962 ODMEVI NA ... Ivan Pregelj in slovenstvo Eden največjih slovenskih pripovednikov 20. stoletja, po krivici »pozabljeni« Ivan Pregelj, je (in postaja vse bolj) zanimiv tudi zaradi misli, ki jih je zapisal o slovenskem narodu in funkciji slovenske književnosti. Ker je pripadal katoliškemu krogu slovenskih književnikov, večkrat najraje kar prezremo, da je zavzeto razmišljal in pisal tudi o nekaterih temeljnih vprašanjih slovenskega naroda in v marsičem soglašal o stališčih dandanes neprimerno bolj cenjenih avtorjev. Zgodilo se je celo, da je zapisoval podobno stališče kot kateri od priznanih očetov slovenskega naroda, le da precej prej. Največ je razmišljal o naravi umetnosti, predvsem književnosti, o njeni funkciji in tako o naravi »narod(otvor)ne književnosti«. Opredelil se je za geslo: »Leposlovje naj bo sredstvo vzgoje za racionalne Slovence!« (Nekaj misli o slovstveni izobrazbi slovenskega ljudstva v bodočem — Mladost 1916, str. 38). Vendar pa mu ni šlo le za moralno ali celo versko vzgojnost, temveč za književnost, ki naj bi »racionalne Slovence« predvsem izobraževala in spodbujala njihovo čustveno občutljivost, torej za književnost, ki naj bi narodu širila duhovne horizonte. Tudi on je želel, da bi Slovenci postali izrazito »kulturen narod«, če se že kot politično-vojaška ali gospodarska moč ne moremo uveljaviti. Zato je v svojih spisih rad razglabljal, kako naj bi slovenska književnost (in slovenska umetnost v celoti) postala hkrati izrazito nacionalna in prav po tem velika in zanimiva (pomembna) za Evropo in ves svet: »Ni naše, česar nam tujec ne prizna kot njemu novo, tuje in seveda privlačno kljub temu in lepo . . .« (Nekaj misli o.. .). Takšno mišljenje je presenetljivo podobno trditvi, ki jo je pred nekaj leti v pogovoru po literarnem večeru v Havani izrekel argentinski pisatelj in pesnik Julio Cortazar v odgovor na vprašanje, zakaj je latinskoameriška književnost že nekaj desetletij tako priljubljena in uspešna po vsem svetu. Cortazar (podobno kot G. G. Marquez) meni, da je tako zato, ker si uspeli latinskoameriški pisci ne prizadevajo posnemati Francozov in Angležev ali celo tekmovati z njimi v njihovem slogu in oblikah, temveč iščejo lastno identiteto in na latinskoameriški način popisujejo življenje v Latinski Ameriki. Pregelj sodi med tiste slovenske pisatelje, ki bi jih lahko označili kot nacionaliste; tokrat mislimo to oznako v njenem pozitivnem pomenu. Že za mladega Preglja, dunajskega študenta in urednika mladinskega literarnega časopisa Zora (1906), je bil značilen izrazito bojevit nacionalizem, seveda — v skladu z njegovo vzgojo in dotedanjim šolanjem — cepljen z enako bojevitim katolištvom. Geslo Pregljevega letnika Zore je bilo, kot piše France Koblar v Poizkusu monografije (gl. Ivan Pregelj: Izbrana dela VIL, MD Celje 1970, str. 403): »katolištvo in narodnost«. V svojem programu je napovedal boj vsem. ki bi povzročali razdor v narodu, in 963 Ivan Pregelj in slovenstvo »ki bodo blatili naše ideje in vzore. Boj do konca njim, ki trosijo nevero in potujčevanje med nas in naše ljudstvo . . . odločni nasprotniki smo vsega tujega, krivega in slabega.« Kljub temu pa je dvanajst let pozneje, ob nastanku nove države, vsaj za nekaj časa tudi Preglja okužila aktualna utopistična vizija enotnega jugoslovanskega naroda. O tem pričajo tudi njegovi spisi iz tega časa. Vendar se je Pregelj kmalu streznil in, čeprav lojalen državljan, po mnenju nekaterih celo prelojalen, ni več gojil nikakršnih unitarističnih iluzij. Ko se 1. 