča, iztegnjeno kakor riba, z razparanim trebuhom. Okrog v bolečini žalujoče matere so stali starci s sve-tilkami in matere z otroki v rokah. Glavna figura pa je bilo veliko bitje z razprostrtimi rokami, ki je nad to skupino ljudi kakor v skoku prečkalo trg. Je bil to človek ? Lepo mišičasto telo je bilo prek in prek poraslo z luskami.. Njegove oči so bile polne zle napovedi in fanatično boleče grenkobe. Usta, tako globoko upadla, da so potegnila vase tudi nos, so spominjala na ve-likanskega močerada. Je bil to demon ? Morda Bog ? Zdelo se je, kakor da bi hotel človek odpluti stran proti temnemu , kaotičnemu nebu, medtem ko so sikali plameni iz lusk. " Kaj to predstavlja ? Je to, kar mu prekriva telo, luske ali železna srajca srednjeveškega viteza ? " " Mislim, da so luske, saj so na izvirniku zelene barve. Na vsak način gre za kugo, ki se pripravlja pobiti vse egiptovske prvorojenčke." " Bird se je slabo spoznal na Biblijo.Morda je ta slika povezana z Odhodom iz Egipta, je menil. Oči in ta pokvečena usta so bila vsekakor grozovita. Iz strašno temnih oči in iz močeradovega gobca so neprestano silile groza.žalost in panika, kakor tudi izčrpanost in zapušcenost z nakazanim nasmeškom. " Mar te ne prevzame ? " je vprašala Himiko. " Ti je všeč ta luskavec ? " " Da, rada ga imam. Poleg tega si rada predstavljam, kako bi bilo nekomu pri srcu, ko bi bil kužni duh." " Kužni duh ? Potem bi verjetno dobil takšne oči in tak gobec, kot jih itna ta luskavec," je rekel Bird in bežno pogledal njena usta. " Grozno.kajne ? " " Da.to bi bilo giozno." " Vedno, ko se mi pripeti kaj groznega, si predstavljam, kako bolj grozno bi bilo, če bi nasprotno jaz bila tista, ki bi drugega človeka pahnila v grozo.Tako namreč dosežem duhovno kompenzacijo. Misliš, da si ti že kdaj komu vlii tak strah, kakršnega si nekdaj sam občutil ? " " Kako torej ? To moram v miru premisliti," je rekel Bird. " Ne vem, če to sodl k stvarem, ki jih razumeš le, če o njih razmišljaš." " Dejansko nisem nikoli nikomur dopustil, da bi doživel kaj strašnega." " Gotovo ne. Česa podobnega še nikoli nisi storil. Toda nihče ne ve, če ne boš nekega clne tudi to izkusil, " je rekla Himiko previdno, z glasom prero-kinje. " Ubiti otroka v zibki bi bila grozovita izkušnja tako zame kot zanj, " je rekel Bird. Natočil je sebi in Himiko whisky, ker sta kozarca že zdavnaj izpraznila. Sam ga je izpil na mah in si znova natočil. Himiko pa je imela počasnejši ritem pitja. " Se zadržuješ ? " " ]az vendar še vozim," je rekla Himiko." Sem te pravzaprav kdaj že vzela s seboj ? " " Še ne. Ampak enkrat me gotovo boš." " Ko me boš kdaj obiskal ponoči. Podnevi je namreč prenevarno zaradi lju-di, ki so na poti. Sicer pa je moja reakcijska sposobnost omejena na noč, po-dnevi ne deluje pravilno. " " Zato se torej prek dneva zakoplješ in tuhtaš:filozofsko življenje. Filozo-finja, ki ponoči divja okrog s svojim rdečim MG-jem.Nekaj si mi rekla o plu-raiističnem univerzumu.kaj to pravzaprav pomeni ? " Bird je z nekakšnim zadovoljstvom opazoval, kako je Himiko prešla iz navdušenja v napetost. Zdaj ji je dal zadoščenje, saj je bil tako nevljuden, da jo je presenetil in pri njej začel s pitjem. Res jih ni bilo veliko, ki bi s tako pozornostjo poslušali njene fantazije kot Bird. " Poglej, Bird.tukaj sediva in se pogovarjava. Za naju torej eksistira naj-prej ta realni svet, " je začela Himiko, medtem ko je Bird prevzel vlogo poslušalca, previdno kakor igračko dreč kozarec whiskyja. " V tem svetu obstaja mnogo drugih, od tega trenutnega sveta, različnih svetov, v katerih živimo kot bitja različnih eksistenc, tako jaz kot tudi ti.Vsak od nas se spominja različnih trenutkov iz preteklosti, ko je stal med življenjem in smrtjo. Jaz na primer sem skoraj umrla za pegastim tifusom. Čisto jasno se spominjam, kako je bilo, ko sem stala na križpotjurali naj grem navzdol proti smrti ali naj se oklenem ozdravljenja. Moj tukajšnji in sedanji jaz, ki se nahaja ob tebi v tem svetu, si je izbral smer nazaj v življenje. Toda drugi jaz si je v onem trenutku izbral smrt. Otroško trupelce Himiko, posu-to z rdečimi pegami, je ganilo svet tistih ljudi, ki jim je ostal spomin na moj umrli jaz. Ali razumeš Bird? Vedno, ko človek stoji na točki, kjer se ločujeta poti v življenje in smrt, ima pred seboj dva svetova.- svet, s katerim ni več povezan in v katerem umre in nek drug svet, s katerim je že povezan, saj v njem živi naprej. Kakor človek sleče obleko, pušča za seboj svet, v katerem obstaja le kot mrtvec in vstopa v drugi svet, da bi tam živeJ še naprej. Vsak posameznik tako prodre v vedno nove različne svetove, kakor se drevo od APRIL 1995 PROZA, RECENZIJA • KULTURA fl debla členi v veje in liste. Tudi ko je moj mož napra-vil samomor, se je zgodila takšna cepitev svetov. Ta moj jaz je ostal v svetu, v katerem je umrl moj mož, ampak v nekem drugem svetu, v katerem živi on še naprej, ne da bi storil samomor, živi z njim tudi dru-gi Himiko- jaz. Takšen svet se bujno in neskončno razrašča, saj nas obdaja s svetovi, ki jih zapušča prez-godaj umrli, pa tudi s tistimi drugimi, v katerih živi, ne da bi umrl.To je zame pluralistični univerzum.Ne smeš preveč obžalovati skorajšnje smrti svojega otroka.Končno se je v drugem svetu, ki se je razrastel iz otroka, oblikoval prostor, v katerem otrok kljub temu raste in živi naprej. Tam sediva tudi midva.ti srečni očka in jaz, ki z veseljem poslušam dobro no-vico in nam nazdravljam.Mar ni tako.Bird ? " Bird, ki je pil naprej, se je narahlo nasmehnil. Alkohol se je porazdelil v njegovem telesu do zadnje žilice krvnega obtoka in začel delovati. Med svetlo rožnato temino njegove notranjosti in zunanjostjo je nastopilo ravnotežje. Vedel je, da dolgo ne bi več zdržal. " Lahko, da me nisi čisto razumel, a vsaj v grobih potezah ti je jasno, ali ne ? Kako pogosto si tudi ti stal na križpotju v svojem sedemindvajsetletnem ži-vljenju, negotov ali boš umrl ali živel naprej. V takih trenutkih si v enem svetu živel še naprej, pač v svetu, ki se nadaljuje v tvoj sedanji svet, hkrati pa si v dru-gem svetu istočasno pustil za seboj truplo. Se lahko spomniš takih trenutkov , Bird ? " " Da.lahko.Pogosto sem za las ušel smrti.to je res.Toda če sem pri tem vse-lej nekje pustil za seboj truplo, da bi od tamkaj prišel do sem ? " " Tako je,Bird." " Vsekakor so bili trenutki, ko mi je bilo tako težko, da ne morem dojeti, kako sem lahko živel še naprej, " je priznal Bird s tako nejasnim glasom, kakor da bi hotel zaspati, medtem, ko ga je daleč stran neko klicanje zatopilo v spomine. Je imela prav ? Je v takšnih kritičnih situacijah res zapustil druge-ga Birda kot truplo. Ali ostajajo v različnih svetovih, ki nimajo nič opraviti s tem zdajšnjim, številni mrtvi Birdi:strahopeten in plah osnovnošolec Bird ali višješolec, naivni pob, ki je vsaj fizično več zdržal kot moj sedanji jaz.Ah, ta moj sedanji jaz, ki v tem svetu ni ravno navdušujoč, in vendar kateri izmed mrtvih jazov bi bil ? " " Ali obstaja zame še sploh zadnja smrt ? Namreč smrt, ki bi jo doživel v temsvetu inbibila hkrati smitvvsehsvetovih, kibisezgodila, čebi mispo-dletel prodor v drugi svet ? " " Če je ne bi bilo, bi moral v nekem drugem svetu neomejeno živeti naprej. Menim, da obstaja, " je rekla Himiko." Verjetno je to starostna smrt, ki jo doživiš pri devetdesetih. Preden umre človek v svojem zadnjem svetu od sta- rosti, preteče mnogo naključnih smrti, saj vendar živi v drugem svetu naprej. Če pa se strinjamo, da vsak človek umre v vseh svetovili hkrati zaradi sta-rosti, bi pa to bila njihova resnična izenačitev, kajne Bird ? " Nenadoma je postal Bird na nekaj pozoren in prekinil je Himiko: " Tudi ti še nisi prebolela dejstva, da je tvoj mož na-pravil samomor, zato si ustvarjaš takšne psihoioške flkcije, da ti ne bi bilo treba jemati smrti za nekaj do-končnega, od koder ni povratka.Ali ni tako ? " " Potem, ko sem ostala sama v teni svetu, sem na vsak način prevzela nase težko odgovornost, da skr-bim zanj, ki je storil samomor, " je odvrnila Himiko in pri tem se je siva koža okrog njenih že medlih z opazno delujočo naglico obarvala rdeče. " Najmanj kar lahko naredim v tem svetu je, da se ne izognem svoji odgovornosti." " Ne smeš misliti Himiko, da sem ti želel kaj očita-ti, ampak je že tako, " je vztrajal Bird, čeprav se je trudi!, da bi s smehljajem omilil strup svojih besed. " S tem, ko izhajaš iz predpostavke, da tvoj mož živi še naprej v drugem svetu, poskušaš zrelativizira-ti dejstvo, da je za nekoga, ki je kot on umrl, povratek povsem nemogoč. Z uporabo psiholoških trikov ne moreš vetidar zrelativizirati absolutnosti človeške smrti." " Morda je res tako, kot praviš, Bird. Mi naliješ še en whisky, " je rekla Himiko streznjeno, kakor da bi nenadoma izgubila vse zanimanje za svoj pluralistični univerzum. Bird je nalil sebi in Himiko whisky. Upal je, da se ga bo tako divje napila, da bo njegovo spontano kritiko povsein pozabila in se naslednjega dne spet prepustila fantazijam o pluralističnem univerzumu. Kakor popotnika, ki s svojim časovnim strojem išče deset tisoč let stari svet, ga je bilo globoko sttah, da ne bi s svojim vplivom povzročil še tako malo katastrofo v resničnem sve-tu. To je bil tisti občutek, ki ga je polagoma obšel tisti trenutek, ko so ga obve-stili o dojenčkovi zaostalosti. Prav rad bi kakor igralec bridga, ki igro za igro izgublja, izstopil iz tega sveta v drugega. Bird in Himiko sta molčala, medtern pa sta si nezavedno in prizanesljivo nasmihala in pila whisky s tako vnemo, kakor srka hrošč drevesni sok. Bird je poslušal mnogovrstni cestni šum neke-ga zgodnje poletnega popoldneva, ki se mu je zdel kot iz daljine prihajajoči, nekoristni signal, za katerega se ni potrebno meniti. Malo se je premaknil, zazehal in potočil eno samo samcato solzo, kakor da bi brez posebnega po-mena pljunil .Natočil si je še en kozarec in naredil krepek požirek. Da bi čim lažje izstopil iz tega sveta... PREVEDELIN UVOD NAPISAL: TONE SMOtEJ JOSEPH CONRAD Z ZAHODNIMIOČMI (PREVOD MIHA AVANZO; SPREMNA BESEDA MIRKO JURAK) CANKARJEVA ZALOŽBA, 1994, ZBIRKA XX. STOLETJE Kaj se zgodi, ko se srečata Viktor Viktorovič Haldin, najstarejši in ne-prizadevni študent peterburške univerze in njegovo nasprotje - globokou-mni Kirilo Sidorovič Razumov ? Nič posebnega, bi rekli, če ne bi Haldin, ki je pravkar izvršil atentat na premiera, prosil Razumova za pomoč, in če ne bi bil slednji v dobri formi, da bi se lotil eseja, ki bi mu lahko omogočil uspešno kariero. V enem samem trenutku se torej tok Kirilovega življenja povsem spremeni, saj je vržen v območje politike, ki se je je doslej izogibal. Priča smo značilni absurdni situaciji, ki je tipična za rahlo ironičen ton Conradovega pisanja. Zzahodnimi očmi (Under western eyesr 1911) je sicer pi-sateljev pozni in manj znani roman. Pred njim je napisal Tajnega agenta, v katerem ga je vznemirjala zlasti nihili-stična brezobzirnost agenturnega anarhista, ki je za dose-go svojih ciljev pripravljen žrtvovati tudi srečo svoje druži-ne. S tem delom pa je navdihnil tudi Alfreda Hitchcocka. ]o-seph Conrad je zasovražil tuje agente še kot Josef Teodor Konrad Nalencz Korzeniowski, saj je bil sin poljskega ro- doljuba, ki so ga ruske oblasti izgnale.V ospredju pisateljevega zanimanja je torej Razumovov občutek krivde, saj je svojega znanca naznanil in v zameno za zaščito postal odvisen od carske tajne službe. Na poslanstvu v Švici, kjer vohuni za revolucionarji, pa spozna tudi sestro in mater rodoljuba Haldina, ki so ga oblasti že obsodile na smrt. Zzahodnimi očmi je mojstrovina, ki na pretanjen način opisuje rojstvo krivde, njen razvoj, pokoro, pričakovanje kazni ter njeno sprejemanje. Nazadnje le prizna, da je sam izdal brata in dolgo zlorabljal sestrino zaupanje in naklonjenost. Revolucionarji pa se mu maščujejo tako, da ga oglušijo. Vohun ima namreč svojo moč v ušesih, ko pa izgubi sposobnost sluha, nikakor ne more več opravljati svojega "poslanstva ". V sklepnem dejanju torej še enkrat prihaja do izraza Conradov občutek za ironično slikanje absurdne, a na moč pretresljive situacije, ki ji je botrovala junakova nepravil-na drža na začetku romana. TONESMOLEJ 1995 APRIL KULTURA • INTERVJU INTERVJU TAJA VIDMAR • BREJC DIREKTORICA GALERIJE EQURNA Je že tako, da se študentje, če že ne med študijem, pa zagotovo na koncu le-tega, odločijo, ali se bodo posvetili osvetljevanju za zavesami skritega srednjega veka ali pa bodo odkrivali še po laku dišečo umetnost. Gospa Taja Vidmar - Brejc seje odločila za slednje. Ustanovilaje galerijo ŠKUC in ko so jo želje gnale naprej,je na Gregorčičevi 3 nastala nova galerija, Equrna. Tegajesedaj že deset let. O tem, kje galcrija trenutnoje in kam odhaja, paje spregovorila direktorica sama. Ali lahko naredite pregled za lansko Ieto? Galerija mora po desetih letih svojega delovanja odkupiti lastne prostore, če želi v njih naprej dclovati. Za te prostore nienimo, da so zelo primerni za galerijsko dejavnost. Zaradi tega smo, pri programu v zadnjcm času, dali vcč poudarka na slovenske avtorje, ker želimo, da bi zbrali toliko denarja, da bomo z njim lahko odkupili prostor, ki je padel v posto-pek denacionalizacije in realizirali zamisli za naslednjih de-set let. Po našem mnenju so prav ti prostori izredno primer-ni za predstavitev likovnih del, tako da skušamo narediti vse, da jih obdržimo take kot so. Lahko bi naredila prime-rjavo: recimo da bi bila taista razstava v Jakopičevem paviljonu, to je nov pro-stor z nizkim stropom, primeren za razstave grafik, risb in projektov, če pa so slike večjega formata pa, preprosto ne zaživijo. Nekatera likovna dela, ki niso tako visoke likovne kvalitete, v naših prostorih pridobijo zaradi prosto-ra samega, kar pomeni, da je zclo važ-no kje je likovno delo predstavljeno, najsi bo slika ali kip. In če si ogledate kataloge Moderne galerije, Mestne ga-lerije, saj ni važno katere, je veliko po-snetkov narejenih prav v naši galeriji. Zato se nam zdi tako zelo pomembno, da ohranimo prav ta prostor in da na-prej delamo s takšno razstavno poli-tiko, ki smo si jo zastavili. To pa jc pre-dstavljanje del srednje generacije. APRIL 1995 Istočasno pa venomer iščemo tiste mlajše umetnike, ki končujejo akademijo, so zanimivi in, recimo, že imajo razsta-vo v SKUC-u, ki je zelo pomemben kot alternativni prostor. Naslednja stopnja naj bi potem bila galerija Equrna. Sočasno pa skušamo privabiti tuje avtorje, ampak predv-sem take, ki bi našim umetnikom omogočali izmenjavo. Tako imamo trenutno postavljeno razstavo šestih av-strijskih umetnikov.kjer gre za izmenjalno razstavo, tako da so Veš slikar svoj dolg, Invini, Tadej Pogačar, Zdenka Žido, Bojan Gorenec in Roman Makše razstavljali v Linzu. Te raz-stavc ne bi bilo, če mi ne bi nudili naše galerije avstrijskim umetnikom. Ob tej priložnosti je izšel tudi katalog, kjer sta obe razstavi predstavljeni skupno. V bistvu na ta način po-magamo promovirati Slovenske umetnike v Avstriji, Italiji, se pravi