Povzetki prispevkov    Javno zdravje 2019; 07: 1–12 
www.nijz.si/revijajavnozdravje 10.26318/JZ-2019-07 9 
Doživljanje strokovnjakov za duševno zdravje pri terapevtskem delu s samomorilno 
ogroženimi klienti  
Tina Podlogar 
Univerza na Primorskem, Inštitut Andrej Marušič, Slovenski center za raziskovanje samomora, Univerza na Primorskem, FAMNIT, 
Oddelek za psihologijo; kontakt: tina.podlogar@upr.si 
 
Strokovnjaki za duševno zdravje se pogosto srečujejo 
s posamezniki, ki izražajo samomorilne misli in/ali 
vedenje. Terapevtske pristope je treba za delo s 
samomorilno ogroženimi osebami ustrezno prilagoditi. 
Številni strokovnjaki se tako ne čutijo dovolj 
kompetentne za delo s samomorilnimi klienti ali pa 
poročajo, da je to eden najzahtevnejših vidikov 
terapevtskega dela.  
Medtem ko so izkušnje strokovnjakov ob smrti klienta 
zaradi samomora razmeroma dobro raziskane, se 
doživljanju strokovnjakov ob delu s samomorilnimi 
osebami namenja manj pozornosti. Razumljivo je, da 
so čustveni odzivi (npr. šok, zanikanje, strah, dvom 
vase, zadrega) strokovnjakov v primeru samomora 
klienta intenzivnejši, vendar so strokovnjaki pogosteje 
soočeni s samomorilnimi mislimi in vedenjem klientov. 
Tudi te situacije so zanje čustveno pomembni dogodki, 
obenem pa je treba razumeti doživljanje 
strokovnjakov pri tem, saj je to pomembno tako z 
vidika njihovega duševnega zdravja kot tudi kakovosti 
dela.  
Tematiko smo raziskali v kvalitativni študiji. 
Sodelovalo je enajst psihoterapevtov (štirje moški in 
sedem žensk), s katerimi smo opravili individualne 
polstrukturirane intervjuje in podatke analizirali po 
pravilih utemeljene teorije.  
Na podlagi ugotovitev smo oblikovali model 
dinamičnega ravnovesja v izkušnjah in pogledih 
terapevtov glede dela s samomorilnimi klienti. Model 
vključuje šest osrednjih tem, ki predstavljajo različne, 
a med seboj povezane, vidike izkušenj in pogledov 
terapevtov, pri katerih je potrebno dinamično 
ravnovesje med dvema različnima poloma. Osrednje 
teme modela so naslednje: (i) razumevanje 
samomorilnosti: splošno (znanje) / specifično 
(razumevanje posameznika); (ii) pomen alianse: 
varovalni dejavnik / ni zagotovil; (iii) stališča: 
sprejemajoča / usmerjena v življenje; (iv) čustveni 
odziv: skrb / zaupanje; (v) odgovornost: terapevtova 
strokovnost / klientova avtonomija; (vi) fokus: 
samomorilnost / posameznik kot celota. Model poleg 
tega upošteva tudi kontekstualne dejavnike 
(spremenljivke, vezane na terapevtski setting in 
sistemske dejavnike) ter dejavnike terapevta v širšem 
smislu in klienta (vključno s klientovo družino). 
Nazadnje model naslavlja tudi rezultat terapevtskega 
procesa pri klientu (npr. naslovljene potrebe) in 
terapevtu (npr. samopotrditev, zadovoljstvo, dobro 
počutje, duševno zdravje, preventiva pred 
izgorelostjo). 
Model predstavlja vsebine, ki so pomembne pri 
terapevtskem delu s samomorilnimi klienti. Osrednje 
teme so specifično relevantne pri terapevtskem delu s 
samomorilno ogroženimi posamezniki, obenem pa 
informativne tudi v širšem smislu, npr. v psihoterapiji 
na splošno (s fokusom na splošni del osrednjih tem) 
ali v stikih s samomorilnimi osebami zunaj 
terapevtskega konteksta (s prilagojenimi 
interpretacijami osrednjih tem). Spoznanja so 
uporabna za strokovnjake za duševno zdravje pri 
razumevanju različnih vidikov njihovega doživljanja in 
izzivov, s katerimi se morda srečujejo pri delu s 
samomorilnimi klienti.