1931 večina slovenskih izobražencev iz odpora proti centralizmu ni udeležila volitev, je Pregelj — poslušni državni uslužbenec — sicer šel volit, vendar je kmalu za tem nekoliko vinjen v dolski gostilni uprizoril pravi politični shod, govoril zoper beograjski centralizem in vlado ter si nakopal dokajšnje težave: sodni pregon in globo. Le malo je manjkalo, da ni izgubil tudi zaposlitve. Seveda pa je njegovo, sicer občasno precej heretično, vendar vedno strastno katolištvo, bistveno zaznamovalo njegovo narodno zavest. V vsem drugem je njegovo mišljenje (slovenskega) naroda dokaj moderno in nikakor ne zgolj folklorno-etnično ali pretirano sentimentalno-hu-manistično obarvano, kot bi mogoče pričakovali. Pregelj se ni slepil s prividi o veličini slovenskega naroda, je pa verjel v njegovo vzdržljivost (in delavnost) in zato tudi njegovo prihodnost. Ni se vmešaval v strankarske boje, je pa ves čas branil slovensko nacionalno idejo in tudi v letih, ko se je navduševal za zamisel enotnega jugoslovanskega naroda, je ves čas vztrajal v obrambi slovenskega jezika zoper obujene ideje ilirizma (gl. Slovenska legenda, DS 1923, 65—67 in epigrame v DS 1925, platnice). Ob tem pa se je zavedal, da je za dejanski obstoj naroda potrebno še veliko več in ne samo jezik, ki ga ljudstvo govori. Ker je dvomil, da bi se Slovenci mogli uveljaviti med drugimi narodi in nad njimi kot politična, vojaška ali gospodarska moč, je upal, da se lahko povzpnejo vsaj z močjo in veljavnostjo svoje kulture. Vendar pa se je — vsaj v poeziji — zavzel tudi za bojevitejši in de-javnejši odnos do sveta. Domovina se mu je kazala kot »brezkončni grob, nad katerim kljujejo vrani in lastni sinovi materi pijejo kri«. Na retorično vprašanje domovini: »kdaj bo konec tvojih ran?« si je 1. 1907 v pesmi Ti tudi — o Brute moj, odgovoril: »Ko bo pesem zabrnela — preko rodnega polja — in bo tujcev vdova mnoga, — mnoga mati plakala«. Zavedal se je pomena (narodove) zgodovine za obstoj naroda, ker je vedel, da zgodovina pomeni kolektivni spomin — zavest naroda o samem sebi. Tudi zato je v svojih delih vztrajno segal v preteklost in zavračal nekritično zgledovanje po moderni evropski književnosti. Celo Cankarju je poočital, da se je prej učil od Ibsena in Hauptmanna kakor od Homerja, Shakespeara in Moliera (Ivan Cankar — Dom in svet 1919, str. 21). Hrepenel je po velikem mitotvornem in s tem zgodovinotvornem in narodo-tvornem tekstu na ravni Iliade, Kalevale ali Pesmi o Nibelungih. Pregelj je vedel, da je (mora biti) narod skupnost s skupno (enotno) voljo do (moči in) obvladovanja lastne usode, kajti narod je lahko subjekt z izrazito individualnostjo samo, če je gospodar lastne usode. In prav za to individualnost je Preglju šlo. V spisu Nekaj misli o slovstveni izobrazbi slovenskega ljudstva v bodočem je zahteval, da je treba Slovencem »na novo vzbuditi smisel za umetniško čustvovanje in s tem obenem zavest lastne domače duše, zavest narodove individualnosti. Naša doba hitrega populariziranja tako imenovane svetovne kulture škoduje neskončno vsa- 964 Tone Peršak kemu individualnemu duševnemu razvoju ljudstva.« Pregelj seveda ni a priori zavračal vsega tujega, saj se je tudi sam učil ob klasičnih pa tudi sodobnih zgledih, zavračal pa je nekritično in pretirano sprejemanje in poveličevanje vsega, kar se pojavi na tujem in s tem povezano zanikovanje vsega avtohtonega. Zavračal je nekritični snobizem na ravni nacionalne kulture in prizadevanje biti (pisati, slikati, živeti) za vsako ceno po pariški ali dunajski modi. Zavzemal se je za nenehno iskanje stika z na-rojenim in mitskim v lastni (skupni) zavesti. Od tod tudi njegovo razglabljanje o tipičnem slovenskem mitu, ki se mu v enem zadnjih del, v noveli Usahli vrelci (1929) razkrije