pri bližnjih sosedih ali kje drugje v Evropi ali v Ameriki, istočasno pa nuditi možnost tujim avtorjem, da razstavljajo v Sloveniji. Tuji avtorji, ki bi si jih mi želeli razstavljati , so že tako znani, da si to lahko privošči Moderna galerija, ki lahko za ta imena plača zavarovalnino. Mi pa moramo iskati tiste mlajše umctnike, za katcre menimo, da so ta trenutek za-nimivi in da bodo nekoč, čez pet ali pa deset let, pomembni ustvarjalci in s temi narediti izmenjavo. Kakšna pa bo v bodoče vaša razstavna politika? V bistvu je naša želja bolj predstaviti tisto likovno uniet- INTERVJU • KULTURA nost, za katcro menimo, da nckaj odpira za naprej, ne pa tisto, kar sc kupuje. Za-nimivo jc pritegniti ljudi, da počasi začno na to umetnost gledati kot na nekaj, kar se da tudi kupiti. Pritegniti obiskovalce, da kupijo nckaj, za kar jim mi lahko garantiramo, da bo čez 20 ict, oziroma 10, iniclo neko vrednost. . So umctniki, ki delajo visoko obrt in nc de-Iajo'umetnosti. Zato mi tch avtorjev ne prodajamo in jih tudi ne vzamemo v prodajo, čeprav bi mogoče galcriji to koristilo v finančnem pogle-du. Slovcnska mcntaliteta je taka, da bolj spoštuje obrt kot idcjo. Ti avtorji bodo spoštovani šc naslcdnjih deset lct, toda nato bo njihova cena sanio še padala. Ne bodo pa v nikakršni zgodovini. Čc prcmislimo, ali so irncli v Modcrni galeriji ali kjer koli kakšno razstavo, jc niso imcli. To jc sedaj tisto tržno blago, ki ga Ijudje kupujejo, ker mislijo, da so dcnar prav naložili. Zarcs pa dclajo ravno obratno. Zdaj vcliko plačajo za nckaj, kar bo izgubilo vrcdnost, name-sto da bi scdaj manj plačali za nckaj, kar bo pridobilo na vrednost. In tc mcntalitete v naših, bi rekla poslovnih lju-dch, ki na novo odpirajo poslovnc prostorc ni. To, kar jim jc všeč, je navezava na malomeščanstvo devctnajstega stoletja. Ni se potrcbno posebcj pripraviti, da vidiš to sliko, takoj jc razpoznavna. Je rcmbrandtovska omaka, so žc znanc tc barvc, vsc jc bilo že vidcno. Ampak takšno likovno delo, potcm ko ga obesiš na steno, izgubi vscbino privlačnosti. Slike, ki nastajajo sedaj, niso takoj dojcmljivc, ampak zato dobiš toliko vcč fecdbacka čcz dvc ali tri lcta ali pa v naslednjih dcsetih lctih. To so slikc, ki nekaj izpovedujejo, ki so izraz tega časa. Bistve-no jc, da bi se Ijudjc toliko sprostili, da bi prišli v galerijo čisto odprti, nc izmučeni po celem dnevu in glcdali in si rckli: "Aha, to je to, kar mi je blizu." In se na podlagi tega odločali, da nckaj vzamcjo zase. Nc s frustracijo - evrop-sko frustracijo - jaz se na to ne spoznam, jaz nič ne vem. V tcm primcru kupijo Doro Plastcnjak. Če imaš pravcga človcka, ki tc vodi, si šc vedno lahko iz-bercš tisto likovno delo, ki ti je blizu. Moraš pa poznati oza-djc, po katerem spoznaš, kaj je tisto, kar bo ostalo v tej liko-vni produkciji in kaj jc muha cnodncvnica. V času impre-sionizma so se vsi štirje imprcsionisti prodajali za minimal-ne cene v primerjavi z Vavpotičcm, ki pa sedaj nima nobe-ne vrednosti. Vavpotič je imel trikrat vcčjo ceno od Jakopiča, Groharja, |amc in Sternena. Ro pa sedaj njihovi dcdiči ali pa še vedno živcči lastniki prodajajo, so čisto iz scbe, ker ima Vavpotič malo večjo ceno od obrtniškega izdclka. Tisti, ki jc imcl takrat pravcga svetovalca in je kupoval te štiri iim-presioniste, je delal v smislu umetnosti. Zanimivo bi bilo niladim podjctnikom dopovedat, da lahko za malo dcnarja fantastično opremijo svoje prostore, pisarne, ampak s tisti-mi slikarji, ki imajo scdaj nizko ceno, polcg tcga, da bo pi-sarna izglcdala evropsko, nc pa kot iz 19. stolctja. Ne vcm zakaj, ampak sedaj sc vsi obračajo v prejšnjc stoletje. Pou-darck jc na tem, da s variante staro - nič ni važna ideja, nič ni važna umctnost. Ali se pri tem nanašate samo na lastno intuicijo ali pa spremljate tudi tekočo kritiko? Če bi se zanašala samo na lastno intuicijo, iz tega ne bi bilo nič. To, da scm sc ukvarjala 20 Ict samo s sodobno umetnostjo, da sledim vsem razstavam, da grcm poglcdati ne samo beneški bienale, ampak tudi Documento, pa Umetniški sejem v Baslu, v Chichagu itd., da sledim toku razstav in prezentacij likovnih dcl v svetu, v Evropi in v Ameriki in se na podlagi tega lahko odločam. En delček je lastnc intuicije, ampak tega je minimalno. Mislim, da je bolj pomembnih tch dvajsct let ukvarjanja, sledenja, življenja s to vrsto umetnosti. Intuicija )e važna. Jaz bi rekla: devetdc-setproccntno garantiram, da so umctniki, s katerimi sode-lujem tisti, ki bodo ostali v zgodovini, desetprocentovjcpa vedno odprtih. In kakšen bo torej program še do konca leta v Equrni? Že lansko leto smo se zmenili za izmenjalno razstavo av-strijskc umetnosti, ker pa je bolj ambientalna, ni možnosti, da bi kar koli prodali. V lanskcm lctu smo imeli šest razstav, instalacijc, ter samo štiri razstave, kjer so bile predstavljene slike ali kipi. Pa še rccinio Lujo Vodopivc, z velikimi kipi, je bila neprodajna razstava. Po tcj razstavi bo razstavljal Dušan Fišer, mlajši avtor, ki ima seclaj razstavo v Kopru. Sledi razstava Andraža Šala-muna, to je že starejša generacija iz časa konceptualizma. Šel je skozi najrazličnejša ustvarjalna obdobja. Prav zadnje lcto in pol ima fazo zelo zanimivih slik, ki so bile tudi v Ma-dridu predstavljcne z izjemnim odmevom. Fotografije bo jcscni razstavljal Herman Pivk. Upanio, da bomo septembra predstavili nove slike Emerika Bernarda. Od mlajših avtorjev je bil že predstavljen Jurij Zadnikar. Zvrstili se bodo še Silvcster Plotaj Sicol, Robi Lozar, Marjan Gumilar (srednja gcneracija), Nataša Pičman (v času, ko bo SOROS v oktobru pripravljal teden ženske umetnosti v Ljubljani), Matcja Sevcr in Zvonka Simčič, Andrej Brumen in mogoče še izbor mlajše generacije. .-¦•.. . ¦ SPRAŠEVALIN PRIRECHL . " . MARKOM.DRPIČ 1995 APRIL KULTURA FILM KAKO JE AMERIKA UBILA MOJO MLADOST IN JO ZATO PRISRČNO SOVRAŽIM Jakob Jaša Kenda o v jutranjih urah končno obrnem pogled od monitorja, se spomnim, da moram napisati še članek za Tribuno. Takrat si v brado zamrmram nekaj besed, ki bi jih neo-dvisni opazovalci označili za hudo žalitev ameriškega naroda. Marjana Držaj (ki je, kot vemo, vsega kriva) je v primerjavi z Ameriko nula. Razlika med ameriško (beri: hollywoodsko) in neameriško filmsko produkcijo je znana. Prva je usmerjena v izrazito popularno, a do za-dnje finese izdelano kinematografijo. Neameriška pa v izrazito art-film produkcijo, ki zaradi pomanjkanja širše finačne in tehnične podlage šepa pri dodelanosti. Ta delitev ni tako površna kot so grobe oznake običajno. Resda ob-stajajo izjeme-. obstajajo ameriški filmi, ki nikakor niso izdelani do za-dnje finese. Ampak to je samo slaba popularna kinematografija. Ob-stajajo tudi neameriški filmi, katerih middle-name je Perfect. Ampak to so pač izjemni art filmi (kakršen je na primer Orlando). Nemogoča pa je trditev, da obstaja ameriški art-film ali neameriški popularni film. Po-glejte si kak italjanski vestern. ]e to film? ]e to ptica dodo? Res je, nekateri neameriški filmi pridejo precej blizu ameriškemu ide-alu, na primer Four \Veddings and a Funeral. Ampak če dobro premi-slimo, je prav ta film dokaz, da hollywoodskega ideala ni moč doseči. Vse kar je na filmu pozitivnega očitno sega v hermetične višave angleškega nonsense humorja, ameriško melodramatična mesta pa milo rečeno spominjajo na mlakužo. In podobno, čeprav ravno obratno, je tudi iz ameriške strani. Res pa je, da vse skupaj ni tako tragično: američani znajo delati do-bre popularne filme (proti katerim ni mogoče reči žal besede), neame-ričani pa delajo dobre art-filme (ki so kot taki tudi povsem sprejemlji-vi). Vse to je čisto fino. Ampak: Za koga so sprejemljivi ameriški filmi? In za koga neameriški? Prvi očitno za širše občinstvo, drugi za duhovne elitiste. Obe skupini gledalcev radi od časa do časa pokukata, kaj gleda druga skupina-, malo si že morata zabeliti svoj kinematografski menu. Ampak v glavnem pa nekaj manjka, tisto, kar bi bilo sprejemljivo za vse, tisto klasično. To je pravi problem opisane delitve: ni klasike. Naj izrek dokažem iz nekoliko obskurne perspektive. Nekateri izmed nas še pomnimo, kako je bilo v starih Atenah. Moja tretja reinkarna-cija, Jarkbis Kendulias, je ob dionizijah neskočno uživala. Resda je od ljubega polisa - tako kot vsi ostali državljani - dobivala med prazniki mastne dnevnice, ampak vseeno: vrhunec je bil v teatru. Kajti tam nas je zares zlilo v eno, kakor lahko to stori samo prava klasika. Grško gledališče je bilo torej to. Danes pa bi bila lahko taka klasika, taka velika umetnost, film. Ne toliko neameriški, ker kot rečeno, nima tistih banalnih, pa vendarle bi-stvenih denarnih temeljev in je usmerjen k ožji publiki. Pač pa hollywo-odski, ki ima take temelje, in privablja skoraj vse plasti gledalcev. Am-pak Amerika žal nima zgodovine. Manjši, a ne nepomemben ekskurz: Bolj ko se Američani sekirajo in prizadevajo, bolj jim prava zgodovina uhaja iz rok. Namesto nje si Američani sestavljajo nekakšne silikonske nadomestke zgodovine, ki pa ne morejo nadojiti pravih možganov. Ve-rjetno je za to krivo prav prenapeto prizadevanje samo, saj podobnega problema - vsaj v taki meri - nimajo v drugih bivših kolonijah. Prepro-sto povedano: Američani si prizadevajo pozabiti pravo zgodovino in ustvariti drugačno, Avstralci na primer pa pravo zgodovino sprejemajo in poizkušajo graditi od tu dalje. Vsekakor pretirana izjava je, da filmske klasike ni. Je, čeprav je tudi zelo redka. Ključ, po katerem lahko nastane, pa je jasen.- hollywoodski film iz perspektive nehollywoodskega filma; torej film z denarjem, usmerjen k širši publiki, a hkrati tudi film, ki ga napravijo možgani s pedigrejem. To je mogoče in se lahko zgodi na dva načina. David Lynch je začel z Eraserheadom (1978), filmorn ki je bil sicer ustvarjen v Ameriki, a je izrazito nehollywoodski. Že to, da je preteklo pet let, preden je bil film končan, je skregano z anglosaksonsko prag-matiko, da ne govorimo o skrajno odtrgani vsebini. Za tiste, ki filma APRIL 1995 niste videli, pa bi ga morali: "zgodba" pripoveduje o zombijastičnem možiclju s pričesko, ob kateri dobimo asociacijo na radirko, ki je na vrhu svinčnika. Ta možicelj svojo spastično izvoljenko oplodi v prizoru, ki presega domiselnost nočne more in ljubka ženka mu rodi rahlo nena-vadno dete. (Dete je bilo tako nenavadno, da so ga leto dni kasneje v filmu Prophecy uporabili kot model za izdelavo maket pošasti.) Skra-tka: gre za surrealistično študijo največjih moških strahov pred dvorjenjem, poroko in očetovstvom. Tipično hollywoodski, tipično ameriški film? A vsa ostala Lynceva kariera kaže na počasen, a vztrajen vdor hol-lywoodskih elementov, ki se konča z razvpitim sporom med njim in njegovo hčerko. Ta je ukradla knjigo, delano po Twin Peaksu (1992) in jo prodala. (Iz dobro obveščenih krogov prihajajo trditve, da je šlo za insceniran spor, ki naj bi prinesel Lynchem - kaj pa drugega, tipično ameriško - več denarja.) Po tej peripetiji je z Lyncem konec. Vmes pa so še štirje filmi: Najprej precej povprečni The Elephant man (1980), v katerem je ravno dosti ameriških elementov, da je vse fuč. Potem Dune (1984), sicer izvrsten, a žanrsko premočno opredeljen film, da bi ga Iahko imeli za klasiko. Gre pa vendar za enega boljših ZF filmov, ki ga med drugim kiti dejstvo, da je z minimalnimi posebnimi efekti (kar je seveda zelo neameriško) znal ustvariti atmosfero znanstvene fanta-stike. V naslednjem filmu - Blue Velvet (1986) - pa so se v najboljši možni obliki spojile značilnosti obeh tipov kinematografije. Tako kot za vsako pravo klasiko, je tudi za ta film značilno združevanje dionizično razbr-zdane in apoliničo premišljene tradicije. Ti dve sta prisotni vsaka v svoji plasti realnosti, ki ju film prikazuje. Prva je plast malega mesteca Lum-berton, ki v marsičem spominja na Peytown, predvsem s svojimi liki. Ti so kakor izrezani iz take serije, le da s skoraj pervertirano pou-darjenimi karakterji. Ironija, vesela norost in opitost, ki se držijo te pla-sti, so vsekakor dionizične. Druga plast pa je podzemlje prve, tisto, kar se skriva za njo. Tisti, ki se spominjamo filma, se tudi spominjamo, kako je hudobec Dennis Hopper (znan tudi po vlogah v filmih Easy Rider, Apocalypse Now) ugrabil moža in sina gospe Rosellini (ki igra go. Valiens) in jo tako napravil za svojo sužnjo seksa, ona pa je sčaso-ma ugotovila, da to ugaja njenemu na novo odkritemu mazohizmu. Vse to pa je prikazano izrazito naturalistično, v slogu danes razvpitih fil-mov Pulp Fiction, Natural Born Killers in Pred dežjem (Predu padavi-nata). Značilna lastnost velike klasike, ki je prisotna v tem filmu, je tudi mešanica popularnega žanra s hermetičnostjo. Blue Velvetje tako pov-sem gledljiva kriminalka (nekateri kritiki film primerjajo s Psihom), ki pa hkrati močno spominja na Un cien andalou, razvpiti avantgardni film iz tridesetih let. Skratka: to je bil resnično film. Za Blue Velvet in pred že omenjenim Twin Peaks pa je Lynch posnel še Wilde atHearth (1990), ki pa že kaže znake prevelike amerikaniza-cije, ergo propada. Peter Weir, idealni primer za prikaz dmge možnosti, ki jo ima filmska klasika, je začel v Avstraliji, kjer je bil v sedemdestih bistven člen avstral-ske filmske in kulturne renesanse. A po svojih izhodiščih je prej Evro-pejec, kot pripadnik zafrustrirane bivše kolonije. Avstralija, kot že poka-zano, nima istih problemov z zgodovino, kot Amerika. Kakor koli: Wei-rovi filmi iz sedemdesetih - The Cars That Ate Paris (1974), Picnic at Hanging Rock (1975), The Last Wave (1977) - so izrazito nehollywoo-dski, o čemer govori že idejna podlaga poetike, ki jo je razvil s temi filmi: V ospredju je nasprotje med moderno civilizacijo (ki je največkrat grda in hudobna) in naravnim življenjem - idejna podlaga, ki se na prvi po-gled zdi zgolj trivialno jadikovanje. A način, na katerega to nasprotje Weir pokaže, predvsem pa lastnosti, ki jih pripisuje naravnemu življenju in naravi, njegove filme uvrščajo med bolj zanimive. Narava narareč niso zajčki in vijolice - zanjo je značilna mračost, nedoumljivost in izmuzlji-vost (kar vse močno spominja na pravljice avstralskih domorodcev), na-rava je nevarna in mitična. Večkrat je tudi povezana z Ijubeznijo ali umet-nostjo, ki pa spet nista malomeščanskega tipa. Mračna in nenavadna pa je tudi tematika filmov. V The Cars so prikazani vaščani, ki živijo od avto-mobilskih nesreč na bližnji avtocesti. V Picnicu gre za pripoved o lepo vz- I FILM, RECENZIJA • KULTURA )fj gojenih deklicah, ki jih neznane sile narave ubijejo, še prej pa pripeljejo do orgazma (ah, lepo je biti neznana sila narave). V Waveu pa se Richard Chamberlain (da, prav ta) nemočno opoteka po kanalizaciji, dokler ga -z zahodno civilizacijo vred - ne odplakne gromozanski val. V prvi polovici osemdesetih, se je Weir v filmih GallipoH (1981) in The Year of Living Dangerously (1983), vse bolj približeval Hollywoodu. Nenavadno tematiko je zamenjala širšemu občinstvu sprejemljiva tema-tika prijateljstva med dvema vojakoma junakoma {Gallipoli) oz. tema-tika političnih nemirov in ekoloških problemov [The Year...). Za ta dva filma pa je tudi značilno umanjkanje drastičnosti narave, ki je dajala prejšnjim tak čar. S tako shemo se je Weirova filmska produkcija po-maknila močno prek meje art filma in pristala v območju angažiranega popularnega filma. Podobno umiljene tone ubira mati narava v prvem Weirovem hol-lywoodskem filmu - IVitness (1985) - ki je predvsem zaradi zvezdniške zasedbe (Harrison Ford in Kelly McGillis), s katero se je režiser očitno zelo dobro ujel, močno opozoril na Weira. Bolj izostren odnos med civi-lizacijo in naravo, ter večjo neizprosnost slednje, je razvil The Mosqui-to Coast (1986), sicer zgrešen film. Najboljša in resnično klasična pa je Weirova kombinacija hermetične idejne zasnove in privlačne fabule v Dead Poets Society (1989). Stvar je znana: Učenci rigorozne privatne šole se preko učiteljevega posredo-vanja lirike (torej umetnosti) in deloma preko ljubezni odločijo za usta-novitev društva mrtvih pesnikov. V tega pa se skozi srhljive nočne ko-prene, v starodavne hoste in jame, v srce nerazumljive in grozljive na-rave. Nasprotje med divjo lepoto le te in banalno vsakdanjostjo, pa pri-nese smrt, a tudi upanje. In tudi v Weirovem primeru od triumfa samo še navzdol, k še sprejemljivi, čeprav samo popularni romantični komediji Green Card (1990) in k nerodnemu poskusu vrnitve v art-filmske višave, ki ga kaže film Fearless (1993). Zaključek? Filmska klasika je po že prikazanem vzorcu mogoča in celo obstaja. Bodisi, da se speča s Hollywoodom kak ameriški freigeist, kakršen je Lynch (in ne samo on), bodisi da v Ameriko pride kak neameriški avtor. Ampak v obeh primerih Amerika ustvarjalca slej ko prej dobi v svoje kremplje, nato pa odvrže v najbližji smetnjak. In ker je zmlela tudi Lyncha in Weira, prvaka in junaka moje mladosti, jo prisrč-no sovražim. Jaka Železnikar 54 000 BESED CEDRA, LJUBLJANA, 1994 Konec lanskega leta je izšel pesniški prvenec Jake Železnikarja z zanimivim naslovom 54 OOO besed. Zapišimo torej kako vrstico o tem avtorju oziroma o njegovih pesmih, naj se nekaj teh drobnih utrinkov uresniči na papirju. Temelj, na katerega polaga Jaka Železnikar svoje verze, je predvsem jezik; tisti jezik, ki ga ljudje go-vorimo, ali pa tisti, s katerim govorimo. Jezik je lahko perverzen - ne samo v artikulaciji, temveč tudi kot ljubezensko izrazilo, kot čista oblika žival-ske anatomije, prežete s hočeš-nočeš-moraš ero-tiko. Golota se skriva med drevesi, v grmovju, v naravi, pod soncem, mavrico ali luno; včasih je mrzla, včasih topla. Vedno je preprosta. Oblačila pa frčijo po zraku zato, da bi odprla pot jeziku, ki naj zaznava in izpričuje, okuša in govori. Nagonsko torej polemizira z razumskim in obratno: poraja se vprašanje, kaj ni morda oboje združljivo v enem, kaj ni tudi govorica strast in strast govorica. Jedro, ki ga Železnikarjeva poezija lušči iz lupine, je ljubezen. Morda je stara petnajst let, morda petin-dvajset, vsekakor je zelo mlada in nebogljena. Ne znajde se v urbanem okolju, čeprav tam odrašča od malih nog. In prav ljubezen nastopa vselej; ker dm-gačnega principa pesnik ne pozna, so odtenki barviti in imajo širok razpon, dasiravno strmijo k istemu -kako tudi ne bi - obenem pa se nagajivo poigravajo s prehajanjem svetlobe k svetlobi. Ljubezen je pri Že-leznikarju otročje vulgarna, brezmejna radost in tudi neustavljiva, saj večkrat hodi z glavo skozi zid, večkrat je osamljena in žalostna. Vkomponira-na je v pokrajino, zato je Železnikar pravaprav mojster slovenske pejsažne erotike ali z drugimi besedami: ko je človek mlad, počne to pod milim nebom, za vsako ceno, ne glede na to, ali je svet močvirnat ali poln kopriv. Vrnimo se spet k jeziku. Gotovo ni naključje, da je Železnikar študent splošnega jezikoslovja in na ta način goji do jezika svojevrsten, intimen odnos, ki mu tudi v svoji poeziji daje vidno mesto. Je pa tudi študent hrvaškega, srbskega in makedonskega jezika, to je balkanistike, zato je pesmi v zbirki na-nizal kar po balkansko: "Vse je pesetn", kot v ko-mentarju zapiše Želcznikarjev boter, Lojze Kovačič.e in pesniška zbirka je hitro polna. KLEMENPISK 1995 APRIL KULTURA • FILM o r a z rusnovec DUH PO KORPOMTIVIZMU Kratice in film? Kratice in umetnost? Zveni nekako tuje, ampak v industriji brez kratic ne gre. Niti v filmski. Za srečo povpreč-nega gledalca je njihovo razumevanje popolnoma odveč, njihovo spoznavanje pa utegne marsikomu koristiti pri resnejšem vpogledu v filmski svet. A.C.E. (AMERICAN CINEMA EDITORS) Ker spadate med pozorne gledalce, ste v najavnih ali odjavnih špicah za nekaterimi imeni gotovo opazili kratice, kot so A.C.E., A.S.C. ali B.S.C. V filmski industriji so to takorekoč plemiški naslovi, saj opo-zarjajo na to, da so osebe deležne članstva v eni od teh združenjih. A.C.E. je častno profesionalno društvo, ustanovljeno leta 1950 in posveče-no promociji boljše filmske montaže. člani so samo povabljenci. Društvo izdaja četrtletnik, The Cinemeditor, in podeljuje letne nagrade, Eddie-je. A.S.C. (AMERICAN SOCIETV OF CINEMATOGRAPHERS) še eno profesionalno društvo, ki so ga za napredek umetnosti filmske fotografije leta 1919 ustanovili vodilni holivudski snemalci. članstvo za povabljence je namenjeno direktorjem fotografije in delavcem podobnih branž. A.S.C. izdaja ugledno revijo The American Cinematographer. Bri-tanska različica društva je B.S.C. AAAA (ASSOCIATED ACTORS AND ARTISTES OF AMERICA) Starševska organizacija, ki vključuje glavne sindikate in gilde, ki zasto-pajo igralce in delavce v zabavništvu, kot so Actors' Equity Association (AEA), the American Federation of Television and Radio Artists (AF-TRA), the American Guild of Variety Artists (AGVA), the Screen Actors Guild (SAG), in the Screen Extras Guild (SEG). "štirje A-ji" so bili usta-novljeni leta 1919. Sledila jim je AFL-CIO. A.M.P.A.S. (ACAOEMV OF MOTION PICTURE ARTS AND SCIENCES) Je kratica, zelo aktualna predvsem v času podelitve oskarjev. Gre za neprofitno organizacijo, ustanovljeno leta 1927, z namenom "da se izboljša umetniška kvaliteta filma, združi različne branže filmske indu-strije, goji sodelovanje tako v tehničnem raziskovanju kot kulturnem napredku ter razvija vrsto sorodnih dejavnosti" Vsekakor je najbolj zna-na po letni podelitvi nagrad (Academy Awards), popularn^poimeno-vanih oskar. članov - povabljencev je bolj ali manj stalno število, okoli 5000, od tega okoli 200 iz Evrope. člani so razvrščeni glede na 13 po-dročij filmske obrti: igralci, administratorji, scenografi, snemalci, reži-serji, izvršni producenti, montažerji, skladatelji, producenti, Ijudje za stike z javnostjo, režiserji kratkih filmov, tonski tehniki in pisci. Ti po-tem žrebajo vsakoletne nagrajence. Ker se njihova povprečna starost giblje okoli 65 let, so nagrajeni taki filmi, kot pač so. Seveda, ob upoštevanju drugih parametrov, kot je predvsem lobiranje (iz političnih, ideoloških ali čisto prijateljskih razlogov). I.A.T.S.E. (THE INTERNATIONAL ALLIANCE OF THEATRICAL STATE EMPLOVEES) Je še ena starševska organizacija, ki združuje okoli 1.000 lokalnih združenj v Severni Ameriki. Ustanovljena je bila v Združenih Državah leta 1893 in je priključila Kanado leta 1902. Vključila je lokalne sindika-te s predstavniki vseh vej produkcije - npr. rekviziterje, scenografe, ka-mermane, tonske in laboratorijske tehnike, maskerje itd. od tudi usluž-bence v filmski distribuciji in propagandi. MGM (METRO-GOLDWYN-MAYER) MGM je bil najslavnejši holivudski studio v 1930-ih. S poslovne per-spektive je studio funkcioniral le kot visoko subvencioniran del filmske družbe Loew's, Inc, ki je posedovala tudi dobičkonosno verigo kinema-tografov v New Yorku. MGM, ustanovljen 1924, se je imel za "Tiffanyja med studiji", saj je pogodbeno zaposloval take zvezde, kot so bile Gre- ta Garbo, Norma Shearer, Joan Cravvford, ]ean Harlow, Marie Dressler, Spencer Tracy, in Clark Gable. M.P.A.A. (M0TI0N PICTURE ASSOCIATION 0F AMERICA) Profesionalna združba holivudskih studijev, namenjena predvsem lo-biranju. M.P.E.A. (Motion Picture Export Association) je njen del, na-menjen promociji in izvozu. Zgodovina je precej nečastna: leta 1922 je bila ustanovljena organizacija (the Motion Picture Producers and Distri-butors of America) v odgovor na eksplozijo kršitev javne morale in sek-sualnih škandalov (kariera obetavnega komika VV.C. Fieldsa se je mo-rala končati, ko je z razbito steklenico do smrti posilil neko starleto) v Hollywoodu. Izvajala naj bi zmerno cenzuro in s tem odganjala vladni nadzor. Organizacija je bila po svojemu prvemu predsedniku popular-no znana kot Haysova pisarna in ni izvajala nobene formalne cenzure, raje je negativno publiciteto nadomeščala s pozitivno. Prvi formalen "Produkcijski Kod", ki navaja Da-je jn Ne-je, je bil izdan leta 1930. Ko se je leta 1934 M.P.A.A. pridružil Joseph Breen, se je Kod močno ojačal, predvsem zaradi niti ne preveč diskretne podpore Katoliške Legije Spo-dobnosti. Kod je za več let strogo omejil filmarje; besede kot so "damn", "hell", "nuts", ali celo "nerts", so bile prepovedane prav tako kot ek-splicitno nasilje, nenavadno socialno obnašanje, nekaznovan kriminal ali celo upodobitev moškega in ženske v postelji. Čeprav je začel kod bledeti že v 1930-ih in po II. svetovni vojni, ni bil resno omajan vse do 1950-ih in ni izginil do poznih 1960-ih. RKO PICTURES Radio-Keith-Orpheum (RKO) se je imenoval veliki holivudski studio, ustanovljen leta 1928 v času, ko se je filmska industrija prilagajala iz-najdbi zvoka. Ameriška radijska družba - Radio Corporation of Ameri-ca (RCA) je razvila tonski proces, ki se je imenoval Photophone, a iz-najdba ni privlačila nobenega od velikih studiev. Da bi popravil situa-cijo, se je ustanovitelj in predsednik RCA, David Sarnoff, obrnil na Jo-sepha P. Kennedyja, patriarha slavne družine in v tistih časih Iastnika majhnega studia, Film Booking Office (FBO). Ob koncu leta 1928 sta Sarnoff in Kennedy združila Photophone, FBO, in kinematografe iz vo-dvilskega imperija Keith-Albee-Orpheum. Tako je bil ustanovljen RKO, ki je užil najkrajše in najmanj profitabilno življenje od vseh velikih stu-diev. S.M.P.T.E. (SOCIETV OF MOTION PICTURE AND TELEVISION ENGINEERS) Vplivno profesionalno združenje, ki je definiralo in vzpostavilo tehnič-ne standarde v filmski in TV industriji. Ustanovljeno je bilo leta 1916. Dandanes ima okoli 4.000 članov. V Angliji je bilo Britansko Kinema-tografsko Združenje (the British Kinematograph Society) sprva organi-zirano kot veja S.M.P.T.E., a je dandanes neodvisno in izpolnjuje po-dobne naloge kot S.M.P.T.E. v Združenih Državah. UA (UNITED ARTISTS) Leta 1919 so zvezde, kot so bile Mary Pickford, Douglas Fairbanks, in Charlie Chaplin ter režiser D.W. Griffith ustanovile družbo United Arti-sts kot aparat, ki naj bi jirn pomagal distribuirati njihove neodvisne pro-dukcije. UA ni nikoli posedovala studia, kvečjemu je distribuirala filme, ki so jih naredili avtorji z Iastnim tveganjem in z izposojeno opremo. V 1960-ih je bil to eden najbolj profitabilnih holivudskih studijev. Danes je MGM v lasti Quintexa, avstralske radijske družbe. APRIL 1995 FILM, PLES • KULTURA REPLIKANTSKA MORILCA o r a z rvič, kdor mi razlaga, da mu je bil fllm Rojena morilca všeč, ker da gre za nekakšno obsodbo medijev, ne kaže samo na svoje površno dojemanje značaja medijev, marveč tudi to, da je nasedel vsesplošni dvodimenzionalnosti fllma Natural Born Killers. Pa tudi Oli-ver Stone najbrž ni hotel narediti filma, ki bi ugajal; s svetom, v katerem se film dogaja - pa naj bo sproduciran tako ali drugače, navsezadnje gre za simulacijo realnosti - je marsikaj hudo narobe. Ker pa ta simulacija spet temelji na ne tako oddaljenem svetu, postane zamah z roko, češ, to se dogaja le v Ameriki, čisto slepomišenje. A o tem pozneje. Še bolj neumen je argument, da ljudje potre-bujemo nasilje; enkrat za vselej velja poudariti dejstvo, da mediji (najbolj očit-no televizija, pa tudi ostali) zadovoljujejo samo tiste potrebe, ki jih sami ustvarjajo. In v luči te trditve se pokaže, kako globoko je razumel njihovo na-ravo film Kviz in na kako eleganten in kultiviran način je to povedal ter kako plitev, brutalen in banalen je film Rojena morilca. Film, ki je neprikrito preraču-nan na učinek, tega sicer tudi doseže, krvava ameriška pita človeku kar za nekaj časa obleži v želodcu, po vseh ostalih plateh pa gre za inferioren film. Namesto dobre in prepričljive zgodbe drži film skupaj tehnicistično foto-grafsko-montažno eksperitnentiranje (snemalec Robert Richardson je za podobno preigravanje že dobil oskarja za film JFK) z dodatkom agresivne-ga soundtracka (glasbeni producent Trent Reznor je vodja alternativcev Nine Inch Nails) in namesto poglobljene psihologije so liki karakterizirani z in-stant filozofijo. Te se očitno poleg puščave, psihadelije in Indijancev, Stone ne more znebiti od filma Doors naprej. Kaotičen, a obupno izpraznjen svet Mickey in Mallory Knox je popolnoma umeten in napihnjen; veličastna Iju-bezen, ki naj bi ju čutila drug do drugega, meji na farso - parodičen je ne-nazadnje sam zaključek filma, ko se M&M naokoli prevažata z družino v prikolici. To, tako imenovano ljubezen, se gresta samo zato, ker sta nekoč nekaj takega videla na TV in si predstavljata, da bi tako pač moralo biti -niti ni treba biti preveč pozoren gledalec, da bi opazil, kako na debelo fraza-rita in kako očitno je njuna igra pretirana. Pa pri tem ne mislim na Woodyja Harrelsona ali Juliette Lewis, ki sta, poleg vse ostale igralske ekipe, svoje delo opravila izjemno dobro, ampak na Mickey in Mallory. Onadva ne živi-ta, pa vsakemu razmišljujočemu in čustvujočemu človeku tuje pleteničenje o pristnosti umora gor ali dol, onadva samo igrata, da živita. In to je najmočnejša točka tega filma. čeprav se jima zdi, da imata možnost izbire ("To so devetdeseta", pravi Mickey), sta zgolj replikanta. A ne v žlahtnem smislu v vseh pogledih superiornega filma Iztrebljevalec, kjer so bili re-plikanti pravzaprav simulakri (ponaredki brez izvora) in kjer so sčasoma razvili svoja čustva, ampak sta M&M replikanta medijskih staršev. Kar zna-ta, sta se naučila od njih. Njune reakcije na (s filmskega stališča do onemo-glosti izrabljeno) travmatično otroštvo so ponarejene in predvidljive. Nasi- rusnovec NATURAL BORN KILLERS lje v filmu je samo najbolj grafični prikaz te teze. OK, film se da jemati tudi kot brutalno satiro na račun ameriške družbe (nepozaben je npr. prizor družinskega nasilja, posnet v stilu tipične humo-ristične TV serije z nasnetim smehom), tako da ni čudno, da se je Quentin Tarantino, ki je preprosto rečeno eden njenih najbolj hvaležnih fimskih otrok, sicer pa kreditiran kot avtor zgodbe, odpovedal vsakršni povezavi s filmom. Poleg tega lastno izpovedno praznino (po logiki predhodnjih del si te praznine si ne znam razlagati drugače, kot da je namensko zrežirana) Stone nadomešča z obilico citatov, ki skoraj neprenehoma bruhajo s platna. Citatomanija je dandanes modna in nekakšen surogat avtorstva, a zdi se mi, da spada to v tak val, kot pred leti, ko so na mešanico žanrov prisegali pred-vsem tisti, ki niso obvladali nobenega prav posebej. Kakor koli, izvirnosti ni - ne manjka dosti, da bi zapisal, da je krvavo primanjkuje. In spet, simptomatičen - ter za distanciranega opazovalca odvečen in zato neskončno smešen - je vik in krik, ki so ga okoli tega filma zagnali mediji... P.s. Obstaja že tudi odvod filma Rojena morilca: v Berlinu je bil na Evrop-skem filmskem Marketu projeciran sicer zelo pritlehen ameriški film Natural Born Crazies (R:George in Michael Baluzy, I: Quentin Crisp, Richard Craven, 1994), v katerem skupinica mentalnih bolnikov med prazniki pobegne iz umobolnice nekje na podeželju in povzroči opustošenje po bližnji okolici. Hm. SLOVENSKO MLADINSKO GLEDALISCE V KOPRODUKCIJI Z GLEDALIŠČEM GLEJ BUTTERENDFLV režija : Matjaž Pograjc, igrajo : Neda R. Bric, Damjana Cerne, Niko Goršič, Željko Hrs, Janja Majzelj, Ivan Peternelj, Matej Recer, Dario Varga, umetniška, asistenca: Tanja Zgonc, scenarij : Klavdija Zupan, Ivica Buljan (tudi dramaturga) in Matjaž Pograjc, glasba : Demolition Group, scenografija : Tomaž Strucl in Dušan Koleša, kostumografija : Alan Hranitelj, avtorici videa : Aina Smid in Marina Gržinič, luč : Miran Sušteršič Vse se začne in na žalost tudi hitro konča s tekstom oziroma (ponesreče-nim) scenarijem. Pograjc z dramaturgoma v gledališkem listu zamolči vire: Hwangovo dramo (1986), njeno Cronenbergovo filmsko verzijo in Kush-nerjeve Agele iz Amerike (1993). 