kot mit Lepe Vide. Prepričan je bil, da avtentična slovenska umetnost more in mora nastati le iz tega mitskega okvira. Ta avtentična slovenska umetnost pa naj bi bila način in sredstvo, s katerim bi se narod uveljavil kot individualnost in moč med drugimi in nad drugimi narodi. Vendar Pregelj tudi ve, da zgolj umetnost ne bo dovolj za obstoj in uveljavitev naroda. Zato v že navedenem spisu in v Mislih (Dom in svet 1918) govori tudi o »življenjski sili« naroda. V Mislih celo poudarja: »V velikih časih ni besede. Beseda je spomin tega, kar je prešlo, ali pa prerokba tega, kar bo prišlo. Imamo pesnike! Zato še ni prišel naš veliki čas. Ali pa je že prišel.« Pregelj potemtakem vendarle zahteva tudi dejanja. Književnost (umetnost) je pomemben način zavedanja samega sebe in pričevanje o samem sebi, vendar kot zgolj pričevanje o obstoju še ne zadošča. Je torej že neke vrste dejanje, vendar ne povsem zadostno. Zato Pregelj zapiše tudi stavek: »Nacionalizem v slovstvu je prva stopnja do svobode.« Po njegovem mnenju najbrž nujna »stopnja«, vendar ne zadnja in najbrž tudi ne odločilna. Po vsem povedanem je jasno, da zanj pisanje nikakor ni moglo biti niti zabava niti zgolj osebna izpoved. Pisatelj mora, po njegovem mnenju, svoje življenje in svoje osebne težnje nenehoma združevati z občim čustvom, zlasti z domoljubjem. Nadalje je po vsem povedanem jasno tudi to, da Pregelj v svojem času ni mogel biti povsem zadovoljen z usodo slovenskega naroda. V Glosi ga je I. 1930 označil kot narod, ki nikoli ni bil velik in ne bo, da pa vendarle more in mora verjeti vase, in da zna ljubiti. Poleg tega so se mu zdeli Slovenci preveč politično pasivni, vendar pozitivno konservativni, kar naj bi ohranjalo »prasvojstvo« v ljudstvu, hkrati pa vse preveč »racionalni« (računarski, poslovni), tako da so se s tem racionalizmom že nevarno oddaljili prvobitni slovanski čustvenosti; vsekakor do meje, prek katere ne bi smeli. Menil je celo, da je naloga umetnosti, da ponovno privzgoji narodu čustvenost. Vendar je tako rekoč v isti sapi svaril pred razdiralnimi čustvi (obup, osamljenost, občutje majhnosti), ki da so prežela Slovence med svetovno vojno, od katere je sicer pričakoval, da bo prerodila slovenski narod in spodbudila njegovo samozavest kot »veliki kulturni doživljaj« in »naša prva nacionalna snov« (Svetovna vojska in slovensko slovstvo — Čas XIV., 1920, str. 71), da bi se tako naposled dokončno uveljavil. Zdi se, kot da bi Pregelj gojil upanje, da bo svetovna vojna do te mere prekalila slovenski narod, da si bo sposoben zagotoviti dejansko samostojnost. Ce bi to bilo res, bi bile Pregljeve sanje presenetljivo sorodne veliko bolj radikalnim zahtevam in obtožbam, ki jih je v zvezi s hrvaškim narodom zapisal Miroslav Krleža v esejih, objavljenih v knjigi Deset krvavih Id. Gre najbrž že spet za »pozabljene« ideje iz naše skupne zgodovine. 965 Ivan Pregl in slovenstvo Poleg racionalizma in katolištva je Pregelj kot pomembno konstitutivno značilnost slovenskega naroda prepoznal »alpstvo«, ki so ga nekateri — po njegovem mnenju pomotoma — razlagali kot zgledovanje po nemški kulturi. Zato je razumljivo, da je kot najustreznejši in za Slovence najplodnejši umetnostni nazor razglasil romantiko, ki je najplodnejša tudi v nemški kulturi. Pregelj v Mislih o slovenskem slovstvu (Čas XIII., 1919) to sorodnost prizna in celo poudari, vendar meni, da ne gre v tolikšni meri za zgledovanje po nemški kulturi, v kolikšni gre za alpstvo kot nekaj nadnacionalnega (vpliv okolja), česar so se tako Slovenci kot Nemci navzeli skozi stoletja bivanja v alpskih, pokrajinah. V tem alpstvu Pregelj tudi