0 Puccinijevi Madame Butterfly najbrž ni več vmesno govoriti. Virov jim seveda ne gre očitati, sploh ne, toda da se pod njihov mix brez avtorskega dodatka tako zlahka podpišejo, je spo-takljiva gesta. V sami zgodbi je mnogo nastavkov, simpatlčnih in porogljivih, vendar ne pride do poglobitve, ki bi opravičila njihovo izbiro in jih predvsem med-sebojno povezala. Od ameriškega uslužbenčka ambasade, ki v devetdese-tih preživlja tipično filmsko propadlo ameriško zakonsko odisejado drvi-mo z njim v službeno pregnanstvo v Titovo Jugo (Pograjčeva časovna mašinerija se odvrti nazaj v 70-80 leta) in v vohunske tnreže na najvišjih ravneh. Vmes je vpleten yu špijon, predtnet poželenja glavnega junaka, jasno preoblečen v žensko, da delo gladkeje poteka. Vpletanje stare dobre Juge bi lahko bila hudo pikra in posrečena domislica, toda tukaj je neduho- vita, nikakor upravičena in nevraščena v kontekst. Drvenje na odru izpa-de nevarno naivno, prav nič zabavno ali kakor koli pretresljivo. Najbolj nehvaležno delo so imeli igralci. V medli mešanici se, kar je razumljivo, niso mogli znajti in so delovali neizrazito in izgubljeno. Občasno sta iz megle poskušala izstopiti Ivan Peternelj in Neda R. Bric. Vse neselektivno nastlano s poizkusi vnašanja filmske montaže (kar se je Pograjcu v Zuccu bolj posrečilo) najprej zmede, potem pa je vsaj pri meni povzročilo izklop in uživanje ob glasbi. Le-ta je najbolj uspeli del predstave. Paradoksalno pa je, da setn jo doživela brez povezave s celotnim dogajanjem na odru, saj dramskim razsežnostim nikakor ne parira. Kar velja za glasbene spo-te, sceno (podobno se je zgodilo v Pograjčevi diplomski predstavi) in ko-stume, vse živi neko svoje življenje. Štruclova scena je fantastična in pričakovala bi, da bi jo tip režiserja kot je Pograjc z inovativnostjo in ve-seljem uporabil. Pa je ne. Škoda. Že samo z njenim poigravanjem in ra-ziskovanjem bi lahko nastala zanimiva Pograjčeva predstava. JEDRTJEŽ 1995 APRIL KULTURA • FILM Francois Truffaut LIRIK PARIŠKIH ULIC V LJUBLJANSKIKINOTEKI ¦f tiva filmov francoskega režiserja Francoisa Truffauta in s tcm nam je Kinopolis zadal najnovejšo lekcijo iz zgodovine svetov-nega filma. Po preporodu Kinoteke sredi lanskega leta njeno pro-gramsko vodstvo namreč redno pripravlja tematske in retrospekti-vne sklope, tako je bila na sporedu še npr.: Okužba - Dnevi znano-sti in znanstvene fantastike; Dnevi gay in lezbičnega filma; rctio-spektive Marguerite Duras, Francoisa Truffauta in VVernerja Her-zoga, ki se pravkar odvija. Poleg zgodovinskih pregledov in tenta-tskih sklopov bi bile dobrodošle tudi predstavitve posameznift fil-mskih poetik ali "šol", saj bi bil film tako predstavljen zares celovi-to, z vseh zornih kotov, namreč vsebinsko, historič- no in Formal-fio ali stilno. Vpredrenesančnem" obdobju Kinoteke (po novi programski she-fnije začela delovati lanskega oktobra) smo na njenem platnu lahko občudovalt samo reprize fihnov, ki so se malo pred teni odvrtdi na rednem sporedu Ijubljanskih kinematografov in povsem naJdjucno izbrane filme iz zakladnice filmske zgodovine. Šele zdaj, značrtnim in kohercntno izbrartim programom" jc Kinoteka zares upravičena nositi svojc ime. Vsaka kinoteka naj bi bila neke vrste fltmski mu~ zej, galcrija, ali pa tudi biblioteka, saj je Pasoliui fiekoč izfavil.da je film "govorica, ki jo piše stvarnost". Eisto možnd je, da^se je na cne-ga izmed nmogih mehkih foreljcv Ijubljanske KinoiektTpfav zda)le udobno namestil kak mladi nadobudiH fihnqfflski navdušeiiecHjta/' peto pričakujoč začetka predstave, ki se bo prav^na teminehkem se-; dežu izoblikovalvgcnialnega dncasta Pasolinikvčgafgfmata, ali p$? ssakaj ne» Truffautovega forraata. Tudi Francoif Truflmit se jc namret Ir.zdaj le "klasika" Francoskega^ov^gaJ|m?iEobliKoval prav v ki-" -v zaameititi parišfcio pa malo živčni, kar je popolnoma normalno. Jaz jffiem nikoli imela problemov z njimi. PRODAJALCI: 0 jjpih strankah mislimo vse najlepše. Mogoče je kdajipl kdaj nekaj hude krvi, ker je druga blagajna v tretjem^Bitropju, vendar smo prepričani, da se bodo stvari urlj|ile, ko bodo urejeni vsi prostori tukaj v pritličju. Huda krijp tudi od 12.45 do 13.30, ko se menjajo blagajne. Takrajfe pač treba zapreti, ker je trd^^rešteti J|)ne in denar in^ nekaterim zelo zežko stopilf* »«fc.j^—1_ ^-<^i-m. .,.«*» . • v tretjem i|rfdstropju, je n^paka iz m Wi nihče razM ^&f se n{ sestavljen nata ljudje sprašuj^o, zakaj je potreb zakaj ni dovolj saiio indeks. Če bi j0 ne bi bilo treba prljgovarjati. TakšriP zaradi varnostr|tudentov. Na ne pride do indek|a kdorkoli. žigi t pride do poneverbl^ar s^ je n praviliik, potem r ,i še oseb|a izkaznic« ¦Ii to napilanaf fefflam reverjanje je preif sem iterih fakultetah lahko slikah so slabi, lahko e zgodilo. Zato naj vsak hodi po svoje bone sam. No, vidite. študentje so botf ali manj zadovolfni s tem, kar imajo. Boniso še vedno relativno poceni, prodajalci prijazni in ustrežljivi, restavracije in njih osebje so kakršne pač so, tretje nadstropjeje še vedno daleč in pritličje Kersnikove 4 še vedno urejajo. Zdaj tudi veste, da vse, kar morate storiti na prodaf-nem mestu pri ne preveč hudem stricu, ki vas ponavadi pokliče po imenu (lepa navada, ste opazili?), da dokažete svojo identiteto, ni bogsigavedi zakaj. Predvsem zaradi prevarantskih navad nekaterih naših kolegov. (spomnimo se samojesenskih brezplačnih kinopredstav) škoda. APRIL 1995 PARLAMENTIRANJE A ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA ZIVAHEN MESEC V PARLAMENTU Sprejet proračun ŠOUza 1995 - pravilnik ojinanciranju pokrajinskih študentskih klubih še ni sprejet - začetek sprejemanja temeljnega akta Proračun Poslanci študentskega parlamenta (ŠP) so z nekaterimi amandmaji sprejeli proračun ŠOU za leto 1995, ki ga je pripravil minister za finance pri študentski vladi, (ŠV)Oton Lahajnar. ŠOU se bo v letošnjem letu financirala pretežno iz prihodkov študentskih servisov.. Tako bodo iz teh sredstev Mednarodna pisarna, Enota za kulturo, študentska založ-ba in Enota za šport, dobile 118.2 mio SIT, ostanek prihodkov študen-tskih servisov, 119.6 mio SIT, pa bodo dobili organi ŠOU (ŠP, ŠV, vo-lilna komisija, razsodišče in projek-tišVizleta 1994). V primerjavi z lanskim proraču-nom se je močno povečal znesek na-menjen za sejnine in honorarje čla-nov ŠP, saj se je z lanskih 12 mio SIT povečal na 20 mio SIT za leto 1995. Ta povečan znesek pojasnjujejo s povečanjem članstva v delovih ko-misijah in zvišanjem števila parla-mentarnih sej. Tudi minister za izo-braževanje bo imel na razpolago nekaj več sredstev kot lani, ki jih bo lahko porabil za financiranje projek-tov in za dotacije. V parlamentu pa so temu resorju dodelili še dodaten milijon SIT za financiranje študen-tskih organizacij visokošolskih za-vodov .Na resor za kulturo se bo le-tos zaradi zahtevnosti preselila tudi organizacija študentskih kulturnih dnevov, ki so vredni prek 7 mio SIT. Ostali resorji ŠV bodo ostali bolj ali manj ostali na istem nivoju kot lani, na novo pa se odpira resor za turizem, kateremu je za prvo leto de-lovanja namenjenih 3 mio SIT. Preko 4 mio SIT je bilo odobrenih tudi za bruto investicije ŠV, saj bodo izpeljani nekateri projekti, ki zahte-vajo večja investicijska vlaganja. V zvezi s proračunom pa še to. Po-slanec Vrhovšek je na zadnji seji Parlamenta 22. marca, predsedniku §V Valterju Kobalu zastavil vpra-šj kako bo s subvencioniranjem študentske prehrane, saj je slišal, da je študentski minister za socialo, Primož Kovačič, ocenil, da bo za letošnje leto potrebnih 1.5 milijarde SIT, v osnutku proračuna Republike Slovenije za Ietol995, pa so za kri-tje teh stroškov namenili le milijar-do SIT. Kobal mu je odgovoril, so bila tudi lani sredi leta za to področje nakazana še dodatna sredstva, sicer pa pogajanja z vlado o tej temi še tečejo. Prav zaradi teh nedokonča-nih pogajanj, je takrat seja postala zaprta za javnost, saj bo na njej, po besedah predsednika ŠP Dominika S. černjaka, lahko razkrito nekaj in-formacij, ki bi, če bi prišle v javnost, lahko škodile samemu poteku po-gajanj. Financiranje študentskih klubov Poslancem še vedno ni uspelo sprejeti pravilnika o denarni pomoči pokrajinskim študentskim klubom. Na 10 seji ŠP l.marca, je predlaga-telj, to je študentska vlada oz. njen predstavnik, Marko Fatur, zaradi obilice, na parlamentarni seji doda-nih amandmajev, začasno umaknil predlog vlade. Po Faturjevih bese-dah, bi pravilnik, tak kot je, z vsemi dodanimi amandmaji pokrajinskim študentskim klubom dejansko one-mogočil dobiti finančno pomoč, in zaradi tega se vlada z nijm ne more strinjati. Pra- vilnik, ki do danes še ni sprejet, bo določal, za katere dejavnosti študen-tskih klubov bodo kreditna sredstva namenjena, kakšni bodo kriteriji za določitev višine kredita in določila o vračanju posojila. Zaplet pri sprejemanju pravilnika se je vrtel predvsem o načinu poslo-vanja s pokrajinskimi klubi, ki bi nadzoroval namenskost porabe de-narja. Poslanci so se zavzemali, in na koncu tudi izglasovali amandma, ki določa, da posojilo klubom po- teka izključno preko naročilnic in ne z nakazilom na žiro račun. To bi po-menilo, da pokrajinski klub s strani ŠV dobi naročilnico, s katero lahko kupuje potrebna sredstva, trgovina pa potem pošlje račun ŠOU-u. Drugo večje nestrinjanje je bilo o vprašanju, ali naj klubi za posojila plačujejo zamudne obresti ali ne. Predstavnik vlade, Fatur, je pojasnil, da ne morejo govoriti o zamudnih obrestih, ker niso banka. "Probleme glede zamujanja s plačilom ureja po-godba, in upam, da zaupate direk-torju ŠOU in ŠV, da bo pogodba za-pisana tako, da se bodo sredstva trošila namensko", je še dodal. Na-vkljub temu so poslanci vztrajali pri uvedbi zamudnih obresti, zato je na koncu Fatur v imenu ŠV pravilnik začasnu umaknil iz nadaljne obrav-nave. Temeljni akt ŠP je na drugi marčevski seji sprejel Pravilnik o pripravi in sprejemanju temejnega akta študen-tske organizacije Slovenije (ŠOS) kot sta ga predlagala zakonodajni komi-siji ŠP in ŠV v Ljubljani in Maribo-ru. Tako se bo lahko končno začel postopek sprejemanja tega pomem-bnega določila o statusni opredelitev ŠOS. že v Zakonu o združevanju štu-dentov, ki je bil sprejet v Državnem zboru junija 1994, je zapisano, da mora ŠOS sprejeti temeljni akt, s ka-terim bo uredila vsa temeljna vprašanja, pomembna za opra-vljanje dejavnosti in poslovanja ŠOS in njenih organov. Med drugim bo temeljni akt določal obliko študen-tskih predstavniških teles, način ustanovitve in delovanja organiza-cije študentov na visokošolskih za-vodih in lokalnih skupnostih in kar je mogoče najpomembnejše vire ma-terialnih sredstev in način nadzora nad razpolaganjem s sredstvi. BORIS BLAIŽ 1995 APRIL ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA ^ ŠKANDALOZNO SABINAKOPŠE NACIONALIZACIJA ODZIRALA KRUH TUDI ŠTUDENTOM Žalostna zgodba velikega mecena in dobrotnika slo-venskih študentov, dr. Franca Munda, sega v ob-dobje po drugi svetovni vojni, ko je revolucionarna oblast njegovo zapuščino nacionalizirala. ŠTUDENTSANJA O ŠTIPENDIJI Večina študentov in dijakov je fi-nančno odvisna od staršev. Tistih, ki jim denarci frlijo iz sprednjih ter za-dnjih žepov in morda še iz kakšnega notranjega, ni veliko. Štipendije iz zdriiženih sredstev so tako skromne, da so v pomoč le pri plačilu stanarine ali pri nakupu kakšne kvalitetne strokovne knjigc, glcdališkega abon-maja, oljnih in pastelnih barv in po-dobnih potrebščin. Rešilna bilka so kadrovske štipendije. toda razpisi le teh so glcde študijskih smeri zelo ozki, poieg tega pa študenta, ki bi se želel zaposliti kje drugje vežejo, kar je za nekatere dobrodošlo, za druge moteče. Če je država v krizi, oziroma da prebavlja zalogaj razpadlega sistema, se ne piše dobro njenim dclovnim Iju-dem, kar poraeni, da ogromno štu-dentov živi z minimalnimi zadosti-tvami svojih potreb, ki naj ne bi bile zreducirane na sam štuciij, temveč na njegovo razširjanje in na izven-študijska iskanja, ki omogočajo štu-denrom dognanja tudi na drugih po-dročjih. To jih dela bogatejše z vidika komunikacije in soocanja s prosto-rom iflf obdobjem v katerem živijo. Le na tak nači se lahko rojevajo mladi kadri, ki bodo kritični in s tcm tudi strpni strokovnjaki na svojem po-dročju. TEŽA VE PRIPREŽIVLJANJU Mnogim ime dr, Franc Munda ne prcdstvlja ničesar. S preimenovanjcra štipendijskega sklada, ki ga je name-nil slovenskim dijakom in študentom je njegovo ime potonilo v pozabo. Sk-lad je povojna oblast poimenovala po Sergeju Kraigherju, notranjem mini-stru v obdobju dahavskih procesov. Dr. Franc Munda, ki je živel v letih 1831 do 1914 jc bil edcn tistih Slo- vencev, ki je del svojega velikega pre-moženja, zapustil slovcnskim di-jakom in študentom. Kot pravi sam v oporoki iz leta 1913, je študij pra-va (doktorat) v Gradcu končal v zelo težkih materialnih razmerah. Večino-ma se je preživljal z inštrukcijami, v nižji šoli pa s podporami bogatejših "usmiljemhdružin". V tistcmčasu je spoznaval kako garaško je študirati v pomanjkanju. Predvsem zaradi teh izkušenj in spoznanj, je velik dcl svojega premoženja, ki ni bilo majh-no, namenil revnim dijakom in štu-dentom. USPEŠEN ODVETNIK Dr. Munda je končal gimnazijo in se nato vpisal na študij prava y Gra-dec, kjer je tudi promoviral leta 1858. Najprej je slu|boval na Štajerskem , največji del-prakse pa je opravil v Ljubljani, kjer je 40 let delal kot odvetnik. Šlovel je kot izvedenec v zemljiškgknjižnih vprašanjih. Poleg pravneg^L konzulentstva in zastop-ništva mestne občine ljubljanske, je mcd drugim v imcnu bčinskega sve-ta vložil tožbo proti uveljavitvi skle-pa, o ne le slovenskih uličnih napi-sih. S tožbo je uspel, tako da v lju-bljani ni bilo več nobene ulice z nemškim napisom. Ker se s politiko ni ukvarjal je svoje moči usmerjal v pomoc dobrodelnim ustanovam in društvom. Že za časa življenja je de-narno podpiral svoje bližnje ter štu-dente in dijake iz slabo stoječih družin. ŠtUDENTOVI SPOMININA DOBROTNIKA Eden izmed študentov, ki jc dolga leta užival dcnarno pomoč dr. Munde, Ivan Samsa, je ob smrti svojega mecena, mcd drugim zapisal. "Nekoč, konec leta, ko sem prišel s spričeva- APRIL 1995 ŠKANDALOZNO a študentska problematika iferiTK svojemu dobrotniku - zdelo se mi je, da že bolj pogumno nastopam, pa se odpro steklen vrata in tedaj sem prvič videl blagega moža. Malo sklonjen, prijaznega obraza, živih oci. Išfcrodno se poklonim. "Ja, ja, dobro, le še pridite!" S temi bcsedami mi da ičevalo in goldinar za potnino do-mov. Predno sem našcl kko primer-no besedo, so se steklena vrata pred mano zaprla... In tako leto za letom, osem gimnazijskih ict...in srečeval sem jih mnogo na teh poteh, nismo se poznali, pogledali smo se in vedeli, da imamo isto pot... OPOROKA IZLETA 1913 Dr, Franc Munda je slovenskim dijakom in študentom lcta 1914 zapu-stil vso svojo nepremično poscst(šest zgradb in vrt - skupaj 8.495 kvadrat-nih metrov v centru Ljubljane), kot sam pravi v 28. čenu svoje oporoke, ki je napisana v nemškerii jeziku \\\ v gotici: Moja nepremična posest naj ostane odslejnprej skupaj in naj tvori jedro podpornega fonda študentom. Vrt se lahko parcelira za gradbišča in se lahko proda. V tem slučaju po čle-nu sedem in osem, pristojnc pravice uživanja ugasnejo. Ne morejp biti dvi-ra za prodajo. Izkupiček se doda po-dpornemu fondu. Njaprej se iz izku-)ička od letnih dohodkov po kritju reeh osatlih lcgatov m upravnih \ stroškov, podelijo najprej letne štipcn-dije študentom iz mojega sorodstva, ne glede na to, kje stanujejo. Potem štipendije študentom iz Spodnje Štajerske, najprej iz far Svetc Marjete, Svetega Marka in deželne fare Ptuj, za srednje šole, gimnazije ali druge stro-;kovne šole 8 štipendij z letnim zne-skom po 600 kron. Iz ostalih doho-dkov se študentom na Univerzi za te-ologijo, politehniko ali druge visoke ,.šole podeJijo štipendlje z letnim zne-skom 800 kron. Pri tem je treba gle-[dati na potrebo, na dobro obnašanje pin na odgovarjajoči šolski uspeh, za fkaterega je potrebno pokazati izkaze, jker v slučaju, da učenec ne dosega fželjenih rezultatov in se nc pokaže azboljšanje takoj v naslednjem seme-?stru, kljub predhodnemu svarilu, se šlipendlja odtegne. Štipendistom ^srednjih šol se štipendija podaljša tudi ^ visoke in višje šole in na 10 me-jsečni absolventski staž. Tudi v času labsolventskega staža se štipendije iz- plačujejo mesečno zato, da se prepreči izkoriščanje štipendijskega sklada. SVETLA TOČKA Premoženje, ki je opisano v omenjenem členu ]e zapustil dijaškemu podpornemu društvu Ra-dogoj v Ljubljam, kateremu jc pripa-dala pravica dodelitve štipendij. Do-ločil je, da društvo Radogoj, po-darjeno premoženje vodi ločeno od ostalega premoženja. V primeru, da bi bilo društvo razpuščeno preide ce-lotno premoženje v upravljanje rae-stnc občine Ljubljanske, katere dolžnost je plačevanje štipendij po istem prioritetnem redu. Kako je z zapuš}ino društvo gospodarilo, je zaenkrat še neznanka. Ko je izbruh-nila prva svetovna vojna, je imetje prcvzclo v upravljanje sodišče in leta 1934 je z ustanovitvijo doma visokošolk v eni od njegovih hiš ka-zalo na svetli moment vsaj pri delni realizaciji oporoke. Zatem je sledila druga vojna, ko so dijaško pddpor-no društvo Radogoj razpustili. ZAVRNJENA PROŠJA SORODNIKA Zalomilo se je leta 1948, ko je vsa Mundova posest z nacionalizacijo prešla na splošno Ijudsko pre-moženje, pod upravo občinske-gačljudskega odbora Ljubljana -center. Tako so novi upravljalci odklonili štipendijo iz Mundove zapuščine, ki bi ]o po oporoki moral dobiti takrat edini študent iz Mun-dove rojstne hiše Franc Plohl, poznejši urednik radla Ptuj, ki se ni rokoval s tedanjirn režimom in je lcta 1972 umrl v še zmcraj nepoja-snjenih okoliščinah. Ironija je toliko večja, saj je prav tem kmečkim soro-dnikom dr. Munda želel v prvi vrsti omogočiti primerno izobrazbo. STANOVAN/A ZA EMINETNE POLITIKE Ko so leta 1963 porušili tri Mun-dove hiše, so na tem prostoru posta-vili dva velika bloka, kamor so se vselili bivši politični fonkcionarji, tedanji velikodušni tovariŠi, kot so gospod HaFner, gospod Vratuša in drugi njim podobni. ob Rimski cesti v Ljubljani stojita danes le še dve Mundovi hiši, kjer so stanovanja in scdež revije Obramba. KAM SO SE STEKALA DENARNA SREDSTVA? Zadnja Mundova Štipendija je bila po-deljena leta 1957, čeprav tega ni mogoče trditi zaradi pomankljivih oz. nepopolnih podatkov. Greh, ki ga je oblast zakrivila s preimenovnjem sklada v Sklad politika Sergcja Kraigherja, se je delno omilil z več letnim prizadevanjem Ane Bcnedetič in Alenke Šelih, ki sta dosegli, da je Skupščina sklada Borisa Kiai^ierja leta 1991 sprejela sklcp o preimenovanju le-tcga v sklad dr. Franca Munde. Po infor-macijah, podanih s strani univerze v Lju-bljani, obstaja veliko določii iz mecenove oporoke, ki se ne nanašajo zgolj na šti-pendije in bi jih bilo potrebno še proučiti. Vprašanje o stekanju denarnih sredstev, ki so bila namenjena za štipendije od lcta 1957 naprcj, je strah vzbujajoče... ČMPREJDO ŽELJENIH REZULTATOV Ker se vodstvo Univerze v Ljubljani očitno ni še nikoli odkrito pogovorilo s Skupščino mesta Ljubljane, kaj se do-gaja s premoženjem Franca Munde in kaj bi se dalo ukreniti, da bi podeljena sredstva oz. nepremičnine pondvno prešle v roke študentov, so se žadeve na svoj način lotili sorodniki. Le-ti imajo namen od mesta ali države izte-rjati vse zaostale dohodke iz Mundove zapuščine skupaj z obrestmi in z njimi obogatiti Mundov študentski, štipen-dijski sklad. Zapletlo pa sie Jbo morda že pri sprejetem Jazbinškovfem zakonu, ki je obvestil stanovalce iia Rimski cesti 8 in 10, da stanovaii) ne bodo mogli kupiti in da boitta stavbi, zadnji del ohranjenih Mundovih nepremičnin, pod enoletnim moratorijem. To se žal ni zgodilo, nekateri stariovalci so namreč že čez 14. dni dobili z občine dopis, da lahko stanovanje odkupijo... Do velikega števila pojtlebnih poda-tkov se je s svojo raziskovalno nalogo dokopala Maja Tuš, dijakinja 4. letnika Srednješolskega centra v Ptuju, pod mentorstvom svoje matcre prof. Marte Tuš, saj je nalogo posvetila prav svojemu daljnemu sorodniku, dr. Mun-di. Iz zaključka le-te se da razbrati, da bo dijakinja v naslednjem letu na-daljevala raziskavo. Morda bi bilo do-bro, da bi tudi obe Univerzi prešli od staaitarnega pisanja k dejanjem, saj sta edini lastnici zapuščine. 1995 APRIL ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA A EPP Revija LITERATURA ponuja svoje knjige iz zbirk Mitologije in Novi pristopi po izredno ugodni ceni, s popustom od 10%-70%! Poleg tega so po simbolični ceni 50 SIT na voljo tudi številke revije, starejše od enega leta. Posebna ponudba: za vsako v knjigarni kupljeno knjigo si lahko izberete brezplačni izvod revije LITERATURA. Knjige in revije so vam po gornji ponudbi na voljo v KNJIGARNI MIHELAČ, Stari trg 4, v Ljubljani (pon.-pet. med 9. in 19. uro, sobota med 9. in 13. uro). LITERATURA M MIHEL^ UKV stereo 89.3 fin 104,3 MHz STRIP A ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA ^ ŠTUDENTARIJE ALEKSANDER ŠINIGOJ EXPERT JUNIOR PARADNI KONJI SLOVENSKEGA GOSPODARSTVA Priča smo svetu, ki se nenehno, s svetlobno naglico spreminja. Teh- nologija in operativni pristopi, ki nas spremljajo v vsakdanjem svetu spre- minjajo temelje tekmoval- nosti, vlade so zaradi tega primorane spre- minjati pravila igre. Odličnost in delavnost postajajo pogoj za uspeh. Ni več dovolj, da ima človek osnovno aka- demsko znanje menedž- menta, marketinga, fi- nanc ali tehnološka znanja, potrebno je razu- mevanje tujih kultur, navad in običajev, zahte- va se dobro znanje tujih jezikov, ustvarjalnost in pripravljenost razvijati nove menedžerske in tehnološke strategije. deja po kateri je bil Expert Junior ustanovljen izhaja iz leta 1967, ko so na francoski poslovni šoli ESSEC v Parizu prišli do spoznanja, da bi lahko ponudili podjetjem tržne raziskave po konkurenči ceni ali podobne poslovne storitve po nizkih cenah. Rojen je bil prvi Junior Enterprise, po katerem se potem imenuje tudi celotno gibanje. Po prvih uspešnih korakih si je gibanje Ju-nior Enterprise poskušalo s konfedera-cijami v posameznih državah zagotovi-ti garancijo kvalitetnih storitev pri upo-rabi blagovne znamke gibanja. Področja delovanja posameznih članic gibanja Junior Enterprise so bila v dosedanjem času predvsem: marketing, finance, ko-munikacije, strateško planiranje, orga-nizacija, informacijski sistemi, "head hunting"-iskanje mladih potencialov, itd. Naročniki projektov pa so predvsem podjetja, od največjih svetovnih korpo-racij, pa vse do najmanjših podjetij. Med njimi velja omeniti: Peugeot, IBM, Renault, Hewlett Packard, TDK, DHL, Daimler-Benz Interservices, Lufthansa, itd. Expert Junior je bil ustanovljen Ieta 1991 kot projektna skupina študentov ljubljanske Univerze, ki zaradi izrazite povezano-sti projektov s področji trženja in drugih eko-nomskih ved deluje na Ekonomski fakulteti, kar pa omogoča tesno sodelo-vanje^profesorji pri izve-dbi posameznih raziskav. Zaradi neprofitne usme-rjenosti pomeni visoka strokovnost, kreativnost, ob uspešnem timskem delu pravo vabo za posa-mezna podjetja. Velika prednost, ki jo Expert Ju-nior pri izvedbi mednaro-dnih projektov tudi inia je članstvo v samem gibanju Junior Enterprise, kot tudi zelo tesno sodelovanje z mrežo YES, ki vključuje devet članic iz devetih zahodnoevropskih držav (med njim tudi Expert Ju-nior), kar mu omogoča uspešno izvedbo projek-tov tudi preko slovenskih meja po zelo konkurečnih cenah. Kot poglobitev sodelovanja, pa tudi zelo uspešna izmenjava mnenj, izkušenj so se uveljavili t.i. Evropski kongresi, ki se enkrat letno organizirajo v različnih državah, največkrat v Fran-ciji, kjcr je gibanje najbolj razvito. Kon-gresi vključujejo srečanja s številnimi uspešnimi gospodarstveniki, profesorji, podjetji. Sama mednarodna mreža vključuje preko dvesto tisoč študentov iz številnih evropskih in tudi ameriških držav, ki lahko tako pridobljeno znanje uspešno uporabljajo in preverjajo v praksi že nied samim študijem. Vse preveč teoretsko usmerjene fakultete žal tega ne omo-gočajo v zadostni meri, kar pomeni za praktično naravnanega študenta prec-ejšno izgubo. Expert Junior uspešno spremija nadarjene študente in oblikuje projektne skupine za zahtevnejše proj-ekte. Pri tem je zelo pomembno sodelo-vanje s starejšimi člani Expert Juniorja, ki s pomočjo nasvetov in pridobljenih izkušenj usmerjajo nilajše člane. Dose-danji projekti so bili predvsem s po-dročja tržnih raziskav, stroškovnih ana-liz, investicijskih elaboratov in "head hunting"-a. APRIL 1995 ŠTUDENTARIJE A ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA UNIVERZIADA JACA 1995 Špansko mesto Jaca je od 18.-26.2.1995 bilo prizorišče zimske Univerziade. Prvič v zgodovini mlade slovenske države se je teh iger udeležila tudi slovenska štu- dentska reprezentanca in osvojene so bile tudi prve medalje za samostojno Slovenijo. Slovenija je bila zastopana v alpskem smučanju, skokih, teku in kombinaciji ter snowboardu. Kl eprezentanco, ki sva jo vodila s prof. Dragom Balentom, so Wm sestavljali: Sašo Komovec (FF), Franci Petek (FF), Zoran Zupančič (FŠ), Primož Kopač (EF), Rok Polajnar (FŠ) - skoki, Erih Pečnik (FŠ) -kombinacija, Peter Torkar (FŠ) - teki, Maja Škerjanc (FŠ), Spela Bergoč (FS), Rok Šter (FŠ), Matjaž Stare (FŠ) - alpsko smučanje, Kntja Gornik (FA) - snowboard, Luka Koprivšek, Janez Pustovrh, nušan Grašič in Anže Štucin (trenerji) ter Janez Frelih (sodnik). Kcprczentante je predlagala Smučarska zveza Slovenije, sred-stva za udeležbo pa so prispevali ŠOU v Ljubljani, Ministrstvo za šolstvo in šport ter maloštevilčni sponzorji. Na Univerziadi je sodelovalo 1400 študentov športnikov iz 46 držav. Otvoritveni slovesnosti sta prisostvovala tudi predsed-nik Mednarodnega olimpijskega komiteja, Huan Antonio Sama-ranch, ter španski kralj, juan Carlos, ki je igre tudi odprl, olim-pijski ogenj pa je prižgala znana smučarka Blanka Fernandez Ochoa. Slovenska reprezentanca je s svojimi uspehi že takoj opozorila nase. Franci Petek je v skokih osvojil odlično drugo mesto, dve srebrni medalji pa je priboardala še Katja Gornik. Žal se je (potem ko je na treningii dosegla tretji čas) na tekmi smuka pri padcu hudo poškodovala Maja Škerjanc, ki je bila že naslednji dan prepeljana s posebnim letalom v Ljubljano, kjer je bila tudi operirana. Maja si je zlomila nogo in poškodovala kole-no, vendar že hitro okreva in upamo, da bo kmalu spet stopila na smuči. Zadnji dan tekmovanj so z odličnimi skoki zaokrožili bero medalj še skakalci, ki so v ekipnem tekmovanju dosegli tretje mesto. Zmagali so Avstrijci pred Japonci. S štirjimi odličji je bila Slovenija tudi med najuspešnejšimi ude-leženkami Univerziade. Študentska "Olimpiada" pa je bila tudi priložnost za navezavo stikov z drugimi študentskimi športnimi organizacijami iz vse-ga sveta, sprejel pa nas je tudi generalni sekretar FISU (Medna- rodne študentske športne organizacije), Roch Campagna, ki je obenem izrazil vso podporo našim prizadevanjem za ustanovi-tev Študentske športne zveze Slovenije in željo po čimprejšnjemu članstvu Slovenije v FISU. Do ustanovitve takšne zveze ureja začasno področje medna-rodnega študentskega športa Koordinacijski svet zaštudentski šport, ki sta ga ustanovili obe vladi študentskih organizacij v ja-nuarju 1995. Da smo sposobni voditi tako velike projekte, smo z uspešno udeležbo v Jaci tudi dokazali. Pred vrati pa je že letna Univerziada, ki bo avgusta v Fukuoki na Japonskem in naredili bomo vse, da tudi tja odputujejo najboljši slovenski študentje športniki. Študentski minister za šport MATJAŽ PEČOVNIK Sredini marca letos je Expert Junior or-ganiziral predstavitev ene največjih in najstarejših bank na svetu SOCIETE GE-NERALE, ki je pred ktatkim odprla svojo podružnico v Sloveniji in se zanima za pridobitev kvalitetnih kadrov, diploman-tov Ekonomske fakultete. Zaradi ugod-nih pogojev, ki jih banka ponuja, vse od izobraževanja v Parizu pa do možnosti napredovanja znotraj same banke v raz- meroma kratkem obdobju, je bil interes s strani študentov velik. Uradni jezik, ki se uporablja v banki je angleščina. Delo-vanje banke je razvejano v več kot se-demdesetih državah po svetu, s sedeži v Parizu, NewYorku, Londonu, in mnogih drugih večjih mestih. Dolgoletne izkušnje na trgu kapitala so garant za kvaliteto in pomenijo konkurenčo prednost pred ka-tero koli drugo slovensko banko. Slovensko gospodarstvo na poti k uspehu potrebuje mlade ljudi, ki bodo ob teoretičnemu poznavanju gospodarskih procesov imeli dovolj praktičnih iz-kušenj, da se bodo uspešno spopadli z nepredvidljivimi situacijami v nenehnem trendu spreminjajnja in globalizacije tr-gov. Spremljanje in izobraževanje teh kadrov pa je glavna naloga Expert Ju-niorja. 