vidi poglavitno različnost Slovencev od drugih južnih Slovanov in s to razliko vsaj deloma pojasnjuje dejstvo, da smo se Slovenci vedno bolj zgledovali po nemški kulturi, drugi južni Slovani pa po romanskih kulturah. Ker narod ni (bil) dovolj politično prodoren ali gospodarsko močan, je videl Pregelj edino možnost za uveljavitev v kulturi, s pomočjo katere naj bi se slovenski narod konstituiral kot zgled in norma drugim narodom. Pri tem je seveda najvidnejšo vlogo pripisal književnosti, ki bi morala biti nacionalno konstitutivna in afirmativna. V tej zahtevi pa ni bil ozkosrčen in dogmatski, kot bi morda pričakovali. Saj mu je na primer veliko (francosko) nacionalno delo pomenila Flaubertova Salammbo in ravno tako (poljsko) Sienkiewiczev roman Quo vadiš. Bistveno je, po njegovem mnenju, da umetnina, ne glede na snov, ki jo obravnava, opozarja na okolje, v katerem je nastala, in zbuja ter spodbuja v pripadnikih naroda narodno (samo)zavest, torej občutek pripadnosti in vrednosti tega, čemur pripadajo. Pogoj za vse to pa je, da ljudstvo bere in ima potrebo po estetskem užitku. Pregelj potemtakem ni zahteval, naj bo literatura nacionalistična ali moralistična (vzgojna) in tudi ne, da naj se prilagaja okusu množice. Prej bi rekli, da se je zavzemal za šolstvo, ki naj bi ljudstvu privzgojilo potrebo po estetskem užitku (branju), in prepričan je bil, da bo že s tem, če bo ljudstvo bralo in želelo brati, veliko storjenega za ohranitev praslovanskega in nacionalnega v slovenskem narodu. Drugo pot do tega cilja pa je videl v tem, da bi morali ljudstvu (najbrž spet v šolah) privzgojiti spoštovanje do lastne preteklosti (zgodovine) in nacionalnih tradicij, ohranjenih v ljudski pesmi in mitologiji, kjer naj bi tudi slovenski umetniki iskali svoj zgled in navdih. Pri tem je zašel tudi v normativnost. Začel je klasificirati slovenske književnike v skladu s svojo podmeno, kaj je v naši književnosti slovensko (dramatičnost, baladnost) in kaj ni. Vendar se je vseeno zavzel za epiko, ker je menil, da šele ep (upesnjena zgodovina in mit) dokončno konstituira narod in pomeni tako rekoč udejanjenje narodne (samo)zavesti. Drugo možnost je videl v pozitivni domovinski umetnosti po zgledu nemške Heimatkunst, katere avtorji naj bi pisali/ po načelih pravega »zdravega« realizma, seveda ves čas z idejo naroda pred očmi. Ustvarjali naj bi naivno in ne refleksivno (Schiller) in si prizadevali za »narodni slog«. Danes te zahteve zvenijo nasilno in naivno, vendar morda celo prej zaradi terminologije, kot zaradi tega, kaj je avtor v resnici želel povedati. Zares problematične postanejo Pregljeve misli šele, ko v ravni estetske normativnosti sestopi na raven idejnosti in tudi na tej vzpostavi normo: »Idejni vzgon najnovejšega slovenskega slovstva in umetnosti izvira iz narodne politike nedavno umrlega dr. Kreka...« (Slovensko pismo 1 — Literarisches Echo 1917/18, str. 927). V mnogih spisih pa je Pregelj še 966 Tone Peršak bolj rigorozno zahteval zvestobo katoliškim idejam, čeprav teh zahtev največkrat niti sam ni upošteval. Vedel je, da je za razmah naroda in za nastanek ter obstoj velike nacionalno-konstitutivne kulture pogoj velika ideja (in »življenjska sila«), vendar je to idejo iskal tam, kjer je bilo tisti čas takšno idejo verjetno najtežje najti. Usklajevanje lastnih intelektualnih in umetniških teženj z verskimi, se pravi usklajevanje lastnega umetništva (in tudi nacionalizma) s svojim katolištvom je pomenilo Pregljevo tragično, na propad obsojeno prizadevanje in v neuskladljivosti obeh teženj je tudi iskati del razlogov, zakaj je Pregelj dokaj zgodaj nehal pisati. Tone Peršak