1995 APRIL ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA ^ NESMRTNI OBRAZ PEKKA - tajnica B9j dor pravi, da ŠOU navkljub bogati mm zgodovini nima lastne mitologije, ta laže bolj kot pes leti. Nasprotno: na ŠOU kar mrgoli raznih, po srcih sicer skrom-nih in nevsiljivih Ijudi, ki pa po določenih karakternih lastnostih (ki so večkrat po-polnoma vizualne narave) pridobijo na ti-tanskih razsežnostih. Tukaj, prav tukaj domujejo nimfa Kalipso in Zeus, Neron, Cezar, Cankar, Orlando, Maradonna, Ti-mon Ljubljanski, na kupe Šeherezad, pa Casanov, favnov, nimf, papagajev, pod-gan, par vrat levo od Tribuninega pante-ona domuje Športnik Billy, ki dvori naši (beri: Tribunini) Sibili, potem pa so tu že škrati pa čarovnica pa podivjani študen- ti, ki pretepajo prodajalce bonov, pa še golobi pa dvorna mačka pa Še pa Še pa Še (zaključek stavka je reklamno plačan). Da pa bi ta družbeni razred nesmrtnih junakov in junakinj približali tudi nava-dnim (predvesem beročim) blebsom, je na zadnjem zasedanju Tribuninega Olim-pa padla pobuda za rubriko Nesmrtni obrazi ŠOU. Rečeno - ustvarjeno. PEKKA. Skozi tančice prvega nad-stropja se vzpenjajo utrujeni in nesrečni obrazi, zavijejo levo, stopijo skozi na stežaj odprta vrata na hodnik, potem gre-do mimo prvih vrat na desni, mimo dru-gih vrat na desni, potem gredo mim... opsa!, seveda zavijejo, celi pobiti in na psu skozi druga vrata, in tedaj: aaaaaaah!!!! Mišice se napnejo, hrbti se vzravnajo, brade se dvignejo. Neverjeten je učinek, ki ga Pekka, glavna tajnica, tajnica nad vsemi tajnicami, naredi na njih, na vse nas. Ena izmed oseb z najdaljšim stažem na ŠOU razvedri zaskrbljene mlade politike ali preklinjajoče iskalce pošte z (zmeraj!) umestno pripombo, ki ji sledi komen-tarček, potem forica, nasmešček. Vlade se menjujejo, direktorji prihajajo in odhajajo, Tribune spreminjajo svoj črko-vni fond, panta rhei - in tudi lahko, ker je tu Pekka, stabilni otok, ki skrbi. APRIL 1995 INFORMACIJE A ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA Infopress Tribuna, april 95 CANKARJEV DOM, kulturni in kongresni center Prešernova 10, Ljubljana, tel: 12 58 121 predavanja V okviru predavanj Društva za prime-rjalno religiologijo bo imel 20. aprila Tine Hribar predavanje z naslovom CRE-ATIO EX NIHILO ... Niti svetopisemska judovska niti klasična grška filozofska misel ne pozna- ta stvarjenja iz nič......Zadnji, za katere- ga je creatio ex nihilo nadvse pomembna zamisel, je bil Jacques Lacan ... glasba Gala koncert ob 50-letnici BIG BAN-DA RTV Slovenija. Solisti bodo med dru-gim tudi Darja Švajger, Oto Pestner, New Swing Quartet in Toots Thielemans. Sreda, 5. aprila ob 20. uri, Gallusova dvorana, 1500, 1000 SIT ORGELSKIKONCERT, Thomas Daniel Schlee, orgle; Ivan Urbas, bas. Ponedeljek, 10. aprila ob 19.30, Gallu-sova dvorana, 1000 SIT. razstave Od 11. aprila do 7. maja PABLO PICASSO 1881 - 1973 Razstava obsega več kot sto njegovih eramičnih del, ki so nastajala med leti 1947 in 1969; predstavljene pa bodo tudi originalne risbe, portreti skrivnostne iMadame Z. Od 20. aprila do 5. maja Filmi Milke in Metoda Badjura v foto-grafiji Razstava je pripravljena v sodelovanju z Arhivom RS - Slovenskim filmskim arhivom ob 100-letnici filma. razstave so odprte vsak dan od 10. do 14. ure in od 16. do 20. ure, ob nedeljah pa od 10. do 14. ure. gledališče G. Puccini - TURANDOT Torek, 25., ob 19. uri in četrtek, 27. aprila, ob 18. uri Gallusova dvorana, 5000, 3500, 2500, 1500 SIT. Teater Amflteatar v eksilu: 3 - gosto-vanje sarajevskega gledališča. Projekt "3" je triptih, ki združuje tri različna gledališka besedila: Čiste roke Kaže Čela-nove, Korake Samuela Becketta in Ka-sparja Petra Handkeja. Sreda, 12. aprila ob 20. uri, Linhartova dvorana, 800 SIT, študenti 600 SIT. Dumb Type: S / N Umetniški performance japonske sku-pine Dumb Type. Torek, 18. aprila ob 20. uri, Linharto-va dvorana, 800 SIT, študenti 600 SIT. Mladi mladim - avtorski večer mla-dih skladateljev Igorja Krivokapiča in žige Goloba. V sodelovanju z Glasbeno mladino Lju-bljana in ŠOU. Sreda, 19. aprila ob 19.30, Kosovelova dvorana, 500, 300 SIT. Letna produkcija Srednje baletne šole iz Ljubljane Petek, 21. in sobota, 22. aprila ob 19. uri, Linhartova dvorana, 1500 SIT. OBISKOVALCI! NE ZAMUJAJTE PREDSTAV MODERNA GALERIJA, LJUBLJANA Zdenko Huzjan, pregledna razstava od 7. marca do 9. aprila. 1995 APRIL _a ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA A INFORMACIJE MGLC Mednarodni grafični likovni center, GRAD TI-VOLI, Pod turnom 3, Lju-bljana, tel. 225 632 Od 24. marca do 17. aprila bo odprta pregledna razstava grafik nemškega umetnika Hermana Hein-tschla - preko 90 grafik (sitotiskov in jedkanic) iz Ietl968do 1995. KUD FRANCE PRESEREN Karunova 14, Trnovo, Ljubljana, tel: 332 288 3. in april ob 20. uri in 22. uri: RE -ACTION THEATRE (Brighton, Anglija) -K. Vonnegut: FORTITUDE 5. april ob 20. uri: Vesela znanost / ženski blok - Milica Antič: Od sufražetk do ministric. 6. april ob 20. uri: Zijah A. Sokolovič - CABAres, CABArei. 7. april ob 21. uri: Matjaž Pikalo - lite-rarni večer 8. april ob 17. uri: Trnkova sobotaža -lutkovna predstava za otroke ob 21. uri: koncert laškega rock benda IT' S NOT FOR SALE 11. april ob 21. uri: otvoritev razstave slik - Ilič Kogovšek Melita. 12. april ob 20. uri: Vesela znanost / ženski blok - Majda Černič Istenič & Sa-bina ž. žnidaršič: ženske so lahko (samo) številke. 13. april ob 20. uri: koncert benda KAZNA ZA UŠI - prvinski krik rock' n' roll-a, ki na odru deluje kot peklenska rock' n' roll mašina. Predskupina bo DI-CKY B. HARDY, nov up slovenske rock scene. Turneja dvojice veličastnih se bo na-daljevala 14. aprila v Ilirski Bistrici (MKNž) in 15. aprila v Gradacu v Beli krajini (Kulturni dom). 15. in 17. aprila ob 20. uri: Sex & Vio-lence Orchestra: Crime & Punishment. (koncert) 18. april ob 20. uri: Vesela znanost / ženski blok - Igor ž. žagar: Kaj je seksistično: jezik ali njegova raba? 19. april ob 20. uri: Vesela znanost / ženski blok - Dunja Obersnel: Kontracepcijsko vedenje v različnih kulturah. 20. april ob 20. uri: Zijah A. Sokolo-viž: Glumac ... je glumac ... je glumac. 21. april ob 20. uri: Zijah A. Sokolo-viž: CABAres, CABArei. 25. april ob 20.30: Pijano bar - KILT ROBERTA BURNSA (Jani Kovačič s prijatelji) 26. in 27. aprila ob 21. uri: koncert reške skupine LET 3. IMPROLIGA. Uspešno se je končal prvi del Hge slovenskih improviza-torjev. Po petih kolih inl6 razburljt-vih tekmah v trnovski dvoranici KUD-a Frartce Prešeren je zdaj na vr-sti t i. play - off. Položaj na lestvici: Ana Mbnro, Gtlš - Nasa kabinet, Ra-dio študent, Piloti, Mash kolektiv in Lovke. V dnigem delu llge se bodo 26. marca v KUD France Prešeren pomerili Piloti in AnaMonro, 2. apri-la v Mariboru Radio študent in Gilš Nasa kabinet. Zmagovalca teh dveh srečanj se bosta 9. aprila pomerila v fmalnem dvoboju. Borila se bosta za dve zmagi, za tretje mesto pa po-raženki srečanj iz 2. in 9, aprila. To-rcj se vam še cel april tn začetek maja SNG DRAMA LJUBLJANA PROGRAM PREDSTAV ZA APRIL Veliki oder Tom Stoppard ARKADIJA, četrtek, 6. aprila od 19.30 do 22.30, abonba ČETR-TEK in IZVEN. Dušan Jovanoviž ANTIGONA, petek, 7. aprila od 19. 30 do 20.45, IZVEN Tom Stoppard ARKADIJA, sobota, 8. aprila od 19.30 do 22.30, IZVEN. Tom Stoppard ARKADIJA, pone-deljek, torek, sreda 10., 11., 12. aprila od 19.30 do 22.30, abonma DlJAšKI 7, 8, 9 VEČERNI in IZVEN. Wolfgang Bauer CHANGE, četrtek, 13. aprila od 19.30 do 22.25., IZVEN Dušan Jovanovič ANTIGONA, petek, 14. aprila od 19.30 do 20.45, IZVEN William Shakespeare HAMLET, so-bota, 15. aprila od 19.00 do 22.30, IZVEN Woody Allen ZAIGRAJ ŠE ENKRAT, SAM, sobota, 22. aprila od 19.30 do 21.15, IZVEN Tom Stoppard ARKADIJA, pone-deljek, torek sreda, 24,, 25., 26. aprila od 19.30 do 22.30, abonmaji PONEDELJEK; TOREK; ŠTUDENTSKI TRETJI in seveda IZVEN. obetajo nori, divji in čustev polni nc-deljski gledališki veeeri. APRIL 1995 INFORMACIJE A ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA Mala drama Aldo Nicolaj PRVA KLASA, 1. aprila, 6. aprila, 13. aprila, 22. aprila, 28. aprila od 20.00 do 21.35, IZVEN Milan Jesih LJUBITI, 5. aprila od 20.00 do 21.15, IZVEN Woody Allen ZAIGRAJ ŠE ENKRAT, SAM, 7. aprila, 19. aprila od 20.00 do 21.45, IZVEN. Francois Boyer ALI BOG LAJA, 8. aprila, 11. aprila, 21. aprila, 26. aprila od 20.00 do 21.10 Vinko Moderndorfer HAMLET IN OFELIJA, 14. aprila, 20. aprila od20.00 do 21.20, IZVEN George Tabori WEISMAN IN RDEČE LICE, 15. aprila od20.00 do 21.20, IZVEN ŠOU OBVESCA IN OSVESCA Delovni čas študentskega servisa: pon. - pet. od 7.00 do 14. ure pon. in sreda od 14.30 do 17. ure dežurstvo: tor. in čet. od 14.30 do 16. ure. PREHRANA Boni za prehrano še vedno so. NATEČAJI Akademski pevski zbor Tone Tomšič razpisuje 2. mednarodni natečaj za zborovsko skladbo v naslednjih kategorijah: Kategorija A: umetna, posvetna skladba za mešani zbor a cappella Kategorija B: priredba slovenske Ijudske pesmi za mešani, ženski, moški ali mladinski zbor Nekaj glavnih pravil: 1. Natečaj je odprt za vse skladatelje, brez omejitve. Vsak udeleženec lahko sodeluje z eno ali več skladbami v vsaki kategoriji s skladbami, ki še niso bile objavljene in izvedene 2. Rezultati bodo objavljeni najkasneje do 10. oktobra. 3. Vsa prijavljena dela morajo prispeti do 9. septembra 1995 v šestih izvodih s potrebno dokumentacijo na naslov: APZ Tone Tomšič študentske organizacije Univerze v Ljubljani, Kongresni trg 1, 61000 Ljubljana, Slovenija, kjer lahko dobite tudi ostale informacije o na-tečaju. Nagrade nihajo od 120.000 SIT do 400.000 SIT. 1995 APRIL ODTUINTAM * POZNATE LJUBLJANO? UGANITE, KJE ZAVZEMAJO PROSTOR TILEKIPI *t Naš fotogtaf se je sprehodil po mestnem centru ljubljan-*¦ skem in za vas poiskal nekaj kipov. Vaša naloga zvesti bral-ci pa je, da ugotovite, na katerih stavbah ali trgih se nahajajo. Odgovori morajo biti pravilni vsaj 80-odstotno, kar pomeni, da morate locirati položaj štirih kipov. Izmed pravilnih odgo-vorov bomo izžrebali štiri. Prva in druga nagrada sta celolet- ni naročnini na TRIBUNO, tretje 3^ i M^yj^; in četrto izžrebani *-¦* ^ jena z prav tepo knjigo. Rezultati bodo objavljeni v naslednji številki Tribune. A' boš lociral aP ne? APRIL 1995 TRAČI * OD TU IN TAM TROBENTICAIN MRAVLJICA STA PRIjATELJICI Kdor tega ne ve, lahko to prebere v knjigi čebelarjev. Knjiga v vseh poglavjih govori o čebelah, o pridnih satovih in dišečih cvetovih, o rumenih škratih in divjih vevericah, o gozdovih sredi vasi in pokrajin. V zadnjem poglavju pa piše, da sta se sprijateljili trobentica in mravljica. "To pa že ni res," odvrne prva čebela. "Res je," odvrne trot. To je slišal čebelar. Napajsal se je. Vedel je sam pri sebi, da mu je zadnje poglavje narekovala čebelja matica, ker se je tako hotela poigrati z mnenjem vsega čebelnjaka. Oh, ta navihana čebelja matica. NA KOŠIH SMO SE ZIBALI Aja, tutaja. Tako vpijejo vse mame tega sveta. Aja, tutaja. Mi otroci tega planeta pa se zibamo v koših za košarko. In potem pride zorana in nas počeše z glav-niki vesolja. Oh ti umirajoči dan, oh te plave cvetke. Na koših pa se otroci tega planeta gugajo in vzklikajo herojem in svoboditeljem. živela NOB, živel ždanov, ži-vela kulturna revolu-cija Mao Tse Tunga. Odprli bomo nove jo-gurte in se zazrli v nov dan, ki prihaja. SKRIVNOSTNI STANOVALEC INiti sanjalo se ni sanitarni inšpekciji, kaj je bilo vzrok nenadni za-strupitivi Ljubljajnčanov z izdellci britanksega Tairy Dueena v Slove-niji. Hrustaljave žemlje in izvrstno pecivo je naenkratzačelo "čudno" dišati. Kljub temu se mladina ni prestrašila. Veselo je proizvode. Mno-go jih je zbolelo. Ugotovilo se je, da je nad restavracijo njenega šefa, bivšega britanskega bobyja, skrivnostno stanovanje. Johny - tako mu je bilo ime, je prdel v odprtino, hlapi pa so se primešali s slatnim krom- pirčkom in lepljivim shakeom. Toda ni mu bilo dovolj. Naročil je tudi žarko olje ter se vsak večer v banji oko-pal z njim. Olje je nato v posebni odprtini steklo nazaj, obogateno z ču-dovitimi odmrlimi rože-vinami bobyja Johnyiia. Studenti in študentska založba protestiramo proti takemu ravnanju vodilnih struktur naj-boljše in najmočnejše in tudi najdražje restavra-cije v Ljubljani. Rupel naj odstopi. CUDEZNI KONJ Prejšni teden je v svet odjeknila presenetlji- va novica iz majhne argentinske vasice Sie- da del Navidad. Tamkajšnjim gaučotom je uspelo naučiti majhnega rjavega konja, pa- sme Šimeln, da v C violinskem ključu brez napake odprdi argentin- sko narodno himno. Pred začetkom za into- nacijo dvigne rep in iz nenavadno ozke, aela- stične zadnjične odprti- ne z vsemi tercami in kontrapunkti s silovito- stjo ritne sape, odzveni tudi himno nacionalne garde predsednika Me- nema. Ko so se temu čudežu odzvali pri Guines-sovi knjigi rekordov in poslali svoje opazo-valce, pa je prišlo do neljube situacije. Šimeln je očitno za zajtrk pohrustal tudi malo sveže zelenjade in začel s prenizkim tonom. Sapa iz njegove zadnjice se je resonirala z dorbo-vjem in namesto prelepe visokodoneče melo-dije, se je na poslušalstvo razlila preblažena melodija padajočega konjskega dreka. "Kako ogabno," je rekla gospa Mimi. STRELJALISO NA KUČANA Batiditi so se pripeljali do njegovega doma. Ko je mali mozic stopil čez vrata, je ropar iztrelil proti predsedniku. Na žalostje puška zadela žleb, se odbila od stpnic, nato prifrčala na ograjo, se za trenutek ugnezdila na marmorna- tih plošicah, se od tam odbila proti strehi, se odkotrkljala do gramoza, se od skal odbila nazaj proti šipi in končno zadela Marijin kip na predsednikovem dvorišču. Bandituje bilo tako hudo, da seje sklenil pokesati, Kučan pa mu je kot dober kristjan in se boljši "OČE NARODA" velikodušno odpusti. Časopisi pa naj kar pišejo. RANESOSE NASAVI MUODPRLE SMOSE IGRALI Trgali smo rože, jedlijabolka in se igrali na splavih, ki so jih sestavili ribiči. Potem so prišla dekleta. Bilojihje mnogo. Aleksandra mi je podajala žogo,jaz pa semjo u/emal z obema rokama. Je to Ijubezen, ki se razdqja,je to analfa- bet, ki plava po Savi? So to študenti ob jutranji kavi? Kaj se je zgodilo v Jeruza-lemu prejšnji teden, tega ne ve nihče, niti agencija ITAR TASS. Ve se samo to, da so se nekomu odprle rane. Iz njih je zasijala svetloba, ki se je razširila po vsem okraju. Jokal je in hropel, nihče pa mu ni pomagal. Hropenja ni slišala nobena agencija, nobena kamera ga ni zabeližila, samo drobna miška je s smrčkom nazna-nila Tribuni, da se je NEKAJ ZGODILO. Iz vsega smo lahko zaključili: "RANE SO SE MU ODPRLE. 1995 APRIL E9 ^ll ODTUINTAM * ŠKANDAL STUDENTI BOGATASI ZA REŠETKAMI Časi, ko so bili vsi študenti stanovsko enaki, so minili. Ko se človek ozre po Ljublja-ni, tem lepem mestu, začu-den opazi najboljše merce-deze, bemweje, audije, ja-guarje, ki jih neumorno vo-zijo mladi intelektualci. Na-pak bi bilo mislisti, da štu-denti vozijo avte svojih nez-nansko bogatih staršev, saj tablice na avtomobilih dajejo jasno vedeti, kdo je lastnik limuzene ali športnega ku-peja. Napak bi bilo tudi mi-slisti, da imajo ti študenti samo avto in nič več. Na-paka. Veliko jih ima raz-košne vile v Ljubljani ali luksuzna stanovanja nekje v središču mesta, skoraj pov-sod jih spremlja personal: kuharice, sobarice, vozniki in hišni sluge. Poleg tega, da navzven kažejo vso raz-košje, se zbirajo v različnih klubih, kjer na veliko stavijo denar in se drogirajo s ko-kainom ali "rikijem" kot pravijo koktejlu različnih drog, pomešanih z rožno vo-dico in malo ruma. Pa je res vse tako, kot se kaže? Kako smo prišli v njihov krog! Nek pomemeben revolucionar je dejal: "Bogatinu se približaš tako, da se delaš še bogatejšega od njega." S tem reklom smo stopili v akcijo. ŠOU nam je priskr-bel čudovit rent-a-car pri Kompas Herzu. Dogovorili smo se, da jih v zameno ome-nimo v članku. (Hvala vam pri Kompas Herzu, čudoviti fantje ste.) Bil je prekra-sen bel jaguar. Določili smo ekipo. Vozili smo se po Ljubljani in dobesedno prežali za mladimi rnogotci. Tako smo prišli do nekega bara, kjer smo zagledali dva izre-dno urejena in lepa mladeniča, ki sta na veliko plačevala celemu baru pijačo. Zapletli smo se z njima v pogovor. "Zivjo, kva je kej, " rekel fotograf. Fanta sta se začudeno spogledala in mu nazdravila. Po tretjem viskiju smo bili že veliki prija-telji. Fanta sta povedala, da imata vsak svojo veliko hišo v Ljubljani, sicer pa da sta iz Slovenskih Konjic. Prvi je imel ču-dovitega porscheja, druga pa lep merce-dez kabriolet. Izredno sta bila začudena nad lepim belim jaguarjem in zdelo se nam je, kot da smo zrasli v njunih očeh. Bila sta študenta višje tehnične šole. Dru-gi je rekel:" Sam sicer ne bi študiral, ker imam denarja čez glavo, vednar od mefie to zahteva družinska tradicija. Moj ded je bi študent, moj oče je bil, zakaj ne bi bil še jaz. Sicer se z muko prebijam skozi vso to znanost, vendar mi pri tem velikodušno pomaga ducat najboljših inštruktorjev. " Prvi pa jV rekel, da on nima inštrukturjev, da pa plačuje kar profesorje same, da hodijo v njegovo čudo-vito vilo pod Rožnikom, kjer mu še posebej razlagajo odpre-davano snov. "Vcasih se mi že meša od razno-raznih dr.jev in mag.ov. Vendar tako poučevanje prinaša samo slavo in nič dru-gega. Včasih se denti veliko bolj cenijo, ker vedo, da sem sposoben povabiti tudi lastne profesorje na inštruktažo." Zadovoljno se je ozrl po prijatelju in zdelo se nam je, kot da ga zaljubljeno gleda. Potem sta nas povabila k sebi. Odprl je vratar in se nam ponižno priklonil. Foto-graf se je zmotil in se ponižno priklonil nazaj, vendar smo ga okrcali, češ da se to ne spodobi. V sobi je imel Matej - tako mu je namreč bilo ime - najdražjo hi-fi apa-raturo vredno okrog 30000 DEM. Spustil nam je malo glasbe in zdelo se nam je kot da smo sredi filharmoničnega orkestra. Hiša je bila prostorna vila z zunanjim in notranjim bazenom. Na stenah so visele čudovite slikarije, nagačene živali so nas opominjale, da smo v družbi gorečega lo-vskega navdušenca. Iz sobe zgoraj pa je stopila lepotica, ki je v osladni slovenščini okrcala Mateja, kje da je tako dologo hodil. Matej ji je dobrohotno po-mignil, naj se umakne v svoje prostore in lepotica ga je na mah ubogala. Potem nam je razkazoval svojo zbirko znamk. V hiši smo se prijetno namestili, ko se je iz spodnjih prostorov zaslišal glas gonga. "Večerja vabi," je dejal Matej. Vstali smo in se odpravili proti obednici. Večerja, kakršne še nismo doživeli Obednica je bila dolga soba, ločena od kuhinje v kateri so pripravljali honorar- Rozi gleda pod mikroskop APRIL 1995 ŠKANDAL * OD TU IN TAM 11 Tako pa sta vrla bogataša gledala izza rešetk zavoda. no jedi najbolj znani kuharski mojstri, ki sicer slovijo kot glavni hotelski kuharji. Posedli smo se okrog dolge mize, ko je Matej vzel zvonček in potresel z njim. Prišel je glavni kuhar Borivoje, specialist za morsko kuhinjo in nam govoril jedil-nik. Matej ga je poslušal in mirno poki-mal. Borivoje se je priklonil. Na voljo smo imeli jastoga Ekscelzijorja pripravljenega na grand način, majhne orade iz južnih morij, čudovite medaljone, obložene z mandeljni in lišniki, nato nas je čakala "čarobna poslastica", ki pa je bila tako okusna, da smo hvalili in hvalili. Na kocu še kozarec Ronsteja, letnik 74. Večerja je bila pri kraju in na vrsto so prišle dišeče cigare. Segali smo po njih in kmalu je protor dišal po opojnem dimu. Ko smo tako Iagodno počivali, od nekod pridrvi razburjen lakaj in pravi: " Gospa Rozi je prišla. Nič ni hotela čakati, samo noter je smuknila. Nisem je uspel zaustaviti. " Matej se je vzdignil in dejal: "Je že dobro Ferdinand. Bom jaz." V sobo je stopila starejša gospa. Bila je pododna ciganki, oči je imelagosto namazane, trapalniceje imela dolge, prsti so bil temni, na ustni-cah pa je imela gosto zeleno šminko. De-lovala je zelo impresivno, še posebej pa je bil razburjen Matej, saj mu je srce bilo v neenakomernih taktih. "Vlezi se, " je dejala. Matej je bil vidno začaran. Vlegel se je na zofo in s polpriprtimi očmi zrl v daljavo, kjer se je vse svetilo in kjer čas nima mladih in kjer je gora čakala prero-ka, a prerok ni prišel. Njegov prijatelj Miha je imel podobne težave. Tresel se je po životu, iz nozdrvi mu je lezla krvava sopara. Dozdevalo se nam je, da sta fan-ta podobna dvema brzečima lokomotiva-ma, ki ju žene kurjač, kurjač v preobleki gospe Rozi. Slednja nam je pomežiknila in dejala. Jaz sem slaba vest študentov-bogatašev. Nikoli ne hodijo žure v Rožno ali na Gerbičevo, nikoli ne bodo izvedeli pomena brucovanja, nikoli sploh ne bodo nikogar in nič razumeli. Poslali so me kozmični študenti, sama sem masa, ki me žene vulkanska sila pravičnosti. Iz gore vstajam v goro odhajam. Sem v avtu, v trgovini, zdaj sem drobna miška, drugič pečen oslič, tretjič riba na kvadrat. Gospa rozi je začela peti in kakor v muziclu jo je spremljala orkestralna glasba. Ko je pre-nehala se je vsedla na zofo in z neznasko hitrostjo dve minuti govorila dvema omaljenima revežoma, ki sta nas vendar-le tako gostoljubno sprejela. Nato smo odšli. Zajela nas je hladna noč, fotograf pa je jaguarja zapeljal nazaj čudovitim fantom pri Kompas Herzu. Naslednjega dne ob Ljubtjanici Dve silhueti. Dve postavi. V ponošenih oblačilih. V karo srajcah. Sta to dva golo-ba ali dva leva. To nista goloba, niti leva ne. To sta naša gostitelja Matej in Miha. Sama. Sredi mraza in teme. Daleč stran. Od Ijudi. Od sveta. Pozabljena? Ne. Pre-novljena? Da. Bila sta videti grozljiva. V dveh strganih nahrbtnikih sta iskala svoj novi dom. Gledala in gledala sta in glej. Našla sta stavbo, hladno, staro in zelo zelo slavno. Gruberjeva palača?. Ne. Ba-ročna stavba? Tratarjev hram? Ne. Galu-sova rezidenca? Ne. Cukrarna? Da. Nara-vnost v Cukrarno sta jo mahnila. Odprla sta vrata in neko bosansko družino na silo izselila. Čokat temen možak je vpil in bentil: " Majke vam jebem. Šta četa ovdje. " Marko in Matej sta bila čisto tiho. Žena je jokala, smrkavi otroci pa so se na hod-niku igrali slepe miši. Tudi cirkusanti, ki so stanovali poleg so prihiteli, da bi videli čudo. Akrobat jih je srepo gledal, vrvoho-dec se je muzal, krotilec levov pa je mižikal na eno oko in proseče gledal po prostoru za alkoholom. Iz nenada pa sta se naša gostitelja postavila na glavo in zečela recitirati Aškarčeve pesmi. Bilo je kot da bi vel duh iz steklenic, ki so bile tod že davno, ob smrti dragega pokoj-nika. Marko in Matej sta se drla:" Hoče-va biti reveža, hočeva vstajati, hočeva biti. Revščina. Revščina... sta skandirala, pred stavbo pa se je začela nabirati gruča ljudi. Nato sta iz stanovanj izselila tudi druge stanovalce, ki so glasno protestira-li. Pro-te-stiramo, pro-te-stiramo, so se drli na ves glas, hkrati pa so se čudnih kreatur neznansko bali. Od nekod se sliši šum helikopterja. Matejeva očeta sta pri-drvela in fanta roteče prosila, naj pre-nehata. Toda kot da bi bila fanta začara-na. Mirno sta plezala po pročelju cukrar-ne in se na ves glas drla: "Mi Slovenci vinca ne prodamo, ker ga sami dobro piti znamo." Ljudje so onemeli, saj je Miha z eno roko držal majhno cirkuško opico, z drugo pa je nazdravljal prihajajočemu dnevu. Reševalci so prihrumeli in epilog Prišlo so gasilci in bolničarji iz zavoda. Poskušali so poskušali pa nič. PreplaŠena očeta sta kazala šop bankovcev Ijudem, toda nihče se ni odzval. In vse je tako potem bilo. Kočno so ju uspeli dobiti in ju vtakniti v prisilne jopiče. Očeta sta se jo-kala, mame doma pa so njuna sinova gle-dali preko ekskulizivne TV-live, repor-taže. Tako je bilo zgodbe konec. Iz boga-tije nalašč v revščino, nato pa v bajeslov-ne vizije. Je to nujno zlo vseh bogatašev. Kaj vse tortice in kaj vse vrtnice, pa lakaji in strežba. Lepa vila ali cukrarna, vseeno je. Proti mlsterijozni gospe Rozi ni imel nihče nikakršnega pogoja. Hišo so dali v najem bogatim poslovnežem. Matej in Marko pa za rešetkami jokata ali pa sta morda vesela. Končno sta našla svojo srečo: Revščino. Pretreseni in vzneseni JANEZ ŠPOHAR Matej in Marko za časa bogatije 1995 APRIL ^^ ODTUINTAM * LJUDJE IN MI ZNANKI SOSEDNJE ULICE ae ko je bila otrok, je rada gledala nataka-rice. "Ko bom velika, bom kelnarca," je vedno odgovorila očetu, če jo je vprašal, kaj bo, ko bo velika. Sedaj ima dve družini, in obe ima enako rada. Eno družino ima doma, dru-ga družina so njeni gostje. Ob delu je vedno nasmejana. Gosti vedno zatrjujejo, da imajo ravno zato njo najrajši. Kdo pa mara čemeren obraz? Ona ni nikoli čemerna, vedno razdaja svojo ljubezen. Zobe imam še vse. Zato se tako rada smejim. Tako mi je odgovorila, ko se nisem mogel načuditi njeni stalni dobri volji. Ko pri-de domov z dela, najprej skuha kosilo in po-maga otrokoma, Marjetki in Marku, pri domači nalogi. Nadvse ju Ijubi. Njen mož je zaposlen v Litostroju. Da bi le bila zaposlitev, upa njen mož Stane. Zraven pa še prišepne, da komaj čaka, kdaj bo konec službe, da bo videl spet svojo ženo Cvetko. Usoda mi je bila mila. Ni je žene kot je Cvetka, pravi. Zdenka je drugačna. Starejša je, a še nima Rubriko objavljamo že 3 mesece družine. Hoče spremeniti svet. Vse preveč je zla in sovraštva. Ljudje se bojujejo zaradi ma-lenkosti. Tako meni. Rada ima moderno glas-bo. "Punkerica sem z dušo in srcem!" To je moto njenega življenja. Morda se bo kdaj spre-menila in imela otroke. Vendar težko. Moški so preveč šovinisti. Ne mara moških. Preveč so egoistični. Ko sem jo obiskal na njenem domu, v kleti na Koščakovi 13, se je ravno odpravlja-la na koncert. Njene hlače so morale imeti že nekaj let. V kleti ni bilo pohištva, le spalna vreča. Zdenka nikoli ne pije alkohola. Pravi, da prinese preveč razdora med ljudi. Kadi pa. Ve-dno isti filter, makedonske cigarete lord. Narkomanov ne mara. Pravi, da so reve. Ona želi spremeniti svet. Mamila pa te odvračajo od resničnosti. Nisi zmožen delati za veliko stvar, če zafiksan sediš v diskoteki. Včasih obišče svojo sestro Cvetko, kadar je Cvetka sama doma. Še vedno ji namreč zameri, da se je po-ročila. Staneta sploh še ni spoznala. CVETKA IN ZDENKA ŠTROS Zdenka in Cvetka, sestri iz Prebačevega, pa se najbolj veselita dnevov, ko si družno za-menjujeta prtičke. To je njuna strast že od pr-vega razreda osnovne šole. Zdenka ima tre-nutno 17 prtičkov več od Cvetke. Cvetka ne zaostaja veliko za Zdenko. Le 17 prtičkov ima manj od Zdenke. Vendar pa so njeni prtički bolj pisani. Vsako leto potujeta v neko tujo deželo, kjer iščeta nove prtičke za svojo zbir-ko. Lansko leto sta bili v Luksemburgu. Zelo jima je bila všeč ta dežela, saj jima je nudila ogromno novih prtičkov. V Luksemburgu pa res znajo poskrbeti za taki zbiralki kot sva midve. Še se bova vrnili tja, snujeta načrte Cvetka in Zdenka. Zdenko je navdušila za zbiranje Cvetka, Cvetko pa sošolka Tina. Takrat je cel 1 .c zbi-ral prtičke. Danes jih zbirava le še midve, ugo-tavlja Cvetka. Cvetka in Zdenka sta zelo pono-sni na svoji zbirki. Prihodnjo leto potujeta v Turčijo. Tam še nista bili. Njuni zbirki bodo zapolnili novi prtički. LUNAS ET RAKETAS (GRŠKOS ET LA TINSKUM KOMEDIJOS) Lunas sanctus celos kantos, harbum nobile spectrum fobile. Lunas perpetum tractus spardos et Rex caelestis. Samus lunas nočum. Lunas samus nei hočus. Lakotum dei. Et vitam lino ventu-ras Pohorjum, Emona et Sancto Domingo. Per omnia zvezdum tuo mu-vum commodore humus. Tractum septimus traversus tulum? Et klamour ščinkavcum papigos fentos. Sijos bralcum et desnum posi-tiones čistos malos amerikanos raketum? Akos vios nei vidum raketos, slepos deus sum. Vzemos očalam eko rešpetinum via gledos durch penta šipos. E lunas nape-los mišicum, daos vojnum osten-de nobis raketos. Sequentia Matthaeum, Marcum, Lucam, Joannem. Totiuskeve breskve eklezie magnezie. Habos avtorus nichtum gesgtum, daos raketos satelite im Luft vi-brierte? Raketum from Amerikanos mafiosum vios Siciljanus. Aos gle-dos Botrum uno on televisione perpetum Marlon Brandos? Taos mafios, dinkos Amerika-num živos, hočos Lunus ubitum. Bos toa allegros Amerikanos Sici-ljanos mafiosos uspelos? Tos vi-dos naos naslednjum slikos. Gresten vius stavus, daos rake-tos uspelos from Amerikanus sici-ljanus mafiosos lunas ubitos? Jaos mislos lunus prekipelum lunus odrvelos from raketos amerikanus siciljanus mafiosos. Lunus hra-bros. Lunus preživelum. Raketum amerikanus zaničos. Kampičiu". helda kolkum melda pešta felda. Rikus kirka kokodikus, krokod'' lepos ženskum. Kaos, kaj takos! Lv .^os raketos et mesecus postalus. Kaj takos! Tegum sios ne bios mislum. Paks jastos Stavros, Heidis et Hele-num Blagnetos, Fornezie, hortensie mislum raketos amerikanos sicilja-nus mafiosos lunus kilum, nopte kilum paok jedum, noctus svetlos vio helos. Gloria! Meos vsius serum veselus. Amenum. APRIL 1995 UNIVERZALIJE RECEPTITETE ETE NASI POSLUSALCI ČESTITAJOM POlPJtAVUAjll Najprej vas vse prav lepo pozdravljam v tem kuharskem kotičku. Z združenimi močmi bomo poskusili obuditi stare recepte naših babic in tako skušali izboljšati stanje študentskih želodcev. Naj da ta kotiček hiter odgovor na vprašanje "kaj bom danes skuha-la". Preden pa pričnemo s kuho, še en nasvet: kdor hitro kuha, je brez trebuha. Trebuh pa je simbol zdra-vja in sreče, zato kuhajmo počasi in s preudarkom. Danes bomo pripravljali mlečno kašo. Vzemi najpoprej iz svoje omare četrt litra kaše (to je približ-no ena skodelica) in jo prelij s toplo vodo, nato pa še z mrzlo vodo. A si naredila tako? Potem si najdi en lo-nec in vanjo daj to očiščeno kašo. Vlij v lonec pol litra vode in kuhaj na vročem ognju 10 do 15 mi-nut. V kiperbuš daj vedno kakšno večje poleno, da se ne boš prehi-tro utrudila, ko boš morala vsako minuto nalagati orehove trske. Ro je kaša kuhana, odlij vodo stran: v lijak, v školjko, ne pa na cvetli-ce, ker jih lahko popariš. Zdaj pa pride najtežji del. Kaši prilij 1 liter toplega mleka, jo neko-liko osoli in kuhaj še četrt ure. Vmes lahko bereš kakšno lahko čti-vo (Kekec nad samotnim breznom, Vike Viking). Potlej pa kuhano kašo stresi v skledo, jo potresi prav malo s cimetom in sladkorjem ali pa z nastrgano čokolado, pa tudi z medenjakovim nastrganim kruhom. Mi smo kuhali kašo v vodi. Kaša pa je seveda okusnejša, če jo kuhaš kar v mleku. Samo to je problem, ker kaša ni vsaka enaka, ena popije več mokrote kot druga. Tako se lahko zgodi, da potem, ko si kašo skuhala, o mleku ni več duha ne sluha, ker je kaša vse-ga popila. Potlej se usedi lepo za mizo in jej z žlico. Žlica naj bo čista, ker se drugače lahko prenesejo nate bacili. Mlečna kaša je zelo zdrava jed, še zlasti je zdrava za otroke. Tako so moj rajnki oča vedno djali: Mlečna kaša, otročja paša. Je dobra za lase in za brihtno glavo. Dober tek! Jaka in Magda želita švojemu dojenčku Lukcu ob njego-vem prvem rojstnem dnevu, da bi čim manj jokal in se več smehljal. Želita mu, da bi kmalu shodil. Obenem pa mu pri-tiskata svoje ustne na njegova lička, da bodo žarela kot rdeča pesa. Naj mu Krtova pesem Pod zemljo rijem razvedri srce. Pod zemljo rijem, pred Ifudmi se sknjem. Delam rad krtine, da s svetlobe smrček zgine. Pod zemljo rijem, pred Ijudmi se skrijem. PIŠE CLAUDIO TIHONOV POVESTICA NEVIDNICA UPovestje napisana z limoninim sokom, \zato držitepodpapirjem svečo, v kolikor I želite slediti napeti zgodbi o inšpektorju IDerricku. Pazite, da ne boste zažgali cele \Tribune.) (nadaljevanje prihodnjič) 1995 APRIL ODTUINTAM * HUMORESKA, ŠALE SLAWOMIR MROŽEK HAMLET oklical me je direktor in rekel: - Čestitam, odločili smo se, da vam dodelimo vlogo Hamleta. Kot vsak igralec sem vselej sanjal, da bi igral to vlogo. Zato sem bil ves iz sebe. Iskreno sem se zahvalil direktorju in mu obljubil, da bom storil vse, da bi opravičil njegovo zaupanje. Pričeti bi se morale vaje, ko me je direktor spet poklical. Bil je videti nekoliko vznemirjen. - Nastopile so posebne okoliščine. Ansambel meni, da je za-postavljen kolektivni duh. - To pomeni, da bo Hamleta igral nekdo drug? - Ne, tudi to ne bi bilo v prid kolektivizmu. Vendar smo našli rešitev. Hamleta boste igrali vi in še osem drugih igralcev. Več kot devet takih, ki so bolj ali manj primerni za vlogo, na srečo nimam v ansamblu. - Razumem, torej jaz in še osem na rezervni klopi. - Ne, vsi naenkrat. - Kako naenkrat... Najbrž ne v isti predstavi... - Ja, v isti, vsak večer. - To je vendar nemogoče! Devet Hamletov v enem Hamletu? -Ja. - Aha, to pomeni, da prvi odide, drugi nastopi in odide, na-stopi tretji in tako naprej. - Ne, ker se potem pojavi problem zaporedja. Treba je spoštovati enakopravnost. Nihče ne more biti prvi, niti drugi niti tretji. Pozabljate, da morajo imeti vsi enake možnosti. - Kako torej? - V zboru. Sesedel sem se. Direktor je vstal, stopil izza mize in mi položil roko na ramo. - Glavo pokonci! Družbeno bomo neoporečni, vendar tudi umetniško lahko veliko dosežemo. Imamo že režiserja, ki se bo tega lotil. Zelo zanimiv eksperiment, avantgarda. Razcepitev Hamleta na devet osebnosti, razumete? - Razumem. Psihologija dna. - Imenitno ste to dojeli. Potem se je sklonil in tiho dodal: - Med nama rečeno, nihče vam ne bo prepovedal govoriti gla-sneje od drugih. Začele so se vaje. Malce tesno je bilo v garderobi in na odru smo se spotikali drug ob drugega, vendar je zato nastal močan kolektivni duh. Prišel je dan premiere. Prvo dejanje je nekako uspelo, toda ko je napočil prizor na pokopališču, sem ostal brez Yorickove lo-banje, ker se je rekviziter zmotiJ in pripravil samo osem kosov. Zato sem hotel odvzeti lobanjo kolegu na levi strani, ta pa je ni hotel izpustiti in skupaj sva padla v grob. Medtem so se oni zgoraj začeli pretepati za najino Iobanjo. Sedem jih je bilo in vsak je hotel imeti dve lobanji. Devet primerov z navadnimi podplutbami, pet poškodb obra-za in trije primeri vbodnih ran. Kdo je rekel, da je Hamlet tra-gedija posameznika? PREVEDEL KLEMEN PISK SALE Janezek je v šoli vprašan zemljepis. - Janezek, kje leži Afrika? - Tule, odgovori Janezek in pokaže Južno Ameriko. - Ne, ne, to ni Afrika, dobro premisli! Janezek premišljuje. Pravijo, da je podoben poštarju. - Janezek, koliko nog ima polž? - Če ima dve nogi, te z eno brcne, z drugo pa hodi. A na žalost ima samo eno, zato vedno samo brcne. Zato je vedno tako počasen. Mama pravi... - Pomisli, Janezek, pomisli! Janezek premišljuje. Jesen se bliža in mrzlo je na ulici. Janezek v šoli dvigne roko in vpraša: - S katero nogo lahko polž brcne, ka- dar gre na sprehod in hoče koga brcniti? Učitelj mu odgovori: - Janezek, kot veš, ima polž samo eno nogo. Zakaj si tega nisi zapomnil, ko smo prebirali snov o polžu? Aha, spomnil sem se: takrat si sedel v oslov-ski klopi. Ko je Janezek prišel domov, je na vprašanje, kako je bilo v šoli, takole odgovoril: - Gospod profesor je rekel, da polž brca z levo roko, jaz sem mu rekel, da to ni res, ker ima polž samo desno nogo. Tega ni vedel zato, ker je sedel v oslovski klopi. Ko je Janezek nekoč vstopil v razred, si ni snel baretke. Učitelj ga je opomnil: - Janezek, zakaj si nisi snel baretke? - Marna mi je rekla, naj si ne snamem baretke, ker bi se lahko prehladil. Ko pa se je vrnil domov, je rekel: - Mama, prehladil sem se, kajti učitelj mi je ukazal, naj si snamem baretko. Med razlago o predelovanju materia-la je učitelj razlagal, kako se je človek, da bi se zavaroval pred mrazom, naučil uporabljati živalsko volno in rastlinska vlakna za izdelavo toplih oblačil in po-krival. Janezek se je zamislil in izjavil: - Moj oče nosi klobuk. Če bi namreč kdaj hodil ob jezeru in padel v vodo, bi klobuk ostal na vodi in ljudje bi vedeli, na katerem mestu ga morajo iskati. Po krajšem premisleku pa je dodal: - Mi imamo že kupljen prostor na pokopališču. Teta pravi, da smo povsod prvi. V kratkem se bodo znova začeli me-sečni večeri. APRIL 1995 NASVETI * OD TU IN TAM PSIHOLOG MIRAN ODGOVARJA "O Brad Pitt! Vem, nikoli ne bom mogla medalj na olimpijskih igrah. Za vse vojne so položiti svojeglave na tvoje vzglavje. Nikoli krivi ravno Američani. Ce ne bi bilo Američa- ti ne bom oblekla copat, ko boš utrujen prišel nov, tudi vojne v Bosni ne bi bilo. Američani z dela domov. Jaz pa bi ti tako rada stregla so nas okužili z aidsom, Američani našim vse mojepopoldneve, ti likala in tepraskala otrokom delijo heroin. Brad Pittje Američan, po hrbtu, kjer te včasih zasrbi. Ni temote Obrij ga, Primož, in rad te bom imel. Imej me temnejše kotje moja temnota, zatemnjena z rad tudi ti in tni daj čučka na balanco svojega barvo tvojih las. O, BradPitt!" kolesa. List z natanko takšno vsebino sem našel 2J.Jebruarja tega leta na mizi moje 22-let- ~ • ne žene, Zarice, matere mojega otroka Zvo- neta, pridne študentke univerze v Ljubljani. Ksksiksksiksksiksksiksksiksiksiksksksik- Presuniloje moje srce. Utrudiloje mene na siksiksiksksksksksksks ksiksiksiskksiksik- vso moč zelo. Kot kristal sem se razsul v siksiksiksiksiksiksiksiksiksiksiksiksiksiks ik- prah. Prah, kje si? Ni ga. In mene tudi več siikskiksikksks. ni. Sem le še bleda senca nekdanjega Marti- Kača Sotya, 25 mesecev na Krpana z Vrha pri Sveti Trojici, pridnega možaka, kije s svojim tovornjakom prevažal Ruitiuruitiuruitiu. gospodinjske strojčke na sosednjo Madžar- Želva Dragica, 77 let sko. Jokam vse večere in tulim v zadnji krajec. Strle so kapilare, ovenele vene, Brundagundakonigimdabrundagundako- omahljiva aorta. nigundabrundagundakonigundabru ndarun- Zarica, zakajljubiš Brada Pitta ? Mi ne boš dabunda. večlikala in me praskala po hrbtu, kadarme Medved Samo, 3 leta bo zasrbelo? Se bom moral drgniti ob steno kopalnice, polepljene spisanimi tapetami, ki Čkčkčkčkčkčkčkčkčkčkčkčkčkčkčk jihje popacal sinko Zvonko s čokolešnikom? čkčkčkčkčkččkčkčkčkčkčkčkčkčkč 0 psiholog Miran, help! I need help. Do kčkčkčkččkčkčkčkčkččkčkčkčk. you hear me? I need help. Zarica hoče Bra- Činčila Radovanka, 8 mesecev da Pitta. Ne mene. Brada Pitta. Šel bom v Los Angeles in obtil Brada Pitta BzzBzzBzzBzzBzzBzzBzzBzzBzzzBzz- na balin. Sem te presenetil? Veš, skakal bo zBzzbzzBzzBzzBzzBzzBzzBzzBzzBz zBz- naokoli gologlav. Kot hlapec Jernej bo nao- zBzzBzzBzzBzzBzzBzz. koli iskal novo vlogo vjilmu, a dobil bo le Muha enodnevnica Ljudmila, pol statista vlogo. Taval bo naokoli zgubljen in dneva klel Primoža, kije iz Ljubljane pribrzel v ae- roplanu, da biga obril na balin. Preklel bo Psiholog Miran: Odboru za živalske pravice njegovo bitin dejalzvezdam-. "NajsegrePri- iz Živalskega vrta Ljubljana se iskreno zah- mož solit!" Brad Pitt bo zlomljen. Zarica pa valjujem za čestitke ob moji prvi obletnici de- bo prišla nekega večera k meni, se usedla lovanja pri reviji Tribuna. Obljubljam, da vas poleg mene na zofo, in dahnila-. "Primož, bom naslednji teden obiskal, v kolikor ne bo oprosti mi. Zaneslo me je. Prav si imel. vremenska napoved slaba. Bliža se nam apri- Umetnost in umetniki so največji sovražniki Isko muhasto vreme in ve dobro veste, da ni vsakega naroda." ob dežju preveč prijetno gibati se na prostem, Sledilbo zaliz. Predaja. Štafeta. Ruleta? ko te dežne kaplje obkrožijo s svojo vlago. Bom imel dovolj poguma, da to storim? Vseeno vam pa obljubim, da bom v roku ene- Opogumime, da kot lastovka poletim v novi ga meseca tam. Dam besedo, da bom vsaki svet, med Amerikance, pretekle Afrikance, prinesel tudi kaj priboljška. Sonja, tebi bom zdajšnje Azijance. Osvobodi me vezi, naj prinesel nojevo jajce, Dragici vložene jagode, klešče tvoje retorike strejo spone, ki teže. SamotU lonec medu, Radovanki živo podga- Primož, šofer, 26 let no, enodnevnici Ljudmili pa šopek vijolic na njen grob. Ve pa le pridne bodite in nikar se ne pikajte med sabo; zlasti tebe Sonja opo-zarjam. Ne špikaj več Samota s svojim stru-pom. Veš koliko bolečine povzročiš Samotu. Samo pa je tako prijazen medved. Dragi Sonja, Dragica, Samo, Radovanka, Ljudmila rad vas imam. Imejte me radi tudi vi in mi dajte čučka na balanco svojega kolesa. Psiholog Miran: Obrij Brada Pitta! Dajmo, Primož! Primož v finale, Brad Pitt v kanale! Američani so barabe, Slovenci so kegljači. Kdor je v MacDonaldsu, je prestopnik. Ujemite jedce v Dairy Qeenu. Potrebno bi bilo obesiti vse, ki buljijo Cosby show. Oskarje je potrebno pometati v reke. Ne maramo Tom in jerryja. Dajte nam risanke iz Bratislave. Naj naše otroke zabavata Lolek in Bolek. Naj se Ernestu Hemingwayu posmrtno vzame No-belova nagrada. Naj bo cockta pijača naše mladosti, ne pa coca-cola. Glejte slovensko košarsko ligo, ne pa da se naslajate ob NBA! Američani se ne smejo več udeleževati naših olimpijskih iger. Kdo so bili začetniki olim-pijskega gibanja, Grki ali Američani? Zdaj nam pa Američani poberejo največ zlatih Jasnoje, da se norčujete iz psihologije kot znanosti. Kot doktoriranipsihologse moram upreti takšni destrukciji. V tem primeru gre namreč za skrajni nihilizem. Res ne morem verjeti, kako ni v državiSlovemji mehanizma, ki bi ustavil takšno zločinsko delovanje tako proti znanosti, kot proti vsemu slovenskemu Ijudstvu. Iskreno pozivam uredništvo Tribu-ne, da takoj ukine to rubriko, s katero mečejo Vprašanja za psihologa Mirana pošljite na naslov-. Tribuna Kersnikova 4 61000 Ljubljana s pripisom: Psiholog Miran. ves naš tnidpsihologov v blato. V tem prime-ru gre za odkrito norčevanje iz znanstveno neoporečnega de/a. Psihologija kot znanost ima že bogato preteklost inje že marsikate-remu posamezniku izboljšala duševno ži-vljenje. Pravgotovo se seveda moram strinjati tudi s tistimi, ki opozarjajo na naše napake. Vendarpaje napak neprimerno manj, kotpa je bilo storjenih dobrih stvariza vse človeštvo. Psihologijaje humana veda in kdorjo dehu-manizira, je kriv tudi dehumanizacije člo-veštva. Ne vem, kdo stoji za vso to stvarjo, ali gre za igro vladne stranke, ki skuša z nekim posebnim liberalizmom ptitegniti nove člane v svojo stranko, ali pa stoji za vso to stvarjo neki norec, ki trpi za kompleksom manjvrednosti in se zaradi tega norčuje iz naših vrednot. Upam, da ga boste spmvili k pameti, kerbom drugače vložil protest na mi-nistrstvo za znanost. Lep pozdrav psiholog Peter, 43 let Psiholog Miran: Oprosti mi, Peter. Nikoli ne bom več storil česa takega. Saj sploh ne vem, kaj mi je bilo. Kar pisal sem in pisal. Sedaj sem spoznal, da sem kriv. Vse naredim, samo ne prijavi meprosim. Prosim, prosim! Nisem slab človek. Včasih me zanese; tako kot vsakega. Vas verjetno ne, toda nekateri pač nismo tako močni. Šibki smo. Nismo imeli prave vzgoje. Pretepali so nas. Se norčevali iz nas. Danes popoldne bom odšel k psihijatru. Upam, da mi bo znal pomagati. Hvala vam Peter, da ste mi prižgali luč resnice. Na mini-strstvo za znanost se ne pritožite in rad vas bom imel, Peter. Imejte me radi tudi vi in mi dajte čučka na balanco svojega kolesa. 1995 APRIL ODTUINTAM * HUMORESKA, KRIŽANKA SLAWOMIR MROZEK DREVO K9| tanujem nedaleč od ceste. Zraven ISi te ceste, na ovinku, raste drevo. Ko sem bil otrok, je bila cesta še polje. To pomeni, da je bila poleti prašna, spomladi in v jeseni blatna, pozimi pa pokrita s snegom kot vsa polja. Zdaj je asfaltna ob vsakem let-nem času. Ko sem bil mlad, so po poti vozili kmečki vozovi z zapreženimi volovi, in to samo med sončnim vzhodom in zahodom. Vse sem poznal, ker so bili iz teh krajev. Konji so bili redkejši. Zdaj vozijo po cesti avtomobili podne-vi in ponoči. Nobenega ne poznam, prikažejo se kar na lepem in izginejo neznano kam. Samo drevo je ostalo isto, zeleno od pomladi do jeseni. Raste na moji zem-lji. Dobil sem pismo od Vlade. "Obstaja nevarnost," je pisalo v pismu, "da se avto zaleti v drevo, ker drevo stoji na ovinku. Zato je treba drevo posekati." Potrlo me je. Kar je prav, je prav. Drevo res stoji na ovinku in vedno več je avtomobilov, ki vozijo vedno hitreje in neprevidno. Prej ali slej se bo nek-do zaletel v drevo. Vzel sem torej dvocevko, se usedel pod drevo, in ko je pripeljal prvi, sem vanj pomeril in ustrelil.A nisem zadel. Zato so me aretirali in postavili pred sodišče. Vrhovnemu sodišču sem pojasnil, da nisem zadel samo zato, ker slabo vi-dim, toda če bi mi dali očala, bi zago-tovo zadel. Nič ni pomagalo. Ni pravice na tem svetu. To je res, da se avto lahko zaleti v drevo in ga poškoduje. Ampak, ko bi mi vsaj dali očala in službeno municijo, potem bi neprestano sedel in pazil. Le zakaj bi drevo takoj posekali, ko pa obstajajo drugačni načini, da bi ga obvarovali pred nesrečo. In to jih ne bi stalo nič, razen mu-nicije. Je to mar prevelik izdatek? PREVEDEL KLEMEN PISK m m ISKRICA Življenje je kot češnja, bolj Ko ga stiskaš, več ven ptide. Krilatov APRIL 1995 m\l jr"*^\mf* I Vmir ENTS ¦^i*- I